N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
uvodnik
analize medijskega poročanja
svoboda medijskega poročanja
radiotelevizija Slovenija
mediji in pravo
dostop do informacij javnega značaja
samoregulacija v medijih
raziskovalno novinarstvo
medijski pregled
medijski trg
položaj samostojnih novinarjev
mediji in manjšine
intervju
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Nogomet je v Sloveniji vse do nedavnega deloval predvsem kot eden od ključnih mehanizmov vzpostavljanja in ohranjanja razlik med etnično večino in ekonomskimi imigranti (popularno: »Bosanci«, »Čefurji« itd.) - Gre za prilaščanje/prisvajanje športnih uspehov imigrantov prve ali druge generacije v trenutku, ko to nacionalističnemu diskurzu ustreza
Vse odkar je slovenska nogometna reprezentanca pričela v mednarodni areni nizati številne uspehe, smo priča ne samo izrazitemu porastu nogometnega navdušenja med prebivalci Slovenije, temveč tudi številnim simbolnim interpretacijam, prisvojitvam in medijskim reprezentacijam tega fenomena, ki imajo razne zanimive, neredko pa tudi problematične implikacije. Od slednjih je nedvomno na prvem mestu izrazito nacionalistična, mestoma celo brezsramno ksenofobična prisvojitev uspehov slovenske nogometne reprezentance kot dokaza za domnevno slovensko superiornost ali vsaj njeno temeljno evropsko bistvo.

Nacionalistična evforija sicer v kontekstu svetovnega nogometnega cirkusa niti ni nujno nekaj zelo posebnega, nogomet je tako rekoč od vedno in povsod prostor simbolnega izživljanja nacionalističnih ali vsaj lokalpatriotskih strasti, toda če smo pozorni na kontekst vzpona slovenskega nogometa, na njegove spreminjajoče se pomene, stvari vendarle niso tako zelo običajne. Tu je namreč potrebno biti pozoren na posebno mesto nogometa v nedavni slovenski zgodovini, konkretno na dejstvo, da je nogomet v preteklih desetletjih v Sloveniji v negativnem smislu funkcioniral ne samo kot eden ključnih prostorov artikulacije slovenskega nacionalizma, temveč tudi kot mehanizem tako simbolnega kot realnega izključevanja imigrantov iz prostorov bivše Jugoslavije. Funkcija nogometa je bila v tem kontekstu predvsem v tem, da je ponujal zelo jasno točko negativne identifikacije: ker je nacionalizem po definiciji povezan z občutki nacionalne večvrednosti, Slovenci pa v bivši Jugoslaviji nis(m)o dominirali niti kot nogometaši niti kot navijači, je prišlo do simbolnega izprevrženja v svetu običajnih pomenov nogometa na način, da je bil nogomet diskvalificiran v šport, ki naj bi bil izrazito »neumen«. Ker so se z nogometom v tistem času v Sloveniji (pozna šestdeseta, sedemdeseta in osemdeseta leta) ukvarjali pretežno imigranti iz bivših jugoslovanskih republik, je to pomenilo, da je prekvalificiran pomen nogometa prispeval tako k legitimizaciji nacionalističnih zahtev po slovenski samostojnosti, kot tudi k narcisoidnemu prepričanju Slovencev, da so bolj civiliziran narod od drugih v bivši Jugoslaviji. Druga raven razrešitve simbolnega protislovja med slovenskim občutkom večvrednosti in slovensko neuspešnostjo v nogometu je bila vzporedna preusmeritev slovenskih športnih interesov v športe, ki so tradicionalno značilni bolj ali manj zgolj za en del Slovenije, Gorenjsko, saj je ravno ta regija na simbolni ravni najizraziteje predstavljala posebnosti Slovenije v bivši Jugoslaviji (sever, Alpe (Triglav!), varčnost, delavnost, gospodarska razvitost, Avseniki, Bojan Križaj, Planica itd.), toda ta dimenzija za nas ni toliko pomembna. Tu bi radi predvsem poudarili, da je nogomet v Sloveniji vse do nedavnega deloval predvsem kot eden od ključnih mehanizmov vzpostavljanja in ohranjanja razlik med etnično večino in ekonomskimi imigranti (popularno: »Bosanci«, »čefurji« itd.). Ker so se slednji pridno ukvarjali predvsem z nogometom (misleč, da gojijo »svetovni« šport), so Slovencem, ki so razmišljali v parametrih zgoraj omenjenih interpretacij, zgolj potrjevali njihove domneve, da priseljenci z »juga« enostavno ne sodijo na isto raven civiliziranosti, kot sodijo sami. To pa je v praksi opravičevalo posebne, že tako ne vedno povsem korektne standarde odnosa do njih.

Prelivanje nogometnega, simbolnega nacionalizma v etnično in rasno nestrpnost V kolikor pogledamo na trenutni preporod slovenskega nogometa iz te nekoliko širše, zgodovinske perspektive, lahko torej razumemo, da so družbene in politične implikacije nogometnega navdušenja tudi danes bistveno bolj kompleksne od tega, kar se zdi na prvi pogled, namreč da gre za »normalen« pojav porasta navdušenja v trenutku, ko domače moštvo žanje uspehe. Prav tako kot je mogoče radikalen upad zanimanja za nogomet v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih interpretirati kot simbolno prakso opravičevanja realnega distanciranja etnične večine od imigrantov, je tudi danes mogoče prebrati funkcioniranje nogometa v Sloveniji kot točko, kjer se še vedno reproducirajo številni pomeni in interpretacije, ki tako ali drugače ohranjajo različne družbene hierarhije. Omenimo zgolj dva ključna momenta, zanikanje prispevka igralcev ne-slovenskega porekla in prelivanje (kolikor toliko normalnega) nogometnega, simbolnega nacionalizma v etnično in rasno nestrpnost.

V kontekstu prvega momenta je potrebno najprej poudariti, da so ne glede na dejstvo, da je slovenska nacionalna reprezentanca sestavljena iz članov, ki so po nacionalni pripadnosti (ali poreklu) vse prej kot zgolj »čisti« Slovenci,1 njeni uspehi tako v medijih kot med ljudmi v pretežni meri zelo enoznačno razumljeni kot uspeh Slovencev oziroma Slovenije. Tu ni spregledano zgolj dejstvo, da je vsaj nekje polovica članov ne-Slovencev (če uporabimo ta več kot neroden izraz, ki ga je ustvaril slovenski nacionalistični diskurz, a ga za naše nogometaše (začuda?) ne uporablja), temveč tudi, na še bolj temeljni ravni, da je sam koncept »slovenskosti« oziroma domnevne slovenske superiornosti izšel iz izrazitega prizadevanja Slovencev po distanciranju (in v končni fazi tudi odcepitvi) od drugih južnoslovanskih narodov, se pravi natanko od tistih, ki so v zadnjih letih s svojimi odličnimi predstavami v dresu slovenske reprezentance obudili slovenski nacionalizem. V tem kontekstu je včasih prav zabavno poslušati na tekmah razgrete slovenske navijače, ki odločno skandirajo: »Mi, Slovenci!«, pri čemer pa je vsaj polovica igralcev na terenu, ki so s svojimi uspehi spodbudili takšne izlive nacionalističnih čustev, pripadnikov ali potomcev natanko tiste etnične manjšine, nasproti kateri se je novejši slovenski nacionalizem šele artikuliral.

Problematična medijska reprezentacija
V tej navezi je mogoče tudi opozoriti na problematično medijsko reprezentacijo. Nekoliko natančnejši pogled nam namreč razkrije zanimivo, vsekakor zelo indikativno podrobnost: priimki igralcev, ki očitno izhajajo iz imigrantskih družin, so v slovenskih medijih kot po pravilu zapisani na slovenski način, se pravi s trdim č. Zahović, Bulajić, Sanković in druščina so tako postali Zahovič, Bulajič, Sankovič itd. Stvar bi bila morda iz praktičnega zornega kota razumljiva (črke ć ni v slovenski abecedi), toda glede na to, da so imena in priimki zahodnih športnikov, ki nastopajo v Sloveniji (na primer hokejisti, košarkarji), praviloma zapisani v originalu (se pravi tudi s črkami, ki jih ni v slovenski abecedi), kažejo na neke druge dimenzije. Na primer na prilaščanje/prisvajanje športnih uspehov imigrantov prve ali druge generacije v trenutku, ko to nacionalističnemu diskurzu ustreza. Ali pa na pokroviteljsko nezanimanje za kulturne razlike, ki si jo je mogoče privoščiti zgolj do tistih, za katere meniš, da so manj vredni.

In še: pragmatični slovenski nacionalizem se kaže tudi v interpretacijah samih uspehov slovenskih nogometašev. Številni domači komentatorji tako vztrajajo, da je uspehe slovenske reprezentance mogoče pojasniti predvsem s trdim delom, odločnostjo, borbenostjo in maksimalno zagrizenostjo nogometašev. Stvar pa se pokaže kot problematična, če se spomnimo, da so omenjene lastnost v osnovi lastnosti, ki jih običajno pripisujemo »severnjaškim« ekipam (Nemčija, Anglija, Skandinavske države itd.), medtem ko je za »južne« dežele (Brazilija, Portugalska, Romunija, Španija, Turčija itd.) značilno, da igrajo bistveno bolj tehnično dovršen nogomet, v katerem se manjša fizična angažiranost igralcev kompenzira s kvalitativnim presežkom pri obvladovanju žoge.2 Za nas je ta razloček pomemben zato, ker nam pomaga razumeti, kako se uspehi slovenskega nogometa prisvajajo tudi na bolj prikritih ravneh implikacij in konotacij. S tem ko se uspehi slovenske reprezentance pojasnjujejo v terminih »trdega dela« in podobno, se namreč spregleduje prispevek igralcev »južnjaškega« (imigrantskega) porekla, saj ti praviloma igrajo bistveno bolj »umetniški«, »južnjaški« nogomet. Za Zahovića ali Aćimovića bi denimo težko rekli, da sta dobra nogometaša zaradi tega, ker »veliko delata«. Veliko ustrezneje bi bilo torej reči, da uspehi reprezentance kot celote izhajajo iz posrečene kombinacije »severnjaških« in »južnjaških« elementov (kot je značilno denimo za Argentino ali Nizozemsko), toda ker to ni v interesu nacionalističnega prisvajanja reprezentančnih uspehov, se to seveda ne zgodi. Nasprotno, omenjene pristranske interpretacije pronicajo tudi v popularno kulturo ter na ta način še dodatno prispevajo k simbolnemu izključevanju »jugoslovanskih« zaslug iz slovenske nogometne zgodbe o uspehu. Lep primer slednjega je zgoščenka Mi navijamo za Slovenijo, ki je pred kratkim izšla, kjer najdemo skladbo Srečko, ki jo poje popularna Natalija Verboten. Verzi, ki so tipični v tej smeri so: »Trdo garanje, borba do konca, nas na svetovno peljá «

Uspehi uporabljeni za nacionalistične rabe
Drugi problematični moment aktualne nacionalistične prisvojitve nogometa, ki bi ga veljalo izpostaviti, pa je njegovo občasno prelivanje v šovinizem, ksenofobijo ali celo rasizem. Namesto da bi se uspeh etnično pisane slovenske reprezentance (verjetno najbolj »jugoslovanska« po sestavi od vseh, ki so nastale na prostorih bivše Jugoslavije po njenem razpadu) odprl vrata novi, inkluzivni in tolerantni viziji slovenskosti, v smislu »skupaj smo močnejši«, je mogoče opaziti, da se uspehi slovenskega nogometa vedno bolj uporabljajo za ozko nacionalistično rabo, tako v smislu dokaza za slovensko superiornost, kot tudi v smislu upravičevanja nestrpnosti nasproti drugim in drugačnim. Tu namreč ne gre le za spregledovanje prispevka imigrantov prve ali druge generacije, temveč za zaostrovanje nacionalistične prisvojitve nogometa vse do točke, ki postaja resnično problematična. Izjava enega od s sojenjem nezadovoljnih slovenskih navijačev po tekmi s Španijo, ki jo je predvajala istega večera (2. 6. 2002) POP TV (»Katastrofa. Jaz mislim, da črnski sodniki niso dorasli za evropski fuzbal. Naj grejo dol v Azijo pa Afriko sodit!«), je v tem smislu reprezentativna. Njena problematičnost namreč ni zgolj v njeni komaj prikriti rasistični vsebini, temveč tudi ali celo predvsem v tem, da sta se avtor prispevka oziroma POP TV kot institucija sploh odločila, da bosta izjavo objavila. So implikacije rasističnega diskurza v Sloveniji že tako zelo samoumevne, da niti niso opazili spornosti pri tej izjavi? Ali pa so se z njo celo strinjali? Podobno bi lahko opozorili na problematičnost zgoraj omenjene zgoščenke Mi navijamo za Slovenijo, na kateri so uredniki nekaj na hitro zloženim navijaškim pesmim dodali še nekaj »zimzelenih« melodij, med njimi znamenito Samo milijon nas je od Agropopa. Ta skladba ima mnoge zelo sporne konotacije, v prvi vrsti seveda tiste, ki izhajajo iz njene uporabe v sredini osemdesetih let, ko je ob izidu postala tako rekoč neuradna himna prebujajočega se slovenskega nacionalizma in (bolj problematično) s tem povezane nestrpnosti do imigrantov iz drugih jugoslovanskih republik. Ali je skladbo, ki je tako zelo pomensko obremenjena, res bilo potrebno uvrstiti na osrednjo navijaško zgoščenko? Konec koncev se s tem skoraj izrecno poveže nacionalizem s šovinizmom, verzi »Bratje in sestre, ne pustimo, da izginemo « pa takšno sporno povezavo legitimirajo prav tako učinkovito, kot so jo pred dobrimi petnajstimi leti. To pa so stvari, ki bi nas morale že skrbeti.

1 Zlatko Zahović, Moamer Vugdalić, Đoni Novak, Milenko Aćimović, Senad Tiganj, Goran Sanković, Amir Karić, Zoran Pavlović, Spasoje Bulajić, Marko Simeunović, Srečko Katanec itd.
2 Primerjaj članek Francija Božiča v Sobotni prilogi Dela, 8. 6. 2002. Nogomet je v preteklih desetletjih v Sloveniji v negativnem smislu funkcioniral ne samo kot eden ključnih prostorov artikulacije slovenskega nacionalizma, temveč tudi kot mehanizem tako simbolnega kot realnega izključevanja imigrantov iz prostorov bivše Jugoslavije.

izpis

Lucija Bošnik

Po čem sta Zahović in Katanec?
Slovenski mediji so se z objavljanjem anket in odpiranjem forumov, v katerih so poslušalce, gledalce in bralce spraševali, kdo ima prav v sporu med igralcem in selektorjem slovenske nogometne ekipe za nastop na svetovnem prvenstvu, približali mejam medijskega linča.
Glede na znana dejstva je spor med selektorjem Katancem in igralcem Zahovićem nastal zaradi povsem zasebnih zamer drugega do prvega. Mediji so dejstva poznali in jih tudi zapisovali. Ob odkritem sporu, ki je izbruhnil v slačilnici po tekmi s Španijo, in v močnem čustvenem izlivu izrečenih Zahovićevih očitkih Katancu, posebej pa zato, ker sta se oba zaradi tega odločila nastopiti pred javnostjo, so mediji začeli iskati črno ovco, ki je kriva za konec tako imenovane slovenske nogometne pravljice. S predpostavko, da krivda za slovenski neuspeh na nogometnem prvenstvu ni na Zahovićevi ali Katančevi strani, temveč je krivih več različnih dejavnikov in da spor nima nobene zveze z oglaševalci in sponzorji nogometne reprezentance, lahko ugotovimo, da je večina medijev spor poskušala potencirati. Kot je zapisal komentator Mladine Marcel Štefančič, se je zgodil »dan, ko je Slovenija mislila, da je pametnejša in pravičnejša od Boga«. Spor je dobil široke razsežnosti, mediji pa so ga pripeljali v skoraj vse pore družbenega življenja. O njem so na primer razpravljali tudi med posvetom o mediaciji, ko je predsednik okrožnega sodišča v Ljubljani Aleš Zalar izjavil, da »so v okviru mediacije pripravljeni rešiti tudi spor med Zlatkom Zahovićem in Srečkom Katancem«. (Dnevnik, 10. junija 2002)

Ali naj Zlatko ostane?
Zlatko Zahović je v slačilnici po tekmi s špansko ekipo (v nedeljo, 2. junija) Srečku Katancu povedal »par krepkih« (sodeč po dobesednih zapisih v Delu, 6. junija), za katere mu je bilo, kot je povedal v izjavi za medije, žal. Po tem dogodku je Nogometna zveza Slovenije (NZS) pripravila novinarsko konferenco (5. junija), na kateri je o dogodku zelo čustveno govoril Katanec, Zahović pa ni bil povabljen. Ta je medijem dal svojo izjavo, v kateri je odgovarjal na Katančevo plat zgodbe. Novinarji so se prvič postavili na eno in drugo stran. V izjavi za javnost se »sicer inteligentni Zahović pred mikrofoni, tako kot že poprej v slačilnici, ni proslavil kot denimo tedaj, ko je zabijal gole za reprezentanco. V njegovem nastopu je prevladovala sla po maščevanju nad Katancem in Zavrlom (predsednikom NZS, op. a.). Profesionalnosti in vneme za pomiritev za dosego skupnega cilja namreč ni bilo več čutiti.« Selektor Katanec je nastopil kot »zmagoviti selektor, kakršnega še nismo videli. Med monologom, v katerem je v zelo omiljeni obliki povzel Zahovićev napad v slačilnici ter na drugi strani pojasnil svojo profesionalno dolžnost, da z ekipo v preostalih treh ali štirih tekmah dokonča življenjsko delo tudi z Zahovićem, so ga dvakrat oblile solze.« (Delo, 6. junija 2002). »Nastop vidno utrujenega Srečka Katanca je bil šok celo za vsega vajene novinarje,« je poročal Dnevnik v četrtek 6. junija 2002 v članku z naslovom Med tekmo p, po njej k«. Isti dan je Dnevnik objavil še poročilo o Zahovićevem nastopu pred mediji, z naslovom Dialog s Katancem ni mogoč, v katerem je »Zlatko Zahović priznal, da so padale hude besede, da ni ravnal prav, zato se je selektorju javno opravičil«. Dnevnik in Delo tudi podrobno zapišeta, kako so mediji dobili Zahovićevo izjavo na novinarsko konferenco NZS: »Najprej je odkimal z glavo, češ da ni pripravljen odgovarjati, vendar je bil posel hitro sklenjen: obljubil je svojo izjavo, če mu zavrtimo posnetek monologa Zavrla in Katanca.« (Dnevnik, 5. junija 2002) In »Zlatka Zahovića so novinarji k prekinitvi molka zvabili z zvijačo: omenili so mu hude obtožbe, na katere pač mora odgovoriti«. (Delo, 6. junija 2002)

V medijih so se pojavile številne ankete med znanimi slovenskimi trenerji, strokovnjaki in poznavalci nogometa o tem, kaj mislijo o sporu. Pri tem so bile prvič zapisane trditve, da so se nekateri »odločno postavili na Katančevo stran, nekateri pa se niso želeli opredeliti«. Ali pa denimo: »O hudem sporu med Katancem in Zahovićem te dni razpravlja vsa Slovenija, zato smo za mnenje povprašali tri sogovornike,« je v petek, 7. junija 2002, pisalo v članku z naslovom Takoj bi moral domov!

Kdo ima prav?
že na dan konference pa so bile na internetnih straneh objavljene prve ankete med bralci. Dnevnik je 5. junija 2002 objavil vprašanje, ali bi moral Zahović na svetovnem prvenstvu ostati v reprezentanci do konca slovenskih nastopov (vprašanje je bilo vezano tudi na razprave v Dnevnikovem forumu na temo Zahovića domov). Naslednji dan je bilo objavljeno še eno vprašanje o sporu: ali bi bilo dobro za slovensko nogometno reprezentanco, da Srečko Katanec še naprej ostane njen selektor. Na spletni strani Večera so postavili še bolj neposredno vprašanje: Kdo ima prav v sporu Zahović - Katanec. V oddaji Studio City so gledalcem 10. junija postavili vprašanje, ali naj Zlatko Zahović še igra za državno reprezentanco. V ponedeljek, 17. junija 2002, pa so v na spletni strani Dnevnika bralce spraševali, ali bi moral predsednik NZS Rudi Zavrl zaradi dogodkov na SP odstopiti. Poleg anket so številni mediji odprli tudi forume in glasovanja na temo spora ter vodili kontaktne oddaje. V iskanje krivca za spor so vključili celo Slovenijo.

Umik oglasov
Kmalu po sporu je Kolinska umaknila oglas za Cocto z Zahovićem v glavni vlogi in ga v skladu s strategijo blagovne znamke ne predvaja (Dnevnik, 14. junija 2002). O zapletih v reprezentanci so izrazili obžalovanje, niso pa želeli komentirati posameznih potez. Tudi v Pivovarni Union so dejali, da bo zaradi spora »težko doseči komercialne cilje, ki so bili določeni s prevzemom generalnega pokroviteljstva«. Prodaja izdelkov naj bi po besedah uprave upadla glede na prodajo v času, ko je reprezentanca še nastopala složno (Dnevnik, 14. junija 2002). Ali bodo odpovedali pogodbo o sponzoriranju, še niso vedeli, o morebitnih kršitvah določil pogodbe bodo govorili po končanem prvenstvu. Kako so reagirali v Krki, pokaže naslednja trditev: »V Krki se niso odločili za izdelavo oglasov z glavnima akterjema omenjenega spora, zato oglasov ne umikajo iz medijev.« Podobno so povedali v Zavarovalnici Triglav, saj je »pomembno celo moštvo, ne le posameznik, zato izpad posameznika ne pomeni ničesar«. V SCT bi, sodeč po njihovi izjavi v Dnevniku, spor celo lahko predvideli, vendar na njihov ugled ne bo vplival. Nekaj dni prej pa so nogometaše javno pozvali, naj se ne igrajo z njihovim denarjem (Finance, 7. junija 2002). Oglasov niso umaknili, so povedali. Na splošno sponzorji spora v reprezentanci niso opredelili kot kršitev pokroviteljske pogodbe. Strokovnjaki s področja oglaševanja pa so bili mnenja, da umik oglasov z Zahovićem sicer ni smiseln.

Vendar pa je bil zanimiv pogled na vlogo oglaševalcev v sporu predstavljen v Dnevniku, v katerem je avtor zapisal, da so nam oglaševalci jasno hoteli prodati iluzijo. Oglaševalci naj bi šli korak dlje: »Nogometaše in selektorja so postavili v svoje oglase kot junake izmišljenih in napol izmišljenih zgodb, iz njih so naredili fikcijo. In potem se je zgodilo: Zahović, ki v realnosti govori in posluša grde besede, skupaj z otroci v oglasu za Cocto, v zgodbi, ki je zastavljena precej nedolžno. Plakat »Srečno, Srečko« - kot da bi si ga izmislil Zahović na poti na letališče. Z afero so oglasi v enem samem dnevu dobili drugačen predznak.« K temu lahko dodamo še en dokaz za omenjene trditve: po sporu med igralcem in selektorjem je pred nekim barom v Ljubljani lik Zlatka Zahovića na panoju vidno visel obešen okrog vratu, fotografija je bila objavljena tudi v medijih. K splošni evforiji v javnosti in pozneje medijskemu linču so torej predvsem s poslovno logiko prispevali tako mediji kakor oglaševalci.

izpis

Gorazd Kovačič

Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Vizija zagovornikov članstva v Natu je doseči enotnost ljudstva, sredstvo za to pa je enotnost vseh državnih organov, vseh političnih funkcionarjev in celo vseh proračunskih porabnikov, med temi tudi javne televizije - Pregled primerov iz prve polovice leta 2002, ki kažejo na kontinuiteto spornih političnih metod
Spomladi 2002 je bilo eno osrednjih javnih podvprašanj okrog vstopa Slovenije v Nato, kdaj in na kakšne vrste referendumu naj odločamo o tem vprašanju. Temo je sprožila Stranka mladih Slovenije, ki je 22. marca v državni zbor vložila predlog za razpis posvetovalnega referenduma o vključevanju države v zvezo Nato.

Pobuda SMS je prišla v času izrazite razpolovljenosti javnega mnenja, zato je zagovorniška stran igrala igro zadrževanja. DZ je predlog obravnaval šele 22. in 23. maja 2002 na 16. redni seji, torej natančno dva meseca po vložitvi, medtem ko ga je vmes dvakrat prestavil. Vladna politika je potrebovala taktični čas in se je hotela najprej uskladiti, kakšna oblika referenduma ji najbolj ustreza glede na izid, ki ga hoče dobiti. Ocenila je, da so možnosti pozitivnega izida večje pri razpisu naknadnega referenduma po praškem vrhu, ko bi lahko izkoristila evforijo zaradi zunanjepolitičnega uspeha. Referenduma v trenutku večmesečne razpolovljenosti javnega mnenja vlada ni hotela tvegati. »Neprimerni« predlog SMS je moral pasti in poslanska večina ni bila vprašljiva (53 proti, 9 za).

Vendar se je na strani same odločitve zgodilo nekaj grobih incidentov. Prvič je zagovorniška stran omalovaževala predlagatelja, češ da je predlog neresen in da predlagatelji lastnega stališča do Nata sploh nimajo, ker so menda premladi in nezreli. Drugič je bila v igri zahteva, da vsi politični akterji, skupaj s poslanci DZ, nastopajo enotno ali vsaj »koordinirano« za en sam politični program - vstop v zvezo Nato. Tretjič pa je zagovorniška stran izigravala referendum kot obliko demokratičnega odločanja. Z vidika doseganja vnaprej dogovorjenega izida so bili ti incidenti nepotrebni, a ravno kot taki so ponovno razgalili politično kulturo zagovornikov vstopa v Nato. Ni toliko sporno golo »razkazovanje mišic«, kolikor so sporna nedemokratična stališča glede načel političnega odločanja in avtonomije političnih akterjev, saj niso prišla prvič na dan. Ugotavljamo, da je potek verbalnih incidentov proti nekaterim načelom demokracije s strani zagovornikov vstopa v Nato že obsežen in da spremlja to javno diskusijo že vsaj slabo leto dni. V nadaljevanju bomo poleg razčlembe spornih potez ob zavračanju predloga SMS za posvetovalni referendum o Natu navedli le še več sorodnih primerov iz prve polovice leta 2002, ki kažejo na kontinuiteto takšnih političnih metod.

Omalovaževanje predlagateljev referenduma
Na 16. seji DZ je Jelko Kacin, predsednik odbora za zunanjo politiko v svojem poročilu napadel SMS, ker (v govoru je navajal lastno stališče, že izrečeno na seji OZP) nima stališča do vstopanja v zvezo Nato in se tudi noče opredeliti. Menil je, da je skupina poslancev predlagala razpis posvetovalnega referenduma z namenom, da jim bodo državljani svetovali, kakšno stališče naj stranka Mladih Slovenije zavzame do omenjenega vprašanja, pri čemer želijo svojo odgovornost za navedeno odločitev prenesti na vse državljane. Ob tem je dodal, da je omenjena tematika za stranko mladih prezahtevna in da takšnega sprenevedanja v slovenskem političnem prostoru nismo bili doslej vajeni. Takšno početje je označil kot nekorektno, povsem neodgovorno in za slovenski politični prostor nesprejemljivo. Tudi večina članov OZP je »tovrstna početja stranke mladih ocenila kakor neresna in neodgovorna«. Kacin je pozneje še dodal, da ga člani SMS »niso prepričali, da mislijo resno, še vedno se hecajo in nimajo stališča«, tega pa ne zmorejo oblikovati, »ker so morda nekoliko mlajši od nas«. Argumentu nezrelosti se je pridružil poslanec dr. Jožef Bernik: »Mladi so, energični so, vendar me moti to, da če sami ne morejo ugotoviti, kaj je NATO in kje stojijo in hočejo to izvedeti od ljudi, je malo paradoksno.«

Vlada zahtevala koordinirano nastopanje poslancev
Dan pred obravnavo predloga SMS v DZ, tj. 21. maja 2002, je vlada državnemu zboru podala Informacijo o vključevanju Republike Slovenije v zvezo Nato. V tem uradnem dokumentu je zapisala tudi tole: »Potrebno je pospešiti delovanje v zvezi z vključevanjem RS v polnopravno članstvo v Nato. Pri tem čakajo - predvsem Državni zbor in Vlado RS - nekatere važne naloge: /.../ - Koordinirano nastopanje poslancev Državnega zbora v mednarodni skupnosti in v dvostranskih stikih zaradi podpore in postopkov, ki so potrebni za članstvo Republike Slovenije v NATO.« Gre za hud napad 82. člena Ustave RS, ki pravi: »Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila.«

Naslednjega dne je v DZ to navodilo ostro kritiziral poslanec Zmago Jelinčič Plemeniti: »Ali to pomeni, da lahko pričakujemo, da bodo v najkrajšem času dve edini poslanski skupini, ki dvomita, in eno edino poslansko skupino Slovenske nacionalne stranke, ki je definitivno proti vstopu v NATO - da nas boste eliminirali?« Poslanec dr. Janez Podobnik pa ga je označil za »droben spodrsljaj, ki pa je lahko zelo neprijeten«. Razen teh dveh ni noben drug govornik 22. in 23. maja v DZ protestiral proti vladnemu, protiustavnemu navodilu - niti predsednik DZ Pahor, ki je odgovoren za ugled in zakonitost dela DZ niti ostali poslanci, prav tako ne predsednik Kučan in seveda tudi ne člani vlade s premierom dr. Drnovškom na čelu.

Pozivanje k enotnemu delovanju in enoumju
Vsebinsko gledano ima ta incident že kar nekaj predzgodovine. Zavzemanje za soglasje vseh političnih akterjev, ki da kaj veljajo, je tako rekoč stalnica kampanje za vstop v Nato. Vizija zagovornikov je doseči enotnost ljudstva, sredstvo za to pa je enotnost vseh državnih organov, vseh političnih funkcionarjev in celo vseh proračunskih porabnikov, med temi tudi javne televizije. Vsakršna avtonomija vodilnih političnih funkcionarjev glede vprašanja Nata je na tiho, včasih pa tudi na glas razumljena kot nedopustna, kritika takšnih stališč pa sumljiva. Takšne izjave in tudi praksa vsebinsko »teptajo« politični pluralizem, formalno pa celo Ustavo RS.

Na ustanovnem sestanku Slovenskega odbora za NATO je dr. Dimitrij Rupel poudaril, da »Slovenija potrebuje več sodelovanja in večje soglasje pri vprašanjih nacionalnega interesa; ko gre za strateške zadeve, po njegovem mnenju ne bi smelo prihajati do strankarskih delitev«. (STA, 24. 1. 2002) V oddaji Aktualno na TV Slovenija je dr. Rupel 17. aprila dejal, da »vlada referendumu ne bo nasprotovala, ampak bo skušala doseči poenotenje med ljudmi ter tako na referendumu doseči podoben uspeh, kot ga je imel plebiscit o neodvisnosti Slovenije«. (STA, 17. 4. 2002)

Vstop v Nato naj bi bil po besedah dr. Rupla nesporen zaradi tega, ker »so svojo privrženost kolektivni obrambi v okviru NATO in sodelovanju v protiteroristični koaliciji izrekli vsi najvišji predstavniki oblasti v Republiki Sloveniji in najvidnejši predstavniki opozicije«. (Pojasnilo Ministrstva za zunanje zadeve v zvezi s slovenskim včlanjevanjem v NATO, spletna stran MZZ, 4. 2. 2002) Čeprav tega soglasja empirično ni, pa je logični predpogoj nedvoumnosti odločitve za Nato. Kot tako soglasje sodeč po številnih Ruplovih izjavah ne more biti problem, sporno je le delovanje tistih, ki ga rušijo.

Podoben logični zaplet in ignoranca aktualnih podatkov sta se pripetila Davorinu Kračunu. V Pododboru za evropske zadeve Odbora za mednarodne odnose predstavniškega doma ameriškega kongresa so 1. maja nastopili veleposlaniki desetih držav, ki si prizadevajo vstopiti v Nato. Slovenski veleposlanik Kračun je poudaril, da za članstvo v Natu v Sloveniji obstaja široko politično soglasje med vsemi parlamentarnimi strankami, tako v koalicijski vladi kakor v opoziciji in tudi pri večini državljanov. 11. aprila je Odbor za zunanjo politiko DZ sprejel sklep o prednostnem pomenu članstva Slovenije v Natu in dodal, da »so državni organi dolžni sodelovati pri seznanjanju javnosti o pomenu vključevanja v zavezništvo. /.../ V razpravi so se vsi nastopajoči z izjemo Aurelia Jurija (ZLSD), ki se je tudi vzdržal glasovanja o prvem danes sprejetem sklepu, odločno zavzeli za vstop v zavezništvo in menili, da morajo državni organi usklajeno in prepričljivo, pa tudi s konkretnimi primeri javnost seznaniti o pomenu članstva v zavezništvu za Slovenijo. Kacin je ob tem spomnil, da so bile glavne parlamentarne stranke doslej enotne glede zunanjepolitičnih prioritet, kot je članstvo v NATO, in da bi moralo pri tem tudi ostati.« Poslanec Jakič je namero ponazoril celo z vojaško metaforo: vlada bi morala »pri prepričevanju javnosti nemudoma 'začeti streljati z vsemi topovi, pri tem pa uporabiti konkretne naboje'«. (STA, 11. 4. 2002)

RTV Slovenija v vladni »artileriji«
Med razpoložljivo vladno »artilerijo« dr. Rupel šteje celo javni zavod RTV Slovenija. Petega marca je po pričanju dr. Vlaste Jalušič, direktorice Mirovnega inštituta, po soočenju v oddaji Aktualno namenil »ostre besede /.../ odgovornemu uredniku informativnega programa TV Slovenija mag. Urošu Lipuščku«, da urednik premalo poskrbi, da bi bili pomembni državni projekti ustrezno predstavljeni.

V oddaji Aktualno na TV Slovenija je tudi obrambni minister dr. Grizold 5. maja zagovarjal tezo o enotnosti: »Seveda pa morajo vsi državni organi dati, ne samo svoja stališča, ampak tudi državne programe, vključevanja v NATO.«

Enotno in nič drugače naj bi za Nato nastopale vse parlamentarne stranke. Dr. Rupel se je 18. marca zavzel za enoten nastop vseh političnih strank podobno kot pri vprašanju osamosvojitve. Po njegovem prepričanju je bilo bistvo javne diskusije v DZ 16. 1. 2002, ki so jo mediji zaradi oviranja nasprotnikov označili za farso, v »demonstraciji enodušnosti slovenskih državnikov«. (Pritožba na napačni naslov, spletna stran MZZ, 18. 3. 2002) 25. marca je predsednik ZLSD Borut Pahor na javni tribuni ZLSD na temo Slovenija in evroatlantske povezave v Novi Gorici izrazil upanje, da »si bodo tudi ostale politične stranke v Sloveniji prizadevale za to, da se bodo kazalci javnega mnenja glede omenjene tematike spet dvignili na višjo raven«. V zaključku pa je še enkrat poudaril, da »morajo v stranki narediti vse potrebno, da bodo šli njeni člani novembra na referendum in glasovali 'za' NATO«. (STA, 25. 3. 2002) O tem, da je članstvo ZLSD glede vprašanja Nata močno razcepljeno, pa niti besede.

V vseh navedenih primerih imamo opravka z nekakšno celoto, celostjo in tudi s skupnostjo. Ta fenomen bi bilo potrebno še dodatno preučiti na primeru zamenjevanja vladnega projekta oz. projekta vladajočih elit s projektom Slovenije kot celote. Zlasti zunanji minister Rupel nenehno govori, da »Slovenija želi v Nato«, da se je »Slovenija odločila za Nato« ipd. V diplomatskih odnosih med državami je takšen žargon smiseln, pri notranjepolitičnih polemikah pa gre za čisto manipulacijo, saj je ta »Slovenija« izrazito razdeljena glede vprašanja Nata. Razen če tisti, ki uporabljajo takšne sintagme celosti, menijo, da je Slovenija enaka petim parlamentarnim strankam, medtem ko dva milijona državljank in državljanov ne štejeta nič.

Ideja enotnosti ljudstva je sporna vsaj zato, ker predpostavlja, da mora ljudstvo enotno slediti (domnevno pravilnim) projektom politikov; v nasprotnem primeru ga je treba »zamenjati«. V kakšnem smislu? Zagovorniki vstopa v Nato so večkrat - ponavadi v obliki izbire besednjaka - izrazili svoje poglede na odnos med realpolitiko in javnim mnenjem (oz. »javnim razpoloženjem«, na katerega dr. Dimitrij Rupel reducira politično delovanje in mišljenje državljank in državljanov. Glej: Pojasnilo Ministrstva za zunanje zadeve v zvezi s slovenskim včlanjevanjem v NATO spletna stran MZZ, 4. 2. 2002). Zabeležimo le nekaj »cvetk«.

Ljudje kot statistična gmota v meritvah javnega mnenja
Na ustanovnem sestanku Slovenskega odbora za NATO je dr. Rupel govoril, da je »javno mnenje s primernim delovanjem mogoče obrniti v prid slovenskemu vključevanju v zavezništvo«. (STA, 24. 1. 2002) Zveza Nato je predstavnike Slovenije 9. aprila opozorila na problem nizke oz. padajoče javne podpore članstvu v povezavi. Zunanji minister dr. Rupel je tedaj izjavil, da »je ta problem potrebno razrešiti in javnomnenjsko podporo 'popraviti'«. In tudi »nekatere naloge mora Slovenija še opraviti: z izjemo izboljšanja javnomnenjske podpore na političnem področju ne zelo zapletenih, na obrambnem področju pa jo čaka še nekaj več dela«. (STA, 9. 4. 2002)

Na javni tribuni ZLSD na temo Slovenija in evroatlantske povezave v Novi Gorici je predsednik ZLSD Borut Pahor pozival ostale politične stranke k prizadevanjem, da »se bodo kazalci javnega mnenja glede omenjene tematike spet dvignili na višjo raven«. (STA, 25. 3. 2002)

Iz navedenega je razvidno, kako nekateri vidnejši zagovorniki vstopa v Nato operirajo z instrumentalnim konceptom javnega mnenja, ki zanje ne predstavlja kaj dosti več od statističnih številk, »kazalcev« in nekakšne materije, s katero za svoje projekte upravljajo nosilci oblasti. Ljudje v takšnem konceptu javnega mnenja ne obstajajo. Kadar statistična gmota empirično ne ustreza zahtevam nosilcev moči, si promotorji vstopa v Nato privoščijo manipuliranje s temeljnimi oblikami demokratičnega odločanja volilnega telesa.

Obrambni minister dr. Anton Grizold je lani izjavil, da »ne bi razmišljal o referendumu v slovenskih razmerah, v tako nizki stopnji politične in siceršnje kulture«. (intervju v Sobotni prilogi Dela, 28. 7. 2001) Dr. Rupel je 5. 3. 2002 v oddaji Aktualno na TV Slovenija institut referenduma diskvalificiral takole: »Dejansko je referendumsko odločanje o tej zadevi neke vrste nezaupnica parlamentarni, predstavniški demokraciji.« Dr. Drnovšek pa je 19. marca na poslansko vprašanje v DZ odgovoril, da se vlada za zdaj še ni odločila, da bi predlagala referendum in da je »vlada zgolj eden izmed možnih predlagateljev referenduma«. S tem je namignil, da bo vladna koalicija poskušala oteževati razpis referenduma.

To so torej vidiki onemogočanja stališč en gross, ki so v neskladju z vladajočim političnim programom. Kako pa je s tistimi posamezniki, ki iz instrumentalizirane statistične gmote aktivno izstopajo in javno izražajo svoje pomisleke ali nestrinjanje? Kot bomo videli v nadaljevanju, jih imajo za bolj ali manj neresne, čudaške, škodoželjne ali vsaj nestrokovne govorce. Včasih pa za ignoriranje zadostuje celo že to, da govorec ne zaseda odgovornega političnega položaja.

Diskreditiranje nasprotnikov z argumentom
Zagovorniki vstopa v Nato trdijo, da so nasprotniki zaradi svojega ne-položaja v institucijah odločanja ali posebnih lastnostih (nazorska pripadnost ali socialni izvor) nepristojni in nesposobni sooblikovati slovensko politiko do Nata.

Na omenjeni 16. seji DZ so predlagatelje nevšečne referendumske pobude poskušali »odpraviti«, rekoč, da so premladi in neresni za konstruktivno politično delovanje in soodločanje o varnostni strategiji Slovenije. Logika takšne vrste diskreditacij ni nova. Z enakimi besedami je Jelko Kacin poskušal odpraviti avtorja tega članka na okrogli mizi »NATO: referendum?«, ki jo je 16. 4. 2002 organiziralo društvo študentov politologije Polituss na Fakulteti za družbene vede.

Na zasedanju Severnoatlantskega sveta in Slovenije 9. 4. 2002 se je dr. Dimitrij Rupel opravičeval zaradi nejasne javne podpore vstopu v Nato »Zunanji minister je, kot je povedal po srečanju, tudi poskušal razložiti, zakaj je javna podpora članstvu v zvezi NATO trenutno tako nizka. Razloga v ozadju sta večinoma nerazumevanje in nevednost, svoje pa prispevajo tudi mediji in nevladne organizacije.« (STA, 9. 4. 2002) Taisti dr. Rupel je 18. marca na spletni strani MZZ v spisu Pritožba na napačni naslov navedel še nek drug razlog za nasprotovanje vstopu v Nato: »Očitno lahko marsikatero politiko razložimo iz drobnih zamer in užaljenosti; pri čemer nekateri računajo na pozabljivost, drugi pa na skrajno vljudnost in dostojnost svojih nasprotnikov.«

Še eden vidnejših zagovornikov vstopa v Nato dr. Anton Bebler (Mladina, pismo bralca, 18. 3. 2002) je k tem opazkam dodal pravo klasifikacijo domnevnih čudaških osebnostnih lastnosti in nazorskih drž pri nasprotnikih: »Kategorije možnih intelektualnih nasprotnikov se pogosto medsebojno prekrivajo - radikalni pacifisti in okoljevarstveniki (zeleni), kulturniški amerikanofobi, nasprotniki potrošništva, protiglobalisti, anarhisti, neomarksistični dogmatiki, protizahodnjaki, protikapitalisti, protiimperialisti, člani Nove stranke in Komunistične partije Slovenije, ksenofobi, šovinisti, nacionalisti, zaplotniki, obrambni varčneži ali zastonjkarji, avstrofili, rusofili, srbski nacionalisti, srbofili in opozicionisti kar tako oziroma iz principa. Njihovo skupno število je skromno, nekateri izmed njih pa so zelo glasni.«

Dr. Rupel je nasprotnikom vstopa v Nato vsaj dvakrat odrekel pristojnost za aktivno sooblikovanje državne politike z argumentom, da pač niso nosilci vodilnih državnih funkcij: »Vse kaže, da se ponekod (predvsem v časniških člankih) ti nasprotni in dvomljivi glasovi pretirano poudarjajo in da dejansko ne izražajo večinskega razpoloženja. Negativni glasovi ne prihajajo niti iz strokovnih ustanov niti iz oblastnih struktur niti iz glavnih koalicijskih ali opozicijskih političnih strank.« (Pojasnilo Ministrstva za zunanje zadeve v zvezi s slovenskim včlanjevanjem v NATO, spletna stran MZZ, 4. 2. 2002) In kaj po Ruplovem mnenju pomeni biti zgolj navadni državljan, torej niti poklicni politik niti poklicani strokovnjak? Razen volilnega glasu nič: »Če je kdo pričakoval, da bo s samim vstopom v prostore parlamenta in z nastopom v okviru 'javne predstavitve mnenj' mogoče neposredno, v konfrontaciji z državnim vrhom, revidirati veljavno zunanjo oz. obrambno politiko, se je seveda zmotil. Zaenkrat je za poslansko mesto potrebno kandidirati in dobiti ustrezno število glasov.« (Pritožba na napačni naslov, spletna stran MZZ, 18. 3. 2002)

O spoštljivosti do volivcev
Zaključimo s še enim citatom, tokrat s svarilom poslanca dr. Janeza Podobnika s 16. redne seje DZ, 22. maja: »Ali se vam zdi, da slovenski volivec in volivka, državljan in državljanka poslušata in nanju ključno vpliva, kaj o teh vprašanjih menijo predsedniki parlamentarnih strank, predsednik vlade, predsednik države, poslanci? Izgleda, da ne. Kaj je narobe? To je po našem mnenju ključno vprašanje in vprašanje kratkega stika, ki se je zgodil med ljudstvom in politiko. /.../ moramo na vse njihove pomisleke, ki jih imajo, odgovarjati potrpežljivo, iz dneva v dan, iz tedna v teden, ne samopašno, ne arogantno, pač pa odprto, dialoško in predvsem spoštljivo.«

izpis

Roman Kuhar

Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Sestre so z vstopom v medijsko javnost poleg vsega drugega sprožile vrsto debat o transvestizmu. V kolikšni meri je ta debata prispevala k senzibilizaciji širše javnosti za vprašanje relativnosti biološkega spola v povezavi z družbenim, je težko reči. Za marsikoga so Sestre preprosto ostale pedri, žaljivka par exellence.
Rdeča tiskarska barva se je v tednih po razglasitvi zmagovalcev Eme rabila v velikih količinah. Skorajda ni revije ali casopisa, ki se ne bi tako ali drugače dotaknil Sester v njihovih rdečih uniformah, Sestre pa so si v nekaj tednih napravile časopisni dosje, ki je primerljiv s clippingom kakšnega bolj vidnega slovenskega politika. Ti so namreč še vedno nesporne medijske zvezde.

Poročanje o Sestrah se je kaj hitro - sploh pa potem, ko je v zgodbo stopila še poslanka evropskega parlamenta Lousewies van der Laan in pred našimi parlamentarci zaigrala na karto, pred katero se jim šibijo kolena - na karto Evrope - razpolovilo na dva tabora: eni so pritegnili aktivistkam in aktivistom GLBT, ki so opozarjali na porajajoče izbruhe homofobije, na drugi strani so stali tisti, ki tega niso videli (ali niso želeli videti). Je pač tako, da se vsakršna fobija manifestira v različnih pojavnih oblikah, še najraje neeksplicitnih, ne pa samo v obliki na primer pretepa temnopoltega prebivalca Ljubljane - pa še v tem primeru nas policija in sodstvo poskušata prepričati, da ne gre za ksenofobičen in rasističen izpad. Prav tista (homo)fobija, ki ni transparentna, je najmočnejša, ker je najtežje ulovljiva. Pri tem me seveda čudi to, da je ta druga skupina poskušala zanikati tudi povsem jasno izražena homofobična stališča (»Jebem mater prokletim transvestitom, jajca jim je treba porezat  Te pedre je treba vse pobiti« ipd).

S kom spijo Sestre?
Glavnina preostalega pisanja o Sestrah se je skoncentrirala okrog vprašanja, s kom spijo Sestre. To so jih vprašali tudi na nacionalnem radiu, ko so tam prvič gostovale. V podobnem slogu se zdaj v najnovejši radijski reklami za Vego dva gospodiča sprašujeta, kako velikega ima Marlenna in če res drži, da ga je zadnjič držala v roki in da je majhen. Vse to se seveda nanaša na mobitel. Še sreča, da sta penis in mobitel v slovenščini istega spola, sicer bi spet nastala zmešnjava okrog spolov (pa čeprav samo slovničnih). Številni novinarji kar niso vedeli, ali naj v pisanju o Sestrah uporabljajo ženski ali moški spol. Stvar so obrnili sebi v prid in zato v oklepaje postavljali obe različici, češ, kako naj človek ve, kakšnega spola so ta bitja. Vse skupaj naj bi izpadlo humorno. Da smo vse lahko popredalčkali, so Sestre postale 'neprave ženske', 'moške sestrice', 'sestre, ki se brijejo' ali celo - kaj bi komplicirali - 'Bratje'. Ker jih nismo mogli stlačiti v nobeno znano kategorijo, se je bilo potrebno vprašati, kaj je narobe z njimi, da niso take kot mi. Za odgovor so poskrbele kar Sestre same, potem ko jih je Vesna Milek v intervjuju za Sobotno prilogo pobarala po njihovi vzgoji. Eno od njih sta vzgajali samo mama in babica, pri drugi sta se starša ločila pri petih letih  Aha, pa jih imamo. Glejte, kakšne posledice na otroku lahko pusti disfunkcionalna družina!

Sestre so postale sinonim za »pedra«
Sestre so z vstopom v medijsko javnost poleg vsega drugega sprožile vrsto debat o transvestizmu. V kolikšni meri je ta debata prispevala k senzibilizaciji širše javnosti za vprašanje relativnosti biološkega spola v povezavi z družbenim in k razumevanju pritiska ozko določenih in zgolj dveh družbenih spolov, je težko reči. Za marsikoga so Sestre preprosto ostale pedri, žaljivka par exellence. »S pedri na Evrosong,« se, na primer, bohoti naslov v Slovenskih novicah. (22/2) Ni bilo treba dolgo, da so po elektronski pošti in ob vrčkih piva začeli krožiti vici o Sestrah. V osnovi so bili to vici o homoseksualcih (pardon: pedrih!), vsebinsko jedro pa se je koncentriralo okrog analnih spolnih odnosov in penisa. Sestre so postale sinonim za »pedra«. Zato se ne gre čuditi dejstvu, da so 29. aprila, na začetku finala letošnjega košarkarskega pokala med Olimpijo in Krko, navijači z novomeškega dela tribune svoje nasprotnike degradirali tako, da so skandirali: »Vi ste sestre!« Isto so potem počeli še mariborski navijači na nogometnem derbiju v Ljubljani. Ampak vrnimo se k homofobiji, ob kateri nekateri dobivajo rdeče pike, če jo samo omeniš. Nepodpisani novinar Slovenskih novic tako potoži, da je šla zadeva »celo tako daleč, da če ti trije razigrani fantje, preoblečeni v dekleta, oziroma stevardese, niso kaj prida všeč, te znajo kaj hitro razglasiti za homofoba«. Tudi Srečko Niedorfer je v Večer zapisal, da »zoper izbiro Sester nisi mogel reči ene same besede brez tveganja, da te obdolžijo homofobije, kar je približno tako, kot če bi se deklariral za rasista«. (28/5) Mitja Cjuha v članku Jasnovidni Nedeljski opozarjanje na homofobijo poskuša relativizirati in pravi, da je glasnih le »nekaj zagrizencev, ki 'sovražijo geje', večina pa se ob drugačnosti le nasmehne, poglobljeno pa o njej ne razmišlja«. No, kljub vsemu 55 odstotkov državljanov in državljank Slovenije o tem razmišlja vsaj toliko, da vedo, da za svojega soseda ne bi hoteli imeli homoseksualca. In problem je ravno v tem. A če nanj opozoriš, se opozorilo v vsaj nekaterih medijih obvezno vrne kot bumerang: »Gre za histerijo tolerantnih - tistih, ki ne bi nikomur skrivili lasu na glavi,« v svoji kolumni Homofobija kot samouresničujoča se diagnoza piše Marko Crnkovič. Ne samo da je homoseksualna skupnost stigmatizirana, stigmatizirani so tudi vsi tisti, ki upajo opozoriti na to. Na udaru so bili predvsem aktivisti in aktivistke GLBT. Janja Prešern v komentarju v Mladini po Evroviziji pomete s celotnim domačim aktivizmom GLBT in jim pripiše nekaj, kar nikoli ni bilo njihovo javno izraženo stališče o Sestrah: »Sedaj jim [Sestram, op. a.] nekateri SLO-aktivisti očitajo, da niso dovolj naredile za 'sceno'. Ampak 'nevpleteni' opazovalci vemo, da so naredile več kot deset let gejevskega aktivizma skupaj.«

Homofobija
V vsesplošnem otepanju oznake 'homofob' je pozitivno vsaj to, da na deklarativni ravni homofobija ni sprejemljiva, čeprav za marsikoga seveda še vedno ostaja (zasebna) žlahtna vrlina. Verjetno je nesporno dejstvo, da se je večina tistih, ki so glasovali na Emi, počutila ogoljufana zaradi pravil in sistema glasovanja. Kar je povsem legitimen občutek. Tisto, kar moti v tej zgodbi, je dejstvo, da se ta ista množica lansko leto, ko je bila z istimi pravili 'ogoljufana' za svoje glasove in izbrano Karmen Stavec, ni začela oglašati. Vsaj tako vehementno se niso polnile internetne klepetalnice in časopisni stolpiči pisem bralcev, radijske postaje niso tako vehementno odpirale svojih telefonskih linij ali pa na to temo brali SMS sporočil. Je torej mogoče, da se za propadlim glasovanjem vendarle skriva tudi homofobija, ne pa zgolj - kot so nekateri mediji poskušali prepričevati - jeza zaradi glasovanja? Pravila so bila konec koncev znana v naprej, ista kot lani. Pri tem seveda ne gre za vprašanje všečnosti ali nevšečnosti zmagovalne pesmi, temveč za tisto, kar se Domen Mal sprašuje v Slovenskih novicah: »Ali Slovence torej bolj moti, da je zgubila Stavčeva, ali da so zmagale tri stevardese, ki si morajo podlagati prsi in se vsak dan vsaj enkrat briti?«

Homofobija v primeru Sester je torej oponiranje njim zaradi njih samih: to pa je bilo precej očitno moč razbrati tako v pismih bralcev kot v izjavah poslušalk in poslušalcev in vsebini SMS sporočil, ki so jih prebirali na zasebnih radijskih postajah. Ne smemo pozabiti niti na poskus vrha RTVS in Aleksa Štakula, da Svet RTVS Emo razveljavi (čeprav za to ni pristojen in so bila pravila, kako 'odreagirati', če se telefonsko glasovanje sesuje, znana vnaprej). »Ne morem si kaj,« v pismih bralcev v Delu piše Katja Tibernik, »da ne bi javno izrazila svojega mnenja. Sem Slovenka, ponosna sem na mojo lepo deželo, na žene in može, ki so v zgodovini Slovencev veliko naredili za svoj narod, ponosna na naravne in kulturne vrednote dežele, 'ki je tako lepa, da je lepše ni', kot je rekel Leon Štukelj. Zato ne dovolim, da me Slovenko predstavljajo taka bitja, kot so bila nepravilno izbrana ne Emi. Gospe Miše Molk pa v razmislek: arhitekt Plečnik je napisal na spomenik 'Molimo za zdravo pamet'.«

Karina Cunder je v svojem komentarju v Delu takoj po Emi pisala, da se tudi v njihovo uredništvo zgrinjajo žolčna pisma, »ki so (zanimivo) usmerjena predvsem v osebne napade na nekoga, ki je v tej zgodbi do zdaj sedel ob strani, po moško švical v rdeče salonarje in afektirano pošiljal poljube«. (19/2) Teh pisem Mateja Klarič, ki sedi v istem uredništvu, očitno ni brala, saj v Delov komentar Pod katerim drevesom lajati zapiše: »V nobenem mediju nisem zasledila podpihovanja v smislu, da naj bi bila zmagovalna pesem sporna zato, ker jo pojejo transvestiti.« (16/3) Na laž jo je slabih 14 dni pozneje postavil še lasten časopis, saj je anketa Dela Stik (28. 2. 2002) pokazala, da več kot polovica (51,4 %) tistih, ki niso bili zadovoljni z izborom zmagovalne pesmi na Emi (teh je bilo 58,5 %) kot razlog za svoje nezadovoljstvo navajajo, da »skupina travestitov ni primerna za predstavitev Slovenije v tujini.« Sicer pa, samo za okus prisluhnimo, kaj je bilo 20. aprila v polurni kontaktni oddaji moč slišati na Radiu Ognjišče, kjer je sicer glasbena uredniška politika po Emi prepovedala predvajanje Sester, ker da ne dosegajo zahtevanih kvalitetnih standardov: »To je sramota za Slovenijo! Pa ja nas ne morejo zastopat tisti geji, pa travestiti. Zahtevam takojšen odstop gospe Miše Molk!  To so navadne spake, sramota, da bodo predstavljali našo lepo deželo. Na koncu še v Evropsko unijo ne bomo mogli. ... To je bosanska kultura ..., ki se tepejo, kaj smo jim pa vsem državljanstva dali ... To so Bosanci, so drugačni od nas Slovencev, prav nam je.  Žalostno, res žalostno, da nas bodo zastopala ta skrpucala. ... To so bolniki ... sramota.  Pravijo, da je vpleten tudi kriminal.«

Tudi nacionalizem
Tako kakor Alja Brglez, ki je po službeni dolžnosti Evropo poskušala prepričati, da v Sloveniji ni homofobije, tudi Marko Crnkovič v že omenjeni kolumni (pa tudi v izjavi za angleški BBC) zastopa mnenje, da v odzivu javnosti ni moč videti homofobije, temveč le jezo zaradi propadlega telefonskega glasovanja. Kljub vsemu piše, da »mediji ugotovijo, da se jim v bistvu splača odpreti mikrofone in stolpce tudi za izražanje mnenj tistih, ki o gejih grdo mislijo.  Novinarji, sicer pametni in preudarni ljudje, ne pozabijo svariti pred homofobijo. Ampak ali niso sami izbezali vseh teh latentnih, privatno mislečih homofobov na plano?«

Debate na internetnih forumih - tako živih menda še ni bilo - so postregle s celo paleto različnih fobij - v ospredju sta homofobija, v povezavi s tem pa tudi nacionalizem. Mimogrede, tudi Sestre so izjavile, da je »svinjarija , da smo Hrvatom dali 12 točk, oni pa nam samo osem!« (po Dnevniku, 27/5). E. Z. na Večerovih straneh piše (vsi citati so v izvorni obliki): »K HUDIČU S TISTO SLOVENSKO(!) KULTURO, KI JO USTVARJATA MAGNIFICO IN ĐURO.« (17/2) Patriot na FDV-jevskih internetnih straneh dodaja: »Evo točno to se je zgodil kar sem reku, ni vam dost da sam žvite, ne vi morte sramotit celo državo in sramota za Slovenijo da je to golazen izbrala za svoje predstavnike, za predstavnike države. Katastrofa !« In potem še: »Pa sramota za Manifika da napiše tak komad, zgleda da je Manifiko res peder kot pravi njegov komad, res lepo je sramotiti domovino, ki sploh ni tvoja.« (17/2) Crusade na istih strane piše: »Pedri pa še ČEFURJI! Ne pozabt! Ne znajo slovensko. Niti slabo! ... žalostno ...« (18/2) Žiko, isti dan:« Prekleta banda komunistična ljubljanska, kaj se delate norca iz nas plačnikov RTV prispevka! Miša Molk, Mojmir Sepe in njihove kompanije bi poleg umobolnice morale iti še v zapor. Peščica debilnih strokovnjakov lahko premaga v glasovanju stotisoče Slovencev in nam pripravi sramoto za celo Slovenijo. Sram me je in večina Slovencev bo sram, če bodo šli na Evrovizijo ti dvospolniki.« (18/2) Na točki nacionalnega ponosa, ki je bila sploh v ospredju teh debat, se na iste strani oglaša tudi Tankist: »Skos sam eno in isto nabijate, da se mormo met radi, pa sprejet drugačnost, ker je to zdej modern, pa vsi k so proti so eni šentflorjanci, šovinisti, nestrpneži,... Na bruhanje mi greste! Degenerirani ste enako kot Sestre. KJE JE VAŠ PONOS? Verjetno nekje globoko v vaši riti. Lep pozdrav iz slovenske Slovenije.« (27/2) Podobne debate so potekale tudi na internetnih straneh časopisov. »Upam da nas bodo na evroviziji zamenjal za Slovaško,« na internetni strani Dnevnika piše Vojko. »Ti trije pedri so največja sramota za Slovenijo do zdej.« (23/2) Boštjan z izrecnim poudarjanjem, da nima nič proti nikomur, dodaja: »Tista grupa pedera na čelu z podgano molk je očitno dirigirala izbor. kako je mogoče da je karmen stavec dobila 6 krat več glasov gledalcev kompletna takoimenovana strokovna žirija pa je glasovala za pedre. da se razumemo proti nikomur nimam nič sem samo za poštenost ki je včeraj očitno ni bilo. izbor me spomija na zadnji izbor v skupni jugoslaviji ko je po očitni srbski kuhinji šla v italijo bebi dol. karmen ti si našazmagovalka kljub temu da ne greš na eurosong.čestitam ti.«(17/2). Podobno je bilo tudi na straneh Mladine. Neznance piše: »Zmaga gor ali dol, če imajo Sestre res kaj jajc in 'jajc', potem bo treba dat tiča na tnalo in sekat. Nič ne pomaga. Samo ne vem kako se bodo potem porivali(e) med sabo. Saj so pedri oz. pedrovke po novem.« Na nek način je mnenje številnih povzel Zelezni Anze: »Ni mi vsec, da so nekaksni transvestitski grdobci premagali lepo, prsato in vrednot polno Karmen.« Nekdo, ki se je pomenljivo poimenoval Vest, se je na internetni strani Nove Slovenije spraševal: »Zanima me kakšno bo naslednje obnašanje, ki ga bo družba »sprejela«. Kdo ve, morda bodo naši otroci čez 10 let razpravljali o legalizaciji pedofilije, ali kakšne druge iztirjenosti.« Dr. Milan Kucančič pa piše: »SESTRE: ćestitam vam za nesporno doseženo 1. mesto na EMI. Prav tako čestitam nepristranski strokovni »režiji« pod vodstvom Miše Molk in Mojmira Sepeseta. Vse zgoraj imenovane pozivam jutri ob 11,00 v moj predsedniški kabinet, kjer vam bom osebno čestital in tovariško objel za trajni spomin. Z menoj in mojimi sodelavci pa se bomo dogovorili za nadaljne korake, kako bi zajebali Slovenčke in ostalo Evropo. Zaradi večje prepoznavnosti in pozornisti na Evroviziji pa že sedaj predlagam: 1. da se SESTRE preimenujejo v KURČEVE PIZDE 2. vodja odprave: SILIKONSKA KURBA MIŠA in 3. dirigent odprave MOJMIR PIZDOLIZEC.« (18/2) Na vseh straneh je bilo objavljenih tudi precej groženj. Anonimnež tako piše: »FUJ, PRAŠIČI NEMARNI BUZERANTSKI, STRAN OD MENE IN MOJIH OTROK!!! Škoda, da je Dolfe že mrtev; ta bi vas ozdravil s svinčeno metodo...« Peder na Vecerovih straneh: »TUDI JAZ NIMAM NIC PROTI PEDROM!!!!!!! VSAJ NIC UCINKOVITEGA: ALI KDO MISLI, DA BI STRUP ZA PODGANE DELOVAL ???« (18/2) Nekdo, ki se je predstavil kot Polde Bibič, pa piše: »Pozdravljeni dragi Slovenčki! Ne se sekirat, so pač pedri na naši sceni. Vse skupaj te prisili do tega, da samo bruhneš in se skozlaš, tako kot je treba, gorsa na vse to! Kaj se te mislijo tote prasice, da tako delajo! Trba jih je ubit, pa neki pustit, da jih bodo vse videli, da se to nebo več dogajalo.« Tovrstne gnojnice se je po internetnih straneh v dnevih po Emi izlilo v ogromnih količinah. Internet kot nova oblika medija je namreč še vedno najbolj prepustna oblika za izražanje vsakršnih mnenj, tudi tistih, ki pozivajo k nestrpnosti. Vrednota svobode govora pa vendarle ni neomajna, mejo ji namreč postavlja sovražni govor. Tako je za tisto, kar se na teh straneh pojavlja, odgovoren lastnik strani, ki je postavljena na določenem strežniku (v prej omenjenih primerih Večer, Dnevnik, Mladina, FDV, Nova Slovenija itd.).

Kdo odgovarja za izjave, objavljene na internetnih forumih?
Časopisni internetni forumi so resda označeni z opozorilom, da časopisna hiša ne odgovarja za to, kar se pojavlja na njihovih forumih, a to je zgolj prelaganje odgovornosti. To je približno tako, kot če bi na Delu rekli, da niso odgovorni, da objavljajo pisma bralcev. Za tem namreč vedno stoji neka uredniška politika. Če se sporočila na internetnih forumih pojavljajo avtomatično, potem je to problem tistega, ki takšno internetno stran omogoča in ne nadzoruje potencialno pojavljajočega se sovražnega govora. Meja med svobodo govora na internetu in sovražnim govorom ni namreč prav nič drugačna kot velja za druga medije. Če nekdo vzpodbuja sovraštvo ali nagovarja k nasilju, potem je to kaznivo dejanje, najprej za avtorja, nato pa še za tistega, ki je to omogočil. Skozi optiko kazenskega prava je to pomoč pri storitvi kaznivega dejanja z opustitvijo dolžne skrbnosti (300. člen KZ).

Sestre so čez noč postale državni sovražnik številka ena, ki pa mu je - tudi s premišljenim PR-om in v nadaljnjih tednih močno medijsko podporo, pa s poročili iz Estonije v tako rekoč samih superlativih - uspelo do določene mere ublažiti začetno fronto proti njim. »Seveda si ne gre delati iluzij, da je problem homofobije v Sloveniji rešen,« v Financah piše Nataša Ručna, »pač pa je preobrat od zgražanja v navijanje prej posledica nekakšnega 'črednega instinkta,' kot se je o navdušenju nad Sestrami izrazil eden od glasbenih urednikov.« (22/3) Pretirano bi bilo sicer trditi, da so bistveno spreminjale mnenje ljudi, da so sprožile nek val tolerance, so si pa vsekakor zagotovile svoj (nedotakljivi) prostor, kar je pravzaprav več, kot so verjetno pričakovale. Sprejela jih je ministrica za kulturo Andreja Rihter, Vega si je umislila glede na začetne odzive tvegano odločitev in Sestre postavila v svoja reklamna sporočila, po začetni zadregi pa jih je v svojo družinsko oddajo povabil celo Mario. Ko so Sestre dan po zmagi prvič nastopile pri Mariu, je kamera namreč uspela ujeti kar nekaj jeznih obrazov ljudi, ki iz protesta po nastopu niso ploskali Sestram, čeprav je v studiu menda nek človek, ki tako rekoč zapoveduje, kdaj je potrebno ploskati. Tudi sam Mario se jih je takrat - bržkone v strahu pred nepredvidljivimi reakcijami - na hitro znebil: »No, zdaj pa kar poletite z odra!« Druga oddaja Mario, ko so bile Sestre gostje večera, pa pomeni nekakšno točko 'počlovečenja' Sester, ki so bile, kot se da razbrati iz odzivov na njihovo zmago, v miselnih kategorijah marsikoga zgolj nekakšen stvor. Ko je namreč kot skrivna gostja na koncu oddaje svojega sina pred kamerami - recimo temu povprečnega slovenskega gledalca in gledalke - objela lastna mama, je bila to točka nekakšne katarze: »Mislim, da mi marsikdo lahko zavida, da imam take starše, da toliko gledajo na mene in na to, kar počnem,« je razlagala Marlenna, gledalci pa navdušeno ploskali. Nekateri so celo vstali in ploskali, kar v tej oddaji ni ravno navada. Na koncu se je res zdelo, da za njimi stoji Slovenija, vsekakor pa mediji, ki so jih medtem že proglasili za 'naše prijateljice Sestre', o njih pripravljali cele feljtone in posebne mini revije. Ampak tako se je samo zdelo. Danilo Slivnik v komentarju v 22. številki Maga po Evroviziji piše: »Na Evroviziji bi še vse šlo, če bi imeli Bratje (ali Sestre ali karkoli so že) vsaj nekoliko lepše noge, ne pa da so bili s svojimi krivimi hoduljami na spektakularnem talinskem odru videti, kot da so prišli iz sosednjega sovjetskega kolhoza (še v času, ko je bil tam komunističen režim). Toda zvijača je bila preprosta in je imela slovensko ozadje: transvestitska podoba nastopajočih naj bi pokazala na neko izmišljeno slovensko stvarnost, v kateri naj ne bi bilo več prostora za tradicionalne vrednote, kakršne vsako noč skrbijo protagonisti Kučanovega klana, bele maršalske uniforme spremljevalnega tria pa naj bi obujale nekakšno majsko politično jugonostalgijo, ki naj bi skupaj s preoblečenimi moškimi opozarjala, da se je Slovenija v zadnjih letih močno spremenila, vendar obenem ostala povsem enaka kot nekdaj.« Ali kot je na Večerov forum nekdo zapisal: »PEDRI,ČEFURJI,POVRHU PA ŠE RDEČE OBLEČENI! KAKO SIMBOLIČNO!!!«

1 Za informacije se zahvaljujem Blažu Kovačiču, Alešu Pečniku in Blažu Štruklju.

izpis

Renata Šribar

Nezgode s spolom
O oddaji Extra magazin na Pop TV in razsežnostih pornografije
Pričujoča kritična analiza televizijske oddaje Extra magazin na Pop TV je nastala predvsem skozi kalejdoskopski ne-red kulturoloških in feministično teoretskih ter strateških drobcev. Prevladujoči občutek avtorice ob predmetu analize je bil odpor, ker oddajo doživlja v prvi vrsti kot skrajno in vsestransko nemaren in ponižujoč televizijski izdelek. V tekstu se bo trudila popraviti slab okus s kreiranjem zloženke na drugem koncu optičnega valja. Namreč: v časovni perspektivi tega, »kam stvari (za ženske) grejo«, se zdi, da kritika ni dovolj, na mestu sesutega je dobro postaviti ideje in predstave, ki se jih bo dalo živeti brez občutja slabosti in nemoči.

Extra magazin je po svojih formalnih značilnostih zanimiv fenomen. Je žanrski hibrid informativne oddaje, oglasov za njo samo in parodije na osrednjo informativno oddajo iste televizije. Oblika sama po sebi vzbuja željo po refleksiji, vpogledu v konceptualno zasnovo in produkcijsko proceduro. Gledalka si namreč ne more predstavljati, da je izdelek dejansko tisto, kar hoče biti. Pomislek, ki nastane ob formalnih značilnostih oddaje, se potrdi ob analizi spolnih vlog in statusa žensk v Extra magazinu.

Skromen nabor podob, vlog in statusov žensk
Začeli bomo z voditeljico oddaje, katere drža in oprava napovedujeta, da se bomo ženske, ki se imamo za sposobne mišljenja o spolu, med spremljanjem oddaje počutile nelagodno. Pod nadzorom in znotraj prevladujoče norme ženske privlačnosti je vsak gib, oblačilo običajno poudarja anatomske atribute ženskosti, a predvsem v zgornjem delu deluje kot oklep. Voditeljica Alenka Vidic je znak za omejeno gibanje. Mesečno spremljanje Extra magazina (27. 3., 3. 4., 10. 4., 17. 4. in 24. 4. 2002), ki smo si ga zastavili za nalogo, je potekalo z močno omejitvijo »gibanja« po ženski reprezentacijski mreži. Nabor podob, vlog in statusov žensk v Extra magazinu je skromen in regresiven, kljub obetu izjemnega, ki ga napoveduje beseda extra. Zanimivo pa je, da ta oddaja misli, da misli spol drugače. Nezgode v »extra« konstrukcijah spolov odgovarjajo zgrešenemu oblikovnemu hibridu oddaje.

Štiri od petih analiziranih oddaj se začenjajo s predstavitvijo uspešne slovenske estradne pevke ali športnice. Dominantna pozicija in status sta v dveh primerih »zmehčana« s spustom v »stvarnost« diskretno razgaljenega telesa (Karmen Stavec pri maserju, 27. 3.) oziroma vloge predane matere (Simona Weiss pri nakupovanju stvari za dojenčka, 17. 4.).

Podobno se zgodi pri feljtonskih predstavitvah tuje estrade in zvezdniškega sveta, ki številčno uravnoteženo zastopa oba spola, vendar so komentarji ob slavnih tujih ženskih imenih izrazito seksistični. Pričakovano izstopa Brane Kastelic: »Kamera je počivala na dojkah Ume Thurman.« (27. 3.), »Julija Roberts je zgubila orjaka // njegova štanga // ji ga ni dal.« (24. 4.).1 Tudi domače pevke se v prispevku o slovenski estradi komentira na podoben način, vendar so opisi v teh primerih bolj pavšalni in manj žaljivi (na primer fragment o Karmen Stavec, 17. 4.: »Moški so navdušeni nad njenim stasom.«). Druge reprezentacijske diskriminacije žensk, ki so strukturno vpisane v oddaje Extra magazin, predstavljajo vizualne in verbalne artikulacije ženskih in moških vlog v vsakdanjem življenju skozi pojmovanje dihotomije pasivno (žensko)/aktivno (moško) in njenih izpeljav: gledati (moško)/ biti videna (žensko), gospodovati (moško)/ odzvati se, ubogati (žensko). Tako na primer »motorji zažigajo šele, ko jih krasijo seksi telesca«, moški upravljajo z gibanjem žena: »Bi vi pustili svojo ženo takšno na ulico?« (o srečanju motoristov na Floridi, 27. 4.); izbrane ženske akterke v oddaji pa tudi same vedo, kje je njihovo mesto (Štajerka Helena, 17. 4.: »Delam to, kar je naloga vsake ženske.«). Ideje o družbeni enakosti spolov, ki so se povedanemu navkljub dotaknile Extra magazina, se odražajo v že omenjeni pojavnosti uspešnih žensk na privilegiranem mestu v oddaji (ta ženska uspešnost je tekom posamezne oddaje predvsem uspešno omajana z opisanimi seksističnimi komentarji) in v eksplicitno komentirani, uprizorljivi »preobrazbi« moškega v seksualni objekt, ki naj bi bil oziroma mora biti (?) s strateškega vidika simetričen ženski vlogi spolnega objekta (na primer Full Monthy, 27. 3.; prispevek o plastičnih operacijah moških zadnjic, 24. 4.). Da je tako konstruiranje moških v predmete poželenja skozi oddajo Extra magazin z vidika aktivne in želeče ženske mračen podvig, najbolj očitno razkriva prispevek o šestindvajsetletnem prostitutu z Gorenjske. Fant, »žigolo« in »seksualni delavec«, v prispevku govori o kupljivosti svojega telesa in razkaže telesne čare, oponašujoč način prostitutk. Na »poslovne« obiske hodi s primernim imidžem; z opisom žensk, ki so mu kot stranke sploh po volji in s slengovskim pejorativnim izrazom za ženski spolni organ pove, da je, čeprav kupljiv, gospodar položaja v seksualnih menjavah.

Seksualnost kot domena žensk
Seksualnost kot človeško blago je v Extra magazinu domena žensk tako glede na spolno reprezentiranost po številu prispevkov kot paradigmo prodaje telesa; slednja pokriva tudi zgolj prisotnost ženske v okolju, kjer dominirajo moški. S kupljivim seksom je zato, čeprav skozi zanikanje, lahko pojmovana celo avtonomna in bojevita ljubljanska taksistka (prispevek o Mojci Govednik, 24. 4.). Ladja - plavajoči bordel z »razuzdano ustrežljivimi dekleti« na Palmi de Mallorci (27. 3.), porno zvezda Cassandra, portretirana z obilico razgaljenih posnetkov (3. 4.), Štajerka Helena, katere »roke so neprestano zahajale k izvoru strasti« tako v besedah kot na sliki (17. 4.) in še veliko drugih mimogrede razgaljenih in ponujajočih se žensk proti gorenjskemu »žigolu« v spodnjicah in sončnih očalih, kot nalašč nič do konca razgaljeni skupini »full monthy« in nemškemu porno igralcu, ki mu odpoveduje srce tako rekoč pred očmi: gre za povzetek, ki opisuje spolno razmerje seksualnega užitka, ponujajočega se heteroseksualno usmerjenima gledalki in gledalcu.

»Deliti erotiko s Slovenijo«
Z vidika reprezentacije spolov najbolj izzivalen prispevek obdobja, v Helenino žensko reproduktivno anatomijo in na stroške Extra magazina obdelano telo gledajoča kamera s spremljajočim tekstom - »erotika je res lepa, a ponavadi zasebna« in »deliti erotiko s Slovenijo« - je opravil pomembno gesto v smeri napredka »pornografske« debate v Sloveniji. Če se nam je na nevladni ženski sceni in seveda v okviru ženskih študij in feministične teorije posrečilo prestopiti moralistično argumentacijo proti pornografiji, se nam je zataknilo pri argumentaciji z delitvijo reprezentacij ženske seksualnosti na erotiko in pornografijo. Zakon o medijih razlike ni prepoznal (glej članek Alda Milohića v prejšnji številki Medijske preže), vsebinske in institucionalne težave so se obetale tudi s samo definicijo pornografskega v razliki od erotičnega. Extra magazin opozarja, da je potrebno govor o pornografiji pri priči usmeriti na polja, ki so v državah in mednarodnih institucijah z več regulativnimi izkušnjami v zvezi s pornografijo videti obetavna. Pornografija je sestavni del vsakdanjega življenja in »so-tekst« (Winograd) drugih spolnih razmerij neenakosti. Soorganizira pogled na ženske, jih konstruira kot spolno razpoložljive, mazohistične, pasivne oziroma nenasitno želeče, predvsem pa manjvredne osebe. Če kani Extra magazin kupovati razgaljena in nastavljajoča se telesa za par ur nege in nekaj minut vprašljive slave, lahko same, sami pornografijo pojmujemo kot del spolne industrije, ki je povezana s trgovino z ženskami, prostitucijo, z neposrednimi in sofisticiranimi oblikami prisile. Omenjeni pojmovanji pornografije jo iz registra seksualnosti premeščata v register spolne diskriminacije, zlorab in nasilja; integrirani sta v listine Evropskega parlamenta in nekaterih drugih institucij EU in ZN2 in legislaturo držav kot so Belgija, Kanada, ZDA, Nova Zelandija in Avstralija.

Žal se ta tekst zaradi prostorske omejitve ne sooča z najbolj pogostima pro-pornografskima argumentoma svobode izražanja in liberalistične možnosti za izbiro medijskih produktov na individualni ravni, vsekakor pa meri na nadaljevanje v tej smeri s tematizacijami že obstoječe regulacije pravice do svobodnega izražanja in represivnimi posrednimi učinki televizijske instance in njene artikulacije spolov s pomočjo pornografskega materiala.

1 Mimogrede: tak komentar lahko nastane ne le v okviru seksistične drže, temveč v svojih najbolj grobih oblikah tudi iz predpostavke o zakotnosti Slovenije, ki se ji predpisuje skrivaški, privoščljiv in opravljiv pogled na »veliki svet«. V njem biva tudi komentator sam, a se zna še vedno približati domačinski folklori.
2 Na primer Evropski parlament, Resolucija o eksploataciji prostitucije in trgovini z ženskami (1989), CEDAW (Convention on Elimination of All Forms of Discrimination Against Women, 1979, 1991).

Literatura
Brown, B., A Feminist Interest in Pornography - Some Modest Proposals, m/f, 5-6, London 1981.
Elman, A.R. (ur.): Sexual Politics and the European Union. The New Feminist Challenge, Berghahn Books, Providence in Oxford 1996.
Vogrinc, J.: Televizijski gledalec. Koncept televizijskega komunikacijskega razmerja kot izhodišče za teorijo televizije, SH, Ljubljana 1995.
Williams, R.: Navadna kultura. Izbrani spisi, SH, Ljubljana 1997.

izpis

Mojca Pajnik

Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Ekstra je neke vrste hibrid televizijske popularne kulture, ki dogajanje predvsem depolitizira, ga reducira na informativno praznino.
V tem članku bomo razmišljali o oddaji Ekstra Magazin, ki jo ob sredah ob 20. uri predvajajo na Kanalu A (oddaja je bila pred meseci na sporedu vsak dan). Najprej bomo pozornost posvetili načinu komunikacije v oddaji, za tem njeni vsebini. Ekstra je v prvi vrsti spektakel, zgrajen na vizualnem in verbalnem upovedovanju, ki svojo »zgodbo o uspehu« gradi v prvi vrsti na družabnem. Ekstra nima nikakršnega namena informirati; gre mu za zabavanje oziroma za šokiranje. Kratke, dramatične zgodbe, ki so hitro, barvito in sočno upovedane (poudarek je na zgodbah, saj ne gre za informacije), stavijo na emocije. Zgodbe predvsem zbujajo čustva in šokirajo. Nekatere šokirajo, ker se zdijo zelo neverjetne, druge, ker senzacionalizirajo vsak še tako nepomemben in obroben detajl. Dokaz za to, da so se tudi tiste zgodbe, ki se zdijo še tako nepredstavljive, resnično zgodile, je televizijska slika: poudarek je na živih barvah in prikazih detajlov.

Triumf zgodbe in stilizacija videnega in slišanega
Gledalca televizije Ekstra pravzaprav spremlja vsak dan; intenzivno oglaševanje izsekov iz zgodb s senzacionalističnimi napisi na (rumeni) podlagi ves teden vabi h gledanju. Reklama obljublja napetost, »žgečkljivost«, šokantnost, skratka vabi v prostor, v katerem nemogoče dokazljivo postane mogoče. Ker so zgodbe na kratko in izrazito senzacionalno predstavljene že v reklamnem sporočilu, je z njimi seznanjen tudi gledalec, ki oddaje sicer ne gleda. Oglasi torej agresivno ponudijo vsebino, ki si jo gledalec zapomni ravno zato, ker se zdi neverjetna. In v tem je bistvo spektakla, kot ga producira Ekstra. Ne gre samo za prikazovanje blišča in bede, gre za predstavljanje neverjetnosti in obljubljanje, da se neverjetno lahko uresniči. In kaj je skupno vsej tej neverjetnosti? Z eno besedo verjetje, da je vse, kar Ekstra ponudi, dejansko ekstra. Tisto, kar Ekstra objavi, je ekstra. In kaj je to? Voditeljica Alenka Vidic bi rekla, da biti ekstra pomeni biti nekaj posebnega. Ekstra postane statusni simbol, postane zaželeno in postane tisto, kar naj bi vsakogar privlačilo. In kjer je nekaj ekstra, tam je vedno tudi Ekstra. Tako voditeljica prepričuje, ko poudari: »letos je bil tam tudi Ekstra.« Če ste ekstra, torej Ekstra ne zamudite. To je njeno sporočilo, ki »vrhunec« v pomenskem smislu doseže v voditeljičinem oguljenem pozdravnem sporočilu, s katerim zaključi vsako oddajo: »Bodite in ostanite ekstra.« Če smo najprej omenili že videni konec, pa naj povemo tudi, da voditeljica oddajo na že videni in že slišani (ekstra) način tudi začne: »Vabim vas, da si ogledate naslednje zgodbe.« Ali pa: »Vabim vas, da si skupaj ogledamo nove zgodbe.« Voditeljica vabi gledalca v svojo družbo. Obljublja ekstra zabavo. Obljublja, da bo ekstra resnico razkrila v imenu gledalca. Zanimivo je, da striktno uporablja besedo »zgodba« in ne, na primer, informacija ali novica. Ekstra gradi naracijo na zgodbah: »Po oglasih se kmalu vrnemo, zato ne zamudite naslednjih zgodb, ki smo jih pripravili.« »Sledijo oglasi in kot vedno se kmalu vrnemo in si ogledamo nove zgodbe.« Informacija ne obstaja in ni pomembna, pomembna je zgodba, ki je resnična, šokantna, ekstra.

Tabloidni jezik prepričuje gledalca
Voditeljica je pomembna tudi zato, ker oddajo na nek način pooseblja. Stilizacija voditeljice pooseblja vsebino. Voditeljica z gledalcem komunicira sicer preprosto, vendar zelo neposredno: »nevsakdanjost« njenega stila oblačenja (pogosto oprijeta oblačila različnih barv, dekolteji in visoke pete) je v skladu z njenim govorom o vsem, kaj je ekstra. Njena obleka konotira vsebino. Scena v televizijskem studiu in občutek, da voditeljica »obvladuje« živo rumeni prostor, dopolnijo estetizacijo celotnega spektakla. Ekstra vsekakor pooseblja žanr, v katerem gre v prvi vrsti za komunikacijo in ne za informacijo. Tudi v tem smislu je zgovorna voditeljica, ki raziskuje vse ekstra v imenu gledalca, tisti »porok«, ki zgodbe pravzaprav šele naredi resnične in verjetne. K dosegu spektakelskega učinka poleg vizualne komunikacije prispeva verbalna komunikacija. Ta je povsem prilagojena zgodbi: gre za značilno poudarjanje določenih besed, za prepoznavno intonacijo in za to, kar je še posebej značilno za voditeljičin govor, dramatizirano uporabo glasu.

Naslednje, kar je značilno za komunikacijo voditeljice z gledalcem, je ustvarjanje vtisa domačnosti in zaupanja. Voditeljica gledalce prepričuje, da se je ekipa Ekstra do zgodb dokopala »zanje«: »Za vas smo obiskali « Kar navadno sledi, je klišejska dopolnitev: »Zaupala nam je, zaupal nam bo.« Tabloidni jezik prepričuje gledalca, da je bilo nekaj ustvarjeno prav zanj. Zgodba se je zgodila, za njeno razkritje je poskrbela ekipa Ekstra in zgodbo predstavila samo za gledalca. Takšna komunikacija stavi na občutek intimnosti in na vzpostavljeno zaupanje med voditeljico in njeno ekipo ter gledalcem.

Od tabloidizacije do guinesseizacije in golote
In kaj lahko rečemo o vsebini? V splošnem to, da se povsem sklada s formo. Vsebina je z eno besedo banalna ali, kot bi rekli v diskurzu popularne kulture, trivialna. Če zgodbe malce bolj pozorno pogledamo, ugotovimo, da se trivialnost kaže v treh prepoznavnih tipih zgodb: prvi tip so t. i. tabloidne zgodbe, ki prikazujejo izseke iz tujega, holivudskega in britanskega glasbenega in filmskega sveta ter domačega, predvsem glasbenega in športnega zvezdništva. Zanimivo je, da »televizijski rumeni tisk« dobiva tudi dejanske lastnosti tiska, ki so primerljive z značilnim slogom zlasti Slovenskih novic. Kratki napisi na rumeni podlagi v zgornjem levem in spodnjem desnem kotu ekrana, na primer »šokantno«, predstavljajo dobesedni prenos senzacionalističnih prijemov iz tiskanega v vizualni medij. Učinek je podoben, namen razviden. Če je prvi tip zgodb razumljen v kontekstu tabloidizacije, potem gre pri drugem tipu zgodb za guinesseizacijo. Gre za zgodbe, v katerih »navadni« ljudje postavljajo najbolj možne čudne rekorde in s tem postanejo zanimivi za javnost. »Navadni« ljudje, ki se ločijo od svoje navadnosti in postanejo ekstra, so zanimivi, ker šokirajo in pripovedujejo o sebi. V Ekstra tekmujejo sami s sabo v najbolj nepredstavljivih veščinah; tisti, ki so še posebej spretni, so s svojo »ekstrostjo« z besedo ali dvema zapisani v Guinessovi knjigi rekordov. Rekordi so najbolj neverjetni  Za naracijo tretjega tipa zgodb pa je značilna seksualizacija, tudi golota in obscenost.

Bodimo zdaj še bolj konkretni in do sedaj povedano ilustrirajmo s primeri. Navedimo nekaj zgodb, ki jih uvrščamo v prvo skupino, torej v skupino tabloidnih pripovedi; najprej iz sveta domačega zvezdništva (seveda ob predpostavki, da v Sloveniji kaj takega sploh obstaja). Ekstra je, na primer, »razkril«, da Karmen Stavec »priznava, da so ji Sestre všeč«. Oglasna napoved vabi: »Tudi njo je nekoč mikalo preoblačenje.« Voditeljica napove: »Obiskali smo Karmen Stavec, prvo poraženko razvpite EME. Zaupala nam je, da ji preoblačenje v moške obleke ni tuje.« Sledi »intervju« s pevko, ki razloži, da ji je EMA »požrla živce«, da »Slovenci nismo nič bolj homofobični kot vsi drugi ljudje na tem svetu«, »zaupa nam« tudi, da ima rada »kravate, moške obleke in srajce«. Za konec Karmen pove, da je njena največja slabost ta, da je preveč prijazna. Ekstra »slovenske zvezdnike« predstavlja idealno-tipsko. Napoved vabi: »Spoznajte najmlajšo in za mnoge najbolj zalo smučarsko reprezentantko Tino Maze.« Napisi v slogu naracije Slovenskih novic »teniško« v zgornjem levem in »Katarina med zvezdami« v spodnjem desnem kotu ekrana sporočajo, da je »22-letna Katarina Srebotnik, nov slovenski teniški up, svetovni javnosti dokazala, da je ena od najboljših«. Kamera pokaže na Katarino, ki reče: »Vem, kaj hočem.« Naslednji primer: »Alenka Ružič in Jure Košir sta nam zaupala, kako je minilo leto njunega zakona.« In še: »ekskluzivno« in pa »Simona Weiss pred porodom«. Ekstra naj bi bile tudi »slovenske in hrvaške lepotice, ki so nam zaupale skrivnosti svoje lepote«.

Naracija, kot smo jo opisali, je zgrajena na »razkrivanju« zasebne morale bolj ali manj priljubljenih »zvezdnikov«. Tovrstna naracija gradi na predpostavki, da gledalca zanimajo najbolj obrobne, minorne, vsakdanje in banalne zgodbe iz življenja javnih oseb. Edini razlog, da so zgodbe zanimive (seveda pogojno rečeno), je, da se v njih ne predstavljajo »navadni« ljudje (ti doživijo svojih pet minut slave, kot smo ugotavljali zgoraj, zaradi svoje »izjemnosti« v sicer dolgočasni »navadnosti«), ampak »zvezde«.

Na drugi strani Brane Kastelic za Ekstra redno pripoveduje zgodbe, katerih protagonisti so tuji filmski ali glasbeni zvezdniki, tisti, zaradi katerih se dviga največ »zvezdniškega prahu«. Kastelic poroča o »cream de la cream«, o »milijonarjih, ki se valjajo v denarju«. Pripovedi so predvsem polne seksizmov, sicer pa se ob gledanju njegovih prispevkov ne moremo izogniti vprašanju, ali danes res še koga zanimajo dojke Ume Thurman, »najnovejši vroči holivudski par« Hugh Grant in Sandra Bullock ter srečno zaljubljeni Harrison Ford, ki mu leta (57) »ne preprečujejo ljubimkanja« z mlajšo izbranko?

Navedimo še nekaj primerov, ki smo jih poimenovali z guinesseizacijo. Težko bi izbrali kriterij, po katerem bi jih razvrstili, ker se tisti od najmanj do najbolj šokantnega ne izkaže za nujno najboljšega. Sicer pa je to, namreč ugibanje, kako bi jih razvrstili, lahko svojevrstna zabava. Kaj si na primer mislite o zavarovalniškem agentu, ki si z električnim vrtalnikom vrta po nosu in pri tem služi mastne denarce (napis v slogu Slovenskih novic se glasi: »S svedrom čisti nos?«). Ekstra resničnost videnega podkrepi s sliko rentgenskih posnetkov. Kaj pravite o Bibi, ki »ima v sebi dovolj elektrike, da se vžge bakla, in se priklaplja na 220 voltov« (Ekstra ga poimenuje »človek roštilj« in »neuničljivi«)?

Banalna heroizacija
Akterji zgodb, ki jih uvrščamo v drugo skupino, so prepoznavni tudi po svojih izjemnih sposobnostih. »Planinec brez nog«, sporoča napis na ekranu, je zaradi svojih dosežkov »res nekaj posebnega«. Naracija zgodb je takšna, da gledalca opominja na to, kar naj bi bilo ekstra: »Pred njim so bili težki časi strahu in borbe, a Mirko ni obupal.« Dramatizacija, ki dogodek postavi v središče, poveličuje njegovo težo in njegov dramatični (tragični) značaj, je v funkciji heroizacije; Ekstra igra na čustva in poveličevanje vrlin tistih, ki počnejo nekaj, kar oddaja prepozna kot ekstra. Heroizacija je banalna, zgodba posameznika in z njo tudi akter zgodbe pa reducirana na čustveni apel. Naslednja zgodba govori o Angležinji, ki je »kljub hudi okvari prstov sledila sanjam in postala vrhunska pianistka«. Televizični rumeni tisk je zgodbo začinil s parolami »zmagovalka«, ki je »premagala samo sebe«. Ekstra očitno želi šokirati: rumeno obarvane poudarke »neustrašno«, »slep za volanom« ali »neustrašna«, »grozili so ji z nožem« težko razumemo drugače. Ekstra je tudi »srečnež Akim«, ki »šteje milijone« (nagrajenec kviza Lepo je biti milijonar), »razposajeni Avstrijec«, »veseli Primorec« in drugi, ki so se »za Ekstra« potegovali za naziv najbolj pijanega navijača. Ekstra so tudi gasilci, »slovenski špric junaki«, ki so predvsem požrtvovalni. Kriteriji, kaj je ekstra, so težko razumljivi, ali pač ne?

Seksizmi, vulgarizmi, popolna objektivizacija telesa, detajlni close up-i razgaljenih ali (delno) pokritih delov telesa idr. so značilnosti tretjih zgodb, kot smo jih navedli zgoraj. Golota, ki je prikazana v vsej svoji obscenosti, v Ekstra ni vprašanje morale, Ekstra pravzaprav morale v tem pogledu ne pozna. Senzacionalizira in vulgarizira tako ženske kot tudi moške riti. Na primer: »Ko je njena kariera začela razpadati, je Kylie Minogue odkrila novo anatomsko orožje: svoji prelepi, čudoviti, oh in sploh ritnici« (kamera pri tem pokaže ritnici). Medtem ko Kastelic poroča o »ritmičnem come back-u« Avstralke, gledalec lahko prebere tudi napisa »uplahlo!!!« in »debele moške zadnjice«, ki vabijo k plastičnemu kirurgu (kamera jih seveda pokaže). Gledalec lahko bere dvojice na ekranu, kot bi bral slovenski časnik z največjo naklado: »bordel v valovih« in »razuzdano«, »mikavna« in »seksi Štajerka«, »smrtonosno« in »seks tudi ubija«, »orgazmično« in »seksualno življenje zvezdnic«, »razgaljene« in »prebujene pomladne vile«, »veličastno« in »stas odtehta glas«.

Ekstra je neke vrste hibrid televizijske popularne kulture, ki dogajanje predvsem depolitizira, ga reducira na informativno praznino. Kot pravi Bourdieu v eseju Na televiziji, praznino napolni z zgodbo, s prikazi resničnih doživetij, ki so pogosto ekstremni, in s tem dogajanje reducira na anekdote in opravljanje. Vprašajmo se za konec, ali gre pri Ekstra res za zgodbo, ne gre morda za polnjenje praznega prostora s situacijami, morda celo za anti-zgodbo? Recept? Ugasnite televizijo.

izpis

Dragan Petrovec

Poročanje o spolnih zlorabah
Vprašanje je, ali je treba pri dejanjih spolnega nasilja bralcu časopisa postreči z natančnim opisom dejanja in čemu naj bi tako podrobno poročilo služilo - Del študije o nasilju v medijih v Sloveniji, ki bo leta 2003 izšla v knjižni zbirki Media Watch
Svet je videti poln nasilja. Informacije o kriminalu nam prinašajo mediji vseh vrst - časopisi, televizija in v zadnjem času internet. Ker večina našega bivanja in delovanja podlega tržnim zakonitostim, se v skladu s temi načeli obnašajo tudi sredstva javnega obveščanja. Zato se pogosto dogaja, da kriminalitete še zdaleč ni toliko, kolikor besed in slikovnega gradiva ji je posvečeno. Graef piše, da je v določenih časopisih lahko zavzema delež poročanja o specifičnem nasilju tudi 50 odstotkov, medtem ko je dejanska struktura istega nasilja le šest odstotkov (Graef, 1992). Zato je treba uvodni stavek »Svet je videti poln nasilja« prebrati še enkrat, na koncu naše študije. Takrat utegne postati bolj jasno, da je svet v resnici prepleten z nasiljem, a da mediji prinašajo le del najbolj spektakularnega, ki se najuspešneje trži. Ta senzacionalistični pristop k obravnavanju kriminalitete povzroči, da se v naši predstavi, ki jo oblikujemo kot bralci in poslušalci ali vneti popotniki po spletnih straneh, izoblikuje slika o podeseterjenem nasilju v primerjavi z resničnimi statističnimi podatki. Enako je res, kar sicer ni predmet obravnave, da se dogaja skrajno nasilje, o katerem mediji ne poročajo kaj prida, včasih ga tudi načrtno zamolčijo, da se ohranijo miti in legende o poštenosti posameznikov ali družbenih sistemov.

Odraz uredniške politike
Kazniva dejanja zoper spolno integriteto imajo posebno mesto v poročanju medijev. Seksualne vsebine so najprivlačnejše, pri čemer v teh primerih ne gre za seksualnost, kakršno ponujajo časopisi na splošno zato, da bi privabili bralce. Vsak časopis se slej ko prej ukloni tržnim mehanizmom in na naslovnice vnaša atraktivne fotografije, ki spodbujajo erotično domišljijo. Dnevni časopisi imajo teh prijemov manj, nekateri praktično nič, drugi pa s tem poskušajo zviševati naklado (in praviloma tudi uspejo). Seksualna kriminaliteta pa zbuja pozornost z zapisom o dogodku, kolikor ga je mogoče povzeti, kadar obravnavanje ni zaprto za javnost zaradi razlogov javne morale. Ker je v tem primeru pritegovanje bralca s fotografijami nemogoče, ga je potrebno pritegniti z naslovom.

Tudi v teh primerih se potrjuje trditev, da pisanje marsikaj pove o avtorju, včasih tudi o uredniški politiki, ki spodbuja pisanje prav določene vrste ali pa ga vsaj dopušča. V opisanem primeru je šlo za spolno nasilje, ki ga je izvajal oče nad šestletno hčerko in ki ga je nadaljeval več let. Že sama predstava o takem dejanju je lahko neprijetna, boleča in v bralcu zbuja različne vrste odporov, agresivnost do storilca ter podobna čustva. Problem zbujanja posebne vrste čustev pa je v tem, ker se bralci težko uprejo predstavljanju nasilja, bodisi da gre za sliko, posnetke na televiziji, dokumentarne ali igrane filme ali pa zgolj za članke, ki različno podrobno obravnavajo posamična nasilna dejanja.

Dnevnik je (28. 10. 2000) objavil naslov »Nadlegoval mladoletno hčerko« (Grabnar, 2000) in povzel glavno obravnavo z izrekom sodbe v nekaj odstavkih, pri čemer je najbolj delikaten opis naslednji:

»Nato ji je slekel kratke in spodnje hlačke ter se slekel še sam. Legel je za njen hrbet, spolni ud ji je dal med stegna in se tako zadovoljeval.«

Vprašanje je, ali je potrebno pri dejanjih spolnega nasilja bralcu postreči z natančnim opisom dejanja in čemu naj bi tako podrobno poročilo služilo.

Vendar je članek istega dne v Delu še dosti bolj verističen, tako rekoč patološko natančen od naslova do zadnjega opisa. Delo je poročilo objavilo pod naslovom »Deklica morala prati plenico, s katero jo je oče brisal po izlivu« (Cvetek, 2000).

Podajanje vsebine gre še daleč naprej v primerjavi z zapisom novinarke Dnevnika, saj nasilje opisuje z naslednjimi besedami:

»Kasneje se je zadovoljeval večkrat na teden. Ko je žena delala ponoči, je vsak dan nadaljeval z gnusnim početjem, vse do leta 1977, ko jo je začel tudi otipavati in zahtevati, naj miga z ritko. Naslednjega leta jo je sredi noči zbudil, jo slekel, ji porinil spolovilo med noge, ker pa ni hotela migati z ritko, je morala na kolena in očeta oralno zadovoljiti. Takrat je že vedela, da je tista belkasta tekočina sperma, saj ji je to povedala sestrična, oče pa jo je po izlivu obrisal s plenico in ji včasih tudi naročil, da jo je oprala.« Veristični opisi so značilni za nekatera novinarska imena, saj se zlasti pri opisih spolnih nasilnih dejanj nad otroki pojavljata zlasti dve imeni. Delo je 31. marca 2000 objavilo članek o nasilju nad deklico z naslovom »Očeta zasrbeli prsti, ko je imela hči osem let« (Ropac, 2000). Natančnost opisa spominja na prej omenjeno poročilo. Med tekstom preberemo naslednje:

»Ko še ni dopolnila štirinajst let, jo je oče prisilil, da ga je morala nagega masirati, masaža pa je vsebovala tudi masažo spolnega uda. Tudi dekletce se je moralo sleči, tako da je lahko z rokami nemoteno raziskoval otroško telo. Z njeno pomočjo je doživel vrhunec, spet drugič se je izlil kar po hčerinih prsih po obrazu. Poljubljal jo je in otipaval, nežnost pa mu je morala vrniti in ga ročno zadovoljiti, pri tem se je nenasitni oče že spet naslajal ob pogledu na njeno nago telo.«

Senzacionalno o spolnem nasilju
S podobnim opisovanjem se med drugim zbuja morda prekomerna agresija do storilcev. Delov zapis o spolnem nasilju 17. septembra 1998 prinaša naslov »Sedem let zapora dedku, ki je šest let zlorabljal vnukinjo« in nadaljnje povzetke sodbe:

»Ljubeči dedek se je spremenil v pošast in otipaval komaj 6-letno vnukinjo; letos jo je prisilil v spolni odnos in ji tako ukradel vse sanje o lepem.«

»Dedkove umazane igrice so se začele septembra 1992, ko je še ne sedemletna deklica prvič prestopila prag osnovne šole. Sprva se je pohotni upokojenec zadovoljil z nedolžnimi igricami, nato pa je iz leta v leto zahteval več. Letos pa je prišlo celo tako daleč, da je dedek razdevičil vnukinjo in imel z njo še nekaj spolnih odnosov. Deklica, ki je že imela menstruacijo, k sreči ni zanosila. Dedek je dekletcu rinil svoj spolni ud v usta, ko pa se je vnukinja le enkrat uprla, jo je udaril in ji zabičal, da ne sme nikomur povedati, kaj se dogaja. Od marca, ko je vnukinjo razdevičil in tudi ejakuliral v otroško nožnico, je imel do 6. junija z njo še najmanj štiri spolne odnose.

Njegovo umazano početje se je tako stopnjevalo vse do razdevičenja in čeprav je vedel, da ima vnukinja že menstruacijo, je spermo izlil vanjo. Dedek jo je v puberteti oropal vseh sanj o princu na belem konju in o vsem lepem, o čemer sanjajo dekleta. Namesto tega ji je uničil otroštvo in jo razdevičil.« (Cvetek, 1998)

Še pri dejanju, ki vsebuje bistveno manj spolnega nasilja, se dogodki dajo opisati tako, da vzbujajo hud odpor in agresivnost do storilca. Ista novinarka je na primer pisala o fizičnem nasilju, ki je bilo tudi spolno, a slednje manj agresivno, na podoben senzacionalističen način. Pod naslovom Gnusna očetova »šala je objavila naslednji prispevek (v povzetku).

»Devetintridesetletni moški, ki je zanemarjal, trpinčil, pretepal in otipaval hčerko, bo moral za dve leti in štiri mesece v zapor. Srečno otroštvo sedemletne deklice se je po materini smrti leta 1991 spremenilo v pekel. Potem ko sta ostala sama z očetom, jo je začel zanemarjati in celo surovo pretepati. Ves denar je pognal za pijačo, jeseni 1997 pa so ga zasrbeli prsti in je takrat 13-letnico začel še otipavati. Zagovarjal se je, da naj bi jo bil otipaval kar tako, za šalo. Po njeni izpovedi ji je, ko je pomivala posodo, z roko drsel čez prsi, za njene prošnje pa se sploh ni zmenil. Še več, pred hčerko se je začel celo samozadovoljevati, od nje pa je zahteval oralni spolni odnos. Nadaljeval je z gnusnim početjem in jo vsaj dvakrat na mesec otipaval tudi po spolovilu.« (Cvetek, 2000; a)

Podobni prispevki se nadaljujejo, pri čemer postaja vse bolj očitno, da omenjeno področje na tak verističen način pokrivata predvsem dve novinarki. Delo je dne 19. junija objavilo zapis z naslovom Spolna vzgoja. Izpod peresa že omenjene novinarke je prišlo naslednje poročilo s kazenske obravnave.

»Obtoženec ne zanika, da je svojo takrat devetletno hčerko božal po prsih in se s svojim spolnim udom približal njenemu spolovilu. Otipaval jo je po prsih, poljubljal in enkrat celo poskusil spolno občevati z njo. Najmanj šestkrat ga je morala oralno zadovoljiti, lani pa je znova poskušal občevati.« (Ropac, 2001)

Če upravičeno trdimo, da gre pri tovrstnih storilcih za zadovoljevanje nizkotnih nagonov, se lahko enako upravičeno vprašamo, ali gre pri takšnih opisih dejanj prav tako za sproščanje določenih patoloških instinktov (ki so seveda drugačnih od instinktov aktivnih storilcev), ali pa gre za željo po ustvarjanju specifičnih (morda tudi patoloških) odzivov pri bralcih. Ali so morbidne scene tisto, kar še posebno privlači bralce? Ali gre za posebne vrste »voyeurstvo« iz varne razdalje? V vsakem primeru pa se zdi, da gre za izvirno patologijo (seveda po storjenem kaznivem dejanju) poročevalcev o dejanju. Ti se za razliko od nekaterih redkih strokovnjakov izvedencev ne srečujejo z nasiljem iz take bližine. Zdravniki in kriminalisti ter za njimi tožilci in sodniki so del državnega aparata, ki je med drugim zapisan srečevanju z najrazličnejšim nasiljem. Razumljivo je, da del tega nasilnega, kriminalnega in morbidnega sveta pride v javnost. To je tudi prav. Izredno težko pa je določiti pravo mejo posredovanja takšnih informacij. Ta meja je težko določljiva iz več razlogov. Predvsem je v času demokracije medijev težko pristajati na kakršnokoli idejo o cenzuriranju določenih vsebin (če ne gre seveda za zadeve, ki se ne smejo objavljati zaradi pravil o različnih vrstah tajnosti). V imenu pravice do obveščenosti pa se, vsaj tako se zdi, dogaja marsikaj, kar ima slabše posledice, kakor če bi obveljala vsaj minimalna stopnja samocenzure. Ne glede na to, kakšne teorije o človekovi osebnosti uporabljamo pri razlaganju posameznikovega odziva na sporočanje o skrajnjem nasilju, je neizpodbitno dejstvo, da znaten del tudi »urejenih osebnosti« neustavljivo privlači svojevrstna »pasivna udeležba« v skrajnem nasilju. O tem še najbolj nazorno priča naslednje poročilo (v povzetku) o razkritju rusko-italijanske pedofilske mreže, ki ga je objavilo Delo 29. 9. 2000 z naslovom »Pred sodnike 1700 skrbnih očkov« (Hočevar, 2000).

»Policisti in preiskovalci so dvema italijanskima televizijskima kanaloma podarili posnetke o tem, kako so policisti, preoblečeni v tihotapce pedofilskega materiala, speljali na led kupce pornografskih kaset, dodali pa so tudi zares grozljive posnetke otrok, ki so jih ruski proizvajalci filmskega materiala snemali v neki vili blizu Moskve. Otroke, stare od dveh do dvanajstih let, so posiljevali in velikokrat tudi ubijali. Ko je državna televizija v osrednjem dnevniku zvečer objavila nekaj kadrov s pornografskih kaset, so avtorje televizijskih poročil in njihove urednike nemudoma suspendirali.

Preiskovalci so si pomagali z internetom, da so prišli na sled na videz neoporečnim državljanom, ki so naročali posnetke golih otrok po dva milijona lir, spolno zlorabljanje otrok po 15 do 20 milijonov lir, posilstva otrok, ki so se velikokrat končala s smrtjo pa po 40 milijonov lir. Italijanski časniki pišejo, da sodi velika večina kupcev kaset s tako vsebino v kategorijo spoštovanih in neoporečnih državljanov, povečini premožnih, poročenih mož in navidez skrbnih očetov svojih otrok.«

Iz napisanega je očitno, da so posamezniki pripravljeni plačati znaten del premoženja za najbolj grozljive posnetke. In težko bi bilo zanikati patologijo v osebnostih tovrstnih potrošnikov zla.

Tudi Televizija Slovenija je v najbolj gledanem terminu - v TV dnevniku ob 19.30 dne 28. septembra 2000 - objavila poročilo o zasegu videokaset in o omenjeni pedofilski aferi. Komentar je omenil predvsem spornost dejstva, da so objavili fotografije obrazov otrok - žrtev spolnega nasilja. Škandal naj bi bil še posebej hud torej zaradi prepoznavnosti žrtev. Pri tem ni bilo vprašanja, ali je sploh primerno prikazovati otroke kot objekt nasilja. Ali bi bilo vse v najlepšem redu, če bi prikazali vrsto golih otrok z običajnim črnim trakom čez oči?

Slovenska nacionalna televizija se ni mogla upreti skušnjavi in je objavila posnetek golega otroka z internetne ponudbe. Ali je bilo to zaradi domnevno potrebnega ozaveščanja ljudi o tovrstni nasilni kriminaliteti, zaradi pričakovanega preventivnega delovanja ali pa je bilo prikazovanje golega otroka posledica želje po senzacionalizmu ali celo posledica svojevrstnih, morda patoloških instinktov posamičnih novinarjev? Tudi TV Tednik je 28. decembra 2000 v zvezi s prispevkom o zaščiti otrok obravnaval pedofilsko afero. Pri tem so povzeli vsebino sodbe, v tistem delu, v katerem je govorila o fotografiji otroka s steklenico v anusu in nabreklim spolnim udom. Sledilo je vprašanje novinarke, kako je sodišče lahko izreklo pogojno obsodbo, če so za storilčeva nagnjenja vedeli vsi okoli njega.

Tudi v tem primeru gre za etično vprašanje, zakaj še dodatno mobilizirati negativna čustva javnosti in jih usmerjati na eni strani zoper storilca in na drugi zoper pravosodni sistem v celoti.

Tudi Nedeljski dnevnik si sem ter tja poskuša dvigniti naklado s poudarjanjem zgodb s pedofilsko vsebino. Dne 1. maja 2001 je v televizijski reklami zvečer eden izmed novinarjev vabil bralce »Nedeljskega« s povzetkom članka o pastorki, ki jo je očim zlorabljal od osmega leta dalje (Nedeljski dnevnik, 6. 5. 2001, str. 4).

Pod naslovom »V očimovi postelji izgubljena mladost« preberemo podobno podrobne opise kakor v prej omenjenih člankih novinark Dela.

»Otrpnila je od strahu, ker jo je začel otipavati in ob njo drgniti svoj spolni ud. Leto dni kasneje ji je v hotelski sobi vzel nedolžnost in od takrat dalje z njo vedno pogosteje občeval. V spolnost jo je silil tudi, ko je imela mesečno perilo. Dekletce je strahotno trpelo, toda materi ni črhnilo niti besede.

Neki drug moški je zlorabljal dva fantiča, ki sta bila najbolj nežna in ranljiva. Spolno ju je zlorabljal na različne načine. Najprej ju je slačil in otipaval, potem jima je poljubljal spolni ud, in kadar si tudi tako ni mogle potešiti svoje spolne sle, jima je potiskal prst v analno odprtino.

Potrebno pa je povedati tudi to, da so ti obsojenci med samim prestajanjem kazni potisnjeni na dno lestvice in da jih z gnusom obsojajo tudi soobsojenci.«

Zapis gre v anatomske podrobnosti, ki bolj kot o zanimanju bralcev pričajo o osebnosti novinarja. Ali je naključje, da v vseh omenjenih časopisih o teh temah z najbolj veristično podrobnostjo pišejo le ženske?

Literatura Cvetek, Olga: Sedem let zapora dedku, ki je šest let zlorabljal vnukinjo. Delo, 17. 9. 1998.
Ropac, Iva: Očeta zasrbeli prsti, ko je imela hči osem let. Delo, 31. 3. 2000.
Grabnar, Nina: Nadlegoval mladoletno hčerko. Dnevnik, 28. 10. 2000.
Hočevar, Tone: Pred sodnike 1700 skrbnih očkov. Delo, 29. 9. 2000.
Cvetek, Olga: Deklica morala brisati plenico, s katero jo je oče brisal po izlivu. Delo, 28. 10. 2000.
Cvetek, Olga: a) Gnusna očetova »šala«. Delo, 5. 4. 2000.
Grušovnik, Mojca; V očimovi postelji izgubljena mladost. Nedeljski dnevnik, 6. 5. 2001.
Ropac, Iva: Spolna vzgoja. Delo, 19. 6. 2001.

izpis

Petra Kerčmar

Vloga medijev pri aferi Rdeči križ
Očitno je, da smo mediji odigrali odločilno vlogo, saj če ne bi bili tako vztrajni, do razkritij ne bi prišlo.
Tako imenovana afera Rdeči križ je bila gotovo ena najodmevnejših v zadnjem času pri nas ne samo zaradi razkritih zlorab v milijonskih zneskih, vendar predvsem zaradi dejstva, da je šlo za milijone davkoplačevalskega in dobrodelnega denarja, ki ga je zlorabljala peščica vodilnih v največji humanitarni organizaciji v Sloveniji. Ostali tega niso vedeli ali pa tudi niso îeleli vedeti, a takšna organizacija, kot je Rdeči kriî, ki na leto obrne 300 milijonov tolarjev, ima svoje organe nadzora, ki tudi ŻnisoR nič vedeli. Zelo teîko je verjeti temu in tudi to je bil vrh sprenevedanja vodilnih. Zanimivo pa je bilo z novinarskega vidika spremljati iz dneva v dan nasprotujoče si izjave vodilnih. Nekdanji generalni sekretar Mirko Jelenič je bil po statutu Rdečega kriîa neke vrste direktor podjetja, to je organizacije Rdeči kriî, on jo je finančno upravljal. Predsednik je bil le nepoklicna figura, zato je odgovornost povsem jasna. Bolj ko smo novinarji Jeleniču s pravnimi mnenji, zakoni, razkritji nepravilnosti dokazovali, da je grešil, bolj je trdil, da je ravnal prav. Pred kamero nam je zatrdil: »Da, ravnal sem v skladu z zakoni, moralnimi normami. Še več. V dobrobit ljudi.« Kje so potemtakem nevrnjeni krediti? Kje je več kot 100 milijonov za posojila zapravljenega in nevrnjenega denarja? To je bil denar, ki so ga zbrali ljudje. Rdeči križ ni banka, ni posojilnica, ni podjetje, ampak humanitarna organizacija, ki deluje po zakonu o društvih in njen namen je delovati v dobrobit pomoči potrebnim ljudem, toda ne bi smela svojim članom nadzornega sveta in njihovim podjetjem posojati denar, čeprav je bilo jasno, da podjetje ni finančno stabilno. Ta razkritja o posojanju denarja so zavzemala določeno obdobje in določen krog ljudi. Mediji smo prišli le do nekaterih in velika verjetnost je, da jih je še več. Res je, da ustava pravi, da ni krivca, dokler krivda ni pravnomočno dokazana, a v primeru Rdeči križ so zadeve že na tej stopnji medijskega razkritja povsem jasne. Na potezi so organi pregona, računsko sodišče, notranje revizije. Zanimivo bo spremljati, kaj se bo na koncu zgodilo na sodišču, saj izkušnje iz preteklosti kažejo, da se na sodiščih pogosto zapleta, ker so v ozadju tudi drugi interesi (politični, gospodarski ...).

Kako se je vse začelo?
Mag je razkril nepravilnosti v povezavi s podjetjem Slork v stoodstotni lasti Rdečega križa Slovenije, ki je podjetju svojega člana Srečka Kirna posodilo 100 milijonov tolarjev, toda velik del tega denarja ni bil vrnjen in vse je kazalo, da tudi ne bo vrnjen. Sestal se je glavni odbor Rdečega križa, ki je ugotovil, da je poslovanje organizacije in podjetja v lasti Slorka zelo dobro. Jelenič je bil ne le generalni sekretar RKS, ampak tudi direktor podjetja Slork, kar je z vidika korupcije sporno, zato so na tej seji ti dve funkciji ločili, medijem pa zatrdili, da je bilo poslovanje dobro, da je kredite prevzelo neko drugo stabilno podjetje in da so ravnali v skladu z zakoni in moralo. Potem so prišla na dan razkritja, da je celo RKS sam posojal denar, a vodstvo je še naprej trdilo, da so s tem plemenitili svoja sredstva. Pravno mnenje direktorja Inštituta za javno upravo na Pravni fakulteti dr. Rajka Pirnata pa je dokazovalo nasprotno. RKS je humanitarna organizacija in njena naloga ni posojati denarja, ampak je dobrodelne narave: zbirati denar od ljudi in ga posredovati pomoči potrebnim. Toda še vedno se ni zgodilo nič. Na Rdečem križu so sestankovali različni organi, tudi pozno v noč, odgovornosti pa ni prevzel nihče.

Zaprto za novinarje
Novinarjem nam celo niso dovolili vstopiti v stavbo RKS na Mirju 19, tako da smo devet ur na mrazu čakali na kakšno sporočilo s seje glavnega odbora. Prinesli so nam kavo in takoj zaprli vrata, potem čaj in so spet zaprli vrata. Zvečer pa so sporočili: Mirko Jelenič ne bo odstopil, a je že pred tem zaradi objektivne odgovornosti odstop podal predsednik dr. Vladimir Topler. Nato čez nekaj dni izvemo, da se nekaj novega dogaja na sedežu RKS. Ob 20. uri zvečer se s televizijsko ekipo odpravimo na Mirje. Nekateri novinarji so že bili tam in dobili smo informacije, da bo Jelenič odstopil. Pomislili smo, da je gotovo dobil signal svojega političnega botra, drugače bi po desetletnem delu na RKS in po vseh odkritih nepravilnostih že prej ponudil odstop. Ob 19. uri in 15 minut da Jelenič zares izjavo za POP TV v živo in ker smo novinarji kolegialni, smo posneli njegovo izjavo malo kasneje tudi mi s TV Slovenija. Deloval je skrušeno, utrujeno, ne pa tudi skesano. Po vsem tem naj bi se stvari na RKS konsolidirale, umirile, izbrali so novo vodstvo in po tem tisto najhujše šele pride. Novi predsednik RKS Janko Predan v Odmevih na TV Slovenija razkrije, da so imeli trije vodilni - poleg Jeleniča še obe namestnici Darja Horvat in Neva Petek - individualne pogodbe, preko katerih so mesečno prejemali plače: vsak po okrog 1,5 milijona tolarjev bruto. Podatek o plači, kakršno nima niti predsednik države, še bolj poruši zaupanje javnosti v dobrodelnost. V anketah nam ljudje dajejo vedno isti odgovor: »Tudi tolarja ne dam več v dobrodelne namene.« S tem so škodo utrpele tudi druge dobrodelne organizacije. A to še ni vse. Nekdanji podpredsednik RKS Jure Gartner je že ob novem vodstvu Jeleniču izplačal odpravnino - po pogodbi je bil upravičen do nje ne glede na to, ali ga odpustijo krivdno ali ne - v višini 10,8 milijona tolarjev bruto, za kar niti ni imel pooblastila. Jelenič pa ni bil zadovoljen samo s tem: po pogodbi mu pripada še - kot poslancu - 12 plač kot nadomestilo za eno leto, čeprav plače tisti, ki ne dela, seveda ne sme prejemati. Jelenič zdaj toži Rdeči križ.

Nepravilnosti ni bilo mogoče več prikriti
V tej aferi smo novinarji med seboj zelo veliko sodelovali. Nekdo je nekaj razkril tu, drugi nekaj tam, to smo povezali in izid je bil takšen, da nepravilnosti ni bilo mogoče prikriti. Jelenič z odgovori ni bil prepričljiv, samo zapletal se je, zato je nekega dne prenehal dajati izjave. Ob razkritju ogromnih plač se je skrušen spet oglasil, a mislim, da ljudi ni prepričal. Seveda smo novinarji ves čas spremljanja afere dvomili, preverjali pri različnih virih, sogovornikih, pravnikih, da le ne bi koga prek prispevka obtožili, ker to ni naša naloga. A dolžnost medija je, da opozori na nepravilnosti pri porabi davkoplačevalskega denarja, da javnost s tem seznani, ker ima ta pravico vedeti in biti obveščena. Naloga medija je tudi nadzor in razkrivanje nepravilnosti. Mediji nismo Jeleniča že vnaprej obsodili. Sam je storil dejanja, ki so se na koncu pokazala še hujša, kot je kazalo na začetku, ni pa imel argumentov v zagovor. Ni povesem jasno, zakaj niso pristojne institucije (na primer policija ali tožilstvo) že prej ukrenile ničesar. Očitno je, da so mediji odigrali odločilno vlogo, saj če ne bi bili tako vztrajni, do razkritij ne bi prišlo. Še vedno bi bil zlorabljan dobrodelni denar.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

sovražni govor in medijski diskurz

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
mediji in pravo
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
raziskovalno novinarstvo
Medijska preža
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Blaž Zgaga
Novinarsko preiskovanje trgovine z orožjem: Kako je nastala trilogija V imenu države?
Eva Vrtačič, Klemen Ploštajner, Nina Vombergar
Informacija, ideologija, Wikileaks
Vasja Jager
O belih miših in fantomskih smučarjih: kako smo preiskovali nova dejstva v orožarski aferi
Igor Mekina
Z lažjo do resnice?
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Andrej Koritnik
Med novinarstvom in literaturo
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Gojko Bervar
Miheljak o bolezni v hiši
Bojan Golčar
Z inovacijskim novinarstvom do inovativne družbe
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Roman Kuhar
Mediji v raziskavi o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk
Danijela Đoković
Kreativna komunikacijska akcija Vox Populi – Raziskovanje slovenske identitete
Saša Bojc
Kaj je preiskovalno novinarstvo?
Edi Pucer
Dober urednik podpira preiskovalnega novinarja
Petra Kerčmar
Vloga medijev pri aferi Rdeči križ
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Ali H. Žerdin
Lahko kupite volitve?
Blaž Zgaga
Res vemo, kaj je raziskovalno novinarstvo?
Špela Šipek
Novinarji nismo prenašalci doziranih informacij
Aleš Gaube
Zgodba o korupciji
Sandra Bašić-Hrvatin
In novinarje ubijajo, mar ne?
Jani Sever
Novinarstvo brez blišča
Brankica Petković
Finančna usodnost raziskovalnega novinarstva
Raziskovalno novinarstvo je delo ekipe
Novinarski večeri
04.06.1999
Peter Preston, Laurie Flynn, Luke Harding
Vodne gate
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
08.09.1997
Viktor Ivančić, Ali H. Žerdin
Neodgovorno novinarstvo
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje