V radikalno opustošeni medijski krajini na Slovenskem, ki ji čast rešujejo le redki in kvečjemu samozaložniški projekti, kot so na primer glasilo Anarhistka, spletne strani Federacije za anarhistično organiziranje in Njetworka, pred kratkim odprt internetni portal gibanja 15O (www.15o.si), ne nazadnje Radio Študent ter časopis Tribuna, in ki je zgolj simptom intelektualnega opustošenja povzročenega z mnogimi in nenehnimi korupcijami ter privatizacijami s strani predstavnikov kapitalo-parlamentarizma, prihaja v zadnjem obdobju do čedalje bolj čustvenih izpadov njenih dežurnih apologetov. Zdi se, kot da bi rumenizacija mainstreamovskega tiska ravnokar preklapljala iz svojega sedaj že tradicionalnega načina delovanja pod sloganom »Ko se dogaja, mi poročamo!« v radikalnejšo različico aktivne, a skrajno patetične obravnave določenih čustvenih značilnosti parlamentarnih predstavnikov kapitala. Teorije zarote, ki jih poosebljajo zdaj »levi« zdaj »desni predstavniki ljudstva« se – tako tipično za čas »krize«, ki je itak sopomenka kapitalizma – vihtijo v višave in doline medijskega etra z enim samim namenom: da bi zakrile ključni problem – krizo parlamentarnega zastopništva oz. krizo demokracije-kot-jo-poznamo. Tako je v slovenski (medijski) prostor že pred leti skozi velika vrata zakorakal holivudiziran, senzacionalističen in zarotniški način naslavljanja »javnosti«, ki ga podpira večno vladajoča elita »levih« in »desnih profesionalnih politikov« ter njihovih zvestih korporativnih oziroma menedžerskih spremljevalcev na vseh pomembnih področjih, od zdravstva, prek šolstva, vse tja do vselej navidezno nedolžne kulture, z njeno sodobno umetnostjo in »kreativnimi industrijami« vred.

Čeravno ni prav veliko tehtnih razlogov za aktivno spremljanje izdelkov, ki nam jih servirajo preostanki starih, utrujenih in tako ali drugače razprodanih »medijskih hiš«, bomo tukaj navedli enega od najnovejših primerov značilnega prerekanja v medijih, ki se zdi dobra ilustracija oziroma iztočnica za predmet tega besedila.

Vprašanje neimenovanega novinarja Multimedijskega centra RTV Slovenija: »Greh je, da nisi SDS, da ne dihaš njihovih usmrajenih idej, ne ploskaš njihovim antidemokratičnim izpadom, ne spregleduješ njihovih notoričnih laži, ne pristajaš na njihove udbovske manipulacije,« je med drugim v svoji kolumni zapisala novinarka   Tanja Lesničar Pučko. Zdi se, da je fenomen psihoze strahu pred »princem teme«, kot se označuje Janeza Janšo, vodilo in rdeča nit levice v zadnjem času?

Štrajn: Po mojem ni problem v strašenju pred princem teme. Opozarjanje na to strašenje je predvsem učinek zarotniške mentalitete v SDS-u. Če primerjate pisanje kake Demokracije in pisanje na spletnih medijih levice, bi kvečjemu rekli nasprotno, da celo veliko premalo strašijo volivce pred SDS-om in njenimi totalitarnimi težnjami. Problem vseh – ne samo političnih nasprotnikov, ampak tudi kritičnih opazovalcev družbenih dogajanj – pa je, kako se ne ujeti v retorično zanko o strašenju pred SDS-om in kultom njenega voditelja. Kajti pred tem pojavom je treba predvsem argumentirano svariti zaradi skrite agende za siceršnjo populistično, paranoično in sovražno retoriko te stranke. V mandatu 2004–2008 so se dovolj jasno izkazale težnje k oblikovanju oligarhične vladavine, med drugim temelječe na sporazumevanju z neoliberalnimi svetovnimi centri moči in domačimi tajkuni, takrat posebej ustvarjenimi za ta namen. Zdaj je težnja po tem, da bi ukradli demokracijo volivcem, še bolj očitna, se pa seveda prikriva z nacionalistično, antikomunistično in drugo nestrpno retoriko.

Makarovič: To nam predvsem pove veliko o skrb zbujajočem stanju znatnega dela slovenske levice, ki očitno skuša črpati svojo legitimnost samo še iz nestrpnosti in sovraštva do političnega nasprotnika. Dokler ne ustvarijo kakšne bolj pozitivne programske vizije, bo to zelo slabo tako za perspektive levice kot za perspektivo Slovenije.[1]

Takšnih pogovorov, soočenj, debat in »kresanj mnenj« kar mrgoli na najrazličnejših medijskih kanalih v Sloveniji. Skupni imenovalec jim je, poleg odsotnosti dialoga oziroma resnično produktivne demokratične debate, proizvodnja in reprodukcija paranoidnega razumevanja že tako problematične predstavniške demokracije, ki da je odvisna od vsakokratnega psihološkega profila njenih ključnih oblastnikov. To seveda ne preseneča, ker gre pojav z roko v roki z obstoječim predstavniškim sistemom, ki v resnici zastopa in uresničuje le agende, potrebe in želje peščice materialno in finančno premožnega prebivalstva. Za pravilno razumevanje vsebine, o kateri pišemo v nadaljevanju, je treba izhajati iz razumevanja konkurenčnih pogojev, ki vladajo na političnem trgu navidezno razdeljenem na levi in desni pol. Konkurenca med »političnimi nasprotniki« v vrstah profesionalnih politikov je zelo vidna takrat, ko gre za domnevna »ideološka« razhajanja: na eni strani podpora, na drugi pa zavračanje podpore pravici do splava ali do verouka v šolah, ali pa pravicam LGBTIQ itn. Vendar ni presenetljivo, da tovrstna konkurenca nenadoma umanjka vsakič, ko je govora o pravicah do brezplačnega izobraževanja prebivalstva (štipendije, šolnine, študentski domovi), brezplačnega informiranja in komuniciranja (internet idr.) ali pa brezplačnega zdravstva in zobozdravstva za vse (ne eno ne drugo v Sloveniji že dolgo nista več brezplačni), medtem ko, na primer, idejo univerzalnega temeljnega dohodka ne promovira prav nihče med profesionalnimi politiki. Četudi je na retorični ravni zaznati določene (populistične) izjave teh profesionalcev, ki se zavzemajo za socialno blaginjo, pa na ravni morebitnega udejanjenja omenjenih splošnih zahtev v prakso vsa njihova potencialna prizadevanja praviloma umanjkajo. O tem priča vedno bolj v pošastno in poniževalno komercialo potapljajoči se zdravstvo, šolstvo, informiranje itd. Kaj potemtakem pravzaprav zagovarjajo profesionalni politiki?

Ravno na polju zagovorništva kapitala v resnici pride do izraza vsa njihova profesionalnost. Vse marketinške strategije narekujejo močne odmerke čustvenih intervencij v medijsko krajino, če hoče biti njihov akter zaznan in prepoznan v tako imenovani javnosti, sploh če želi – in to je vse prej pravilo – prek pridobljene popularnosti odnesti dobiček. Jasno je, da ta dobiček ni nujno v denarni obliki, temveč je pomemben predvsem v simbolnem smislu. Profesionalcu gre za prepoznavnost, vpliv, mreženje. Resnično mu gre za to, da se njegove mreže pnejo čim dlje, podolgem in počez, pa naj gre finance (bančništvo), pravo (odvetništvo), kulturo (sodobna umetnost in »kreativne industrije«), zdravstvo (korporativna farmacija) itd. Od Udbe do Sorosa, od Yesa do Lion's Cluba, od informacijskega pooblaščenca prek nacionalnega preiskovalnega urada do protikorupcijske komisije, od Senice do Čeferina, čez Patrio od udbomafije do dildomafije, od korporacije do korporacije, od banke do banke … To so razne lokalne fraze, orodja in nastopaški pripomočki, ki jih v svojih besedilnih bojih vsake toliko časa uporabijo profesionalni politiki, medtem ko funkcije socialne države vse bolj in potihem prav po njihovi zaslugi odmirajo.

Tako se je tudi uveljavilo dnevno razglabljanje o »levih« in »desnih« ter ozadjih sil, na katerih sloni moč njihovih predstavnikov, menedžerjev, gurujev in voditeljev. Velja tudi nenapisano pravilo, da naj bi bila tovrstna nizkotna debatiranja (v slogu kdo je komu v kabinetu ministrstva za kulturo pustil zgolj prazno steklenico viskija ipd.) rezervirana za pripadnike in somišljenike »desnice«, a če še enkrat pazljivo preberemo začetek zgornjega pogovora na MMC RTV Slovenija, v katerem se srečamo s pisanimi označbami, kot so »usmrajene ideje«, »notorične laži« in »udbovske manipulacije«, vidimo, da se tudi »levo« medijsko ozračje segreva (volitve so na obzorju).

Hkrati s splošno inflacijo označbe »udbaštvo« samega Janeza Janšo na »levi strani« prav obsedeno obravnavajo kot »Princa teme«, »paranoika«, »totalitarista« ali »oligarha«, ki bo neizogibno »spet vpeljal represijo« (kot da zdaj represije sploh ni!), če le zmaga na predčasnih volitvah. Zdi se, da ravno v tem primeru, s temi nenehnimi afektiranimi projekcijami (nezavednega?) prihaja do najočitnejšega poskusa poosebljanja nekega »desnega« akterja kot dežurnega negativca, ki naj bi v resnici prevzel krivdo za marsikateri greh »levice«. »Princ teme« tako »levici« služi za strašenje »levih« volivcev: če ne boste pridni in volili nas, bo prišel On in vam odvzel vaše preostale človekove pravice, še tisto malo svobode, ki jo še imate ipd. Če bomo volili »leve«, bomo v resnici izbrali manjše zlo, razmišljajo nekateri »levi volivci«. Z domnevno manjšim zlom se tako v resnici opravičujejo, soustvarjajo in reproducirajo že obstoječa represija, kriza, finančni rezi pri vseh socialnih transferjih, uničevanje javnega v imenu zasebnega itd. Vendar, kot nam veleva anarhistično geslo,

»I rečnik govornika je uličarski!« (»Besednjak govorcev pa je ulični!«) To frazo je nekoč vneto ponavljala danes najbrž že pozabljena Staka Novković Đjorđević, voditeljica na Televiziji Beograd v miloševićevskih časih in tedaj znani televizijski obraz takratnega srbskega režima. Šlo je za poskus degradiranja in omalovaževanja opozicijskih nasprotnikov tamkajšnje vladajoče postsocialistične oligarhije oziroma množičnih uličnih protestov, ki so v tistih časih potekali v globoko obubožani, a pravzaprav čedalje bolj neoliberalizirani srbski državi, ki se je pravkar lotevala obsežnega vojskovanja po vsej že razpadajoči Jugoslaviji (vojna kot logično nadaljevanje krize jugoslovanskega socialističnega kapitalizma). Vsa narodnjaško-populistična korupcija, vojaška retorika, hujskanje in medsebojne obrekovalske retorične igre oblastnikov so v resnici prikrivali ozadje povsem očitno naraščajoče družbene neenakosti – namreč njeno kapitalsko ozadje – pred večinoma revnim demosom. To srbsko medijsko sliko tu omenjamo zato, ker nas pričujoči ponavljajoči se besedilni eksperimenti tukajšnjih dežurnih levičarjev v stilu »za vse je kriv Janša« nekoliko spominjajo na vztrajno ponavljanje navedene beograjske propagandne fraze. Vsega je kriv Janša, nam sporočajo, pred očmi pa jim potekajo sumljive »dokapitalizacije« (preusmerjanje velikih količin javnega denarja v, na primer, napol že razprodano NLB), ko oblastniki širijo svoj vpliv v državnih podjetjih in javnih zavodih (kot v primeru odprodaje Železniškega zdravstvenega doma Ljubljana[2]), ali pa takrat, ko omogočajo sumljive ultradrage strateške gradnje (kontroverzni TEŠ 6) ipd. Pri tem jim pomagajo mainstreamovski mediji (televizija, radio in njihove spletne različice), ki dejansko – ob hkratnem radikalnem udinjanju agresivnem marketingu – delujejo kot ustvarjalci informacijskih dimnih zaves, da omogočijo nadaljevanje gospostva vsakokratne menedžerske politokracije, ki se vsake štiri leta na volitvah kot »prazniku demokracije« utečeno menjava ali pa zgolj prelevi iz tistih že znanih v nove strankarske blagovne znamke.

Tukaj želim čim bolj plastično pokazati, da je vsakršna in vsakokratna produkcija paranoje – na primer janšofobije – skozi in s pomočjo medijev zgolj posledica/orodje/orožje/simptom permanentne krize predstavniške demokracije oziroma kapitalo-parlamentarizma. Verjamemo namreč, da gre za psihološke manipulacije oblastnikov, ki jim omogočajo nenehno podaljševanje vladanja. Opisane razmere so neke vrste mehke vojne razmere, prakticirane v medijih, vojna pa je, kot vemo, le način ohranjanja kapitalističnega produkcijskega načina – diktata globalnega trga – z vsemi njegovimi negativnimi socialnimi posledicami, ki jih tukaj niti ne bomo naštevali. Podobnost z vojno se morda zdi minimalna, vendar gre v bistvu za pomanjkanje dialoga oziroma prostora za odprto, demokratično debato, ali z drugimi besedami javnega foruma, namesto katerega nam mediji strežejo z nenehnimi prepiri oblastnikov, ki so pa itak vsi na isti strani – na strani vladanja oziroma vzdrževanja gospostva. Medijska produkcija paranoje odvrača pozornost publike od pereče potrebe po skupnemu, po izgradnji prostora za izmenjavo poglobljenih mnenj, kritiko in debato, torej odprtega skupnega prostora, ki je temeljni pogoj za neposredno demokracijo. A kljub temu se zdi, da ljudje čedalje bolj razumejo razmere, v katerih so se znašli, ne nazadnje tudi po lastni »krivdi« (politična pasivnost), zato so tudi vedno bolj pripravljeni aktivno sprožati resnično politične iniciative in se jih tudi udeleževati.

Gibanje 15o je nedavno pokazalo, da se tudi dojemanje vloge in možne oblike medijev radikalno spreminja, tako kot se spreminja odnos do parlamentarne demokracije, ki jo pripadniki gibanja vztrajno zavračajo z že široko uveljavljenim geslom »Nihče nas ne predstavlja!« To seveda pomeni, da ustvarjanje medijske paranoje ne more več imeti prvotno načrtovanega učinka, čeprav brez dvoma še vedno pušča nekatere negativne posledice. A kljub dejstvu, da paranoidne medijske podobe učinkujejo zelo negativno, velja tudi vzporedno dejstvo, da jih ljudje vendarle razumejo in tudi zavračajo kot nepristne. Aktivistični posamezniki in skupine se poleg splošne zavrnitve medijev-kot-jih-poznamo prizadevajo za vzpostavitev avtonomnih, demokratičnih medijskih platform ter na tem tudi aktivno delajo.

Ko mislimo o krizi predstavniške demokracije, si moramo prizadevati tudi za premik iz agende medijskega senzacionalizma z močnimi odmerki paranoje k agendi medijske avtonomije oziroma razpršenega, odprtega, interaktivnega informiranja za ljudi in od ljudi. Na tej poti nam kratko malo ne more več biti usodno pomemben abstraktni in tudi konkretni strah pred prihajajočo desnico, če se preudarno lotevamo izgradnje lastnih demokratičnih in informacijskih poti, kanalov in mrež, ki se pomembno razlikujejo od kontaminiranih tradicionalnih: delujejo horizonontalno, nehierarhično in nekorporativno, zato ne izhajajo ne iz nacionalnega ne iz komercialnega ozadja, temveč imajo radikalno enakost za univerzalni zastavek svojega delovanja. Zaščita pred širjenjem paranoje in podobnimi medijskimi ukanami (levega) kapitalo-parlamentarizma je torej prakticiranje direktne demokracije tu in zdaj, tudi skozi njej primerne medije, ob ultimativni rabi ustreznih psihoanalitičnih orodij v teoriji in praksi političnega.

Na slabi tretjini Mladininih naslovnic, izšlih med januarjem in oktobrom 2011, je bil upodobljen Janez Janša. Mladina je nedvomno pretehtala razloge, zaradi katerih se je odločila tako pogosto izpostaviti tega profesionalnega politika, ki pooseblja slovensko »desnico«. Ta fenomen je toliko bolj zanimiv, če imamo v mislih, da so Mladinine naslovnice precej izviren način približevanja vsebin tednika bralcem, s specifično premišljeno vizualno formo, ki ima že zelo dolgo tradicijo obravnave najrazličnejših pomembnih družbenih tematik na duhovit, humoren, kritičen ter konceptualno in oblikovno večinoma izpopolnjen način. Kljub temu ne moremo mimo misli, da mora imeti tako pogosto poudarjanje in navzočnost Janše na naslovnicah in tudi v notranjosti revije globlji pomen. Zdi se, kot da bi šlo za povzdigovanje njegovega »lika in dela« na raven ultimativnega simbola za marsikatero krivdo, napačno ravnanje, negativni izid določenih družbenih procesov in podobno.Ne gre torej več za to, koliko in kako pisati o Janši (ali komerkoli drugem) in z njim povezanimi temami (nobene omejitve v tem smislu nikakor ne bi bile upravičene), temveč prej za vtis in dejstvo, da se Janšo kot simbol vsega, kar naj bi bilo antilevo, izjemno pogosto uporablja v vseh mogočih oblikah in kontekstih. Od tod se čedalje bolj zdi, da Janša kot pogosto uporabljen simbol pravzaprav upodablja določen simptom »levice« in njenih slednikov, in sicer simptom projekcije lastnih potlačenih neoliberalnih grehov na neki subjekt, ki naj bi prevzel simbolno krivdo za te grehe.

Pri tem nikakor ne gre spregledati pomena dejanj figure nekega profesionalnega politika, ki nosi vso odgovornost v vlogi predstavnika javnosti, zastopnika državnih funkcij itd.; prav tako nam ne gre za kritiko novinarskega pristopa, ki je lahko takšen ali drugačen, v primeru Mladine pa vsekakor na zavidljivi analitični ravni, sploh v primerjavi z drugimi mediji, temveč želimo opozoriti, da dejansko prihaja do nevarne tendence po določeni glorifikaciji nekega simbola, ki lahko vpliva na zožitev potencialnega mišljenjskega polja v novinarskih prispevkih. Verjamemo namreč, da imamo opravka z določeno fiksacijo, ki v resnici ustvarja janšofobijo, le ta pa nikakor ne more biti produktiven odgovor ne na »leve« ne na »desne« neoliberalne totalitarizme. Rečeno poenostavljeno: če je nekdo zares »levičar«, naj predvsem konstruktivno dela »levico«, namesto da nenehno obsedeno projicira vse svoje komplekse na »desnico«.

Zato se zdi odmik od te fiksacije eden nujnih pogojev za drugačno, bolj produktivno premišljevanje kapitalo-parlamentarizma v medijih in širše: s spremembo dosedanjega diskurza bi novinarji bralcem poslali jasno sporočilo, da razumejo takšne in drugačne »politične osebnosti« predvsem kot vsem nam enake, kot prve med enakimi. V nasprotnem primeru pa, dokler vzdržujejo strah pred tem ali onim profesionalnim politikom, v resnici sami vzdržujejo tudi vsakovrstne elite, ki jih sicer tako pogosto in velikokrat senzacionalistično kritizirajo. V sedanjih razmerah je na prvi pogled vidno, da imajo v medijih pred državljani, civilnimi organizacijami in iniciativami daleč večjo prednost stranke, državna uprava in posamezni profesionalni politiki, da niti ne omenjamo ogromnega vpliva komercialnih zabavljaških vsebin. Prezrte in zdaleč premalo (in premalo poglobljeno) zastopane vsebine civilnega sektorja bi morale priti v prvi plan ravno tam, kjer zdaj prevladujejo janšofobni članki. Za to je, seveda, nujno potreben zasuk v pristopu samih novinarjev, a očitno tudi osvežitev, ki prihaja z mlado generacijo prekernih do-it-yourself medijskih aktivistov. Ti niso več nekje daleč na medijskem obzorju, temveč že dlje časa uspešno soustvarjajo prostor skupnega v medijih in predvsem onkraj njih.