N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
uvodnik
medijska zakonodaja
notranja svoboda tiska
mediji&volitve
medijski trg
tiskovni svet
mediawatch
mediji&kultura
internet
mediji v svetu
ekskrementi
foto
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Če se ne bomo omejevali novinarji sami in če ne bomo odgovorno ravnali s komaj pridobljeno svobodo, nas bodo omejevali drugi - Zato na vprašanje o uvajanju tiskovnega sveta odgovarjam pritrdilno
Zgodba o tiskovnem svetu sodi v poglavje o samoregulaciji, ta pa je precejšnja nadležnica in za marsikoga prava nebodigatreba. že kot sama beseda je samoregulacija v spotiko, saj je sestavljenka, ki jo tvori tujka z domačo predpono, kar je nezaželena mešanica. Torej: ali avtoregulacija ali samourejanje, to pa zveni kot samohod, ki ni nikoli nadomestil avtomobila ali kot v pozabo odrinjeno samoupravljanje. Toda na nemškem govornem področju prevajajo angleški self-regulation kot Selbstkontrolle, zato bi lahko govorili tudi o samonadzoru oziroma o lastnem nadzoru. Morda bomo ustrezen izraz dognali na letošnjih novinarskih študijskih dneh (od 30. novembra do 2. decembra na Bledu), ko bomo eno dopoldne posvetili prav samoregulaciji, drugo pa tujkam v novinarskem jeziku. Vsekakor bomo morali upoštevati, da gre za samoomejevanje oziroma za prostovoljno odrekanje delu komaj pridobljene svobode tiska (in elektronskih medijev). Tako smo že pri vsebinskih razlogih za zavračanje samoregulacije. Povzeli bi jih lahko v že slišani ugovor: »Zakaj bi se včlanil v društvo novinarjev in celo plačeval članarino za to, da bom moral spoštovati novinarski etični kodeks in da bom obsojen, če ga bom pri pisanju kaj polomil?«

Ni absolutne novinarske svobode
Temu in takim pomislekom odgovarjam, da se ne smemo slepiti. Zavedati se moramo, da je bila absolutna novinarska svoboda samo prehoden pojav na prelomu desetletja in sistema, v obdobju, ko so stari oblastniki sestopali in nas (medije) spustili iz rok. Vajeti so bile kar nekaj časa popolnoma sproščene, saj novi oblastniki še niso vedeli, kako bi se zadeve lotili. Ali pa so novinarjem hlastno zagrozili z labodjim spevom, le da ga zaradi koalicijskih razhajanj dolgo časa niso uspeli uresničiti. Tako sem ob različnih priložnostih, na sestankih v okviru mednarodne novinarske organizacije in na tranzicijskih seminarjih razlagal, da v Sloveniji svoboda tiska ni ogrožena in da vlada sploh nima kakšne posebne medijske politike. Hvala bogu, sem dodal - in v očeh kolegov iz drugih srednje- in vzhodnoevropskih držav zaznal nekaj zavisti. (Toda pojavil se je prosluli zakon o medijih. Na srečo je bilo v njem toliko šibkih mest, da se je krepko zataknil v zakonodajnem postopku, saj je vzbudil zgražanje celo v tujini. Značilno je, da zamenjava vlade na navdušenje nad strokovno nesprejemljivim zakonskim osnutkom ni prav nič vplivala, saj je Bajukova vlada brez pomislekom sprejela Drnovškovo dediščino in jo še celo dopolnila s svojimi domislicami. Videli bomo, kaj bo prinesla nova vladna kombinacija, očitno pa so mediji mikaven plen za vsako oblast. A o tem samo mimogrede in v oklepaju, saj bi bila tema vredna posebne in temeljitejše obdelave.)

Nujnost samoomejevanja
Skratka - sem razlagal nujnost samoomejevanja - če se ne bomo omejevali novinarji sami in če ne bomo odgovorno ravnali s komaj pridobljeno svobodo, nas bodo omejevali drugi. Zato na vprašanje o uvajanju tiskovnega sveta odgovarjam pritrdilno, res pa je, da ob tem dodajam tudi kakšen protivni veznik - samo, vendar, ampak ali kaj takega. In teh pomislekov je toliko, da se bo zazdelo, kot da sem v resnici proti, kar pa nikakor ne drži. Prvi pomislek se nanaša na ime - če namreč iz njega sklepamo na pristojnost in če zanemarimo slab priokus ali celo alergijo na istoimenski organ iz časov samoupravnega socializma. Tiskovni svet se nikakor ne bi smel ukvarjati samo s tiskanimi mediji, kar je drugod po Evropi sicer zelo razširjena praksa. Tudi radio in televizija in še sodobnejši elektronski mediji morajo biti podvrženi enakim načelom in merilom ter enaki presoji. Seveda ob upoštevanju posebnosti posameznega glasila in medija. Zato bi bilo ustrezneje govoriti o medijskem svetu, nad katerega pa se bodo zgrnili izganjevalci tujk. Torej občevalski ali občilski svet? Morda pa zveni grozno (kot poskus hrvaškega novoreka) samo zaradi nevajenosti.

Dvom o sestavi tiskovnega sveta
Drugi, tehtnejši pomislek porajajo dvomi o zmožnosti zagotovitve ustrezne zastopanosti vseh zainteresiranih in kvalificiranih strani in njihovih predstavnikov. Pri tem izhajam iz podmene, da niti ne bo večjih razhajanj o temeljnem načelu - namreč o tripartitnosti tiskovnega sveta. Verjetno se bomo kmalu strinjali, da naj bi za isto mizo sedeli poleg predstavnikov novinarjev in drugih izvajalcev obveščanja, osveščanja (izobraževanja) in zabave prek medijev tudi njihovi šefi (glavni uredniki, direktorji in sploh založniki ter lastniki medijskih hiš). Na tretji strani pa bi bili zastopniki javnosti in sploh t. i. civilne družbe. Z njihovim določanjem in opredeljevanjem, kdo bi lahko bil nosilec posameznih interesov in zaščitnik vrednot, bo gotovo največ težav. Težko si je predstavljati, da bi se bile politične stranke pripravljene odreči svojemu vplivu. Vsekakor bo imela kaj povedati rimokatoliška cerkev in ob njej tudi druge. Kdo naj zastopa mladino in otroke? Kdo te in kdo one družbene skupine? Vprašanjem, ki jih poznamo že iz bitk za Svet RTV Slovenija, se bodo pridružila še nova, saj gre navsezadnje za širše in pomembnejše telo.

Kdo naj ustanovi in financira tiskovni svet?
Četudi bomo nanje našli odgovore, bo še dovolj drugih dilem: kako zagotoviti tiskovnemu svetu avtoriteto in verodostojnost; ga bo potrebno uzakoniti ali bi ga ustanovili s pogodbo; od kod vzeti denar za njegovo profesionalno delo in hkrati preprečiti, da se ne bo zbirokratiziral?

Vsekakor je v zvezi s tiskovnim svetom - za zdaj - več vprašanj, kot je odgovorov nanje. Še največja pa se mi zdi nevarnost, da bomo na papirju našli idealno rešitev, ki pa nikakor ne bo zaživela. Takšno izkušnjo že imamo s samoupravnimi interesnimi skupnostmi za področje informiranja.

izpis

Zoran Medved

Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Varuh medijskih pravic bi lahko ob strokovni pomoči lastnih strokovnih služb kompetentno presojal razmere na medijskem prizorišču
Vprašanje, ali v Sloveniji ustanoviti tiskovni svet ali ne, ni umetno vprašanje! Tiskovni svet bi moral biti, tako kot je to za zdaj pri nas le Novinarsko častno razsodišče, telo, ki uveljavlja načelo samoregulacije pri presoji etičnosti ravnanja udeležencev v procesih množičnega komuniciranja. Poleg novinarjev bi moral tiskovni svet združiti tudi lastnike medijev, predstavnike uprav, lastnike in upravitelje frekvenc, predstavnike malih in institucionalnih delničarjev, na Slovenskem predvsem tiskanih medijev, predstavnike bralcev, poslušalcev in gledalcev množičnih medijev ter predstavnike t. i. civilne družbe oziroma vseh ali vsaj najbolj vplivnih organizacij, ki tvorijo t. i. civilno družbo.

Kaj bi pridobili novinarji?
Za presojo bodočega položaja in vpliva tiskovnega sveta v slovenski družbi je zato nujno vedeti, kakšen je sedanji in kakšen naj bi bil prihodnji status teh ustanovnih skupin tiskovnega sveta. Novinarji bodo menda z izstopom iz cehovskih krogov pridobili, saj bi v tiskovnem svetu lahko presojali in obsojali tudi napake tistih, ki velikokrat ovirajo njihovo delo. Toda novinarji kot mali delničarji in solastniki medijev ostajajo predvsem v medijih zaposleni najemni delavci, ne znajo braniti svojih lastniških deležev in so preveč odvisni od kratkoročnih finančnih interesov drugih malih delničarjev ter nebogljeni, ko gre za vplive in pritiske velikih ali institucionalnih delničarjev. Tako iz novinarskih vrst - kot moralna in strokovna avtoriteta - lahko izstopajo le posamezniki, ki jim javnost takšno avtoriteto priznava.

Prav pri lastništvu medijev prihaja v zadnjem času do velikih in pomembnih premikov. Med tiskanimi dnevniki prihaja do kapitalskih povezav in koncentracije tržnih deležev, med lastnike medijev vstopajo dejanski centri finančne moči, denimo banke ali velika podjetja. Veliki tržni deleži in oblikovanje medijskih skupin ter združevanje medijev, vse to na majhnem slovenskem trgu zmanjšuje paleto različnih interesov, ki bi lahko vplivali na izničenje pristranskosti pri odločitvah tiskovnega sveta, saj dva ali trije veliki lahko hitro dosežejo nekakšen »kartelni« dogovor o nenapadanju in tako razvrednotijo prizadevanja tiskovnega sveta.

Posebna zgodba je civilna družba, saj se pri nas vanjo uvrščajo tudi organizacije, ki so na svojih področjih delovanja delni monopolisti ter celo aktivni in večinski lastniki posameznih medijev, tako da nikakor ne nastopajo samo v eni od možnih vlog. Če pa so vloge pomešane, je preglednost interesov manjša, formula delitve predstavniških mest v tiskovnem svetu pa izredno zahtevna.

Vsak medij naj sprejme lastna poklicna merila
Tiskovni svet bi ustanovili veliko lažje, če bi po vzoru RTV Slovenije večina množičnih medijev pri nas sprejela lastna poklicna merila in načela novinarske etike, kar v razvitih državah ni nobena izjema. Če bi bila večina medijev že zavezana nekim skupnim merilom in etičnim načelom, bi v tiskovnem svetu lažje dosegli soglasje, kaj je prav in kaj narobe. Toda vemo, da tega soglasja zdaj ni, da je spopad za tržne deleže hud in da je iluzorno pričakovati, da se bodo mediji samoomejevali, dokler je njihova usoda prepuščena predvsem trgu.

Zato bi bilo morda modro premisliti o tem, da v Sloveniji najprej ustanovimo institucijo varuha medijskih pravic, ki bi lahko neodvisno in ob strokovni pomoči lastnih strokovnih služb in strokovnjakov z univerz, končno tudi iz medijev, kompetentno presojal razmere na medijskem prizorišču in opozarjal ne samo na moralne ali strokovne spodrsljaje, ampak tudi na kršitve zakonodaje, zakonsko neurejena vprašanja in podobno. Izkušnje z varuhom človekovih pravic so v tem primeru sila dobrodošle, še bolj o tem, kako se ga znebiti ali nanj v primernem kontekstu pozabiti.

izpis

Rajko Gerič

Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Podprl bi ustanovitev tiskovnega sveta, vendar bi morali biti pozorni na njegovo sestavo, ki mora zagotoviti nepristranskost, profesionalost in avtoriteto, ki bi bila priznana v našem medijskem prostoru
Z vprašanjem medijske etike, novinarske etike, medijskega samospraševanja in postavljanja lastne podobe pred ogledalo se ukvarjam, odkar sem napisal prvi stavek in ga postavil na ogled drugim.

Z objavljanjem, javnim delovanjem sem postal medij. Postal sem del medija in tako nevede prodrl v javnost na popolnoma drugačen način. Z informacijo sem prodrl v tisti del, katerega segment sem bil prej od znotraj. Bil sem del množice, ki je srkala informacije od zunaj, kar naenkrat pa sem postal opazovalec te množice, ki jo zdaj gledam z zunanje perspektive in se postavljam v vlogo, da tej množici sam posredujem informacije.

Tako pa sem tudi samega sebe postavil na ogled in v presojo tej javnosti. Pa vendar se zdi oziroma je vsakemu novinarju jasno, da javnost kot nehomogena, razdeljena množica še zdaleč ne premore tiste kritičnosti, ki je potrebna za postavljanje pravil, s katerim se ščiti pravica javnosti do objektivnega in celovitega obveščanja. Pravica vedeti je temeljna pravica sodobnih demokracij in pri tem je najpomembnejšo vlogo odigral svobodni tisk oziroma mediji.

Napor »starih« demokracij za samoregulacijo oziroma nadzorovanje medijske podobe v pozitivnem smislu je zato logična posledica razmaha medijskega prostora.

Kdo naj razsoja o delovanju medijev?
Pri tem se seveda postavlja bistveno vprašanje: kdo je tisti, ki lahko nadzira medije oziroma tisti, ki razsoja o njihovem delovanju. So mediji sami dovolj zreli, da poskrbijo za samoregulacijo, so novinarji dovolj usposobljeni in samokritični, da lahko sami od znotraj skrbijo za spoštovanje osnovnih pravil novinarske in družbene etike.

Za razliko od nekaterih drugih novinarskih kolegov menim, da ne in da medijski prostor potrebuje nekakšno obliko »nadzora« oziroma potrebuje nekoga, ki suvereno opozarja na napake in kršitve, ki bi jih tudi v slovenskem prostoru lahko naštevali vsak dan. Prav razcepljenost slovenskega medijskega prostora in medijska samovšečnost pa že nekaj let vztrajno preprečujeta razvoj oziroma postavitev neodvisne, nepristranske in predvsem učinkovite institucije, ki jo lahko imenujemo tiskovni svet, častno razsodišče, medijski ombudsman ali kako drugače.

Novinarsko častno razsodišče ni dovolj učinkovito
Ker sem imel v zadnjem letu dni in pol privilegij spoznati delo novinarskega častnega razsodišča od znotraj, saj sem z novim sklicem tudi član tega organa Društva in Sindikata novinarjev Slovenije, lahko rečem, da učinkovitega organa v tej smeri v našem medijskem prostoru še nimamo.

Razlogi so sicer banalni, vendar zadostni, da Novinarsko častno razsodišče (NČR) ne deluje že več kot tri mesece. Najprej je tu prezasedenost devetih članov, ki so vsi aktivni novinarji in so se za častno in brezplačno funkcijo v NČR odločili na prostovoljni osnovi, ki pa za resno delo terja precej odrekanja. Nihče od nas za delo v NČR nima prevelike podpore s strani svojih delodajalcev, zato so sklici NČR pogosto na meji sklepčnosti, usklajevanja datumov sej pa pobirajo predragoceni čas. NČR je z novim sklicem in novim predsednikom Zoranom Medvedom (ki pa je v odstopu, saj kot novi odgovorni urednik regionalnega televizijskega centra Maribor po statutu Sindikata novinarjev Slovenije ne more biti več član NČR) sicer sprejel pomembne novosti, ki prispevajo k večji hitrosti in učinkovitosti obravnavanja pobud za obravnavo pred NČR, vendar je na mizi razsodišča vse večji kupček nerešenih zadev in zadev v postopku.

Med pomembnejšimi novostmi je po mojem mnenju tudi odločitev NČR, da prične postopek samo v primeru, če zadeve ne obravnava sodišče. Ta pomembna novost vsaj moralno obvezuje vse, ki so v postopku, da poskušajo najprej poiskati mnenje NČR. Seveda jih nihče ne more obvezati, da morebitne »obsodbe« NČR ne predložijo kot obremenilnega strokovnega mnenja na sodišču, če se pozneje kljub vsemu odločijo za tožbo proti novinarju ali časopisni hiši. Kljub temu pa je pomembno, da NČR vsaj med morebitnim postopkom pred rednimi sodišči ne sodeluje pri dodatnem »obremenjevanju« tožene strani.

Naš novi »kolega« in zdaj že razvpiti pravni strokovnjak Matevž Krivic je sicer takšno obrazložitev in ravnanje NČR na nedavnem srečanju na Brdu pri Kranju močno napadel, vendar se meni še vedno zdi izredno primerna in bom na njej kot član NČR dosledno vztrajal.

Sicer pa je samo presojanje o posameznih zadevah s strani NČR - odkar sem član - potekalo profesionalno in v skladu s sprejetimi pravili.

Tiskovni svet in častno razsodišče
Pri oblikah tovrstnega regulatornega organa za medije se v svetu malokrat pojavlja oblika »čistega novinarskega organa«, saj v tiskovnih svetih ponavadi sodelujejo predstavniki medijskih hiš, torej ne nujno novinarji in pa predstavniki civilne družbe.

NČR kot skupni organ DNS in SNS o tej obliki seveda ne more razmišljati, vprašanje pa je ali bi bilo pametno imeti še en organ s podobnimi nalogami, kot jih ima NČR. Ustanovitev tiskovnega sveta spodbujajo predvsem tisti, ki nasprotujejo Društvu in sindikatu novinarjev nasploh oziroma z enim ali drugim niso zadovoljni, zato bi morda tiskovni svet prinesel neko dodatno obliko nadzora in ocenjevanja medijskega prostora. Osebno sem vedno podpiral »zdravo konkurenco«, zato bi podprl tudi ustanovitev tovrstnega tiskovnega sveta, vendar bi morali biti pri tem predvsem pozorni na njegovo sestavo, ki mora zagotoviti nepristranskost, profesionalost in avtoriteto, ki bi bila priznana v našem medijskem prostoru, česar za NČR žal (še) ne moremo trditi. Kot novinar nacionalne RTV hiše sem sodeloval tudi pri pripravi Kodeksa RTV Slovenija, v katerem je celotno poglavje namenjeno ombudsmanu, ki naj bi skrbel za spoštovanje etičnih meril. Čeprav je kodeks že sprejet tudi s strani Sveta RTVS, pa še vedno ni jasno, kdo bo ombudsman. Osebno se za postavitev posebnega ombudsmana na ravni RTVS nisem zavzemal, saj se mi zdi problematičen predvsem zaradi podvajanja s funkcijo NČR, mislim pa tudi, da se takšna oblika nadzora nikakor ne more akumulirati v enem človeku. Institut ombudsmana bi moral biti tudi na javni RTV, če bo sploh kdaj postavljen, skupinski in ne individualni organ.

Kakor koli že, mediji sami sebi niso namen in zato je pozitivni nadzor nad njihovim delovanjem in samoregulacija bistven temelj demokratičnega razvoja slovenskega medijskega prostora.

izpis

Matea Verhovčak

Vprašalnik o tiskovnem svetu
Ali v Sloveniji potrebujemo tiskovni svet?
V Sloveniji se porajajo vprašanja in dvomi o tem, ali sploh potrebujemo takšno institucijo, kot je tiskovni svet. Še več. Veliko ljudi za tiskovni svet še sploh ni slišalo. Kako pa je s strokovno javnostjo, torej z novinarji?

V sodelovanju z Zavodom za odprto družbo - Slovenija sem pri pripravi diplomske naloge anketirala 22 novinarjev in urednikov osrednjih medijev, ki dejavno sodelujejo pri poročanju o javnih glasilih ali v medijski kritiki. Vprašalnik je bil sestavljen iz štirih sklopov (stanje profesionalne etike v Sloveniji, interni, eksterni ter kooperativni sistemi medijske odgovornosti) in 20 vprašanj. Predstavljamo vam rezultate vprašalnika:
  • 55 % vprašanih novinarjev meni, da raven profesionalne etike v Sloveniji UPADA.
  • 64 % novinarjev pa misli, da zanimanje javnosti za medijsko etiko v Sloveniji NARAŠČA. Rezultat ni presenetljiv, primerljiv je z rezultati enakih evropskih raziskav.
  • Na vprašanje, ali bi podprli sprejetje internega medijskega kodeksa v svoji medijski hiši, je kar 82 % novinarjev odgovorilo pozitivno.
  • Vsi novinarji bi podprli imenovanje ombudsmana, ki bi obravnaval pritožbe na verodostojnost prispevkov, objavljenih v njihovem mediju.
  • Za prakso, da medij imenuje člana redakcije, pristojnega za etična vprašanja, ki odpira vprašanja in vzpodbuja razprave o profesionalni etiki na redakcijskih sestankih, je slišala samo slaba polovica anketiranih.
  • Za običaj, da posamezni mediji razpošljejo osebam, ki jih omenjajo v svojih prispevkih, vprašalnike, s pomočjo katerih preverjajo, ali te osebe menijo, da so v prispevkih obravnavane in povzete korektno in verodostojno, je slišala polovica novinarjev.
  • Praksa, da posamezni mediji objavijo vprašalnik, v katerem sprašujejo javnost, kaj meni o natančnosti in korektnosti njihovega poročanja, je znana 73 % anketirancev.
  • 71 % pravi, da njihov medij redno objavlja popravke.
  • Samo 43 % pa popravke objavlja na istem mestu, kot je bil objavljen članek, ki je predmet popravka.
  • 67 % misli, da bi novinarji morali imeti visokošolsko izobrazbo.
  • Samo 36 % pa misli, da stopnja izobrazbe vpliva na raven profesionalne etike posameznega novinarja.
  • Po mnenju slovenske strokovne javnosti v Sloveniji nimamo dovolj strokovnih publikacij, knjig, radijskih in televizijskih oddaj, ki kritično obravnavajo delovanje medijev in novinarstvo, saj jih skoraj tričetrt odgovarja z ne.
  • Kar 86 % novinarjev misli, da nimamo dobro urejenega in kakovostnega izobraževanja za novinarje.
  • 77 % anketiranih meni, da so jim dostopne kakovostne raziskave o medijih v Sloveniji.
  • Na vprašanje, ali je v slovenski medijski zakonodajo dobro urejeno vprašanje pravice do popravka, odgovarja z da 58 %,
  • 71% pa meni, da je to področje potrebno urejati z zakonom.
  • Samo 73 % novinarjev je znan model tiskovnega sveta kot nevladne organizacije, ki zajema lastnike medijev, novinarje in predstavnike javnosti, zaradi (ne samo) sprejemanja pritožb javnosti in podajanja mnenj o teh pritožbah.
  • 71 % pa je mnenja, da tiskovni svet v Sloveniji tudi potrebujemo.
  • Na zadnje vprašanje, kdo naj bi ustanovil tiskovni svet in kakšne na bi bile njegove pristojnosti, so odgovorili tisti, ki mislijo, da tiskovni svet v Sloveniji potrebujemo.


Kdo naj bi ustanovil tiskovni svet v Sloveniji?
Skupna premisa večine odgovorov na zadnje vprašanje je (samo en novinar meni, da naj bo to državni zbor) ta, da mora biti ustanovitelj tiskovnega sveta vsekakor nevladna organizacija. Mnenja pa so si različna v predlogih, kateri segment nevladnih institucij naj sproži ustanovitev obravnavane infrastrukture. Večina anketiranih novinarjev je mnenja, da je za to najbolj primerna ustrezna novinarska organizacija (Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije, lokalna podružnica IPI, sekcija za tisk pri Gospodarski zbornici Slovenije). Novinarji predlagajo tudi Zavod za odprto družbo - Slovenija (Media Watch) in univerzo oziroma Fakulteto za družbene vede. Nekaj jih tudi meni, da bi se ustanovitvi pridružili še predstavniki civilne družbe oziroma zainteresirane javnosti. Predlogi so tudi, da naj tiskovni svet ustanovijo mediji sami ali predstavniki največjih medijev. V tem primeru naj bo struktura tiskovnega sveta dvodomna, sestavljena iz lastnikov in zaposlenih.

Tiskovni svet naj bi na nek način prevzel pristojnosti Novinarskega častnega razsodišča, ki je dobilo kritiko, da pri obravnavi pritožb ne more preseči subjektivnosti. Imel naj bi funkcijo evaluacije kontroverznih početij prispevkov v medijih ter opozarjanj na kršitve profesionalne novinarske etike. Nekaj jih tudi meni, da bi tiskovni svet moral imeti tudi izobraževalno funkcijo, saj bi poskrbel za šolanje in sponzoriranje medijskih delavnic. Lahko bi tudi izdajal neke vrste publikacije »media watch« in tako vplival na večjo profesionalnost novinarjev. Javnost bi ščitil pred vdorom medijev v zasebnost. Tiskovni svet naj vpliva na kakovost medijev tako, da jih opozarja na kršitve profesionalne etike, le-te pa naj bodo javno razglašene, novinarjem in avtorjem prispevkov pa se naj izreče javni opomin. Iz strokovnih krogov pa je prišla tudi pobuda, da naj tiskovni svet Slovenije deluje v skladu z usmeritvami evropskih tiskovnih svetov.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

profesionalna etika in samoregulacija

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev