N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
uvodnik
medijska politika
medijski trg
javna radiotelevizija
medijske vsebine
novinarji
komunikacijske pravice
douglas kellner
mediji v svetu
recenzije in prikazi
ekskrementi
fotografija
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Največji slovenski mobilni operater je ustanovil novi »planet« z nazivom Dajmedol, ki ga pri mladi populaciji široko promovira s pripadajočo spolno diskriminatorno ikonografijo in besednjakom. Z Debitelom in Simobilom podpira različne storitve oziroma njihove ponudnike, ki posredujejo in oglašujejo škodljivi porno chic tudi v najbolj razširjenih tiskanih medijih in na drugih široko javno dostopnih platformah.
V procesu sprejemanja novele zakona o medijih (Zmed) so nevladne organizacije (1) v okviru projekta, ki ga je podprlo veleposlaništvo Kraljevine Nizozemske v Ljubljani, predstavile svoj predlog spremembe 84. člena Zmed o zaščiti otrok in mladoletnih. Najpomembnejša točka razlikovanja je bil 9. odstavek predlagane spremembe člena, (2) ki se je nanašal na regulacijo vsebin mobilnih portalov. V skladu z njim bi bila pornografija in pretirano nasilje na mobilnih telefonih, ki bi lahko resno škodovala razvoju otrok in mladoletnih, prepovedana, nasilje in seksualnost pa dovoljena ob normirani uporabi opozoril, da vsebine niso primerne za otroke do 15. leta starosti. (3) Ker mobilni portali niso a priori predmet Zmed-a, je bil opisan predlog oblikovan kot širitev pristojnosti zakona. To širjenje zakona o medijih na mobilne portale, ne glede na to, ali so registrirani kot medij ali ne, se zgleduje po podobni rešitvi v zakonu o medijih glede uporabe slovenskega jezika v 5. členu zakona. Tam se obveznosti uporabe slovenskega jezika nanašajo na programske vsebine medijev (kot jih opredeljuje ZMed), vendar je z zadnjim odstavkom tega člena določena smiselna uporaba tudi za tiste nosilce informacij, ki niso mediji (na primer za plakate, kataloge …).

Predlog ni dobil nobene substancialne podpore – razen s strani nekaterih drugih nevladnih organizacij in posameznic, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami žensk in otrok, Urada predsednika republike in nekaterih medijev. Predlagane vsebine, ki se je nanašala na regulacijo mobilcev, niso vzeli zares ne v vrstah političnih strank kot tudi ne na ministrstvu za kulturo, čeprav je bila narejena na podlagi trenda predvsem v tistih evropskih državah, ki so vodilne na področju regulacije pornografije, nasilja in drugih potencialno škodljivih vsebin. Oblikovanju predloga so botrovali primeri regulacije mobilne telefonije na Nizozemskem, v Veliki Britaniji in tudi Italiji. Pri konceptualizaciji predloga za slovensko regulacijo na tem področju (4) smo upoštevali, da je Slovenija na področju regulacije pornografije in nasilja na začetkih in da do sedaj samoregulacija ni bila učinkovita oziroma da se še ni vzpostavil delujoč, transparenten in konsisten sistem samoregulacije ne glede na sfero delovanja (oglaševanje, izdajatelji televizijskih programov). Glede na to se je zdelo povsem smotrno predlagati legislativno določilo o regulaciji mobilnih vsebin; to stališče je dodatno okrepilo prepričanje, da gre za hitro razvijajočo se pornografsko tržno nišo.

Primeri vsebinske (samo)regulacije v Evropi
Čeprav so primeri vsebinske regulacije mobilne telefonije iz Evrope hkrati primeri »samoregulacije«, kar je zaradi tradicije soočanja s pornografijo in medijskimi konstrukcijami nasilja pričakovano, so vanje na tak ali drugačen način vključene državne instance. To velja tudi za primer paradigmatske evropske ureditve, nizozemski Nicam (Netherlands Institute for the Classification of Audio-visual Media) s klasifikacijskim mehanizmom, imenovanim Kijkwijzer.

Že nastanek obravnavanega inštituta je povezan s pobudo na nivoju uradne vladne politike. Sama ustanovitev (1999) inštituta Nicam je potekala v kooperaciji z ministrstvom za izobraževanje, kulturo in znanost, ministrstvom za zdravje, socialo in šport in pravosodnim ministrstvom ter s pomočjo državnih sredstev. Slednja so kontinuirano podpirala delovanje obravnavanih institucije in sistema. Hkrati je delovanje inštituta tudi vsebinsko povezano z državnimi organi, tako ima Nicam sporazum z državnim komisariatom za medije, s katerim se medsebojno obvešča o pritožbah in ki mu pošilja letna poročila. Komisariat vključuje tudi instanco za spremljanje kakovosti klasifikacijskega sistema. Glede na stopnjo povezanosti med državo in samoorganizacijo avdiovizualnega sektorja je Nicam – vzeto s strogo strokovnega gledišča – pravzaprav koregulativni sistem. (5) Nizozemski inštitut za klasifikacijo avdiovizualnih medijev je razširil svoje pristojnosti na mobilne portale leta 2005. Urejanje vsebin na mobilnih telefonih je povezano tudi z regulacijo interneta. Tako Nicam v skladu z apelom nizozemskega ministrstva za gospodarstvo proučuje možnosti za označevalni in zaščitni sistem za internet. Kar se tiče reguliranja pornografskih vsebin na samih mobilcih, gre za aplikacijo prej obstoječega univerzalnega klasifikacijskega in označevalnega sistema. Ko uporabnik/ca išče pornografsko podobo ali tekst, se prikaže ikona s priporočeno starostno omejitvijo. Nicam je podpisal pogodbo s petimi mobilnimi operaterji, načrtuje pa še razširitev delovanja na druge potencialno škodljive vsebine in uvajanje pritožbene procedure tudi na področje mobilnih komunikacij.

Tudi britanski ICSTIS, institucija za regulacijo telefonskih vsebin, je v skladu s kodeksom samoregulacijske prakse novih vsebinskih oblik na mobilcih (6) ustanovila oddelek za internetne vsebine, dostopne na mobilnih telefonih (Independent Mobile Classification Body - IMCB). Poleg klasificiranja vsebin in uveljavljanja označevalnega sistema sprejema drugostopenjske pritožbe (porabniki in porabnice imajo najprej možnost za pritožbo operaterjem). Klasifikacija izvzema internetne in WAP-storitve, pri katerih mobilni operater deluje izključno kot vmesni člen. IMCB je prav tako kot Nicam po strokovni razlagi koregulacijsko telo.

Italija ima za vsebinsko regulacijo mobilne telefonije t. i. garancijski komite; ta nevladna ustanova je izdala kodeks, ki so ga podpisali največji operaterji pod okriljem italijanskega ministrstva za komunikacije. V komiteju so poleg operaterjev predstavniki oziroma predstavnice ministrstva in fundacije, ki jo je soustanovila država. Tudi italijanski mobilni regulator po strokovnih kriterijih sodi v register koregulacije. (7)

Slovenski primer
Zakonski predlog za vsebinsko regulacijo mobilne telefonije, ki ga je v procesu sprejemanja novele Zmed predstavilo neformalno nevladno združenje, bi lahko glede na nanašajoča se zakonska določila (kodeks, označevanje) pomenil vzpodbudo za vzpostavitev relevantnega in evropsko primerljivega sistema na tem specifičnem področju regulacije pornografije in nasilja. Z nekaj inovativnosti, ki bi bila posledica refleksije značilnosti lokalnega oziroma nacionalnega okolja, bi lahko vzpostavili celo vzorčni primer vsebinske regulacije mobilne telefonije v okviru novih članic EU. Namesto tega nas je zateklo stanje nenadne propulzivnosti mobilne pornografije. Kot že rečeno, je bilo to povsem pričakovano; v zadnjih letih se pornografska industrija namreč usmerja predvsem na to področje komunikacij. (8)

Največji slovenski mobilni operater Mobitel s 73-odstotnim tržnim deležem v prvem trimesečju letošnjega leta je tekom obravnavane legislativne procedure ustanovil in celo v razvidu medijev registriral novi »planet« z nazivom »Dajmedol«, ki ga pri mladi populaciji široko promovira skupaj s pripadajočo spolno diskriminatorno ikonografijo in besednjakom. Z Debitelom in Simobilom podpira različne storitve oziroma njihove ponudnike (»izvajalce«, »organizatorje«), (9) ki posredujejo po mobilcih in oglašujejo mizogini in zato škodljivi porno chic tudi v najbolj razširjenih tiskanih medijih in na drugih široko javno dostopnih platformah.

V septembru 2006 je bilo tako na primer možno zaslediti oglaševanje mobilne pornografije tudi v toaletnih prostorih ene od statusnih ljubljanskih kinodvoran (10) in na Siolovi domači strani. (11) V vseh navedenih primerih (tisk, kino, spletna stran) sta bila kršena kazenski zakonik (12) in zakon o varstvu potrošnikov (13). A niti na Uradu varuha človekovih pravic niti na Slovenski oglaševalski zbornici niso v zvezi s tem dobili nobene pritožbe. Tovrstno oglaševanje je namenjeno otrokom in mladini (14) in je narejeno v skladu z značilnostmi digitalne tehnologije, kar pomeni, da je za odrasle manj zaznavno. Je pa v zvezi z oglaševanjem porno ozadij za mobilne telefone v dnevnem tisku prejel pritožbo Tržni inšpektorat. Ta se je obrnil po pomoč na SOZ.

Oglaševalsko razsodišče je o primeru razpravljalo in ugotovilo, da sporni oglas ni skladen s 3. členom Slovenskega oglaševalskega kodeksa. Za tovrstno oglaševanje naj bi veljala enaka pravila kot za oglaševanje vročih linij: »oglas naj ne vsebuje eksplicitnih erotičnih vsebin; oglas naj vsebuje jasno vidno opozorilo, da so tovrstne storitve namenjene samo polnoletnim osebam;oglas naj vsebuje jasno vidno navedbo o ceni storitve; oglaševanje naj se izvaja samo v specializiranih medijih oziroma na specializiranih straneh tiskanih medijev …«. Kot je za Medijsko prežo povedala glavna tržna inšpektorica Andrejka Grlič, bodo ukrepali zoper podjetje v skladu z ZVPot-om.

Če sta v primeru oglaševanja porno vsebin, dostopnih na mobilnih telefonih, kljub zastarelemu diskurzu SOZ-a in netransparentnosti odločitev oglaševalskega razsodišča še mogoča odpor in vztrajanje na pravnem redu, pa je oboje v primeru same prisotnosti pornografije na mobilcih za zdaj še zaprto vprašanje. Kar pomeni, da je treba ponovno apelirati na ministrstvo za kulturo, pa na ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in za začetek tudi na samega največjega »operaterja s pomembno tržno močjo« (ZEKom), naj prevzamejo svoj delež družbene odgovornosti in vzpostavijo koregulativni sistem na področju mobilnih komunikacij. Za vzpodbudo Mobitelovim pravnikom in pravnicam za ta korak naprej v nacionalnih in evropskih dimenzijah družbenega razvoja je smotrno izreči še neko dejstvo. Pri uvajanju pornografije med Mobitelove storitve je pač obveljalo, da je pomemben profit, ne pa socialna občutljivost za otroke in mladoletne in spolno diskriminatorne konstrukcije seksualnosti. Ko se je izkazalo, da nimajo zaposleni od tega profita nič, so se odločili za javni poziv svoji firmi, naj se jim pravičneje finančno oddolži za svoj poslovni uspeh. A s perspektive družbenih diskriminacij in zlorab, ki jih inducira groba kapitalska logika, so bili seveda plačani povsem konsistentno. Izkoriščanje dela zaposlenih, izkoriščanje ženskih teles in njihovega položaja v družbi ter izkoriščanje otroške seksualne radovednosti so pač povezani sestavni deli tega dobičkonosnega porno tržnega spleta.

1. Združenje proti spolnemu zlorabljanju, Združenje staršev in otrok Sezam, Društvo za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa, Društvo za nenasilno komunikacijo, Naravni začetki – Združenje za informiranje, svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva, SOS telefon in Ženska svetovalnica.
2. »9) Določbe prvega in drugega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo prav tako za programske vsebine, ki se razširjajo znotraj mobilne telefonije preko mobilnih portalov.«
3. Obravnavani predlog nevladnih organizacij je izhajal iz predloga Mirovnega inštituta in njegovih artikulacij prvih odstavkov 84. člena: »(1) Televizijski programi ne smejo predvajati pornografije in pretiranega nasilja, ki bi lahko resno škodovali duševnemu, moralnemu ali telesnemu razvoju otrok in mladoletnikov. (2) Televizijski programi lahko predvajajo informativne in izobraževalne oddaje ter umetniška avdiovizualna dela, ki vključujejo prizore nasilja ali seksualnosti ob upoštevanju estetskih in etičnih meril, ki jih izdajatelji sami vnaprej določijo. Televizijski prizori, ki vključujejo nasilje ali seksualnost, se lahko predvajajo tudi v drugih oddajah, vendar mora biti pred začetkom njihovega predvajanja objavljeno akustično in vizualno opozorilo, da niso primerni za otroke in mladoletnike do 15. leta starosti, med njihovim predvajanjem pa morajo biti označeni z ustreznim vizualnim simbolom. Z vizualnim simbolom morajo biti označena tudi avdiovizualna dela iz prvega stavka tega odstavka.«
4. Avtorice predloga smo se posvetovale tudi z inšpektorjem za medije in kulturo g. Ivanom Palom in enim od Mobitelovih pravnikov.
5. Final Report. Study on Co-Regulation Measures in the Media Sector. Study for the European Commission, Directorate Information Society and Media, Unit A1 Audiovisual and Media Policies, Tender DG EAC ¾, 2006, str. 35. http://ec.europa.eu/comm/avpolicy/info_centre/library/studies/corequal-final-report.pdf, zajem 15. 9. 2006.
6. Izdali so ga operaterji mobilne telefonije leta 2004.
7. Final Report. Study on Co-Regulation Measures in the Media Sector, nav. delo, str. 174.
8. V ZDA bodo po nekaterih ocenah pornografske vsebine prihodnje leto zaslužek mobilnih operaterjev povečale še za 200 milijonov dolarjev. http://novice.siol.net, zajem 18. 10. 2006.
9. Na primer Pošlji.si, d. o. o., iz Maribora s storitvijo »mix« in 12media, d. o. o., iz Ljubljane s storitvijo »pimp«.
10. Kinodvor, prva polovica septembra.
11. http://siol.net, zajem 8. 9. 2006.
12. 187. člen: »(1) Kdor osebi, mlajši od štirinajst let, proda, prikaže ali z javnim razstavljanjem ali kako drugače omogoči, da so ji dostopni spisi, slike, avdiovizualni ali drugi predmeti pornografske vsebine, ali ji prikaže pornografsko predstavo, se ga kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let.«
13. 12. člen: »(1) Oglaševanje blaga in storitev ne sme biti v nasprotju z zakonom, ne sme biti nedostojno ali zavajajoče.« (2) »Oglaševalska sporočila morajo biti v slovenskem jeziku, na območjih kjer avtohtono živita italijanska ali madžarska narodna skupnost pa so lahko v jeziku narodne skupnosti. Posamezne besede ali krajše besedne zveze v tujem jeziku, ki so zaradi običajne uporabe razumljive večini potrošnikov, se lahko uporabljajo, če predstavljajo sestavni del celostne podobe.« in 12.a člen: »Nedostojno oglaševanje blaga in storitev pomeni oglaševanje, ki vsebuje sestavine, ki so žaljive ali bi lahko bile žaljive za potrošnike, bralce, poslušalce in gledalce, ali sestavine, ki nasprotujejo morali.«
14. Na to kažejo porno podobice, ki so praviloma na voljo skupaj s prevladujočo otroško ikonografijo.

izpis

Renata Šribar

Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Če je poslanec politično afero pred lokalnimi volitvami v medijih končal tako rekoč kot načelnež, jo je novinarka, podnajemnica in ljubica kot manipulantka, lažnivka in labilna oseba drugega reda kredibilnosti.
V medijski obravnavi primera spornega ravnanja poslanca, župana in kandidata za župana, vključno s strokovnimi komentarji, smo zelo pogrešali reflektirano spolno (gender) dimenzijo. Zato je kljub štirinajstdnevnemu predelovanju, številnim različicam in raznolikemu tematiziranju tudi zelo odmevnih in pomembnih novosti v dogajanju za gender senzibilne do konca zvenela nekam votlo.

Senzacionalistično in enoznačno poročanje
Sklepajoč po poznavanju novinarskega dela ne gre toliko za ignorantski odnos do obravnavane perspektive, temveč za druge medijske in strokovne mehanizme, ki določene tematizacije in gledišča bodisi izključujejo ali nižje vrednotijo. Zgodba marginalizacije se tako ponavlja tudi na medijskem področju uveljavljanja družbene enakosti spolov: vedno je nekaj drugega, kar je bolj pomembno, bolj aktualno, bolj državotvorno, politično relevantno, bolj socialno, strokovno ali kapitalsko upravičeno itd.; pri tem se vztrajno pozablja, tudi na instancah, vzpostavljenih na barikadah človekovih pravic, da gre za številčno največjo in glede na ekonomski doprinos najmočnejšo svetovno deprivilegirano skupino.

Podoba odstopajočega poslanca Pavla Ruparja je v medijih v predvolilnem obdobju pretežno obveljala kot zmagovita. Materialno malverzacijo oziroma utajitev premoženja je v skladu s strankarsko politično taktiko poplačal s poslanskim odstopom in tako ne le v oblastniško strankarskem, ampak tudi v komentatorskem diskurzu postal nenadoma častivreden. Ta odstop, konstituiran kot presedan, je medijsko zasenčil možnosti, ki jih ima kljub Ruparjevi naknadni prijavi premoženja še vedno na razpolago komisija za preprečevanje korupcije – in ki bi jih imela tudi brez odstopa. Hkrati je ostalo manj tematizirano dejstvo, da se je odstop zgodil tik pred lokalnimi volitvami, kar je bilo pomembno ne le s perspektive Ruparjevih možnosti za nadaljnje županovanje, ampak tudi z vidika strankarske predvolilne strategije. V kolikor je bila poteza odstopa obravnavana kot del politične predvolilne manipulacije, je bila pretežno pozitivno ovrednotena. (1) Kot da se je politika že povsem legitimirala kot tisto področje družbenega delovanja, kjer ni več mogoče prav ničesar storiti v prvi vrsti zaradi stvari same. Zelo obremenjujoče za vse ljudi, ki so v politiko vstopili pozitivno družbeno in osebnostno motivirani in jim uspe v njej tudi obstati na ta način.

»Velika« gesta odstopa v navezi premier-Rupar je povsem prikrila neverjetne obskurnosti, ki so se obrobno pojavljale v medijski tematizaciji zadeve in še dodatno kazale Ruparja kot povsem neprimerno politično osebo za vrste vladajoče stranke. Tako je v oddaji Uroša Slaka (2) Pavel Rupar poleg svoje nemogoče vloge v posneti telefonski konverzaciji s Ksenijo Slak studijskemu občestvu in gledalstvu ponudil podrobno obrazložitev, kako manipulirati z mobilcem, da zavajajoče upravlja s funkcijo pošiljatelja; v enem od dnevnikov pa smo lahko na primer prebrali, da je župan Tržiča na otvoritvi ceste obljubil, da se bo enega od gostov navedene oddaje pod določenimi pogoji fizično lotil. (3)

Zmanipulirana zasebnost v luči medijskega spektakla
Logika manipulacije in nasilja, s katero primer dodatno označuje SDS, obvladuje celoten splet odnosa Pavel Rupar-Ksenija Slak; zadeva tudi medijsko konstrukcijo te relacije. Če je Rupar politično afero pred lokalnimi volitvami v medijih končal tako rekoč kot načelnež, jo je novinarka, podnajemnica in ljubica kot manipulantka, lažnivka in labilna oseba drugega reda kredibilnosti. (4) Zloraba, ki se je zgodila Kseniji Slak, je strokovno obveljala predvsem kot nekaj, kar je zaradi pristopa rumenega tiska ušlo iz registra zasebnosti, pa bi moralo tam ostati; znani spin in politični komentatorji pa so odnos K. Slak in P. Rupar ter njegovo povnanjenje primerjali bodisi s spolno afero Clinton-Lewinsky oziroma swingerstvom poslanca A. Jurija. Merodajne primerjave so povsem izostale. Medtem ko gre v primeru slovenskega poslanca za spolno prakso, menda povezano z zlorabo službenega mobilca, in v primeru bivšega ameriškega predsednika in pripravnice za možnost zlorabe položaja in kontradikcije med predsednikovimi politično deklariranimi in živetimi vrednotami, je primer Rupar-Slak veliko bolj kompleksna in hkrati sporna zadeva.

Če ostanemo na platformi, sestavljeni iz dejstev: poslanec, župan in kandidat za župana je dal v najem stanovanje, ki ga ni prijavil protikorupcijski komisiji kot lastnino in davčni upravi kot vir dohodka; oddal ga je novinarki, s katero je imel intimno razmerje in ki jo je domnevno lažje telesno poškodoval. (5) Dejstvo, da je to sestavljeno razmerje uokvirjeno z rumenim tiskom in določenimi nelegitimnimi pristopi, se v povsem enaki meri tiče vseh, ne le akterke, temveč tudi Ruparja, lastnikov Direkta in njegovega uredništva. Samo na prvi pogled je nedoumljivo, da je zadeva konec koncev najbolj rumeno obarvala prav novinarko. V resnici se to povsem sklada z diskriminatorno vsakdanjostjo, replicirano v medijih. S te perspektive je razmerje možno prebrati drugače in ga posledično tudi oceniti z vidika primernosti P. Ruparja za pomembnega političnega reprezentanta vladajoče stranke. Moški oblasti, ki se z eno potezo zaplete v neprimerno situacijo tako z gledišča politično deklariranih etičnih (nekoristoljubje) in moralnih vrednot (posvečenost zakonske zveze) kot z vidika splošno sprejetega načela o nedotakljivosti človeške integritete (domnevno nasilje nad žensko), se odpove eni od političnih funkcij in se tako obda z auro žrtvovanja; mimogrede tudi javno žrtvuje povsem evidentno intimno razmerje – ga zanika in s tem zanika tudi svojo ljubico. Ženska, ki je zaradi takšnih ali drugačnih motivov željna statusa oziroma družbene moči, je zaradi prikrajšanosti v dostopnosti te moči motivirana za razmerje z moškim na oblasti; ko jo zadeva preseže, disocira (se odpove svoji razlagi dogajanja v javnosti) in ostane negirana na vseh nivojih (seksualno intimnem, statusnem, diskurzivno medijskem in po možnosti – v primeru nasilja – celo primarno telesnem).

Ženske so v sodobni družbi (in politiki) še vedno manj vredne
Glede na mnogo manjše možnosti, ki jih imajo ženske v sodobni slovenski družbi v primerjavi z moškimi, niti ni čudno, da se je večkratna izjava Ruparjeve strankarske kolegice Eve Irgl, da bi sama v podobnem primeru tako ali drugače poskrbela za celovit politični umik, izgubila. Nihče je ni vzel zelo zares, zato je obveljal njen pomen strankarske nebuloze ali perfidnosti. Če bi, hipotetično, postala vsaj pol tako odmevna kot Janševa izjava o Ruparjevi pokončni drži oziroma častivredni pripravljenosti, da prevzame polno odgovornost za svoja dejanja, bi se utegnilo celo kaj zares spremeniti. Ne glede na to, kakšen motiv je vodil Evo Irigl pri njeni izjavi, bi se uveljavilo stališče, da Rupar ni primerna oseba za politične funkcije pod okriljem vladajoče stranke. Ta neprimernost bi obveljala kot kompleksna – pokazala bi se takšna, kot je – v enovitem spletu premoženjske manipulacije, laži javnosti, mačističnega odnosa do žensk, vključujočega omalovaževanje zakonske partnerice kljub deklariranim družinskim vrednotam in nespoštovanja telesne integritete drugih (ki so osnovna človekova pravica).

1. Odstop ne bi bil manipulacija le v primeru, če bi Pavle Rupar izstopil iz politike, tako da bi se vnaprej odpovedal morebitnemu županovanju v naslednjem mandatu. Kajti – po kakšni strankarski logiki je zaupanja nevreden poslanec lahko zaupanja vreden župan?
2. Oddaja "Trenja", Pop TV, 12. 10. 2006.
3. Knez, P., "Rupar do konca v Janševem objemu", Dnevnik, 20. 10. 2006, str. 3.
4. Primer: Ahlin, Z., "Zasačite me z Ruparjem, prosim!", Nova, 16. 10, 2006, str. 4.
5. "Lokalne volitve 2006: Afere županov in kandidatov ter možne kazni", Poslovno jutro, zajem 19. 10. 2006.

izpis

Nataša Čebular

Politizacija v medijih: primer džamije
Analiza medijskega poročanja v Delu, Dnevniku in Slovenskih novicah v obdobju od 2001 do prve polovice 2006 o prizadevanjih za izgradnjo prve slovenske džamije – Na podlagi medijsko izpostavljenih nasprotnikov džamiji je razvidno, da je velik del nasprotovanja izgradnji džamije izviral iz ideoloških interesov, povezanih s prokatoliško politično stranjo in RKC. 
Na primeru izgradnje džamije se je pokazalo, da sodi zagotavljanje osnovnih verskih pravic nedominantne verske skupnosti, zapisanih v Ustavi RS, med zahtevnejše in težko, če sploh, uresničljive naloge v procesu demokratizacije v Sloveniji. Onemogočanje, zaplete in konflikte, ki so se in se še vedno pojavljajo s strani različnih družbeno-političnih akterjev, ter že skoraj 40 let trajajočo zgodbo o džamiji, lahko interpretiramo kot simptome slovenske netolerance in nepripravljenosti do multikulturnosti v Ljubljani, tj. razdvojenem majhnem mestu, ki »ima veliko značilnosti zaspane provincialne lokalne skupnosti, istočasno pa tudi formalne in neformalne institucionalne predpostavke metropole«. (1) Razdvojenost potrjuje tudi dejstvo, da je Katoliška cerkev v Ljubljani v zadnjih desetletjih bogatejša za vsaj tri cerkve (2) in da je bila v preteklosti načrtovana gradnja nunciature deležna posebne pozornosti in presenetljivo hitrih potez pri proceduralno-birokratskih postopkih s strani lokalne ter državne (!) oblasti.(3) Ob tej primerjavi se upravičeno pojavi vprašanje, zakaj in komu je izgradnja džamije trn v peti? Slednje vprašanje ter razmik med deklarativno ravnijo in dejanskim stanjem človekovih pravic v Sloveniji je bil povod za analizo dogajanja okoli izgradnje džamije pri diplomski nalogi z naslovom Politizacija v medijih: primer džamije. Analizirani kronološki potek v časovnem okviru med 2001 in prvo polovico 2006, najprej razdeljen na tri obdobja, se poleg narave konflikta neposredno in posredno vpletenih akterjev orientira tudi na medijsko poročanje treh dnevnih časopisov glede na vlogo, ki jo ti zasedajo v slovenskem medijskem področju, se pravi Delo kot domnevno osrednji nacionalni časopis, Dnevnik kot časopis s poudarjeno ljubljansko perspektivo in Slovenske novice kot najbolj brani slovenski tabloid.

Prvo časovno obdobje od leta 2001 do 2002
V prvem obdobju je moč opaziti manjši napredek v politiki pasivnega onemogočanja in preprečevanja projekta izgradnje džamije, s katero je bilo zaznamovano celotno predhodno obdobje.(4) Tokratna že šesta lokacija za izgradnjo džamije je namreč le dosegla pozitivno oceno s strani Oddelka za urbanizem, kar predstavlja začetni korak v dolgi proceduri pridobivanja gradbenega dovoljenja.(5)

Naslednji korak, tj. prva obravnava osnutka prostorskega akta,(6) se je po večkrat preloženi obravnavi dogodil maja 2001 na 27. seji Mestnega sveta. Razprava je potekala predvsem v znamenju ksenofobičnih, celo nestrpnih, izjav, katere so mediji omenili samo za vzorec. V primerjavi med Dnevnikom in Delom(7) je slednji citiral več ksenofobičnih protiargumentov, vendar se zdijo ti relativno blagi (npr. pričetek širjenja misijonske dejavnosti v Sloveniji, previsok minaret, druga lokacija) (8) glede na sam potek razprave, npr. da se izgradnji džamije z drugimi besedami reče »balkanizacija v političnem smislu« (9) (Jože Snoj, SDS), da se Musliman »utrjuje in ostaja netoleranten, čeprav je gost v novem okolju« (10) (Dr. Janez Vrbošek, NSi) ter da bo nato sledilo nošenje čadorjev v šolah (Mihael Jarc, NSi).

V medijskem poročanju Dela in Dnevnika o seji ni moč zaslediti proargumentov in/ali primerjav s postopki izgradnje velikih veleblagovnic ali načrtovane nunciature, kjer na primer za razliko od džamije ni bila nikoli podana zahteva po kakršnikoli vizualizaciji objekta. S tako primerjavo bi lahko namreč bralec sam ocenil odnos mestne občine do posamezne verske skupnosti in na podlagi tega potegnil lastne zaključke.

Po sprejetju osnutka pa se je »džamija« ponovno znašla na stopnji stagnacije, kar ni pretirano presenetljivo, če podrobneje pogledamo ambivalenten odnos županje do izgradnje džamije. Vika Potočnik (LDS) je namreč predlagala, da bi bilo potrebno ustanoviti državno komisijo, katere naloga bi bila »proučiti vse vidike načrtovane gradnje centra«,(11) kar je državna raven zavrnila. Županjin predlog ne pomeni nič drugega kot še en od mnogih načinov zavlačevanja na ravni razprav, z namenom prelaganja odgovornosti na druge, medtem ko na državni ravni lahko razberemo željo po nevmešavanju.

Drugo časovno obdobje od leta 2003 do 2004
V drugem obdobju se tematika izgradnje džamije postopno stopnjuje in širi na različna področja (politično, medijsko, civilnodružbeno, javno). V ospredju se pojavijo aktivni načini nasprotovanja, ki nato dosežejo tudi kulminacijo.

Na začetku leta 2003 se je v medijih razvnela polemika o izjavah takratnega ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Franca Rodeta na POP TV na predbožični večer 2002, da džamija za muslimane ni isto, kot je cerkev za kristjane.(12) Slednja izjava je v Delu in Dnevniku oblikovala polarizacijo mnenj in komentarjev. Na enem bregu so se nahajali tisti, ki se strinjajo z ogorčenjem muftija Đogića, pri čemer poudarjajo, da je katoliška cerkev »od vseh svetovnih cerkva politično najbolj organizirana«.(13) Na drugem bregu pa se je nahajal zagovornik nadškofove trditve, teolog in publicist v Dnevniku in Družini Drago K. Ocvirk, ki v enem od svojih komentarjev enači molilnice s cerkvami in hkrati postavlja zaplete z izgradnjo džamije na isto raven s težavami nekaterih slovenskih vasi, ki že leta čakajo na lastno (!) cerkev.(14) Nastalo polarizacijo je uspelo preiti novinarki Ranki Ivelji (Dnevnik) ter obenem osvetliti dejansko »jedro spora«, da Rode kot predstavnik največje in najmočnejše verske skupnosti ter pomemben politični in družbeni akter v Sloveniji »muslimanov ni podprl v njihovi legitimni želji, da si zgradijo džamijo«.(15)

Tako ne moremo preko ugotovitve, da slovenska Cerkev s svojo držo skuša ohraniti in tudi v prihodnosti zagotoviti monopolen družbeni (in politični) položaj v Sloveniji, saj ta, kot je prikazal primer džamije, v manifestativnem izražanju multikulturnosti vidi grožnjo lastnemu (simboličnemu) pomenu v slovenski družbi, ki jo a priori enači s katolištvom.

Ne glede na nastale polemike v medijih se je na birokratsko-proceduralni ravni nadaljevala faza stagnacije in neangažiranosti mestnih oblasti. Na nedogajanje so opozorile le nevladne organizacije, medtem ko se je preostali del »civilne družbe« zavijal v molk in golo opazovanje. Ko je bila julija 2003 premagana zadnja ovira pri pridobivanju soglasij in so lokalni oblastni organi pričeli oznanjati zadnjo fazo oblikovanja predloga prostorskega dokumenta, se je »oglasila« četrtna skupnost, Trnovo. Slednja je skušala z zahtevanim vpogledom v vso dokumentacijo zaustaviti načrtovano gradnjo, kar ni prineslo želenih rezultatov. Tako se je decembra 2003 dogodila že večkrat obljubljena in napovedana seja Mestnega sveta z obravnavo predloga prostorskega akta, na kateri se je »bila bitka političnega prestiža«.(16) Kljub ponovnim pripombam, da bi »džamijo« morali prenesti na državno raven, ter netoleratnim in ksenofobičnim izjavam, so mestni svetniki le potrdili predlog.

Čeprav se zdi, da so bile sedaj premagane vse ovire, se je s tem dolgo pričakovanim korakom problem »džamije« šele zares pričel. Bivši svetnik NSi in sedanji mestni svetnik Liste za čisto pitno vodo Mihael Jarc je izpolnil svoje napovedi o zbiranju podpisov za občinski naknadni referendum, ki naj bi načeloma zadeval le »sporno« zemljišče za gradnjo džamije. Slednji pa je bil v praksi predmet manipulacije, česar rezultat je bil, da je javnost verjela, da glasuje proti džamiji.(17) Mihael Jarc pri tej referendumski potezi nikakor ne deluje kot samoiniciator, temveč ga lahko na podlagi njegove kontradiktorne izjave(18) opredelimo predvsem kot medijsko izpostavljenega akterja večjih strank – NSi, SDS, SLS.

Obdobje zbiranja podpisov za razpis referenduma, ki je zaznamovalo začetek leta 2004, je bilo v družbeno-političnem in medijskem prostoru zelo pestro, napolnjeno s številnimi tiskovnimi konferencami in sporočili za javnost, preko katerih so določene politične stranke širile protiargumente, kot so npr. varnostni razlogi in grožnja islamskega fundamentalizma ter terorizma (SLS), nasprotovanje stroke in prebivalstva (SDS), neprimeren prostor, oblika in velikost načrtovanega objekta (Mihael Jarc). Mihael Jarc je na svojih nastopih pred mediji nastopil tudi ob spremstvu Zmaga Jelinčiča (SNS) ter arhitekta in profesorja na ljubljanski fakulteti za arhitekturo Fedje Koširja, ki je bil obenem tudi snovalec idejnega arhitekturnega projekta izgradnje džamije leta 1982. »Strokovni« protiargument Koširja o »radodarnosti občine glede velikosti džamije« se je izkazal za neresničen in zavajajoč. Njegove dejanske etnocentrične poglede lahko najdemo en mesec kasneje v njegovem članku v Delu, kjer tematizira nesprejemljivost islamske kulture v našem arhitekturnem okolju ter džamijo označi za »propagadni center«, islamsko kulturo pa za »nedvoumno ideološko in necivilno religiozno«.(19)

V propagando pa se je poleg politikov in »strokovnjakov« vključila še Civilna družba za demokracijo in pravno državo z njenim predstavnikom Vinkom Vodopivcem, za katerega džamija predstavlja kršenje človekovih pravic vseh ostalih državljanov.(20) Da v tem primeru ne gre za demokratično, temveč za versko motiviran del »civilne družbe«, priča podatek, da je Vodopivec tako kot tudi Mihael Jarc član odbora Sveta katoliških laikov Slovenije, ki ga pri poročanju Dela in Dnevnika ne zasledimo.

Medtem ko opozicijske stranke s svojimi, nekatere tudi vedno znova spreminjajočimi,(21) protiargumenti polnijo medijske strani, je na drugem polu politične sfere moč zaznati enoten vzorec nedelovanja in neopredeljenosti, saj so se koalicijski politiki spretno izogibali vsaki škandaloznosti in problematizaciji o izgradnji džamije. Delo in Dnevnik pa to neopredeljenost nista postavila pod vprašaj, kar poda občutek splošne sprejemljivosti takšnega neodzivanja v slovenski družbi. Tako lahko džamijo uvrstimo med tiste teme, ki na političnem prizorišču ne prinašajo zadostnih političnih točk, ne glede na to, kar je zapisano v slovenski ustavi, saj bi v nasprotnem primeru predstavniki ostalih političnih strank aktivno posegli po tej temi.

Po zadostnem številu zbranih podpisov za razpis referenduma se je napetost iz javnega prizorišča preselila za stene Mestnega sveta. V prvi polovici leta so se nato nizale mnoge seje Mestnega sveta in na koncu je koalicija dosegla pobudo za presojo ustavnosti referendumske pobude. Po prvem neuspelem poskusu je sledil še drugi poskus ustavnostne presoje z rezultatom, da referenduma o džamiji ne bo.

Nakar po vsem tem burnem dogajanju avgusta 2004 le stopi v veljavo decembra 2003 sprejeti odlok, ki je predpogoj za prodajo zemljišča islamski verski skupnosti. Od tega trenutka naprej iz medijske sfere izgine aktivno nasprotovanje določenih akterjev in strank, čeprav so se pojavili novi zapleti. Džamija se zopet znajde na stopnji (pre)počasnega delovanja mestne proceduralne birokracije, ki jo lahko interpretiramo kot neangažiranost mestne občine. Nenazadnje se je na veliko presenečenje vseh (tudi mestnih oblasti in medijev) izkazalo, da se del do pred kratkim še »zagotovo« neobremenjene parcele nahaja v denacionalizacijskem postopku, ki so ga vložili lazaristi leta 1993. Poleg tega pa so del zapletov povzročali še lastniki sosednjih zemljišč, ki so zavračali podpis soglasja o meji parcele.

Tretje časovno obdobje od leta 2005 do prve polovice leta 2006
V tem obdobju se nasprotovanje džamiji nadaljuje v obliki latentnega zapletanja na ravni birokratskih procedur. Medijsko poročanje ne preseže okvirov, značilnih za klasično nekritično rutinsko poročanje, se pravi ob formalnih ali slovesnostnih priložnostih islamske skupnosti ali ob pojavu novih zapletov.

Medtem ko se je problem glede meje z okoliškimi sosedi rešil relativno mirno, je prepočasno delovanje MOL-a ponovno zavleklo izgradnjo džamije. Občini je namreč šele v roku enega leta dokončno uspelo rešiti zaplet z lazaristi in njihovim denacionalizacijskim postopkom, kljub začetni pripravljenosti lazaristov, da vzamejo katerokoli njihovi enakovredno parcelo. In po tem, ko so bile formalne ovire le premagane, so okoliški prebivalci na okrožno sodišče vložili predlog za izdajo začasne odredbe, ki naj bi Mestni občini prepovedala razpolagati z zemljiščem za džamijo.(22) Čeprav tega noben od analiziranih časopisov izrecno ne poudari, se med podpisniki tožbe in zahteve predloga pojavijo nekatera že znana imena, npr. arhitekt in bivši predsednik Društva arhitektov Ljubljana Grega Košak, ki je že na javni razpravi močno nasprotoval izgradnji džamije ter se je celo v sami eskalaciji političnega nasprotovanja pojavil ob boku SDS na tiskovni konferenci, ali Jože Snoj, ki je na seji Mestnega sveta leta 2001 izrekal ksenofobične protiargumente. Vloga, ki je stavila na počasno sodno kolesje, je bila zavrnjena v roku enega tedna. Nakar pa je v družbeno-političnem prostoru do junija 2006 zavladalo in prevladalo zatišje, ki je potekalo paralelno z neporočanjem o džamiji v Delu in v Dnevniku.

Ugotovitve
Poročanje Dela in Dnevnika o izgradnji džamije je bilo glede na tematske sklope skoraj enako, ne glede na to, da gre za konkurenčna časopisa z domnevno različnima pozicijama v medijskem prostoru. Tako v Delu ne zasledimo perspektive uveljavljanja človekovih pravic ali pomena nove pridobitve v slovenski družbi, v Dnevniku pa ljubljanski bralec ne najde strokovnih urbanističnih ali arhitekturnih pogledov in komentarjev. Ta način »poročanja« si lahko razlagamo s položajem, v katerem se mediji danes nahajajo: rutinizacija, posledice komercializacije medijskih sistemov in njihovih vsebin kot tudi nadvse pomembna koncentracija lastništva, kjer ima posreden vpliv država. Zanimivo pa je, da Slovenske novice o džamiji niso poročale in je tako niso vključile v črno-belo perspektivo svojih prispevkov.

Na podlagi medijsko izpostavljenih nasprotnikov džamiji je razvidno, da je velik del nasprotovanja izgradnji džamije izviral iz ideoloških interesov, povezanih s prokatoliško politično stranjo in RKC. Ti interesi so bili zaradi politične korektnosti, se pravi zaradi nezdružljivosti njihovih dejanskih stališč in političnih ciljev z demokracijo, mnenjskim pluralizmom, zagotavljanjem človekovih pravic in ustavo RS, javnosti prikriti z delovanjem »različnih« akterjev bodisi iz vrst »civilne družbe«, sosedov, »stroke« ali iz vrst političnih strank. Pozornost pa zbuja tudi nemo opazovanje preostalega dela družbeno-politične sfere, civilne družbe in stroke, čeprav naj bi samozavestna urbana družba stremela k spodbujanju multikulturnosti, pluralnosti in tolerance.

VIRI
Čebular, Nataša: Politizacija v medijih: primer džamije (diplomska naloga) – Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2006.
Kos, Drago: »Razprava o mestu« v: Kos, Drago (ur.): Sociološke podobe Ljubljane – Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2002, str. 9–24.
Dragoš, Srečo: »Islamofobija na Slovenskem« v: Trplan, Tomaž in Autor, Sabina in Kuhar, Roman (ur.): Poročilo za spremljanje nestrpnosti 03 – Ljubljana: Mirovni inštitut, 2004, str. 10–27; URL: mediawatch.mirovni-institut.si/nestrpnost/porocilo/03/nestrpnost.pdf (datum: 20. 03. 2006).

URADNI VIRI
Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1, Uradni list RS, št. 110/2002).
Zakon o gradnji objekta (ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/2002).
Magnetogramski zapisniki s:
  • 27. seje Mestnega sveta MOL (21. 05. 2001),
  • 7. seje Mestnega sveta MOL (08. 12. 2003),
  • 20. seje Mestnega sveta MOL (19. 02. 2004),
  • 21. izredne seje Mestnega sveta MOL (04. 03. 2004),
  • 23. izredne seje Mestnega sveta MOL (19. 04. 2004),
  • 26. izredne seje Mestnega sveta MOL (17. 05. 2004) in
  • nadaljevanja 27. seje Mestnega sveta MOL (28. 06. 2004).
Neuradni pogovor s svetniki.

INTERNETNI VIRI
Slonet: www.slonet.net

MOL: www.ljubljana.si
Dnevnik: www.dnevnik.si
Delo: www.delo.si
Mladina: www.mladina.si
Media watch: mediawatch.mirovni-institut.si
Državni zbor: www.dz-rs.si
Oddelek za urbanizem: ppmol.org/urbanizem5/index_start.html
Ministrstvo za okolje in prostor: www.sigov.si/mop

1 Kos, Drago: „Razprava o mestu» v: Kos, Drago (ur.): Sociološke podobe Ljubljane – Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, str. 17.
2 Kljub pomanjkljivim informacijam na internetnih straneh lahko zagotovo trdim, da so bile v zadnjih štirih desetletjih zgrajene nove cerkve v Dravljah, Fužinah in v Kašlju/Zalogu.
3 Primerjava načrtovane gradnje nunciature in džamije je kljub njuni različni funkciji zanimiva iz več razlogov, predvsem pa zaradi odnosa lokalne oblasti pri iskanju lokacije za nunciaturo. Medtem ko je mestna občina predstavnikom Vatikana ponudila celo štiri možne lokacije, je na koncu obveljala lastno izbrana lokacija v Trnovem, kljub glasnim protestom arhitektov. Ko pa so si predstavniki Vatikana premislili glede njene ustreznosti, jim je MOL v presenetljivo kratkem času ponudil nekaj drugih variant, s katerimi niso bili zadovoljni. Za visoko stopnjo angažiranosti mestne občine so verjetno poskrbeli tudi v medijih podani namigi (kljub zanikanju županje) o pritiskih s strani države. (Prim. Čebular, Nataša: Politizacija v medijih: primer džamije (diplomska naloga) – Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2006, str. 49–51.)
4 Gl. več o tem v Dragoš, Srečo: »Islamofobija na Slovenskem« v: Trplan, Tomaž in Autor, Sabina in Kuhar, Roman (ur.): Poročilo za spremljanje nestrpnosti 03 – Ljubljana: Mirovni inštitut, 2004, str. 10–27; URL: mediawatch.mirovni-institut.si/nestrpnost/porocilo/03/nestrpnost.pdf (datum: 20. 03. 2006).
5 Gl. več o tem v: Čebular, Nataša: Politizacija v medijih: primer džamije (diplomska naloga) – Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2006, str. 29–32.
6 Izgradnja džamije se v procesu pridobivanja gradbenega dovoljenja, ki ga določata zakon o urejanju prostora (ZureP-1, Uradni list RS, št. 110/2002) in zakon o gradnj objekta (ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/2002), nahaja na začetni točki, tj. pri postopku sprejemanja ustreznega prostorskega akta v Mestnem svetu MOL, ki določa samo osnovo za gradnjo takega objekta. Po pripravi teksta prostorskega akta s strani Oddelka za urbanizem sledi dvostopenjski postopek sprejemanja v Mestnem svetu, kar pomeni, da Mestni svet na prvi stopnji sprejme osnutek prostorskega akta, temu nato sledi javna razprava prostorskega akta s prilogami znotraj javne obravnave. Na koncu pa Mestni svet sprejme predlog prostorskega akta, ki postane veljaven po objavi v Uradnem listu v obliki občinskega odloka. S tem odlokom se »obveznosti« mestne uprave končajo, saj so vzpostavljeni pogoji, da investitor prične nadaljne obveznosti. (Prim: Čebular, Nataša: Politizacija v medijih: primer džamije (diplomska naloga) – Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2006, str. 29–32).
7 Slovenske novice kot tabloidni časopis o seji Mestnega sveta ne poročajo.
8 Dejan Vodovnik, »Džamija bo zrasla ob Malem grabnu« v: Delo, 22. 05. 2001.
9 Magnetogramski zapisnik 27. seje Mestnega sveta, 21. 05. 2001
10 Ibid.
11 Dejan Vodovnik: »Verniki so napolnili Tivoli« v: Delo, 17. 12. 2001.
12 »Ne bi jaz govoril tukaj v imenu slovenske katoliške cerkve. Samo eno pojasnilo bi rad dal. Namreč, ko se odločajo za gradnjo džamije v Sloveniji, morajo politiki vedeti, za kaj se odločajo. Namreč, džamija za muslimane ni isto, kot je cerkev za kristjane. Džamija v islamskem pojmovanju je politični, kulturni, socialni in verski center. Vprašanje je zdaj, ali so slovenski politiki za to, da je na našem ozemlju neki center, ki je tudi politični in ki predstavlja neko drugo kulturo, neko drugo svetovno silo. To je odločitev, ki je v rokah politikov. In jaz se od tega absolutno distanciram, ker naj prevzamejo svojo odgovornost, ampak naj vedo, kaj delajo«. (Cit. po dr. Vlado Miheljak: »Na poti v Babilon« v: Sobotna priloga, 01. 02. 2003).
13 Franco Juri: »Obračunavanje z Alahovimi sinovi« v: Dnevnik, 18. 01. 2003.
14 Drago K. Ocvirk: »Zgrešeni boj za džamijo« v: Dnevnik, 17. 01. 2003.
15 Ranka Ivelja: »Muslimani gredo!« v: Dnevnik, 13. 01. 2003.
16 Vito Avguštin: »Zgodba o džamij še ni končana« v: Dnevnik, 09. 12. 2003.
17 Gl. Dragoš, Srečo: Islamofobija na Slovenskem v: Trplan, Tomaž in Autor, Sabina in Kuhar, Roman (ur.): Poročilo za spremljanje nestrpnosti 03 – Ljubljana: Mirovni inštitut, 2004, str. 19–24.
18. Mihael Jarc tako na začetku zbiranja podpisov poudari, da so mu logistično pomoč ponudile SDS, SNS in Stranka slovenskega naroda, čeprav zanjo ni zaprosil. Po končanem in za nasprotnike uspešnem zbiranju podpisov za razpis referenduma pa se seznam podpore razširi še na ajdovskega župana Marjana Poljšaka (bivši član SNS in zelo ostro nacionalistično usmerjen) in SLS, čeprav je slednja na začetku zbiranja podpisov zagotovila, da se v akcijo ni vključila.
19 Fedja Košir: Arhitektura, podrejena diktatu vere v: Delo, 21. 02. 2004.
20. STA: »Džamija krši človekove pravice?« na: www.dnevnik.si, 21. 01. 2004.
21. Ljubljanska SDS svoje protiargumente tekom časa delno modificira, saj naj bi ta septembra 2003 glede na medijsko poročanje omehčala svoja stališča do džamije, januarja 2004 že nasprotuje gradnji džamije in predlaga t. i. »švicarski model« z izgradnjo več molilnic, februarja 2004 pa je proti gradnji džamije na predvideni lokaciji. V znamenju predvolilnega leta za parlamentarne volitve pa se je med srečanjem z muftijem Đogićem od njihovih argumentov javno-medijsko distanciral Janez Janša, čigar motive ne ostvetli niti Delo niti Dnevnik..
22. Dejan Vodovnik: »Zaradi džamije poplave?«, Delo, 28. 1. 2006.

izpis

Emina Zejnić

Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Kljub poskusom, da bi bila enakovredno predstavljena v medijih kot predstavnica ene od manjšin, ki predstavljajo znatno število prebivalstva Slovenije in si zaslužijo, da postanejo vidne, pa se to ni zgodilo – Nacionalni mediji so se zgovarjali, da nimajo časa ali prostora za posamezne svetniške kandidate, lokalni mediji pa so zahtevali plačilo
V Ljubljani sem se kandidirala kot neodvisna kandidatka za mestno svetnico v Ljubljani, kandidate za mestni svet pa je imela tudi stranka SDAS (Stranka demokratične akcije Slovenije), čigavo članstvo prihaja iz vrst »nepriznanih manjšin« v Sloveniji, natančneje iz bošnjaške skupnosti. Mojo kandidaturo kot kandidaturo predstavnice etnične skupnosti oziroma drugih manjšin je predstavila Mladina (št. 36), časopis Ljubljana (našteti so bili vsi kandidati), na internetnih portalih, kot so www.lokalnevolitve.si in www.si21.com ter v manjšinskih medijih (Slotekbir.net, Bošnjak). Kljub poskusom, da bi bila enakovredno predstavljena tudi v drugih medijih kot predstavnica ene od manjšin, ki predstavljajo znatno število prebivalstva Slovenije in si zaslužijo, da postanejo vidne, pa se to ni zgodilo. Navsezadnje je problem ostalih manjšin v Sloveniji težavna dostopnost do medijev in neustrezno upodabljanje v medijih. Tudi zakon o medijih je zapostavil ostale manjšine, v njem so omenjene samo takoimenovane avtohtone manjšine (Italijani, Madžari in Romi). Ali to pomeni, da so država in z njo mediji pluralistični in demokratični? Sodeč po spremljanju obveščanja širše javnosti, bi težko govorila o tem. Če ostalim manjšinam priznavamo le individualne pravice, kratimo pa kolektivne pravice, ne moremo govoriti o pluralizmu, multikulturnosti in demokratičnosti. RTV Slovenija bi po mojem mnenju morala iznajti način in model, kako predstaviti ostale manjšine v svojih programih, jim nameniti medijski prostor, da sami oblikujejo kakšno polurno ali enourno oddajo v maternem jeziku. Razumljiva je potreba teh manjšin je ohranjanje kulture, identitete in maternega jezika. Morda bi se morali zgledovati po sosedi Hrvaški.

Na moja poslana sporočila za javnost oz. dopise številnim medijem, da bi se kot neodvisna kandidatka in predstavnica ostalih manjšin predstavila, so mi odgovorili, da nimajo časa ali prostora za posamezne svetniške kandidate. Prejela sem na primer takšna odgovora:

»Žal na POP TV nimamo nobenih soočenj in posebnih vsebin, namenjenih volitvam v mestni svet, ker je naše poročanje osredotočeno le na županske kandidate, pa še to le tiste, ki so zanimivi po presoji uredništva.«

»/…/ obveščamo vas, da se je Televizija Slovenija zaradi velikega števila kandidatov na lokalnih volitvah pri predstavljanju osredotočila na županske kandidate in svetniške liste, saj vsakega svetniškega kandidata posebej v naših programih zagotovo ne bi uspeli predstaviti.«

Seveda takega odgovora RTV Slovenija razumem. Če bi nacionalka namenila prostor enemu svetniškemu kandidatu, bi potemtakem morala nameniti prostor vsem. Kar pa bi bilo nemogoče, namreč vse stlačiti v nekaj oddaj. Vseeno mislim, da bi lahko bila prioriteta neke nacionalke tudi predstavitev neodvisnega kandidata kot pripadnika ostalih manjšin, s tem bi poudarila svojo vlogo javnega medija v službi vseh državljanov.

Torej ostajajo nam le še lokalni mediji, toda zatakne se pri plačevanju predstavitve kandidata, ki ga zahtevajo. Glede na to, da nekateri neodvisni svetniški kandidati sami financirajo svoje volilne kampanje in razpolagajo s skromnimi sredstvi, je tudi ta možnost večinoma nemogoča. Poglejmo na primer ponudbe dveh lokalnih TV postaj in enega internetnega dnevnika za predstavitev.

TV Pika je v svoji ponudbi za predstavitev kandidata ali stranke navedla plačilo od 250.000 SIT do 30.000 SIT brez davka za oddajo v trajanju od 30 do 60 minut, z možnostjo treh ponavljanj. Za gostovanje v oddaji Poslovni studio je cena med 50.000 SIT in 70.000 SIT brez davka. Cena 60-minutne kontaktne oddaje s kandidatom v živo pa stane 350.000 SIT v živo. Nato so tu še predvajanja spotov.

Ponudba internetnega dnevnika MOREL je vsebovala oglas na naslovni –uvodni strani od dneva naročila do konca volitev po ceni 2.500 evrov + 20-odstotni davek.

Studio Signal je med drugim ponudil tudi možnost reklamnih spotov po ceni od 40.000 SIT do 75.000 SIT; novinarskih prispevkov s predvolilnega shoda ali dogodka, ki je povezan z volitvami, do 3 minute po ceni 70.000 SIT; nagovora volivcem s predstavitvijo programa, do 120 sek. po ceni 70.000 SIT (cene ne vključujejo 20-odstotnega davka).

Lahko razumemo ponudbe lokalnih medijev, saj se morajo odnekod financirati. Preostane še možnost, da se kandidat postavi svojo internetno stran, ki naj bi bila aktualna pred volitvami in morda postavljena mesec ali dva pred volitvami, kar pa pomeni, da le-ta ne bo kaj prida obiskana. Saj vemo koliko marketinga in časa je potrebno, da bi obiskanost neke internetne strani dosegla zadovoljivo število dnevnih klikov. Manjšinski mediji, ki so spremljali lokalne volitve oziroma so podali poslana sporočila za javnost, so internetni portal Slotekbir.net in časopis bošnjaške skupnosti Bošnjak. Zadnji je izšel skorajda zadnji dan pred volilnim molkom, kar je še dober rezultat, če upoštevamo, da manjšinski mediji delajo ljubiteljsko, s skromnimi finančnimi sredstvi in pomanjkljivostjo kadra.

In če se premaknemo na splošno medijsko spremljanje pri nepriznanih manjšinah, se zgodba ponavlja. Nevidnost. Zakaj? Mediji ne spremljajo in ne obveščajo dovolj širše javnosti o dogodkih, prireditvah, aktivnostih in problemih, s katerimi se srečujejo v skupnostih narodov nekdanje skupne države (Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci, Srbi), pri novih priseljencih (Turki, Afričani, Arabci, Nizozemci in ostali), torej pri etničnih skupinah, ki bogatijo slovenski prostor s svojo različnostjo.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
predpisi o oglaševanju
Medijska preža
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
sovražni govor in medijski diskurz
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
mediji in volitve
Medijska preža
Kaja Jakopič
Twitter volitve?
Tonči Kuzmanić
Antivolitve 2011: A res še zmeraj ne slišite, da grmi?
Mitja Velikonja, študentje Fakultete za družbene vede
Čakajoč politiko
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Miro Petek
Zakaj iz novinarstva v politiko?
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Kaja Jakopič
Slovenske parlamentarne volitve brez internetne kampanje
Kristina Plavšak Krajnc
Govorica plakatnih podob in sloganov
Metka Kuhar
Politična participacija mladih – Politika me/ne briga?
Kristina Plavšak
Slaba vest ameriških medijev
Peter Jančič
Česa javnost ne sme izvedeti?
Edicija MediaWatch
Breda Luthar, Tonči Kuzmanić, Srečo Dragoš, Mitja Velikonja, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Mit o zmagi levice
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
18.12.2003
Leonard Steinhorn, Mitja Meršol
Mediji in volitve v ZDA
05.10.2000
Peter Jančič, Grega Repovž
Mediji v navzkrižju predvolilnih interesov