N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
uvodnik
medijska politika
samoregulacija
zaščita novinarskih virov informacij
merjenje svobode medijev
rtv slovenija
medijski diskurzi
regija
iz zgodovine medijev
splet
medijski antiheroj
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Kaj lahko prinese določba Zakona o medijih, da bo novinarski kodeks sestavni del pogodbe o zaposlitvi novinarjev? Ali smo bližje kot kdajkoli doslej oblikovanju enotnega medijskega sveta ali zbornice in enotnega kodeksa novinarske etike?
Osnutek predloga novega zakona o medijih[1] (ZMed-1), ki ga je pripravilo ministrstvo za kulturo (MK), v tretjem odstavku 20. člena, ki ima naslov Novinarji, določa: »Vsebinska zasnova in novinarski kodeks, ki določa profesionalna pravila, merila in standarde, sta del pogodbe o zaposlitvi oziroma del pogodbe delovnega ali civilnega prava, sklenjene med izdajateljem in novinarjem.« Ta prispevek analizira možne posledice sprejetja takšne rešitve in ponuja nekaj drugačnih predlogov, ki bi lahko vodili do oblikovanja enotnega kodeksa novinarskih standardov in etike ter do enotnega organa za presojo skladnosti ravnanj z njim.

Iz gradiva, ki ga je pripravilo MK za javno obravnavo, je težko ugotoviti namen predlagatelja in možne posledice navedenega predloga. Obrazložitve ni, v uvodnem delu (uvodna beseda) pa je med cilji, načeli in poglavitnimi rešitvami zakona, v točki o uredniški oziroma novinarski avtonomiji navedeno le, da bo zakon, med spremembami v smeri povečanja novinarske avtonomije, določil novinarski kodeks kot del pogodbe o zaposlitvi med novinarjem in izdajateljem. Iz tega skromnega izhodišča je mogoče sklepati, da je bil namen predlagatelja s takšno določbo povečati uredniško in novinarsko avtonomijo. Vendar, ali bo res tako?

Določba zastavlja več vprašanj in ponuja le malo neposrednih odgovorov. Verjetno je imel predlagatelj v mislih situacijo, v kateri se bo novinar uprl zahtevam, ki bodo v nasprotju z novinarskim kodeksom. Da bi bilo takšno nasprotovanje in sklicevanje na kodeks uspešno, naj bi bil ta sestavni del pogodbe o zaposlitvi med novinarjem in izdajateljem. Če bi torej novinarju grozil disciplinski postopek ali odpoved pogodbe o zaposlitvi, se bo, kot kaže iz namena predlagatelja, lahko skliceval na kodeks in tako ubranil novinarsko avtonomijo in etično držo pred pritiski (s strani izdajatelja ali urednika?).

Druga plat te določbe oziroma možna posledica pa je sklicevanje izdajateljev ali urednikov na možne kršitve kodeksa v primerih ukrepov ali postopkov proti novinarjem. Tudi to je realna možnost. Kodeksi običajno zapovedujejo visoke »ciljne vrednosti« etičnosti novinarskega dela, zato bolj ali manj velikih kršitev ni težko dokazovati. Kodeksi so tudi zelo splošni in omogočajo »široko polje presoje« pri ugotavljanju (ne)skladnosti. Z vidika novinarjev bi se to razumelo kot zloraba te zakonske norme, vendar zakon takšne posledice ne prepoveduje, saj namena določbe o kodeksu kot sestavnem delu delovnopravne pogodbe zakonsko besedilo ne vsebuje.

Kršitev programskih standardov RTV Slovenija že opredeljena kot kršitev delovnih obveznosti
V pomoč pri razlagi možnih posledic nam je lahko podobna, vendar mnogo bolj neposredna določba Programskih standardov RTV Slovenija[2] iz leta 2006. Ti, na koncu naštevanja bolj ali manj splošnih in nespornih načel, določajo, da mora biti spoštovanje programskih standardov tudi obvezno določilo vsake individualne pogodbe, ki jo sklene RTV Slovenija, in da so vodilni delavci in uredniki dolžni »ob neupoštevanju programskih standardov, kar predstavlja težko kršitev delovnih obveznosti, ukrepati v skladu z zakonodajo, ki ureja delovne odnose«. Ni podatkov, da bi bila ta določba v praksi že uporabljena oziroma, da bi bil kakšen novinar že disciplinsko obravnavan zaradi kršitev programskih standardov. Po posvetih s kolegi, ki se ukvarjajo z delovnim pravom, pa takšni postopki niso izključeni. Splošni akt, ki ga je sprejel najvišji organ zavoda, namreč dovolj jasno opredeljuje, da je kršitev programskih standardov težja kršitev delovnih obveznosti, ki se lahko sankcionira na podlagi delovnopravnih predpisov. To pomeni, da bi disciplinski organ lahko ugotavljal kršitev standardov in izrekel sankcijo. Vprašanje pa je, ali bi takšen ukrep prestal sodno preverjanje, saj so programski standardi zelo splošni in načelni in menim, da bi težko prestali soočenje z argumenti svobode novinarskega in uredniškega dela.

Kakšen je status teh standardov, ni prav jasno, saj ima javni zavod hkrati še dva etična kodeksa. Zelo podrobna in obsežna Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija, ki jih je sprejel svet RTV Slovenija leta 2000, in Estetska in etična merila ter navodila glede predvajanja programskih vsebin, ki vključujejo prizore nasilja ali seksualnosti, ki jih je sprejel generalni direktor v začetku leta 2007. Kljub temu da ima javni zavod tri dokumente, ki opredeljujejo poklicna in etična merila za delo urednikov in novinarjev, pa nima enotnega organa, ki bi presojal njihovo ravnanje z vidika njihovega (ne)upoštevanja. Nadzorni organi in mehanizmi so različni ali jih sploh ni. Primerno pa bi bilo vsaj, da bi o kršitvah vseh etičnih in poklicnih meril na javnem zavodu odločal varuh pravic gledalcev in poslušalcev. Zdaj temu ni tako in tudi vsi ti kodeksi po mojem mnenju niso prispevali k dvigu poklicnih in etičnih standardov na RTV Slovenija. Prej obratno, veliko je znamenj, da se v javnem zavodu ti standardi v zadnjih letih, kljub sprejetim kodeksom, le še znižujejo. Tudi pri varuhu človekovih pravic imamo takšne izkušnje, primer neprofesionalnega dela novinarjev in urednikov na javnem zavodu smo opisali tudi v poročilu za leto 2008.[3]

Pri nas, kolikor vem, ni veliko prakse glede uporabe etičnih kodeksov pri delovnopravnih sporih in disciplinskih postopkih pri katerih so udeleženi novinarji. Pravo terja, da so predpisi, na podlagi katerih se lahko izrekajo sankcije, jasni, nedvoumni in vnaprej določeni. Iz zakonskega besedila bi moral biti razviden tudi namen norme. Tega pri določbi tretjega odstavka 20. člena osnutka ZMed-1 ni. Če bi predlagatelj želel s to določbo zaščiti novinarsko avtonomijo, bi moral to neposredno tudi zapisati. Določba bi se lahko glasila, na primer, da je novinarski kodeks, ki določa profesionalna pravila, merila in standarde, sestavni del pogodbe o zaposlitvi novinarja in da novinar ne more biti delovnopravno sankcioniran zaradi ravnanj, ki so v skladu s kodeksom.

Koliko kodeksov novinarske etike lahko imamo?
Pomanjkljivost predloga v osnutku novega zakona o medijih, da je novinarski kodeks del pogodbe o zaposlitvi novinarjev, je tudi v tem, da ne določa, kateri kodeks bo sestavni del pogodbe med izdajateljem in novinarjem. Ker zakon tega ne določa, se bo lahko vsak izdajatelj sam odločil, kateri kodeks bo upošteval. Lahko bo, kar je najbolj verjetno, sprejel enega od obstoječih kodeksov. Najbolj verjetno bo to kodeks Društva novinarjev Slovenije (DNS), ki ima najdaljšo tradicijo, je v praksi preskušen in ima edini stalno telo za presojo skladnosti ravnanj urednikov in novinarjev.

V naravi vsakega kodeksa poklicne skupine, ki opredeljuje etične in poklicne standarde stroke, je, da ga reprezentativna skupina, za katero velja, na demokratičen način in prostovoljno sprejme za svojega. Kodeksi ne morejo biti vsiljeni in tudi ne morejo imeti naravo kogentnega (obvezujočega) predpisa. Sankcije za kršitev kodeksov so lahko izrečene le znotraj poklicne skupine. Najostrejša sankcija je izključitev iz poklicne skupine, ki ima lahko včasih za posledico izgubo možnosti dela v takšnem poklicu. Drugačnih sankcij oziroma sankcij, ki posegajo v pravice posameznikov, kodeksi ne morejo predvidevati. Vsako poseganje v pravice in pravne koristi posameznikov mora dopuščati možnost sodnega varstva. S tega vidika je vedno sporno, če posameznik trpi delovnopravne, statusne ali materialne posledice zaradi kršitev poklicnega kodeksa. V primeru določbe iz Programskih standardov RTV Slovenija, ki je s tega vidika mejna, je to mogoče le zato, ker je izrecno navedeno, da je neupoštevanje standardov kršitev delovnih obveznosti, ker je ta akt sprejel pristojni organ zavoda, in je možna sodna kontrola izrečenih ukrepov. »Čisti« kodeksi takšnih posledic praviloma ne morejo imeti.

Zaradi navedenih razlogov je zato pomembno, kateri kodeks bo sestavni del pogodbe o zaposlitvi novinarja. Kodeks mora biti reprezentativen; tisti, katerim je namenjen, ga morajo sprejeti za svojega. Najbolje in najbolj praktično bi bilo, da bi bil v državi le en kodeks, ki bi določal poklicne in etične standarde za novinarje. Sprejemljiv bi bil morda le še kodeks, ki bi urejal delovanje v medijih, za katere veljajo poklicne posebnosti, na primer za elektronske medije.

To pa nas privede do vprašanj enotnega kodeksa, novinarske zbornice, medijskega sveta, razsodišča in medijskega varuha. Nekateri dogodki ob sprejemanju nove medijske zakonodaje kažejo, da smo temu morda bližje kot kdajkoli v zadnjem desetletju.[4] O sprejemanju novega kodeksa DNS in o spremenjenem odnosu do delovanja Častnega razsodišča pri DNS piše v tej številki Gojko Bervar. Pomemben premik je bil storjen v odnosu novinarskega društva do dela razsodišča, ki naj bi vključevalo tudi predstavnike javnosti. Pomemben premik glede možnosti za oblikovanje skupnega organa, ki bi obravnaval vprašanje spoštovanja poklicnih meril v medijih, pa je bil storjen tudi na javnem omizju o novem medijskem zakonu in novinarski zbornici na MK 30. septembra 2010.

Medijska ali novinarska zbornica, svet za medije ali nekaj tretjega?
Sindikat novinarjev Slovenije in Mednarodni medijski center (IMC) sta v prostorih MK 30. septembra 2010 organizirala drugo javno tribuno o poteku priprave novega zakona o medijih in odprtih vprašanjih slovenskega novinarstva in medijev. Kot gradivo za razpravo so udeleženci prejeli predloge Sindikata novinarjev Slovenije za dopolnitev predloga osnutka ZMed-1, ki je predlagal oblikovanje Medijske zbornice Slovenije. Članstvo novinarskih poklicnih organizacij in interesnih združenj izdajateljev bi bilo v takšni zbornici obvezno, prostovoljno pa bi se vključevali izdajatelji medijev in novinarji, ki niso člani poklicnih oziroma izdajateljskih organizacij.

Zbornica naj bi po tem predlogu sindikata med drugim spremljala stanje v medijih in poklicnih organizacijah na področju uporabe etičnih meril in poklicnih standardov in izdajala priporočila dobre prakse, sofinancirala novinarska častna razsodišča, posredovala v primerih sporov med novinarskimi častnimi razsodišči, ocenjevala konflikte na področju medijske avtonomije in medijskega pluralizma ter o njih informirala javnost. Ta predlog deloma povzema naloge, ki jih naj bi jih po predlogu MK opravljal Svet za medije.

Zakonski osnutek v 81. členu predlaga ustanovitev Sveta za medije. Po tem predlogu naj bi bil neodvisno strokovno telo, ki bi med drugim spremljal spoštovanje etičnih in profesionalnih standardov v medijih, spremljal izvajanje internih pravil izdajateljev avdio v zvezi z oglaševanjem zdravju škodljive hrane in pijače v medijih, spremljal dostopnost medijskih vsebin gluhim, naglušnim, slepim, slabovidnim, invalidom in starejšim osebam ter predlagal ukrepe za izboljšanje stanja na tem področju. Člane sveta bi na podlagi javnega poziva imenoval državni zbor. Glede na to bi težko pritrdili, da gre za neodvisno in strokovno telo; omenjene naloge, ki vključujejo spremljanje etičnih in profesionalnih standardov, pa ga približujejo samoregulacijskemu telesu, ki bi ga morali imenovati deležniki na medijskem področju: izdajatelji in novinarska združenja sami. Osnutek zakona še na enem mestu omenja profesionalne in etične standarde: kot pogoj za pravico do razširjanja radijskih in televizijskih programov na prizemni radiodifuziji (peti odstavek 98. člena osnutka ZMed-1).

Iz navedenega je jasno, da se tudi predlagatelj zaveda, da potrebujemo forum, ki bi določal etične in profesionalne standarde v medijih in vzpostavil samoregulacijske mehanizme za njihovo spremljanje in nadzor.

Če se vrnemo na uvodoma omenjeno javno tribuno, so navzoči predstavniki izdajateljev in založnikov predlog sindikata za medijsko zbornico zavrnili, ker naj ne bi bilo jasno, kaj bi z njo dobili, bojijo pa se, da bi s tem dobili le stroške in možnosti za omejevanje njihove dejavnosti. Predlog za novinarsko zbornico pa je bil vrnjen predlagateljem, to je novinarskim združenjem, kjer se že dolgo valja v krogu med njimi, založniki in državo brez pravih možnosti za izhod oziroma uspeh te pobude.

Razprava pa je dobila novo dimenzijo po intervenciji ministrice za kulturo Majda Širca, ki je dejala, da je država pripravljena del javnih pooblastil prek koncesij prenesti na bodočo zbornico, če bo prišlo do sporazuma med novinarji in delodajalci. Ministrici se sicer bolj kot medijska zbornica, ki jo kot samostojno profesionalno organizacijo medijev in novinarjev predlaga sindikat novinarjev, zdi smiselna novinarska zbornica. A pri tem je treba bolj natančno opredeliti vsebine in obveze novinarske zbornice, ki bi izšla iz političnega okrilja, je dejala in pozvala udeležence okrogle mize, naj razmislijo o tem predlogu.[5]

Po tem predlogu so tudi s strani predstavnikov izdajateljev prišli bolj pozitivni odzivi in niso več vnaprej nasprotovali ustanovitvi medijske zbornice, še posebej, ker je ministrica napovedala, da bi na takšno zbornico lahko prenesli tudi sofinanciranje medijskih vsebin. Pozitivno naravnanost do pobude za medijsko zbornico bi bilo treba ohraniti, še posebej v času, ko se pripravlja nov medijski zakon, zato bom v nadaljevanju ponovil predlog, kako bi lahko pri nas deloval medijski svet, ki bi vključeval tudi medijskega varuha. Predlog sem objavil v članku, ki je bil objavljen v Medijski preži št. 32/33 iz decembra 2008.[6] Članek je bil sicer namenjen kritiki ureditve pravice do popravka v ZMed, v ta okvir pa sem vključil tudi predlog za oblikovanje mehanizma, ki bi lahko učinkovito posredoval v primerih, ko mediji posegajo v pravice posameznikov, pa ti iz različnih razlogov ne morejo uveljaviti svojih pravic prek veljavne ureditve pravice do popravka. Po tem predlogu bi se medijski svet, ki bi vključeval še medijskega varuha, ukvarjal predvsem z vprašanji spoštovanja profesionalnih in etičnih standardov v medijih. Brez težav pa bi temu telesu, ki bi se lahko imenoval tudi zbornica, dodali še naloge, ki jih zdaj osnutek predloga ZMed-1 v predvideva v 81. členu za medijski svet. Le obveznosti tega organa bi se povečale, temu ustrezno pa bi se morale povečati možnosti in sredstva za njegovo delovanje.

Kako zastaviti medijski svet ali zbornico?
Že pred dvema letoma sem poudaril, da enotnega modela za oblikovanje medijske zbornice ali medijskega sveta ni. Večina takšnih teles je nastala samoregulacijsko, torej prostovoljno, vse več pa je primerov, kjer je zaradi blokad med udeleženci ali njihove neaktivnosti v oblikovanje poseže država z zakonodajo (na primer na Danskem). Spoštovanje etičnih in profesionalnih standardov v medijih je namreč tudi v javnem interesu; prav tako je v javnem interesu, da mediji čim manj posegajo v zasebnost, dostojanstvo in druge človekove pravice posameznikov. Res pa je tudi, da je zgodb o uspehu malo in da se skoraj vsi tovrstni mehanizmi srečujejo z veliko težavami in odpori in imajo različen uspeh. Merilo za uspeh pa je večje spoštovanje etičnih meril in ugled takšnih organov v javnosti, kar pa je težko meriti in vrednotiti.

Prepričevanja k prostovoljnemu oblikovanju takšnega organa pri nas doslej ni bilo uspešno in ni razlogov za pričakovanje, da bi se to v kratkem spremenilo. Zato sem že leta 2008 poudaril, da je edino realna možnost, da se medijski svet ustanovi na podlagi zakona (ZMed). Zakon pa bi moral zagotavljati, da bi bilo delovanje neodvisno in nepristransko in da državni organi tega organa ne bi mogli uporabiti za pritiske na medije ali omejevanje svobode izražanja.

Zakon bi določil, da se ustanovi medijski svet, ki ga sestavljajo predstavniki založnikov, novinarskih združenj in javnosti. Vsaka od navedenih skupin bi lahko imela v svetu tri predstavnike, skupaj torej devet članov. Za vsako od navedenih skupin bi bilo treba določiti, kdo imenuje njihove predstavnike. Predstavnike lastnikov bi lahko imenovala združenja založnikov v okviru zbornic v skladu s svojimi pravili. Predstavnike novinarjev bi lahko imenovala društva in sindikat novinarjev, pri čemer bi se upoštevala njihova reprezentativnost oz. število članov. Težje bi bilo določiti predstavnike javnosti, saj je realna nevarnost, da bi prek njih v takšen organ posegala politika. Možna rešitev bi bila, da bi po enega predstavnika javnosti imenovali sodni svet (izmed sodnikov), enega reprezentativno združenje potrošnikov in enega predsednik republike ali varuh oz. varuhinja človekovih pravic. Državni organi, pa še ti zunaj izvršne veje oblasti in politike, bi v takšno telo imenovali največ dva predstavnika, ki tako ne bi imela odločilnega vpliva na sprejemanje odločitev.

Sredstva za delovanje bi zagotavljali država, združenja lastnikov in založnikov (na primer po 40 odstotkov sredstev), ostalo pa novinarska združenja. Druga možnost, ki jo je nakazala na javni tribuni dne 30. 9. 2010 ministrica za kulturo, pa je, da bi sredstva v celoti zagotavljala država prek sredstev za sofinanciranje medijskih vsebin.

Medijski svet v plenarni sestavi bi, med drugimi nalogami, sprejel etični kodeks, ki bi bil podlaga za njegovo delovanje na področju spoštovanja profesionalnih in etičnih načel. Zaželeno bi bilo, da bi kodeks posebej potrdili tudi organi lastnikov, založnikov in novinarjev, ki sodelujejo v sestavi sveta.

Delo medijskega sveta/zbornice ne bi smelo biti drago. V plenarni sestavi, ki bi bila nepoklicna in bi člani prejemali le sejnino, bi se sestal le nekajkrat na leto. V plenarni sestavi bi, poleg konkretnih primerov na podlagi kodeksa in primerov na podlagi predhodne obravnave pri medijskem varuhu, lahko obravnaval tudi širša vprašanja etike javne besede in medijev. Lahko bi, na primer, sprejemal načelna stališča in priporočila glede obravnave otrok ali nacionalnih manjšin v medijih. Kot kolektivni in reprezentativni organ, ki bi imel določeno moralno težo in avtoriteto, bi se lahko vključeval tudi v obravnavo dokumentov, ki vplivajo na položaj novinarjev ali medijev. Lahko bi dajal tudi mnenja k predlogom sprememb zakonodaje, ki posegajo na področje delovanja medijev. Zakon bi lahko predvidel, da mora, na primer, ministrstvo pred predlaganjem tovrstne zakonodaje pridobiti njegovo mnenje.

Konkretna vprašanja in pritožbe glede etičnosti ravnanja medijev pa praviloma (na prvi stopnji) ne bi obravnaval svet v plenarni sestavi, temveč medijski varuh, ki bi ga imenoval medijski svet. Ta bi sprejel tudi pravila (poslovnik) za njegovo delovanje. Medijski varuh bi deloval poklicno. Kot organ sveta bi operativno in samostojno obravnaval nanj naslovljene pritožbe in druge pobude. O obravnavi takšnih (posamičnih zadev) bi občasno poročal svetu, na primer vsake tri mesece. Varuh bi lahko tudi predlagal svetu, na podlagi zaznav iz obravnave konkretnih pritožb, sprejem določenih predlogov ali priporočil. Varuh bi moral imeti tudi možnost, da posamezne konkretne primere obravnaval na lastno pobudo. Tako ne bil vezan le na prejete pritožbe, ampak bi lahko obravnaval ravnanje medijev in novinarjev tudi na podlagi lastnih zaznav oziroma spremljanja medijev. To je pomembno, da bi se lahko oglašal tudi v primerih spornih medijskih posegov v šibke skupine ali posameznike, ki imajo sami težji dostop do različnih pritožbenih mehanizmov.

Medijski varuh?
Medijski varuh bi deloval tudi kot mediator – posrednik med medijem in prizadetim posameznikom. Če prizadeti ne bi bil zadovoljen z odločitvijo urednika glede, na primer zaradi zavrnitve objave popravka, bi se lahko obrnil neposredno na sodišče ali na medijskega varuha. Zakon bi prizadetemu v takšnem primeru moral varovati rok za vložitev tožbe (na primer v 15 dneh po dokončni odločitvi medijskega varuha oz. sveta). Če varuh, ko bi pridobil stališča obeh strani, ne bi uspel s poravnavo, bi lahko priporočil mediju, da sprejme njegov predlog. Če se medij z njegovim predlogom ne bi strinjal, bi se lahko pritožil medijskemu svetu v plenarni sestavi. Njegova odločitev bi bila v tem samo/so-regulacijskem mehanizmu dokončna. Sledila bi le še morebitna tožba na sodišče.

Predlog za medijskega varuha temelji na izkušnjah pri nas in tudi drugod, ki kažejo, da kolektivni organi niso primerni za obravnavo posamičnih primerov. Niso dovolj hitri in operativni in ne morejo izvajati preiskovalnih pooblastil in postopkov, ki so potrebni za ugotavljanje dejanskega stanja posameznega primera. Operativnost bi zagotavljal medijski varuh, njegovo samostojnost, pogoje za delo ter obravnavo širših, sistemskih vprašanj pa bi prevzel medijski svet v plenarni sestavi. Podoben način dela je pri nas imel že Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v obdobju 1990–1994: Svet). Svet kot kolektivni organ je sprejemal stališč in priporočila o širših in pomembnejših posamičnih primerih kršenja človekovih pravic, sekretar sveta pa je poklicno (z administrativno podporo) obravnaval konkretne primere. Na ta način je bilo letno obravnavanih nekaj deset splošnejših izjav in priporočil in okoli 250 posamičnih zadev. Takšen način dela se je pokazal kot uspešen in bi ga lahko uporabili tudi pri obravnavi etičnih vprašanj v medijih. Glede na izkušnje NČR in podobnih organov v drugih državah ni pričakovati, da bi bilo takšnih primerov tako veliko, da jih ne bi zmogel obravnavati posameznik..

Blizu soglasja o samoregulacijski obliki medijske industrije?
Obe temi, obravnavani v tem prispevku, dokazujeta, da si je za oblikovanje tako pomembnega zakona kot je nov medijski zakon, treba vzeti dovolj časa. Že ob pobudi za oblikovanje medijskega sveta in varuha v letu 2008 sem zapisal, da predlog nima veliko možnosti za realizacijo, lahko pa predstavlja osnovo za nadaljnjo razpravo. To še bolj velja danes, zato si je vredno vzeti dodatni čas za nadaljnje premisleke in pogovore. V tem okviru bi se lahko obravnavala tudi pobuda za oblikovanje medijskega sveta/zbornice, saj je razprava na javni tribuni konec septembra pokazala, da so stališča tistih, ki jih pobuda zadeva, bližje kot kdajkoli doslej.

1 Upoštevamo določila v drugem osnutku z dne 16. 11. 2010.
2 Glej www.rtvslo.si/programskistandardi. Programske standarde je sprejel programski svet RTV Slovenija na podlagi 16. člena zakona o RTV Slovenija in 12. členom statuta zavoda na 8. redni seji dne 28. 11. 2006.
3 Primer št. 8 v poglavju ustavne pravice, stran 41.
4 O možnostih za ustanovitev enotnega medijskega sveta v Sloveniji bolj ali manj intenzivno poteka razprava zadnjih deset let, še posebej v okviru Mirovnega inštituta in njegovih publikacij. O tem je mogoče prebrati več v knjigah zbirke Mediawatch, zlasti Gojka Bervarja: »Svoboda neodgovornosti, Samoomejevanje v medijih v Sloveniji«, in v moji knjigi »Zasebno in javno v medijih – pravna ureditev in praksa v Sloveniji«, zlasti v poglavju 6. z naslovom »Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji, na strani 90. O tem piše Gojko Bervar tudi v tej številki Medijske preže.
5 STA, 30. 9. 2010, »Širca: Država pripravljena del javnih pooblastil prek koncesij prenesti na bodočo zbornico.«
6 Jernej Rovšek: Od pravice do popravka do medijskega sveta, s podnaslovom Kaj so prinesle spremembe in dopolnitve ZMed glede pravice do popravka – Ali je mogoče kritiko zakonske ureditve pravice do popravka usmeriti v novo pobudo za oblikovanje medijskega sveta?, Medijska preža št. 32/33, december 2008.

izpis

Gojko Bervar

Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Društvo novinarjev je privolilo, da v novinarsko častno razsodišče vključijo tudi predstavnike javnosti – Novinarsko častno razsodišče je pod predsedovanjem novinarke Dnevnika Ranke Ivelja prehodilo pomembno pot. Ne vede se več obrambno-sindikalistično, ampak zares razsoja pretežno neobremenjeno s položajem znotraj društva in sindikata
Zdelo se mi je, da ne slišim prav. Osem let po dogajanju, ki me je skoraj potisnilo med »izdajalce novinarske stvari«, nekdo na novinarskem častnem razsodišču predlaga rešitve (bolj natančno, delno rešitev), za katere sem se zavzemal. In upravni odbor društva novinarjev to potrdi. Društvo novinarjev privoli, da v novinarsko častno razsodišče spustimo tudi predstavnike javnosti. Kot da bi se zgodovina vrnila na začetno točko, oziroma malo bolj desno ali bolj levo od nje.

Leta 2000 je namreč društvo že na občnem zboru sprejelo zamisel o oblikovanju tripartitnega tiskovnega ali medijskega sveta (novinarji, javnost, založniki), z zamenjavo na vrhu cehovskega združenja pa je zamisel zavrglo. Mene samega pa so kritiki (kritik) tiskovnega sveta[1] napadli kot človeka, ki omogoča infiltracijo v ceh od zunaj: »Zamisel, da bi društvo novinarjev predlagalo ustanovitev tiskovnega sveta, je podobna prošnji ovce, naj jo volk varuje. Volk si tega celo ne upa predlagati,« je tedaj v spletnem časopisu Novinar pisal Peter Jančič. Moje logično vprašanje je sledilo v naslednjem krogu polemike: »Kdo je v tem primeru volk? Javnost? Založniki? Drugi novinarji? In če sledimo njegovi (Jančičevi) logiki: kaj je potemtakem zdaj častno razsodišče? Ovca, ki varuje druge ovce«?[2] Skupina, ki je projekt vodila pri Mirovnem inštitutu, sam pa sem bil označen kot njen, novinarjem sovražni eksponent, se tedaj tudi ni mogla izogniti napadom, zato je ugotovila, da je v takem položaju izgubljanje energije nesmiselno. Temeljno načelo samoregulacije je pač, da mora biti ta prostovoljna pri vseh udeležencih – in čeprav smo pobudniki že začeli pogovore z založniki, ki, roko na srce, niso bili preveč navdušeni (posebno zaradi denarja, ki naj bi ga prispevali za delovanje sveta), smo dejavnost po tem odločnem odklonilnem stališču društva ustavili.

In zdaj, po osmih letih se je torej pojavil predlog, ki previdno sledi zamisli nekdanje skupine in predvideva, naj bi v devetčlansko sestavo Novinarskega častnega razsodišča NČR vključili še dva predstavnika javnosti. Napredek se zdi majhen, saj predstavnika javnosti ne bosta imela odločilnega vpliva na razsodbe, a je v resnici velikanski. Pomembno se mi zdi predvsem to, da bosta v razsojanje vnesla drugačen pogled, tisti pogled na novinarske prispevke, ki ga vanje vpeti avtorji niti ne obvladamo. Pogled na to, kakšne posledice so naši izdelki pustili v javnem mnenju. Prav tako pa je pomembna nadzorna funkcija zunanjih članov NČR. Pravilnik tega telesa namreč vsakemu članu, ki se ne strinja z razsodbo večine, omogoča, da napiše ločeno mnenje. In če bo vse več ločenih mnenj predstavnikov javnosti, se bo razsodišče moralo zamisliti o vsakokratni upravičenosti oblike in vsebine razsodbe. In tretjič – vstop javnosti v NČR povečuje njegovo verodostojnost, saj demantira očitek o vrani, ki da drugi vrani ne izkljuje oči. Odločitev o vključevanju javnosti v delo NČR je torej nedvomno korak v pravo smer. In naj pokažem nekaj popustljivosti: soglašam s tistimi, ki mislijo, da je ob sedanjem položaju na medijskem trgu, ko lastniki medijev o medijski dejavnosti nimajo ravno velikega znanja, pa tudi interesa zanj ne prav veliko in medij razumejo kot katerokoli proizvodnjo, je bolje, da s pravim medijskim ali tiskovnim svetom počakamo še nekaj časa. Po svoje me pa res zanima, kaj bo prihod predstavnikov javnosti prinesel novega v delovanju Novinarskega častnega razsodišča.

Sprememba novinarskega kodeksa
Tisti, ki mo sodelovali pri na novo načrtovanih spremembah novinarskega kodeksa društva in novinarskega sindikata, že opažamo, da je vstop javnosti v razsojanje o novinarski etiki koristen. Delovna skupina, ki je v teh tednih sodelovala pri spremembah, je namreč novinarje postavila pred probleme, o katerih niso razmišljali. Ali je kodeks lahko v nasprotju z zakonodajo? Ne, pravijo oni. Da, pravimo novinarji, vendar v specifičnih, povsem jasno in natanko določenih položajih, ki jih narekuje javni interes. A da smo to dokazali, smo se morali presneto potruditi in stvari močno argumentirati, pa tudi izostriti poglede na upravičenost javnega interesa. Resnica je namreč, da je slovenska novinarska praksa podivjala, zlasti zaradi komercialnega tekmovanja. Vse, tudi banalne zgodbe, opravičuje z javnim interesom. Posege v zasebnost mladoletnikov, družin, ki so jih prizadele tragedije, fotografiranje trupel v prometnih nesrečah ali kaznivih dejanjih, navajanje podatkov o žrtvah incestoidnih dejanj, v katerih je medijska občutljivost za prepoznavanje akterjev, ki bi lahko škodili ranljivim, minimalna, vse to naj bi pokril vsemogočni javni interes. Praksa, ki je postala že kar del slovenskega medijskega prostora, ta namreč, da je mogoče lahkotno zrušiti osebno dostojanstvo kogarkoli, če je le v kakršnikoli, še tako rahli navezi, ki diši po javnosti, ali pa je navezo z njo mogoče skonstruirati, naj bi po novem kodeksu zahtevala več temeljitega preverjanja in utemeljevanja potrebnosti takega pristopa.

Novinarsko častno razsodišče je pod predsedovanjem novinarke Dnevnika Ranke Ivelja prehodilo pomembno pot. Ne vede se več obrambno-sindikalistično, ampak zares razsoja pretežno neobremenjeno s položajem znotraj društva in sindikata. Njegova zasedanja so včasih prav burna in se ne končajo vselej s konsenzom. Ampak tako pač je. V zadnjem času je, ne bi tega pripisoval novemu načinu dela, ampak prej spremenjeni družbeni klimi, postalo cehovsko razsodišče zares pomemben faktor razsojanja o novinarskih profesionalnih standardih. Razsodbe NČR postajajo za sodišča vse pogosteje primerjalni vzorci za sojenje o »novinarskih primerih«. Zaradi tega je vse pogostejša tudi praksa, da pritožbe pritožnikov pišejo odvetniki in da tudi novinarje branijo pravni zastopniki. Ne glede na sedanjo »okrnjenost« NČR, sestavljenega samo iz predstavnikov novinarskega ceha, razsodišče v zadnjem času pridobiva pomembnost. Z vstopom predstavnikov javnosti bo samo močnejše, saj bodo sumničenja o domnevni novinarski solidarnosti in s tem pristranskosti pri razsojanju vsaj omiljena, če ne izničena.

Predlog novega kodeksa, stari je temeljil na kompilaciji kodeksa ameriških profesionalnih novinarjev, ni kakšna velika inovacija v primerjavi s sorodnimi kodeksi v drugih državah, je pa izboljšava prejšnjega v mnogih pogledih. Konec koncev tudi motiv za spremembe ni bil zelo revolucionaren. Novinarsko častno razsodišče je pač ugotovilo, da členi starega kodeksa ne dajejo zadosti opore pri razsojanju o vse bolj zapletenih primerih. Sicer pa tudi sicer ni velikih vsebinskih razlik med doslej znanimi medijskimi kodeksi v različnih državah. Te so morda v metodah (nemški kodeks je mnogo bolj pedanten in predvideva vrsto situacij, na katere se je treba odzvati), v posebnostih okolja, v katerem so nastali (v novih demokracijah od kodeksa pričakujejo tudi obrambo pred političnimi pritiski, medtem ko so v razvitih opredeljena predvsem ključna poklicno-etična vprašanja), bistvene etične norme – trdo jedro kodeksov – so bolj ali manj povsod enake.

Vztrajati na tradicionalnih vrednotah novinarske etike?
To, kar je lahko predmet razprave, je, ali naj kodeks sledi spremembam v slovenskem medijskem prostoru, ali naj s konservativnim vztrajanjem brani tradicionalne vrednote.[3] Predvsem komercialni TV-programi so uvedli prakso t. i. zgodb, kjer je meja med poročanjem in komentarjem pogosto zabrisana. In čeprav sam konservativno menim, da NČR ne more pri razsojanju o etičnosti slediti prebijanju etičnih meja, ki jih skušajo premakniti komercialni mediji, moram pragmatično ugotoviti, da je meje sicer dopustno prestaviti, a samo v primerih, ko gre za spremembo oblike, če premiki ne vplivajo na etičnost ravnanja. Načeloma menim, da je strokovna skupina za spremembo kodeksa to opravila optimalno, sledila je novim trendom, a jim postavila tudi prilagojene omejitve.

Zgodba o medijih postaja po svetu vse bolj izmuzljiva. Deregulacija, ki naj bi zagotovila svobodo tiska, je polje, v katerem lastniki najdejo in osvajajo medijski prostor na vse boj etično sporen način. Novo regulacijo na tem področju bi lahko sicer upravčeno dojeli kot omejevanje svobode izražanja. Ampak kaj narediti, ko mediji ne želijo vstopiti v sistem samoregulacije, kar se zdaj, zlasti na komercialni in lokalni ravni, dogaja v Sloveniji. Novi medijski zakon je prinesel zanimivo novost: del pogodbe mora poleg vsebinske zasnove medija vsebovati tudi profesionalni kodeks. Zakonodajalec mediju sicer ne predpisuje, kašen kodeks naj medij uporabi, ga pa s tem prisiljuje, da mora poklicne in etične standarde določiti v posebnem aktu. Prav mogoče je, da bodo lastniki ubrali najpreprostejšo pot in prepisali enega od obstoječih kodeksov, a to se mi ne zdi nič hudega, pomembneje je, da postanejo profesionalna pravila razvidnejša. Rešitev sicer skriva kar nekaj pasti, (na primer, da bodo lastniki pravila prilagodili svojim interesom), a je zakonska rešitev zanesljivo izboljšava v primerjavi z dosedanjim stanjem. Če nič drugega, bodo morali vsaj razmišljati o etičnih standardih. Morda se bodo pa kaj naučili.

1 Leta 2002 je v spletnem časopisu Novinar potekala polemika med avtorjem in Petrom Jančičem, ki je nasprotoval ustanovitvi tiskovnega sveta. Jančiča je ob tem podprlo tudi vodstvo društva, ki ga je vodil sedanji predsednik DNS Gregor Repovž. Upravni odbor društva je zdaj, pod istim predsednikom, spremembo podprl.
2 Prav tam.
3 Na enem od sestankov NČR prejšnjega sklica se je razvila razprava o tem, ali bo razsodišče capljalo za prakso. Sklep razprave je bil: Da, če je praksa problematična. Če bi etični organ, kar NČR je, popustil pod novimi pravili, ki jih vsiljuje rumeni tisk, potem samoregulacija izgubi smisel, mediji pa verodostojno prihodnost.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
zakon o medijih
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mediji za državljane – Priporočila
Brankica Petković, Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin
Sporna določila o financiranju programskih vsebin
Predlog amandmajev Mirovnega inštituta na člene o proračunskih sredstvih za medije
Predlog Mirovnega inštituta za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Renata Šribar
Predlog Renate Šribar in koordinacije nevladnih organizacij za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Jurij Žurej
Reguliranje medijskih vsebin za odrasle
Jernej Rovšek
Kaj je na medijskem področju mogoče urejati z zakonom?
Marta Gregorčič
Novi zakon o medijih: žrtve o žrtvah
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Aleš Gaube
Umakniti slab predlog zakona o medijih
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev