Medijska preža št. 38, december 2010

Konec septembra je začela s predvajanjem programa televizija Pink SI, z velikim pompom in sebi lastnem, čeprav rahlo slovenskem trgu prilagojenem slogu: s koncertom in ognjemetom na Prešernovem trgu, obarvanim s pretenciozno pink estetiko, z jagodnim izborom postjugoslovanske, zdaj že post-turbofolk estrade, pa tudi s slovenskimi glasbenimi izvajalci. Zdi se, da je otvoritveni nastop, poleg očitnega namena impresionirati in pridobiti prebivalstvo, hotel izrisati tudi novo podobo, ki jo želi medijska skupina Pink ustvariti na slovenskem trgu, pa tudi na splošno. Ta novi obraz si prizadeva opustiti vzdevek turbofolka in hoče imeti vlogo medijskega povezovanja prostora nekdanje Jugoslavije; piše zgodbo o poslovnem uspehu, o zabavi, ki premaguje meje. Nova podoba pa je le najnovejša različica, rahlo prilagojena za »evropski« trg, je podoba tega, kar je Željko Mitrović, lastnik medijske skupine (Pink Media Group), skrbno začel graditi v postmiloševićevski Srbiji in potem širil v prostore nekdanje države. To je kapitalistični diskurz o premagovanju medijske konkurence in želja, da se prvo obdobje Pinka pozabi in da se relativizira družbenopolitično okolje, ki je omogočilo vratolomni vzpon televizije Pink.

Zgodba o »ameriških sanjah« na Balkanu

Če ne vemo, kako je Mitrović oblikoval svoj medijski imperij v Srbiji, ne moremo povsem razumeti, kako je zgradil svojo impresivno »nadgradnjo« v obliki šestih zemeljskih televizijskih kanalov (poleg Srbije in Slovenije še v Črni gori, Bosni in Hercegovini in pred kratkim tudi v Makedoniji ter Bolgariji; Hrvaška je še v načrtu), dveh globalnih satelitskih kanalov (Pink Plus in Pink Extra) in devetih direct-to-home (DTH) satelitskih kanalov (Pink Music, Pink Films itn.). V ta medijski imperij lahko vštejemo še regionalno glasbeno založbo (City Records), filmsko produkcijo (Pink Film International), proizvodnjo zgoščenk (Pink Digital System) in marketinško agencijo (Media System), ob tem pa deluje tudi letalska družba (Air Pink).

Po krajši, a opazni karieri rockovskega basista, je Željko Mitrović leta 1988 odprl glasbeni studio, v katerem so med drugim snemali tudi tedaj bodoči zvezdniki glasbe, ki je zaznamovala devetdeseta leta v Srbiji. Leta 1993 je ustanovil lokalni beograjski, izključno glasbeni Radio Pink, leta 1994 pa še televizijo Pink. Rad poudari – tako kot v režiranih intervjujih, ki so jih predvajali v času testnega predvajanja Pink SI –, da je po študiju v Ameriki »želel svoje znanje uporabiti v domovini in s tem pomagati, da se stvari pomaknejo naprej«. A je raziskovalni novinar beograjskega Vremena Dejan Anastasijević pokazal,[1] da vstop na medijski trg tedanje Miloševićeve Srbije ni bil le stvar podjetniške odločitve in začetnega kapitala.

V času ustanovitve medijskega podjetja Pink International Company so se radijske in televizijske frekvence po zakonu lahko pridobile le na javnem razpisu (ki ga je oblast nadzorovala), razen če so bile v funkciji radiodifuzne dejavnosti nacionalne Radiotelevizije Srbije (RTS). Na podlagi pogodbe o poslovno-tehničnem sodelovanju z RTS je dobil Pink radijsko frekvenco in televizijski kanal, ki bi ga moral formalnopravno deliti z RTS, v praksi pa je oba kanala uporabljal le Pink. V zameno je Pink odstopil določeno število ur v svojih studiih; to pa se za državni medij in veliko infrastrukturo RTS zdi kot poslovno zgrešeno in nedobičkonosno. Sodeč po analizi beograjskega neodvisnega tednika Vreme, je bila ta pogodba škodljiva za RTS, ker je omogočila »odliv opreme in usposobljenih tehničnih kadrov z državne televizije«. Z vsakim dodatnim aneksom na pogodbo, do leta 1999 so bili še trije, so se obveznosti Pinka spreminjale, to je zmanjševale. In po trditvah novinarja Vremena nikoli ni bilo ugotovljeno, ali je Pink sploh izpolnil svoje obveznosti. To je spričevalo »o tem, kako je bil RTS prisiljen Pinku odstopiti ogromno opreme in storitev, za minimalno nadomestilo«.[2] Te pogodbe so sklenili v času, ko je bila državna RTS simbol vojnega hujskanja, indoktrinacije prebivalstva in trobilo politike Miloševićevega režima.

Televizija Pink je takrat imela sedež v elitnem poslovnem centru Ušće, nekdanjem sedežu Centralnega komiteja Zveze komunistov. Miloševićeva Socialistična partija Srbije (SPS) si je prilastila njene nepremičnine in tam ustanovila sedež; enako je storila tudi stranka Miloševićeve soproge Mirjane Marković, Jugoslavenska levica (JUL), in glasbena radiotelevizija Košava, v lasti hčerke para Milošević-Marković. Čeprav je Mitrović izbor prostorov za svojo televizijo upravičeval kot zgolj poslovno potezo in se še javno »pridušal« nad visoko najemnino, je bila lokacija televizije Pink materializacija politične bližine s tedanjo oblastjo. Stavbo je bombardiral Nato aprila 1999 kot simbolni in dejanski center politične in medijske moči Miloševićevega režima.

V nasprotju s konservativnim, hermetičnim, didaktičnim in z »nacionalnimi interesi« obremenjenim slogom državne radiotelevizije je Pink ponujal lahkoten program, brez novic, brez kakršnegakoli omenjanja vojne in ekonomskih sankcij. Program je temeljil na videospotih turbofolk glasbenikov in kratkih oddajah[3] o družabnih dogodkih iz brezbrižnega, elitističnega sveta slavnih. Namen je bil ustvariti privid normalnega življenja. Pink je po besedah kritičnega neodvisnega novinarja Petra Lukovića ponujal beg pred realnostjo, bil je simbol »kolektivnega srbskega eskapizma«, toda v bistvu je deloval kot »dimna zavesa za režim Slobodana Miloševića.«[4] Prav na navidezni apolitičnosti temelji ogromen manipulativni in parapolitični potencial televizije Pink, ki s svojim subtilnim zapeljevanjem pasivizira občinstvo. Lahko bi rekli, da je Miloševićev režim bolj vladal prek virtualne realnosti Pinka kot z indoktrinacijo državne RTSgm.

Kako upravičiti politični angažma?

Ko se spominja preteklosti, Željko Mitrović rad relativizira svoj tedanji politični angažma, in sicer s tremi razlagami: da je šlo za politični pritisk, poslovni oportunizem in naivnost v kombinaciji z iskrenim jugoslovanstvom. Vsaka argumentacija se začne s stališčem, da nikoli ni bil blizu režimu Slobodana Miloševića in da je poznal le njegovo soprogo Mirjano Marković, ki je vodila stranko Jugoslavenska levica (JUL). Za JUL bi lahko rekli, da je to interesna skupina, ki je bila zaradi ustvarjanja vtisa političnega pluralizma v koaliciji z Miloševićevo SPS. Prva razlaga Mitrovićevega političnega angažiranja je takšna: čeprav je javno izjavil, da nima političnih ambicij, se je od njega zahtevala potrditev lojalnosti, in sicer tako, da je moral kandidirati na volitvah na listi JUL.[5] »Tedaj so bili časi, ko se takšne ponudbe niso mogle zavrniti.«[6] Druga razlaga, v diskurzu poslovnega oportunizma, pravi, da je šlo za premišljeno potezo, da bi ohranil posel, oziroma da je bil to edini način, ki je omogočil poslovanje brez težav. »Bilo je cenejše, da se politično angažiram in žrtvujem, kot da žrtvujem svojo televizijo.«[7] Tretja, recimo temu ideološka linija razlage, temelji na temu, da je Mitrović po duši iskren Jugoslovan, tako rekoč jugonostalgik,[8] ki se mu je v zablodi zdel program JUL prikladen, podobno kot sta pionirska ruta in zaprisega Titu. Po besedah beograjske teoretičarke neofolk kulture, profesorice Milene Dragićević-Šešić, ideologija JUL vsekakor ni bila levičarska, ampak ideologija uspešnega, glamuroznega posla, zakrita s populistično egalitarnim diskurzom. Ideologija, ki je uspešno propagirana v Pinkovih oddajah lahkotno-zabavnega karakterja.[9]

Željko Mitrović je bil član JUL od leta 1996 do 27. septembra 2000 (iz stranke je izstopil po volitvah, ki so pripeljale do Miloševićevega padca, sicer pa pred »revolucionarnim« 5. oktobrom 2000). Kot vedno je imel odličen občutek za timing. Dvakrat je bil kandidat za poslanca (zadnjič prav na volitvah leta 2000) in enkrat je bil izvoljen poslanec na zvezni ravni. V letih 1999 in 2000 mu je bil prepovedan vstop v države članice EU in ZDA zaradi bližnjih povezav z režimom. Seveda pa nikoli ni obsodil vloge Miloševića in posledično Markovićeve v vojnah na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovu. To sploh ni bila ovira za očitno zbliževanje med lastnikom televizije Pink in novo demokratsko oblastjo. Številne kritično misleče je presenetilo in razočaralo, da po demokratičnih spremembah nihče ni preiskal poslovno-političnih odnosov Pinka s prejšnjim režimom. Ta »mirna tranzicija« vabi k premisleku o morebitnem »paktu o nenapadanju« med lastnikom vplivne televizije in novimi političnimi strukturami, ki so potrebovale podporo za težavno konsolidacijo.

Mitrović je vedno zanikal povezavo med svojim političnim angažmajem in uspehom televizije Pink. V času ustanavljanja televizije Pink BH je izijavil: »Moj angažma v politiki, čeprav deluje smešno, je sledil paroli, da Mir nima alternative in da se mora ta prostor [nekdanje Jugoslavije] čim prej spet povezati ... Vsaj prek TV Pinka.«[10] Na ta način Mitrović dokončno poskuša zrelativizirati svoje politične poteze iz devetdesetih let prejšnjega stoletja in jih diskurzivno preoblikovati v podobo kontinuiranega prizadevanja, da se premagajo meje, ki so jih postavile vojne. Spomnimo: parolo »Mir nima alternative« je izrekel Slobodan Milošević po vrnitvi iz Daytona, kjer se je bil dosežen sporazum o koncu vojne v BiH. Samo štiri leta pozneje je začel vojno na Kosovu.

Proti koncu devetdesetih je Pink v Srbiji razširil ciljno skupino svojih gledalcev s premišljenim nakupom hollywoodskih blockbusterjev, postopnim zmanjševanjem turbofolk vsebin oziroma njihovim omejevanjem na pogovorno-glasbene oddaje (sicer v prime time terminih) in ustvarjanjem kulturno bolj mainstreamovsko orientiranih oddaj. Leta 1999 je Pink odprl prvi satelitski kanal Pink Plus, namenjen ex-jugoslovanski diaspori, kamor se je prestavila programska shema Pinka iz devetdesetih let.

Po političnih spremembah v Srbiji leta 2000 je Mitrović sledil principu navidezne apolitičnosti, ki je bila in ostala značilnost uredniške politike imperija Pink. Tudi ko so leta 2001 začeli vpeljevati informativni program, je bil, razen tabloidnega podtona, vedno na liniji ne-nasprotovanja vladajoči politiki in njenem diskurzu. To je mogoče opaziti tako v prvotni podpori reformističnem proevropskem duhu vlade Zorana Đinđića kot v poznejšem prevzemanju bolj nacionalističnega in konservativnega diskurza vlade Vojislava Koštunice. Po besedah Mitrovića je bila uvedba informativnega programa odgovor na nove politične okoliščine v družbi, na pluralizacijo medijskega trga informativnih vsebin, ki ga je čisto poslovno pripeljala do potrebe po tem, da tudi Pink zapolni to tržno nišo: »Meni so novice služile kot servis, da mi ne bi gledalci pobegnili na kak drug kanal.«[11] Namesto raziskovalnega novinarstva je Pink je razvil kulturo politično-zabavnih talk showov, v katerih so enakopravno s politiki nastopali estradniki, v katerih je spodbujeno agresivno večglasje poskušalo oddati vtis polemičnih razprav.

Pinku je uspelo obdržati najvišje ratinge gledanosti in delež oglaševalskega trga tudi po 5. oktobru 2000. Neobremenjen z zapuščino preteklosti in moralno odgovornostjo se Pink poleg modernizacije in krepitve vsebin, ki so se izkazale za priljubljene, preusmeril k novim oblikam medijskega konzumiranja – reality showom. Priljubljeni satelitski program in absolutna dominacija na medijskem trgu v Srbiji je bila za Pink Media Group dobro izhodišče za širitev programa na sosednje države in regije: 2002 je bil ustanovljen Pink M v Črni gori, 2003 Pink BH v Bosni in Hercegovini. Hkrati je potekalo profiliranje satelitskih programov (na primer Pink Movies, program s tujejezičnimi filmi, in Pink Film z domačimi in jugoslovanskimi filmi).

Pink kot »medijski most sprave«?

Željko Mitrović ne skriva, da sebe vidi kot velikega združevalca postjugoslovanskega medijskega prostora. V medijskem širjenju na tuje trge imperij Pink sledi navideznem apolitičnem diskurzu potrošništva in industrije zabave, ki je neposredno nadaljevanje nekritične (in nereflektirane) pozicije Pinka (in njegovega občinstva) v času vojn na taistem geografskem prostoru. Okolje se je spremenilo iz situacije dominacije etnopolitičnega v dominacijo tranzicijskega (še vedno z etnijo zaznamovanega) diskurza. Toda strategija kolektivnega bega pred realnostjo skozi vrata lahkotne zabave se bistveno ni spremenila. Na primer: paradoksalno je, da je uspelo televiziji Pink BH to, kar mednarodni skupnosti ni, in sicer, da ustanovi televizijo, ki jo gledajo vse narodne skupnosti v Bosni in Hercegovini.[12] To je mogoče najboljša ilustracija tamkajšnje družbene situacije, v kateri ni možno najti skupne stične točke medijskega interesa, razen v polju politično-ignorantske industrije zabave. Ob ustanovitvi Pinka BH je Mitrović slavnostno izjavil, da je »tisto, kar dela TV Pink, v bistvu povezovanje in sprava /.../ brez sovražnega govora, brez fašizma in animozitet … [Pink je] alternativa politiki, mogoče najboljša alternativa na teh prostorih.«[13] Takšen diskurz sprave, ki temelji na ignoriranju neprijetnih spominov, izriva reflektiranje preteklosti iz javnega prostora in ne vzpostavlja odnos do boleče zapuščine vojn, »sprava«, ki se ne sooča z zapuščino konfliktov, pravzaprav temelji le na skupnem konzumiranju.

Slovenija na meji »jugosfere«

Med promoviranjem nove Pink SI je bil prisoten diskurz pozabe problematične preteklosti in obračanja k prihodnosti. Veliko prizadevanja vlagajo v spremembo javne podobe Pinka kot turbofolk imperija. Ta podoba izhaja predvsem iz priljubljenega satelitskega programa Pink Plus namenjenega diaspori, ki je že uveljavljen pri delu slovenskega občinstva. Vsebina programa Pink Plus dejansko temelji na turbofolk izdelkih, predvsem na glasbeno-zabavnih oddajah Grand parada, Zvezde Granda, Kursadžije ter na reality showu Farma oziroma Kmetija. Ta podoba Pinka ni v soglasju z vzporedno sliko, ki jo medijska skupina Pink skrbno poskuša ustvariti na zemeljskih programih v drugih državah – torej podobo moderne televizije, z najnovejšo ponudbo hollywoodskih filmov, z vsebinami, ki gravitirajo h kulturnemu mainstreamu.

Uspešno ustvarjanje regionalne mreže Pinka je posledica, pa tudi močan krepitveni dejavnik tega, kar so družboslovci prepoznali kot transnacionalni postjugoslovanski prostor kulturne izmenjave; tega, kar Tim Judah imenuje jugosfera (Yugosphere).[14] Vendar bi bilo napačno omejiti ta prostor na glasbeno in kulturno polje turbofolka. Močan trend znotraj te kulturne sfere je tudi transnacionalna reprodukcija in reinvencija jugoslovanskega rock’n’rolla iz osemdesetih let,[15] kot tudi sodobnega popa na tekmovanju za pesem Evrovizije, če se omejimo le na glasbeno dimenzijo kulturne produkcije.

Lahko se vprašamo, kaj Pink želi doseči v Sloveniji, na koga cilja, kje je njegova tržna niša na dokaj majhnem slovenskem medijskem trgu? Ali drugače: kakšno kulturno in medijsko potrebo, ki jo doslej niso prepoznale druge televizijske hiše, hoče zadovoljiti Pink? In kaj nam to pove o slovenskem medijskem trgu, kulturni in medijski politiki?

Če se vrnemo k na začetku omenjeni izbiri glasbenikov na koncertu ob slavnostnem začetku oddajanja Pink SI, je očitno, da je line up na odru nagovarjal različne ciljne skupine občinstva: jugonostalgike (Lepa Brena), generacijo, ki je odraščala ob turbofolku (Seka Aleksić), trash-gay populacijo (Jelena Karleuša), »ponosne čefurje« (Magnifico), ljubitelje mainstreama (Nina Badrić), tistega z »balkanskim« nadihom (Željko Joksimović) kot tudi »slovenskega« (Perpetuum Jazzile) – Svetlana Ražnatović Ceca je občutno manjkala: zdi se, da prav zato, ker bi se radi distancirali od zapuščine devetdesetih let.

Po načinu, s katerim je zastavil glasbeni in filmski program in izbral nadaljevanke, daje Pink SI vtis, da želi ustvariti televizijsko ponudbo, ki bi v produkcijo postjugoslovanske kulturne izmenjave umestila tudi slovenske kulturne produkte. Zdi se, da hoče zadovoljiti potrebo dela slovenskega občinstva po pripadnosti že omenjeni »jugosferi«. V slovenski družbi je ta potreba razvidna iz, na primer, množičnega obiska koncertov glasbenikov z območja nekdanje Jugoslavije, od turbofolk srenje do Metelkove in koncertov v Kina Šiška. Vendar se ponudba osrednjih slovenskih medijev večinoma ne odziva na »povpraševanje« po vsebinah, ki bi korespondirale s postjugoslovanskim kulturnim prostorom. Ponudba je omejena na stare jugoslovanske filme in ekscesna senzacionalistična obvestila o dogodkih na »estradni« sceni. Zdi se, da slovenski mediji na te vsebine gledajo kot na nekaj, kar bi zanimalo le priseljence s prostora nekdanje Jugoslavije, torej da »taprave« (beri: etnične) Slovence kulturni prostor »jugosfere« po definiciji ne zanima. V redkih poročilih in komentarjih ob otvoritvi Pink SI (čeprav se je večina medijev potrudila prezreti to novico) lahko med vrsticami razberemo, kako se od Pinka pričakuje, da bo »televizija za čefurje« oziroma »južnjake«, priseljence in tiste, ki ne pripadajo (in ne morejo pripadati) slovenski nacionalni skupnosti. Pink SI v tem diskurzu deluje kot personifikacija vsega »balkanskega«. V slovenski javni sferi, v kateri prevladuje duh distanciranja od kakršnekoli pripadnosti »Balkanu« (oz. imaginarija, kaj naj bi bil Balkan), se Pink kaže kot televizija, ki je lahko namenjena le »Balkancem«, ki seveda niso »Slovenci«. Zgodba prihodnosti Pinka v Sloveniji pa bo lahko podlaga za bodoče raziskave, kako se slovenska nacionalna identiteta oblikuje v sferi medijev in kako se umešča v odnosu do postjugoslovanskega kulturnega prostora in imaginarija Balkana.

1 Dejan Anastasijević, Dokumenti o nastanku imperije Pinka, Vreme, št. 650 (18. 6. 2003).
2 Prav tam.
3 V formi oddaje CITY, ki je še vedno značilnost vsakega programa Pinka.
4 Petar Luković, Nemam problema sa svojom prošlosti, intervju z Željkom Mitrovićem, BH Dani, št. 273 (6. 9. 2002).
5 Prav tam.
6 Tamara Skrozza et al., Istraživanje: Dosije Pink. Ružičasta slika sivog. Vreme, št. 622 (5. 12. 2002).
7 Prav tam.
8 Tina Bernik, Vojna na televizijskem trgu. Žurnal24 (25. 9. 2010).
9 Tamara Skrozza et al., Istraživanje: Dosije Pink. Ružičasta slika sivog. Vreme, št. 622 (5. 12. 2002).
10 Petar Luković, Nemam problema sa svojom prošlosti, intervju z Željkom Mitrovićem, BH Dani, št. 273 (6. 9. 2002).
11 S. Marjanović, Obogatio sam se posle 5. oktobra. Press (3. 10. 2010).
12 Prav tam.
13 Petar Luković, Nemam problema sa svojom prošlosti, intervju z Željkom Mitrovićem, BH Dani, št. 273 (6. 9. 2002).
14 Tim Judah, Good news from the Western Balkans: Yugoslavia is dead, long live the Yugosphere, LSEE Research on South Eastern Europe, European Institute, LSE, 2008.
15 Catherine Baker, The Politics of Performance: Transnationalism and its Limits in Former Yugoslav Popular Music, 1999-2004, Ethnopolitics, št. 5, str. 275-293.

Ines Kuburović
Slovenski mediji o volitvah v Bosni in Hercegovini: Utrjevanje podobe brezperspektivne države
Pod drobnogled smo vzeli poročanje slovenskih medijev o volilnih rezultatih v Bosni in Hercegovini. V analizi je zajeto poročanje časopisnih hiš Delo, Dnevnik in Večer ter televizijskih postaj TV Slovenija in POP TV, v času od 3. do 11. oktobra 2010.

Naslovi časopisnih člankov utrjujejo ustaljeno podobo o politični stagnaciji in brezperspektivnosti v Bosni in Hercegovini. Povolilno poročanje je torej zasnovano na starem vzorcu, v katerem se spreminjajo samo volilne številke. Pri ustvarjanju takšne podobe prednjači dnevnik Delo. Članek, objavljen na dan volitev, 3. 10., nosi naslov »Sprememb še ne bo«.[1]

Enako Delo sporoča dan pozneje, v članku z naslovom »Spremembe, ki si jih želijo, bodo počakale še štiri leta«.[2] Osnovna avtorjeva argumentacija je zasnovana na predvolilnih izjavah Milorada Dodika, premiera Republike srbske, ki je izjavil: »Ukiniti moramo Bosno, jeb*** vas ona, kakšna Bosna neki!« ter izjavah kolumnista tednika Dani in pisatelja Ivana Lovrenovića, »da ne vidi tistega, ki bi lahko povzročil spremembe, ki bi prenesle določeno ravnotežje, saj nacionalizma nikoli ne bo moč odpraviti«.[3] Čeprav so bili v času pisanja citiranih člankov objavljeni šele preliminarni rezultati volitev, pa še to samo za predsedstvo BiH, je avtor članka že oblikoval sporočilo, po katerem je celoten volilni rezultat že vnaprej obsojen na status quo. V istem tonu Delo 5. 10. povzema izjavo Milorada Dodika za srbski časnik Danas, da je »BiH kot država nemogoča«.[4] Ta izjava prevladuje v članku, ki vključuje le še informacije o možnem številu sedežev strank v parlamentu BiH.

Prav tako v Delu, v kolumni »Tema dneva«, pod naslovom »Optimistično nazaj« novinar metaforično razglaša, da so vrata EU še vedno zaprta za BiH, ob tem pa zapiše, da »volilne razmere v BiH in njeno štiriletno prihodnost še najbolje ponazarja večna ugotovitev, ki pričaka vsakega tujca: 'Zaradi volitev ste prišli? Povsem po nepotrebnem. Nič se ne bo spremenilo.'«[5] V tem kontekstu avtor trdi, da bo »današnji dan, ko bodo znani prvi obrisi razmerij politične moči, pokazal, da se ni veliko spremenilo, morda le to, da je nekdo dobil poslanca več ali manj«.[6] Na ta način ustvarja sliko že zapečatene usode Bosne in Hercegovine v naslednjih štirih letih, v kateri si njeni državljani niti niso zaslužili boljšega kot »lopove in kriminalce«, za katere so glasovali. Tri dni pozneje, v članku z naslovom »Drobne premike zasenčili kupi neveljavnih glasovnic«, dopisnik podaja obsežnejši prikaz volilnih rezultatov ter vsaj priznava »prepričljivo zmago nadnacionalnega SDP-ja v Federaciji BiH«.[7]

Za razliko od Dela poročanje časnika Dnevnik o volitvah v BiH temelji izključno na povzemanju novic Slovenske tiskovne agencije, vključuje bolj »umirjene« naslove člankov, medtem ko sam tekst večinoma vsebuje le osnovne volilne rezultate, brez analiz problematike in političnega konteksta samih volitev. Tako se naslov prvega članka glasi: »V BiH kaže na zmago Izetbegovića, Radmanovića in Komšića za člane predsedstva«.[8] Članek poleg preliminarnih rezultatov poudarja, da so »volitve v BiH minile v znamenju visoke udeležbe«.[9] V istem tonu sta dan pozneje objavljena članka z naslovoma: »Volitve v BiH po mnenju opazovalcev potekale mirno in v skladu z mednarodnimi določili« in »Milorad Dodik vodi v tekmi za predsednika Republike srbske«. V zadnjem članku Dnevnik, ob posebnem poudarku na premieru Republike srbske, med izjavami srbske, avstrijske in hrvaške tiskovne agencije prenaša izjavo Milorada Dodika za televizijo srbske entitete, v kateri premier RS pravi, »da SNSD vztraja pri svojem sloganu 'Republika srbska za vedno, BiH pa dokler mora'«.[10] Na isti način Dnevnik prenaša Dodikovo izjavo, ki je bila objavljena tudi v Delu, da je »Bosna in Hercegovina kot država nemogoča, da nikoli ni bila država in da tudi nikoli ne bo«.[11]

Po drugi strani pa analizirana dnevna časopisa v poročanje nista vključila niti ene izjave Željka Komšića, kandidata SDP za hrvaškega člana predsedstva, ki je z več kot 300.000 prejetimi glasovi presenetil in zaznamoval tokratne splošne volitve. V svoje poročanje niso vključili niti izjav Mladena Ivanića, kandidata koalicije Skupaj za srbsko, ki je tekmo za srbskega člana predsedstva proti Nikoli Radmanoviću, kandidatu SNSD, izgubil z majhnim številom glasov razlike.. To, kar vidimo v medijskem poročanju v Sloveniji, je vztrajno opisovanje že znane, temačne vizije bosanskohercegovske politične resničnosti, v kateri je Milorad Dodik glavna »medijska zvezda« in že preverjena vaba za bralce.

Za poročanje o volitvah v BiH je dnevni časopis Večer angažiral sodelavca iz Sarajeva, ki je uporabljal veliko bolj »umirjen« diskurz, še posebej v primerjavi z dopisnikom Dela. V članku, objavljenem 4. oktobra 2010 pod naslovom »Mirne volitve v BiH«,[12] je novinar največ pozornosti posvetil političnemu in volilnemu kontekstu v BiH, pri tem pa si ni napovedoval volilnih rezultatov. O njih je pisal dan pozneje v članku »V Bosni in Hercegovini izgubila Stranka za BiH«.[13] Tudi v tem članku avtor ni zapisal radikalnih in dramatičnih razlag volilnih rezultatov, navajal je le podatke o največjih zmagovalcih in poražencih ter povzel izjave predsednikov strank glede preliminarnih rezultatov in morebitnih nepravilnosti v volilnem postopku. V tem kontekstu je pa vzdušje v BiH opisal črnogledo: »Po volitvah v BiH torej še nič ni gotovo, še manj jasno in tako daleč, da bi lahko začelo delovati. Zdi se, da mnoge izmed želenih sprememb ne bodo uresničene.«[14]

Edini članek sodelavca Večera, ki poudarja možno rešitev za »obstoječi politični status quo« v BiH, je njegov zadnji članek z naslovom »V BiH sestavili koalicijo odrešitve«.[15] Gre za podpis sporazuma med SDP, Stranko demokratske akcije (SDA), Hrvaško demokratsko skupnostjo 1990 (HDZ 1990) in Narodno stranko. Po mnenju avtorja ima navedena koalicija obetavno osnovo za učinkovitejše izpolnjevanje predvolilnih obljub SDP, kjer je »eden od glavnih ciljev takojšnja revizija do sedaj izpeljane privatizacije in preučitev denarnih tokov s sumom na korupcijo«.[16] Z izjavo, da je »vrag odnesel šalo«, avtor v afirmativnem tonu piše o temeljih delovanja koalicije, ob tem pa navaja, da bo v primeru, da koalicija zaživi, »osnovni kriterij za vsa prihodnja imenovanja na državni ravni znanje, odgovornost in odličnost«.[17]

S tem kratkim vpogledom v poročanje dnevnih časopisov o volitvah v BiH lahko sklenemo, da je v vseh treh dnevnih časopisih izbor predstavljenih perspektiv volilnih rezultatov precej ozek, tako časovno kot tudi v kontekstu obravnavanih stališč in pogledov na izid volitev. Članki povečini vsebujejo le osnovne podatke o preliminarnih volilnih rezultatih ali pa poročajo o dominaciji nacionalističnih strank, kar riše zelo temačno sliko povolilne Bosne in Hercegovine in njenih posameznih entitet. Med obravnavanimi dnevniki Delo prednjači v selektivnosti in vnaprejšnji negativni karakterizaciji volilnih rezultatov.