N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
uvodnik
sovražni govor
novinarski profesionalizem
novi zakon o medijih
mediji in pravo
medijski trg
mediji in oglaševanje
preobrazba državnih v javne radiotelevizije
tiskovni svet
ženske v medijih
boj za preživetje radia marš
televizija
recenzije
seminarji in obvestila
ekskrementi
foto
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Skozi optiko nacionalne varnosti so mediji pri poročanju o prebežnikih ustvarjali občutke strahu in ogroženosti slovenskega prebivalstva. Poročali so o pritisku na meje, ulovih in zajezitvi reke prebežnikov, nevarnosti izbruha nalezljivih bolezni ter najedanju davkoplačevalskega denarja.
»Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva ter nestrpnosti ...« je zapisano v 63. členu Ustave Republike Slovenije. Tudi kodeks novinarjev v 10. členu prepoveduje »diskriminacijo na osnovi spola, pripadnosti etnični, verski, socialni ali narodni skupini«. A vendar so slovenski mediji konec lanskega in začetek letošnjega leta uporabljali hate speech, sovražni govor. Tako kot v primeru beguncev iz nekdanje Jugoslavije so tudi tokrat uporabljali različne strategije, s katerimi so ustvarjali podobo o »nas«, Slovencih, in o »njih«, tujcih, prebežnikih, ilegalcih …

Nacionalna ogroženost
Skozi optiko nacionalne varnosti so mediji vsak dan ustvarjali občutke strahu in ogroženosti slovenskega prebivalstva. Poročali so o pritisku na meje, ulovih in zajezitvi reke prebežnikov, nevarnosti izbruha nalezljivih bolezni ter najedanju davkoplačevalskega denarja. Metafora o »reki prebežnikov, ki se razliva in prestopa bregove«, nikakor ni nedolžna, saj je pri medijskem občinstvu ustvarjala vtis nemoči, ogroženosti, strahu. Tematiko prebežnikov so mediji predstavljali kot »problem«, ki je bil na vrhuncu »prebežniške krize« konec januarja del vsakdanje medijske agende. Mediji so bili vse do presenetljivega preobrata (pozivanja k strpnosti po 3. februarju) vzor nestrpnega poročanja.

Z glasom ljudstva je predvsem POP TV podkrepila svoja stališča, na primer: prebivalec Velikih Blok je izjavil: »To je ene sorte okupacija za nas.« (24 ur, POP TV, 21. 1. 2001) Prebivalec Vidoncev: »Če je bil tisti zmožen ubiti pa dva raniti noter, ko ga stražijo policisti, kaj šele bi naredil, če bi pobegnil.« (24 ur, POP TV, 28. 1. 2001) Prebivalec Prosenjakovcev: »Naš narod živi v strahu, negotovosti, marsikaj počenjajo, vlamljajo ...« (24 ur, POP TV, 29. 1. 2001) Prebivalka Prosenjakovcev: »Trije begunci so izsiljevali naše otroke, naj jim dajo denar.« (24 ur, POP TV, 30. 1. 2001) Prebivalka Šiške: »Slabo je, svinjajo, črnci so najbolj žleht.« (POP TV, 2. 2. 2001) Prebivalec Šiške: »Vemo, da so to ljudje iz krajev, kjer razsajajo hepatitis, aids, ebola in druge nalezljive bolezni ... Mi še psa ne smemo peljati na sprehod brez značke, ki potrjuje, da je bil cepljen, oni pa se širijo po mestu brez nadzora, kaj šele, da bi jih cepili.« (Nedeljski dnevnik, 7. 1. 2001). S takimi primeri so mediji predstavljali Slovence ne samo kot nevtralne akterje, ampak kot ogrožene žrtve, ki se upravičeno bojijo. Slovenci niso krivi ksenofobije, saj zgolj branijo svoje interese.

Novinar je v Odmevih spraševal notranjega ministra: »Ali boste zaščitili prebivalce? Boste preselili prebežnike v roku? Boste poskrbeli za varnost prebivalcev?« in dramatično zamahoval z rokami. Notranji minister je moral prevzeti vlogo blažilca napete situacije in je odgovarjal: »To so nesrečniki, ki iščejo boljše življenje ... saj smo vendar civilizirani, humani ...« (Odmevi, TV SLO, 25. 1. 2001) Proti Slovencem pa se je obrnila celo lastna država: »Bodo Bloke spet ječale v grozi?« (Slovenske novice, 23. 1. 2001) Ali: »Spimo s sekiro pod vzglavnikom. Ali nas država Slovenija sploh hoče imeti ali ima raje begunce?« (Večer, 31. 1. 2001) Država jim je naprtila »golazen, ki jo je treba spraviti stran«. (Nedelo, 4. 2. 2001) Pojavil se je tudi princip daj-dam: »Država skuša na račun preteklih naložb držati Vidončane za vrat.« (Mag, 31. 1. 2001)

Mediji kot vladni servis
Mediji so nekritično povzemali vladna stališča in niso opravljali nadzorne funkcije. O resničnosti vladnih poročil niso dvomili: »Reka prebežnikov ne pojenja ... nedovoljeno prehajanje meja ogroža stabilnost notranjih razmer, ocenjuje vlada.« (TV Dnevnik, TV SLO, 18. 1. 2001) »Grozeča invazija prebežnikov ... reka prebežnikov je na slovensko-italijanski meji prestopila bregove.« (Večer, 8. 12. 2000) »Vdor 30.000 ilegalcev ..., kar nas je stalo 100 milijonov tolarjev.« (Nedeljski dnevnik, 7. 1. 2001) »Takšno število ilegalnih prebežnikov bistveno vpliva na varnost ljudi in premoženja.« (Delo, 16. 12. 2000)

Povezava s kriminalom
Pri poročanju se je pogosto pojavila tudi povezava s kriminalom, prostitucijo, trgovino z mamili, ljudmi in človeškimi organi. Kljub temu, da so ti ljudje sami objekt trgovanja, je bila povezava s kriminalnimi dejanji, ki naj bi jih zagrešili, pogosta. Vendar so novinarji »pozabili«, da policijska statistika beleži le nizek odstotek kaznivih dejanj, ki so jih zagrešili imigranti. Prebežniki so bili označeni kot kriminalci, klateži, prestopniki ... »Tam je število kaznivih dejanj glede na prejšnje leto naraslo kar za polovico, kar je posledica povečanega števila ilegalcev.« (Delo, 20. 2. 2001) »Petsto Ljubljančanov je prisiljeno živeti sredi mafijske verige ... vsesplošen kriminal se razrašča ... Begunci najbrž res ne kradejo koles in mopedov. A kot da se kriminal zgrinja na kup, ena nesreča prikliče drugo.« (Slovenske novice, 9. 1. 2001) »Počepnejo, si zavežejo superge, v nizkem startu zdrvijo čez cesto in vsak zgrabi svoj paket ... In takšen dom, jasno, kot vsaka sporna ali mejna stvar privablja mrhovinarje. V njem in okoli njega je že nastalo mafijsko gnezdo.« (Nedeljski dnevnik, 7. 1. 2001)

Tehnika dramatizacije
Televizija je položaj še dodatno dramatizirala s tehniko snemanja. Kamera simulira hojo, pojavljajo se posnetki blatnih stopinj na tleh vikenda, v katerega so vlomili prebežniki, novinar pa je komentiral: »Tujci so zaščiteni bolj kot državljani Slovenije.« (TV Odmevi, TV SLO, 25. 1. 2001) Opazili smo tudi posnetek dečka, ki zaklepa vhodna vrata, novinar pa je v ›offu‹ dejal: »Hiš niso nikoli zaklepali.« (TV Dnevnik, TV SLO, 28. 1. 2001) POP TV takih tehnik ni uporabljala.

Novo medijsko stališče
»Za obrat v strpnost je ›kriva‹ civilna družba. Mi pa smo vseskozi poskušali korektno predstavljati vse vpletene strani in mnenja, tudi tiste problematične. Spomnite se oddaje Aktualno,« je povedal odgovorni urednik informativnih in izobraževalnih oddaj na TV SLO Uroš Lipušček. Oddaja je bila na sporedu 6. 2. 2001, ko je večina medijev že prevzela novo držo in je Slovence začela pozivati k strpnosti in opozarjati na vseprisotno ksenofobijo.

Kritično stališče so novinarji prevzeli dokaj pozno: »Grdi, hudobni, umazani? ... Pa se ti res zdi, da sovražijo tiste izčrpane, umazane in morda celo bolne ljudi? Ali pa morda le neumno ravnanje z njimi? ... Ali hočemo biti za všečnost evropskim državam filter? ... Po eni strani jih brezupno lovijo naši policisti, da bi bili s severa videti marljivi in pridni; po drugi strani pa je množica naših ljudi ekonomsko zainteresirana za valove prebežnikov, saj je s tihotapljenjem marsikdo zelo obogatel.« (Delo, 3. 2. 2001) Novinarji so se v skladu z novo držo (končno) spomnili tudi objave zgodb prebežnikov, ki doslej v medijih niso imeli besede, bili so zgolj del statistike. Sobotna priloga je objavila portret Radživ, hindujec iz Bangladeša (Delo, 10. 2. 2001), POP TV je v rubriki Ime tedna predstavila zgodbo iranskega režiserja Jamina, ki je zaradi posnetega filma zbežal pred političnim preganjanjem in s pomočjo videospota UNHCR je televizija tudi slikovno pozivala k strpnosti (3. 2. 2001). Istega režiserja so predstavili tudi v oddaji TV SLO (Res je).

V Tedniku še naprej o ogroženosti
Nacionalna televizija se ni povsem uspela otresti netolerantne poze. V Tedniku so se spraševali o upravičenosti obtožb različnih organizacij o ksenofobiji: »Tudi drugod po Evropi ni nič drugače,« so dejali in naštevali, kolikšne izdatke so za nastanitev imigrantov porabile zahodnoevropske države. V naslednjem prispevku je novinar misel nadaljeval: »Menda smo nedemokratični, ksenofobični, celo nasilniški do tujcev. Smo res takšni? ... Vendar se postavlja vprašanje, ali so ti prebežniki res preganjani ali pa so ti obrazi le ekonomski imigranti, ki jih ne preganja noben režim, temveč le želja po boljšem zaslužku ... Ko sem bral to pismo (Amnesty International, op. a.), se mi je zdelo, kot da pisci bolje razumejo ilegalne prebežnike, kot pa tiste prebivalce Slovenije, ki čutijo strah in trepet do tujcev.« Nato je novinar uporabil naslednjo primerjavo: »Bi Slovenci sprejeli Somalijce, ki obrezujejo deklice? Francoske izkušnje kažejo, da ne.« (Tednik, TV SLO, 15. 2. 2001) Nato je sledil prispevek iz Prekmurja, v katerem so domačini novinarju razlagali svoje izkušnje z begunci in prebežniki. Dejali so, da se jih ne bojijo, celo pomagali so jim s hrano in obleko. »Črnci pa so mi pomagali pri trgatvi,« je povedal eden izmed njih. Kljub temu je novinar želel potrditi svojo domnevo o ogroženosti prebivalcev in prispevek je zasukal z izjavami domačinov, ki so bili proti razširitvi centra za tujce, saj bi potem »število tujcev presegalo število lokalnih prebivalcev«. (Tednik, TV SLO, 15. 2. 2001)

Odgovorni o obtožbah
»Nad obtožbami o širjenju nestrpnosti sem začuden. Menim, da smo poročali korektno in poročanje smo sproti analizirali. Resda se nismo spuščali v vsak stavek posebej, vendar na splošno lahko rečem, da smo bili profesionalni, v skladu s kodeksom in nismo uporabljali sovražnega govora. Spomnite se na primer posnetka, ko smo pokazali ljudi za rešetkami, menim, da je bilo to pretresljivo,« je povedal Uroš Lipušček. »Poročanje POP TV o problematiki ilegalnih prebežnikov in azilantov je bilo po mojem prepričanju profesionalno korektno. Z diskusijo smo se skupaj z dnevnimi uredniki odločili, na kakšen način (okvir) bomo pripravljali novinarske prispevke. Ob tem smo se še posebej zavedali naše odgovornosti do odmeva v javnosti. Osebno se povsem strinjam s tistimi, ki s prstom kažejo na odgovornost, ki jo še posebej ob takšnih temah nosijo javna občila. Potrebno pa se je zavedati, do kje sega odgovornost novinarjev in kjer se začne odgovornost države,« je povedal Vine Bešter, namestnik direktorja informativnega programa POP TV.

Na dnevniku Delo na vprašanja niso odgovorili ...

Država kot izgovor za ksenofobični medijski diskurz
Medijem bi lahko očitali še kakšno nepravilnost. Omejevanje svobode gibanja je v nasprotju s Konvencijo Združenih narodov, vendar mediji na to niso opozarjali. Pozabili so povedati, da bivanje prebežnikov v resnici ni najedalo davkoplačevalskega denarja, saj je Slovenija za to dobila evropska sredstva, dobila jih je celo več, kot jih je porabila. Kot nespornega so predstavili zakon, ki policistom omogoča, da imigrantom ob zajetju poberejo ves denar, češ da si tako prebežniki plačajo bivanje v Sloveniji in stroške urejanja dokumentacije. Ko pa je nastopila moda strpnosti, se je kot grešni kozel pojavila država oz. njene institucije, ki »niso bile pripravljene na problem in so se ga lotevale napačno«. Mar nismo država njeni državljani?

90,7 odstotka vprašanih, njihovih znancev ali sorodnikov ni imelo nikakršne negativne izkušnje z imigranti, pa se kljub temu počutijo ogrožene (63,3 odstotka) in se zavzemajo za zaprt sistem azilnega doma (45,7 odstotka) (Delo, 3. 2. 2001). Podobne rezultate je dala anketa spletnega časopisa 24ur.com. 44, 8 odstotka anketiranih ni podpiralo gradnje novega azilnega doma in ni želelo imeti opravka z azilanti in 70,3 odstotka je bilo prepričanih, da mora država poostriti nadzor nad mejami (24ur.com, 29. 1. 2001). Analizirani mediji so uporabljali ksenofobični diskurz. Ob obeh televizij se je kot strpnejša izkazala POP TV. Bolj problematično kot sicer je bilo še posebej poročanje lokalnih dopisnikov obeh televizij. POP TV se je pogosteje opirala na ljudski glas, TV SLO pa bolj poudarjala nacionalno varnost. Pri tiskanih medijih je po februarskem obratu uredniške politike opaziti »zamenjavo« novinarjev. Tematiko so pred obratom praviloma pokrivali novinarji črne kronike, pozneje pa različna imena, najbrž tisti, ki so po svojem prepričanju strpnejši.

Glede na pretekle izkušnje z »begunsko krizo« in takratne kritike medijskega poročanja bi se mediji tematike lahko lotili previdneje. Tako so uporabljali sporne metafore in vzorce poročanja, nestrpno retoriko pa prignali tako daleč, da so se morali obrniti v njeno nasprotje.

izpis

Roman Kuhar

V obljubljeni deželi ksenofobije
Analiza enajstih januarskih člankov Slovenskih novic o prebežnikih – Stigmatizacijski diskurz jih označi za nasilneže, nehigienične, upirajoče se kulturni asimilaciji, pripisano pa jim je tudi prenašanje nalezljivih bolezni
Slovenske novice, hote ali ne, slovijo po svojih senzacionalističnih člankih, polnih sočnega jezika in najrazličnejših domnev. Problematika prebežnikov in prebežnic je s protesti lokalnih prebivalcev proti tujcem dobrodošla vsebina, ki je v letošnjem januarju in tudi pozneje pogosto polnila njihove časopisne stolpiče.

Mediji so postali javni oder tako državniških (»pregnanci ogrožajo nacionalno varnost«) kot tudi samooklicanih civilnodružbenih pobud za odstranitev nezaželenih tujcev z ›naših‹ dvorišč in vrtov. Bolj ko so mediji podžigali nestrpnost in tako legitimizirali prostor za ksenofobijo, pogumnejši so postajali lokalni prebivalci in trdneje so bile zakoličene vaške straže. Začaran krog je bil sklenjen: mediji in z njimi tudi Slovenske novice so se prelevili v stroj za pretvarjanje govoric v resnico.

Del nestrpnih izdelkov prikazuje tudi pričujoča analiza desetih januarskih člankov Slovenskih novic, ki so poročali o problematiki prebežnikov, ki jih najpogosteje kriminalizirajo, čeprav policijski podatki ne kažejo večje stopnje kriminalitete med prebežniki, če jih primerjamo s kriminalnimi dejanji preostalega prebivalstva. Ko so štirje Moldavci vdrli v nedograjeno hišo in vikend, razbili steklo na oknu, pobrali nekaj oblek, baterijo in radio ter se okrepčali z malico, so Slovenske novice članek opremile z naslovom Ilegalci kradejo (27/1)1 in tako kar počez obsodile vse ilegalne imigrante. Stigmatizacijski diskurz jih označi za nasilneže, nehigienične, upirajoče se kulturni asimilaciji, pripisano pa jim je tudi prenašanje nalezljivih bolezni, čeprav okoliški prebivalci niso zboleli. Ilegalni imigranti so, tako se zdi, postali očiščevalni ventil za vsakršna nezadovoljstva.

Pisanje omenjenih desetih člankov Slovenskih novic, prvi med njimi je izšel 9., zadnji pa 31. januarja, sem razporedil v tri sklope: poimenovanja ilegalnih imigrantov, njim pripisane lastnosti ter prikaz lokalnega prebivalstva, ki protestira. Tako zgoščena in kategorizirana verzija enomesečnega pisanja Slovenskih novic o problematiki prebežnikov jasno in nazorno prikazuje prej očitano ksenofobično pisanje ter povzdigovanje govoric v dejstva. Pisanje ni iztrgano iz konteksta, je le vsebinsko kategorizirano in zato bolj bode v oči. Takšen je bil tudi moj namen.

Sporna poimenovanja
Članki Slovenskih novic o problematiki prebežnikov in prebežnic v isti koš mečejo vse tujce, tako azilante kot ilegalne imigrante. Še najpogosteje jih imenujejo begunci. Ampak ta poimenovanja so še najmanj problematična. Bolj pestro in razgibano je na seznamu tistih drugih imen, ki so jih v Slovenskih novicah novinarji in citirani posamezniki pripenjali prebežnikom. Ti so tako hkrati poimenovani kot »breme« (27/1) in kot »gosti« (27/1), »tujci« (31/1) in »tuji ilegalci« (31/1), župan Črnomlja jih označi za »nevarnost« (31/1), na Uradu za priseljevanje in begunce jim rečejo »reveži« (31/1), prepoznati pa jih je moč tudi kot »novodobne sužnje iz Azije in Afrike« (24/1). O njih se govori kot o »zadnjem udarcu« (23/1) in »begunski reki« (9/1), so pa hkrati tudi »begunska šiba božja« (23/1) in vedno preteči »Damoklejev meč« (23/1), prebivalci Šiške, podpisniki zloglasne peticije, pa se bodo verjetno strinjali, da je prebežnike najnatančneje moč opisati kot »neljube in pogosto problematične sosede« (30/1).

