/…/ V zvezi z vrednotami, kot so poštenost, delavnost, pozornost do nasprotnega spola ali starejših, pa vidim velik manko, predvsem pri slednji: mladi so silno slabo vzgojeni. Slovenske delovne navade so se spremenile. Čuti se vpliv Balkana. Pač, pomešani smo, kar ni nujno slabo. (Odgovor Borisa Cavazze, Kultivirani: da ali ne?, Bonbon, 21. november 2006, str. 10).

– Učila boš romske otroke, me je doletelo pred letom dni. Kar malo skrbelo me je, kakšni bodo. Kako bodo oblečeni, bodo čisti, bodo kaj znali oziroma se bodo sploh kaj naučili … Preden sem začela delati z njimi, mi je sodelavka svetovala: »Imej jih rada!« Nalogo sem vzela nekako tako – sprejeti jih, vključiti jih v razred, ne jih zaničevati, delati z njimi enako kakor z drugimi in jih imeti rada. (Klic za romske otroke!, Delo, 23. november 2006, str. 6)

– Okrog petih je bilo, ko je mimo trgovine prineslo 51-letnega meščana, na katerega se je »obesil« brezposelnež, ki je postopal pred prodajalno in nadlegoval ljudi, ali bi morda segli v žep in mu naklonili nekaj drobiža. Vsiljivec, gre za 49-letnega Ljubljančana, ki sicer ima stalno prebivališče v mestu, je pa povsod drugje, samo doma ne, je bil tako nadležen, da ga je mimoidoči napodil in verjetno pri tem izrekal tudi kakšno bridko na njegov račun, kar je klatežu očitno dvignilo pritisk. (Na cesti ga je zabodel s škarjami, Delo, 24. februar 2007, str. 6).

– Da Rusi radi zastrupljajo svoje politične nasprotnike, naj bi potrdil tudi intervju z donedavnim predsednikom Evropskega sodišča za človekove pravice Luziusom Wildhaberjem, ki ga je objavil Neue Züricher Zeitung. /…/ Uradna Moskva je Wildhaberjeve sume zavrgla tako kot tudi vse druge v zvezi z Litvinenkovo smrtjo, češ da gre za smešne izmišljotine. Wildhaber pa vztraja, da so mu stregli po življenju, ker je kot sodnik javno in ostro obsojal rusko politiko v Čečeniji. (»Tudi mene so zastrupili Rusi!«, Dnevnik, 2. februar 2007, str. 7)

– Tudi pljuvanje je postalo spet moderno. Pankerji so pljuvali na oder svoje najljubše bende in bendi so iz ljubezni pljuvali nazaj. Tega običaja nisem nikoli razumel in se mi je že takrat gnusil. Danes pa naj bi bil zaradi aidsa tudi smrtno nevarna zabava. (Podeželski klovni, carji mest, Dnevnik, 3. februar 2007, str. 29)

– Ni naključje, da je postala kava predvsem pijača intelektualcev, znanstvenikov, trgovcev in uslužbencev ter šla z roko v roki s prodorom evropske kritične misli. Skratka, z ostrino, bistrostjo misli, budnostjo in koncentracijo, ki jim botruje, je bila idealna pijača evropskega razsvetljenstva in racionalizma. Kavarne so postale središča znanstvenih razprav, inovativnih idej, političnih debat, sklepanja poslov in izmenjave vseh vrst informacij. Postale so most med javnim in zasebnim, trdovratne tkalnice javnega mnenja in včasih – denimo v francoskem primeru – tudi valilnice revolucionarnih idej. Njihov vpliv je začel pešati šele z uvedbo kavnih avtomatov in širitvijo ponudbe kave tudi na druge lokale. (Ko ljudje začnejo misliti, postanejo nevarni, Dnevnik, 3. februar 2007, str. 24).

– Okrog železniške in avtobusne postaje se vedno sučejo sumljivi tiči, zato tudi možje v modrem s policijske postaje Center pogosteje nadzorujejo bližnje ulice. (Po mestu z mamili v žepih, Delo, 20. februar 2007, str. 7)

– Hrvaška me pravzaprav sploh ne zanima več. Pred davnimi leti sem od tam evakuiral počitniško prikolico, ker nisem mogel več prenašati policijske države, in zdaj samo še začudeno opazujem samomorilska nagnjenja Slovencev, ki pred mejo čakajo, kdaj jih bodo sosedi pripustili v počitniški raj. Bog se usmili. Raje grem na asfalt Los Angelesa kot med istrske smeti. /…/ Gre za skoraj nerazložljiv fenomen »superiornosti«, ki jo spodnja soseda demonstrira ob sleherni priložnosti. Do Srbov menda nimajo več nobenih zamer, čeprav so jim bili razrušili Vukovar, tudi Črnogorcem bodo odpustili Dubrovnik, Slovencem pa nikakor ne bodo odpustili, da so jih v vseh pogledih prehiteli. (Zaradi rib? Zaradi nafte?, NeDelo, 4. februar 2007, str. 5)

– Ampak mislim, da že dolgo niste dobenega intervjuja niti dali oslovenskih aktualnih zadevah, ne, kaj še le, da bi govorili, da bi se v pletali v aktualno ... (Novinar Vladimir Vodušek v oddaji Vroči stol, TV Slovenija, 6. april 2007, prehitel odgovor kardinala Franceta Rodeta na vprašanje Aleša Guliča o intervencijah Franceta Rodeta v aktualno dnevno politiko)

– V hišo se bo vselilo 12 stanovalcev z različnih koncev Slovenije, eden od njih je celo z drugega kontinenta (a ima veseno slovensko državljanstvo). (Big Brother. Nič kave, le malinovec, Vikend, 16. marec 2007, str. 9)

– Romkinja Jasmina ne skriva tega, da pleše striptiz in danes je težko čakala večer, da bo lahko svojim sostanovalcem pokazala, kaj zna. (Jasmina je šla do konca!, http://24ur.com/bb/bb_article.php?article_id=3093084, 23.03.2007)

– Spet za druge je preluknjana koža z okraskom simbol razmerja ali ljubezni, homoseksualci pa s tem oznanjajo svojo spolno pripadnost. (Novodobni pogani, Mag, 3. januar 2007, str. 65)

– In medtem ko je bil še pred nekaj leti pri oglaševanju države na tujem naš paradni konj snežno beli lipicanec, je lani kobilarna lipica zaznala 573.372 evrov izgube, beli konji pa bodo kmalu postali le še slovenski mit. Naša paradna “kobila” v Evropi in svetovnem spletu tako vse bolj postaja temnolasa Playboyeva zajčica Nina Osenar. Po podatkih spletnega brskalnika Najdi.si je bila iskana 210.443-krat, in tako postala ambasadorka slovenskega spleta v letu 2007. Ni kaj, časi se vsekakor spreminjajo. Tudi za konje. (Sedem nazaj: Konjske dirke, Mag, 7. marec 2007, str. 25)

– Strupeni proticerkveno naravnani posamezniki trosijo laži in vnašajo nemir v slovensko javnost. (Cerkev privolila v kompromis, Demokracija, 18. januar 2007, str. 20)

– Popolnoma obrobno zadevo ciganske družine, ki se ni hotela podrejati našim zakonom, je opozicija napihnila do maksimuma. Na ljubljanskih “spontanih demonstracijah”v prid Strojanovim so nosili celo transparente, na katerih so sedanjo vlado preimenovali v “Ku Klux Klan” samo zato, ker ni več prejšnja. (Provokator v Ambrusu, Demokracija, 18. januar 2007 str. 23)

– Če so prej v Sloveniji prevladovali ultralevičarski, napadalni mediji, smo sedaj priče premikom v levo sredino oziroma sredino. (Dolga pot do ravnovesja, Demokracija 25. januar 2007 str. 3)

– Medijski dušebrižniki, ki govorijo o RTV Slovenija kot o vladnem trobilu, pa pozabljajo tudi na to, da ima opozicija na nacionalni televiziji celo svojo oddajo (Studio City), kar se v preteklosti ni dogajalo. (Med cenzuro in sprenevedanjem, Demokracija, 12. april 2007 str. 9)

– Če ne bi iz možnosti posvojitve izključili istospolne pare, ker ne smemo delati razlik, zaradi “spolne usmeritve”, potem ne bi smeli izključiti nikogar: ne nazadnje tudi ljudi v incestoidnih razmerjih ne, prav tako promiskuitetnih svingerjev ne ... (Pravica do posvojitve ali pravice otrok, Družina, 1. april 2007, str. 11)

– Skoraj desetina vprašanih živi bolje, je sporočal velik naslov na tretji strani Večera, 16. marca 2007, šele vodilo članka pa razkrilo njegovo pravo vsebino. Da so namreč Pahorjevi socialni demokrati povedli v javnomnenjski raziskavi celo pred vladajočo SDS. Ker je bila Večerova prva v nizu kasnejših raziskav s to, za notranjepolitično dogajanje precej relevantno ugotovitvijo, bi pričakovali temu ustrezen naslov. Pa tudi zato, ker naslov po 8. členu Kodeksa novinarjev Slovenije, ne sme ponarejati vsebine. In ker o tistih nekaj odstotkih, ki se jim je »po vstopu Slovenije v Evropsko unijo življenje obrnilo na bolje«, v prvem odstavku pisanja Dragice Korade izvemo zgolj to in nič več. Preostanek članka in graf ob njem sta namreč v celoti namenjena dejstvu, da bi, »če bi bile v nedeljo volitve, socialne demokrate podprlo 16,9 odstotka vprašanih«. Le ugibamo lahko, komu naslov s tako ugotovitvijo ni ustrezal in je spisal precej manj karakterističnega, zavajajočega in povsem v nasprotju z določili kodeksa.