N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
uvodnik
medijska politika
samoregulacija
zaščita novinarskih virov informacij
merjenje svobode medijev
rtv slovenija
medijski diskurzi
regija
iz zgodovine medijev
splet
medijski antiheroj
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
K zgodovini slovenskih besedil in njihovi kritiki – Za nekoga, ki vsaj od daleč pozna zgodovino slovenskega nacionalizma, debelina glasbenih denarnic pri tej razpravi ni najbolj zanimiva. Zanimivo je predvsem priseganje na pomen pesmi za slovenski narod, ki je staro vsaj toliko kot slovenska narodna zavest, če ne starejše
Beseda ni konj, beseda je buldožer. Če brcne beseda, boli bolj, kot če brcne konj. Če pa je beseda peta, ima še večjo moč. »Kdor poje, zlo ne misli.« Kdor poje, sploh ne misli, ampak čuti. Pa vendar je pomembno, kaj poje. Ni nenavadno, da imajo uspešne ideologije vedno na voljo dovolj pesmi. Za ideologijo ni lepšega kot človek, ki čuti besede, razume pa jih samo toliko, kot je treba. Ali pa sploh ne. Melodija da besedi moč. Beseda dobi dodatno moč šele takrat, ko se zaradi melodije izgubi njen pomen. Kaj to pomeni? Nogometaši, ki postrojeni mrmrajo besedilo himne, gotovo ne vedo, kaj natančno besede pomenijo. Dobro pa vedo, kaj pomeni himna. Zato se peta beseda tako zelo razlikuje od zapisane in govorjene. V nasprotju s splošnim prepričanjem ideologije ne potrebujejo nujno masterminda v ozadju ali dobro organizirane klike, ki bi z agitpropom predpisovala ideološke vsebine. Ideologije v veliki meri nastajajo spontano, kot imaginarno razmerje med indviduumi in njihovimi realnimi eksistenčnimi pogoji, če mi je dovoljeno povzeti Althusserja.[1] Je kaj bolj spontanega kot zabavna pesem?

Ravno zaradi zabavne slovenske pesmi je bilo v začetku jeseni 2010 slišati veliko hrupa. Trinajstega septembra se je odvijal prvi »slovenski glasbeni kongres«. Slovenski glasbeniki so med drugim izrazili nestrinjanje z novim predlogom zakona o medijih, ki določa, da mora biti »najmanj 15 odstotkov vse predvajane glasbe v času med 6. in 20. uro vsakega radijskega ali televizijskega programa slovenska glasba oziroma glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev«. Veljavni zakon določa najmanj 20 odstotkov dnevne predvajane glasbe, za programe Radiotelevizije Slovenija pa 40 odstotkov »slovenske« glasbe«. Slovenski glasbeniki so zahtevali, da »mora najmanj 50 odstotkov vse predvajane glasbe v času med 6. in 20. uro vsakega radijskega ali televizijskega programa zasedati slovenska glasba oz. avtorska glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev«.[2] Javna razprava, ki je sledila, je bila navita in barvita. Kaj je slovenska glasba? Kaj sploh so slovenske pesmi? Je glasbenikom res samo do denarja od avtorskih pravic, ali jih iskreno skrbi za slovensko identiteto (ki ji brez slovenske pesmi živeti ni)?

Debelina glasbenih denarnic in priseganje na pomen pesmi za slovenski narod
Za nekoga, ki vsaj od daleč pozna zgodovino slovenskega nacionalizma, pa debelina glasbenih denarnic pri tej razpravi ni najbolj zanimiva. Zanimivo je predvsem priseganje na pomen pesmi za slovenski narod, ki je staro vsaj toliko kot slovenska narodna zavest, če ne starejše. Ko so v 19. stoletju rodoljubi počasi gnetli slovenstvo iz lokalne »kuriozitete« v popularno politično gibanje s konkretnimi nacionalnimi zahtevami, so imeli nemalo težav. Gibanje je slonelo na jeziku in naravnem pravu, ne pa na tradiciji srednjeveške državnosti. Zedinjena Slovenija je bila resda revolucionaren naravnopraven koncept, vendar je ni bilo mogoče najti na nobenem zemljevidu. Narodni delavci so si pri konstruiranju ideološke preteklosti pomagali kakor so vedeli in znali: pridno so izumljali izvirne tradicije, se spogledovali z avtohtonističnimi teorijami in se dobesedno oplajali z idejo slovanske in jugoslovanske povezanosti. Slavna zgodovina Čehov, Rusov, Hrvatov in Srbov je na nek način postala tudi slavna zgodovina Slovencev: saj smo vendar vsi Slovani bratje! O sestrah je bilo bolj malo govora. Seveda so imeli takrat Slovenci za sabo prav toliko preteklosti kot ostali, a mitologija se ne meri v časovnih enotah. Slovenski preporoditelji so koprneli po junaškem mitu, po preteklosti, ki jo lahko zagrabiš. Karantanci so bili za to najbolj pripravni, a kaj, ko so prehitro propadli in imeli drugo ime, celjski grofi pa se tudi niso ponašali s praslovenstvom. Kaj ostane, ko ni dovolj slavne zgodovine? Oziroma, kako narediti zgodovino slavno? Preprosto: narodovo glorijo lahko dobesedno »izpojemo« iz naših ust. Tako preteklo kot sedanjo in prihodnjo. V pesmi se vse poveže.

Pozerstvo, frazerstvo in »stupidnost šušmarskih besedil«
»Vobče pa je videti, da skladateljem tudi ni bilo toliko do dobrega besedila kolikor do tega, da so sploh uveljavljali svojo glasbeno potenco, zlasti ker so se zaporedoma ustanavljali pevski zbori, ki jim je bilo treba napevov, lahkih, melodioznih, takih, da so 'šli v uho',« je leta 1922 potožil književnik Anton Funtek: »Samo nekaj domorodnih ocvirkov, pa je bilo ustreženo vsem – skladateljem, pevcem in poslušalcem.«[3] Funtek je imel v mislih »narodne« pesmi, ki so nastale v drugi polovici 19. stoletja. Nekatere so še danes dobro znane, nekatere pa so že davno utonile v pozabo. Funtka, ki je bil pomemben slovenski književnik od osemdesetih let 19. stoletja dalje, narodnjaštvo ni motilo. Tudi sam je prispeval več literarnih umotvorov v zakladnico slovenskega duha. Motilo ga je pozerstvo, frazerstvo in »stupidnost šušmarskih besedil«. Sicer pa Funtek o teh stvareh ni govoril brez izkušenj. V zgodovino slovenske glasbe se je zapisal kot človek, ki je napisal libreto za prvo slovensko opero Teharski plemiči skladatelja Benjamina Ipavca (prvič uprizorjena 10. decembra 1892 v Ljubljani).[4] Čeprav je užival spoštovanje kot profesor na ljubljanskem učiteljišču in urednik Ljubljanskega zvona (1891–94), pa je kot pesnik in dramatik spadal v drugo ligo. Zastopal je formalistično pesniško šolo Josipa Cimpermana, ki je zagovarjal mnenje, da je treba verze »piliti in zopet piliti, da dobimo naposled lep kristal«.[5] Po mnenju književnega zgodovinarja Ivana Grafenauerja se je Funtek kot »odličen formalen talent naučil mojstrsko obvladovati jezikovno in metrično obliko«, čeprav se njegove pesmi »ne odlikujejo po posebni čustveni globini in izrednem idejnem bogastvu«.[6] Dejansko je imel Funtek tudi malo smole. Po letu 1895 se je pojavila generacija slovenskih modernistov, ki je odklanjala »Cimpermanovo obrtno oblikomanijo«. Cimperman je bil namreč znan po »trdni, nezlomljivi možatosti«,[7] modernisti pa so stremeli k izrazu živega čustva.[8] Pesnike slovenske moderne slovenska literarna znanost veliko bolj ceni kot Funtka in njegove formalistične kolege.

Prepevali zato, da so strašili in jezili lokalne Nemce
Kakorkoli že, Anton Funtek je bil prava osebnost za kritiko besedil slovenskih pesmi: bil je glasbeno izobražen, odličen poznavalec literature in človek s posluhom za podrobnosti. Jasno mu je bilo, da se amaterski pevci praviloma ne menijo za besedilo. »Pojo ti pesem po stokrat, a je ne umejo, ali pa se sploh ne zavedajo, kolik nezmisel krožijo včasih.« Kot klasičen primer je izpostavil »krepko« pesem Hej Slovani: »Kadar prekipi narodna navdušenost do vrha, zazveni ta ponosna himna.«[9] Seveda Funtek v času Kraljevine SHS ni mogel vedeti, da bo pesem v prihodnosti dejansko postala državna himna. Pesem je imela v času Funtkovega pisanja na Slovenskem že dolgo zgodovino. V Ljubljani naj bi prvič zadonela v revolucionarnem letu 1848. Od tistih časov se ni umaknila iz pevskega sporeda slovenskih rodoljubov, še zlasti so jo radi prepevali zato, da so strašili in jezili lokalne Nemce. Na primer 24. maja 1903, ko se je v Ljubljani javna podpora Hrvatom sprevrgla v protinemške izgrede.[10] Izvirno češko besedilo je leta 1834 napisal panslavistični slovaški pesnik Samo Tomášik (1813–1887). Najstarejša komponenta pesmi je vsekakor melodija, ki jo je avtor prevzel iz poljske himne Ni še mrtva Poljska (Jeszcze Polska nie zgine¸ła, napisana 1787, avtor Jožef Wybicki).[11] Tako kot mnoge slovenske radovedneže v letih 1945–91 so tudi Funtka v slovenskem prevodu najbolj motile znamenite »steke« (v srbskem in hrvaškem prevodu ni tega nesmisla). »Prijatelj, ki si že tolikokrat pel to pesem,« je vprašal bralca Funtek: »Ali si kdaj razmišljal, kaj pomeni verz 'Grom in peklo, prazne vaše proti nam so steke?' /…/ Češko besedilo pravi: 'Hrom a peklo, marné vaše proti nám so jsou vzteky'. Beseda 'vztek' pomeni v slovenščini besnost, srd (cf. steklina, stekel pes).« Smisel tega verza naj bi bil: »Grom in peklo, izlivi vaše besnosti so prazni proti nam = nam ni nič do vašega obnemoglega srda.« Povedano preprosto: nič nam ne morete. »Ne vem, kdo je zagrešil klaverni prevod te pesmi; izvestno pa ni poznal češkega jezika,«[12] je zaključil Funtek.

»Še nobena pesem ni obnarodela zaradi vsebine, ampak zaradi melodije«
Slovenski zbori so radi prepevali tudi hrvaške in srbske pesmi v izvirnem jeziku. Še zlasti je bila popularna pesem U boj iz opere Nikola Šubić Zrinski, ki jo je napisal hrvaški skladatelj Ivan pl. Zajc: »U boj, u boj! Mač iz toka, braćo, nek dušman zna kako mremo mi.« In kako so to razumeli na Slovenskem? Funtek je bralcem zaupal naslednjo anekdoto: »Ko je pred nekaj leti na ženskem učiteljišču ljubljanskem nanesla beseda na to opero, sem vprašal gojenko, kako umeje besede 'mač iz toka'. Pa se mi je odrezala, da so ji te besede pomenile 'mačč stoka' … Mislim, da je pri nas še dosti pevcev, ki mislijo pri teh besedah na stokajoče mačč.« Kljub nesporazumom zaradi neznanja drugih jezikov, so šle Funtku veliko bolj v nos »izvirne« pesmi, ki so jih zagrešili sami Slovenci. »Ali ta izgleda še nista najhujša; zaradi niju tudi ne bi bil spisan ta članek. Kar mi je potisnilo pero v roko, je tisto nedopustno šušmarstvo, tista neverjetna glupost, ki je tolikokrat oznaka naših starejših pesmi.« Funtka je bolelo srce (in uho) predvsem zato, ker se te pesmi »pojo od rodu do rodu«, zato imajo neverjetno dolgo življenje: »Zakaj neizpodbitna resnica je, da ni še nobena pesem, bodisi še tako lepa, obnarodela zaradi vsebine; ampak obnarodela je zgolj zaradi melodije, ki se ljudem omili, da jo pojo, kadarkoli je treba in tudi kadarkoli ni treba …«[13]

Pisci teh besedil so bili sicer »pošteni patrioti,« ki pa »žal niso bili pesniki. Zato je poglavitna vsebina njih popevanja domovina; /…/ Najbolj jih je seveda navduševala gorenjska stran: Triglav, planine, blejsko jezero. Te pesmi tvorijo skupino zase in so danes najbolj priljubljene, dasi so izmed vseh naših pesmi najslabše.« Kot primer je navedel Vilharjevo pesem Po jezeru, ki je še danes redna gostja slovenskih zborovskih ansamblov. Pa začnimo s prvo kitico: »Po jezeru bliz' Triglava čolnič plava sem ter tja. V čolnu glasno se prepeva, da odmeva od gore.« Racionalističnemu Funtku se je zdelo vse skupaj nesmiselno: »Iz verza 'v čolnu glasno se prepeva' bi sklepal normalen človek, da je zbrana v čolnu večja druščina, ki prepeva, in sicer tako glasno, da prihaja odmev od gorskih sten. Ali ta družba bi morala kričati na vse grlo, da bi zbudila odmev.« Seveda pa te družbe ni v čolnu, »to sklepaš iz naslednje kitice: 'Mile ptice po dolinah in planinah se bude; ker so čule pesem mojo, vsaka svojo žvrgole.' Torej vesla in sedi v čolnu samo ena oseba! /…/ Zdajci si se domislil nečesa, kar ni v nikakršni vzročni zvezi s tem: 'Tukaj slava vence vije, srce bije nam glasno.' Saj je irelevantno, kje jih vije, kako jih vije, kakšne jih vije in za koga jih vije. Dovolj je, da nam zato bije srce glasno. Nam? Torej je vendarle večja družba v čolnu? In so vsi molčali in prepeval je edino poet?«[15]

Banalnost pred kvaliteto
Na splošno so se zdele Funtku slovenske domovinske pesmi pomensko nedefinirane. V pesmi Domovina, ki jo je napisal učitelj Andrej Praprotnik (1827–1895),[16] lahko najdemo marsikaj: »visoke gore, zelene planine, mile trate in doline, bele cerkve /…/, toda pevec slovenski, ali si zasledil v vsem tem naivnem naštevanju le eno besedico, ki bi označevala slovensko domovino? Besedilo te pesmi lahko pojejo vsi drugi narodi – razen mogoče Eskimov in Samojedov, ali pa prebivavcev v osrednji Afriki.«[17] Funtka je še zlasti razjezilo nesmiselno ponavljanje in posiljene rime. Teh dveh komponent pa ne manjka v ponarodeli pesmi Slovenec sem. Jakob Gomilšek (1843–1906) jo je prvič objavil leta 1866 v časopisu Slovenski gospodar, uglasbil pa jo je Gustav Ipavec.[18] »Da je Slovenec,« je bil piker Funtek, »to ve Gomilšak prvič zato, ker mu je tako dejala mati, ko ga je dete pestovala, in drugič zato, ker mu to velita jasna pamet v glavi in blagi čut v srcu. Ako pa je ponosen Gomilšak in si ponosen ti, ki poješ njegove besede, so ti verzi, bogme, vse prej nego ponosni! V formalnem oziru je njih težka hiba, da nima refren 'Slovenec sem' sploh nikakršne rime (sčm – vém – smém tudi najbolj kosmatemu ušesu ne morejo zveneti kot stiki!); še bolj nedostatna pa je njih vsebina. Mati že je dejala: 'Slovenec sem' (iz česar bi se dalo celo sklepati, da je sama sebe označevala za Slovenca); ti pa si moral biti že tedaj, ko te je pestovala, čudovito bistra glavica, da si umel njene besede. Nadalje pomisli, da te je pestovala kot dete in ne morda kot desetletnega ali še starejšega dečka. Vrhu tega ti pravi jasna pamet v glavi (ne morda v petah!) in blagi čut v srcu (ne morda v prstih!), da si Slovenec, dasi niti ne veš, kateri blagi čut je to.«[19]

Funtek je vzel pod drobnogled še mnoge druge »popularne pesmi«. Njegova analiza slovenskih ponarodelih napevov je tako resna in globoka, da se upravičeno postavlja vprašanje, ali je kot kritik razumel preveč ali premalo. Mogoče pa je razumel premalo ravno zato, ker je vedel preveč. Pa smo spet pri spontanosti ideologije. In pri Funtkovi obsedenosti s formo. Funtek popularnih pesmi ni dobro razumel predvsem zato, ker jih je vzel preveč zares. Pri tem je zanimivo, da je Funtka ni motila prisotnost nacionalne ideologije. Motila ga je zgolj nesmiselnost nekaterih besedil. Bolelo ga je dejstvo, da ima ljudsko slovenstvo veliko »rajši« banalnost kot kvaliteto. Banalnost pa je, ne glede na »pravilno« idejno usmerjenost, še vedno samo banalnost. V tej točki pa se Funtek sreča z dilemami sedanjih slovenskih glasbenikov. Ne glede na obvezne kvote, ne glede na denar od avtorskih pravic, če je pesem kvalitetna, bo tudi ostala kvalitetna. Če je banalna, bo ostala banalna. Ne glede na popularnost.

1 Glej Louis Althusser; Michel Pecheux; Pierre Macherey; Étienne Balibar, Ideologija in estetski učinek (ur. Zoja Skušek-Močnik), Ljubljana 1980.
2 Slovenska glasbena unija, www.glasbenaunija.si/novice/novice-ugu/articleid/20/cbmoduleid/385.aspx, 2. 11. 2010.
3 Anton Funtek, O besedilu naših popularnih pesmi, Ljubljanski zvon 42 (1922), št. 11, str. 641 (v nadaljevanju: Funtek, O besedilu).
4 Igor Grdina, Funtkov libreto Teharski plemiči, Jezik in slovstvo 36 (1991), št. 5/6, str. 149.
5 Franc Zadravec, Zgodovina slovenskega slovstva 5, Maribor 1970, str. 100.
6 Slovenski biografski leksikon, Anton Funtek, 2. 11. 2010.
7 Slovenski biografski leksikon, Josip Cimperman, 2. 11. 2010.
8 Franc Zadravec, Zgodovina slovenskega slovstva 5, Maribor 1970, str. 100.
9 Funtek, O besedilu, str. 642.
10 Andrej Studen, Protinemški izgredi v Ljubljani 1903, Prispevki za novejšo zgodovino, l. 1998, str. 15–19.
11 Viktor Smolej, Izvirnik himne Hej Slovani in slovenski prevod, Jezik in slovstvo 6 (1961), št. 6, str. 206.
12 Funtek, O besedilu, str. 642.
13 Prav tam, str. 642.
14 Prav tam, str. 645.
15 Prav tam.
16 Slovenski biografski leksikon, Andrej Praprotnik, 2. 11. 2010.
17 Funtek, O besedilu, str. 708.
18 Slovenski biografski leksikon, Jakob Gomilšek, 2. 11. 2010.
19 Funtek, O besedilu, str. 708.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

sovražni govor in medijski diskurz

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost