Tekst je poskus analitično obdelati in predstaviti rubriko Nočna kronika, ki jo od konca poletja 1995 vsako nedeljo objavlja slovenski tednik Nedelo. Avtorju gre predvsem za poskus dojeti in predstaviti ta fenomen v luči šovinističnih, mačističnih in rasističnih lastnosti ter (možnih in dejanskih) antipolitičnih in ekstremističnih učinkov, ki jih proizvaja diskurz, izoblikovan v tej rubriki. Izdelki Nočne kronike, ki jim avtor sledi, so: tujci, južnjaki, Jugoslavija, balkanski stvorčki, bitja s pol strešice, državljanstva tujcev, Bosanci, muslimani, islam, begunci, sevdah, pedofili, transvestiti, dekleta, dekletca, ženske.

Avtor z analizo bogate konkretne snovi, še zlasti pa značilnega pivskega diskurza, pokaže mehanizme nezaslišane dehumanizacije drugih in drugačnih na Slovenskem. Prav tako dokaže, da so sanje o tem, da na Slovenskem ni rasizma, lahko le sanje tistih, ki se imajo za nedolžne in si še vedno lahko privoščijo udobno sprenevedanje in nevednost. Analiza Nočne kronike razkriva šovinizem, seksizem in rasizem in nasploh radikalno nestrpnost v njihovih številnih kriminalnih dimenzijah.

Avtorjeva osrednja interpretativna ost meri na antipolitične in kriminalizirajoče učinke nočnokroniškega diskurza, ki ga velja jemati skrajno resno, in sicer kot neposredno vabilo na bolj ali manj nasilno delovanje zoper vse druge in drugačne. Ne nazadnje, avtor pokaže, kako problem nasilja in tudi ubijanja ni povezan zgolj s tistimi, ki neposredno morijo, pač pa tudi s tistimi, ki v glave in, če hočete, v srca potencialnih morilcev sadijo sovraštvo in tako povzročajo in usmerjajo samo možnost morije.