N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
uvodnik
kultura in mediji
razredni boj v medijih
mediji in korupcija
samoregulacija medijev
splet
raziskovalno novinarstvo
socialni položaj novinarjev
sovražni govor
medijska etika
iz zgodovine medijev
mediji in pravo
mediji v svetu
regija
civilizacija
razprave
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Z zaostrovanjem političnih razmer in kulturnega boja med slovenskima političnima taboroma se je gledališča vedno bolj prijemala liberalna oznaka – Liberalci so si ga tudi prilaščali, saj je program dejansko vzdrževalo mesto Ljubljana – Katoliški stranki ta razdelitev ni bila pogodu

Vse od leta 1905 slovensko gledališče ni dobivalo več podpore dežele Kranjske in se je lahko zanašalo le na občinsko, to je ljubljansko pomoč, saj je »klerikalni prvak Šušteršič že tisti čas menil, da in govoril o tem na zasedanju deželnega zbora, da dežela od gledališča nima nobene koristi, gledališče, da je le za Ljubljano zato naj ga prevzame občina«.[1]

Ljubljana proti ostalim, proti Sloveniji. Zveni morda znano?

Oder, na katerem se dogajajo takšne ali drugačne vrste uprizoritve, je del človeške kulturne zgodovine. Skozi zgodovino je oder igral in odigral različne vloge. Proti zabavljaškim »burkam« in predstavam je nastopala katoliška cerkev in so nastopali tudi drugi, ki so jih skrbele usode »zavedenih« ljudi. Hkrati je Cerkev gledališče uporabljala in sama organizirala različne predstave in pasijone. Skozi njih je ljudem lažje ter slikoviteje pripovedovala to, kar je želela, da ljudje vidijo in razumejo.

Na drugi strani je bilo gledališče javno bojišče meščanskih in razsvetljenskih idej. Te so bile širše »propagirane« v 18. stoletju prav z gledališkega odra, kakor je že leta 1912 ugotavljal Eduard Fuchs v svoji Ilustrirani zgodovini nravnosti.[2] V tem primeru gre za zgodovino gledališča kot oblikovalca meščanske politične javnosti v 18. in 19. stoletju.[3] Oder je lahko prizorišče za neposredno komunikacijo, za sporočanje kritičnosti, za širjenje propagande. Množični medij pač, ki si ga je oblast želela za svojega, saj se je znal proti njej tudi obrniti. Gledališča so slavila, kritizirala, svarila in zabavala.

Moderna, stalna – narodna gledališča, kot jih poznamo danes, so nastala v 19. stoletju v kontekstu oblikovanja nacionalizmov. Gledališče je dobilo pomembno vlogo pri idejnem, kulturnem in političnem življenju ljudi oz. narodov. Nekdaj sicer bolj kot danes, vendar so gledališča postala in še vedno so stvar identitete. Prav naraščanje nasprotji med Slovenci in Nemci je gnalo »narodne delavce« v zahtevo po ustanovitvi slovenskega gledališča. Gledališča so postala civilizacijska pridobitev, brez katere moderni narodi ne obstajajo, saj so konstruirala in propagirala pripadnost skupini.[4]

Dramatično društvo

In res, Novice so 2. januarja 1867 poročale, da so na občnem zboru Čitalnice v Ljubljani »na dan sv. Štefana« ustanovili Dramatično društvo, »od kterega moremo pričakovati zdatné podpore in napredek teatralni«.[5]

Do leta 1892, ko je bilo zgrajeno Deželno gledališče (danes SNG Opera in balet), se je Dramatično društvo uveljavilo in si, za nekaj dni na mesec, že izborilo tudi uporabo odra v Stanovskem (nemškem) gledališču. Razmere so se do leta 1892 toliko spremenile, da je slovenskemu Dramatičnemu društvu pripadla prva, otvoritvena predstava v novi stavbi.

Kakorkoli, do tedaj sicer že jasno razdeljena slovenska politična tabora sta enotno nastopala v pozdravnih nagovorih novemu gledališču. Besede zanosa in ponosa so zaznamovale veliki dogodek. Slovenski narod kot glasilo liberalcev je v uvodniku pisal: »Vsak narod, stopajoč v vrsto omikanih narodov, hrepeni po svojem gledališču. To mu ukazuje narodni ponos, kateri praznuje v lastnem gledališču idealno in vidno znamenje narodove moči in kreposti, to mu veleva srce, katero se ogreva in blaži, ko čuje raz oder sladke glasove materinega jezika, poveličane v krasnem okviru nevenljive umetnosti.«[6]

Gledališče je v naslednjih letih napredovalo relativno počasi, saj so ga ves čas hromila nerešena organizacijska in finančna vprašanja.[7] O pomenu in vlogi slovenskega gledališča sta tudi obe glavni politični stranki stali pri svojih prednostnih, svetovnonazorskih zahtevah.

Liberalci so slavili novo inštitucijo kot veliko narodno pridobitev, klerikalci so si želeli več katoliške, vzgojne podlage – veliko več. Vse v skladu s pozicijami kulturnega boja.

V skladu s pozicijami kulturnega boja

V Slovenskem narodu so bili, na primer, nad začeto sezono leta 1894 navdušeni. »Sobotna predstava 'Knjižničarja', je še uglobila ugodni vtis, ki smo ga pri prvih treh zadobili od naše letošnje drame. Naravnost povemo, da tako dovršenih predstav nihče ni pričakoval. /…/ Narodnemu občinstvu pa priporočamo, naj izpolnjuje svojo rodoljubno dolžnost tam, kjer to lahko stori na najprijetnejši način, in naj pridno obiskuje slovensko gledališče.«[8] Dva tedna kasneje se je časopis navduševal nad predstavo »'Mam'zelle Nitouche', comédie operette v treh dejanjih«.[9] Razlaga celotne vsebine ni potrebna. Le toliko: »Nitouche je francoski priimek za dekle, ki se dela nedolžno in nevedno, a je že vseh muh polno. /…/ Gospod Célestin organist v istem zavodu, je ravno taka tiha voda. Mlad, pohleven in oblizan, nima na videz drugega namena, nego petje poučevati v odgojevališči. V resnici ima pa tudi g. organist vse druge namere.«[10]

V Slovencu so zadevo videli popolnoma drugače. Videli so dovolj, preveč. Gledališče: »Izobrazuj, vzbujaj veselje nad zmagujočo krepostjo,« so pisali, a po videnem so lahko le še glasno svarili: »‘Corruptio optimi pessima’ Pohujšanje najboljših je najhujše. Jedno samo slabo gledališče more več škoditi in pokvariti, kakor popravijo najboljši stariši in učitelji tekom let. Gledališče naše ne sme biti torišče jedino le predpustnih burk z neslanimi ali debelimi dovtipi, temveč bodi v resnici kulturen zavod, šola za učenje ter učilnica za vse, kar je lepo in blago. Slovensko gledališče ni privatno podjetje, ki naj redi brezvestnega špekulanta; tudi ne moderno gledališče, na katerem se bahato košati izprijena družba velikomestnega življenja ali raja razuzdana korupcija v najsurovejši realistiki.«[11]

Obisk je kljub narodnem navdušenju in prizadevanjem z vključevanjem lahkotnejših dramskih besedil postajal vedno bolj problematičen. V istih dneh je zato Slovenski narod objavil »odprto pismo«, naslovljeno na »ljubljanske sosrajce«, v katerem se je nepodpisani avtor lotil ljubljanske publike. Predvsem ga je motil slab obisk koncertov in predstav, razen, kakor je opažal, pri opernih predstavah, čeprav si tega ni znal prav razložiti: »Tega psihologiško še nisem mogel razrediti, na sledu sem pa stvari. Zadnjič namreč, v Blodekovi operi 'V vodnjaku', so pred menoj trije ali štirje gospodje začeli mej največjim pianissimom v orkestru najedenkrat krepko ploskati – luni, ki je bila ravnokar skokoma izšla izzad platnenih gora na odru. Bravo luna.«[12] Glede obiska dramski predstav pa ni bilo povedati preveč vzpodbudnih besed: »Drama! Lepa beseda, ki pa za mnogo Ljubljančanov ne pomeni nič drugega nego tiste cigarete po dve za 1 kr. /…/ Moj Bog, saj vselej vem: tam bode sedel doktor x, ondi profesor y, tam zgoraj dražestna gospodična z, tam spodaj pa še dražestnejša gospa. Dober večer 'Stammpublikum'.«[13]

Gledališča se vedno bolj prijemala liberalna oznaka

Očitno se je z zaostrovanjem političnih razmer in z zaostrovanjem kulturnega boja med slovenskima političnima taboroma gledališča vedno bolj prijemala liberalna oznaka. No, liberalci so si ga tudi prilaščali, saj s strani dežele od leta 1905 ni bilo več nobene podpore, tako da je program dejansko vzdrževalo mesto Ljubljana. Fran Govekar je leta 1908 v svojem življenjepisu, ki ga je predložil pri kandidaturi za (prvega) ravnatelja slovenskega gledališča, poleg zahtevane izjave, da je Slovenec, naravnost navedel tudi, da je »delaven pristaš slovenske narodno-napredne stranke«.[14]

Katoliški stranki ta razdelitev v resnici ni bila pogodu. Končno naj bi dežela in mesto v gledališče vlagale tudi njihov denar, zato so sporočali: »Naposled naj pa izvestnim krogom še izbijemo iz glave misel, da je slovensko gledališče politično, t.j. liberalno podjetje. Gledališče dobiva podporo mesta in dežele, ki vlečeta svoje dohodke enako od davkoplačevalcev obeh strank! Podpora je torej vsaj na polovico tudi 'klerikalna'!«[15]

A stvari so šle po svoje in katoliška stran se je vse bolj zavzemala za pravo ljudsko gledališče oziroma ljudski oder, ki naj bi bil ljudem v uk in korist. Ljubljansko naj ne bi služilo ničemur več, so poročali v Slovencu leta 1907. Pri tem so navajali primer Bernsteinove drame V stiski, ki so jo nedavno uprizorili v gledališču. »Igra je slavospev na vse, kar ni lepo, ki doseže nasproten vtis v človeški duši, kakor bi ga morala ter stoji z estetičnim okusom idealista v dijametralnem nasprotju. S tankim, prozornim plaščem odeta v nekaj praznih fraz zavita pikanterija.«[16] Poleg tega so objavili še ogorčeno »pismo z Dolenjske«. V njem se je zaskrbljeni kmet spraševal, kaj imajo on in sploh kmetje z Dolenjskega od ljubljanskega gledališča. »Ne morem si kaj, da bi tukaj ne omenil stališča našega kmeta nasproti gledališču. Navadno se trdi v prosvetljenih krogih, da je gledališče kulturna, izobraževalna potreba vsakega naroda, ki vzgaja in blaži človeka. Kako korist pa ima slovenski kmet od ljubljanskega gledališča? /…/ Naše kmetijsko ljudstvo je mnenja, da je gledališče le za zabavo.«[17]

Ljudski oder – realizacija ideje o »pravem« ljudskem gledališču

V Slovenskem narodu seveda niso ostali dolžni: »Klerikalci kar besne proti slovenskemu gledališču v Ljubljani, češ, da ga vzdržuje kmetsko ljudstvo. Ali hočemo tukaj opozriti, kako navijajajo stiskalnico klerikalci, da na vse načine izprešajo iz ljudstva ogromne vsote.« Poleg vsega so ponovili: »Klerikalci že od nekdaj najhujši sovražniki gledališča: pred leti so slovenskemu gledališču v deželnem zboru odrekli običajno podporo, njihovo glasilo je započelo najbrezstidnejši boj proti tej naši eminentno kulturni instituciji in sam škof Bonaventura je v svojih pismih ščuval proti obisku gledališča.«[18]

Kulturni boj se je tako do konca zaostril tudi pri vprašanju gledališča. Katoliški politični tabor je po letu 1908 razpolagal tudi z absolutno večino v deželnem zboru in ni minilo dolgo, ko se je na katoliški strani ideja o »pravem« ljudskem gledališču tudi realizirala. Slovenska socialno krščanska zveza je namreč na deželni odbor, kot upravljavca deželnega premoženja, poslala prošnjo za brezplačno uporabo odra v deželnem gledališču. Zaprosili so sicer za uporabo odra po končani gledališki sezoni, vendar so hkrati tudi prosili »slavni deželni odbor, da se pri prihodnji oddaji gledaliških večerov za zimsko sezono blagohotno ozira na to, da reflektira 'Slovenska krščansko socialna zveza' tudi v zimskih večerih najmanj na deset nedeljskih gledaliških večerov«. Novi deželni odbor je, na njihovo veselje, prošnjo odobril in po mnenju Slovencu jasno pokazal »da ima smisla za vzgojo domačega igralskega naraščaja«.[19]

Komu gre zasluga za ustanovitev Ljudskega odra, ki je gostovalo prav v istem gledališču kot Dramatično društvo in za katerega deželni odbor ni hotel nameniti dotaciji, so jasno in ponosno povedali kar v Slovencu. Ob navdušeni kritiki »zgodovinske« prve predstave Ljudskega odra z naslovom Revček Andrejček so staremu »liberalnemu« gledališču jemali tu legitimnost poimenovanja Slovensko gledališče. Slovensko je ljudsko, torej: »Konstatiramo v prvi vrsti, da je bil prvi deželni odbor, voljen na podlagi splošne volivne pravice, oni faktor, ki je pomagal ustvariti temelj res slovenskem odru. Kajti to, kar je bilo doslej, moram reči, da je bil le konglomerat nasprotujočih si snovi, – slovensko gledališče pa že dolgo vrsto let – ne!«[20]

Politični spopad na odrskih deskah

Spopad na odrskih deskah se je razvnel čez vse meje. Že februarja leta 1910 je Slovenski narod iz pisarne ravnatelja gledališča Frana Govekarja poročal sledeče: »Končno izjavlja ravnatelj, da ne bo trpel med člani nikakega političnega hujskanja ter ščuvanja, ki ga izkošajo izvestni elementi zanesti med osobje. Gledališče ima služiti le umetnosti in plemeniti zabavi, vse drugo se brezobzirno iztrebi. Narodno – napredno občinstvo in narodno – napredni občinski svet vzdržujeta že dolgo vrsto leto izključno sama naše gledališče; zato pa se ozira ravnateljstvo le na želje in zahteve teh dveh faktorjev.«[21] Napad pa je nadaljevala tudi druga stran: »Čezdaljebolj se odkriva, kako globoko je pod sedanjim ravnateljstvom slovensko gledališče padlo, in kar se nam danes pod imenom slovenskega narodnega odra nuja, to so čisto navadno kranjske dile. /…/ Ta sezona jo bila višek šmire. Vsako resno gledališče se vzdržuje z dramo, naše pa z opereto in burko. Vsako pravo gledišče ima kaj vzgojnega, pomena posebno še tedaj, če je edino /.../ Končno pa opozarjamo, da je glede sedanjega gledišča v javnosti ena sama sodba, da namreč ni naše narodno vzgajališče, ampak poniževališče.«[22]

Situacija, v kateri se je znašlo gledališče, je še bolj zanimiva, če vemo, da je v sezoni 1909/1910 slovensko gledališče lahko igralo na odru Deželnega gledališča že petkrat na teden. Nemški del se je vse bolj umikal in se na koncu (leta 1911) dokončno izselil v poslopje današnje Drame.

Težave so se od leta 1910 stopnjevale, ker cesar Franc Jožef ni več hotel potrditi Ivana Hribarja za župana Ljubljane. Gledališče oziroma Dramatično društvo in ravnatelj Fran Govekar pa sta s tem izgubilo svojega velikega zaveznika. Usoda gledališča je bila po končani sezoni 1910/1911 tako negotova, da je le malokdo še verjel v nadaljnje delo.[23] Vlada je, kakor piše Slovenski narod 9. maja 1911, zavlekla volitve oziroma sklic občinskega sveta, tako da občina ni mogla skočiti na pomoč gledališču. »Različni klerikalni koritarji si polnijo žepe z deželnim denarjem, a za gledališče ne da dežela ničesar. Bodi pribito, da je to v prvi vrsti zasluga dr. Šusteršiča In dr. Kreka.«[24] V Slovencu so ponavljali, da je krivec za »propadanje« v vodstvu »Hribarjeve ere«, ki da nima sposobnosti za »vodenje gledališča, ki propada od dne do dne in ne deželno, ne slovensko temveč kvečjemu mestno ali še bolje 'mestni mednarodni varieté'«.[25] Pred sezono pa so tudi že napovedali, da se ni bati »da bi slovenskih gledaliških predstav sploh ne bilo v Ljubljani, ker so za vsak slučaj pripravlja velik, bogato opremljen oder v Ljudskem Domu«.[26]

Nejasna usoda gledališča, dokler se ne zagotovi vpliv na repertoar in vodstvo

Usoda gledališča je postala spet popolnoma nejasna, ko je prošnjo Dramatičnega društva za podporo deželni odbor na februarski seji ponovno zavrnil, hkrati pa je sprejel resolucijo, ki se glasi: »Deželni odbor si zagotovi primeren vpliv glede repertoira in nastavljanja gledališkega ravnateljstva.«[27] Že pred občnim zborom Dramatičnega društva so v Slovenskem narodu napovedovali, da »vse kaže, da se bo 'Dram. društvo' uklonilo klerikalnemu terorizmu in poskusilo izhajati kakor pač pojde. Imeli bomo torej dvakratno cenzuro in lahko si je predstaviti, kake težave čakajo gledališče.«[28] Na sami seji društva je profesor Kobal, kot zastopnik novega deželnega odbora in novi intendant, »omenil, da je bil pri dr. Šusteršiču. Deželni glavar je odgovoril na tak način, da ne more dvomiti, da ne bi dal deželni odbor podpore gledališču. Deželni glavar je izjavil napram njemu, da je cenzurno zahtevo deželnega odbora interpretirati na ta način, da hoče deželni odbor gledališče povzdigniti.«[29] Pogoji so bili sprejeti, novo vodstvo postavljeno.

Toda hiša je ostajala prazna ali vsaj hudo pomanjkljivo zasedena in bolj kot je šla sezona h koncu, večja je bila negotovost.[30] Deželni odbor namreč še vedno ni dal subvencije. Gledališka komisija, ki je bila ustanovljena leta 1913 in jo je vodil Etbin Kristan, je zato pripravila predloge, kako rešiti gledališko vprašanje. Ljubljanski župan Ivan Tavčar je finančne predloge in predlagano subvencijo sprejel. Deželnemu odboru pa je predlagal, da naj plača ravnatelja in honorira blagajnika. Deželni odbor je nato odgovoril, da daje že stavbo v brezplačen najem in da »preko tega pa ne more dati še denarnih prispevkov. Deželni odbor načelno odklanja sodelovanje pri vodstvu in si pridržuje pravico hišnega gospodarja. Pridržuje si cenzuro ter pravico po svoji previdnosti predstave suspendirati ali popolnoma ustaviti.«[31] Razpravljanje o gledališkem vprašanju na seji občinskega sveta so nato sklenil z besedami: »Noben srednjeveški gospodar ni stavil svojim podložnikom takih pogojev, kakor jih hoče staviti deželni odbor mestni občin.«[32]

Sezona se je rešila, ko so je intendant hrvaškega gledališča Vladimir Tršec ponudil redna gostovanja hrvaškega gledališča. Sezona se je začela pozno, a se je le začela.[33] Kakorkoli, redna gostovanja, niso bile rešitev vprašanja Slovenskega gledališča v Ljubljani. Občino so stala celo več, kot so znašale dotacije rednemu gledališču. Ljubljansko občinstvo pa je aprila 1914 še zadnjič napolnilo gledališko hišo.

»Konec slovenskega gledališča« se je glasil naslov članka v Slovenskem narodu iz dne 6. aprila 1914, ki je prinašalo poročilo iz končane »ankete, ki jo je sklicala mestna gledališka komisija«. Jeseni se gledališka sezona v resnici ni začela, a za to je dokončno poskrbela vojna, ki se je poleti razplamtela po Evropi. Kako bi se zgodba razvila, če ne bi prišlo do usodnega poletja, je nemogoče ugotavljati, a bržkone je »bila usoda slovenskega gledališča določena že prej in vsa znamenja kažejo, da ne bi bila drugačna«.[34]

1 Dušan Moravec, Slovensko gledališče Cankarjeve dobe. Ljubljana 1974, str. 152 (dalje: Dušan Moravec, Slovensko gledališče).
2 Eduard Fuchs, Illustrierte Sittengeschichte vom Mittelalter bis zur Gegenwart. München 1912, str. 448.
3 Marko Zajc, Janez Polajnar, Naši in vaši. Iz zgodovine slovenskega časopisnega diskurza. Ljubljana 2012, str. 9.
4 Prav tam.
5 Novice, 2. 1. 1867.
6 Slovenski narod, 3. 10. 1892.
7 Dušan Moravec, Slovensko gledališče, str. 104.
8 Slovenski narod, 8. 10. 1894.
9 Slovenski narod, 20. 10. 1894.
10 Prav tam.
11 Slovenec, 20. 10. 1894.
12 Slovenski narod, 24. 10. 1894.
13 Prav tam.
14 Dušan Moravec, Slovensko gledališče, str. 204.
15 Slovenec, 29. 5. 1905.
16 Slovenec, 27. 2. 1907.
17 Prav tam.
18 Slovenski narod, 11. 3. 1907.
19 Slovenec, 25. 2. 1909.
20 Slovenec, 26. 4. 1909.
21 Slovenski narod, 16. 2. 1910.
22 Slovenec, 17. 2. 1909.
23 Dušan Moravec, Slovensko gledališče, str. 261.
24 Slovenski narod, 9. 5. 1911.
25 Slovenec, 17. 10. 1911.
26 Slovenec, 10. 5. 1911.
27 Slovenec, 7. 2. 1912.
28 Slovenski narod, 10. 7. 1912.
29 Slovenec, 13. 7. 1912.
30 Dušan Moravec, Slovensko gledališče, str. 276, 281.
31 Slovenski narod, 17. 9. 1913.
32 Prav tam.
33 Dušan Moravec, Slovensko gledališče, str. 292.
34 Prav tam, str. 295.


izpis

 S O R O D N E   T E M E

sovražni govor in medijski diskurz

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost