»Dejstvo je, da obstaja 150 študentskih islamskih združenj, ki jih univerze podpirajo in jih imajo za etnične ali verske manjšine, čeprav so v resnici politične skupine, ki jih oborožuje Muslimansko bratstvo, ki je v prvih vrstah terorističnega džihada, uperjenega proti Zahodu.«
- Fox TV, 5. september 2008

Leta 2007 je Krog ocenjevalcev nacionalnih knjig v Združenih državah nominiral za knjigo meseca na področju kritike knjigo Bruca Bawerja Medtem ko je Evropa spala. Kako radikalni islam uničuje Zahod od znotraj. Sicer nadvse strpna skupina kritikov je s tako oceno nagradila knjigo, ki je kar počez očrnila celotno islamsko versko skupino. Zadeva je sprožila nezadovoljstvo tudi znotraj same skupine. Eden od prejšnjih nagrajencev Eliot Weinberger je o knjigi na srečanju te skupine dejal, da temelji na »rasizmu kot obliki kritike«, predsednik upravnega odbora Kroga John Freeman pa, da »še nikoli ni bil v takšni zadregi ob avtorjevih namigih, ki se iz kritičnosti spreminjajo v islamofobijo«. Knjiga sicer ni prešla praga nominacije in na koncu ni bila razglašena za knjigo meseca, a kljub vsemu dobro ponazarja, kako se po 11. septembru avtorji lotevajo vprašanj islama. Ameriška organizacija Poštenost in točnost v poročanju (FAIR – Fairness and Accuracy in Reporting) je ob tem pripravila raziskavo o islamofobiji v sodobnih medijih in pokazala, po kakšnih metodah medijski islamofobi prikazujejo predstavnike vse verske skupine v temnih barvah. Pri tem opozarja na antisemitski dokument Protokoli sionskih modrecev, v katerih so menda zapisani tajni načrti židovskega ljudstva proti drugim ljudem in narodom, ki nenavadno spominja na knjigo Ko je Evropa spala, le da so v slednji zarotniki proti drugim ljudstvom muslimani. Seveda so pri zagovorih islama, pa tudi ob vprašanjih, ki zadevajo njegove nauke, nerodne tudi islamske skupine. Ko je Norveški islamski svet začel debato o tem, ali naj bi bili homoseksualci usmrčeni in so mediji zgolj nastavke te razprave posplošili na vso Evropo, je Bawerjev Pajama Media že zapisal: »Razprava med evropskimi muslimani: Ali naj bodo homoseksualci usmrčeni?«

Pri FAIR opozarjajo, da ekstremistov, ki svoja dejanja opravičujejo s sprevračanjem muslimanskih načel, ni mogoče kratko malo izenačiti z velikansko in raznoliko množico muslimanov po vsem svetu. Zelo podobno na še danes dostopnem prispevku na You Tubu razmišlja danski manjšinski aktivist, Pakistanec Bashi Quraishi:

»Zame in za mnogo muslimanov je zelo iritirajoče, ko večina politikov, medijev in zahodnih intelektualcev podcenjuje islam. Terminologijo, na primer »islamski terorizem« »islamski skrajneži«, »islamski fašizem«, »islamski džihad« in »islamski bombaški samomorilci«, uporabljajo vsak dan. Naj vam z nekaj številkami ponazorim resnost tega položaja. Če v Google vtipkate besedo »antiislam«, boste dobili več kot 600.000 protiislamskih spletnih strani, prek 800.000 zadetkov o protiislamskih knjigah, več kot 15 milijonov zadetkov za protiislamske članke, na You Tube pa 750.000 zadetkov o protiislamskih videih in končno, ne pa nazadnje, je prav tako več kot tri četrt milijona spletnih referenc o protiislamskih holivudskih filmih … Prepričan sem, da ljudje pri teh vprašanjih ne bi smeli verjeti politikom in medijem. Sami bi morali raziskovati, brati o drugih kulturah, tradicijah, potovati v muslimanske države, se tam pogovarjati z ljudmi in gledati Al Džaziro v angleščini – razodela se jim bo precej drugačna realnost od tega, kar prikazujejo v Evropi. Videli bodo, da so muslimani povsem navadni ljudje, kot mnogi Evropejci: radi imajo otroke, delo, šport, zabavo. Najpomembneje pa je – so miroljubni. Terorizem je zločin, o tem ni dvoma. Ne morete pa ga imenovati islamski, krščanski, hinduistični ali židovski. Vse vere učijo o ljubezni in sočutju. In tega ne smemo nikoli pozabiti.«

Problem fobij je mogoče razložiti sorazmerno preprosto – večina jih je povezana s strahom pred neznanim. Ko se te fobije razlezejo še v podzavest, jih je težko pregnati. Ravno zaradi zasidranosti v podzavesti so ljudje s fobijami podvrženi manipulacijam. Pravzaprav je manipulacija dvojna – najprej je treba fobijo vsaditi, potem pa je z njo lahko manipulirati. Zato je treba islamofobijo gledati kot politični projekt dela politikov zahodnih družb. Kot pravi v istem prispevku na You Tubu Bashi Quraishi: »Nihče pri zdravi pameti ne more zanikati, da obstajajo tudi nekateri muslimani, ki ustrezajo tej podobi. To je sramotno in njihova ravnanja odločno zavračamo. Toda to nima nobene zveze z islamom kot religijo. Po islamskem nauku je to, da vzameš človeško življenje, enako ubijanju. Če torej islam spodbuja nasilje, kot pravijo, kako si potem razlagate, da diktatorji in množični morilci v 20. stoletju niso bili muslimani. Hitler, Mussolini, Franco, Pinochet, Pol Pot, Milošević in apartheid v Južni Afriki so samo nekateri primeri – in mnogi od teh voditeljev so bili prepričani kristjani. Celo predsednik Bush in Tony Blair, ki sta izvedla invazijo na Irak, kjer je umrlo na tisoče ljudi, sta zelo verna človeka. Bush je novinarjem celo povedal, da je molil, preden je napadel Irak. Bi torej dejali, da je krščanski nauk spodbudil vse to prelivanje krvi. Kajpak ne. Prav tako nasilja posameznikov ali posamezne države ne moremo pripisati islamu in muslimanom.

Še en vidik je, ki ga moramo analizirati – bombne eksplozije in nasilje. Zakaj se je to začelo dogajati šele v zadnjih 25 letih? Obstaja preprost odgovor. Politični razvoj v Libanonu, Palestini, Iraku in Afganistanu in poznejša vpletanja so ustvarila razmere, ki so pripeljale do grozljivega nasilja. Ali ste vedeli, da poročilo Interpola iz leta 2006 zelo jasno dokumentira dejstvo, da sta tega leta od 486 nasilnih dejanj v Evropi le za dvema stala človeka z islamskih ozadjem?«

Kot ugotavlja FAIR, je eden od klasičnih pritiskov na muslimane povezan s trditvijo, da so soodgovorni za terorizem, ker se do njega nedvoumno ne opredelijo. Novinar CNN-a Glenn Beck, ki ga FAIR uvršča med »zlobnih (oz. umazanih) ducat« (dirty dozen), je republikancu Keithu Ellisonu, prvemu muslimanu, ki je bil izvoljen v Kongres, zabrusil: »Gospod, dokažite mi, da ne delujete proti nam skupaj z našimi sovražniki.« Isti novinar je v svoji oddaji Glenn Beck Program dejal tudi tole: »Vsem vam muslimanom, ki ste sedeli na svojih ritih, namesto da bi korakali po ulicah in kričali: 'Veste kaj, obstajajo dobri in slabi muslimani. Radi bi bili med prvimi v naborniških uradih, ki bomo slabe muslimane ustrelili naravnost v glavo,' vsem vam pravim, in Bog mi je priča, da človeška bitja na žalost niso dovolj močna, da bi potegnila črto med dobro in slabo stranjo.«(1)

Muslimani so torej po mnenju novinarja soodgovorni za zločine teroristov, ki se pri svojih dejanjih sklicujejo na islam, soodgovornosti pa se lahko rešijo samo tako, da se od teh dejanj distancirajo z javnimi manifestacijami. To sicer muslimani tudi počnejo – a očitno je to premalo, morali bi biti kar naprej na ulicah in vpiti protiteroristična gesla. Če se vrnemo k Bashiju Qurtaishiju: morajo Baski vsak dan na ulice in vpiti proti ETI, Irci enako s parolami proti IRI, Judje proti napadom na Palestino, da bodo sodržavljanom dokazali, da nimajo zveze s terorističnimi dejanji, ali pa ali naj ljudje v Nemčiji in ZDA na cesti vsakič protestirajo proti šolskim pokolom?

A v resnici muslimanom nič ne pomaga, če se za druge posujejo s pepelom, kajti celo islamske organizacije, ki delujejo v legalnih okvirih, so v medijih osumljene kot potencialno teroristične. Arabsko ligo proti kleveti je, denimo, Trimesečnik za Bližnji vzhod označil takole: »Dolgoročno /…/ predstavljajo legalne dejavnosti islamskih aktivistov še večjo grožnjo kot tiste, ki jih vodijo ilegalne organizacije.« Počasi postaja problematična celo islamska tradicija. Michael Savage v Savage Nation pravi: »Ko na cesti zagledam žensko z burko, vidim /…/ nacista polnega sovraštva, ki hoče prerezati vaš vrat in pobiti vaše otroke.«(2)

Ali so doslej opisane situacije mogoče tudi v Sloveniji? V milejši obliki (tedanji nadškof dr. Franc Rode, ljubljanski svetnik Mihael Jarc, minister za znanost dr. Andrej Umek) tudi – a so se vsi gibali znotraj ustavno dopustnih meja. Toda sporočila niso bila bistveno drugačna: džamija (mošeja) je grožnja za slovensko državo, saj ni samo verski, ampak je tudi politični center. Kot boste videli iz pogovora z dr. Ahmedom Pašićem, v Evropi kratko malo ni islamskih političnih strank. Kakšen politični center torej? Težko bi verjeli, da visoki dostojanstvenik katoliške cerkve ne pozna temeljnih osnov islama, še posebej, ker je v Vatikanu pred leti deloval na področju dialoga med verstvi. Torej se zastavljata dve vprašanji: ali je opozarjanje te vrste del strategije katoliške cerkve, ali pa je nadškof ob svojem opozarjanju na nevarnost islamskega centra kot prihodnjega političnega središča taktiziral in se poskušal prikupiti somišljenikom v politiki, ki so trdili isto. Vsekakor pa tudi njegovi trditvi ni sledila širša argumentacija, ki bi se opirala na islamski nauk, ampak je stvar ostala na ravni nadškofove kategorične trditve. Tako kot na Zahodu namreč tudi slovenski kritiki islama skoraj nobene svoje trditve ne oprejo na empirične dokaze, ampak pričakujejo, da jim bodo ljudje kar verjeli. V tem pogledu so še slabši od zahodnih somišljenikov, ki se vsaj potrudijo prebrati Koran in potem, čeprav s sprevrženo razlago navedkov v njem, poskušajo utemeljiti svoje trditve. Še huje je z mediji – ti »v boj« pošiljajo neizkušene novinarje, ki pobirajo izjave politikov in samozvanih »ekspertov«, ne da bi sami preverili, kaj se za temi izjavami skriva, oziroma ne da bi si vzeli vsaj nekaj časa za to, da bi pri viru preverili tematiko, o kateri pišejo. Koran je dostopen tudi v slovenščini, a je seveda, podobno kot Sveto pismo, zahtevno in dolgo branje. Položaj se sploh poslabšuje, saj novi lastniki medijev celo spodbujajo to vseznalsko neznalstvo, saj bolj kot izdelane novinarje potrebujejo novinarje-tekače. Vseeno pa bi slovenske novinarje bi težko obsodili isalmofobije – v previdnosti do tega vprašanja, so, ker se zavedajo svojega omejenega znanja, prejkone naklonjeni ureditvi položaja islamske skupnosti v Sloveniji, kar se je manifestiralo skozi dokaj naklonjeno pisanje o gradnji ljubljanske mošeje, so pa ob demagoških izjavah politikov prav zaradi omejenega poznavanja najpogosteje odpovedali. Mošeja sama po sebi najprej ni bila problem na simbolni ravni – da je postala simbol, so poskrbeli politiki. In to tako oni iz sistema samoupravnega socializma, ki so popustili zavračanju krajanov po gradnji v njihovi soseščini (ob kakšnih drugih zavrnitvah oblasti niso bile tako sentimentalne) kot novodobni politiki, ki, prepričan sem, osebno proti muslimanskim sosedom in njihovim željam nimajo nič, a kaj ko nasprotovanje prinese toliko več zanesljivega političnega kapitala kot odobravanje.

Ampak, ali je to stalnica? Letos pomladi je časnik Delo izvedel javnomnenjsko merjene o razpoloženju do gradnje mošeje na novi lokaciji – tokrat ob železniški progi nedaleč od pravoslavne cerkve. Gradnjo je zavrnilo precej manj od polovice vprašanih, novi sosedje pa so jo sploh podpirali. Toda zavrnitev je spet prišla iz politike. Celo človek, ki je bistroumno predlagal novo lokacijo – arhitekt in mestni svetnik Miha Jazbinšek, se je medtem premislil in ji zdaj nasprotuje, svetnik Mihael Jarc pa uradno nasprotuje samo minaretu, a v argumentaciji govori o tem, da je večinski narod ob tem vprašanju premalo buden – kar je slovenska različica ameriške islamofobije. To seveda potrjuje že zapisano tezo: dokler se da iz nasprotovanja kateri koli družbeni skupini in njenim legitimnim načrtom iztržiti vsaj malo političnega kapitala, se bodo bojevniki za »čisto vodo« vedno našli.

Ahmed Pašić je prvi slovenski državljan, ki je doktoriral z disertacijo Perspektive in dileme muslimanskih skupnosti v kontekstu evropskih integracijskih procesov. Vprašanje muslimanov v Sloveniji je bilo predmet tudi njegove diplomske naloge na Fakulteti za družbene vede. Danes živi v Singapurju; pogovor je potekal v pisni obliki.

Na Fox TV so 5. septembra 2008 objavili »Dejstvo je, da obstaja 150 študentskih islamskih združenj, ki jih univerze podpirajo in jih imajo za etnične ali verske manjšine, čeprav so v resnici politične skupine, ki jih oborožuje Muslimansko bratstvo, ki je v prvih vrstah terorističnega džihada, uperjenega proti Zahodu.«

Pašić: Citat televizije Fox me spominja na izjave nacističnih voditeljev o Judih v obdobju pred in med drugo svetovno vojno. Fox TV je izrazito desno usmerjena televizija, ki vedno negativno predstavlja muslimane, islam, priseljence v ZDA, celo demokrate, tako da me ta izjava ne preseneča. Bruce Nawer je človek, ki je poln sovraštva do islama in obseden z »islamsko nevarnostjo«. Kot bi bil bližnji sorodnik Oriane Fallaci. Njegovi teksti so skoraj identični diskurzu Fallacijinih knjig.

Po 11. septembru 2001 se je v zahodnem svetu podeseterila količina »ekspertov« za islam. Za razlago islama uporabljajo sprevržene interpretacije, ki jim muslimani težko parirajo. Novi strokovnjaki iz konteksta izbirajo iztrgane citate iz Korana, da potrjujejo svoje teze. Hkrati pa tudi muslimanski intelektualci ne znajo najti pravih odgovorov, še posebej, ker se tudi ekstremisti, ki se sklicujejo na Koran, poslužujejo sprevrženih interpretacij. Ali lahko pojasnite oboje: zahodne bližnjice h Koranu in njihove napačne interpretacije in sprevrženost interpretacije ekstremistov, ki se skrivajo za islamsko religijo?

Pašić: Kvazistrokovnjaki o islamu so se podeseterili že po bombnem napadu 19. aprila leta 1995 v Oklahomi, ne po 11. septembru 2001. Samo nekaj ur po eksploziji federalne stavbe nam je »strokovnjak za terorizem« (kar koli že to pomeni) Steve Emerson v kamero govoril, da za bombno eksplozijo zagotovo stoji kakšna od islamističnih skupin, saj da je Oklahoma v zadnjih letih postala središče terorističnih skupin v osrednjem delu ZDA. Kmalu po njegovi izjavi so se zgodili številni napadi na muslimane po vseh Združenih državah, preiskava pa je pozneje ugotovila, da je bilo teroristično dejanje delo Tima McVeigha, ki se je s tem želel maščevati vladi ZDA za pokol v mestecu Waco, dve leti pred napadom v Oklahomi. Steve Emerson se seveda ni opravičil za svoje razlage. Takšnemu odnosu do islama so močno prispevali člani orientalističnih institutov in samooklicani strokovnjaki, ki razumejo islam zgolj površinsko in ga v bistvu preučujejo samo zato, da bi ga predstavili v slabi luči, in ne zato, da bi ga objektivno razložili širšemu občinstvu. Med njimi so Bernard Lewis, Daniel Pipes, Stephen Schwartz, Miroljub Jevtić, Darko Tanasković itd. K sreči je na drugi strani nastala skupina akademikov, ki z argumenti predstavljajo drugo plat zgodbe: pokojni Edward Said, John Esposito, številni muslimanski profesorji, kot so Tariq Ramadan, Ahmed Akbar idr.

Koran in sunna sta temeljna dokumenta islamske vere; in razlaga islamske vere, običajev itd. se začne v omenjenih dokumentih. Problem je ravno v interpretaciji. Kar nekdo razume kot črno, bo drugi razumel kot belo, tretji bo spet videl sivo. Napačno je gledati na muslimane kot monoliten blok, ki je enoten in enoznačen. Muslimanska skupnost se deli na številne podskupine v političnem, filozofskem, etničnem, jezikovnem, rasnem, pa tudi teološkem smislu. Delovanje določenega števila majhnih, a vendar dobro organiziranih skupin omogoča širjenje dvomljivih stališč, ki so jih razvili na podlagi njihovega razumevanja Korana oziroma hadisov. S pomočjo interneta takšno dojemanje postane lahko dosegljivo za vse, ki jih tematika zanima. Takšne komunikacije ne more preprečiti ne vlada ne uradna reprezentativna islamska skupnost. Zadnje raziskave o t. i. home grown teroristih v Evropi so dokazale, da so radikalna mnenja oblikovali s pomočjo ekstremističnih spletnih strani.

Nekatere islamske tradicije so v Evropi spodbudile boj za simbole: spopad za hidžab. Ali ima enako vrednost kot, denimo, italijanski spopad za razpela v učilnicah in zakaj je boj za hidžab tako pomemben?

Pašić: Nima enake vrednosti s spopadom za razpela v učilnicah. Izvor obeh omenjenih diskusij je osnovna sekularna ureditev države, ki je v veljavi (na papirju) v večini evropskih držav. Tisto, kar razlikuje razpelo v učilnici in hidžab (naglavno ruto), je dejstvo, da mora odrasla muslimanka, v skladu z islamskimi predpisi, nositi hidžab v javnosti, medtem ko razpelo ni tako povezano z ljudsko, prej z versko tradicijo. Hidžab ni samo verski simbol, je obvezni del oblačenja pri muslimankah. V zadnjem obdobju so se okrepile razprave o hidžabu v evropskih državah, zaradi katerih so prepovedali naglavne rute za muslimanke v francoskih javnih šolah in za učiteljice v osmih nemških zveznih šolah. Številna dekleta so zaradi tega zapustila šolanje in se zdaj izobražujejo doma ali pa so se vpisale na zasebne šole, kjer je hidžab dovoljen. Paradoksalen primer se je zgodil v Marseillu, kjer se je večina deklet z naglavno ruto (po prepovedi o nošenju verskih simbolov v javnih šolah) iz javnih francoskih šol prepisalo na katoliške gimnazije, kjer je ruta dovoljena. Podoben primer imamo v Bosni in Hercegovini, kjer boste v Sarajevu srečali veliko deklet z naglavno ruto iz Turčije, ki študirajo v Bosni in Hercegovini, saj kaj takšnega v Turčiji ni mogoče. Agresivni laicizem v Franciji in kemalizem v Turčiji diskriminirata dekleta zaradi 200 gramov tekstila na glavi. Menim, da se ta diskurz brez potrebe razvija v negativnem smislu.

Po mojem osebnem prepričanju so zmerni branilci islamske religije po 11. septembru v defenzivi – kot da so jim teroristi vzeli veter iz jader. Je hendikep pogojen s tem, da tudi sami ne vidijo rešitve znotraj muslimanske skupnosti in da so jih napadi presenetili enako kot zahodni svet?

Pašić: Kaj pomeni muslimanska skupnost? Muslimanska skupnost ne obstaja. Obstajajo muslimanske skupnosti in vsaka deluje v skladu s svojimi zmožnostmi. Če govorimo o zmernih muslimanskih skupnostih, se velikokrat zgodi, da se ne morejo uskladiti o temeljnih zadevah, kaj šele, da bi se uskladili o prioritetah. Etnične, jezikovne, teritorialne in teološke razlike so prevelik kanjon, da bi lahko zgradili most. Ko so zgradili Veliko džamijo v Parizu, se je vnel notranji spopad med muslimani samimi o tem, kdo bo imam, ko bo zgrajena. Turki, Maročani, Alžirci in Tunizijci so imeli vsak svojega predstavnika. Ko je na koncu zmagal Alžirec, so ostali kar nekaj časa bojkotirali molitve in sploh niso hoteli vstopiti v džamijo, kar je absurd, saj islam zavrača etnične in rasne razlike. Drugi primer je iz Velike Britanije, kjer se po raziskavi iz leta 2005 samo en odstotek Pakistancev britanskega rodu poroči z nekom, ki ni Pakistanec. Gre za zelo močan občutek etnične pripadnosti. Kako boste različne skupine in skupinice potem povezali v skupnem boju proti islamofobiji, če se ne morejo uskladiti niti glede molitev in porok? Državna pomoč je premajhna ali pa je sploh ni. Ko so muslimani v Belgiji ustanovili reprezentativni organ in ga belgijski vladi predlagali kot pogajalsko skupino za pogajanja o vprašanjih, ki bi rešila težave muslimanskih skupnostih na legalen in integracijski način, jih je belgijska vlada zavrnila. Poleg tega so številni muslimani že kar navajeni na obtožbe ter klasifikacije »da islam = terorizem« ter boj proti tem obtožbam že vnaprej obsojajo na neuspeh.

V svoji knjigi Islam in moderni zahod ste kritični do vseh zahodnih držav. Pakistansko-danski muslimanski aktivist Bashi Quraishi tudi. Ampak, ali ni potrebno nekaj časa, da skupnosti zaživijo skupaj. Morda je primerjava neumestna – kajti migracije so enosmerne – iz muslimanskega sveta v Evropo. Ste prepričani, da bi bile vlade v islamskih državah kaj bolj odprte, dovoljevale katoliško šolstvo, krščanske kulturne ustanove in vpliv kristjanov v notranji politiki. Zavedam se, da je bil v kolonializmu vpliv kristjanov tudi v teh državah zelo pomemben – samo opozarjam, a bi morala biti merila dvostranska.

Pašić: Koliko časa potrebujemo, da zaživimo skupaj? Govorimo o še enem predsodku: o muslimanih se govori, kot bi prišli v Evropo šele po drugi svetovni vojni. Muslimani so v nekaterih delih Evrope že več kot 1000 let (Španija, Poljska, Litva, Ciper) in jih še vedno obravnavajo kot pripadnike Orienta in ne Okcidenta. Muslimani živijo v Bosni in Hercegovini že skoraj 600 let, so lokalno prebivalstvo, ki je sprejelo islam, in vendar so jih v zadnji vojni (1992–1995) še vedno klicali »Turki«. Muslimani so skozi islamsko Španijo dali Evropi številne znanstvene dosežke, omogočili začetek renesanse in bili skoraj 800 let vrhunec evropske civilizacije. Iz tistega obdobja poznamo izraz convivencia, kar pomeni »živeti skupaj«. Na islamskih univerzah v Španiji so se šolali celo katoliški papeži. Zakaj je bilo to sožitje mogoče v »mračnem srednjem veku«, danes pa potrebujemo čas, da zaživimo skupaj? Zakaj so ljudje že v tistih časih razumeli, da je sožitje mogoče? Ker je to dejstvo, če le obstaja obojestranski interes. In tega nam manjka. Kljub temu da so bili prvi muslimani v Franciji že v 8. stoletju, se je šele z zadnjo vlado Sarkozyja zgodilo, da je muslimanka postala ministrica. Velika večina muslimanskih držav je s pomočjo zahodnih vlad danes diktatorskih ali pa imajo »instant demokracijo«, in vendar imajo kristjani bolj ali manj urejen status. Butros Butros Ghalli je Kopt, kristjan iz muslimanskega Egipta, ki je bil nominiran in kasneje potrjen za generalnega sekretarja ZN. Kristjani imajo v Iranu svojega predstavnika v državnem zboru, v središču mesta je velika katoliška katedrala. Celo v diktatorskem Iraku je imel Tarik Aziz, kristjan, eno najvišjih pozicij v iraški vladi. Koliko muslimanov v Evropi je v zadnjih dvajsetih letih doseglo položaj ministra ali premiera? Celo Keith Ellison, prvi muslimanski zastopnik v ameriškem kongresu, se je moral (kot je omenjeno v prejšnjem članku) soočati z obtožbami o nelojalnosti: ste lojalni najprej svojim muslimanom ali ameriški državi? Vam lahko zaupamo? Kateri od ameriških medijev ali politikov bi si upal judovskemu senatorju ali kongresniku postaviti vprašanje o tem, komu so lojalni: ZDA ali Izraelu? In ravno takšen odnos »polni« mlade muslimane po vsem svetu z gnevom, saj jih ta dvojna (trojna) merila navdajajo z občutkom, da boš kot musliman na Zahodu vedno imel težave, ne glede na lastno željo po integraciji. Vse integracijske in multikulturalistične politike na Zahodu so obsojene na propad že vnaprej, dokler se ne reši vprašanje palestinske države. Zahod kratko malo podcenjuje problem Bližnjega vzhoda in njegov vpliv na muslimane v Evropi in ZDA.

Uspeh je mogoč samo v primeru, ko bo na obeh straneh enaka volja po integraciji in sožitju, ob obojestranskem spoštovanju.

Zahodna Evropa se (ne bom trdil, da samo po 11. septembru, ampak najbrž kar nekaj desetletij) srečuje s poudarjanjem islamske identitete pri muslimanskih prebivalcih zahodnih držav. Ta se utrjuje z njihovimi pravicami (v Nemčiji, denimo, pravico sodelovanja na lokalnih volitvah, četudi niso državljani), s pridobivanjem državljanstva utegnejo morda postati politična moč. Tri vprašanja:

1. ali utegne relevantnost islamskih strank v političnem življenju dvigniti raven odpora proti islamu v zahodnem svetu – na primer z demonstracijami proti pravicam drugovernih?
2. zakaj tega porasta razkrivanja islamske identitete in ponosom nad njo ni v Sloveniji.
3. za Zahod ugotavljate, da so si muslimani izbrali življenje v getu, zakaj tega ni v Sloveniji? Resda so omejeni na nekatera industrijska središča, a to še ni geto; je predvsem lov za službo, ki ustreza izobrazbi ali kvalifikaciji.

Pašić:

1. Vprašanja a ne razumem najbolje. Mi lahko naštejete nekaj islamskih strank v Evropi?
2. Ker je bila integracija muslimanskega prebivalstva v Sloveniji v večinsko družbo dokaj uspešna in neboleča. Muslimani v Sloveniji so večinoma Bošnjaki (75 %), Albanci (12 %), Makedonci, Romi, Turki, Arabci, Črnogorci itd. V večini primerov je šlo za interno selitev (selitev iz BiH v Slovenijo je bila v bivši Jugoslaviji internega značaja). Jezik je podoben, rasa ista, živeli smo v isti državi. Vse te stvari so vplivale na bolj kakovostno integracijo, kot so se, denimo, zgodile v Franciji, Veliki Britaniji, Nemčiji itd. Poleg tega je absolutna večina muslimanov leta 1991 dobila slovensko državljanstvo, kar je izboljšalo njihov pravni položaj, saj so tako postali integrirani tudi v formalnopravnem smislu. S tem dejanjem so na papirju postali enakopravni ostalim prebivalcem, državljanom Republike Slovenije, kar je bil velik uspeh. Zlasti za Bošnjake je značilno tudi to, zelo pogosto obiskujejo sorodnike v BiH, kar pogojuje ugoden geografski položaj. Bošnjak, ki je po rodu iz Cazinske krajine in živi v Ljubljani, potrebuje samo tri ure vožnje, da obišče svojo družino v Cazinu. Pogosti obiski pomagajo ohranjati bošnjaške običaje, bosanski jezik, hkrati pa človeku »napolni baterije«. Takšen človek nima potrebe po izpostavljanju islamske identitete, saj je zadovoljen s tem, kar ima. Drugače je pri muslimanih, ki živijo kot manjšina v državah, ki so zelo oddaljene od t. i. prvotne domovine. Ravno v takšnih primerih se najpogosteje zgodita asimilacija (izguba prvotne kulture ter prevzem nove) ali izolacija (izguba stika z večinsko družbo skupnosti v kateri živi).
3. Slovenija je preprosto premajhna za geto. Slovenija nima velikih mest, kot jih imamo na Zahodu. Ljubljana kot glavno mesto s približno 300.000 prebivalci bi bila enakovredna predmestju Londona ali Pariza. Geto se je na Zahodu izoblikoval samo v velikih mestih, nastal pa se je zaradi dveh razlogov: 1) napačne stanovanjske politike, ko so evropske vlade (sprejemnice) večino priseljencev naselile v iste četrti, namesto da bi jih razpršili po vsem mestu (kar zastavlja vprašanje, ali bi mestne oblasti zaradi odpora lokalnega prebivalstva kaj takega sploh lahko predložile); in pa 2) zaradi samih priseljencev, ki so želeli biti skupaj, saj so tako počutili bolj varno v novi domovini.

Nekje trdite, da so slovenski mediji, podobno kot evropski, ob vprašanju mošeje v Ljubljani problem prenapihnili, objavljali slike največjih mošej, ki naj odvrnejo Ljubljančane od mošeje v Ljubljani. V tistem času sem bil kar sredi dogajanja, ampak tega nisem opazil. Pravzaprav bi lahko celo dejal, da so bili slovenski mediji (z izjemami sicer) sorazmerno naklonjeni gradnji mošeje, da so bili torej mediji na strani islamske skupnosti, ki pa se je medtem – kako slovensko – razklala na dva bloka. Lahko za svoje navedbe o medijskih manipulacijah predložite kakšne primere?

Pašić: Navedel vam bom povezavo do članka na Siol.net. To je samo en primer, ko so slovenski mediji pisali o džamiji v Ljubljani, potem pa priložili fotografijo velikih džamij v muslimanskih državah. (Povezava: http://www.siol.net/slovenija/novice/2008/07/nevzet_poric_dzamija.aspx)

Povprečen bralec v Sloveniji nima dovolj znanja o islamu in ko vidi fotografijo velike džamije v članku, ki govori o gradnji islamskega centra v Ljubljani, dobi občutek, da bo nekaj podobnega »zraslo« tudi v Ljubljani. Takšne fotografije povzročajo veliko težav islamski skupnosti v Sloveniji, ki se mora potem braniti pred vprašanji, kolikšna bo džamija in zakaj potrebujejo toliko prostora. Na splošno pa so slovenski novinarji objektivno pisali o težavah pri (ne)gradnji islamskega kulturnega centra v Ljubljani, vendar so s takšnimi lapsusi, najverjetneje zaradi nepazljivosti in neznanja, storili tudi škodo islamski skupnosti v Sloveniji.

Se strinjam, da mediji naloge niso dobro opravili, ker so prakticirali »novinarstvo izjav«, torej to, da so, namesto da bi se novinarji vsaj v grobem izobrazili o islamu, kratko malo prodajali izjave politikov z obeh strani – oboji so se izkazali za nekvalificirane, žal tudi novinarji.

Pašić: Debate o džamiji v Ljubljani s sogovorniki, kot sta Zmago Jelinčič ali Mihaelom Jarc, so naravnost smešne. Novinarsko dno dna. Kot bi gledal Leteči cirkus Monthyja Pythona ali televizijski Direkt.

Končni sklep bi moral biti: če potemtakem od slovenskih novinarjev ni mogoče pričakovati poznavanja islama, mar ni skrajni čas, da jim nekdo pri tem pomaga, da islamska skupnost sama z domišljenim seminarjem/posvetom novinarje izobrazi vsaj v temeljih in argumentirano zavrne napačne interpretacije. Seveda ne mislim, naj bi tako dejanje pomenilo kaj drugega kot seznanjanje z osnovami, ampak premakniti se je treba. Kolikor se spomnim, česa takega nismo doživeli.

Pašić: To je bil moj predlog že pred nekaj leti. Tukaj je krivec konkretno islamska skupnost. Če bi organizirali takšen seminar in pozvali novinarje, urednike itd., bi bil uspeh zagotovljen. Takšne seminarje potrebujemo vsi skupaj, saj bo več znanja omogočilo boljše razumevanje in novinarji imajo pri tem pomembno vlogo, saj njihove članke oziroma prispevke bere, posluša, oziroma gleda veliko ljudi. Res je, da je islamska skupnost že desetletja osredotočena na (ne)gradnjo islamskega centra v Ljubljani in da je dolgo časa (vse do leta 2008, ko je kupila večji prostor na Pržanu) imela zelo omejene možnosti za organizacijo takšnih seminarjev. Vendar so ti časi mimo in sedaj so možnosti boljše. Na koncu bi pripomnil, da za seminar takšnega kova potrebujete strokovnjaka, ki bo razumel islam in medije enako dobro, takšnega strokovnjaka pa islamska skupnost v Sloveniji trenutno nima.

Medijska polemika o gradnji islamskega verskega centra oziroma džamije v Ljubljani, ki se s krajšimi ali daljšimi premori pojavlja vse od druge polovice leta 2003, vedno znova dokazuje, da je islam kot vera in kot kultura pomemben za produkcijo in reprodukcijo slovenske nacionalne identitete. Vprašanje gradnje džamije namreč zadeva dilemo »civilizacijske pripadnosti«. Je orodje umeščanja Slovenije v »krščansko Evropo«, na »Zahod«.

V slovenskih razmerah je odnos »večinskega« prebivalstva do muslimanov specifičen. Zaradi narodnostne sestave v Sloveniji živečih muslimanov – 96 odstotkov je Bošnjakov – vsak diskurz o muslimanih v Sloveniji poleg orientalizma,(1) kot je koncept zasnoval Edward W. Said (1996), v sebi združuje že diskurz o Balkanu (npr. Todorova 2001). Prav Balkan – v smislu »ideje«, večinskega dela jugoslovanskega ozemlja in tamkajšnjih prebivalcev z vsemi stereotipi vred (Vodopivec 2001) – pa je eden najpomembnejših sestavnih delov slovenske nacionalne identitete. Gingrich (1998: 121–126) s tem v zvezi govori o obmejnem orientalizmu. V skladu s Saidovo (1996) teorijo gre za orientalistične diskurze, ki so nastali na tistih območjih »evropske periferije«, ki so bila v preteklosti v neposrednih odnosih z muslimanskimi imperiji, kakršen je, na primer, Otomanski. V teh regijah, torej tudi v Sloveniji in republikah nekdanje Jugoslavije, je menda orientalizem bogato prisoten predvsem v ljudski in popularni kulturi. Šlo naj bi za »relativno koherenten niz metafor in mitov«, ki gradi na zgodovinskem mitu o antemurale christianitatis, o trajajoči misiji krščanskih dežel v obrambi krščanske meje. V teh reprezentacijah je islam izenačen s turškimi vojaškimi vdori in roparskimi pohodi (Kalčić 2005), v novejši različici pa tudi s terorizmom. Še posebej po terorističnih napadih na ZDA 11. septembra 2001 več kot 500-letnega »evropskega sovražnika številka ena« (npr. Neuman in Welsh 1991) vse bolj nadomeščajo muslimani. Mastnak (1998, 2001) meni, da se je prav zaradi »programske zahteve po izgonu Turka iz Evrope« razvila današnja »fundamentalistična sovražnost do muslimanov« (1998: 92). Najpogostejši sodobni stereotip o islamu pa je njegova povezava s terorizmom, ki združuje različne vrste groženj zahodu (npr. Allen 2002, Čepič in Vogrinčič 2003).

Prav zaradi že omenjene specifične narodnostne strukture islamske verske skupnosti v Sloveniji torej lahko rečemo, da slovenski muslimani na dva načina predstavljajo razliko, ki je v skladu s strukturalističnim in interakcionističnim pojmovanjem identitete nujni sestavni del slovenske nacionalne identitete. Prvič, podobno kot ostali priseljenci iz nekdanje SFRJ v slovenskem nacionalnem diskurzu poosebljajo omenjene stereotipe o balkanskem neredu nepredvidljivosti in tako pomenijo nasprotje naravni slovenski kulturnosti (npr. Velikonja 1996). In drugič, zaradi islamske veroizpovedi muslimani v Sloveniji poosebljajo tudi Orient, so novodobni Turki, torej nasprotje evropskim in katoliškim Slovencem.

V članku analiziramo izjave oziroma argumente tako nasprotnikov kot zagovornikov gradnje džamije, objavljenih na dveh osrednjih slovenskih televizijah, javni RTV Slovenija in komercialni POP TV, v obdobju med novembrom 2008 in aprilom 2009. V tem obdobju je postalo poročanje zaradi vnovične pobude za referendum o gradnji islamskega verskega in kulturnega centra znova pogostejše. Kot metodo smo uporabili kritično analizo diskurza, kot sta jo predstavila van Dijk (1988) in Fairclough (1989). Zanimale nas torej niso samo specifične izjave, torej zgolj tekst, ampak smo jih povezovali s slovenskim aktualnim družbenim in zgodovinskim kontekstom.

V analiziranem obdobju lahko izluščimo štiri glavne tipe argumentov.

Z arhitekturnimi argumenti so nasprotniki gradnje džamije dokazovali, da je džamija nesprejemljiva, ker je zaradi svoje zunanje podobe nekaj tujega. Prav domnevna nesprejemljivost (višine) minareta je bil tudi osrednji argument pobudnika referenduma o džamiji Mihaela Jarca, ljubljanskega mestnega svetnika, ki pravi, da je problem pri minaretu, »ki pri današnjih tehničnih pripomočkih pri posredovanju zvoka ni več to, kar je bil včasih, ko je mufti klical k molitvi z avazom, z usti«. (Odmevi, 8. 12. 2008) Glavni argument nasprotnikov je neskladnost minareta z mestno, ljubljansko arhitekturo. Predstavnik Mlade Slovenije Jernej Vrtovec je tako predlagal, da »se zgradi džamija, ampak brez minareta«, nesprejemljiv se mu zdi tudi »okrogel minaret«, saj da »taka džamija, kot jo gospodje predstavljajo, ne spada v kulturo in arhitekturo samega mesta, saj so lahko tudi kvadratni minareti«. (Trenja, 11. 12. 2008) Podobni so tudi argumenti naključnih mimoidočih. »Jaz ne bi imela nič proti džamiji, samo ne s tistimi visoki minareti, ki izstopajo pri vhodu v mesto.« »Tist stolp pa je mal previsok, ki si ga želijo.« (Odmevi, 8. 12. 2008) »Ne, jaz nisem za džamijo. Ne, zaradi tega, ker ne spada v Ljubljano.« (Dnevnik, 3. 3. 2009)

Arhitekturne argumente za zagovarjanje gradnje džamije v Ljubljani so, paradoksalno, uporabljali tudi njeni zagovorniki, ki so nasprotnike mirili z argumenti, da morajo načrti za džamijo »spoštovati ljubljansko in slovensko arhitekturo« (ljubljanski župan Zoran Janković, Trenja, 11. 12. 2009), da bo objekt »prilagojen popolnoma slovenskim razmeram« (direktor inštituta Ifimes Zijad Bećirović, Trenja, 11. 12. 2009) in tako »ne bo iritiral ljudi, ki imajo sicer neke dvome in pomisleke, da to spreminja kulturno podobo Slovenije«. (Borut Pahor, 24 ur, 8. 1. 2009)

V navedenih izjavah so predvsem zagovorniki razširili »ljubljanski simbolni prostor« na »slovenskega« in tako zbudili mit zemlje in krvi, ki Slovenijo obravnava kot nacionalno državo, kot naravno in zgodovinsko utemeljeno deželo Slovencev, s svojo kulturo, ki je sorodna ostalim evropskim. Prvak SNS Zmago Jelinčič Plemeniti županu Jankoviću, na primer, očita, da mu gre samo za to, »da razslovenite Ljubljano, naredite iz Ljubljane nekakšno novo malo Jugoslavijo, Jugoslavijo v malem, neko mesto, ki bo brez identitete« (TV Klub, 30. 11. 2008), Mihaela Jarca, pobudnika referenduma, pa je »kot Slovenca in Evropejca« skrbelo, ker »Evropa vztrajno taji svoje krščanske korenine, da se širi ateistični nihilizem ali pa kristofobija, zato da drsimo kamor drsimo v demografski samomor, krizo civilizacijske morale«. (Trenja, 11. 12. 2009) Vrtovec iz Mlade Slovenije pa naredi še korak naprej in minaret označi za »simbol zmage, zmagoslavja, v tem primeru islama na določenem ozemlju«. (Trenja, 11. 12. 2009) S to izjavo je Vrtovec v prejšnjih navedkih zgolj nakazano dihotomijo islam – Slovenija »zgodovinsko podprl« s turškimi vpadi in se tako pridružil eni od že omenjenih razlag zgodovinarjev o enotnosti evropskega kontinenta skozi strah in sovraštvo do Turkov, posredno pa tudi do muslimanov (npr. Eriksen (2002), Mikkeli (2001), Mastnak (1998, 2001)).

Poleg tega lahko v izjavi zasledimo prehod od označevanja džamije kot verskega objekta, ki da je nesprejemljiv zato, ker je drugačen od krščanskih cerkva, na obravnavanje džamije kot ideološkega in političnega spomenika. To je hkrati prehod na drugo vrsto argumentacije. Če naj bi bila džamija namreč politični in ideološki center, potem se v njej lahko kujejo načrti in politika, drugačni od slovenskih ali pa njim celo nevarni, sovražni. Razlog za nasprotovanje gradnji džamije naj bi bila zato obramba. Drugo skupino argumentov lahko poimenujemo obrambni argumenti.

Ti argumenti so med nasprotniki gradnje džamije najbolj pogosti. Jelinčič je, na primer, vztrajno ponavljal, da so v različnih evropskih državah prepovedali gradnjo džamij zaradi »zbiranja terorističnih celic tam notri«. Jarc pa je opozarjal, da »je v islamu neko vrenje, da se dogaja neka huda zadeva, da se dogajajo stvari kot se dogajajo v svetu«. (Trenja, 11. 12. 2008)

Z označevanjem evropskih džamij za teroristične centre so sogovorniki za teroriste razglasili vsaj del muslimanov, ki jih obiskujejo, in jih na ta način kriminalizirali. Arhitekturni in obrambni argument sta si različna. Arhitekturni je bolj abstrakten, obrambni bolj konkreten. Skupen jima je učinek polarizacije med Slovenijo, Evropo in »Drugim«, to je »islamskim svetom«. Iz te polarizacije posredno izhaja: »Slovenija je evropska in ne islamska dežela.«

Nasprotniki gradnje džamije so, na primer, poudarjali, da »islam ni religija, ampak način življenja« (Mihael Jarc, TV Klub, 30. 11. 2008), in se spraševali, kako se »lahko islamska kultura in islamski način življenja asimilira« v Slovenijo in Evropsko unijo, saj »Evropska unija temelji na krščanskih vrednotah. Evropsko unijo povezujejo zgolj skupne vrednote, ki izhajajo iz judovsko-krščanskega izročila.« (Jernej Vrtovec, Trenja, 11. 12. 2008) Zmago Jeličnič je »civilizacijsko brezno« med krščansko in islamsko tradicijo poskušal še bolj poudariti s citatom, da v džamijah »živim ovcam režejo glave stran ob svojih praznikih«. (Trenja, 11. 12. 2008)

Polarizacijo med Evropo in islamom pa so ob poudarjanju svoje strpnosti obnavljali tudi zagovorniki gradnje džamije. Andrej Saje, predstavnik Rimskokatoliške cerkve, namreč poudarja, da »imamo Slovenci nek strah iz turških časov«, saj da je Evropa, ki ima »krščanske korenine, danes zaznamovana tudi s priseljenci in drugimi verami«. (Trenja, 11. 12. 2008)

Vsebinsko nekoliko drugačna polarizacija pa je rezultat tretje skupine argumentov, ki jo lahko poimenujemo primerjalni argumenti. Zanje je značilno, da status muslimanov v Sloveniji primerjajo s statusom kristjanov v pretežno muslimanskih državah. Jelinčič se je tako, na primer, skliceval na to, da v Turčiji, ki je »večinsko islamska, nobena druga verska skupnost ne sme zgraditi ničesar kar bi štrlelo ven, po domače povedano«. (TV Klub, 30. 11. 2008) Ali pa status muslimanov in ostalih »manjšinskih veroizpovedi« v Sloveniji primerjajo s statusom »večinske katoliške vere«: »Jaz kot katoličan se počutim dobesedno tukaj v Ljubljani zapostavljenega, glede na to, da se gospod Janković udeležuje bajrama, se udeležuje pravoslavnega praznika.« (Jernej Vrtovec, Trenja, 11. 12. 2008) Učinek takšnih izjav »Slovenija je katoliška dežela«. Podobno je tudi z naslednjim mnenjem naključno vprašanega: »Sej majo tud hare krišna, pa pravoslavna cerkev je, tako da meni je čist usen.« (Dnevnik, 3. 3. 2009)

Z vpeljavo te skupine argumentov postane jasno, da je vprašanje gradnje džamije pravzaprav nacionalno vprašanje. Zmago Jelinčič je, na primer, v oddaji Trenja zagovornika gradnje džamije v Ljubljani, direktorja inštituta Ifimes Zijada Bećirovića, označil za »bedaka« in mu zagrozil: »Če kdo pride v mojo hišo, se bo obnašal tako kot se jaz obnašam, če jaz pridem k njemu, se bom jaz obnašal tako kot on. Ne dovolim pa, da me nek tujec v moji hiši žali na tak način.« (Trenja, 11. 12. 2008)

Dihotomija med »nami« in »njimi«, ki temelji na razlikah v nacionalnem izvoru, pa je posredno tudi rezultat argumentacije zagovornikov gradnje džamije. Poudarjali so, na primer, da ne gre za trk civilizacij, ampak »za muslimane, ki so prišli iz Bosne kot ekonomski migranti« (odvetnik Miro Senica), pa tudi, da so »v večinski meri integrirani v to družbo«, da so »ti ljudje v desetletjih pomagali, in to pomagali skozi svoj znoj in solze, graditi, modernizirati, industrializirati Slovenijo, večkrat na tistih delovnih mestih, ki jih etnični Slovenci niso hoteli sprejeti«. (Primož Šterbenc, Trenja, 11. 12. 2008)

In prav tukaj je opazen prehod z Bošnjakov na »Balkance«, če upoštevamo, da Balkan v slovenskem besednjaku »praviloma ni označeval vsega polotoka, temveč predvsem določen večinski ('balkanski') del jugoslovanskega ozemlja, njegovo prebivalstvo, njegov način obnašanja in politiko njegovih elit«. (Vodopivec 2001: 298) Nasprotniki gradnje džamije so tako v argumentacijo vključili negativne stereotipe o »Balkancih«, »južnjakih« kot versko in etnično nediferencirani množici vseh z območja nekdanje Jugoslavije, ki ne govorijo dobro slovensko, zagovorniki pa so jih prav tako homogenizirali s tem, da so dokazovali, da so večinoma dobro »integrirani« v »našo družbo«, so praviloma manj izobraženi, saj naj bi opravljali slabša in nižje plačana dela.

Delitev na »nas« in »njih« je tudi učinek argumentacije predstavnikov islamske skupnosti. Mufti Nedžad Grabus si tako prizadeva, da »vsi živimo v medsebojnem spoštovanju«, islamska skupnost pa »lahko pomaga tudi širši skupnosti, da razvijamo medsebojne odnose, ki bojo dobri za vse«. (24 ur, 8. 1. 2009) Za tovrstne izjave je značilna implicitna delitev na »nas« in »njih«, vendar v obrnjenem odnosu, kot smo ugotovili pri analizi izjav nasprotnikov in podpornikov gradnje džamije v Sloveniji. Rezultat delitve je polarizacija Republike Slovenije na dve skupnosti-konstrukta: muslimane in večinsko prebivalstvo v Sloveniji, ki pa, kot na drugem mestu poudari Grabus, sodi v prevladujoče krščansko Evropo, saj želi pomagati »evropskemu človeku, da bolj razume vero islam«. (TV Klub, 30. 11. 2008)

Razberemo lahko dva učinka argumentacije, značilna za vse analizirane skupine, torej za nasprotnike, zagovornike gradnje džamije in pripadnike islamske skupnosti. Gre za učinka polarizacije in homogenizacije oziroma, na kratko, za učinek mi-oni. Medtem ko delitev in notranje izenačenje skupin »muslimanov« in »nemuslimanov« oziroma »kristjanov« za skupino zagovornikov in za predstavnike islamske verske skupnosti, pomenita zgolj razliko, predvsem skozi poudarjanje evropskih značilnosti Slovenije, lahko pri argumentih nasprotnikov gradnje džamije opazimo poudarjanje temeljnega nasprotja med »krščansko« in »islamsko civilizacijo«. Arhitekturne argumente so namreč nasprotniki gradnje džamije v analiziranih izjavah podprli z obrambnimi in se s tem v učinkih argumentacije oddaljili od zagovornikov. Obrambni argumenti so muslimane – ne zgolj pripadnike islamske skupnosti v Sloveniji, ampak tudi muslimane, ki obiskujejo džamije v državah članicah Evropske unije – kriminalizirali, saj so džamije označevali za »teroristične centre«.

Navedeni argumenti pa hkrati oblikujejo podobo slovenske nacionalne identitete kot sorodne, če ne celo enake evropski identiteti. Tako kot evropska naj bi tudi slovenska identiteta gradila na obrambi pred Turki, dandanes pa pred muslimani, ki da evropskemu načinu življenja grozijo iz »terorističnih centrov«, džamij. Ogrožen pa naj ne bi bil samo fizičen obstoj Evropejcev, temveč (predvsem) njihova kultura, civilizacija.

Tako je nasprotovanje gradnji džamije v Sloveniji zgolj na prvi pogled vprašanje vere. Vse navedene skupine argumentov so namreč skladne z značilnostmi slovenskega nacionalnega diskurza in mitologije, kakršna se je uveljavljala po osamosvojitvi. Vprašanje (ne)naklonjenosti gradnji džamije in sprejemanja pripadnikov islamske skupnosti v Sloveniji tako na diskurzivni ravni lahko obravnavamo kot nacionalno vprašanje. Vsi argumenti namreč izhajajo iz istega diskurzivnega okvira, ki oblikuje podobo slovenske identitete, in sicer na podlagi dveh temeljnih diskurzov. To sta domovinski in diferenciacijski diskurz. Domovinski diskurz slovenski narod predstavlja kot naravno in zgodovinsko utemeljenega, Slovenijo pa kot nacionalno državo, torej državo Slovencev, ki je z osamosvojitvijo dokončno dokazala tudi svojo evropsko pripadnost. Diferenciacijski diskurz izhaja iz domovinskega, temelji pa na konstruktivističnem principu oblikovanja identitete s pomočjo »drugega«, »ne-našega«. V primeru slovenske nacionalne identitete »druge« predstavljajo predvsem prebivalci nekdanjih republik SFRJ, torej »Balkan«, med njimi pa je – tudi zaradi konstrukta krščanske tradicije Evrope – posebno mesto pripadlo pripadnikom islamske skupnosti v Sloveniji.

Allen, Christoper (2002): Summary Report on Islamophobia in the EU after 11 September 2001. Vienna: EUMC.

Čepič, Mitja in Ana Vogrinčič (2003): Tujec in tuje v učbenikih. Kritična diskurzivna analiza izbranih primerov iz učbenika zgodovine. Teorija in praksa. 40 (2/2003), 313– 334.

Dijk, Teun Adrianus van (1988): News as discourse. London: Hove.

Fairclough, Norman (1989): Language and Power. New York: Longman.

Gingrich, Andre (1998): Frontier Myths of Orientalism: The Muslim World in Public and Popular Cultures of Central Europe. V: Baskar, Bojan in Borut Bruman (ur.): MESS: Mediterranean Ethnological Summer School, II, 99–128. Ljubljana: Inštitut za multikulturne raziskave.

Kalčić, Špela (2005): »To je tko kt en Johan, recimo en Johan, ampak je musliman«: Bošnjaški diskurzi o islamu v Sloveniji. Razprave in gradivo. 47, 190–223.

Mastnak, Tomaž (1998): Evropa med evolucijo in evtanazijo. Ljubljana: Studia Humanitatis.

Mastnak, Tomaž (2001): Naša Evropa. V Tomaž Mastnak in drugi (ur.). Obrazi naše Evrope, 9–22. Ljubljana: Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne družbene in politične študije.

Neumann, Iver B., Jennifer M. Welsh (1991): The Other in European Self-Definition. A Critical Addendum to the Literature on International Society. Review of International Studies, 17(4), 327–348.

Said, W. Edward (1978/1996): Orientalizem, Zahodnjaški pogledi na Orient. Ljubljana: Studia Humanitatis.

Todorova, Maria (2001): Imaginarij Balkana. Ljubljana: Vita Activa.

Velikonja, Mitja (1996): Masade duha, Razpotja sodobnih mitologij. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

Vodopivec, Peter (2001): O Evropi, Balkanu in metageografiji. V Todorova, Maria (ur.). Imaginarij Balkana, 381–401. Ljubljana: Vita Activa.

V analizi člankov v časopisu Delo se nanašam na diskurzivno konstitucijo subjekta. Subjekt obstaja šele znotraj diskurzivnega polja, pri tem pa se izpostavlja ideološka plat, ki preko medijev sporoča vladajočo politiko in odnos do manjšin. V medijskih prispevkih se hkrati odraža družbena slika in položaj manjšin. Vsekakor ne gre za direkten obojestranski vpliv, saj je med bralcem in piscem interpretativni maneverski prostor. Stuart Hall (1993) zagovarja, da mediji ne morejo neposredno vpisovati pogledov na manjšinsko problematiko, a imajo vse predispozicije, da oblikujejo politično realnost. Še posebej veliko moč imajo v oblikovanju manj znane realnosti in dejstvo je, da so manjšinske populacije marginalizirane in na obrobju večinske, znane in vidne. Manjšine so v dominantnem pogledu neznane, problematične in ogrožajoče ter obstaja strah pred njimi. Le-ta se odraža v stereotipiziranju, stigmatiziranju, sovražnem govoru, nasilju, (homo)fobiji… itd.

Mediji imajo pri konstruiranju LGBTTIQ(1) identitet dvojno vlogo in sicer, lahko premagujejo nevidnost, toda pogosto so zgolj kanal za širjenje nestrpnosti. Tatjana Greif trdi, da med slovenskimi mediji v 90-tih ni uniformiranega pristopa do lezbištva, saj se v istem mediju pojavljajo različna oz. nasprotujoča si mnenja. Obstaja sicer trend manj senzacionalističnega pisanja kot v preteklosti, vendar pa se še vedno pojavljajo negativni vidiki lezbištva, kot so nepoznavanje tematike, pristranski odnos uredništev do tematike, razširjenost homofobičnih predsodkov, prevlada gejevskih tem nad lezbičnimi in nepoudarjanje enakosti državljanov (Greif, 2001). Širša raziskava Romana Kuharja, ki je analiziral slovenske tiskane medije v obdobju od leta 1970 do 2000, je izpostavila 5 ključnih kriterijev medijske konstrukcije homoseksualnosti, ki se kažejo v stereotipizaciji, medikalizaciji, seksualizaciji, skrivnostnosti in normalizaciji (Kuhar, 2003). Vse omenjene kriterije je označil za negativne konstrukte homoseksualnosti, tudi zadnjega, ki je zgolj navidezno pozitiven, saj je za normalizacijo značilno predstavljanje homoseksualca kot enega izmed večine, pri čemer ga le-ta toliko bolj sprejme, kolikor je družbeno sprejemljiv, torej kolikor je v svoji podobi podoben heteroseksualni večini.

V svoji analizi sem se podrobneje osredotočila na dnevnik Delo, v katerem sem v letu 2005 zasledila 28 prispevkov, ki se nanašajo na LGBTTIQ populacijo. Kar četrtina prispevkov je bila posvečenih partnerstvu med geji in lezbijkami in zakonski podlagi zanj. Dejstvo je, da je leto 2005 bilo zaznamovano s sprejemanjem Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti (ZRIPS), ki je bil sprejet 22. junija tega leta. Vzrok za količino poročanja o istospolnem partnerstvu v medijih lahko označimo kot odgovor na aktualne dogodke. Pri teh se izpostavi razlika o poročanju o istospolnih partnerstvih v tujini in pri nas, saj so v Sloveniji takšna partnerstva označena kot žrtve družbeno-političnega sistema, s poudarkom na opozarjanje pomanjkanja pravic, še vedno pa je prisotna medikalizacija. Drugače je s prispevki o istospolnih partnerstvih v tujini, ki predstavljajo normalizirano sliko, vsaj ko poročajo o situaciji v Veliki Britaniji in Španiji, medtem ko je v poročanju o Rusiji opazna viktimizacija homoseksualnosti. Toda tudi pri poročanju o porokah v Veliki Britaniji in Španiji opaziti subjektivna zgražanja avtorjev prispevkov kot je ironija in posmeh. Medijska slika LGBTTIQ identitet na Hrvaškem pa je posredovana na senzacionalističen način in usmerjena v skrivnostnost in stigmatizacijo. Le-ta je nekoliko drugače predstavljena v Delu kot v Vjesniku in na podlagi pokrivanja istega dogodka (»hrvaški gej imenik«) v Delu predstavljena bolj senzacionalistično kot v analiziranem hrvaškem dnevniku. V bralcih se vzpodbuja in hrani radovednost o »drugem«, ki jo je treba izslediti in nadzirati. O LGBTTIQ tematiki se razpravlja kot o »vroči robi«, s katero novinarji povečujejo branost in s tem zmanjšujejo kredibilnost, kritičnost in objektivnost. Glede na omenjene kriterije konstrukcije homoseksualnosti lahko naredimo primerjavo prispevkov o slovenski in tuji LGBTTIQ sceni, ki nam pokaže, da se v Sloveniji še vedno poudarja status žrtve, v tujini pa prevladuje normalizacija. Toda tudi za tujo LGBTTIQ sceno se medijska slika homoseksualnosti zariše na polju viktimizacije, stereotipizacije in stigmatizacije.

V Delu je uporabljen tudi kriterij seksualizacije, ki ga potrjujejo seksualne vizualne podobe. Zanimivo je dejstvo, da vizualne podobe, ki spremljajo omenjene prispevke, lezbično seksualnost prikazujejo s fotografijami, medtem ko je gejevska seksualnost zakrita v karikaturah. Seksualizirana podoba dveh žensk je potemtakem veliko bolj sprejemljiva oz. celo bolj zaželena kot podoba dveh golih moških teles. Žensko telo je tudi v LGBTTIQ kontekstu razumljeno objektivizirano, medtem ko moški ostaja v vlogi subjekta. Po drugi strani pa so podoba gejev prikrivajo v karikaturah in ilustracijah, kar nakazuje beg od realnosti, prikrivanje le-teh in vpetost v skrivnostnost.

Izpostaviti moramo bistveno razliko o razmerju moških in ženskih piscev glede na lokacijo prispevkov (Slovenija in tujina), ki nam pokaže, da ženske v večji meri pokrivajo LGBTTIQ tematiko pri nas, medtem ko moški pisci pokrivajo LGBTTIQ tematiko v tujini. Pri tem se pokaže, da se novinarji s svojimi prispevki deloma identificirajo, kar izraža očiten strah novinarjev, da bi jih povezovali z istospolnimi tematikami. Na tem mestu je velikega pomena družbena slika o LGBTTIQ ter večinsko mnenje, ki kaže na to, da ženske bolj sprejemajo druge oblike seksualnosti ter da so v večini primerov homofobnih napadov v vlogi napadalcev ravno moški. Homofobija pa izvira iz strahu pred neznanim ter po nekaterih raziskavah iz ponotranjene homoseksualnosti, ki se odraža navzven. Lahko rečemo, da pri slovenskih novinarjih obstaja strah pred morebitno (lažno) stigmatizacijo, če izhajamo predvsem iz predpostavke o identifikaciji pisca z besedilom, čemur se moški trudijo upreti. Podobne rezultate dobimo pri pregledu sogovornikov v prispevkih, saj se spet pojavi razlika v spolu glede na lokacijo tematike. Ženske so bolj zastopane kot sogovornice v prispevkih s slovensko LGBTTIQ tematiko, medtem ko moški sogovorniki nekoliko izstopajo v prispevkih o LGBTTIQ tematiki v tujini. Toda kljub velikemu številu sogovornikov in številu LGBTTIQ organizacij je LGBTTIQ populacija še vedno predstavljena kot žrtev družbeno-političnega sistema. Lahko sklepamo, da so prispevki odraz položaja LGBTTIQ v družbi, saj le-ti še vedno niso upoštevani kot enakovredni državljani.

Druga dejstva, ki so izpostavljena v analizi so, da gre za pomanjkanje medijske slike o biseksualcih, tranvestitih, transeksualcih, interseksualcih in queer osebah. Prispevki zajemajo zgolj geje in lezbijke, podrobnejši prikaz jezikovne slike LGBTTIQ terminov, ki so bili uporabljeni v dnevniku Delu nam celo pokaže, da je v prispevkih uporabljenih več izrazov za lezbijke kot za geje, a je v prispevku z naslovom »Leposlovje ponosa« (Delo, 3.8.2005, str. 7) avtorice Mojce Kumerdej uporabljena tretjina izrazov, ki so povezani z lezbijkami, lezbištvom in izpeljankami. Le-ta prispevek je edini primer raziskovalno-analitskega novinarstva, ki v ospredje ne postavlja spolne identitete, temveč umetnost, točneje leposlovje, zato ga ne moremo prišteti med ostale, saj izstopa v svoji novinarski vrednosti in piše o lezbični in gejevski literaturi z literarno kritično noto. Medijska reprezentacija gejevske populacije vsekakor nadvlada lezbično populacijo in s tem so ženske tudi v okviru spolnih manjših na obrobju ter ostajajo nevidne in prezrte. Popolnoma nevidne pa so BTTIQ identitete, saj v omejenem časovnem intervalu sploh niso reprezentirane. Vzrok temu je dvojen, pri katerem gre za pomanjkanje BTTIQ aktivizma ter medijsko ozkost v poročanju, vse skupaj pa se odraža v družbeni naravnanosti, njenih variacijah prepletanja odprtosti in omejenosti v dojemanju družbeno spolnih determiniranih kategorizacij. Če rečemo, da je spol družbena konstrukcija, ki izhaja tudi iz medijske konstrukcije, je zelo pomembno, da se v medijih pojavljajo tudi drugi termini. Mediji imajo vlogo ozaveščanja in osvetljevanja družbene realnosti in bi morali vsebovati širši spekter (re)prezentacij družbenih identitet. Dejstvo je tudi, da so mediji v vlogi oblasti, ki kreirajo realnost. Ob tem se moramo vprašati, kdo stoji za medijskimi hišami, kdo kreira družbeno realnost. Toda to ni več predmet pričujoče analize.