N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
uvodnik
kriza in mediji
družinsko nasilje v medijih
medijske reprezentacije
odgovornost in odzivnost medijev
oglaševanje in mediji
evropska direktiva o av medijskih storitvah
novinarji
splet
samoregulacija v medijih
konvencija sveta evrope o dostopu do uradnih dokumentov
svet
politika
ekskrementi
fotografija
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Morda celo drži argument, da bi k nastanku srečnejše in bolj kohezivne Evrope lahko privedla sprememba v medijih. In kako bi uresničili ta optimističen scenarij? Morda z evropskim tiskovnim svetom, ki bi spremljal vsebino in zagotavljal boljše poročanje o evropskih temah, pri tem bi ga vodil skupni poklicni kodeks, na podlagi katerega bi se za celotno področje medijev oblikovali in izvajali dogovorjeni standardi? No, bojim se, da ne morem sprejeti te zamisli.
Trdimo lahko, da je Evropa kot politični konstrukt zaživela s pomočjo svojih institucij – Unije, komisije in parlamenta. Vendar to ne velja za Evropo kot medijski konstrukt. Mislim, da nimamo nobene, oziroma zelo malo delujočih vseevropskih televizijskih postaj, nobenega evropskega časopisa, čeprav so nekateri poskušali pridobiti evropsko bralstvo preko medmrežnih dejavnosti, jih ima le malo resnično evropski cilj.

Če torej sprejmemo postavko, da Evropa ne igra ključnejše vloge na področju socialne identitete svojih državljanov, se moramo posledično vprašati: ali je to pomembno? Zagrizeni Evropejci med nami bi rekli yes, ja ali oui, evroskeptiki pa bi verjetno bevsknili rezki ne v jeziku po svoji izbiri. Za ostale med nami bo odgovor na to vprašanje verjetno bolj kompleksen.

Kakorkoli že, večina bi se nas verjetno strinjala, da obstajajo utemeljeni razlogi za tesnejše povezovanje med evropskimi državami – na temeljni ravni, predvsem za zagotavljanje gospodarskega napredka in preprečevanje oboroženih spopadov. Za uresničevanje teh ciljev je določena stopnja evropske identitete verjetno zelo dobrodošla. In mediji bi na tem mestu zagotovo lahko odigrali svojo vlogo. Četudi se uredniki in novinarji v prvi vrsti ukvarjajo – podobno kot občinstva – s tem, kar se dogaja znotraj meja lastne države, ne moremo ravno trditi, da je Evropa in njena politična moč nevidna za medije. Ravno nasprotno, na tisoče inčev kolumen vsako leto zapolnijo razprave o najnovejših prizadevanjih Evropske komisije za prepoved tega, standardizacijo drugega, zapiranje tega in zaključevanje onega.

Medijsko pokrivanje evropskih političnih institucij je, morda predvsem v Veliki Britaniji, skoraj v celoti usmerjeno k vplivu, ki ga imajo na nacionalne interese, predvsem, kadar v javnosti prevladuje mnenje, da bo vpliv negativen. Posledično primanjkuje ozaveščenosti o tem, kako Evropska komisija in na primer parlament - ali pa celo Evropsko sodišče za človekove pravice – dejansko delujejo. Podobno se v medijih le redko izpostavlja pozitivne rezultate, ki jih dosežejo omenjeni organi.

Bolj kohezivna Evropa s pomočjo spremembe v medijih?
Morda celo drži argument, da bi k nastanku srečnejše in bolj kohezivne Evrope lahko privedla le sprememba v medijih. Tako bi si lahko zagotovili mirno prihodnost polno blaginje. Kako optimističen scenarij.

In kako bi ga lahko uresničil? Morda z evropskim tiskovnim svetom, ki bi spremljal vsebino in zagotavljal boljše poročanje o evropskih temah, pri tem pa bi ga vodil skupni poklicni kodeks, na podlagi katerega bi se lahko za celotno področje medijev oblikovali in izvajali dogovorjeni standardi? Preprosta rešitev za očiten problem. No, imam se za predanega Evropejca, vendar se bojim, da ne morem sprejeti zamisli, da ima ta ideja kakšno resnično dobro stran. Bila bi preprosto neizvedljiva in nevzdržna, kakor bom, upam vsaj, nazorno razložil v nadaljevanju.

Praksa tiskovnih svetov
V Evropi imamo že več zelo dobro delujočih tiskovnih svetov. Tisti, ki so pri svojem delovanju najbolj uspešni, so tisti, ki so sposobni večino deležnikov v medijih, ki sodijo pod njihovo pristojnost, prepričati v polno sodelovanje s sistemom. Sveti, ki so uspeli doseči ta cilj, so največkrat tisti, ki ravnajo v skladu s kodeksi, ki so nastali znotraj medijske industrije same. Poleg tega so pogosto najuspešnejši tisti sveti, ki, medtem ko ohranjajo svojo neodvisnost in nepristranost, ohranjajo tudi tesen stik s tistimi znotraj medijev. Stike ohranjajo bodisi po neformalnih poteh, pa tudi v obliki formalnih srečanj. Stik med predpisovalcem in tistimi, za katere predpisi veljajo, pa je ključen za uspešno delovanje tiskovnega sveta.

V Združenem kraljestvu so nekateri kritizirali Pritožno komisijo za tisk (Press Complaint Commission - PCC), češ, da je preblizu industriji, ki jo regulira. Vendar so takšne kritike le redko podprte z objektivnim pregledom odločitev, ki jih ta komisija dejansko sprejme. Poleg tega ne upoštevajo pomembnosti odnosa med PCC in časopisi, ko gre za primere v katerih komisija igra vlogo mediatorja. (To je dejansko zelo pomembna odločevala vloga – predvsem za tiste vlagatelje, ki si na svoje pritožbe iščejo preprosto rešitev.)

Ne verjamem, da bi nadnacionalni tiskovni svet lahko dosegel potrebno bližino z mediji iz vse celine in lahko upravičil, da je vreden zaupanja, kar je ključnega pomena v sistemu prostovoljne samoregulacije. Nič nimam proti telefonskim klicem in elektronski pošti, vendar menim, da niso dovolj dober nadomestek za redne osebne stike.

Kaj šele, ko pomislimo na zmedo z jeziki. Niti predstavljati si ne morete, kako vesel sem, da je svet sprejel angleščino – in kako nerodno mi je, da nimam dovolj znanja, da bi enako vračal in sam obvladal kakšen tuji jezik – vendar ne smemo predpostavljati, da bi evropski tiskovni svet deloval v enem samem jeziku. In če boste upoštevali moj argument, da je osebni stik med prepisovalcem in tistim, ki mu je nekaj predpisano ključ do uspeha, boste razumeli zakaj tako mislim.

Podoben problem bi nastal pri potencialnih pritožbah. Čisto preprosto, ali se bo evropski tiskovni svet odzival na telefon v angleškem jeziku, ali bo izbira jezika odvisna tega, od kod se pritožnik oglaša? Takšen sistem bi potreboval bodisi zelo veliko kadrov ali pa majhno skupino zelo sposobnih lingvistov.

Tudi kodeks bi verjetno moral biti zapisan v več verzijah. Nenazadnje je eden od ključnih lastnosti tiskovnega sveta, da lahko predstavniki iz javnosti pri njem vlagajo pritožbe brez pomoči odvetnikov. Svet bi torej potreboval enak kodeks – z vsemi pomenskimi odtenki – v več jezikih, celo v več dialektih.

In ko bi pritožbe enkrat prispele na svet, bi se jih morda prevajalo v ostale jezike? Predvidevam namreč, da bi imeli člani sveta, pa kakorkoli visoko izobraženi že, težave s potrebnim zares odličnim znanjem vseh jezikov naše celine.

Na kratko, tiskovni svet se na sploh ukvarja s problemi v komunikaciji. Zato je ključno, da je njegovo lastno komuniciranje – z industrijo, ki jo regulira in z javnostjo, ki ji služi – vedno tekoče. Če je komunikacija neučinkovita, bo ena od ključnih prednosti tiskovnih svetov – njihova hitra odzivnost – preprosto izginila. Eden od kazalcev uspešnosti vseh najbolj uspešnih svetov je, da pritožbe obravnavajo hitro in, da zadovoljive odločitve v sprejmejo v dneh ali tednih, in ne v mesecih ali letih. Pri velikih odškodninskih tožbah, okoli katerih se ponavadi sproža veliko publicitete, hitrost sojenja ni ravno ključni faktor. Kadar pa tiskovni svet želi hitro popraviti nepravilnosti, hitrost odločanja zagotovo igra veliko vlogo. Povprečen čas od oddaje pritožbe in njeno razrešitvijo je pri Pritožni komisiji za tisk samo 20 dni. V primerih, kjer je razrešitev mogoča v skladu s poklicnim kodeksom, je povprečni rok le 36 dni. In še s tako kratkimi roki se odgovori pritožnikov na vprašanja glede njihovega zadovoljstva z našim delovanjem glasijo, da smo se s pritožbo ukvarjali predolgo.

Preprosto ne verjamem, da bi bil tiskovni svet, ki bi bil zadolžen za celotno Evropo, sposoben reševati primere dovolj hitro, da bi se potencialni uporabniki tega instrumenta posluževali.

Kaj pa bolj ohlapni koncepti kultur? Bi tudi ti v praksi evropskem tiskovnem svetu povzročali težave? Mislim, da je odgovor pritrdilen. Primer je koncept zasebnosti, pri katerem mediji iz različnih držav prihajajo do različnih sklepov glede pravice do objave vsebin, ki bi lahko neupravičeno posegale v zasebna življenja državljanov. Harmonizacija bi bila v takšnih okoliščinah prava nočna mora. Zasebnost je le eden od primerov. Druga težava je na primer verska diskriminacija. V Združenem kraljestvu časopisi nimajo prepovedi žaljivega pisanja o določeni veri, niti, na splošno, o njenih vernikih. Takšne prepovedi ni, ker angleška kultura visoko ceni svobodno izražanje mnenj. V drugih državah, državah, kjer je zgodovinski civilni boj izbojeval omejevanje kontraverznih razprav na temo vere, so pravila drugačna. To seveda ne pomeni, da imajo določene države bolj utemeljene ali bolj pravilne vrednote.

Brez dvoma bi lahko še naprej našteval praktične težave, s katerimi bi se srečeval evropski tiskovni. Kako bi se na primer promoviral? Vsi, ki ste seznanjeni z delovanjem tiskovnega sveta Bosne in Hercegovine boste vedeli, kako težko nalogo imajo novi regulacijski organi z obveščanjem javnosti o svojih storitvah. Celo v Združenem kraljestvu, kjer ima PCC najvišji proračun med samoregulacijskimi tiskovnimi sveti in deluje že 18. leto, ima ta organ še veliko postoriti na področju ozaveščanja.

In po drugi strani, kako bi svet zbiral sredstva? Proces financiranja je lahko dovolj zapleten že za nacionalne tiskovne svete, poln polemik o pavšalih v primerjavi z drsnimi lestvicami in o tem, ali bi uporabljali sistem, ki temelji na izračunih naklade in ali naj se v izračunih upoštevajo tudi elektronske verzije časopisov. In kdo bi denar pobiral?

Vse našteto predstavlja obsežne praktične ovire, čeprav se vprašanj, kako bi člane sveta izbirali in kako bi bil sestavljen kodeks, sploh še nisem dotaknil.

Ne le praktične težave
Pri razmišljanju o teh praktičnih temah sem si predstavljal, da bi bil evropski tiskovni svet prostovoljen in samoregulacijski. Vendar si nikar ne mečimo peska v oči.

Dejstvo je, da si evropski mediji le malo želijo, oziroma si sploh ne želijo, da bi takšen organ sploh obstajal. Nobenega vidnega predstavnika medijev še nisem slišal, da bi predlagal naj pometemo z nacionalnimi samoregulacijskimi sistemi in jih nadomestimo z enim samoregulacijskim tiskovnim svetom za celotno Evropo. Novinarjev, urednikov in založnikov iz držav, kjer tiskovnih svetov ne poznajo, še nikdar nisem slišal omeniti, da upajo na nastanek vseevropske različice sveta.

Če pustim praktične pomisleke ob strani, pa dejstvo, da je takšen svet prostovoljen pomeni, da se samoregulacija lahko doseže le s polnim sodelovanjem medijev, ki jih regulira. Ker je to popolnoma nemogoče, moramo sklepati, da bi bil edini možni način za delovanje evropskega tiskovnega sveta – ki bi preverjal izvajanje evropskega kodeksa – določen z zakonodajo. Na tem mestu moram dodati, da bi mediji, četudi bi si morda v principu želeli evropski tiskovni svet, zagotovo ovirali nastanek takšnega monolitnega organa.

Evropski kodeks naj bi torej sestavili zakonodajalci. Zakonodajalci bi oblikovali in sestavili tiskovni svet. Mediji pa bi bili na podlagi zakona obvezani slediti kodeksu ter upoštevati njegove odločitve. To je razlog, zakaj bi bila ustanovitev evropskega tiskovnega sveta nevzdržna. V demokratičnih državah namreč, ki uživajo prednosti svobodnega tiska, je vladno reguliranje medijskih vsebin nesprejemljivo. To tradicionalno še posebej velja za tiskane medije, vedno bolj pa tudi za nove medije. Mediji, ki za širjenje vsebin upravljajo z omejenim frekvečnim spektrom in, ki so svoje izdelke predvajali neposredno v domove državljanov, so vedno imeli drugačne obveznosti. Zakonski nadzor je v primeru teh medijev širše sprejet – ali vsaj toleriran –, če le ni bil prestrog. Na področju konvergiranih medijev pa se zdi, da večina meni, da bo prav samoregulacija prinašala vedno več odgovorov na vprašanja odgovornosti, in ne zakonodajni nadzor.

Ne pozabimo, da imajo mediji v demokraciji veliko nalog, med drugim tudi pozivati oblasti k prevzemanju odgovornosti. Če bi prišlo do dušenja svobode pri izvajanju te naloge, bi morali to razumeti kot absolutno nevarnost.

Evropska zveza neodvisnih tiskovnih svetov
Široko verjamem v to, kar imenujemo evropski projekt in prepričan sem, da državljani vseh naših držav razumejo zakaj so vezi, ki nas med seboj povezujejo, ravno toliko pomembne kot kulturna in zgodovinska pripadnost, ki nas veže na lasten narod ali regijo.

Zatorej sem prepričan, da ne vseevropski tiskovni svet, ne vseevropski kodeks ali katerakoli druga enotna oblika sistema medijske odgovornosti ni vzdržna niti zaželena opcija. Prav nasprotno menim, da imamo na voljo še veliko prostora za sodelovanje in izmenjavo dobrih (ali celo najboljših) praks. Nacionalni regulativni organi so že davno spoznali, kako pomembna je izmenjava idej in nasvetov s kolegi iz tujine. Ta smoter utemeljuje tudi obstoj organizacije, ki jo mnogi med vami dobro poznate – Evropsko zvezo neodvisnih tiskovnih svetov (AIPCE).

Zveza je bila ustanovljena na srečanju v Londonu 1999. Deluje brez formalne birokracije, brez formalnega članstva ali sekretariata. In prepričan sem, da je najboljši zgled dobrega evropskega sodelovanje: novonastalim svetom omogoča vpogled v delo izkušenih; stari mački od pozneje nastalih svetov črpajo entuziazem; in kjer ima tiskovni svet v neki državi težave, lahko z rešitvami priskočijo na pomoč ostali. Resnično si drznem trditi, da so vsi evropski tiskovni sveti iz teh procesov nekaj pridobili.

Ko je nastal AIPCE, so ustanovni člani sestavili izjavo o ciljih, ki so popolno relevantni tudi v kontekstu te konference. Osrednja prepričanja takrat sodelujočih tiskovnih svetov so bila tale: da mora biti regulacija uredniških vsebin v medijih neodvisna od vlade; da mora reguliranje medijskih vsebin sloneti na različnosti nacionalnih okolij; da je sprejemanje kodeksov poklicne novinarske etike in njihova administracija naloga novinarjev in založnikov, ki upoštevajo mnenje javnosti in ne teženj oblasti; da univerzalni etični kodeks ni mogoč in da je potrebno vsiljevanju nadnacionalnih kodeksov in regulacijskih organov na evropski ali svetovni ravni, nasprotovati.

Mislim, da imajo ti sklepi tudi danes, podobno kot takrat 1999, ko so bili prvič zapisani, še vedno enako težo. Verjamem, da moramo svoja prizadevanja usmerjati k pomoči tistim v medijih, ki želijo vzpostaviti samoregulacijske sisteme v svojih državah. AIPCE namreč nudi okvir, znotraj katerega to lahko uresničimo.

Sklep
Močno sem prepričan, da se je potrebno zoperstaviti ideji o skupnem evropskem tiskovnem svetu in skupnemu kodeksu za evropske medije. Sistemi za prevzemanje odgovornosti medijev ne obstajajo zaradi visokoletečih etičnih razlogov. Obstajajo zato, ker omogočajo hitro in učinkovito popravljanje krivic, ki jih (pogosto po pomoti) ljudem povzročijo mediji. Podobno tudi kodeksi ne obstajajo v vakuumu. So namreč praktična orodja, ki – na podlagi družbenih norm in skupnih pričakovanj – v jeziku ki je vsem razumljiv, določajo smernice, v skladu s katerimi bi morali novinarji opravljati svoj poklic.

Ko je Verdijev Requiem pri nekaterih poklicnih kolegih naletel na neodobravanje, jih je Verdijeva žena pokarala češ »Človek kot Verdi mora komponirati kot Verdi«. To misel bi si sposodil in dejal, da mora švedski novinar pisati kot švedski novinar, francoski kot francoski in britanski kot britanski, in tako naprej. (Mislim, da obstaja dober razlog, da je bilo britanskemu novinarju posvečenih celo nekaj verzov.)(2)

Podobno kot imajo nacionalni mediji svoje tipične lastnosti, jih morajo imeti tudi sistemi, ki jih urejajo na podlagi samoregulacije. Po mojem mnenju so v Evropi lahko uspešni le samoregulacijski sistemi za prevzemanje odgovornosti medijev na nacionalni ravni. Od uspešne nacionalne samoregulacije medijev pa bo imela prednosti Evropa v celoti.

Prevedla: Urša Mužič

1 Prispevek je bil predstavljen na konferenci »Evropska javna sfera in novinarska odgovornost«, ki jo je na Dunaju 27. in 28. februarja 2009 organiziral inštitut za komunikologijo dunajske univerze.
2 Podkupiti ali zavesti britanskega novinarja se /(Hvala Bogu!) ne da/ A ko spoznaš, česa je sposoben / nepodkupljen, za to sploh ni prilike. (Humbert Wolfe)

izpis

Daphne Koene

Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Nizozemski tiskovni svet je izvedel primerjalno študijo med Nizozemsko in izbranimi evropskimi državami – V Nemčiji in v Flandriji sistem delno, neposredno ali posredno, financira vlada, vendar ni dokazov, da bi zaradi financiranja lahko posegala v delovanje sistema
Pravica do svobode govora in informacij je ena od temeljnih človekovih pravic in temelj demokracije. Za uresničevanje te pravice javnost potrebuje zanesljive informacije, ki omogočajo, da si državljani oblikujejo mnenja o zadevah javnega interesa. In tu pride na vrsto svoboda medijev.

Če citiramo Evropsko sodišče za človekove pravice, mediji igrajo vlogo »čuvaja javnosti«. To pomeni, da morajo imeti zaposleni v medijih proste roke pri analizi besed in dejanj javnih oblasti. Delovanje medijev pa ostaja pravno regulirano, saj morajo le-ti odgovarjati za svoja dejanja. Vprašanje pa je, na kakšen način?

Glede na to, da igrajo vlogo »psa čuvaja« javnosti se zdi najbolje, da bi bili mediji v čim manjši meri regulirani s strani države. Postavljanje državno pravnih omejitev v medijsko analiziranje potez vlade pa lahko vodi v omejevaje svobode medijev ali celo v cenzuro.

Zdi se skratka, da je samoregulacija boljša, če ne celo najboljša alternativa. V mnogih državah vzhodne in zahodne Evrope mediji prevzemajo odgovornost in razvijajo sistem samoregulacije, s čimer želijo preprečiti prekomerno poseganje države v njihovo delo. Ko govorimo o uspešnem delovanju samoregulicijskega telesa, je takšen lastni interes medijev pomemben dejavnik. Če je samoregulacija učinkovita, to povečuje kredibilnost medijev, kar močno prispeva k demokratičnosti družbe in večji svobodi medijev.

Posledično na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delujoč tiskovni svet. S pomočjo sredstev iz sklada za medije (Stimuleringsfonds voor de Pers) je nizozemski tiskovni svet izvedel primerjalno študijo med Nizozemsko in izbranimi evropskimi državami: Belgijo (Flandrija), Veliko Britanijo, Nemčijo, Dansko in Švedsko. Nizozemski tiskovni svet trenutno na podlagi rezultatov te študije preučuje, kako bi lahko izboljšal svojo organizacijo.

Na Danskem delo tiskovnega sveta ureja zakon
Raziskava je pokazala, da se v obravnavanih državah sistemi samoregulacije medijev vidno razlikujejo, čeprav jih v vseh državah izvajajo medijske organizacije ali tiskovni sveti.

Edina izjema je Danska, kjer delo tiskovnega sveta ureja zakon, v ostalih državah pa poznajo samoregulacijski sistem, v katerem sodeluje vsaj ena ali pa več organizacij iz sektorja, medtem ko procese pritožb rešujejo ločeni odbori. V Nemčiji in v Flandriji je dejansko mogoče, da ena oseba pripada obema vejama.

Izredno zanimivo je, da britanska novinarska združenja niso vključena v samoregulacijski sistem. Sistem samoregulacije v tej državi temelji na kodeksu, ki so ga sestavili glavni uredniki.

V štirih državah se sistemi v celoti financirajo iz sektorja samega. V Nemčiji in v Flandriji se sistem delno, neposredno ali posredno, financira iz vlade, vendar zaenkrat ni nobenih dokazov, da bi zaradi financiranja lahko posegala v delovanje sistema.

Nizozemski tiskovni svet je pristojen za presojanje glede novinarskega poklicnega ravnanja v vseh medijih brez izjeme, zato je njegovo delovanje veliko bolj pregledno kot v veliki večini drugih držav, ki so bile vključene v raziskavo.

Na Švedskem se je na primer mogoče pritožiti na dejansko objavo in ne na uporabljene novinarske metode. Združenje novinarjev v tej državi meni, da je najbolj smiselno, da o teh zadevah presodi samo, in ima zato ločena »pravila poklicnega vedenja« in svoj lastni »svet za poklicno etiko« (Yrkesetiska Nämnd, YEN), ki se v resnici le redko kdaj srečuje s pritožbami.

Poleg tega so danski, flamski in nizozemski sveti pristojni za primere iz tiskanih ter radijskih in televizijskih medijev, kar ne velja za tiskovne svete v Veliki Britaniji, Nemčiji in na Švedskem.

Kdo se lahko pritoži?
Na področju sprejemanja pritožb ima velika večina svetov bolj ali manj podobne kriterije glede interesov pritožnika. Na Nizozemskem je v primeru objave sporne vsebine, ki je v nasprotju s skupnim interesom in ne z interesu posameznika mogoče, da pritožbo lahko vloži organizacija, ki skrbi za javni interes. Podobna možnost obstaja tudi v Flandriji, na Švedskem in na Danskem pa takšne možnosti ne poznajo. V Veliki Britaniji lahko pritožbo glede pravilnosti v skladu s 1. odstavkom Kodeksa o »zadevi splošnega dejstva« vloži kdorkoli, v primeru, da nihče z neposrednim interesom ne more biti imenovan kot vlagatelj pritožbe.

V Nemčiji imajo splošno pravico do vlaganja pritožb, kar vidno vpliva na število pritožb: le približno 25 odstotkov vseh pritožb vložijo osebe z »neposrednim interesom«. Poleg tega vseobsegajoča pravica pritožb vpliva na njihovo vsebino: levji delež tožb se nanaša na kršenje standardov povezanih s strogim ločevanjem oglaševanja in uredniških vsebin.

Kdo so člani tiskovnega sveta?
Nemčija je edina država, kjer so vsi člani tiskovnega sveta predstavniki samega medijskega sektorja. V vseh ostalih državah so v svetih vsaj v določeni obliki zastopani tudi predstavniki javnosti. Na Švedskem in Danskem, podobno kot na Nizozemskem, predsedstvo sveta predstavljajo odvetniki, medtem ko je predsednik tiskovnega sveta (oziroma Pritožne komisije za tisk) v Veliki Britaniji predstavnik javnosti. V Nemčiji in Flandriji člani sveta predsednika izvolijo izmed svojih članov.

Poleg tega omenimo, da imata tako Švedska kot Flandrija ombudsmana, čeprav se organa v obeh državah med seboj močno razlikujeta. V Flandriji je ombudsman sekretar sveta, ker igra vlogo mediatorja. Na Švedskem pa ombudsman predstavlja kot prvi korak pri vlaganju pritožb. Vendar švedski ombudsman le redko posreduje in procesi se v celoti izvajajo pisno. Poleg tega lahko švedski ombudsman pritožbe le zavrne in se o njih ne sme odločati. Tako lahko o razsodbi pritožbe odloča le švedski tiskovni svet, postopek pa navadno traja 6 do 7 mesecev.

Uporaba kodeksa
Delovanje svetov se vidno razlikuje tudi glede uporabe kodeksa. Na podlagi svojega delovanja v praksi je nizozemski tiskovni svet oblikoval splošna mnenja o novinarski etiki, ki so bila leta 2007 povzeta po temah in preoblikovana v listo smernic.

Na Švedskem je kodeks sestavil odbor, v katerem so bili zastopani predstavniki štirih organizacij, ki sodelujejo v sistemu. Kot je bilo omenjeno zgoraj, v tej državi novinarsko društvo meni, da ima najboljše pooblastilo, da to področje oceni samo, in ima zato ločena »pravila poklicne etike«.

Danski tiskovni svet deluje v skladu s Priporočenimi pravili usklajene medijske etike, ki jih je sestavila komisija za medije, predseduje ji sodnik Vrhovnega sodišča, sestavljajo pa jo predstavniki različnih medijskih organizacij ter predstavniki iz vlade in javnosti. Pravila že od leta 1991 ostajajo nespremenjena.

Poklicni kodeks urednikov, ki ga je sestavil in uredil odbor za uredniški poklicni kodeks je osnova za samoregulacijski sistem v Veliki Britaniji. Poleg tega ima novinarski sindikat (NUJ – National Union of Journalists) svoj poklicni kodeks in svet za etiko, ki se ukvarja s pritožbami, ki jih člani vlagajo proti sočlanom.

Nemški Presserat ima svoj Presskodex, ki vsebuje Publizistische Grundsätze, temeljna pravila za založnike. Poleg tega ima večina odstavkov kodeksa Richtlinien für die publizistische Arbeit nach den Empfehlungen des Deutschen Presserats, ki pojasnjujejo kako naj se kodeks uporablja v praksi.

Flamski tiskovni svet še nima svojega kodeksa. Naslanja se na etična poklicna pravila, ki so določena v etičnih kodeksih, kot so na primer Deklaracija o pravicah in dolžnostih novinarjev (1971), kodeks novinarskih načel (1982), veljavni uredniški kodeksi ter dodatni dokumenti. V svojih odločitvah svet izpopolnjuje pravila in določa njihovo implementacijo.

Kljub temu, da vsi kodeksi vsebujejo določila glede pravilnosti in zasebnosti, se po vsebini in strukturi med seboj vidno razlikujejo, nekateri so namreč zelo splošni, drugi a zelo natančni.

Postopek obravnavanja pritožb
Med obravnavami državami so velike razlike tudi pri postopku obravnavanja pritožb. Vsaka od držav ima drugače določene roke v katerih je pritožba mogoča, ti pa trajajo od štirih tednov do enega leta. Poleg tega je mogoče v nekaterih državah pritožbo vložiti preko elektronske pošte in/ali pa so obrazci za pritožbe na voljo preko spleta na elektronskih straneh.

V večini držav je na določen način na voljo možnost mediacije, v manjši ali večji meri. Danska je edina država, ki ne pozna možnosti mediacije. V Nemčiji obstaja možnost določene oblike mediacije (Vermittlung), vendar v njej svet ne igra dejavne vloge: obtoženi je obveščen o možnosti, da izrazi svoje strinjanje o tem, da je prišlo do kršitve kodeksa in, da je bila kršitev popravljena, oziroma bo popravljena, v roku treh tednov.

Razen posebnega postopka pri vlogi ombudsmana na Švedskem, v vseh ostali državah – z izjemo Nizozemske – uporabljajo poenostavljen proces obdelovanja pritožb v primerih, kadar je jasno, da svet nima razsodne pravice, kadar pritožnik jasno ni sprejemljiv, oziroma je pritožba razvidno nesprejemljiva. Poleg tega je Nizozemski tiskovni svet edina organizacija, ki za nujne primere omogoča hitri postopek.

Na Švedskem in v Nemčiji v postopkih poznajo aktivno, čeprav omejeno, preiskavo dejstev. Ostale države v praksi nimajo preiskave dejstev, čeprav v nekaterih državah, med drugim na Nizozemskem, ta možnost obstaja v skladu z določili. V Flandriji pa v postopku zaslišijo priče.

Ustna zaslišanja poznajo le na Nizozemskem in v Flandriji. Na Nizozemskem obe strani zasliši odbor sveta, ki nato o pritožbi tudi odloča. V Flandriji se za zaslišanje strani sestavi začasne (ad hoc) poročevalne odbore (ki jih sestavljajo po trije člani sveta), vendar o pritožbi dokončno razsodi celotni svet.

Med državami ni velikih razlik le pri začetnem obravnavanju pritožb, ampak tudi v načinu odločanja o njihovem izidu. V štirih državah o pritožbah odločajo oddelki za pritožbe. V Veliki Britaniji in Flandriji pa o pritožbah odloča svet v polni zasedbi.

Na Nizozemskem in v Veliki Britaniji morata sveta sprejeti enoglasno odločitev, v ostalih državah pa so mogoča tudi neenotna mnenja. Poleg tega se lahko pritožbe v Nemčiji in na Švedskem rešuje na tri različne načine, v skladu z resnostjo novinarskega prekrška.

Na Švedskem je omogočena tudi pritožba na odločitev, vendar le v primeru, da se vlagatelj ne strinja z ombudsmanovo prvotno zavrnitvijo pritožbe. V tem primeru vlagatelj pritožbo obrne na tiskovni svet. V nobeni od obravnavanih držav pritožba na odločitev tiskovnega sveta ali odbora za pritožbe ni mogoča.

Vendar pa je v primeru, da se v zadevi pojavijo nova dejstva ali okoliščine, v večini držav podana možnost za ponovni pregled odločitve. V Veliki Britaniji je poleg tega mogoča pritožba na postopek sveta, ki se jo predloži pooblaščeni osebi, ki ni član sveta.

Vlagatelj pritožbe v nobeni od obravnavanih držav nima pravice do odškodnine iz procesa vloženega pri tiskovnem svetu ali odboru za pritožbe. Vendar je potrebno opozoriti, da mora na Švedskem medij, ki je bil spoznan za krivega, plačati upravno kazen, iz katere se delno financira delo ombudsmana in tiskovnega sveta.

Poleg tega so obdolženi naprošeni – na Danskem obvezani – javno objaviti odločitev tiskovnega sveta oziroma odbora za pritožbe. Na Nizozemskem to velja za čisto vsak primer, v ostalih državah pa le za nekatere utemeljene pritožbe.

Na Danskem je obtoženi pravno obvezan, da upošteva nalog za objavo. V ostalih državah je upoštevanje objave prostovoljno.

Ni univerzalnega modela samoregulacije
Upoštevajoč, da se kulturno in sociološko ozadje vsake od držav med seboj vsaj do določene mere razlikuje, lahko v zaključku navedemo, da nimamo univerzalnega »eden-za-vse« modela samoregulacijskega organa ali novinarskega kodeksa. Zato menim, da bi bil vseevropski samoregulacijski medijski organ le s težavo učinkovit. Takšno je tudi mnenje Zveze neodvisnih tiskovnih svetov (AIPCE). Zato harmonizacija na tem področju ne more biti zaželena, kaj šele mogoča. To pa ne spremeni dejstva, da nam lahko izmenjave znanja in izkušenj pomagajo pridobiti vpogled v pozitivne in negativne vidike dela sorodnih organizacij iz evropskih držav.

Prevod: Urša Mužič

1 Prispevek je bil predstavljen na konferenci »Evropska javna sfera in novinarska odgovornost«, ki jo je na Dunaju 27. in 28. februarja 2009 organiziral inštitut za komunikologijo dunajske univerze.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
evropsko medijsko pravo
Medijska preža
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih