N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
uvodnik
medijska politika
medijske prakse
novinarji
splet
diskurz o balkanu
manjšine v medijih
medijske reprezentacije
resničnostni šovi
razprave
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Odkritja in zamujene priložnosti globalnega pregleda medijskih konstrukcij žensk – Kaj prinaša preliminarno poročilo o medijskih konstrukcijah žensk v okviru projekta globalnega medijskega monitoringa (GMMP)

Izšlo je uvodno poročilo o medijskih konstrukcijah žensk v okviru projekta globalnega medijskega monitoringa (Global Media Monitoring Project – GMMP) z naslovom Kdo naredi novice? Raziskavo izvaja nevladna mednarodna zveza za krščansko komunikacijo (World Association for Christian Communication – WACC), projekt pa je podprl razvojni ženski fond Unifem, ki deluje v okviru Združenih narodov. Kakorkoli je morda ta naveza med laično krščansko organizacijo in uveljavljanjem načela družbene enakosti spolov nenavadna[1] , ni videti, da bi bile izhodiščne teze kakorkoli spolno hierarhično obremenjene. Ob tem dejstvu se ni mogoče izogniti misli na diskriminatoren diskurz, ki ga katoliška struja v slovenskih medijih in onkraj njih ves čas vzdržuje. Vanj sodi tudi promoviranje tradicionalno delujoče družine, ki temelji na spolni hierarhiji in podrejenosti žensk. Nasprotno pa obravnavano poročilo v enem od študijskih primerov poda kritično analizo članka v nemški izdaji ameriške revije Glamour, ki konstruira predsedniški par v tradicionalni delitvi spolnih vlog in promovira Michelle Obama kot konvencionalno odvisno žensko: »Kljub temu da jo članek opisuje kot 'pomembno' in '45-letno super žensko', ni nikjer nobenega namiga o njeni izobrazbi v okviru Ivy League ali njeni zelo uspešni karieri, preden je postala prva dama. /…/ Tekst in fotografija skupaj posredujeta vtis, da je vdana žena, ki naredi vse, da bi ugodila možu.« (WACC 2010, str. 19).

Raziskava svetovnih razsežnosti o konstrukcijah žensk v medijih izhaja iz političnih ciljev na enem izmed dvanajstih področij delovanja za družbeno enakost spolov, ki so bila opredeljena v Platformi za akcijo (PFA); dokument je bil sestavljen na 4. ženski konferenci ZN v Pekingu leta 1995. Gre za možnosti žensk za (javno) izražanje in odločanje ter »uravnoteženo in nediskriminatorno reprezentiranje žensk v medijih«. V posebnem oddelku dokumenta (sekcija J) je napotek nevladnim organizacijam za spremljanje in posvetovanje z mediji, opredeljen pa je tudi namen teh aktivnosti, in sicer ustrezno predstavljanje ženskih potreb in interesov (PFA, 242 a).

Pričujoči monitoring je četrti po vrsti, zato je interpretacija primerjalna. V uvodno, preliminarno poročilo so vključili 42 med 130 sodelujočimi državami; za dan poskusnega (snapshot) medijskega monitoringa je bil izbran 10. november 2010. Generično je seznam medijev obsegal časopise, televizijo in radio, pokriti so bili najpomembnejši prispevki v medijih, tematski izbor pa je bil omejen, s poudarkom na področjih iz pekinške platforme, tj. na revščini, nasilju, miru, ekonomiji in politiki.

Najmanj medijsko prepoznane v ekonomiji

Pregled rezultatov analize poskusnega zajema podatkov je pokazal, da je vseh prikazov oziroma konstrukcij žensk v medijih 24 odstotkov (v nasprotju z letom 1995, ko je bilo medijsko »reprezentiranih« 17 odstotkov žensk); posebej izstopa informacija, da je komajda vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola. Ob tem je število ženskih ustvarjalk novic skorajda tolikšno kot število moških (WACC 2010, 7–8). Primerjava navedenih rezultatov raziskave opomni, da zasedba novinarskih položajev s strani žensk v medijih ne pomeni nujno tudi več truda ali več uspeha pri medijski podpori strokovnjakinjam. Hkrati je sklepanje, da so ženske same krive za spolno diskriminiranje pri ustvarjanju vtisa, kdo pravzaprav so ekspertne osebe, zgrešeno in neznanstveno. Pozablja namreč, prvič, na moč predpisanih spolnih vlog, ki niso oblikovane v prid medsebojni ženski podpori – ravno obratno, in, drugič, na odkrite in prikrite mehanizme, ki določajo urednikovanje. Hkrati je treba povedati, da delež »ženskih novic«, tj. novic, ki so povezane z ženskami, v 26 odstotkih primerov pokrivajo ženske novinarke, medtem ko jih moški v 19 odstotkih (prav tam, str. 9).

Teme, ki jih je pokrila raziskava s spolne perspektive in ki se prekrivajo s področji pekinške platforme, zasedajo zgolj 1,5 odstotka medijskega prostora. Največji delež imajo časopisi, ki pa so slabo tematizirali revščino. Najmanjše deleže pokrivanja navedenih tem (revščina, nasilje, mir, ekonomija in politika) ima radio. Tematizacije vključevanja žensk v ekonomijo pa v tem mediju sploh ni (prav tam, str. 22). Ko gre za bolj specifična tematska področja, imajo ženske največ pozornosti v registru medijskega pokrivanja znanosti in zdravja (37 odstotkov), najmanj pa v sferi politike in oblasti (18 odstotkov).

Glede na vlogo v medijskem prispevku dobijo nadpovprečno velike možnosti kot popularne osebe ali znane osebnosti s področja športa in umetnosti, najmanj medijsko prepoznane so v ekonomiji. Bolje kot moški so zastopane zgolj v vlogi žrtve, v družinskih odnosih in na fotografijah (prav tam, str. 8).

Pregled razmerij spolov v medijih z novinarske in uredniške perspektive in, na primer, glede ozaveščenosti pokaže, da je skorajda polovica dela opravljenega v duhu utrjevanja diskriminatornih tradicionalnih razmerij med dvema spolnima skupinama: zgolj 8 odstotkov pristopov pomeni izzivanje t. i. stereotipnih predstav. Ženske novinarke prispevajo več k razgrajevanju spolno diskriminatornih predstav kot moški (11 : 6 odstotkov);12 odstotkov prispevkov se dotika vprašanja spolne (ne)enakosti, 9 odstotkov pa se konkretneje ukvarja s pravicami žensk in legalnimi mehanizmi uveljavljanja družbene enakosti spolov. Tematiziranje področij s spolne perspektive, ki jim navedena pekinška deklaracija in platforma namenjata največ pozornosti, je, kot je bilo že opozorjeno, v medijih zanemarjeno. Podatki kažejo, da je ženska ekonomska participacija pokrita zgolj z 0,3 odstotka, nasilje nad ženskami, ki se na t.i. Zahodu mnogokrat izpostavlja kot že predimenzionirana tema, pa ima 1,3 odstotka medijskega prostora (prav tam, str. 9, 18, 24); posebej evropski delež v primerjavi z drugimi deli sveta sicer ni razviden. A se evropska slika vzpostavi v primerjavi utrjevanj in izzivanj »stereotipov«. V Latinski Ameriki je izzivov spolnemu diskriminatornemu tradicionalizmu precej več (14 odstotkov) kot v Evropi (6 odstotkov), na karibskem otočju nekaj manj, če upoštevamo zgolj največje in najmanjše vrednosti tega indikatorja (prav tam, str. 18).

Razkorak med politiko enakih možnosti in medijsko prakso

Glede uredniškega in novinarskega dela z vidika medijskih razmerij spolov obravnavana preliminarna raziskovalna študija zajema tudi primerjavo kazalcev, pridobljenih v zadnjih treh monitoringih. Na najmanj »ženskih« žurnalističnih področjih, tj. v politiki in oblasti ter ekonomiji, se stanje ni izboljšalo, v primerjavi z letom 2005 se je celo poslabšalo. Tedaj je politične in vladne zadeve obravnavalo 32 odstotkov žensk, danes jih 30 odstotkov. Še večji je razpon med polpreteklim in sedanjim trenutkom v ekonomiji, saj je število ženskih novinark na tem področju upadlo za 7 odstotkov (43 : 36 odstotkov). Edini zaznavni napredek, ki pa ga zaradi banalizacije medijskih vsebin težko zares tako pojmujemo, je intenzivnejše ukvarjanje novinark s slavnimi ali »slavnimi« osebnostmi in z znanimi imeni iz umetnosti in športa (prav tam, str. 16).

Že navedeni kvantitativni kazalci o spolno ozaveščenem medijskem pokrivanju področij, ki jih je poudarila pekinška platforma, so pokazali na razkorak med politiko enakih možnosti in medijsko prakso. Sklepni del obravnavane študije je s sklicem na strategijo preverjanja pekinških ciljev v obdobju petnajstih let (Peking + 15) posvečen podrobnejši analizi stanja po predelih sveta (z izjemo ZDA, ki niso bile zajete v raziskavi). Prav v vseh regijah so ženske v politiki najvišje na lestvici medijskih obravnav med petimi področji (naj ponovimo, gre za revščino, ekonomsko participacijo, spolno zaznamovano nasilje in mir). V vseh delih sveta pa je najmanj priljubljena tema ekonomska participacija žensk. Kazalci glede na spol osebe, ki je avtorica prispevka, kažejo, da na splošno poroča več žensk kot moških o spolno zaznamovanem nasilju (tj. spol kot vir nasilja) in ženski politični participaciji. Azija izstopa v smislu, da tu ženske pokrivajo bolje od moških kolegov prav vsa za razmerja spolov najbolj indikativna področja (prav tam, str.23).

Naj kratek prikaz položaja žensk glede na medijske konstrukcije in navsezadnje tudi uredniške politike in novinarske pristope končamo z nekaj metodološkimi opazkami in zadržki. V predstavitvi metodologije, ki je vključena v obravnavano preliminarno poročilo, na prvi pogled ni mogoče zaslediti nič spornega: število kvantitativno analiziranih medijev je bilo prilagojeno posamezni sodelujoči državi, pregledane so bile nosilne novinarske zgodbe v okviru žanrsko opredeljenih novic, vloge spolov v novinarskih prispevkih so bile razvidno segmentirane; kvalitativni del analize je temeljil na argumentiranem izboru tem in vzorcev medijskih konstrukcij žensk. Analiza konstrukcij žensk v medijih je bila metodološko tudi povezana z analizo novinarskih in uredniških pristopov (prav tam, str. 12–14).

Premislek o kvalitativnih izhodiščih raziskave

Kritika te raziskave se nanaša na sam izhodiščni koncept družbene enakosti spolov oziroma enakih možnosti, ki je povezana z vladajočo politiko enakosti. Nadomestil je politiko in s tem tudi diskurz človekovih pravic žensk. Politična strategija je integrirana v epistemološka izhodišča raziskovanja, ki je grobo pozitivistično in s primerjavo žensk in moških producira indikatorje, »slepe« za diferencirane položaje žensk in širša družbena razmerja. Tako so spregledani družbeni odnosi in pojmovanja, ki so vzrok, na primer, v članku že izpostavljenemu dejstvu obravnavane raziskave, da ženske kljub vsem vladajočim strategijam nikakor ne morejo prodreti v medijsko pokrivanje vplivne ekonomske sfere. Hočemo reči, da se statusi in vloge spolov v medijih (in nasploh) ne morejo zares spremeniti, dokler diskurz o enakosti spolov, vključno z raziskovalnim, narekuje vladajoča politika.

Kvalitativna začetna faza raziskovanja bi morala zajeti analizo širših medijskih razmerij in premisliti o delovanju medijev. V prvi vrsti pozornost gotovo zasluži vse večja vezanost medijev na aktualnost, na dogodek z velikim D, ki je najpogosteje sproduciran znotraj same medijske scene in je tako pravzaprav antidogodek, kvazidogodek. Ta kvazidogodkovna določenost medijev, ki je vzrok za medijsko ignoriranje sistemskih problemov družbe, tudi povzroči, da se mediji celotne države v obdobju dneva ali nekaj dni posvečajo zlasti eni problematiki. To postavlja pod vprašaj smotrnost monitoringa samo enega medijskega dne.

Prav tako bi morala biti kritično analizirana vsebinska rekonstrukcija medijev, ki je pripeljala do presežnega ukvarjanja z znanimi oziroma javnimi osebnostmi in njihovo produkcijo. Oboje skupaj, »aktualnost« medijev in »scena«, sta integralni del ritualizacije medijev, ki ustvarja vtis neposredne vključenosti medijev v družbeno življenje in reciklira družbeni red (prim.Couldry 2008, str. 169). V tem smislu bi večja medijska pokritost žensk v sferi znanih osebnosti (celebrities) morala pomeniti prej slabo kot dobro novico, saj gre očitno za integracijo žensk na najbolj degradirano medijsko področje.

Kritična uporaba pojmov

Premislek o kvalitativnih izhodiščih raziskave bi očitno pripomogel tudi h kakovosti njene interpretacije. Poleg kritične obravnave širših medijskih razmerij bi verjetno veljalo nameniti nekaj pozornosti tudi preizpraševanju pojmovanja samih področij medijskega pokrivanja, ki so bile raziskovalcem prioriteta. Kaj točno se misli z ekonomijo, revščino, kaj s politiko in oblastjo, spolno zaznamovanim nasiljem, mirom? Vsi ti družbeno in medijsko pomembni pojmi so ostali neproblematizirani. A vendar bi prav njihova rekonceptualizacija lahko pripeljala do drugačne, za ženske manj porazne medijske slike. Pri tej tezi seveda ne gre za potlačitev »resničnega«, temveč za strukturne premike, ki se morajo zgoditi v vseh sferah družbenega življenja, če naj se ta reč s spoli kam premakne. Za primer vzemimo ekonomijo, to z ženske perspektive najbolj podreprezentirano medijsko področje.

Dokler ekonomijo v medijih pojmujemo samo kot svet velikega kapitala, bank, korporacij, industrijske in storitvene globalizacije, bodo ženske še nepredstavljivo dolgo ostale v teh navezah medijsko (in substancialno) marginalizirane. Ko pa se bo oziroma če bi se medijska konstrukcija ekonomije obrnila še k mikro posojilom, družinskemu gospodarjenju, finančnemu vrednotenju gospodinjenja in vrtičkarjenja in podobno, bi se vključenost žensk nemudoma povečala. Takšno medijsko prepomenjanje, ki ne bi ostalo brez odziva na stvari sami, v našem primeru ekonomiji, se bo težko zgodilo v medijih, še težje v nekakšnih politikah v okviru države ali naddržavnih instanc. Prave spremembe se začenjajo v bazah, tudi pri taki navidezno nedolžni, tj. po vsej verjetnosti nevplivni raziskavi bi se lahko. Nenazadnje gre za globalno zadevo, globalno komunikacijo in globalno pripoznavanje (raziskovalnih in medijskih) kategorij.

Viri
Action for Equality, Development and Peace: Platform for Action. Fourth World Conference on Women. Peking, september 1995. Dostopno na: www.un.org/womenwatch/daw/beijing/platform/index.html (31. 3. 2010).
Couldry, N. (2008): Form and power in an age of continuous spectacle. V: D. Hesmondhalgh in J. Toynbee (ur.), The Media and Social Theory.London in New York: Routledge,str. 161–176.
WACC (2010): Who makes the news? (GMMP). Dostopno na: whomakesthenews.org/2010/2010-preliminary-report.html(31. 3. 2010).


1 Prostorska in tematska omejitev nam tule onemogočata problematizacijo ideje in udejanjanja družbene enakosti spolov v okviru vladajočih politik.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

sovražni govor in medijski diskurz

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost