Pred časom sem sodeloval na okrogli mizi, ki se je ukvarjala z vprašanjem, ali naj slovenski novinarji ustanovimo zbornico. Med tistimi, ki so zbornico zagovarjali, se je najpogosteje pojavljal argument, da bo to telo poskrbelo za ugled novinarskega poklica. Iz česa je pravzaprav sestavljen ugled novinarskega poklica? Iz vsote ugledov, ki jih imajo v tej družbi posamezni novinarji? Iz višine honorarja ali plače, ki jo novinarji dobivajo za svoje pisanje? Iz strahu, ki ga imajo nepošteni pred raziskovalnim novinarstvom, ali spoštovanja, ki ga mora imeti oblast do novinarskega dela? Če se ugled meri predvsem z denarjem, ga je potemtakem mogoče najprej doseči s sindikalnim delom – močnejši ko bo sindikat, boljše plače in honorarje bo dosegal za novinarski ceh.

Vendar dvomim, da novinarji hrepenijo po tej vrsti ugleda, kajti ugled poklica je najbolj odvisen od tega, kako ljudje sprejemajo novinarsko delo, koliko verjamejo, da je ta poklic potreben in da mediji zares opravljajo delo, ki je v splošno korist. Ugled ustvarja predvsem zaupanje tistih, ki jim je novinarsko delo namenjeno. Povsem podobno, kot se glas o dobrem mizarju širi daleč po okolici, se bralci, gledalci ali poslušalci odločajo, kateremu novinarju ali uredništvu zaupajo in zakaj. Čeprav si pogosto ne znajo odgovoriti, bodo na vprašanje, zakaj je nek novinar boljši od drugega, odgovorili s splošnim izrazom: »Ker je pošten, ker mu verjamem.« Nadaljnje raziskovanje bi morda razkrilo še kakšne druge prvine – novinarski pogum, spretnost v izražanju, pravičnost do vseh zapletenih v zgodbo in – tega ljudje sicer ne izrečejo prav pogosto: »Zato, ker o vsem misli tako kakor jaz.«

Toda temeljni odnos med časopisom, radiem ali televizijo ter uporabniki je vprašanje zaupanja, ki ga lahko ustvari samo verodostojnost nekega časopisa. Njena vsebina je že omenjena poštenost (točnost navajanja dejstev, uravnoteženost, nenavijaštvo) in pripravljenost, da je vsak medij to poštenost pripravljen dati v presojo na tehtnico, ki jo odčitava nepristranski sodnik.

Tako razmerje med javnostjo in novinarskim poklicem je temelj zasnove teles, ki jim v svetu pravijo tiskovni ali medijski svet oziroma medijskih varuh človekovih pravic (ombudsman, kot ga poznajo skandinavske države). Pripravljenost novinarskega poklica in medijskih založnikov, da na enak način, kot delajo – torej v javnem prostoru – sprejemajo tudi presojo svojega dela, je javna zaveza, da je poklic tudi na svoj račun pripravljen braniti verodostojnost besedil, ki jih ponuja javnosti.

V Sloveniji opravlja nalogo »notranjega nadzora« nad novinarskim pisanjem in njegovimi stranpotmi častno novinarsko razsodišče. Domnevam, da je bila vzrok njegovega nastanka – še v socialističnih časih – vsaj toliko kot želja novinarjev samih, da sledijo takšni tradiciji na zahodu, predvsem želja tedanje oblasti, da bi novinarji brez vidnega (javnega) vpletanja politike priznali napake, ki niso všečne oblastem. Ţe v osemdesetih pa se je častno razsodišče osvobodilo političnega pritiska in postalo tudi njej sami neprijetno zrcalo. Kakor je to delovalo osvobajajoče in je zagotovo utrdilo novinarskemu cehu moralni alibi za delovanje po demokratičnem prevratu v devetdesetih, je hkrati utrdilo prepričanje o častnem novinarskem razsodišču kot instituciji, ki mora braniti poklic pred politiko oziroma pred zunanjimi pritiski vseh vrst – tudi ko novinar nima prav. Nekakšna sindikalistična utrdba torej, ki brani pravico do novinarske varnosti tudi v primerih, ko je njegov odklon v poklicnih merilih očiten. Kadar je častno razsodišče razsojalo pravično in neobremenjeno z vsiljevanjem novinarske solidarnosti za vsako ceno, se je pogosto dogajalo, da je ta, ki so ga porotniki prepoznali za krivega, izstopil iz društva novinarjev, češ da ga ni zaščitilo pred zunanjimi pritiski. Novinarska razsodišča so se v različnih mandatih v osemdesetih in devetdesetih letih pogosto trudila za neobremenjeno razsojanje o novinarskih stranpoteh, vendar je to vselej – na obeh straneh – pustilo neprijeten priokus: pri pritožniku, da se je spopadel z vranami, ki drugim vranam pač ne izkljujejo oči, in pri novinarjih, da so pritožnikom dali premalo očitno lekcijo o družbeni vzvišenosti novinarskega poklica. Če k temu prištejemo še dejstvo, da so mediji povsem prenehali objavljati razsodbe častnega razsodišča – oziroma jih je objavila kvečjemu konkurenca, je jasno, da je ta oblika novinarskega samoomejevanja v Sloveniji v nenehni krizi, ki se kaže tudi v slabih občutkih članov častnega razsodišča samih.

Na zadnjih Novinarskih dnevih – eni od izobraževalnih oblik društva novinarjev – se je pokazalo, da je spoznanje o preskoku v prepričljivejšo obliko samoomejevanja boljša rešitev. Zasnovati bi bilo treba neodvisno telo, ki ga ne sestavljajo samo novinarji, ampak tudi predstavniki javnosti; zaradi mešane sestave njegova naloga postane nepristransko varovanje novinarskih poklicnih meril. Upravni odbor društva je celo spodbudil pogovore za nastanek slovenskega medijskega sveta in tako vsaj odprl pot do telesa, ki naj zaradi specifike dela pripomore k utrjevanju ugleda novinarskega poklica. Bo to tiskovni ali medijski svet, bomo imeli posebna sveta za elektronske in za tiskane medije, ali morda samo medijskega ombudsmana – to so v tem trenutku stvari, o katerih je še prezgodaj razpravljati.

Najprej je treba razrešiti vprašanje obstoja takega telesa, kar pa zastavlja več odprtih vprašanj.

Ali se vse tri strani – novinarji, predstavniki javnosti in založniki, ki v demokratičnih državah podpirajo vogale samoomejevalne zgradbe – strinjajo, da jo nekoč dobimo. Če lahko pri novinarjih opazimo privolitev, pa se pojavi vprašanje, kako bomo prišli do predstavnikov javnosti. Izkušnja s Svetom RTV, ki ga sestavljajo predstavniki civilne družbe, je pokazala, da civilnodružbena sfera še zdaleč ni imuna pred političnimi vplivi. Kako torej zagotoviti, da bomo v prihodnji medijski svet dobili pet predstavnikov civilne družbe, ki bi imeli ugled nepristranskih ocenjevalcev novinarskega poklica, ki jih tudi novinarji sami ne bi prepoznali kot političnih podtaknjencev. Konec koncev niti RTV Slovenija, ki toliko pričakuje od svojega ombudsmana, človeka z nevprašljivim javnim ugledom, še do danes ni našla človeka, ustrezajočega postavljenim merilom. Tretja skupina v takem telesu – založniki – še do danes ni izrazila pretiranega navdušenja nad delovanjem medijskega sveta. Vse skupaj otežuje že majhen tehnični problem, da založniki niso povezani v združenje, s katerim bi se bilo mogoče pogovarjati o teh vprašanjih in ki bi v pogovorih zastopalo interese založnikov ter hkrati sprejelo v njihovem imenu tudi dogovorjene obveznosti.

Kdo bo dal denar za delovanje takega telesa? Običajno obstajata dva načina: ponekod so breme državnega proračuna, kar vsaj v slovenskem primeru odpira nevarnost posrednega vplivanja države. Resda imamo dokaj dobro izkušnjo z delovanjem varuha človekovih pravic, ki ga sicer financirajo iz proračuna, vendar država nima nobenih pristojnosti pri določanju in odločanju o višini potrebnih sredstev. Varuhov urad preprosto vloži utemeljene zahteve, ki jih mora država spoštovati. Angleži, ki se že tako ali tako zgrozijo ob vsaki še tako rahli povezavi med mediji in državo, so stvar uredili drugače: založniki sofinancirajo delo njihove komisije za pritožbe nad tiskom – in popkovina z oblastjo je pretrgana. Lahko v Sloveniji od založnikov pričakujemo enako vnemo? Težko, ker mnogi med njimi še vedno ne vidijo, da je ustanovitev takega sveta dolgoročno koristna tudi za medije same. Ne le da taka javna zaveza v očeh bralcev, poslušalcev in gledalcev dviga zaupanje v verodostojnost početja slovenskih televizij, časopisov in radijskih postaj, je praksa tudi pokazala, da se z ustanovitvijo podobnih teles število civilnih tožb proti medijem skokovito zmanjšuje. Mnogi prizadeti se namreč zadovoljijo že s tem, da je krivica tudi javno prepoznana.

Kaj bo s preiskovalnimi organi samoomejevalnih teles, kakšne so lahko njihove pristojnosti in dostop do dodatnih potrebnih informacij? Res je, da si prostovoljno sestavljeno telo ne more več privoščiti amaterizma, ko zgolj z zaslišanjem prizadetih (kot to zdaj počne novinarsko častno razsodišče) razsoja o stvareh širših razsežnosti, ki bi za temeljito presojo zahtevale še dodatno preiskavo. Vedeti je treba, da so razsodbe takih teles tudi gradivo v civilnih tožbah in površnost bi bila lahko medvedja usluga poslanstvu, ki ga pričakujemo od medijskih ali tiskovnih svetov. Sedanje novinarsko častno razsodišče se je zaenkrat zavarovalo tako, da o stvareh, zaradi katerih tečejo pred sodišči pravde, ne razsoja do pravnomočnosti sodnih odločb. Vendar nima smisla razlagati, kaj to pomeni za pritožnike, ki morajo čakati na razsodbo tudi po nekaj let.

Kaj torej potrebujemo: medijski svet, ombudsmana ali ločena tiskovni svet in svet za elektronske medije? Magister Matevž Krivic o takšnih telesih meni, da ne morejo biti individualna, ampak da gre lahko samo za kolektivni organ. V Medijski preži se magister Zoran Medved zavzema za slovenskega medijskega ombudsmana. Strokovnjaki nenehno opozarjajo, da so razlike med elektronskimi in tiskanimi mediji tolikšne, da je zanje nemogoče uporabiti isti vatel.

Kakor koli se bomo odločili, je treba vsaj začeti: gotovo je prvi korak je sporazum med založniki, ki se za zdaj sicer neformalno povezujejo v okviru slovenske podružnice mednarodnega instituta za tisk, in z njimi vzpostaviti stik. Toda če ne bodo sodelovale velike založniške hiše, je kaj takega še teže pričakovati od majhnih. Ironija je, da bo (ali bi bil) pogovor lažji, ko (ali če) slovenske medijske hiše pogoltne tuji kapital, ki je ta pravila v svojih državah že sprejel.