Medijska preža št. 10, zima 2001

S člankom (Zakaj si univerza lasti radio Marš), ki govori o tožbi Univerze v Mariboru proti zavodu Mariborski radio študent (radio Marš), objavljenim v prejšnji številki Medijske preže, smo storili prvi korak v smeri obveščanja javnosti o grožnji, ki neodvisni nekomercialni študentski radijski postaji streže po življenju. Po izidu smo pripravili tudi novinarsko konferenco, da širšo javnost seznanimo z vsebino tožbe in hkrati predstavimo zgodovino nastanka in delovanja radia. Za pojasnitev razmer, ki so pripeljale do tožbe, je takšno početje velikega pomena. Že iz dokaj natančne predstavitve v Medijski preži je moč ugotoviti, da se je Marš z omenjeno tožbo znašel v precej nezavidljivi situaciji. Univerza na podlagi sopodpisa Sklepa o ustanovitvi radijskega programa (leta 1989), vztraja, da je s tem dejanjem upravičena do tretjinskega deleža pri lastništvu radijske postaje. Po drugi strani je tudi res, da radio do leta 1994 ni imel urejen pravno formalni status, zaradi česar mu je grozil odvzem frekvence ter da vse tri »ustanoviteljice« nikdar niso izpolnjevale svojih ustanoviteljskih dolžnosti, zaradi česar je bil prepuščen le iznajdljivosti njegovih sodelavcev. Še enkrat je treba poudariti, da je radio nastal kot rezultat večletnih prizadevanj mariborske civilne družbe, ki ni bila deležna nikakršne univerzitetne podpore. Odziv medijev in javnosti, ki je sledil po tiskovni konferenci, nas je na radiu pozitivno presenetil z angažiranim izražanjem podpore našim prizadevanjem za ohranitev njegove neodvisnosti.

Mediji o ogroženosti radia Marš

S tem člankom želim narediti sintezo zapisov o radiu Marš, objavljenih v tiskanih medijih, od novembra lanskega leta do konca februarja letos, da bi še dodatno pojasnil razloge za ohranitev radia. Po tiskovni konferenci je bil v Večeru objavljen članek Študentskemu radiu Marš so šteti dnevi. Novinarka Alenka Penjak je že v podnaslovu (Z ukinitvijo zavoda mu bo tudi odvzeta frekvenca, posledično pa to pomeni ukinitev radia) povzela bistvo našega sporočila, da s tožbo resno ogrožajo prihodnje delovanje radia. Nadalje je v kratkih orisih podala osnovno informacijo o zgodovini nastajanja radia, ki pomembno prispeva k boljšemu razumevanju problema: »Ob podpisu akta je UM zahtevala, naj se njena obveznost do radia omeji na prvi dve leti njegovega delovanja, po podpisu akta in na začetku oddajanja radia Marš pa nobena stran ni izpolnjevala obveznosti.« In nadaljuje: »Golčar (direktor zavoda op. a.) pojasnjuje, da je leta 1992 Sorosev Open Society Institute – OSI radiu Marš dal denar za nakup nove studijske opreme. Pri tem projektu univerza v Mariboru ni sodelovala, račun je bil poravnan iz newyorške centrale OSI in oprema je bila pripeljana do slovenske meje. Ker radio Marš takrat ni bil pravna oseba, je bil brezcarinski uvoz nemogoč, zato so takratno vodstvo UM prosili za posredovanje in opremo uvozili prek univerze.« V nadaljevanju je zapisala, da poskuša sedanji rektor prof. dr. Ludvik Toplak to dejanje izkoristiti za dokazovanje lastništva UM nad temi sredstvi ter predstavila tudi njegov predlog, da bi bila UM in ŠOUM edina ustanovitelja zavoda Marš in bi tudi v upravnem odboru imela absolutno večino. Novinarka je za mnenje povprašala še Jasmino Vidmar, vodjo regijske pisarne LDS, ki je med drugim izjavila: »Ker smo se ustanovitelji radia Marš že od začetka težko dogovarjali, prav tako pa nihče od ustanoviteljev ni opravljal svojih ustanoviteljskih dolžnosti, se nismo pridružili tožbi mariborske univerze. Čeprav je bila MK ZSMS večinski lastnik radia, smo mi (LDS, op. a.) kot njena pravna naslednica politična organizacija, ki se v zadeve zavoda noče vpletati. Navsezadnje gre za radio, ki ima čisto posebne potrebe.«

Tudi Delo je objavil članek z naslovom »Marš na sodišču« in podnaslovom »Na študentskem radiu trdijo, da se mariborska univerza vmešava v neodvisnost medija - tožba zaradi »divje privatizacije«, v katerem njegov novinar Peter Rak na kratko predstavi zgodovino nastajanja radia ter med drugim zapiše: »Ker naj bi univerza in študentska organizacija ŠOUM nakazovala, da si prizadevata doseči popoln nadzor radia, nista pa izpolnjevali svojih obveznosti, so zaposleni (honorarni sodelavci, op. a.) na Maršu leta 1994 sami ustanovili zavod s svojimi ustanoviteljskimi deleži ter prenesli opremo na zavod na podlagi cenilnega zapisnika«. In nadaljuje: »Na univerzi so to označili kot divjo privatizacijo in oškodovanje družbenega premoženja in vložili tožbo, v kateri so zahtevali izpis zavoda iz pravnega registra, s čimer bi ugasnila edina mariborska nekomercialna radijska postaja.« Članek zaključi z izjavo pravnika mariborske univerze Rajka Vrečerja, ki pravi, da so obtožbe vodstva Marša neutemeljene, saj naj bi po njegovem pri ustanovitvi zavoda šlo za nezakonit postopek odtujitve ustanove Marš in njenega premoženja, zaradi česar se je morala odzvati univerza, ter posredovanim stališčem njenega vodstva: »Z vodstvom Marša želijo doseči dogovor o nadaljevanju dejavnosti v nespremenjeni organizacijski in kadrovski sestavi, vendar se pravicam ustanovitelja in upravljalca premoženja ne namerava odreči.«

Pripravljenost na kompromise

Novinarka Alenka Penjak je za Večer napisala članek z naslovom Marš prosi Univerzo v Mariboru naj odstopi od tožbe, ki javnosti predstavlja poziv sodelavcev Marša naslovljen na univerzo, s katerim smo želeli njeno vodstvo opozoriti, da lahko radio z njenim vztrajanjem na tožbi izgubi frekvenco, kar ne bi bilo nikomur v korist. Da je zadeva skrajno resna, kažeta tudi naslednja zapisa: »Univerza toži zavod Marš, ker naj bi bilo pri ustanavljanju zavoda leta 1994 prišlo do divje privatizacije premoženja radia in ustanove. Zato zahteva izpis zavoda iz sodnega registra. Okrožno sodišče v Mariboru ji je že ugodilo in vpis razglasilo za ničen, zaradi pritožbe zavoda Marš pa je tožba predana višjemu sodišču.« In: »Zavod se je letos prijavil na javni razpis za dodelitev frekvence in prav zaradi nekomercialnega programa mu je bila ta dodeljena. Ker je frekvenca pisana na zavod Marš in ni prenosljiva, bi z izpisom zavoda iz sodnega registra radijsko dovoljenje radiu Marš prenehalo.« Omenjeni članek je javnosti posredoval tudi izjavo vodstva radia: »...so zaradi ohranitve radia pripravljeni tudi na sklepanje kompromisov z univerzo in s Šoumom, vendar ne tako, da bi ti imeli večino v svetu radia.«

Člankom, ki so poskušali povzeti predstavljen problem, so nato sledili komentarji. Prvega je za Delovo Sobotno prilogo napisal novinar Dejan Pušenjak s pomenljivim naslovom Če bi Toplak lahko razumel. V njem zapiše, da je Marš neprecenljive vrednosti za mesto. »V poplavi komercialnih radiev je edina nekomercialna postaja in poleg Radia Študent edina te vrste v Sloveniji.« In nadaljuje: »Marš je redka dragocenost, kot so bili svoj čas samosvoja ›posebnost‹ vsi, ki so tam delali. Marš je pač bil ves čas posebnost in je tak še vedno.« V nadaljevanju Pušenjak ugiba o vzrokih namere vodstva univerze, da »zatre neodvisnost in unikatnost« študentskega radia in pri tem navede več možnih razlogov za takšno početje: »... od starih zamer rektorja dr. Ludvika Toplaka do nekdanjih urednikov Marša pa do morebitnih poskusov, da bi si univerza pridobila radio za načrte s t. i. medijskimi študijami ali celo do komercialnega izkoriščanja za namene študentske organizacije.«

Komentar ob dogodkih povezanih z Maršem objavi tudi Večer. Alenka Penjak v članku z naslovom Nekoč je bil študentski radio razmišlja, s kakšno lahkoto se v Mariboru »čisti« drugačnost, ki nekaterim, ki imajo moč odločanja predstavlja trn v peti: »Najprej je mladini gospoda na položajih vzela kluba Gustav in MKC, zdaj ista usoda grozi radiu Marš, tako da je ostala le še Pekarna, ki bi verjetno tudi potrebovala prevetritev.« In ugotovi, da si sodelavci Marša vztrajno prizadevajo za njegovo ohranitev, ker »Marševci radio preprosto ljubijo«!

Večeru in Delu se je s predstavitvijo problema pridružil tudi tednik Mladina, za katerega je novinar Tomica Šuljič (nekdanji maršev sodelavec) spisal daljši članek, kjer je predstavil vsebino tožbe ter sam radio, med drugim pa je zbral tudi izjave ustanoviteljev zavoda: »Marš ni bil projekt UM ali ŠOU, ampak kritično razmišljujoče mladine, ki je čutila praznino v medijskem prostoru. Ustanovitelji sicer nimamo nikakršnih pravic ali lastnine v zavodu Marš,« razlaga Saša Husar; Peter Tomaž Dobrila je dejal: »Sodba je posledica neracionalne oblastiželjnosti!« Snežana Štabi nadaljuje: »Zadeva jih ni zanimala, dokler nismo ustanovili zavoda! Nato so vložili tožbo!« Igor Selan: »Sramoten je odnos UM do kulturne inštitucije. Radio so pripravljeni zrušiti, zanj pa niso bili pripravljeni nič narediti!«

Kritična javnost spregovorila na straneh Večera

Novinarskim prispevkom so nato sledili odzivi predstavnikov kritične javnosti, ki jih je objavljal predvsem Večer. Tako je Peter Tomaž Dobrila (vodja multimedijskega centra Kibla in nekdanji maršev novinar) objavil kritično razmišljanje o »liku in delu« rektorja mariborske univerze dr. Ludvika Toplaka z naslovom Toplakovo živo blato, v katerem je poskusil predstaviti – po njegovem mnenju – glavnega akterja tožbe proti Maršu. Zanj je zapisal, da »ni vajen poslušati in sprejemati mnenj, načrtov, vizij, ampak da je pristaš buldožerskega načina delovanja, ne ozirajoč se na posledice«. In še: »Za dosego cilja ne izbira sredstev. To njegovo mračnjaštvo, ta iracionalna oblastihlepnost, ki je seveda pri njem in njegovih povsem racionalno utemeljena, zapušča za seboj razbitine, ki sedaj grozijo Maršu.« Dobrila ugotavlja, da je univerza s Toplakom postala »simbol zaprtosti, nestrpnosti, konfliktov, strahu, ignorance«.

Kolumna Dragice Korade

Razmišljanjem o usodi Marša se je pridružila tudi Večerova novinarka Dragica Korade, ki je v svoji kolumni v Mladini z naslovom »Na Marš!« ravnanje univerze označila za simbolni obračun z demokratičnimi dosežki osemdesetih. Razmere na mariborski univerzi je ponazorila z odprtim pismom dekanov šestih mariborskih fakultet, v katerem so univerzitetno vodstvo opozorili na način vodenja, ki jim vzbuja spomine na »kasarniško hierarhijo«. V nadaljevanju svojega razmišljanja o odnosu »mariborske gospode«, ki je »čez noč začela požvižgavati popreproščene antikomunistične viže«, do mladinskih inštitucij. Avtorica opozori, kako so z globokim prezirom obračunali z Mladinskim kulturnim centrom, ki je bil »prometejski prostor, kjer so mladi poskrbeli za prve lekcije demokracije in solidarnosti v osemdesetih«. Pri razmišljanju o propadu študentskega časopisa Katedra, ki je bil v svojem času prav tako kritično glasilo naprednega dela študentov, ugotovi: »Ustvarjalnemu delu mariborske študentske mladine, tiste, ki se ji še kaj ljubi in ki sredi vseh zdajšnjih potrošniških mitologij in snobovskih ›idiotarij‹ poskuša ostati zvesta sebi, svojemu glasu in času, ki ga sluti, je ostal samo še radio. Tista inštitucija torej, ki je nastala ob koncu osemdesetih na valu pozitivne energije, ki je kljub represivnim ukrepom proti redkim, ki so si v »delavskem Mariboru« drznili misliti drugače, niso mogli zatreti ne univerzitetni ne drugi partijski aparatčiki.« Na koncu doda še svoje mnenje: »... meni je načeloma vseeno, kdo je lastnik Marša, če stvar funkcionira in služi svojemu pristnemu, ne pa temu ali onemu agitpropovskemu namenu.«

Univerza želi trobilo

Na Večerovi družbenokritični strani Smeri razvoja je svoje videnje odnosa univerze do neodvisnega medija na svojstven način predstavil tudi nekdanji maršev odgovorni urednik Gregor Kosi, ki je med drugim zapisal: »Danes študentskost tega mesta očitno ne pomeni dosti več kot izobraževalni cikel, v katerem je treba dokončno vstopiti med davkoplačevalce, zabetonirati politično nastrojenost in pristaviti seme k reprodukciji volilnega telesa. Seveda se ne gre čuditi rektorju, da želi pridobiti medij, ki naj bi imel vpliv na (očitno le še) politično telo. Jasno, univerza pač želi trobilo, s katerim bi njen glas končno segel v vsako študentsko in drugo sobico in omogočal agitprop nastopaštvo.« Kritično ost je usmeril tudi proti intelektualcem: »Ni še mimo nekajmesečni premor, po katerem bi na plano stopila intelektualna peresa, ki morajo pač najprej premleti dejstva, da lahko potem jočejo o ideji, ki je sicer ni več, a je morala umreti, ker so pravila pač pravila. In časovna odmaknjenost ter posledična objektivnost (?) takih piscev nista drugega kot izraz akademske zahojenosti, saj niso sposobni reakcije v trenutku, ko se stvar dogaja.« Radio, ki ga je nekdaj pomagal ustvarjati, opiše takole: »Eh, dajte no, dovolj je, da vemo, da je Marš glas življenja in glas manjšine, ki se bori proti okosteneli birokratski strukturi, nekrofilskemu principu družbe. Univerza, mati učenja, nas itak vedno znova prepričuje, da je zgolj krovna organizacija obrtnikov, ki namesto znanstvene metode študentkam in študentom vtepa v glavo ›moj pravi pristop‹. In producira zgolj in le administratorje sistema. Pogrebce z zajamčenim poreklom. Ustvarjene po svoji podobi.« To kritično razmišljanje študenta, po svoje govori o svobodi izražanja, ki je lastna mediju, ki bi ga tudi zaradi te njegove lastnosti vodstvo univerze raje videlo pokopanega, kar lahko sklepamo na podlagi njihovih dejanj.

Maribor ne potrebuje še enega radijskega klona

Dokaz so tudi zapisi novinarjev in predstavnikov javnosti, ki sem jih zbral v tem prispevku in med katere je treba uvrstiti še tekst Rajka Muršiča (Večer – Smeri razvoja), v katerem se spominja dni, ko se je tudi sam udeleževal bojev za Mariborski radio študent v osemdesetih letih: »Rešitev zagate (z ustanovitelji, op. a.) je bilo več, le da Marš v Mariboru – kot tudi drugi nosilci svobodomiselne kulture – ni mogel kar tako najti ustanoviteljev, ki bi bili ob pravicah pripravljeni prevzeti tudi obveznosti ... Marš ni niti kateri koli niti kakršen koli radio. Tisti, ki smo sodelovali pri njegovem nastajanju, smo izhajali iz očitne potrebe mariborskega okolja po tovrstnem mediju. Danes je očitnosti sicer nekoliko manj, zato pa je potreba po nekomercialnem, avtonomnem, drznem in svežem mediju toliko večja. Maribor gotovo ne potrebuje še enega radijskega klona, ki poje na prevladujoče viže.« Zanimivo in vedno aktualno je tudi njegovo razmišljanje o (ne)odnosu naše države do tovrstnih radijskih postaj: »Obstajajo države, ki – kot javno dobro – podpirajo takšne radijske postaje (ali vsaj programe), kot sta programa ljubljanskega in mariborskega študentskega radia. In poskrbijo tudi za distribucijo signala. V takšnih primerih si kakšna univerza ne more niti v sanjah privoščiti tožbe, ki bi lahko ogrozila njihovo delovanje.« Nato ugotovi, da pri nas že misel na kaj takšnega izzveni kot herezija: »A pri nas je pač narobe svet: zatolči se spodobi vse, kar štrli iz povprečja, da bi skupaj živeli srečni in zadovoljni do konca svojih dni, saj vsem enakim nihče ne more do živega. Kdo bo naslednji?«

Poziv Zofijinih ljubimcev

Zaradi teže problema, ki ga predstavlja tožba proti Maršu, se bodo prav gotovo tudi v prihodnje pojavljali takšni in drugačni zapisi v tiskanih medijih. Tokratni izbor pa končujem s pozivom Zofijinih ljubimcev, (mariborske) neodvisne iniciative s humanistično vizijo, naslovljenim na Mestni občini Maribor: »Glede na središčni pomen radia Marš in njegove osrednje civilnodružbene vloge v mestu bi zato od MO Maribor pričakovali, da bo z ustreznimi pravnimi akti posegla v nastali spor in rešila radio pred morebitno ukinitvijo. Verjamemo, da se skupaj z nami zaveda, da Marš v Mariboru vsi preprosto potrebujemo. Ne dovolimo, da bi se tega zavedeli šele, ko bi ga pogrešali!« In prav s tem pozivom so nakazali možnost rešitve Marša v okviru javnega zavoda, ki bi ga ustanovila mariborska občina in tako omogočila njegovo nadaljnje delovanje v obstoječih programskih okvirjih. Okoli takšne možnosti se je v zadnjem času namreč oblikoval širok konsenz zainteresirane javnosti, ki ji ni vseeno za usodo nekomercialnega študentskega in civilnodružbenega radia v Mariboru. Želim si, da bi odgovorni v mestu z odločnim posegom preprečili nadaljevanje zgodbe o zatiranju in izganjanju kulturne in druge drugačnosti, preden bo dokončno prepozno.