N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
uvodnik
sovražni govor
novinarski profesionalizem
novi zakon o medijih
mediji in pravo
medijski trg
mediji in oglaševanje
preobrazba državnih v javne radiotelevizije
tiskovni svet
ženske v medijih
boj za preživetje radia marš
televizija
recenzije
seminarji in obvestila
ekskrementi
foto
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Mediji so ga spoznali za krivega, zakaj bi se sploh še pravdali – Je Matjaž Rogelj osumljenec, obdolženec ali obtoženec? – Kaj pa nekdanji državni sekretar dr. Šuštar?
V Združenih državah kroži neverjetno število šal in anekdot, ki slikajo pravnike, zlasti odvetnike, v bolj ali manj smešnih vlogah. Nič čudnega, saj se jih je skozi zgodovino razvoja najbolj »demokratičnega«družbenega in pravnega sistema upravičeno prijela krilatica ambulance chasers, ki označuje ljudi v neutrudnem lovu za nesrečniki, ki bodo kmalu postale njihove stranke. Odvetniki prežijo za vsakim vogalom in ko pridobijo stranko, bodo storili vse, da nikoli ne bo spoznana za krivo, čeprav se najprej zdi, da ni dvoma o njeni krivdi. Kljub vsemu so pravila igre pred sodišči jasna, čeprav se bomo na evropskem kontinentu še dolgo spraševali, kako naj dvanajst povsem običajnih ljudi iz bližnje soseske odloči o tako pomembnem vprašanju, kot je krivda človeka v kazenski zadevi.

Pravila igre v postopkih pred sodišči so jasna tudi v Sloveniji, čeprav je naš pravni sistem drugačen od anglosaškega. Zdi se, da odvetnikov, ki bi se podili za rešilci in se gnetli v preddverjih bolnišnic, ni prav veliko, četudi se sosedje zelo radi pravdajo za nekaj kvadratnih metrov sicer lepo ograjene zemlje. Vendar to v resnici ni zadosten razlog za veselje, saj se »zdravje«neke družbe ne meri le po številu postopkov, ki tečejo pred s pravdanjem zasičenimi sodišči, temveč tudi po odnosu, ki ga ima javnost in mediji do sodnih postopkov in zlasti do ljudi, ki v njih nastopajo po svoji ali tuji krivdi.

Kriminal zanima javnost
Fascinacija javnosti s kriminalnimi dejanji in njihovimi storilci pridobiva zlasti v ZDA in Veliki Britaniji vedno večje razsežnosti. Po navedbah revije Media Studies Journal1, ki je že pred časom posvetila celotno številko tematiki »medijskega sojenja«, se v novejšem času pojavljajo zlasti tri značilnosti medijskega pokrivanja sodnih zadev: najbolj očitno je, da so novinarji svoje delo na tem področju razširili prek meja poročanja o poteku postopka v sodni dvorani – v odmevnih postopkih poročajo vse od prijetja osumljenca oziroma obdolženca in ga spremljajo vse do morebitnega (!) izreka kazni. Tako so novinarji oblikovali predstavo javnosti o poteku (pred)kazenskega procesa, z vsemi obremenilnimi in razbremenilnimi dokazi, pričami in drugem, kar spada v sodne postopke.

Druga značilnost sodobnega medijskega poročanja o sodnih postopkih je vse večji trud, ki ga stranke v postopkih vlagajo v informiranje javnosti o poteku postopka. Policija privede obdolženca na sodišče, pri tem pa so prižgane kamere in odprti fotografski objektivi. Predvidevajmo: javnost privedenega obdolženca, ki je vklenjen v lisice in ga obkrožajo policisti ter varnostniki, (pod)zavestno že sprejme kakor krivca očitanega (kaznivega) dejanja. V ZDA, kjer imajo poglavitno vlogo v postopku odvetniki in tožilci, so postali prave medijske zvezde in bi s svojim znanjem javnega nastopanja enostavno našli novo kariero pri kateri od kabelskih mrež ali na lokalni radijski postaji. Nenazadnje so kamere vse pogosteje sestavni del opreme sodnih dvoran in so kot najpomembnejši vir obveščanja javnosti o tekočem dogajanju zagotovilo resnične javnosti sodnih postopkov, namenjenih javnosti (tudi zunaj sodnih dvoran). Hkrati pa so posnetki v rokah uredništev, ki odločajo o vsebini posnetega prispevka v večernih novicah (spomnimo se le kazenskega primera proti domnevni morilki – au pair varuški Louise Woodward; njeno sojenje je dodobra pretreslo tudi staro celino).

Nujna pravila o poročanju sodišč
Omenjene značilnosti poročanja o postopkih zoper osumljence, obdolžence in (morda) na koncu obsojence, so postale vse pogostejše tudi v Sloveniji in podobnih državah, kjer še nedavno ni bilo ustavnih ali zakonskih podlag za resnično demokratično sojenje, ki je utemeljena z neodvisnostjo sodstva kot ene od treh vej oblasti. »Četrta veja oblasti«, mediji, s svojim poročanjem v imenu javnosti nadzirajo delo ostalih treh »oblastnikov«, tudi sodišč. Pri tem bi bilo koristno in nujno, da bi novinarska stroka oblikovala jasna pravila glede poročanja o postopkih pred sodišči, ne glede na težo očitanega protipravnega ravnanja posameznikov. Na primer: novinarji naj poročajo zlasti o dejstvih iz postopkov, ne le o mnenjih udeleženih strank, ki pogosto vodijo do prezgodnjih zaključkov o obstoju krivde. Informacije, ki lahko otežijo zbiranje dokazov v korist ali zoper obdolžence, sploh ne bi smele postali predmet javnega obravnavanja vse dokler postopek ni pravnomočno končan. Pri televizijskem poročanju bi morali obveljati standardi, ki bi vplivali na težnjo televizijskih postaj po objavljanju le »sočnih«detajlov in tako pogosto le eno plat sicer še neugotovljene resnice. Če bi v resnici hoteli pritrditi argumentu, da so televizijske kamere v sodnih dvoranah nekakšen nadomestek javnosti (oziroma pravice do sojenja v navzočnosti javnosti), bi morali upoštevati tudi misel, da je to mogoče doseči le z neprekinjenim oddajanjem televizijskih kamer od prijetja do sodbe. To v praksi seveda ni mogoče, zato so še toliko pomembnejši visoki standardi, ki si jih postavijo uredniki pred odločanjem o poročanju s postopkov pred sodišči. Na drugi strani je pomembno tudi, da zlasti sodniki pred javnostjo ohranijo neodvisno držo in svojih odločitev v posameznih zadevah ne utemeljujejo javno. Odločitev sodišč mora biti zadnja beseda, sodniki pa edini, ki lahko odločijo o poteku postopka. Natančneje bo treba tudi določiti, v katerih primerih lahko sodniki prepovedo prisotnost televizijskih kamer in fotografskih aparatov, četudi gre za javno sojenje.

Je torej Matjaž Rogelj osumljenec, obdolženec ali obtoženec? Kaj pa nekdanji državni sekretar dr. Šuštar? Pri prvem je, ko ta članek pišemo, v teku šele predkazenski postopek, v katerem bodo pooblaščene uradne osebe zbrale dokaze in informacije, ki bodo pripeljale do morebitne obtožbe. Kaj pa, če fant v resnici ni kršil pogodbe o štipendiranju, ki jo je podpisal z ministrstvom? V nedavni anketi, ki jo je objavil tednik Mladina, je več anketirancev prepričanih o njegovi krivdi kot obratno. Kdo je v tem primeru Skaggs? In dr. Šuštar, človek, ki mu očitajo korupcijo; javnost ima o pojavu korupcije, predvsem na visokih položajih v državni upravi, nedvomno pravico izvedeti. Težava je le, da je tudi obstoj še tako obremenilnih in na videz jasnih dokazov treba ugotoviti in pravilno izpeljati v poštenem, neodvisnem in zlasti z javnostjo »neobremenjenem«sodnem postopku. Prav pri tem pa imajo mediji, sodišča in strokovne organizacije na obeh straneh pomembno vlogo.

izpis

Janez Tekavc

Medijsko sojenje
Hitrost poročanja velikokrat pripelje do napačne uporabe pravne terminologije – Glavne napake, ki jih najdem v novinarskem poročanju, so zamenjevanje pojmov osumljeni, obdolženi, obtoženi, obsojeni. – Problematično je tudi razlikovanje med pridržanjem in priporom.
Črna kronika je ena tistih rubrik v časopisu, ki je le redkokdaj ne preberem ali pa vsaj ne preletim s pogledom. Morda so razlogi za to pri ljudeh različni, vsekakor pa je vedno vredna pozornosti. Še več pozornosti zaslužijo zgodbe, ki se uspejo iztrgati iz črne kronike, tako da postanejo samostojne, nekatere si priborijo celo pravico do dela naslovnice, vsekakor pa mnoge postanejo novice dneva.

Glede na zanimanje, ki ga požanjejo policijske akcije, bi sklepal, da bodo enake pozornosti deležne tudi sodne obravnave, vendar so sodne dvorane večinoma prazne, čeprav lahko vsaki obravnavi z določenimi izjemami prisostvuje kot gledalec katera koli polnoletna oseba. V sodni dvorani največkrat ni občinstva, le sem ter tja kakšno bolj odmevno sojenje spremljajo novinarji.

Razumljivo je, da tudi najbolj radovedni posamezniki ne morejo sodelovati pri policijskem delu. Ker pa se tudi sojenja zaradi nevednosti, da lahko spremljajo obravnave, ali pa preprosto zaradi lenobe, ker je pač treba priti na sodišče, skoraj nihče ne udeležuje kot gledalec, so samo novinarji tisti, ki prenašajo informacije.

Court TV v ZDA
V ZDA prav zaradi velikega zanimanja, ki ga pridobijo najbolj odmevne sodne zgodbe – če se spomnimo samo sojenja O. J. Simpsonu – že deset let deluje Court TV. Najdete ga tudi na internetnem naslovu www.courttv.com. Program ponuja celodnevno spremljanje sodnih obravnav, ob koncu tedna, ko ni razprav, pa so na vrsti dokumentarni filmi, komentarji in podobno. Zanimivo je, da so kriteriji, s katerimi izbirajo, kateri primeri bodo zaslužili medijsko pozornost, v tujini in tudi pri nas zelo podobni. Prvi kriterij, ki ga na Court TV posebej ne omenjajo, je prav gotovo poznanost oseb. Večjo medijsko pozornost ima primer znanega politika ali druge znane osebnosti (kot pa sojenje javno neznane osebe), čeprav gre vsebinsko za prav nepomembno zadevo. Naslednje merilo je nedvomno odmevnost začetka postopka. Pri tem je prav pomenljiva izkušnja iz ZDA, ko je zaradi hude krvi ob manjši prometni nesreči eden od udeležencev v besu prijel psa druge udeleženke in ga vrgel na nekaj nižje ležečo drugo cesto, ker so ga tamkaj vozeči avtomobili prevozili do nespoznavnosti. Ta novica je verjetno zaradi zelo burne reakcije društev proti mučenju živali obšla ves svet. Menda je v istem času le nekaj ulic stran nekdo posilil in ubil neko deklico. Za ta dogodek se je izvedelo šele, ko se je pojavil očitek o nesorazmernosti pri poročanju.

Biti prvi ali preveriti
Za medij je zelo pomembno, da o dogodku poroča prvi. Pomembno pa je tudi, da dogodek zbudi močan odziv. Torej na informacijo vplivata oba elementa: hitrost pri poročanju na verodostojnost in preverjenost, želja po burnem odzivu pa ponavadi na neokusnost ali vsaj etično spornost.

Zahteva biti prvi seveda jemlje čas za novinarjevo preverjanje informacij. Če pogledamo aktualno problematiko domnevnega ali resničnega slovenskega svetovnega računalniškega prvaka, potem je treba poudariti prav premajhno preverjenost informacij. V začetku je bil za vse medije skorajda čudežen deček, nekakšen Peter Klepec, ki je premagal cel svet. Informacije so bile podobne hvalospevom. Ko pa je eden izmed slovenskih dnevnikov podvomil v njegov uspeh in celoten projekt, so začeli dvomiti vsi. Zanimivo je, da so v prvem delu te zgodbe vsi verjeli besedi čudežnega dečka in ni nihče preverjal obstoja in pomena tekmovanja ter uvrstitve pri viru informacije, torej pri domnevnih organizatorjih. Ko pa se je pojavil dvom, ni nihče več verjel besedi domnevnega tekmovalca. Nauk zgodbe je starejši kot novinarstvo samo: informacijo je vedno treba preveriti. Kjer so udeležene sprte strani, je treba dati vsaki strani možnost, da pove svojo resnico, saj vsakdo vidi resnico s svojimi očmi ima vsak svojo. Dolžnost novinarja ni iskanje absolutne resnice, saj ni razsodnik, temveč da pusti gledalcu ali bralcu, da si na podlagi več resnic ustvari svojo podobo dogajanja. V nasprotnem primeru se lahko marsikdo počuti užaljenega in oškodovanega, kar seveda pomeni, da je zelo verjetno, da bo neko resnico iskalo tudi sodišče, ko bo presojalo, ali je bil s poročanjem kdo oškodovan, prizadet in užaljen ali ne.

Hitrost poročanja velikokrat pripelje tudi do napačne uporabe pravne terminologije. Ne vem, koliko natančna pravna terminologija pove povprečnemu bralcu, vendar je res, da bi dosledna in predvsem pravilna uporaba izrazov postopoma izobrazila javnost, da bi bolje razumela, kaj se skriva za posameznim pojmom.

Novinarsko (ne)razumevanje sodnih postopkov
Ko se je v Sloveniji začelo z obširnejšim poročanjem o sodnih primerih – lahko bi tudi rekli, ko se je v Sloveniji kriminal preoblikoval iz sosedskega spora, pretepa in umora v sum organiziranega kriminalnega delovanja – so se novinarji začeli večkrat srečevati s sodnimi in zunajsodnimi postopki. Glavne napake, ki jih najdem v poročanju (čeprav v zadnjem času precej manj), so zamenjevanje pojmov osumljeni, obdolženi, obtoženi, obsojeni. Problematično je tudi razlikovanje med pridržanjem in priporom, veliko težav pa je povzročilo tudi razumevanje sodnih postopkov, čeprav ima s tem probleme tudi prenekateri pravnik.

Oglejmo si nekaj razlik, ki se skrivajo za navedenimi pojmi. Osumljenec je tisti, proti kateremu se vodi predkazenski postopek. Poenostavljeno lahko rečemo, da gre za osebo, za katero policija preverja, ali je storila kaznivo dejanje ali ne. V času, ko osebo imenujemo osumljenec, policija zbira obvestila o dejanju in storilcu, lahko opravlja tudi razgovore in v posebnih primerih celo pridrži osumljenca. Pridržanje seveda ni enako priporu, ki ga odredi sodišče, pridržanje pa pooblaščena uradna oseba. Pridržanje lahko traja največ 48 ur, pripor pa tri mesece, izjemoma celo šest mesecev v času pred vložitvijo obtožnice in do konca sojenja po vložitvi obtožnice.

Razkrivanje identitete osumljenca
Dokler o neki osebi govorimo kot o osumljencu, se novinarju največkrat zastavljajo predvsem vprašanja o njegovi identiteti (podobno kot se lahko v civilnih sporih vprašamo o potrebi po razkrivanju identitete pri sami vložitvi tožbe). Praksa pri nas je, da se razkrijejo začetnice imena osumljenega oziroma kar celo ime v primeru civilne tožbe. Oboje ne prispeva k anonimnosti vpletenih oseb. Inicialke so le slaba zaščita, saj okrajšava J. B. iz Male vasi pri ... pove vse, celo naslov. J. B. v Mali vasi prav gotovo ne bo ostal neznan. Glavna nerodnost je seveda v tem, da je v tej fazi, saj gre navadno za prvo informacijo o zadevi, poudarek na sami čisti informaciji, torej J. B. je umoril, posilil, zlorabil, povozil, ogoljufal, ponaredil ... Prostora za drugo plat zgodbe preprosto ni. Za javnost v večini primerov obstaja le resnica, ki jo predstavi policija ali tožnik.

Seveda je poročanje o samem dogodku razumljivo, vendar se pojavlja vprašanje, koliko je precej močan poseg v zasebnost tudi utemeljen. Je res treba napisati zgolj zaradi tega, ker je policija začela s preiskavo, da je J. B. iz Male vasi, oziroma v naslednji informaciji že J .B. s celim imenom, preprodajal heroin? Če pogledamo s stališča splošne varnosti, je verjetno dobro vedeti, kdo je preprodajalec drog, posiljevalec, pedofil, morilec. Vendar te označbe obtoženim preprečujejo, da bi se kadar koli lahko znova socializirale v okolju. To velja tudi za obsojence, za katere je je sodišče ugotovilo krivdo s pravnomočno sodbo – sami naj bi bili krivi za takšno etiketo in naj zato tudi trpijo posledice svojih dejanj. To je precej neprepričljiv argument, ki pa nikakor ne more držati pri osumljencu oziroma pozneje pri obdolžencu. Njegova krivda namreč še ni dokazana.

Zgornje misli sicer namigujejo na načelo nedolžnosti, ki ga pozna kazensko pravo, torej da velja vsakdo za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Ljudje v kazenskem in predkazenskem postopku navadno uporabljajo to načelo kot argument, ki naj dokazuje njihovo nedolžnost. Nadalje uporabljajo to tudi kot argument, zakaj o zadevi ne bi smeli poročati, vendar mislim, da to načelo novinarju ne dopušča poročanja; zanj pomeni le to, da mora uporabiti prave izraze za prave stvari in seveda tudi, ne glede na medijsko mikavnost novice, le-to predstaviti tako, da sicer pove zgodbo, hkrati pa le v nujni meri poseže v zasebnost neke osebe, v kolikor ta seveda ne pristane v večji poseg.

Ko zgodba izgine iz medijev
Pogosto se zgodi, da po začetnem eksploziji informacija izgine. Zgodba se medijsko nikoli ne razplete. V nekem trenutku je tako glavna informacija dneva, da je J. B. iz Male vasi poneveril 100.000 DEM, pozneje pa mediji izgubijo zanimanje za zgodbo, ne glede na njen razplet. Čeprav J. B. ne bo nikdar niti obdolžen, kaj šele obsojen, tega dejstva medijsko ne bo. S stališča javnosti bo J. B. za vedno ostal nekdo, ki je bil osumljen poneverbe 100.000 DEM. Razlogi za takšno ravnanje medijev so različni, vendar jim lahko navadno najdemo skupni imenovalec. Zgodba se odvija prepočasi, da bi bila še medijsko zanimiva. Pogrevati isto poneverbo samo 100.000 DEM vsakega pol leta je dejanje, ki si ga lahko medij z medijskega stališča privošči le v času kislih kumaric, pa še tedaj se bo s to kvazi novico ukvarjal tisti, ki je zadnji prišel v uredništvo. Za konec zgodbe o 100.000 DEM bomo tako javno izvedeli le, če bo konec povezan s kakšno novo zgodbo. Na primer: če bo J. B. na koncu naredil samomor ali denar (ker je oproščen in se je ugotovilo, da ga je prislužil s svojim delom) podaril za izgradnjo Pediatrične klinike. V nasprotnem primeru bo J. B. za vedno ostal le oseba, ki je bila osumljena poneverbe, poenostavljeno – kriminalec.

Glede na omenjene zadrege, ki jih imajo mediji zaradi različnega pojmovanja časa in aktualnosti v primerjavi s sodnim postopkom, me je očaral kriterij, ki ga je znova deklariral Court TV. Primere izbirajo tudi na podlagi predvidenega trajanja sojenja. V svetu televizije in tudi drugih medijev je namreč jasno, da sojenje, če ne gre za najbolj sprevržene zločine relativno znanih udeležencev, ne bo privlačilo gledalcev dlje kot kakšen mesec, največ dva. Kar pri nas kot tudi v ZDA pomeni, da se bo zgodba za medije de facto končala najpozneje z izrekom prvostopne sodbe. Torej blizu ali pa zelo daleč od pravnomočnosti.

Stvar novinarske profesionalne etike je, katere zgodbe naj sploh postanejo zgodbe in katere informacije so dovolj zanesljive, da lahko postanejo novica. Večna je tudi zahteva, da mora zgodba biti osvetljena z vseh plati, pa četudi slabim novicam lažje verjamemo kot dobrim. Zgodba bi torej morala biti po svojem izhodišču nekakšno majhno sojenje, v katerem si lahko gledalec ali bralec ustvari svojo resnico. Čeprav je res, da medijsko bolj agresivni dobijo več medijskega časa in s tem več teže.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

profesionalna etika in samoregulacija

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev