»Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva ter nestrpnosti ...« je zapisano v 63. členu Ustave Republike Slovenije. Tudi kodeks novinarjev v 10. členu prepoveduje »diskriminacijo na osnovi spola, pripadnosti etnični, verski, socialni ali narodni skupini«. A vendar so slovenski mediji konec lanskega in začetek letošnjega leta uporabljali hate speech, sovražni govor. Tako kot v primeru beguncev iz nekdanje Jugoslavije so tudi tokrat uporabljali različne strategije, s katerimi so ustvarjali podobo o »nas«, Slovencih, in o »njih«, tujcih, prebežnikih, ilegalcih …

Skozi optiko nacionalne varnosti so mediji vsak dan ustvarjali občutke strahu in ogroženosti slovenskega prebivalstva. Poročali so o pritisku na meje, ulovih in zajezitvi reke prebežnikov, nevarnosti izbruha nalezljivih bolezni ter najedanju davkoplačevalskega denarja. Metafora o »reki prebežnikov, ki se razliva in prestopa bregove«, nikakor ni nedolžna, saj je pri medijskem občinstvu ustvarjala vtis nemoči, ogroženosti, strahu. Tematiko prebežnikov so mediji predstavljali kot »problem«, ki je bil na vrhuncu »prebežniške krize« konec januarja del vsakdanje medijske agende. Mediji so bili vse do presenetljivega preobrata (pozivanja k strpnosti po 3. februarju) vzor nestrpnega poročanja.

Z glasom ljudstva je predvsem POP TV podkrepila svoja stališča, na primer: prebivalec Velikih Blok je izjavil: »To je ene sorte okupacija za nas.« (24 ur, POP TV, 21. 1. 2001) Prebivalec Vidoncev: »Če je bil tisti zmožen ubiti pa dva raniti noter, ko ga stražijo policisti, kaj šele bi naredil, če bi pobegnil.« (24 ur, POP TV, 28. 1. 2001) Prebivalec Prosenjakovcev: »Naš narod živi v strahu, negotovosti, marsikaj počenjajo, vlamljajo ...« (24 ur, POP TV, 29. 1. 2001) Prebivalka Prosenjakovcev: »Trije begunci so izsiljevali naše otroke, naj jim dajo denar.« (24 ur, POP TV, 30. 1. 2001) Prebivalka Šiške: »Slabo je, svinjajo, črnci so najbolj žleht.« (POP TV, 2. 2. 2001) Prebivalec Šiške: »Vemo, da so to ljudje iz krajev, kjer razsajajo hepatitis, aids, ebola in druge nalezljive bolezni ... Mi še psa ne smemo peljati na sprehod brez značke, ki potrjuje, da je bil cepljen, oni pa se širijo po mestu brez nadzora, kaj šele, da bi jih cepili.« (Nedeljski dnevnik, 7. 1. 2001). S takimi primeri so mediji predstavljali Slovence ne samo kot nevtralne akterje, ampak kot ogrožene žrtve, ki se upravičeno bojijo. Slovenci niso krivi ksenofobije, saj zgolj branijo svoje interese.

Novinar je v Odmevih spraševal notranjega ministra: »Ali boste zaščitili prebivalce? Boste preselili prebežnike v roku? Boste poskrbeli za varnost prebivalcev?« in dramatično zamahoval z rokami. Notranji minister je moral prevzeti vlogo blažilca napete situacije in je odgovarjal: »To so nesrečniki, ki iščejo boljše življenje ... saj smo vendar civilizirani, humani ...« (Odmevi, TV SLO, 25. 1. 2001) Proti Slovencem pa se je obrnila celo lastna država: »Bodo Bloke spet ječale v grozi?« (Slovenske novice, 23. 1. 2001) Ali: »Spimo s sekiro pod vzglavnikom. Ali nas država Slovenija sploh hoče imeti ali ima raje begunce?« (Večer, 31. 1. 2001) Država jim je naprtila »golazen, ki jo je treba spraviti stran«. (Nedelo, 4. 2. 2001) Pojavil se je tudi princip daj-dam: »Država skuša na račun preteklih naložb držati Vidončane za vrat.« (Mag, 31. 1. 2001)

Mediji so nekritično povzemali vladna stališča in niso opravljali nadzorne funkcije. O resničnosti vladnih poročil niso dvomili: »Reka prebežnikov ne pojenja ... nedovoljeno prehajanje meja ogroža stabilnost notranjih razmer, ocenjuje vlada.« (TV Dnevnik, TV SLO, 18. 1. 2001) »Grozeča invazija prebežnikov ... reka prebežnikov je na slovensko-italijanski meji prestopila bregove.« (Večer, 8. 12. 2000) »Vdor 30.000 ilegalcev ..., kar nas je stalo 100 milijonov tolarjev.« (Nedeljski dnevnik, 7. 1. 2001) »Takšno število ilegalnih prebežnikov bistveno vpliva na varnost ljudi in premoženja.« (Delo, 16. 12. 2000)

Pri poročanju se je pogosto pojavila tudi povezava s kriminalom, prostitucijo, trgovino z mamili, ljudmi in človeškimi organi. Kljub temu, da so ti ljudje sami objekt trgovanja, je bila povezava s kriminalnimi dejanji, ki naj bi jih zagrešili, pogosta. Vendar so novinarji »pozabili«, da policijska statistika beleži le nizek odstotek kaznivih dejanj, ki so jih zagrešili imigranti. Prebežniki so bili označeni kot kriminalci, klateži, prestopniki ... »Tam je število kaznivih dejanj glede na prejšnje leto naraslo kar za polovico, kar je posledica povečanega števila ilegalcev.« (Delo, 20. 2. 2001) »Petsto Ljubljančanov je prisiljeno živeti sredi mafijske verige ... vsesplošen kriminal se razrašča ... Begunci najbrž res ne kradejo koles in mopedov. A kot da se kriminal zgrinja na kup, ena nesreča prikliče drugo.« (Slovenske novice, 9. 1. 2001) »Počepnejo, si zavežejo superge, v nizkem startu zdrvijo čez cesto in vsak zgrabi svoj paket ... In takšen dom, jasno, kot vsaka sporna ali mejna stvar privablja mrhovinarje. V njem in okoli njega je že nastalo mafijsko gnezdo.« (Nedeljski dnevnik, 7. 1. 2001)

Televizija je položaj še dodatno dramatizirala s tehniko snemanja. Kamera simulira hojo, pojavljajo se posnetki blatnih stopinj na tleh vikenda, v katerega so vlomili prebežniki, novinar pa je komentiral: »Tujci so zaščiteni bolj kot državljani Slovenije.« (TV Odmevi, TV SLO, 25. 1. 2001) Opazili smo tudi posnetek dečka, ki zaklepa vhodna vrata, novinar pa je v ›offu‹ dejal: »Hiš niso nikoli zaklepali.« (TV Dnevnik, TV SLO, 28. 1. 2001) POP TV takih tehnik ni uporabljala.

»Za obrat v strpnost je ›kriva‹ civilna družba. Mi pa smo vseskozi poskušali korektno predstavljati vse vpletene strani in mnenja, tudi tiste problematične. Spomnite se oddaje Aktualno,« je povedal odgovorni urednik informativnih in izobraževalnih oddaj na TV SLO Uroš Lipušček. Oddaja je bila na sporedu 6. 2. 2001, ko je večina medijev že prevzela novo držo in je Slovence začela pozivati k strpnosti in opozarjati na vseprisotno ksenofobijo.

Kritično stališče so novinarji prevzeli dokaj pozno: »Grdi, hudobni, umazani? ... Pa se ti res zdi, da sovražijo tiste izčrpane, umazane in morda celo bolne ljudi? Ali pa morda le neumno ravnanje z njimi? ... Ali hočemo biti za všečnost evropskim državam filter? ... Po eni strani jih brezupno lovijo naši policisti, da bi bili s severa videti marljivi in pridni; po drugi strani pa je množica naših ljudi ekonomsko zainteresirana za valove prebežnikov, saj je s tihotapljenjem marsikdo zelo obogatel.« (Delo, 3. 2. 2001) Novinarji so se v skladu z novo držo (končno) spomnili tudi objave zgodb prebežnikov, ki doslej v medijih niso imeli besede, bili so zgolj del statistike. Sobotna priloga je objavila portret Radživ, hindujec iz Bangladeša (Delo, 10. 2. 2001), POP TV je v rubriki Ime tedna predstavila zgodbo iranskega režiserja Jamina, ki je zaradi posnetega filma zbežal pred političnim preganjanjem in s pomočjo videospota UNHCR je televizija tudi slikovno pozivala k strpnosti (3. 2. 2001). Istega režiserja so predstavili tudi v oddaji TV SLO (Res je).

