N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
uvodnik
medijska politika
samoregulacija
zaščita novinarskih virov informacij
merjenje svobode medijev
rtv slovenija
medijski diskurzi
regija
iz zgodovine medijev
splet
medijski antiheroj
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Prav na navidezni apolitičnosti temelji ogromen manipulativni in parapolitični potencial televizije Pink, ki s svojim subtilnim zapeljevanjem pasivizira občinstvo. Lahko bi rekli, da je Miloševićev režim bolj vladal prek virtualne realnosti Pinka kot z indoktrinacijo državne RTS.
Konec septembra je začela s predvajanjem programa televizija Pink SI, z velikim pompom in sebi lastnem, čeprav rahlo slovenskem trgu prilagojenem slogu: s koncertom in ognjemetom na Prešernovem trgu, obarvanim s pretenciozno pink estetiko, z jagodnim izborom postjugoslovanske, zdaj že post-turbofolk estrade, pa tudi s slovenskimi glasbenimi izvajalci. Zdi se, da je otvoritveni nastop, poleg očitnega namena impresionirati in pridobiti prebivalstvo, hotel izrisati tudi novo podobo, ki jo želi medijska skupina Pink ustvariti na slovenskem trgu, pa tudi na splošno. Ta novi obraz si prizadeva opustiti vzdevek turbofolka in hoče imeti vlogo medijskega povezovanja prostora nekdanje Jugoslavije; piše zgodbo o poslovnem uspehu, o zabavi, ki premaguje meje. Nova podoba pa je le najnovejša različica, rahlo prilagojena za »evropski« trg, je podoba tega, kar je Željko Mitrović, lastnik medijske skupine (Pink Media Group), skrbno začel graditi v postmiloševićevski Srbiji in potem širil v prostore nekdanje države. To je kapitalistični diskurz o premagovanju medijske konkurence in želja, da se prvo obdobje Pinka pozabi in da se relativizira družbenopolitično okolje, ki je omogočilo vratolomni vzpon televizije Pink.

Zgodba o »ameriških sanjah« na Balkanu
Če ne vemo, kako je Mitrović oblikoval svoj medijski imperij v Srbiji, ne moremo povsem razumeti, kako je zgradil svojo impresivno »nadgradnjo« v obliki šestih zemeljskih televizijskih kanalov (poleg Srbije in Slovenije še v Črni gori, Bosni in Hercegovini in pred kratkim tudi v Makedoniji ter Bolgariji; Hrvaška je še v načrtu), dveh globalnih satelitskih kanalov (Pink Plus in Pink Extra) in devetih direct-to-home (DTH) satelitskih kanalov (Pink Music, Pink Films itn.). V ta medijski imperij lahko vštejemo še regionalno glasbeno založbo (City Records), filmsko produkcijo (Pink Film International), proizvodnjo zgoščenk (Pink Digital System) in marketinško agencijo (Media System), ob tem pa deluje tudi letalska družba (Air Pink).

Po krajši, a opazni karieri rockovskega basista, je Željko Mitrović leta 1988 odprl glasbeni studio, v katerem so med drugim snemali tudi tedaj bodoči zvezdniki glasbe, ki je zaznamovala devetdeseta leta v Srbiji. Leta 1993 je ustanovil lokalni beograjski, izključno glasbeni Radio Pink, leta 1994 pa še televizijo Pink. Rad poudari – tako kot v režiranih intervjujih, ki so jih predvajali v času testnega predvajanja Pink SI –, da je po študiju v Ameriki »želel svoje znanje uporabiti v domovini in s tem pomagati, da se stvari pomaknejo naprej«. A je raziskovalni novinar beograjskega Vremena Dejan Anastasijević pokazal,[1] da vstop na medijski trg tedanje Miloševićeve Srbije ni bil le stvar podjetniške odločitve in začetnega kapitala.

V času ustanovitve medijskega podjetja Pink International Company so se radijske in televizijske frekvence po zakonu lahko pridobile le na javnem razpisu (ki ga je oblast nadzorovala), razen če so bile v funkciji radiodifuzne dejavnosti nacionalne Radiotelevizije Srbije (RTS). Na podlagi pogodbe o poslovno-tehničnem sodelovanju z RTS je dobil Pink radijsko frekvenco in televizijski kanal, ki bi ga moral formalnopravno deliti z RTS, v praksi pa je oba kanala uporabljal le Pink. V zameno je Pink odstopil določeno število ur v svojih studiih; to pa se za državni medij in veliko infrastrukturo RTS zdi kot poslovno zgrešeno in nedobičkonosno. Sodeč po analizi beograjskega neodvisnega tednika Vreme, je bila ta pogodba škodljiva za RTS, ker je omogočila »odliv opreme in usposobljenih tehničnih kadrov z državne televizije«. Z vsakim dodatnim aneksom na pogodbo, do leta 1999 so bili še trije, so se obveznosti Pinka spreminjale, to je zmanjševale. In po trditvah novinarja Vremena nikoli ni bilo ugotovljeno, ali je Pink sploh izpolnil svoje obveznosti. To je spričevalo »o tem, kako je bil RTS prisiljen Pinku odstopiti ogromno opreme in storitev, za minimalno nadomestilo«.[2] Te pogodbe so sklenili v času, ko je bila državna RTS simbol vojnega hujskanja, indoktrinacije prebivalstva in trobilo politike Miloševićevega režima.

Televizija Pink je takrat imela sedež v elitnem poslovnem centru Ušće, nekdanjem sedežu Centralnega komiteja Zveze komunistov. Miloševićeva Socialistična partija Srbije (SPS) si je prilastila njene nepremičnine in tam ustanovila sedež; enako je storila tudi stranka Miloševićeve soproge Mirjane Marković, Jugoslavenska levica (JUL), in glasbena radiotelevizija Košava, v lasti hčerke para Milošević-Marković. Čeprav je Mitrović izbor prostorov za svojo televizijo upravičeval kot zgolj poslovno potezo in se še javno »pridušal« nad visoko najemnino, je bila lokacija televizije Pink materializacija politične bližine s tedanjo oblastjo. Stavbo je bombardiral Nato aprila 1999 kot simbolni in dejanski center politične in medijske moči Miloševićevega režima.

V nasprotju s konservativnim, hermetičnim, didaktičnim in z »nacionalnimi interesi« obremenjenim slogom državne radiotelevizije je Pink ponujal lahkoten program, brez novic, brez kakršnegakoli omenjanja vojne in ekonomskih sankcij. Program je temeljil na videospotih turbofolk glasbenikov in kratkih oddajah[3] o družabnih dogodkih iz brezbrižnega, elitističnega sveta slavnih. Namen je bil ustvariti privid normalnega življenja. Pink je po besedah kritičnega neodvisnega novinarja Petra Lukovića ponujal beg pred realnostjo, bil je simbol »kolektivnega srbskega eskapizma«, toda v bistvu je deloval kot »dimna zavesa za režim Slobodana Miloševića.«[4] Prav na navidezni apolitičnosti temelji ogromen manipulativni in parapolitični potencial televizije Pink, ki s svojim subtilnim zapeljevanjem pasivizira občinstvo. Lahko bi rekli, da je Miloševićev režim bolj vladal prek virtualne realnosti Pinka kot z indoktrinacijo državne RTSgm.

Kako upravičiti politični angažma?
Ko se spominja preteklosti, Željko Mitrović rad relativizira svoj tedanji politični angažma, in sicer s tremi razlagami: da je šlo za politični pritisk, poslovni oportunizem in naivnost v kombinaciji z iskrenim jugoslovanstvom. Vsaka argumentacija se začne s stališčem, da nikoli ni bil blizu režimu Slobodana Miloševića in da je poznal le njegovo soprogo Mirjano Marković, ki je vodila stranko Jugoslavenska levica (JUL). Za JUL bi lahko rekli, da je to interesna skupina, ki je bila zaradi ustvarjanja vtisa političnega pluralizma v koaliciji z Miloševićevo SPS. Prva razlaga Mitrovićevega političnega angažiranja je takšna: čeprav je javno izjavil, da nima političnih ambicij, se je od njega zahtevala potrditev lojalnosti, in sicer tako, da je moral kandidirati na volitvah na listi JUL.[5] »Tedaj so bili časi, ko se takšne ponudbe niso mogle zavrniti.«[6] Druga razlaga, v diskurzu poslovnega oportunizma, pravi, da je šlo za premišljeno potezo, da bi ohranil posel, oziroma da je bil to edini način, ki je omogočil poslovanje brez težav. »Bilo je cenejše, da se politično angažiram in žrtvujem, kot da žrtvujem svojo televizijo.«[7] Tretja, recimo temu ideološka linija razlage, temelji na temu, da je Mitrović po duši iskren Jugoslovan, tako rekoč jugonostalgik,[8] ki se mu je v zablodi zdel program JUL prikladen, podobno kot sta pionirska ruta in zaprisega Titu. Po besedah beograjske teoretičarke neofolk kulture, profesorice Milene Dragićević-Šešić, ideologija JUL vsekakor ni bila levičarska, ampak ideologija uspešnega, glamuroznega posla, zakrita s populistično egalitarnim diskurzom. Ideologija, ki je uspešno propagirana v Pinkovih oddajah lahkotno-zabavnega karakterja.[9]

Željko Mitrović je bil član JUL od leta 1996 do 27. septembra 2000 (iz stranke je izstopil po volitvah, ki so pripeljale do Miloševićevega padca, sicer pa pred »revolucionarnim« 5. oktobrom 2000). Kot vedno je imel odličen občutek za timing. Dvakrat je bil kandidat za poslanca (zadnjič prav na volitvah leta 2000) in enkrat je bil izvoljen poslanec na zvezni ravni. V letih 1999 in 2000 mu je bil prepovedan vstop v države članice EU in ZDA zaradi bližnjih povezav z režimom. Seveda pa nikoli ni obsodil vloge Miloševića in posledično Markovićeve v vojnah na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovu. To sploh ni bila ovira za očitno zbliževanje med lastnikom televizije Pink in novo demokratsko oblastjo. Številne kritično misleče je presenetilo in razočaralo, da po demokratičnih spremembah nihče ni preiskal poslovno-političnih odnosov Pinka s prejšnjim režimom. Ta »mirna tranzicija« vabi k premisleku o morebitnem »paktu o nenapadanju« med lastnikom vplivne televizije in novimi političnimi strukturami, ki so potrebovale podporo za težavno konsolidacijo.

Mitrović je vedno zanikal povezavo med svojim političnim angažmajem in uspehom televizije Pink. V času ustanavljanja televizije Pink BH je izijavil: »Moj angažma v politiki, čeprav deluje smešno, je sledil paroli, da Mir nima alternative in da se mora ta prostor [nekdanje Jugoslavije] čim prej spet povezati ... Vsaj prek TV Pinka.«[10] Na ta način Mitrović dokončno poskuša zrelativizirati svoje politične poteze iz devetdesetih let prejšnjega stoletja in jih diskurzivno preoblikovati v podobo kontinuiranega prizadevanja, da se premagajo meje, ki so jih postavile vojne. Spomnimo: parolo »Mir nima alternative« je izrekel Slobodan Milošević po vrnitvi iz Daytona, kjer se je bil dosežen sporazum o koncu vojne v BiH. Samo štiri leta pozneje je začel vojno na Kosovu.

Proti koncu devetdesetih je Pink v Srbiji razširil ciljno skupino svojih gledalcev s premišljenim nakupom hollywoodskih blockbusterjev, postopnim zmanjševanjem turbofolk vsebin oziroma njihovim omejevanjem na pogovorno-glasbene oddaje (sicer v prime time terminih) in ustvarjanjem kulturno bolj mainstreamovsko orientiranih oddaj. Leta 1999 je Pink odprl prvi satelitski kanal Pink Plus, namenjen ex-jugoslovanski diaspori, kamor se je prestavila programska shema Pinka iz devetdesetih let.

Po političnih spremembah v Srbiji leta 2000 je Mitrović sledil principu navidezne apolitičnosti, ki je bila in ostala značilnost uredniške politike imperija Pink. Tudi ko so leta 2001 začeli vpeljevati informativni program, je bil, razen tabloidnega podtona, vedno na liniji ne-nasprotovanja vladajoči politiki in njenem diskurzu. To je mogoče opaziti tako v prvotni podpori reformističnem proevropskem duhu vlade Zorana Đinđića kot v poznejšem prevzemanju bolj nacionalističnega in konservativnega diskurza vlade Vojislava Koštunice. Po besedah Mitrovića je bila uvedba informativnega programa odgovor na nove politične okoliščine v družbi, na pluralizacijo medijskega trga informativnih vsebin, ki ga je čisto poslovno pripeljala do potrebe po tem, da tudi Pink zapolni to tržno nišo: »Meni so novice služile kot servis, da mi ne bi gledalci pobegnili na kak drug kanal.«[11] Namesto raziskovalnega novinarstva je Pink je razvil kulturo politično-zabavnih talk showov, v katerih so enakopravno s politiki nastopali estradniki, v katerih je spodbujeno agresivno večglasje poskušalo oddati vtis polemičnih razprav.

Pinku je uspelo obdržati najvišje ratinge gledanosti in delež oglaševalskega trga tudi po 5. oktobru 2000. Neobremenjen z zapuščino preteklosti in moralno odgovornostjo se Pink poleg modernizacije in krepitve vsebin, ki so se izkazale za priljubljene, preusmeril k novim oblikam medijskega konzumiranja – reality showom. Priljubljeni satelitski program in absolutna dominacija na medijskem trgu v Srbiji je bila za Pink Media Group dobro izhodišče za širitev programa na sosednje države in regije: 2002 je bil ustanovljen Pink M v Črni gori, 2003 Pink BH v Bosni in Hercegovini. Hkrati je potekalo profiliranje satelitskih programov (na primer Pink Movies, program s tujejezičnimi filmi, in Pink Film z domačimi in jugoslovanskimi filmi).

Pink kot »medijski most sprave«?
Željko Mitrović ne skriva, da sebe vidi kot velikega združevalca postjugoslovanskega medijskega prostora. V medijskem širjenju na tuje trge imperij Pink sledi navideznem apolitičnem diskurzu potrošništva in industrije zabave, ki je neposredno nadaljevanje nekritične (in nereflektirane) pozicije Pinka (in njegovega občinstva) v času vojn na taistem geografskem prostoru. Okolje se je spremenilo iz situacije dominacije etnopolitičnega v dominacijo tranzicijskega (še vedno z etnijo zaznamovanega) diskurza. Toda strategija kolektivnega bega pred realnostjo skozi vrata lahkotne zabave se bistveno ni spremenila. Na primer: paradoksalno je, da je uspelo televiziji Pink BH to, kar mednarodni skupnosti ni, in sicer, da ustanovi televizijo, ki jo gledajo vse narodne skupnosti v Bosni in Hercegovini.[12] To je mogoče najboljša ilustracija tamkajšnje družbene situacije, v kateri ni možno najti skupne stične točke medijskega interesa, razen v polju politično-ignorantske industrije zabave. Ob ustanovitvi Pinka BH je Mitrović slavnostno izjavil, da je »tisto, kar dela TV Pink, v bistvu povezovanje in sprava /.../ brez sovražnega govora, brez fašizma in animozitet … [Pink je] alternativa politiki, mogoče najboljša alternativa na teh prostorih.«[13] Takšen diskurz sprave, ki temelji na ignoriranju neprijetnih spominov, izriva reflektiranje preteklosti iz javnega prostora in ne vzpostavlja odnos do boleče zapuščine vojn, »sprava«, ki se ne sooča z zapuščino konfliktov, pravzaprav temelji le na skupnem konzumiranju.

Slovenija na meji »jugosfere«
Med promoviranjem nove Pink SI je bil prisoten diskurz pozabe problematične preteklosti in obračanja k prihodnosti. Veliko prizadevanja vlagajo v spremembo javne podobe Pinka kot turbofolk imperija. Ta podoba izhaja predvsem iz priljubljenega satelitskega programa Pink Plus namenjenega diaspori, ki je že uveljavljen pri delu slovenskega občinstva. Vsebina programa Pink Plus dejansko temelji na turbofolk izdelkih, predvsem na glasbeno-zabavnih oddajah Grand parada, Zvezde Granda, Kursadžije ter na reality showu Farma oziroma Kmetija. Ta podoba Pinka ni v soglasju z vzporedno sliko, ki jo medijska skupina Pink skrbno poskuša ustvariti na zemeljskih programih v drugih državah – torej podobo moderne televizije, z najnovejšo ponudbo hollywoodskih filmov, z vsebinami, ki gravitirajo h kulturnemu mainstreamu.

Uspešno ustvarjanje regionalne mreže Pinka je posledica, pa tudi močan krepitveni dejavnik tega, kar so družboslovci prepoznali kot transnacionalni postjugoslovanski prostor kulturne izmenjave; tega, kar Tim Judah imenuje jugosfera (Yugosphere).[14] Vendar bi bilo napačno omejiti ta prostor na glasbeno in kulturno polje turbofolka. Močan trend znotraj te kulturne sfere je tudi transnacionalna reprodukcija in reinvencija jugoslovanskega rock’n’rolla iz osemdesetih let,[15] kot tudi sodobnega popa na tekmovanju za pesem Evrovizije, če se omejimo le na glasbeno dimenzijo kulturne produkcije.

Lahko se vprašamo, kaj Pink želi doseči v Sloveniji, na koga cilja, kje je njegova tržna niša na dokaj majhnem slovenskem medijskem trgu? Ali drugače: kakšno kulturno in medijsko potrebo, ki jo doslej niso prepoznale druge televizijske hiše, hoče zadovoljiti Pink? In kaj nam to pove o slovenskem medijskem trgu, kulturni in medijski politiki?

Če se vrnemo k na začetku omenjeni izbiri glasbenikov na koncertu ob slavnostnem začetku oddajanja Pink SI, je očitno, da je line up na odru nagovarjal različne ciljne skupine občinstva: jugonostalgike (Lepa Brena), generacijo, ki je odraščala ob turbofolku (Seka Aleksić), trash-gay populacijo (Jelena Karleuša), »ponosne čefurje« (Magnifico), ljubitelje mainstreama (Nina Badrić), tistega z »balkanskim« nadihom (Željko Joksimović) kot tudi »slovenskega« (Perpetuum Jazzile) – Svetlana Ražnatović Ceca je občutno manjkala: zdi se, da prav zato, ker bi se radi distancirali od zapuščine devetdesetih let.

Po načinu, s katerim je zastavil glasbeni in filmski program in izbral nadaljevanke, daje Pink SI vtis, da želi ustvariti televizijsko ponudbo, ki bi v produkcijo postjugoslovanske kulturne izmenjave umestila tudi slovenske kulturne produkte. Zdi se, da hoče zadovoljiti potrebo dela slovenskega občinstva po pripadnosti že omenjeni »jugosferi«. V slovenski družbi je ta potreba razvidna iz, na primer, množičnega obiska koncertov glasbenikov z območja nekdanje Jugoslavije, od turbofolk srenje do Metelkove in koncertov v Kina Šiška. Vendar se ponudba osrednjih slovenskih medijev večinoma ne odziva na »povpraševanje« po vsebinah, ki bi korespondirale s postjugoslovanskim kulturnim prostorom. Ponudba je omejena na stare jugoslovanske filme in ekscesna senzacionalistična obvestila o dogodkih na »estradni« sceni. Zdi se, da slovenski mediji na te vsebine gledajo kot na nekaj, kar bi zanimalo le priseljence s prostora nekdanje Jugoslavije, torej da »taprave« (beri: etnične) Slovence kulturni prostor »jugosfere« po definiciji ne zanima. V redkih poročilih in komentarjih ob otvoritvi Pink SI (čeprav se je večina medijev potrudila prezreti to novico) lahko med vrsticami razberemo, kako se od Pinka pričakuje, da bo »televizija za čefurje« oziroma »južnjake«, priseljence in tiste, ki ne pripadajo (in ne morejo pripadati) slovenski nacionalni skupnosti. Pink SI v tem diskurzu deluje kot personifikacija vsega »balkanskega«. V slovenski javni sferi, v kateri prevladuje duh distanciranja od kakršnekoli pripadnosti »Balkanu« (oz. imaginarija, kaj naj bi bil Balkan), se Pink kaže kot televizija, ki je lahko namenjena le »Balkancem«, ki seveda niso »Slovenci«. Zgodba prihodnosti Pinka v Sloveniji pa bo lahko podlaga za bodoče raziskave, kako se slovenska nacionalna identiteta oblikuje v sferi medijev in kako se umešča v odnosu do postjugoslovanskega kulturnega prostora in imaginarija Balkana.

1 Dejan Anastasijević, Dokumenti o nastanku imperije Pinka, Vreme, št. 650 (18. 6. 2003).
2 Prav tam.
3 V formi oddaje CITY, ki je še vedno značilnost vsakega programa Pinka.
4 Petar Luković, Nemam problema sa svojom prošlosti, intervju z Željkom Mitrovićem, BH Dani, št. 273 (6. 9. 2002).
5 Prav tam.
6 Tamara Skrozza et al., Istraživanje: Dosije Pink. Ružičasta slika sivog. Vreme, št. 622 (5. 12. 2002).
7 Prav tam.
8 Tina Bernik, Vojna na televizijskem trgu. Žurnal24 (25. 9. 2010).
9 Tamara Skrozza et al., Istraživanje: Dosije Pink. Ružičasta slika sivog. Vreme, št. 622 (5. 12. 2002).
10 Petar Luković, Nemam problema sa svojom prošlosti, intervju z Željkom Mitrovićem, BH Dani, št. 273 (6. 9. 2002).
11 S. Marjanović, Obogatio sam se posle 5. oktobra. Press (3. 10. 2010).
12 Prav tam.
13 Petar Luković, Nemam problema sa svojom prošlosti, intervju z Željkom Mitrovićem, BH Dani, št. 273 (6. 9. 2002).
14 Tim Judah, Good news from the Western Balkans: Yugoslavia is dead, long live the Yugosphere, LSEE Research on South Eastern Europe, European Institute, LSE, 2008.
15 Catherine Baker, The Politics of Performance: Transnationalism and its Limits in Former Yugoslav Popular Music, 1999-2004, Ethnopolitics, št. 5, str. 275-293.

izpis

Ines Kuburović

Slovenski mediji o volitvah v Bosni in Hercegovini: Utrjevanje podobe brezperspektivne države
Pod drobnogled smo vzeli poročanje slovenskih medijev o volilnih rezultatih v Bosni in Hercegovini. V analizi je zajeto poročanje časopisnih hiš Delo, Dnevnik in Večer ter televizijskih postaj TV Slovenija in POP TV, v času od 3. do 11. oktobra 2010.
Naslovi časopisnih člankov utrjujejo ustaljeno podobo o politični stagnaciji in brezperspektivnosti v Bosni in Hercegovini. Povolilno poročanje je torej zasnovano na starem vzorcu, v katerem se spreminjajo samo volilne številke. Pri ustvarjanju takšne podobe prednjači dnevnik Delo. Članek, objavljen na dan volitev, 3. 10., nosi naslov »Sprememb še ne bo«.[1]

Enako Delo sporoča dan pozneje, v članku z naslovom »Spremembe, ki si jih želijo, bodo počakale še štiri leta«.[2] Osnovna avtorjeva argumentacija je zasnovana na predvolilnih izjavah Milorada Dodika, premiera Republike srbske, ki je izjavil: »Ukiniti moramo Bosno, jeb*** vas ona, kakšna Bosna neki!« ter izjavah kolumnista tednika Dani in pisatelja Ivana Lovrenovića, »da ne vidi tistega, ki bi lahko povzročil spremembe, ki bi prenesle določeno ravnotežje, saj nacionalizma nikoli ne bo moč odpraviti«.[3] Čeprav so bili v času pisanja citiranih člankov objavljeni šele preliminarni rezultati volitev, pa še to samo za predsedstvo BiH, je avtor članka že oblikoval sporočilo, po katerem je celoten volilni rezultat že vnaprej obsojen na status quo. V istem tonu Delo 5. 10. povzema izjavo Milorada Dodika za srbski časnik Danas, da je »BiH kot država nemogoča«.[4] Ta izjava prevladuje v članku, ki vključuje le še informacije o možnem številu sedežev strank v parlamentu BiH.

Prav tako v Delu, v kolumni »Tema dneva«, pod naslovom »Optimistično nazaj« novinar metaforično razglaša, da so vrata EU še vedno zaprta za BiH, ob tem pa zapiše, da »volilne razmere v BiH in njeno štiriletno prihodnost še najbolje ponazarja večna ugotovitev, ki pričaka vsakega tujca: 'Zaradi volitev ste prišli? Povsem po nepotrebnem. Nič se ne bo spremenilo.'«[5] V tem kontekstu avtor trdi, da bo »današnji dan, ko bodo znani prvi obrisi razmerij politične moči, pokazal, da se ni veliko spremenilo, morda le to, da je nekdo dobil poslanca več ali manj«.[6] Na ta način ustvarja sliko že zapečatene usode Bosne in Hercegovine v naslednjih štirih letih, v kateri si njeni državljani niti niso zaslužili boljšega kot »lopove in kriminalce«, za katere so glasovali. Tri dni pozneje, v članku z naslovom »Drobne premike zasenčili kupi neveljavnih glasovnic«, dopisnik podaja obsežnejši prikaz volilnih rezultatov ter vsaj priznava »prepričljivo zmago nadnacionalnega SDP-ja v Federaciji BiH«.[7]

Za razliko od Dela poročanje časnika Dnevnik o volitvah v BiH temelji izključno na povzemanju novic Slovenske tiskovne agencije, vključuje bolj »umirjene« naslove člankov, medtem ko sam tekst večinoma vsebuje le osnovne volilne rezultate, brez analiz problematike in političnega konteksta samih volitev. Tako se naslov prvega članka glasi: »V BiH kaže na zmago Izetbegovića, Radmanovića in Komšića za člane predsedstva«.[8] Članek poleg preliminarnih rezultatov poudarja, da so »volitve v BiH minile v znamenju visoke udeležbe«.[9] V istem tonu sta dan pozneje objavljena članka z naslovoma: »Volitve v BiH po mnenju opazovalcev potekale mirno in v skladu z mednarodnimi določili« in »Milorad Dodik vodi v tekmi za predsednika Republike srbske«. V zadnjem članku Dnevnik, ob posebnem poudarku na premieru Republike srbske, med izjavami srbske, avstrijske in hrvaške tiskovne agencije prenaša izjavo Milorada Dodika za televizijo srbske entitete, v kateri premier RS pravi, »da SNSD vztraja pri svojem sloganu 'Republika srbska za vedno, BiH pa dokler mora'«.[10] Na isti način Dnevnik prenaša Dodikovo izjavo, ki je bila objavljena tudi v Delu, da je »Bosna in Hercegovina kot država nemogoča, da nikoli ni bila država in da tudi nikoli ne bo«.[11]

Po drugi strani pa analizirana dnevna časopisa v poročanje nista vključila niti ene izjave Željka Komšića, kandidata SDP za hrvaškega člana predsedstva, ki je z več kot 300.000 prejetimi glasovi presenetil in zaznamoval tokratne splošne volitve. V svoje poročanje niso vključili niti izjav Mladena Ivanića, kandidata koalicije Skupaj za srbsko, ki je tekmo za srbskega člana predsedstva proti Nikoli Radmanoviću, kandidatu SNSD, izgubil z majhnim številom glasov razlike.. To, kar vidimo v medijskem poročanju v Sloveniji, je vztrajno opisovanje že znane, temačne vizije bosanskohercegovske politične resničnosti, v kateri je Milorad Dodik glavna »medijska zvezda« in že preverjena vaba za bralce.

Za poročanje o volitvah v BiH je dnevni časopis Večer angažiral sodelavca iz Sarajeva, ki je uporabljal veliko bolj »umirjen« diskurz, še posebej v primerjavi z dopisnikom Dela. V članku, objavljenem 4. oktobra 2010 pod naslovom »Mirne volitve v BiH«,[12] je novinar največ pozornosti posvetil političnemu in volilnemu kontekstu v BiH, pri tem pa si ni napovedoval volilnih rezultatov. O njih je pisal dan pozneje v članku »V Bosni in Hercegovini izgubila Stranka za BiH«.[13] Tudi v tem članku avtor ni zapisal radikalnih in dramatičnih razlag volilnih rezultatov, navajal je le podatke o največjih zmagovalcih in poražencih ter povzel izjave predsednikov strank glede preliminarnih rezultatov in morebitnih nepravilnosti v volilnem postopku. V tem kontekstu je pa vzdušje v BiH opisal črnogledo: »Po volitvah v BiH torej še nič ni gotovo, še manj jasno in tako daleč, da bi lahko začelo delovati. Zdi se, da mnoge izmed želenih sprememb ne bodo uresničene.«[14]

Edini članek sodelavca Večera, ki poudarja možno rešitev za »obstoječi politični status quo« v BiH, je njegov zadnji članek z naslovom »V BiH sestavili koalicijo odrešitve«.[15] Gre za podpis sporazuma med SDP, Stranko demokratske akcije (SDA), Hrvaško demokratsko skupnostjo 1990 (HDZ 1990) in Narodno stranko. Po mnenju avtorja ima navedena koalicija obetavno osnovo za učinkovitejše izpolnjevanje predvolilnih obljub SDP, kjer je »eden od glavnih ciljev takojšnja revizija do sedaj izpeljane privatizacije in preučitev denarnih tokov s sumom na korupcijo«.[16] Z izjavo, da je »vrag odnesel šalo«, avtor v afirmativnem tonu piše o temeljih delovanja koalicije, ob tem pa navaja, da bo v primeru, da koalicija zaživi, »osnovni kriterij za vsa prihodnja imenovanja na državni ravni znanje, odgovornost in odličnost«.[17]

S tem kratkim vpogledom v poročanje dnevnih časopisov o volitvah v BiH lahko sklenemo, da je v vseh treh dnevnih časopisih izbor predstavljenih perspektiv volilnih rezultatov precej ozek, tako časovno kot tudi v kontekstu obravnavanih stališč in pogledov na izid volitev. Članki povečini vsebujejo le osnovne podatke o preliminarnih volilnih rezultatih ali pa poročajo o dominaciji nacionalističnih strank, kar riše zelo temačno sliko povolilne Bosne in Hercegovine in njenih posameznih entitet. Med obravnavanimi dnevniki Delo prednjači v selektivnosti in vnaprejšnji negativni karakterizaciji volilnih rezultatov.

Nacionalna polarizacija in posplošeni status quo
Vpogled v poročanje televizijskih postaj pokaže, da so napovedi novic o volitvah v BiH v informativnih oddajah na Televiziji Slovenija in POP TV skoraj uniformno pesimistične. V obdobju od 3. do 10. oktobra 2010 je TV Slovenija v osrednjih informativnih oddajah objavila tri prispevke o volitvah v BiH, napovedi pa so se glasile »Zapletene volitve«, »Brez večjih sprememb« ter »Prihodnost Bosne in Hercegovine«. Medtem ko sta bila prva dva novinarska prispevka v Dnevniku kratka, je bilo tretjemu prispevku namenjenih 18 minut v okviru oddaje Odmevi, kjer so v razpravi sodelovali trije gosti.

Vsem prispevkom je skupno to, da ustvarjajo vizualno in verbalno polarizacijo med političnimi predstavniki treh etničnih skupin, pa tudi med volivci, pripadniki treh narodov. Tako se prispevek, objavljen 3. oktobra, začne s posnetkom Pal, mesta blizu Sarajeva, v katerem je bilo vojno središče Republike srbske. V njem ena izmed intervjuvanih volivk izjavi: »Težko se bo odcepiti, a upamo, da bo predsedniku uspelo.« Hkrati pa avtor prispevka, čeprav izjavlja, da »nekateri analitiki največji uspeh napovedujejo Socialdemokratski stranki BiH«, prispevek konča s trditvijo, da »po napovedih volitve ne bodo prinesle prepotrebnih sprememb«. Prispevek, objavljen 4. oktobra, sledi istemu vzorcu in se začne s posnetkom fotografij volilnih zmagovalcev, objavljenih v tisku Republike srbske, s sloganom 'Dodik prepričljiv, Radmanović zagotovo'«. Pri tem je prepričljiva zmaga Željka Komšića za hrvaškega člana predsedstva prikazana izključno skozi nezadovoljstvo Hrvatov v BiH z njegovo izvolitvijo in z izjavo novinarja, da so zanj večinoma glasovali Bošnjaki. Ob tem pa avtor prispevka ne navede možnih razlogov, zakaj so se bošnjaški volivci tako opredelili. Tako kot predhodni se tudi ta prispevek konča s trditvijo, da se »volivci s ponovno izvolitvijo dobro poznanih strank tudi tokrat očitno niso odločili za spremembe« ter posnetkom velikega predvolilnega plakata Milorada Dodika s sloganom »Srbska za vedno«.

Med analiziranimi prispevki je le oddaja Odmevi namenila več pozornosti analizi volilnih rezultatov. Gosti oddaje so bili dr. Anton Bebler s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, nekdanji veleposlanik v BiH Tadej Labernik in visoki predstavnik mednarodne skupnosti v BiH Valentin Inzko. Enako kot voditeljeva vprašanja, ki so šla v smeri prevladujoče medijske slike glede zmage nacionalnih strank v BiH, Dodikovih groženj o referendumu ter (ne)varnosti slovenskih investicij v bosanskohercegovskem političnem okolju, so tudi gostje, z izjemo Valentina Inzka, večinoma potrjevali prevladujočo medijsko sliko o BiH. Bebler je menil, da je BiH »ujeta v začaranem krogu« in da brez spremembe ustave ne bo kakršnegakoli napredka v BiH, Labernik pa, da mora mednarodna skupnost pustiti, da se dogovorijo lokalni politiki, saj »dokler se ne bodo trije narodi v BiH dogovorili, kako bodo živeli, ni pričakovati kakšnega bistvenega političnega napredka«. Najbolj optimistično je bilo stališče Inzka, saj je glede izidov volitev dejal, da se ne strinja čisto z oceno, »da so zmagale nacionalne stranke, ker smo imeli tudi čisto nove fenomene, recimo da je SDP zdaj najmočnejša in je zmagala v kar nekaj kantonih in v Federaciji, in bo v celi državi verjetno najmočnejša stranka. Potem zmaga člana predsedstva, gospoda Komšića, ki je dobil 300 odstotkov glasov več v primerjavi z letom 2006 itd.«

Poročanje POP TV je vključevalo tri prispevke o volilnih rezultatih v BiH, objavljene 4. oktobra 2010, in sicer v oddajah »24 ur ob enih«, »Svet na Kanalu A« in »24 ur«. Prispevek v oddaji 24 ur ob enih se začne s trditvijo: »V BiH znana dva od treh predsednikov.« Ob tem sporoča kratke izjave Bakira Izetbegovića in Željka Komšića, izbranih članov predsedstva, ki izražajo pozitivno usmerjenost v stabilizacijo politične in ekonomske situacije v državi. Prispevek v oddaji »24 ur« pa je za razliko od prejšnjega bil zelo kratek in pesimistično naravnan. Poleg preliminarnih rezultatov za člane predsedstva je objavil le še zaključek, da »državljani BiH večjih sprememb ne pričakujejo, čeprav jih politiki obljubljajo«.

Še bolj pesimistično je bil naravnan prispevek v oddaji Svet na Kanalu A, kjer je bila BiH predstavljena kot popolnoma brezperspektivno območje, na katerem še vedno prevladujeta nacionalizem in korupcija. Začenši z ugotovitvijo »Bosno in Hercegovino pa bo še naslednja štiri leta razjedal nacionalizem«, voditeljica sporoča posplošeno in, sodeč po rezultatih volitev, deloma netočno trditev, da so »volivci v predsedstvo, parlament in vodilne položaje obeh entitet spet izvolili ljudi, ki si stolčke že vse od konca krvave vojne pred 15 leti zagotavljajo s praznimi obljubami in nacionalistično retoriko«. Zmaga Izetbegovića je napovedana z metaforo, s katero obljublja, »da bo presekal gordijski vozel nezaupanja med Hrvati, Bošnjaki in Srbi«.

POP TV o zmagi Dodika poroča v luči njegovih groženj z odcepitvijo od BiH, o zmagi Komšića pa le iz zornega kota hrvaške skupnosti, hkrati ga voditeljica napačno imenuje »Kosmić«. V nadaljevanju prispevek prikazuje posnetek hostes v volilnem štabu SDA, ki »edine slavijo Izetbegovićevo zmago«, in pa posnetek prebivalcev Banja Luke, ki Dodikovo zmago slavijo na strehah avtomobilov. Proti koncu prispevek prikazuje izjavo Dodika na predvolilnem zboru, v kateri, ob ovacijah občinstva, pove: »Za Republiko srbsko smo vedno, za BiH pa, dokler pač moramo.« Sledi posnetek ene od preostalih v vojni uničenih stavb v centru Sarajeva in pesimistični sklep, po katerem »bo BiH še naprej beračila za dolgo želeno Evropsko unijo«.

Potrebovali bi več vpogleda in redno prisotnost dopisnikov
Na podlagi vpogleda v časopisno in televizijsko poročanje o volitvah v Bosni in Hercegovini je razvidno, da mediji ohranjajo utrjeno podobo BiH kot brezperspektivne države, v kateri nacionalizem še vedno prevladuje in zaznamuje politična razmerja. Izkaže se, da bi bolj poglobljeno in temeljito poročanje o političnih in družbenih razmerah v Bosni in Hercegovini zahtevalo več vpogleda, redno prisotnost dopisnikov ter njihovo zmožnost analize brez predsodkov in vnaprejšnjih sodb. Brez tega se ohranja in reproducira vzorec poročanja in upodabljanja Bosne in Hercegovine, na katerega se je medijsko občinstvo v Slovenji navadilo in za katerega je malo možnosti, da se bo spremenilo.

1 Kajzer, R., Sprememb še ne bo. Delo, 3. 10. 2010.
2 Kajzer, R., Spremembe, ki si jih želijo, bodo počakale še štiri leta. Delo, 4. 10. 2010.
3 Prav tam.
4 Mo.Z/STA.. Dodik: BiH je kot država nemogoča. Nedelo, 5. 10. 2010.
5 Kajzer, R., Optimistično nazaj. Delo, 4. 10. 2010.
6 Prav tam.
7 Kajzer, R., Drobne premike zasenčili kupi neveljavnih glasovnic. Delo, 7. 10. 2010.
8 STA: V BiH kaže na zmago Izetbegovića, Radmanovića in Komšića za člane presedstva. Dnevnik, 4. 10. 2010.
9 Prav tam.
10 STA, BiH: Ne kaže, da gre pri neveljavnih glasovnicah naj bi šlo za prevaro, temveč bojkot. Dnevnik, 5. 10. 2010.
11 Prav tam.
12 Pekić, M., Mirne volitve v BiH. Večer, 4. 10. 2010.
13 Pekić, M., V Bosni in Hercegovini izgubila Stranka za BiH. Večer, 5. 10. 2010.
14 Prav tam.
15 Pekić, M., V BiH sestavili koalicijo odrešitve. Večer, 11. 10. 2010.
16 Prav tam.
17 Prav tam.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

radio in televizija

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
mediji in vojna
Medijska preža
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Blaž Zgaga
Novinarsko preiskovanje trgovine z orožjem: Kako je nastala trilogija V imenu države?
Gorazd Kovačič
Vojna reportaža med spektakularnostjo in analizo
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Lana Zdravković
Zahteva za ukinitev vojske: kam je šla želja po družbenem nekonformizmu?
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Valentin Areh
Nerelevantne kritike poročanja iz Iraka
Jože Vogrinc
Kako razumeti embedding?
John Lloyd, Ksenija Horvat
»Privrženo novinarstvo« v vojni
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Marta Gregorčič
»To je bila najbolj napačna odločitev v mojem življenju«
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Barbara Bizjak
Irak: Iraška kriza v slovenskem tisku
Barbara Bizjak
Enajsti september, leto pozneje
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Kristina Plavšak
Svoboda govora tudi v vojni
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Lucija Bošnik
Triindvajset mrtvih resnic
Lucija Bošnik
Že 23 ubitih novinarjev v letu 2000
Edo Pajk
Odgovor na »Odziv na pisanje o Kosovu«
Vojni zločini - Kaj bi javnost morala vedeti?
Nicole Lindstrom
Svetovna izdaja Bastarda o Kosovu
Darijan Košir
Vse oči usmerjene v Delo
Miran Lesjak
Površna analiza brez metodologij
Peter Žerjavič
Novinarski safari na Kosovu
Barbara Kelbl
Reporterji brez meja
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Barbara Kelbl
Novinarska (ne)pristranost v poročanju o vojni
Svobodnjaku je veliko teže
Edo Pajk
Pomanjkanje lastnih zgodb s prizorišča
Saša Banjanac Lubej
Neposrečena presoja
Gašper Lubej
Pomanjkanje solidarnosti in podcenjevanje gledalcev
Novinarski večeri
26.02.2003
Dominika Pszczolkowska, Oral Calislar, Boris Jaušovec
Svetovna politika - čigava si?
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
09.04.2002
Saša Vidmajer, Denis Staunton
Kdo lahko reče Natu ne?
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
30.05.2001
Vildana Selimbegović, Željko Kopanja
Daytonska Bosna – nedokončana zgodba
18.04.2001
Branko Geroski, Artan Irfan Skenderi
Makedonija v ogledalu dveh svetov
10.11.2000
Seška Stanojlović, Mirko Galić
Desetletje balkanskih vojn
19.05.2000
Janko Baljak
Anatomija bolečine
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
02.12.1999
Aferdita Kelmendi, Vili Einspieler
Neodvisna republika Kosovo
26.05.1999
Baton Haxhiu, Dejan Anastasijević
Ko to tamo peva
12.03.1999
Mark Thompson, Andrej Gustinčič
Vojna na območju nekdanje Jugoslavije
12.02.1999
Vanja Vardjan
Kako lagati resnico?
03.07.1997
Chuck Sudetic, Ervin Hladnik-Milharčič
Ko predsodki poročajo
mediji v vzhodni in jugovzhodni Evropi
Medijska preža
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Tanja Petrović
Tako evropsko
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Ines Kuburović
Slovenski mediji o volitvah v Bosni in Hercegovini: Utrjevanje podobe brezperspektivne države
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Tanja Petrović
Strokovnjaki brez spomina: Slovenija in »zahodni Balkan«
Ivan Čolović
Kaj bi Srbija v Evropi?[1]
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Noseč to zapadno kulturo doli na slovanski jug«
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Predrag Lucić
Laku moć, voljena Hrvatska
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Lana Zdravković
Ante Gavranović: Medijska obratnica – Novi čitatelji traže drugačije novine
Boris Čibej
Demokratične čistke
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Lana Zdravković
Link, revija za razvoj elektronskih medijev
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Saša Bojc
Poročilo Mednarodnega tiskovnega inštituta (IPI)
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Boris Čibej
Rusija: Ponarejeni intervjuji in črni novinarski PR1
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Beata Klimkiewicz
Poljska
Od liberalizacije do stroge regulacije
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Petar Luković
Srbija - Povedati fašistu, da je fašist
Snježana Milivojević
Srbija - Molk ne zabriše preteklosti
Aleksandra Maček
Makedonija - Mediji kot "varuhi nacije"
Saša Banjanac Lubej
Hrvaška, Srbija - Konec ilegalnega uvoza tiska
Jasmina Popović
Ko novinarji čistijo stranišča
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Gašper Lubej
Makedonija
Profesionalizem zamenjala etnična lojalnost
Ranko Vujović
Črna gora
Kako medije izmakniti državnem nadzoru
Goran Ivanović
Hrvaška
Nevihta nad Latinico
Tamara Spaić
Seksgate na srbski način
Ahmed Burić
Čigavo je Oslobođenje?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Beata Klimkiewicz
Biti državen ali ne?
Peter Bajomi-Lazar
Cena za državno podporo
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
Saša Andonovski
Predlog medijskega zakona kot skrivnost
Denis Latin
Soočenja okrog konkretnih problemov
Snježana Milivojević
Bila je to najbolj umazana kampanja doslej
Milan Milošević
Napovedi so bile točne
Beata Klimkiewicz
Neškodljiva parodija
Gordana Suša
Skozi gozd do nove televizije Srbija
Laszlo Seres, Barbara Bizjak
So javni mediji sredstvo vladanja?
Lucija Bošnik
Načrtno potiskanje v kaos
Snježana Milivojević
Kako uničiti javnost
Sandra Bašić-Hrvatin
Dosje o represiji
Ognjen Tvrtković
Analiza pisanja beograjske Politike
Remzi Lani
Pismo koordinatorju Pakta stabilnosti
Boris Rašeta
Kaj bo z državnimi mediji na Hrvaškem?
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Hrvaške parlamentarne volitve 2000 - monitoring televizije
Dragan Bisenić
Kriza neodvisnega novinarstva v Srbiji
Vladan Mićunović
»Jeklena« kontrola državnih medijev
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
Milan Šmid
Preizkusni poligon za deregulacijo medijev
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Alexandre Lévy
Smrt neodvisnega informiranja v Srbiji
Dragiša Drašković
Slovenija v očeh srbskih medijev
Brankica Petković
Komu vasi lepo gorijo?
Snježana Milivojević
Politično življenje Srbije v informativnih medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Hard-Core politika in X-rated mediji
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Brankica Petković
Šola profesionalne solidarnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Republika
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Titostalgija
Novinarski večeri
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
19.06.2000
Jacek Žakowski, Tomaž Gerden
Vzhodno od "raja"?
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.04.1999
Anna Zarkova, Mojca Širok
Kaj hoče ženska
10.11.1998
Senad Pećanin, Jani Sever
Politika z drugačnimi sredstvi
30.01.1998
Milka Tadić, Blerim Shala, Blanka Doberšek
Smrt velike Srbije
14.05.1997
Aleksandar Tijanić, Mišo Alkalaj
Novinarstvo in nacionalni interes