Medijska preža št. 10, zima 2001

»Nezdružljivo z novinarskim kodeksom je akviziterstvo, sprejemanje podkupnine ali objavljanje informacij v korist zunanjega naročnika. Reklamna sporočila in oglasi morajo biti nedvoumno in razpoznavno ločeni od novinarskih sporočil,« je zapisano v 7. členu Kodeksa novinarjev Republike Slovenije, ki že v svojem 1. členu novinarju nalaga njegovo osnovno in najpomembnejšo dolžnost, iz katere pravzaprav izhajajo vse ostale: »Novinarjeva temeljna obveznost je resnično in neponarejeno obveščanje javnosti.« Toda slovenska medijska realnost je precej drugačna. Ob vseh v novinarski srenji prisotnih govoricah o najrazličnejših bogatih darilih, ki da so jih pri svojem delu v znak »pozornosti«, »spoštovanja« ali kar »zahvale« od podjetij dobili posamezni novinarji, je konec prejšnjega leta v osrednjem slovenskem dnevniku Delo Luka Dekleva Humar, urednik strani o informacijski tehnologiji, kar naravnost zapisal: »Kaj je po mojem mnenju najbolj zaznamovalo minulo leto? Podkupljivost novinarjev, ki spremljajo informacijsko tehnologijo. Prav ste prebrali. PODKUPLJIVOST z velikimi črkami.« Dekleva navaja odgovore kolegov na vprašanje, zakaj se vendar pustijo podkupovati: »Ko sprejemaš podkupnino, dobiš občutek, da sistem pač je, kakršen je, in da ga ne moreš spremeniti, zdi se ti, da si kljub temu pošten, da boš premagal vse pritiske in pisal objektivno, da tako ali tako ne moreš ničesar spremeniti, da to delajo povsod, tudi v Ameriki, ki slovi po zakonih in poštenosti.«

Očitki o podkupljenih novinarjih

In s čim zvabijo podjetja novinarje na tiskovne konference? Še nekaj stavkov iz Dela: »Najpogostejši trik je, da podjetje v vabilu na tiskovno konferenco napiše, da novinarje čakajo darila ali kar konkretno izdelek. In v prejšnjem letu je bilo takšnih in drugačnih trikov čez glavo. Torej sloviti Siemens je na eni od tiskovnih konferenc letos delil telefone ISDN, telefone GSM in to je bilo javno znano. Kolegi so me celo spraševali v slogu, ali ne greš na tiskovno, kjer bodo delili telefone? In naprej: Siemens je dal telefone v uporabo na dolgi rok, da uporabniku ni bilo treba plačati DDV, ki ga je treba sicer vpisati na polo pri odmeri dohodnine, da si pač dobil darilo. Zanimivo, kajne? Predvsem za davčne inšpektorje. Taisti Siemens si je privoščil še novoletno ›šalo‹ in je novinarjem v vabilo na tiskovno konferenco 19. decembra zapisal: ›V času novoletnega obdarovanja smo vam pripravili tudi pozornostno darilo – analogni vrvični aparat Euroset 2005.‹ Podjetji PCX in Smartcom sta lansko leto spravili v zadrego kar precej časnikarjev. Na isti dan sta imeli tiskovni konferenci, obe podjetji sta podkupovali, in sicer je prvo štiri kolege razveselilo s cede zapisovalniki iomega ZipCD, drugo pa je delilo telefone ISDN. Telekom Slovenije je letos novinarje razveselil s prenosnimi telefoni Dect, lani pa denimo s paketi ISDN. Mobitel je na tiskovni konferenci izbrancem delil telefone wap R320 s pogodbo za pol leta za testiranje wapa, izrecno pa so vztrajali, da se pogodba napiše na osebo in ne na podjetje. Spet zanimivo, kajne? Predvsem za davčne inšpektorje. Drugi slovenski operater mobilne telefonije Simobil je pred meseci novinarjem razdelil telefone S35i z naročniškim razmerjem VIP, kar v praksi pomeni tole: nič naročnine in brezplačni pogovori.«

Luka Dekleva Humar pravi, da so bili odzivi kolegov na njegovo pisanje različni: »Večinoma pozitivni in vzpodbudni, v smislu, hvalabogu, končno je nekdo nekaj napisal, veliko jih sploh ni dojelo, kaj hočem povedati, večina pa tako ali tako ne loči vzrokov od posledic. Problem, kot ga dojemam, je večplasten. Krivi so novinarji, ker vzamejo vse, kar jim daš, in ker implicitno od firm zahtevajo darila, sicer ne pridejo na tiskovko. Lani je tako Porsche Slovenija na novoletni tiskovni konferenci vsem novinarjem podelil najnovejši komplet smuči ELAN. Krivi pa so tudi uredniki, ker vse skupaj tolerirajo in za take podkupljive novinarje ne uvedejo sankcij ter v primeru knjig, cedejev in podobnega dopuščajo, da postane to zasebna last novinarjev, čeprav bi moralo biti last cele redakcije, zaprto v urednikovi omari, konec leta pa bi morali to po mojem globokem prepričanju podeliti dobrodelnim organizacijam. Društvo novinarjev Slovenije pa je krivo, ker nima po ameriškem vzoru pravilnika, koliko vredna darila lahko novinarji še sprejmejo.«

Pravil ni

Predsednik Društva novinarjev Slovenije (DNS) Branko Maksimovič pravi, da je »seveda najbolj pomembno, kako imajo te zadeve urejene po medijskih hišah, saj DNS ne more ničesar predpisovati«. In medijske hiše tega vprašanja seveda ne urejajo niti z določitvijo vrednosti poslovnega darila, ki ga novinar še lahko sprejme, ne da bi to veljali za poskus podkupovanja. Izjema je le kodeks novinarske etike RTV Slovenija, ki v 21. členu določa, da »noben delavec RTV Slovenija ne sme sprejeti daril, uslug ali ugodnosti od drugih podjetij, organizacij ali posameznikov, če bi našteto pomenilo, da bi pri svojem poročanju ali drugem delu moral zanemariti poklicna merila natančnosti, nepristranskosti in verodostojnosti programov RTV Slovenija ali poslovne in druge interese javnega zavoda. Darila ali ugodnosti so tudi dobrine in storitve po posebno znižanih cenah, gotovina ali zabava (npr. potovanje), ki presegajo običajno poslovno prakso (kakršni so poslovna kosila in priložnostni spominki). Ta omejitev ne velja za poslovne popuste določenim poklicem, ki jih priznavajo ne glede na organizacijo, v kateri je oseba zaposlena. Splošno pravilo je, da samo RTV Slovenija plačuje službena potovanja svojih delavcev. Direktorji programov lahko izjemoma dovolijo potovanje, ki ga financira neka državna ali druga ustanova ali podjetje, vendar le, če to v ničemer ne ogrozi profesionalne integritete hiše ali avtonomnosti in neodvisnosti poročanja. Tako financiranje je treba navesti v ›špici‹ oddaje. Noben delavec RTV Slovenija ne sme sprejeti darila, katerega vrednost presega 15.000 SIT (ok. 75 USD). Če takšnega darila iz kakršnega koli razloga (običaji, obvezni protokol ipd.) ne more zavrniti, ga mora dati v osnovna sredstva RTV Slovenija. Zasebna uporaba testnih ali promocijskih vozil, danih na voljo RTV Slovenija ali njenim zaposlenim, ni dovoljena.«

Dr. Dejan Verčič, strokovnjak na področju odnosov z javnostmi, torej tistega pola, prek katerega novinarji v veliki meri dobivajo darila, se zavzema za to, da bi bila pravila jasno zapisana: »Ta pravila bi morala obstajati na nekaj ravneh – na ravni ceha in na ravni posameznih medijev. Čas je že, da se na nacionalni ravni postavijo pravila igre, ki jih mora spoštovati vsak, ki želi biti novinar. Dokler ta osnovna pravila niso opredeljena, dokler je novinar istočasno lahko komercialist, kar večina članov društva po mojem v tem trenutku je, razen v osrednjih medijih, se mi zdi vsako pogovarjanje o novinarski etiki rahlo smešno. Prav tako bi morala biti natančno določena pravila znotraj konkretnih medijev, ki bi določala, da novinar pri opravljanju svojega dela, razen od svojega delodajalca, ne more prejeti več kot X. Pika. Hkrati bi morali mediji tudi svoje medijske vsebine jasno definirati, da bo zelo jasno, kaj je novinarska, kaj pa so ostale vsebine. Slednje so lahko povsem komercialne in nimajo z novinarskim delom nobene zveze, pri čemer se postavlja vprašanje novinarskega sodelovanja pri pripravi takšnih prispevkov sploh, pa tudi na kakšen način je bralcu/gledalcu/poslušalcu omogočeno razločevanje med novinarskimi in ostalimi vsebinami.«

Udomačeno prikrito oglaševanje

Gre seveda za prikrito oglaševanje, ki se je v slovenskih medijih kar udomačilo: »Od piarovca ni mogoče pričakovati, da določenih zadev ne bo počel, če pa so v praksi te normalne, saj je v to prisiljen. Tudi tuja podjetja dobijo od medijev jasne signale o teh pravilih igre. Načeloma se v piaru prikrito oglaševanje ne počne, kolikor pa obstaja prevelik prostor, znotraj katerega je to normalna oblika obnašanja, je piarovec prisiljen igrati igro, kakršno diktirajo mediji. Medij se tukaj v bistvu pojavlja kot tisti, ki nadzoruje redko dobrino, torej prostor, medijske vsebine.«

Da bi ugajalo novinarjem in pridobilo svoje mesto v medijih, bo »vsako podjetje šlo zelo daleč. Kako daleč lahko gre, pa bi morala urejati pravila, ki jih ni. Edina meja, ki v tem trenutku v Sloveniji obstaja, so osebne meje novinarjev in piarovcev,« pravi Verčič.

Bi, ne bi?

Odločanje, kaj bo storil s ponujenim paketom mesnih izdelkov, knjigo, skodelico ... ali kakim finančno težjim darilom, je torej (če sploh) prepuščeno etičnemu premisleku vsakega posameznika. Nekateri se tako držijo pravila, da od »predmeta« svoje zgodbe nikoli ne vzamejo ničesar, drugi se odločajo povsem pragmatično, tretji so spet – po mnenju mnogih povsem napačno – prepričani, da na njihovo presojo podarjena podloga za miško, plačana večerja ali več deset tisočakov težka enciklopedija že ne more vplivati in če je podjetje tako neumno, da porablja svoj denar za novinarja, ki si bo tako ali drugače na osnovi dejstev ustvaril sliko o dogajanju, je pač to njegov in samo njegov problem.

Toda ne le da novinarji darila sprejemajo, ampak jih celo zahtevajo: »Poznam novinarje, ki hodijo na tiskovke Državne založbe, Mladinske knjige ... in če jih slučajno ne čaka slovar, nova knjiga ali cedeji, kličejo direktorje. Največji problem je pri avtomobilističnih novinarjih, ker so hudo odvisni od industrije, seveda v smislu testov novih avtomobilov. Vsekakor bolj kot računalničarji, ker ima uvoznik v vsakem primeru na voljo več tiskalnikov za test, kot imajo uvozniki na voljo testnih avtomobilov. In nekateri novinarji Dela pri vseh teh problemih niso izjeme,« je neposreden Luka Dekleva Humar. Dr. Dejan Verčič je v oceni slovenskega medijskega prostora glede podkupovanja novinarjev in prikritega oglaševanja precej oster: »Prvi problem je, da ni jasno, kaj novinarski ceh sploh zajema. Tukaj bi bilo treba po mojem mnenju zelo jasno ločiti med novinarji, ki delajo v množičnem mediju v normalnem pomenu te besede v svetu, kjer velja neka uredniška politika, avtonomnost uredniškega prostora, in vsemi ostalimi mediji, se pravi med mediji, za katere veljajo v novinarskem prostoru pravila novinarskega poročanja, in tistimi mediji, ki so v celoti prodani. V Sloveniji je mogoče deset medijev, ki se ravnajo po klasičnih novinarskih pravilih obnašanja v uredniškem prostoru, medtem ko je v vseh ostalih medijih, med katere štejem večino lokalnih radijskih postaj, večino specializiranih tiskanih medijev in večino lokalnih in kabelskih televizij, praktično vse naprodaj in ljudje nastopajo kot novinarji, mnogi med njimi so celo člani novinarskega društva, pa v bistvu sploh ne opravljajo novinarskega dela. Pri tej skupini medijev se je nesmiselno pogovarjati o prikritem oglaševanju in podkupovanju, ker je tam javna skrivnost, da je vse prodano ali pa, da je prodano toliko, kolikor jim uspe prodati. To je zelo specifičen problem novinarskega poklica, ki bi se ga morali novinarji enkrat resno lotiti, vendar se mi zdi, da v Sloveniji ne obstaja interes za to, da bi se razčistilo, kdo je novinar, kaj je pri nas predpogoj novinarskega dela, kaj pomeni podpis novinarja pod nečem in podobno.«

Pod firmo novinarstva prodajajo kozmetiko, avtomobile ...

Tudi Dragica Korade z Večera vidi največjo težavo pri razpravljanju o podkupovanju novinarjev v definiciji, kdo v Sloveniji sploh je novinar: »V tem poslu se namreč dogaja tako obsežna in huda deprofesionalizacija, da se je najprej treba pogovoriti, o čem se pogovarjamo, ko govorimo o novinarjih in novinarkah. Pod firmo novinarstva namreč raznorazni ljudje prodajajo danes čisto vse: ljubezen, sovraštvo, kozmetiko, avte, politiko, banke. Kaj dela na tem polju Društvo novinarjev, ne vem. Prav tako mi ni jasno, kaj je danes vstopnica v novinarstvo: včasih je bila potrebna vsaj univerzitetna izobrazba in trdo pripravniško delo. Vsaj kar zadeva našo hišo, na komercialnih televizijah pa je seveda še huje, so te preizkušnje že zdavnaj odpravljene. Vzemite pod drobnogled gospodarske, modne, kozmetične rubrike in poskušajte v teh vsebinah ločiti novinarsko delo od propagandnega. Pa turizem: agencije preprosto vozijo urednike na izlete.« Verčič misli, da se lahko resno pogovarjamo o novinarskem delu in kažemo na težave le v peščici medijev: »Celo znotraj teh medijev obstajajo vsebine, za katere vsi vemo, da so plačane, pa se vendarle ne obravnavajo kot take in dvomim da bralec/gledalec/poslušalec ve, da gre za plačane prispevke. Govorimo o raznih prilogah, primer je denimo Delo in dom, pa o določenih televizijskih oddajah – denimo vseh, ki so povezane z avtomobilizmom ter podobnimi stvarmi in so zelo čudne z novinarskega vidika. Spet torej dobimo nek sklop vsebin znotraj teh ›normalnih‹ medijev, kjer ne veljajo pravila klasičnega normalnega novinarskega dela, in ostane nam še manjši del v osnovi informativnega programa, kjer pa nastopi cel kup težav, ki spet izhajajo iz tega, da pravila teh organizacij niso popolnoma jasna. Pri nas recimo ni jasnih pravil o tem, kaj je z različnimi testnimi izdelki – to je najbolj klasičen primer. Znano je tudi, da slovenski novinarji od marsikoga dobivajo popuste. Najbolj klasičen in očiten primer so nakupi Renaultovih avtomobilov. V ta sklop sodijo tudi plačevanja poti v tujino. V Sloveniji je situacija, ko pride uredništvo k podjetju in ga prosi, če lahko plača pot novinarja na nek sejem ali kamor koli, povsem realna. Bolj prikrite zadeve pa se po mojem mnenju v glavnem dogajajo zunaj Ljubljane in so povezane s statusom lokalnih novinarjev v njihovih lokalnih okoljih, kjer pa bi morali uredniki izvajati pozitivne oblike cenzure v tem smislu, da če opazijo prispevek, ki ne dela drugega, kot v uredniškem prostoru prodaja izdelek nekega podjetja, tega preprosto odrežejo.«

Popusti kot podkupovanje

Popuste tudi Ali H. Ţerdin z Mladine uvršča med posredne oblike podkupovanja: »Ko sem pred časom novinarskega kolega spraševal, na kakšen način naj se včlanim v društvo – zaradi poti na Kosovo se mi je zdelo, da bi bilo pametno, če bi s seboj nesel tudi mednarodno novinarsko press izkaznico – se mi je ta zvijačno nasmehnil in me vprašal, če kupujem avto. Opazka se mi je zdela čudna, potem pa sem izvedel, da ima novinar, član društva, pri nakupu avta določene znamke 10-odstotni popust. Glede na to, da popust omogoča v Sloveniji postavljena avtomobilska tovarna, in ker lahko ta tovarna pride tudi v konflikt z okoljem, nisem prepričan, da lahko novinarski ceh korektno poroča o hipotetičnih konfliktnih situacijah med tovarno in okoljem. Glede na to, da je Revoz kapitalsko močan in vpliven kolos, možnost, da bi bilo nekoč potrebno poročati o konfliktu med podjetjem in okoljem, ni zgolj hipotetična. Mimogrede: sam se potem nisem včlanil v društvo.«

Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Greh novinarjev je bil, da so verjeli Joeyu Skaggsu. Toda nihče ni verjel le Joeyu Skaggsu, saj so njegove navedbe preverjali tudi pri Alkalaju, ki pa je bil skrivnosten in zadeve ni želel komentirati.

Joey Skaggs, ki medije s potegavščinami opozarja na njihove napake, je dal lekcijo slovenskim novinarjem že drugič. Prvič se je zgodilo leta 1998, ko sta z Mišom Alkalajem, zaposlenim na Inštitutu Jožef Stefan, izvedla potegavščino in objavila, da inštitut sodeluje pri spornih genetskih raziskavah na piščancih – potegavščino sta poimenovala projekt BioPeep.

Konec letošnjega februarja pa se je Skaggs vpletel v zgodbo Matjaža Roglja, ki je Slovenski tiskovni agenciji ter medijem poslal sporočilo, da je zmagal na svetovnem računalniškem prvenstvu (za katerega je od ministrstva za šolstvo dobil 13 milijonov tolarjev). Nekaj dni po objavi sporočila so novinarji in računalniški strokovnjaki začeli dvomiti o pristnosti prvenstva. Hkrati pa so se že pojavljala vprašanja, kako je mogoče, da novinarji informacije (o zmagi na neuradnem svetovnem prvenstvu) pred objavo niso preverili. Gre za klasična vprašanja, zakaj na svetovno prvenstvo, ki se ga je udeležil tudi Slovenec, ne pošljejo svojega novinarja? Zakaj brez zadržkov objavijo sporočilo o svetovnem dogodku, ki ga ne objavi nobena druga svetovna agencija? Novinarji so začeli postavljati takšna utemeljena vprašanja. Zmeda je bila precejšnja, saj je bilo veliko vprašanj, a malo odgovorov, predvsem zaradi odsotnosti Matjaža Roglja. Vendar novinarsko delo v primeru Matjaža Roglja ni predmet razmišljanja, saj lekcije iz te zgodbe zahtevajo posebno obravnavo s strani tistih, ki imajo dovolj podrobnih informacij o spremljanju Rogljeve zgodbe. Nekoliko podrobneje se bomo ukvarjali z »lekcijo Skaggs«.

Ko je bila zmeda glede Rogljeve zmage na vrhuncu, na vlak – ne da bi poznal Roglja ali podrobnosti afere – vskočil Joey Skaggs, ki se je novinarjem zlagal, da za Rogljem stojita on in Mišo Alkalaj. Novinarji (pa tudi v tem primeru ne vsi) so mu verjeli in zadevo Rogelj po Skaggsovem priznanju razglasili za medijsko potegavščino, za katero se je pozneje pokazalo, da ni resnična. In na tej točki se znova pojavi vprašanje preverjanja.

Blaž Zgaga
Res vemo, kaj je raziskovalno novinarstvo?
Težko je pridobiti informacije od ljudi z družbeno močjo, saj hočejo zlorabo prikriti, interes zlorabljenega pa je nasproten. In kje je vloga novinarja? Zlorabo odkriti, jo raziskati in jo čim bolj celovito predstaviti javnosti.

Danes si marsikdo zastavlja vprašanje, ali imamo raziskovalno novinarstvo. Nekateri mislijo, da pravega raziskovalnega novinarstva pri nas ni in da obstaja le kvaziraziskovalno pisanje po naročilu političnih nasprotnikov (ali kaj podobnega). Taka mnenja se najpogosteje pojavijo po objavi kakšne zgodbe. Tisti, ki je predmet novinarske preiskave, v članku takoj vidi zaroto. Pri tem imajo praviloma vse politične skupine enak odnos do raziskovalnega novinarstva, ki jim ustreza, dokler se ukvarja s političnimi nasprotniki, toda takoj ko se novinarji posvetijo tudi njim, kmalu postanejo žrtve zarote, novinarji pa so menda samo orodje v rokah njihovih nasprotnikov.

Kakor koli: poskus razprave (zgolj na podlagi praktičnih izkušenj in brez teoretskih ambicij) ni mogoč, če ne definiramo raziskovalnega novinarstva. Kljub temu, da nekateri trdijo, da ni raziskovalno, temveč preiskovalno novinarstvo, pojma razumem sinonimno, saj oba zajemata enako vsebino – razkrivanje nepravilnosti, ki jo nekdo, ki ima družbeno moč, želi prikriti. Pri tem ne gre le za prikrivanje nepravilnosti pri delovanju države, temveč so lahko predmet raziskave tudi civilna družba in vse družbene skupine v njej. Še bolje: predmet raziskave so tisti, ki imajo družbeno moč in ki jo zlorabijo.

Šibkejši v skupini oziroma zlorabljeni želijo, da o zlorabi izve javnost oziroma da se kaznuje. Tukaj se že nakazuje način novinarske raziskave. Težko je namreč pridobiti informacije od ljudi z družbeno močjo, saj hočejo zlorabo prikriti, interes zlorabljenega pa je nasproten. In kje je vloga novinarja? Zlorabo odkriti, jo raziskati, ovrednotiti in jo čim bolj celovito predstaviti javnosti.

Pri tem si mora novinar odgovoriti na nekaj vprašanj. Prvič: ali je res prišlo do zlorabe moči? Ali je nekdo družbeno moč uporabil zgolj za boljše delovanje sistema ali jo je zares zlorabil. Drugič: ali je zloraba pomembna za javnost? Izginotje tovornjaka zidakov si zasluži vestičko na straneh kronike, če pa iz vojašnice izgine tovornjak orožja, je novica primerna za prvo stran in resno preiskavo. In tretjič: ali je zgodba, ki jo največkrat izvemo od zlorabljenih, resnična?

V iskanju odgovorov na ta vprašanja – ter še na kakšno drugo – se začne pravo raziskovalno delo. Mislim, da raziskovalno novinarstvo zaznamuje uporaba zahtevnejših metod, s katerimi poskuša novinar razkriti, kar drugi poskušajo prikriti. Ob tem sta nam na razpolago dve osnovni metodi: analiza javnih virov in intervju.