Nacionalna televizija se ni povsem uspela otresti netolerantne poze. V Tedniku so se spraševali o upravičenosti obtožb različnih organizacij o ksenofobiji: »Tudi drugod po Evropi ni nič drugače,« so dejali in naštevali, kolikšne izdatke so za nastanitev imigrantov porabile zahodnoevropske države. V naslednjem prispevku je novinar misel nadaljeval: »Menda smo nedemokratični, ksenofobični, celo nasilniški do tujcev. Smo res takšni? ... Vendar se postavlja vprašanje, ali so ti prebežniki res preganjani ali pa so ti obrazi le ekonomski imigranti, ki jih ne preganja noben režim, temveč le želja po boljšem zaslužku ... Ko sem bral to pismo (Amnesty International, op. a.), se mi je zdelo, kot da pisci bolje razumejo ilegalne prebežnike, kot pa tiste prebivalce Slovenije, ki čutijo strah in trepet do tujcev.« Nato je novinar uporabil naslednjo primerjavo: »Bi Slovenci sprejeli Somalijce, ki obrezujejo deklice? Francoske izkušnje kažejo, da ne.« (Tednik, TV SLO, 15. 2. 2001) Nato je sledil prispevek iz Prekmurja, v katerem so domačini novinarju razlagali svoje izkušnje z begunci in prebežniki. Dejali so, da se jih ne bojijo, celo pomagali so jim s hrano in obleko. »Črnci pa so mi pomagali pri trgatvi,« je povedal eden izmed njih. Kljub temu je novinar želel potrditi svojo domnevo o ogroženosti prebivalcev in prispevek je zasukal z izjavami domačinov, ki so bili proti razširitvi centra za tujce, saj bi potem »število tujcev presegalo število lokalnih prebivalcev«. (Tednik, TV SLO, 15. 2. 2001)

»Nad obtožbami o širjenju nestrpnosti sem začuden. Menim, da smo poročali korektno in poročanje smo sproti analizirali. Resda se nismo spuščali v vsak stavek posebej, vendar na splošno lahko rečem, da smo bili profesionalni, v skladu s kodeksom in nismo uporabljali sovražnega govora. Spomnite se na primer posnetka, ko smo pokazali ljudi za rešetkami, menim, da je bilo to pretresljivo,« je povedal Uroš Lipušček. »Poročanje POP TV o problematiki ilegalnih prebežnikov in azilantov je bilo po mojem prepričanju profesionalno korektno. Z diskusijo smo se skupaj z dnevnimi uredniki odločili, na kakšen način (okvir) bomo pripravljali novinarske prispevke. Ob tem smo se še posebej zavedali naše odgovornosti do odmeva v javnosti. Osebno se povsem strinjam s tistimi, ki s prstom kažejo na odgovornost, ki jo še posebej ob takšnih temah nosijo javna občila. Potrebno pa se je zavedati, do kje sega odgovornost novinarjev in kjer se začne odgovornost države,« je povedal Vine Bešter, namestnik direktorja informativnega programa POP TV.

Na dnevniku Delo na vprašanja niso odgovorili ...

Medijem bi lahko očitali še kakšno nepravilnost. Omejevanje svobode gibanja je v nasprotju s Konvencijo Združenih narodov, vendar mediji na to niso opozarjali. Pozabili so povedati, da bivanje prebežnikov v resnici ni najedalo davkoplačevalskega denarja, saj je Slovenija za to dobila evropska sredstva, dobila jih je celo več, kot jih je porabila. Kot nespornega so predstavili zakon, ki policistom omogoča, da imigrantom ob zajetju poberejo ves denar, češ da si tako prebežniki plačajo bivanje v Sloveniji in stroške urejanja dokumentacije. Ko pa je nastopila moda strpnosti, se je kot grešni kozel pojavila država oz. njene institucije, ki »niso bile pripravljene na problem in so se ga lotevale napačno«. Mar nismo država njeni državljani?

90,7 odstotka vprašanih, njihovih znancev ali sorodnikov ni imelo nikakršne negativne izkušnje z imigranti, pa se kljub temu počutijo ogrožene (63,3 odstotka) in se zavzemajo za zaprt sistem azilnega doma (45,7 odstotka) (Delo, 3. 2. 2001). Podobne rezultate je dala anketa spletnega časopisa 24ur.com. 44, 8 odstotka anketiranih ni podpiralo gradnje novega azilnega doma in ni želelo imeti opravka z azilanti in 70,3 odstotka je bilo prepričanih, da mora država poostriti nadzor nad mejami (24ur.com, 29. 1. 2001). Analizirani mediji so uporabljali ksenofobični diskurz. Ob obeh televizij se je kot strpnejša izkazala POP TV. Bolj problematično kot sicer je bilo še posebej poročanje lokalnih dopisnikov obeh televizij. POP TV se je pogosteje opirala na ljudski glas, TV SLO pa bolj poudarjala nacionalno varnost. Pri tiskanih medijih je po februarskem obratu uredniške politike opaziti »zamenjavo« novinarjev. Tematiko so pred obratom praviloma pokrivali novinarji črne kronike, pozneje pa različna imena, najbrž tisti, ki so po svojem prepričanju strpnejši.

Glede na pretekle izkušnje z »begunsko krizo« in takratne kritike medijskega poročanja bi se mediji tematike lahko lotili previdneje. Tako so uporabljali sporne metafore in vzorce poročanja, nestrpno retoriko pa prignali tako daleč, da so se morali obrniti v njeno nasprotje.

Slovenske novice, hote ali ne, slovijo po svojih senzacionalističnih člankih, polnih sočnega jezika in najrazličnejših domnev. Problematika prebežnikov in prebežnic je s protesti lokalnih prebivalcev proti tujcem dobrodošla vsebina, ki je v letošnjem januarju in tudi pozneje pogosto polnila njihove časopisne stolpiče.

Mediji so postali javni oder tako državniških (»pregnanci ogrožajo nacionalno varnost«) kot tudi samooklicanih civilnodružbenih pobud za odstranitev nezaželenih tujcev z ›naših‹ dvorišč in vrtov. Bolj ko so mediji podžigali nestrpnost in tako legitimizirali prostor za ksenofobijo, pogumnejši so postajali lokalni prebivalci in trdneje so bile zakoličene vaške straže. Začaran krog je bil sklenjen: mediji in z njimi tudi Slovenske novice so se prelevili v stroj za pretvarjanje govoric v resnico.

Del nestrpnih izdelkov prikazuje tudi pričujoča analiza desetih januarskih člankov Slovenskih novic, ki so poročali o problematiki prebežnikov, ki jih najpogosteje kriminalizirajo, čeprav policijski podatki ne kažejo večje stopnje kriminalitete med prebežniki, če jih primerjamo s kriminalnimi dejanji preostalega prebivalstva. Ko so štirje Moldavci vdrli v nedograjeno hišo in vikend, razbili steklo na oknu, pobrali nekaj oblek, baterijo in radio ter se okrepčali z malico, so Slovenske novice članek opremile z naslovom Ilegalci kradejo (27/1)1 in tako kar počez obsodile vse ilegalne imigrante. Stigmatizacijski diskurz jih označi za nasilneže, nehigienične, upirajoče se kulturni asimilaciji, pripisano pa jim je tudi prenašanje nalezljivih bolezni, čeprav okoliški prebivalci niso zboleli. Ilegalni imigranti so, tako se zdi, postali očiščevalni ventil za vsakršna nezadovoljstva.

Pisanje omenjenih desetih člankov Slovenskih novic, prvi med njimi je izšel 9., zadnji pa 31. januarja, sem razporedil v tri sklope: poimenovanja ilegalnih imigrantov, njim pripisane lastnosti ter prikaz lokalnega prebivalstva, ki protestira. Tako zgoščena in kategorizirana verzija enomesečnega pisanja Slovenskih novic o problematiki prebežnikov jasno in nazorno prikazuje prej očitano ksenofobično pisanje ter povzdigovanje govoric v dejstva. Pisanje ni iztrgano iz konteksta, je le vsebinsko kategorizirano in zato bolj bode v oči. Takšen je bil tudi moj namen.

Članki Slovenskih novic o problematiki prebežnikov in prebežnic v isti koš mečejo vse tujce, tako azilante kot ilegalne imigrante. Še najpogosteje jih imenujejo begunci. Ampak ta poimenovanja so še najmanj problematična. Bolj pestro in razgibano je na seznamu tistih drugih imen, ki so jih v Slovenskih novicah novinarji in citirani posamezniki pripenjali prebežnikom. Ti so tako hkrati poimenovani kot »breme« (27/1) in kot »gosti« (27/1), »tujci« (31/1) in »tuji ilegalci« (31/1), župan Črnomlja jih označi za »nevarnost« (31/1), na Uradu za priseljevanje in begunce jim rečejo »reveži« (31/1), prepoznati pa jih je moč tudi kot »novodobne sužnje iz Azije in Afrike« (24/1). O njih se govori kot o »zadnjem udarcu« (23/1) in »begunski reki« (9/1), so pa hkrati tudi »begunska šiba božja« (23/1) in vedno preteči »Damoklejev meč« (23/1), prebivalci Šiške, podpisniki zloglasne peticije, pa se bodo verjetno strinjali, da je prebežnike najnatančneje moč opisati kot »neljube in pogosto problematične sosede« (30/1).

Slovenske novice bralca natančno informirajo o tipičnih lastnostih, ki naj bi jih ti imeli in o katerih so večinoma govorili (anonimni) sogovorniki z druge strani ceste. Seveda »ilegalci kradejo« (27/1). Ko so tukaj, se »vsakršen kriminal … razrašča« (9/1), čeprav je »med begunci največ tistih iz srednjega sloja, torej niso popolni reveži« (27/1). Zato je tudi povsem razumljivo, da se po pisanju Slovenskih novic »po nekaj dneh bivanja in oskrbe v domu« na pot v obljubljeno Evropo odpravijo »večinoma s taksiji« (27/1). Ampak nazaj h krajam, saj prebežniki »čez Slovenijo« potujejo tudi »z vlaki in ukradenimi avtomobili« (11/1). Vendar ne kradejo samo avtomobilov. »V samopostrežni trgovini Tuš je bilo s tujci precej zadreg. Zdaj najeti varnostnik posebej preži na zmikavte.« (9/1) Vprašate pa lahko tudi »ljudi iz Prosenjakovecev, kjer imajo prehodni dom za ilegalce. Kradejo jim perilo z vrvi« (22/1). Od kraje do nasilja je seveda le korak. »Čedalje več je vlomov in tatvin, katerih storilci so ilegalci in azilanti. In mnogi se upravičeno sprašujejo, kako dolgo bo treba čakati, da bodo postali nasilni do domačinov.« (27/1) Pravzaprav lahko rečemo, da je vse skupaj »mafijska veriga« (9/1), zato je povsem logično, da naj bi »cveteli … še drugi posli v povezavi z begunci, mamila zanesljivo« (9/1). In ker, kot je bilo enkrat že zapisano, »vsi begunci niso samo reveži, nekateri imajo precej pod palcem« (9/1), Slovenske novice poročajo tudi o tem, kako višek denarja porabijo. »Prostitutke s premožnejšimi tujci seksajo kar po klopcah,« (9/1) pripoveduje (znova) anonimen okoličan, za izjavo katerega je skrita nestrpnost pišočega. Menda gre »pretežno« za »Slovenke, ki so se kar za plankami onegavile« (9/1). S tujci, seveda. Onegavljanje poimenujejo z neologizmom »jebola« (9/1), ponesrečeno poroko med jebanjem (oprostite izrazu) in ebolo. Vsakršne bolezni so torej neizogibne, saj »zdaj prebiva na Celovški do 600 ljudi pisane etnične, kulturne, izobrazbene, starostne, zdravstvene slike« (9/1). »Seveda se predvsem zdravstveno šibkejši občani bojijo izbruha ebole ali kakšne druge epidemije.« (9/1) Logika razmišljanja je ta: »če si namenjen v dežele, iz katerih prihajajo begunci, te brez cepljenja ne spustijo tja. Kdo pa preverja begunce, ali so cepljeni?« (9/1) Virusi torej skačejo naokrog in vsakršno srečevanje s tujci je nevarno. »Še najbolj se srečujemo prav v trgovini,« (9/1) zato tudi klici k omejitvi prostega gibanja ilegalcev. In potem so se pojavile še stenice. »V domu so namreč odkrili stenice, ki se plazijo po zidovih, padajo na postelje in se zavlečejo v vsako poro stavbe, ki so si jo prisvojile.« (22/1) Bločani se temu ne čudijo, saj imajo izkušnje z begunci z Balkana: »Po Bloščici je plaval drek, domačinke so se bale za svojo čast, strah jim ni dal spati.« (23/1) Še več: begunci »so poleti iz bližnje okolice opazovali domačinke po vrtovih, da se niti po solato niso upale pripogniti, kaj šele, da bi se na dvorišču malce sončile« (23/1).

Nekaj pa jim le priznavajo: pregnanci so v domu »tako utesnjeni, da je prav nenavadno, da so psihično sploh še prisebni in obvladani« (9/1). Pišejo tudi, »da tujci sicer niso nasilni, tudi z ogovarjanjem nikogar ne nadlegujejo« (9/1), celo »opijajo se ne pretirano, od alkoholnih pijač pijejo praviloma le pivo« (9/1). Slovenske novice poročajo tudi o senzacionalističnem odkritju trgovine s človeškimi organi, v katero so vključeni prebežniki, ki »izčrpani in onemogli podpisujejo izjave o prostovoljnem darovanju človeških organov« (24/1). V teh postopkih »ilegalcem odstranjujejo bodisi ledvice, očesne dele, denimo mrene, in celo jetra« (24/1).

Vprašanje sprejemljivosti tujcev je znova potegnjeno vzdolž nacionalnih in kulturnih meja. Novinar Slovenskih novic tako ugotavlja, da so »še najbolj prijazni … Iranci, najbolj nepredvidljivi pa državljani Sierre Leoneja« (31/1), kljub temu, da »so se Iranci«, medtem ko so bili v Vidoncih, »še malo poklali med seboj« (30/1). Ampak nazaj k državljanom Sierre Leoneja, ki bi »kar napadli … novinarje« (31/1) in bi se bili »res pripravljeni s pestmi spraviti na novinarje« (31/1), zato je tudi »občutek veliko bolj nelagoden v bližini državljanov Sierre Leoneja« (31/1). Zavrnili so fotografiranje, »njihovi mrki pogledi so postajali vse bolj grozeči, le nekaj trenutkov pozneje pa so že preteče godrnjali« (31/1). Krivi so torej sami, saj bi morali bolje skrbeti za svojo (javno) podobo. »Kaj pri Bogu, Alahu, Budi in animističnih božanstvih narede ti tujci, da bi jih raje in laže sprejemali? Nič. Veliko tega je narobe, ker imajo nekateri samo pravice, drugi pa samo dolžnosti.« (30/1)

Kaj pa druga stran, tisti v Slovenskih novicah anonimni posamezniki, katerih mnenja so tako pogosto povzeta v poročilih o prebežniški problematiki? Kajti zdi se, da se za njihovimi mnenji skriva nestrpno novinarsko pero. O njih Slovenske novice pišejo kot o »Ljubljančanih z bloka nasproti begunskega ›hotela‹«, ki da »počasi tonejo v nemoči« (9/1). To so ljudje, ki so septembra organizirali »Civilno iniciativo s predstavniki najbolj ogroženih blokov« (27/1). »Mora teh Ljubljančanov je begunski ›hotel‹,« (9/1) zato so se »razjarjeni prebivalci Celovške ceste« (31/1) končno uprli, saj so »dovolj dolgo trpežno prenašali to breme« (27/1). Zapisano je bilo, da jim je »vsiljeno … sožitje« (27/1), kar to seveda ni, saj je »petsto Ljubljančanov prisiljeno živeti sredi mafijske verige« (9/1) in okrog »z begunci obkoljenega bloka« (9/1). Z besedami enega izmed njih: »Begunski val … močno degradira naše vsakdanje življenje.« (9/1).

Nič bolje se ob preselitvi pregnancev v vidonski begunski center ni godilo tamkajšnjemu prebivalstvu. Prekmurci so bili »razkačeni« (22/1), Vidonci pa »razbesnjeni« (23/1), saj so bili »tam gori … v hipu okupirani«. Skupaj s pregnanci se je tja preselila tudi negativna retorika. »Znebili se jih bomo zlepa ali zgrda,« (22/1) je obljubljal župan Vidoncev, nek sovaščan pa je utelesil ljubljanski strah pred ebolo, saj če »so stenice res tam, smo slišali, da so ilegalci že tako okuženi« (22/1). Treba se jih je torej znebiti. »Če tujci ne bodo zapustili Vidoncev, jih bodo poskušali domačini izstradati. Kar je seveda škandal, a razumljiv.« (30/1) Razumljiv?

Kakor koli že, zdaj ko so tu, je treba na te kriminalce in prenašalce bolezni budno paziti in jim omejiti vsakršno gibanje, da ne bi tako kot v Ljubljani »degradirali vsakdanjega življenja«. »Upajmo vsaj, da ilegalcem … ni kdo povedal, da je od Vidoncev pa do ene od obljubljenih dežel le kratek čas hoda. Šest policistov in majhna ograja bi jih verjetno le težko zaustavilo.« (22/1)

Podobno so se jih otepali tudi v Blokah, Slovenske novice pa zapišejo, da »vnovični prihod beguncev visi nad Blokami kot Damkolejev meč« (23/1) in se hkrati sprašujejo, ali »bodo Bloke spet ječale v grozi« (23/1) in ali bo država »begunce (in azilante) vnovič plasirala v osrčje najlepše notranjske planote« (23/1). Ah, Slovenija, od kod lepote tvoje, da nikjer ni dovolj grdo, da bi lahko »plasirali« prebežnike in prebežnice?

Utrjevanje stereotipnih podob o tujcih skozi ravno tako nereflektirane stereotipne medijske podobe je s predstavljenim pisanjem doživelo svoje vrelišče in najbrž ne potrebuje dodatnega komentarja. Zanimivo je, da je ksenofobija v času, ko se je nestrpnost preselila med vrstice in kjer je kot taka še bolj subverzivna, v člankih Slovenskih novic povsem transparentna. Kar seveda ne pomeni, da je med vrsticami ni. Pred njo si, vsaj tako se zdi, zatiskajo oči le novinarji. Zato je notica o nogometni tekmi med novinarji in imigranti v Slovenskih novicah 13. februarja izzvenela kot farsa: »Mediji smo bili v zadnjih dneh deležni hudih obtožb, da s poročanjem o problematiki prebežnikov spodbujamo ksenofobijo. Da to seveda ni res in da se prav novinarji najbolj zavedamo resnosti problema, organiziramo danes…nogometno tekmo … Novinarji bomo z dejanjem in zgledom pripomogli k večji strpnosti.« Kot da bi se z eno nogometno tekmo ali s 4000 plišastimi igračami, ki smo jih za otroke prebežnikov in prebežnic zbrali na Mirovnem inštitutu, dalo oprati vso nestrpnost in ksenofobijo, ki se je v preteklih mesecih razlivala po časopisnem in državniškem papirju.

Celotno akcijo je spodbudila oddaja novinarke Mateje Železnikar, ki je 13. 2. v Studiu ob sedemnajstih problem osvetlila z raznih zornih kotov. Še posebej presunljiva je bila prepoved 18-letne Sare, mlade Iranke iz doma na Celovški v Ljubljani, ki je s svojo pripovedjo pretresla veliko poslušalcev. Odzvala se je tudi ljubljanska univerza (kabinet rektorja dr. Mencingerja), ki je želela pridobiti več podatkov o Sari s pojasnilom, da bi ji radi pomagali – verjetno pri pridobitvi študentskega statusa.

Do tukaj je vse lepo in prav, bili pa so tudi drugačni odzivi: kar nekaj je bilo klicev poslušalcev, ki se kar niso mogli načuditi, čemu zdaj to. Res je, da so spot predvajali velikokrat na dan, ker pa je bil gnev nekaterih tako očiten in pogosten, da smo se zbali kontraproduktivnega učinka (kaj smo želeli, sem že zapisal), smo se odločili spot predvajati še naprej, vendar manjkrat na dan.

Celotna zgodba ima seveda moralo: sproti se bomo morali učiti novih in novih okoliščin, ki jih prinaša življenje s prebežniki, predvsem pa medijskega »pokrivanja« te problematike, pri čemer ima – v nasprotju z nekaterimi drugimi elektronskimi mediji – Radio Slovenija lahko povsem čisto vest. Upam, da se strinjamo ...