Podoba ilegalnega imigranta kot kriminalca
Slovenske novice bralca natančno informirajo o tipičnih lastnostih, ki naj bi jih ti imeli in o katerih so večinoma govorili (anonimni) sogovorniki z druge strani ceste. Seveda »ilegalci kradejo« (27/1). Ko so tukaj, se »vsakršen kriminal … razrašča« (9/1), čeprav je »med begunci največ tistih iz srednjega sloja, torej niso popolni reveži« (27/1). Zato je tudi povsem razumljivo, da se po pisanju Slovenskih novic »po nekaj dneh bivanja in oskrbe v domu« na pot v obljubljeno Evropo odpravijo »večinoma s taksiji« (27/1). Ampak nazaj h krajam, saj prebežniki »čez Slovenijo« potujejo tudi »z vlaki in ukradenimi avtomobili« (11/1). Vendar ne kradejo samo avtomobilov. »V samopostrežni trgovini Tuš je bilo s tujci precej zadreg. Zdaj najeti varnostnik posebej preži na zmikavte.« (9/1) Vprašate pa lahko tudi »ljudi iz Prosenjakovecev, kjer imajo prehodni dom za ilegalce. Kradejo jim perilo z vrvi« (22/1). Od kraje do nasilja je seveda le korak. »Čedalje več je vlomov in tatvin, katerih storilci so ilegalci in azilanti. In mnogi se upravičeno sprašujejo, kako dolgo bo treba čakati, da bodo postali nasilni do domačinov.« (27/1) Pravzaprav lahko rečemo, da je vse skupaj »mafijska veriga« (9/1), zato je povsem logično, da naj bi »cveteli … še drugi posli v povezavi z begunci, mamila zanesljivo« (9/1). In ker, kot je bilo enkrat že zapisano, »vsi begunci niso samo reveži, nekateri imajo precej pod palcem« (9/1), Slovenske novice poročajo tudi o tem, kako višek denarja porabijo. »Prostitutke s premožnejšimi tujci seksajo kar po klopcah,« (9/1) pripoveduje (znova) anonimen okoličan, za izjavo katerega je skrita nestrpnost pišočega. Menda gre »pretežno« za »Slovenke, ki so se kar za plankami onegavile« (9/1). S tujci, seveda. Onegavljanje poimenujejo z neologizmom »jebola« (9/1), ponesrečeno poroko med jebanjem (oprostite izrazu) in ebolo. Vsakršne bolezni so torej neizogibne, saj »zdaj prebiva na Celovški do 600 ljudi pisane etnične, kulturne, izobrazbene, starostne, zdravstvene slike« (9/1). »Seveda se predvsem zdravstveno šibkejši občani bojijo izbruha ebole ali kakšne druge epidemije.« (9/1) Logika razmišljanja je ta: »če si namenjen v dežele, iz katerih prihajajo begunci, te brez cepljenja ne spustijo tja. Kdo pa preverja begunce, ali so cepljeni?« (9/1) Virusi torej skačejo naokrog in vsakršno srečevanje s tujci je nevarno. »Še najbolj se srečujemo prav v trgovini,« (9/1) zato tudi klici k omejitvi prostega gibanja ilegalcev. In potem so se pojavile še stenice. »V domu so namreč odkrili stenice, ki se plazijo po zidovih, padajo na postelje in se zavlečejo v vsako poro stavbe, ki so si jo prisvojile.« (22/1) Bločani se temu ne čudijo, saj imajo izkušnje z begunci z Balkana: »Po Bloščici je plaval drek, domačinke so se bale za svojo čast, strah jim ni dal spati.« (23/1) Še več: begunci »so poleti iz bližnje okolice opazovali domačinke po vrtovih, da se niti po solato niso upale pripogniti, kaj šele, da bi se na dvorišču malce sončile« (23/1).

Nekaj pa jim le priznavajo: pregnanci so v domu »tako utesnjeni, da je prav nenavadno, da so psihično sploh še prisebni in obvladani« (9/1). Pišejo tudi, »da tujci sicer niso nasilni, tudi z ogovarjanjem nikogar ne nadlegujejo« (9/1), celo »opijajo se ne pretirano, od alkoholnih pijač pijejo praviloma le pivo« (9/1). Slovenske novice poročajo tudi o senzacionalističnem odkritju trgovine s človeškimi organi, v katero so vključeni prebežniki, ki »izčrpani in onemogli podpisujejo izjave o prostovoljnem darovanju človeških organov« (24/1). V teh postopkih »ilegalcem odstranjujejo bodisi ledvice, očesne dele, denimo mrene, in celo jetra« (24/1).

Vprašanje sprejemljivosti tujcev je znova potegnjeno vzdolž nacionalnih in kulturnih meja. Novinar Slovenskih novic tako ugotavlja, da so »še najbolj prijazni … Iranci, najbolj nepredvidljivi pa državljani Sierre Leoneja« (31/1), kljub temu, da »so se Iranci«, medtem ko so bili v Vidoncih, »še malo poklali med seboj« (30/1). Ampak nazaj k državljanom Sierre Leoneja, ki bi »kar napadli … novinarje« (31/1) in bi se bili »res pripravljeni s pestmi spraviti na novinarje« (31/1), zato je tudi »občutek veliko bolj nelagoden v bližini državljanov Sierre Leoneja« (31/1). Zavrnili so fotografiranje, »njihovi mrki pogledi so postajali vse bolj grozeči, le nekaj trenutkov pozneje pa so že preteče godrnjali« (31/1). Krivi so torej sami, saj bi morali bolje skrbeti za svojo (javno) podobo. »Kaj pri Bogu, Alahu, Budi in animističnih božanstvih narede ti tujci, da bi jih raje in laže sprejemali? Nič. Veliko tega je narobe, ker imajo nekateri samo pravice, drugi pa samo dolžnosti.« (30/1)

Ljudje čez cesto
Kaj pa druga stran, tisti v Slovenskih novicah anonimni posamezniki, katerih mnenja so tako pogosto povzeta v poročilih o prebežniški problematiki? Kajti zdi se, da se za njihovimi mnenji skriva nestrpno novinarsko pero. O njih Slovenske novice pišejo kot o »Ljubljančanih z bloka nasproti begunskega ›hotela‹«, ki da »počasi tonejo v nemoči« (9/1). To so ljudje, ki so septembra organizirali »Civilno iniciativo s predstavniki najbolj ogroženih blokov« (27/1). »Mora teh Ljubljančanov je begunski ›hotel‹,« (9/1) zato so se »razjarjeni prebivalci Celovške ceste« (31/1) končno uprli, saj so »dovolj dolgo trpežno prenašali to breme« (27/1). Zapisano je bilo, da jim je »vsiljeno … sožitje« (27/1), kar to seveda ni, saj je »petsto Ljubljančanov prisiljeno živeti sredi mafijske verige« (9/1) in okrog »z begunci obkoljenega bloka« (9/1). Z besedami enega izmed njih: »Begunski val … močno degradira naše vsakdanje življenje.« (9/1).

Nič bolje se ob preselitvi pregnancev v vidonski begunski center ni godilo tamkajšnjemu prebivalstvu. Prekmurci so bili »razkačeni« (22/1), Vidonci pa »razbesnjeni« (23/1), saj so bili »tam gori … v hipu okupirani«. Skupaj s pregnanci se je tja preselila tudi negativna retorika. »Znebili se jih bomo zlepa ali zgrda,« (22/1) je obljubljal župan Vidoncev, nek sovaščan pa je utelesil ljubljanski strah pred ebolo, saj če »so stenice res tam, smo slišali, da so ilegalci že tako okuženi« (22/1). Treba se jih je torej znebiti. »Če tujci ne bodo zapustili Vidoncev, jih bodo poskušali domačini izstradati. Kar je seveda škandal, a razumljiv.« (30/1) Razumljiv?

Kakor koli že, zdaj ko so tu, je treba na te kriminalce in prenašalce bolezni budno paziti in jim omejiti vsakršno gibanje, da ne bi tako kot v Ljubljani »degradirali vsakdanjega življenja«. »Upajmo vsaj, da ilegalcem … ni kdo povedal, da je od Vidoncev pa do ene od obljubljenih dežel le kratek čas hoda. Šest policistov in majhna ograja bi jih verjetno le težko zaustavilo.« (22/1)

Podobno so se jih otepali tudi v Blokah, Slovenske novice pa zapišejo, da »vnovični prihod beguncev visi nad Blokami kot Damkolejev meč« (23/1) in se hkrati sprašujejo, ali »bodo Bloke spet ječale v grozi« (23/1) in ali bo država »begunce (in azilante) vnovič plasirala v osrčje najlepše notranjske planote« (23/1). Ah, Slovenija, od kod lepote tvoje, da nikjer ni dovolj grdo, da bi lahko »plasirali« prebežnike in prebežnice?

Neprikrita ksenofobija
Utrjevanje stereotipnih podob o tujcih skozi ravno tako nereflektirane stereotipne medijske podobe je s predstavljenim pisanjem doživelo svoje vrelišče in najbrž ne potrebuje dodatnega komentarja. Zanimivo je, da je ksenofobija v času, ko se je nestrpnost preselila med vrstice in kjer je kot taka še bolj subverzivna, v člankih Slovenskih novic povsem transparentna. Kar seveda ne pomeni, da je med vrsticami ni. Pred njo si, vsaj tako se zdi, zatiskajo oči le novinarji. Zato je notica o nogometni tekmi med novinarji in imigranti v Slovenskih novicah 13. februarja izzvenela kot farsa: »Mediji smo bili v zadnjih dneh deležni hudih obtožb, da s poročanjem o problematiki prebežnikov spodbujamo ksenofobijo. Da to seveda ni res in da se prav novinarji najbolj zavedamo resnosti problema, organiziramo danes…nogometno tekmo … Novinarji bomo z dejanjem in zgledom pripomogli k večji strpnosti.« Kot da bi se z eno nogometno tekmo ali s 4000 plišastimi igračami, ki smo jih za otroke prebežnikov in prebežnic zbrali na Mirovnem inštitutu, dalo oprati vso nestrpnost in ksenofobijo, ki se je v preteklih mesecih razlivala po časopisnem in državniškem papirju.

izpis

Bojan Veselinovič

Radijski spot pripravilo uredništvo
Želeli pozvati širšo slovensko javnost k strpnejšemu odnosu do prebežnikov, azilantov in beguncev Informativni program Radia Slovenija je sredi februarja letos začel predvajati spot v dveh različicah (krajši in daljši), s katerim je želel pozvati širšo slovensko javnost k strpnejšemu odnosu do prebežnikov, azilantov in beguncev.
Celotno akcijo je spodbudila oddaja novinarke Mateje Železnikar, ki je 13. 2. v Studiu ob sedemnajstih problem osvetlila z raznih zornih kotov. Še posebej presunljiva je bila prepoved 18-letne Sare, mlade Iranke iz doma na Celovški v Ljubljani, ki je s svojo pripovedjo pretresla veliko poslušalcev. Odzvala se je tudi ljubljanska univerza (kabinet rektorja dr. Mencingerja), ki je želela pridobiti več podatkov o Sari s pojasnilom, da bi ji radi pomagali – verjetno pri pridobitvi študentskega statusa.

Do tukaj je vse lepo in prav, bili pa so tudi drugačni odzivi: kar nekaj je bilo klicev poslušalcev, ki se kar niso mogli načuditi, čemu zdaj to. Res je, da so spot predvajali velikokrat na dan, ker pa je bil gnev nekaterih tako očiten in pogosten, da smo se zbali kontraproduktivnega učinka (kaj smo želeli, sem že zapisal), smo se odločili spot predvajati še naprej, vendar manjkrat na dan.

Celotna zgodba ima seveda moralo: sproti se bomo morali učiti novih in novih okoliščin, ki jih prinaša življenje s prebežniki, predvsem pa medijskega »pokrivanja« te problematike, pri čemer ima – v nasprotju z nekaterimi drugimi elektronskimi mediji – Radio Slovenija lahko povsem čisto vest. Upam, da se strinjamo ...

izpis

 S O R O D N E   T E M E

sovražni govor in medijski diskurz

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost