N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
uvodnik
medijska politika
samoregulacija
zaščita novinarskih virov informacij
merjenje svobode medijev
rtv slovenija
medijski diskurzi
regija
iz zgodovine medijev
splet
medijski antiheroj
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Kam je izginil nekdanji samozavestni generalni direktor RTV? Pred svetniki sedi zmehčani, utrujeni in mestoma preplašeni Anton Guzej, ki samo čaka, od kod bo priletelo. Nasproti mu sedi programski svet, ki še zdaleč ni podoben tistemu, ki mu je brez odvečnih besed »požegnal« vse odločitve, tudi aneks k pogodbi.
25. maj 2010
Tokrat sem bolj previden. Izkušnje so me naučile, da je treba pred sejo, ki naj izvoli novega direktorja RTV, najprej k recepciji. »Kaj pravite, kakšen bo izid?« vprašam. »Štirinajst za Fillija, trinajst proti.« »Štirinajst? In zakaj ne petnajst ali šestnajst?« » Budist bo glasoval proti,« je neomajen receptor. »Lahko bi se malo potrudili in ga prepričali. Tako pa se boste preganjali po sodiščih.« »Zakaj neki pa,« se čudim, »saj zakon predvideva navadno večino.« »Ne pa tudi statut in nato še poslovnik. Saj pravim, potrudite se in prepričajte budista!«

Malce bolj nemiren odhajam na to, sicer že šesto sejo programskega sveta, ampak pravim si: »Kaj pa človek ve. Tu ždi v pritličju hiše, mi pa odločamo v višavah – v petem nadstropju. Do tja je pa še kar nekaj nadstropij, v katerih se lahko zgodi še marsikaj.

Seja se začne kot v boksarskem ringu. Malce otipavanja med nasprotnima stranema, nekaj manevrov zavlačevanja. Svetnik Peter Pavel Klasinc meni, da bi z imenovanjem lahko počakali do konca avgusta, do izteka mandata vršilca dolžnosti, medtem pa bo tudi jasno, kaj bo s tožbo Marka Makaroviča. Medtem je bila namreč odločba o zadržanju postopka na sodišču odpravljena, Svet lahko sicer nadaljuje, a tožba je še vedno odprta. Tudi svetnik Matevž Caserman meni, da bi bilo dobro čakati na odločitev sodišča, ki bo, kako prikladno, padla dolgo za avgustom, ko se bo sedanjemu v. d. generalnega direktorja izteklo tudi vedejevstvo. V. d. sam pravi, da je bilo imenovanje do konca avgusta pravno čisto, a to pot sem na zgodbo pripravljen tudi sam: ko sem poslušal zvočni zapis seje, na katerem so Antona Guzeja imenovali za šestmesečnega vršilca dolžnosti, se je pokazalo, da zapisani sklep ni enak dejansko izglasovanemu. Nerodna stvar, a gospod Guzej ob opozorilu na to samo skomigne z rameni. Potem levi kroše z desne: dr. Matevž Tomšič svetnike opozarja, da bi bila predčasna razrešitev lahko draga, saj bi prekinitev pogodbe prinesla tudi visoko odškodnino gospodu Guzeju, če bi bila pogodba predčasno prekinjena. Temu sledi baražni ogenj vprašanj Marku Filliju, kateri datum je po njegovem mnenju tisti, s katerim bi začel mandat. Filli je spretno (pa pravzaprav veliko spretnosti pri tem tudi ni bilo potrebno) žogico spustil na stran Sveta: »Kakor boste odločili, pa bo.«

V ringu mine dobra ura, pa Marko Filli sredi strastnih svetniških razprav še vedno ne more razložiti, kako si predstavlja vodenje RTV. Ko pa je to končno vprašan in pojasni ključne točke svojega programa, je pozornost že močno oslabljena. Fillijevi podporniki so z vprašanji zelo mili, nasprotniki pa ne prav strupeni, eden od njih ga celo pohvali za pristop k digitalnem arhiviranju. Jasno je, da je zdaj zanimivo samo še glasovanje. Preden se začne, svetnik Jernej Koselj, ki je v svetu na predlog predsednika države kot predstavnik budistične skupnosti sicer zagotovi, da je treba vrh RTV zamenjati, da pa za Fillija ne bo glasoval, ker je bil del dosedanjega vodstva in bi se moral od njega jasneje distancirati. (»Budist bo glasoval proti,« mi odzvanja receptorjev glas).

Glasovanje se izteče takole: štirinajst glasov za Fillija, dva proti, štirje vzdržani, en član sveta pa ni glasoval. Štirinajst glasov, kot je napovedal receptor. A se je zmotil pri nasprotnih glasovih. Človek se niti na vratarje ne more več povsem zanesti.

Najprej se zdi, da je za ta dan vse končano in da druge točke dnevnega reda nikogar ne zanimajo več. Prek poslovanja RTV v prejšnjem obdobju, ki bi nas v načelu moralo krvavo zanimati, zdrsnemo v nekaj minutah.

Potem se, čeprav je sodnik boksarsko tekmo že končal, znova odpre match za generalnega direktorja. Svetnik Matevž Caserman hoče, da pred implementacijo Fillijevega imenovanja pridobimo še pravno mnenje, ali je bilo glasovanje regularno. Pravi, da so vrstice v zakonu zamaknjene in napačno oštevilčene, da torej relativna večina, ki je omenjena v zakonu, velja za druge, ne pa za ta primer. Pa še statut in poslovnik določata za izvolitev drugačno večino. A ga stranska sodnica Cvetka Žirovnik (pomočnica generalnega direktorja za kadre) zavrne, da je zakon pač nadrejen predpis. Sodnik Jernej Pikalo tako še enkrat zaključi boksarski spopad. Zdi se, da je Marko Filli postal generalni direktor po točkah in ne s tehničnim knock downom.

Zatakne se spet pri politiki oglaševanja. Javna RTV (o tem, ali je res javna in ne državna, pa v tem dnevniku nič) vztrajno krši zakon o omejitvah oglaševanja. To povzroča zamude oddaj – na primer Odmevov, zaradi česar je vse več pritožb gledalcev. Svetnika Mirana Lesjaka, ki zastavi to vprašanje, Anton Guzej posredno obtoži, da dela za konkurenčno komercialno televizijo. Sašu Hribarju, ki opozori na nesprejemljivo nagrajevanje marketinga RTV in ponudi štiriodstotno provizijo od pridobljenih sponzorjev, pri čemer ne vemo, ali je to še en ovinek k ukinjanju oddaje Hri-bar, ali je v Hribarju Guzej res prepoznal nov marketinški talent. Nacionalka se je, priznava v. d., povsem uklonila zahtevam Opla, da njihov oglas objavljajo deloma v nemščini, kar je sicer nedvoumna kršitev zakona o slovenščini v javni rabi – pa kaj. Temu se pravi »kreativno upoštevanje zakona«. Kreacija je vsebovana v inovativnem prijemu, da tedaj, ko priteka denar, gledaš stran, ko ga ni, pa kritiziraš zakon. Spoštuješ ga pa tedaj, ko imaš zanj ravno malo časa.

Vse drugo mine bliskovito. Habemos papam – imamo papeža, in to je najbolj pomembno.

Interludij
Samo trenutek. Ali ga res imamo? Sprva se sicer že zdi, da je tako. Novi »general« razpiše mesti radijskega in televizijskega direktorja. Oba dosedanja namreč s svojim vedejevstvom hkrati vedrita pod dežnikom v. d. generalnega direktorja, ki se mu je z izvolitvijo novega ta status iztekel.

Iztekel? Pa ja! Anton Guzej napove tožbo in izdajo začasne odredbe o zadržanju imenovanja, sam pa hoče v stolu vrhovne pisarne sedeti do konca avgusta, tako kot mu piše v pogodbi. Z Markom Fillijem sicer izvršita primopredajo, nadaljevanje pa je vredno burleske iz časa nemih filmov. Naslednji dan Anton Guzej sporoči, da mu je delovno in socialno sodišče ugodilo, in zdaj s Fillijem znova izvršita primopredajo, a v obratni smeri. Sodnik je očitno natanko prebral zbrana dela nekdanjega maršala Tita, ki je v nekem trenutku, ko mu stvar ni bila všeč, rekel: »Pa menda se ja ne bomo držali zakona kot pijanec plota.« Ta sodnik si je podobno kot Tito zakon ustvarjalno razložil. Guzej razveljavi razpis za oba direktorja in privoščljivo zapiše, da ju je razpisal nezakoniti direktor, kar je sicer malce neodgovorno prehitevanje dogodkov. Sodišče namreč ni razveljavilo Fillijevega imenovanja – to je prepustilo sodbi sodišča, ga je le zadržalo, do 31. avgusta – izteka Guzejevega vedejevstva. Do končne sodbe v primeru pa je, ne glede na njen izid, Marko Filli izvoljen zakonito.

Položaj je tragikomičen: v. d. generalnega direktorja toži hišo, ki jo vodi kot vršilec dolžnosti. Če hoče RTV dokazati, da je ravnala zakonito, mora na odredbo in tožbo vložiti ugovor. Pooblaščenec za podpis pod ugovor pa je spet tožnik – v. d. generalnega direktorja. Ponuja se samo en izhod: da hiša imenuje drugega pravnega pooblaščenca za ugovor v tem primeru – odvetnika, ki pa ga lahko za to pooblasti – kdo drug kot tožnik proti hiši – torej Anton Guzej sam. Ta benevolentno podpiše pooblastilo odvetniku Stojanu Zdolšku, ki naj na sodišču tožnika – spet Antona Guzeja – sesuje.

A komedija zmešnjav ne bi bila popolna, če se programski svet ne bi zavedel, da lahko gospod Guzej pooblastilo kadarkoli umakne. Torej treba zgraditi še rezervno brv – na dopisni seji svetniki pooblastijo predsednika sveta, da lahko sklene pogodbo s pravnim zastopnikom in ga pooblasti za zastopanje pred sodiščem. Zdaj se stvari lahko dogajajo tudi brez pooblastila Antona Guzeja. Če …

15. junij 2010
… če ne bi skupina svetnikov ugovarjala sklepu dopisne seje, češ da se je ta ukvarjala s kadrovskimi zadevami, kar pa po poslovniku ni dopustno in je formalno nepravilno. In zahtevala izredno sejo.

Tako torej danes sedimo na izredni seji, kjer najprej niti ni povsem jasno, kakšen sklep naj bi sprejela. Ali podpisniki zahteve menijo, naj se RTV ne bi branila na sodišču. Ne, pravijo, nismo za to. Mislijo celo, da bi lahko predsednik programskega sveta pooblastilo pravnemu zastopniku podpisal tudi brez sklepa dopisne seje. Pač pa se jim zdi, da se je dopisna seja ukvarjala z napačnimi, formalno nepravimi vprašanji – namreč s kadrovskimi. Ti, ki so sklep o pooblastilu na dopisni seji sprejeli, se seveda najem odvetnika ne zdi ravno kadrovsko vprašanje. Saj ga nismo sprejemali v službo, niti kupili kot kakšnega nogometaša. Če že kaj, je to kupoprodajno razmerje: mi vam denar, vi pa nam zmago na sodišču in ko zmagate, lahko greste.

In ko je to že razjasnjeno, se pojavi nova zamisel: razveljavimo razpis za generalnega direktorja, glasujmo tako, da glasovanje ne bo sporno po nobenem aktu, ne poslovniku, ne statutu in ne zakonu o RTV, vsi bomo srečni šli na počitnice. Sodišče bo ostalo brez dela, hiša bo prihranila in vsi bomo nasmejani.

Problem je, kajpak, v tem, da predlog ne rešuje ničesar. Z novim razpisom bi programski svet razveljavil svoj, do danes še vedno zakonit sklep o imenovanju Marka Fillija. Z novim razpisom bi morda Anton Guzej umaknil tožbo, a zdaj bi se lahko prijavilo deset novih kandidatov, od katerih bi lahko vsi neizbrani spet sprožili spor pred sodiščem. Pet, šest, osem novih tožb, ki bi, če bi tako ustvarjalno deloval tudi novi sodnik, postopek zadržale še za mesec ali dva.

Pa to zagotovo ni namen predlagateljev. Saj so vendar svetniki RTV, ki želijo tej medijski hiši vse najboljše. Ne, ne, vse delajo, da bi slovenska nacionalka »iz dneva v dan, v vseh pogledih vse bolj napredovala« (se še spominjate Dolly Bell?).

Medigra
Dnevnik Delo objavi določila pogodbe o zaposlitvi Antona Guzeja in dva aneksa k njej. Pravzaprav je RTV hišo vodil očitno sposoben gospodarstvenik, kajti znano je, da lahko drugim dobro postelje samo tisti, ki zna dobro postlati tudi sebi. In Guzejeva pernica je res mehka in udobna. Pogodba pravi takole: po koncu mandata pripada dotedanjemu generalnemu direktorju 24 bruto mesečnih plač odpravnine. Pa to samo zato, ker se mu je ta pogodba iztekla. Toda ne glede na to prijazno darilo, ki ga dobi v vsakem primeru, mora RTV Slovenija direktorju ponuditi pet delovnih mest v visokem 52. razredu, če se gospod Guzej odloči nadaljevati kariero na nacionalki. Če mu ta delovna mesta niso všeč, lahko gre, odpravnino pa dobi v vsakem primeru. Če pa bi koga zaskominalo, da bi ga razrešili iz krivdnih razlogov – potem pa bi sodišče ugotovilo, da krivde ni –, se odpravnina poveča na 72 plač. Ni kaj, mehka postelja. A gospod Guzej pokaže, da je človek na mestu, saj pravi, da zaradi moralnih razlogov ne bo zahteval odpravnine. Kdo ve, če ni zbujenemu čutu za moralnost pripomogla ocena inštituta za javno upravo, da so nekatera določila pogodbe in aneksov, ki so zapisane tudi v pogodbah in aneksih obeh v. d. direktorjev radia in televizije, nezakonita. Ker slednja nista čutila moralne potrebe, da bi se odpravnini odpovedala, bo za njuno malce tršo posteljo poskrbel nov, tretji aneks, ki vse ugodnosti razveljavlja. Pomočniki in pomočnice generalnega direktorja, ki so imeli v aneksih podobne ugodnosti, so to opazili šele po malce zapoznelem branju svojih pogodb – in potem hitro sledili Guzejevemu visoko moralnemu zgledu in se odpravninam odpovedali. Koncentracija moralnosti na RTV Slovenija se je na pragu poletja bliskovito zvišala. Podatki o Guzejevi plači so na Delo prišli, kajpada, iz hiše. Podoba v. d generalnega direktorja se je tako iz Robina Hooda, ki jemlje bogatim in daje revnim, v kakršni bi se najbrž rad videl sam, obrnila. In ga seveda precej stisnila v kot.

22. junij 2010
Kam je izginil nekdanji samozavestni generalni direktor RTV? Pred svetniki sedi zmehčani, utrujeni in mestoma preplašeni Anton Guzej, ki samo čaka, od kod bo priletelo. Nasproti mu sedi programski svet, ki še zdaleč ni podoben tistemu, ki mu je »požegnal« brez odvečnih besed vse odločitve, tudi aneks k pogodbi. Tako prijazno so svetniki Antonu Guzeju jedli iz roke, da jih, kot se izkaže, o aneksu, s katerim si je določil odpravnino in ugodne odhodne pogoje, in ki bi ga moral potrditi tudi programski svet, nihče ni niti vprašal. Aneks je podpisal kar predsednik programskega sveta dr. Stane Granda. Saj smo menda ja med prijatelji. Konec koncev svetnikom tudi prej ni nihče pokazal nobene od Guzejevih pogodb. Če nočejo vedeti, zakaj bi jih spraševali, ali česar ne vidim, srca ne boli. Na moje vprašanje, ali bomo proti Stanetu Grandi vložili ovadbo, saj je prekoračil pooblastila, se vsi zazrejo nekam v tla, drugi gledajo, kaj leta po zraku, spet tretje nenavadno zanima streha sosednje radijske hiše. Vsi pa nenadoma odkrijejo, da je prav ta hip še veliko drugih zanimivih tem, o katerih bi kazalo govoriti.

Svetniki imajo na mizi tudi mnenje Inštituta za javno pravo pri ljubljanski pravni fakulteti, po katerem so pogodba in aneksi »generala« zakonsko sporni. Ta pravi, da so imeli take tudi prejšnji generalni direktorji, kar je podobno obrambi šolarja »vsi to delajo«. Anton Guzej nenadoma ni več tako zelo prepričan, da se s programskim svetom ne bi dalo »pametno dogovoriti«. Na mizo položi predloge za sodno poravnavo in med njimi je tudi nagrada 72.000 evrov, zaradi uspešnega trženja svetovnega nogometnega prvenstva, ki da mu tako ali tako pripada. Programski svet predlog očitno ni za »pametne dogovore« in poravnavo zavrne.

Ker je Vinko Vasle pred kratkim nepreklicno odstopil z mesta v. d. radijskega direktorja, svetniki pričakujemo nov predlog. A Vinko je nenadomestljiv. Čeprav je gospod Guzej obrnil vse kamne, da bi našel primernega kandidata, se nas mora Vasle usmiliti in še malo trpeti na direktorskem mestu.

Kot kaže, je Sašo Hribar, od katerega vsi pričakujejo hecne stvari, tisti svetnik, ki delo v programskem svetu jemlje zelo resno, se pogovarja s sodelavci, z zunanjimi partnerji RTV, skratka opravlja pravo raziskovalno delo. Na sejo prinese pismo o nameri, v katerem videoprodukcija Kregar – to je tista, ki je za RTV proizvedla propadlo nadaljevanko Strasti – in nacionalka soglašata, da bosta skupaj naredili 220 oddaj Kolo sreče, nekaj, kar je Miša Molk, ona pa bo kot nekdanja šefica razvedrilnega programa že vedela, označila za povsem zastarel format. Vodstvo pravi, da bomo s Kolesom sreče krasno zaslužili, ljudje se bodo zabavali in vsi bomo srečni. Stvar je nerodna, ker gre še za en padalski projekt, ki ga kljub veliko nadaljevanjem nihče ni vključil v programsko poslovni načrt in ga programski svet sploh ni odobril. A Anton Guzej se zna bojevati kot lev. Ko ga svetniki opozorijo, da krši vsa pravila, med drugim tudi zakon ob marketinško močno podprti oddaji Nogometni studio, v kateri nastopajo otroci z majicami z logotipi sponzorjev, je že čisto obupan. Svetnika Mirana Lesjaka, ki ga na te nepravilnosti opozori, znova (general ima očitne težave z inovativnostjo) obtoži, da je agent konkurenčne komercialne televizije, svetnike pa, da delujejo destruktivno (povsem v nasprotju s prejšnjim svetom, je razumeti med vrsticami). Sašo Hribar mu brž ponudi modri nauk starega pragmatika Josifa Visarionoviča Stalina, ki bi mu pomagal razrešiti težave z zoprniki: »Je človek, je problem. Ni človeka, ni problema. Torej, je programski svet, je problem, ni sveta in težave bodo čudežno izginile.« In zazdi se mi, da se v Guzejevih očeh zasvetijo iskrice upanja in razumevanja tovariša Stalina. Urednik športnega programa Mile Jovanovič pa zagotovi, da bodo težave odpravili v nekaj dneh. Otroci čez dva dni zares izginejo iz oddaje, a se že v nekaj dneh spet pojavijo in ostanejo do konca svetovnega nogometnega prvenstva. V. d. generalnega direktorja si je očitno rekel, da se bo pokril čez glavo in svetnikov sploh ne bo več poslušal. Do septembra, ko se mu po njegovem mandat konča, bo ob enem mesecu počitnic menda že preživel.

Ker smo omagali že vsi, ne samo gospod Guzej, preostanek seje prestavimo na julij.

6. julij 2010
Muk po Antonu še ni konec. To pot mu raztrgamo poslovno programski načrt. Lepo počasi so ga pripravili po metodi copy-paste in na besedilo od lani nalepili še nekaj novih fraz. Programski svet ga zavrne in vodstvu naroči, naj do konca avgusta pripravi novega. Izraz na obrazu generalnega vedeja je prehodil pot od obupa do popolne resignacije. Celo ko svetniki znova opozorijo na oddajo Kolo sreče, je očitno, da ga je volja za boj povsem zapustila. Na vprašanje, ali smo pri tem res samo pri pismu o namerah, ali pa je morda spet mimo programskega sveta pogodbo že podpisal, se sicer še izmotava, da gre za – tako rekoč – hit RTV, ki nam bo vsem prinesel lažje spanje, se to pot ne pustimo pretentati. Predsednik programskega sveta postavi jasno vprašanje: »Zdaj pa enkrat povejte, ste podpisali pogodbo ali ne?« Anton Guzej sicer potem zvozi nekaj ovinkov, a vprašanje je ponovljeno: »Samo to povejte, da ali ne.« »Da,« stisne skozi zobe.

Medigra
Na mobilnem telefonu dobim sporočilo svetnice Mojce Kovač Šebart. Samo ena beseda, pa takoj vem, za kaj gre: ZMAGA. Dober teden dni po nadaljevanju zadnje seje programskega sveta je višje delovno in socialno sodišče odločilo, da je sodnik v primeru Guzejeve tožbe proti RTV Slovenija in programskemu svetu uporabil napačne razlage zakonodaje in zavrnil odločitev prvostopenjskega sodišča, ter tudi začasno odredbo o zadržanju imenovanja novega generalnega direktorja. Na to odločbo pritožba ni mogoča, torej je Marko Filli po dveh mesecih natezanja postal generalni direktor nacionalke, Anton Guzej pa … saj res, kam je pa šel Anton Guzej?

Filli razpiše mesti direktorjev radia in televizije in zdi se, da so se težave prejšnjega »generala« preselile k novemu. Interna anketa med nami samimi pokaže, da bodo težave s podporo kateremukoli od kandidatov za direktorja televizije, medtem ko se zdi Miha Lampreht zanesljiv izbor za direktorja radia. Tudi Filli sam testira izvolitvene možnosti in očitno njegova spoznanja niso nič drugačna od naših. A tudi Lampreht ima težave – avgusta namreč odide na že vse leto načrtovano enomesečno odpravo na Himalajo, kar Filliju povzroča sive lase. Od direktorjev namreč pričakujejo, da mu bodo septembra predložili elemente prihodnjega programsko poslovnega načrta.

31. avgust 2010
Na čelu vodstvenega omizja novi generalni direktor, ob njem pa Jože Možina, na svoj zadnji dan televizijskega direktorskega vedejevstva. Filli je očitno našel recept prve pomoči v nerodni situaciji: predlaga nova vedeja Mojco Menart za radio in Janeza Lombergarja za televizijo. Rešitev je zvita: nobeden od njiju se ni prijavil na direktorski razpis, torej sta očitno začasna rešitev. S tem naj bi prepričali skeptike, ki tako ali tako ne bi podprli nikogar. Filli za oba predlaga trimesečni mandat, svetniki zahtevajo, naj ga skrajša na en mesec. Ob tem padejo nekdanja »zavezništva«, saj imata obe rešitvi podpornike tako pri »desnih« kot »levih«. Filli ponudi kompromis: oba direktorja bo našel v mesecu in pol. In tako ostane.

Nesrečno Kolo sreče se znova pojavi na seji. Novi generalni direktor, ki projekt označi za črno gradnjo, je pripravil dokument, ki močno odstopa od tistih, ki smo jih dobivali do zdaj. V njem je povsem jasno: če oddaja bo, bo zaslužek RTV Slovenija najverjetneje (ne pa tudi gotovo) sicer majhen, okoli 200 evrov na oddajo, a hiše zapolnjeni programski čas ne bi stal nič. Če oddaja odpade, bodo stroški jasni: licenca in povračilo stroškov VPK – vse skupaj okoli 130.000 evrov. Odločitev prepušča svetu. Zdi se mi, da zdaj globoko razume obup svojega predhodnika nad tem programskim svetom. Zdi se že, da bo svet projekt, ki bi po 220 oddajah, takole čez palec prinesel zgolj 40.000 evrov, vendarle odprl – potem pa Filli naredi napako: svetu pravi, da se naj o projektu izjasni takoj, in to v skladu s pristojnostmi – odloči naj se torej o vsebini. Tu pa večina nima veliko dvomov – vsebina je banalna. Kolo sreče postane Kolo nesreče in odide vsaj do novega leta v zgodovino.

Po malem me začenja peči vest. Kaj če smo do generalnih direktorjev zares premalo kooperativni? Fillija čaka zelo težak finančni položaj hiše, v katero politika kljub velikim besedam o neodvisnosti posega s svojimi željami. Že res, da osnutek zakona o RTV predvideva, da se bo RTV-prispevek povišal samodejno, so pa politiki določili tudi nacionalko, naj zanj prispeva svoj delež – češ, saj boste imeli tudi vi kaj od novih koncertnih dvoran. V resnici RTV zanje danes plačuje enako kot vsi drugi uporabniki, posrkali so naše najboljše tehnično osebje, solidarnost smo pa pokrili zaposleni z nižjimi plačami. Zdaj bi politika rada ob zakonu o filmskem centru naredila enako – zanj naj kakih dva milijona evrov prispeva tudi RTV. Naslednjič nas čaka še kašna »molzna« inovacija oblasti. Neodvisnost pa taka!

5. oktober 2010
Ta del znova pišem s sklonjeno glavo. Pustil sem vas na cedilu in čas, namesto zagrizenega boja za pravice gledalcev in poslušalcev, preživel v tujini. A zavedam se odgovorne naloge in zato sem dogajanje rekonstruiral na temelju pričevanj očividcev.

Generalni direktor Marko Filli se je srepo zazrl v oči svetnikov in napovedal, da bo nova direktorja radia in televizije imenoval le, če bosta dobila absolutno večino svetniških glasov – torej petnajst. Pogumna, malce lahkomiselna poteza, kajti tudi Filli si ne more privoščiti, da bi razlagal, kaj pravi zakon – ta pa določa navadno večino. Pogum si je mogoče razložiti na dva načina: bolj logičen bi bil, da je bil »general« prepričan, da bo bitko dobil, ali pa je globoko veren človek, ki pričakuje pomoč iz onstranstva. No, pri Mihi Lamprehtu kot kandidatu za direktorja radia se stava ni izkazala za pretirano tvegano – dobil je dvaindvajset od štiriindvajsetih glasov. Zakaj se je v enak boj spustil s kandidatom Patrikom Greblom, bomo morda kdaj izvedeli v Fillijevih spominih. Povsem jasno je namreč bilo, da skupina svetnikov, ki je podprla Fillija na njegovi poti na mesto generalnega direktorja, Patrika Grebla ne bo podprla, kaj šele s petnajstimi glasovi. In to kljub temu, da so, po pripovedovanju prič, prejšnjo noč živahno peli telefoni. Sašo Hribar, ki tako ali tako nima pretiranih zadržkov pri pripovedovanju resnice, je po pripovedovanju prič Greblu celo zabrusil: »Patrik, ne bom te podprl. Niti po tem ne, ko si me včeraj klical ob enajstih zvečer.« Pa to menda ni bil edini klic, ki je krožil prejšnji večer in v katerih so svetnikom ponujali mamljive stvari. Na koncu je Greblo padel, saj mu ni uspelo dobiti niti potrebnih trinajst, kaj šele petnajst glasov, ki jih je obljubljal Filli; ta pa si, po pripovedovanju navzočih, po glasovanju dolgo ni opomogel. Bi rekel, kajti po prebiranju Greblovega programa se nisem mogel znebiti občutka, da je v njem tudi precej Fillijeve roke. Če je torej Filli pred glasovanjem mislil, da je nabral dovolj glasov, se je krvavo zmotil, če je računal na nadzemeljsko pomoč, pa bi moral vedeti, da božanstva gamblerjem ne pomagajo preveč rada, zato se morajo sami spomniti kakšnih trikov. Ne bo torej samo Guzej jezen na ta programski svet.

12. oktober 2010
Seja je zgodovinska. Prva, ki je trajala samo eno uro. Sicer pa naj bi samo potrdili podaljšanje vedejevstva Janeza Lombergarja na televiziji, točka razno pa je bila pa prepuščena inovacijam. Podaljšanje Lombergarjevega vedejevstva ima svojo anekdotično plat. Če je pred dvema sejama del programskega sveta prav ihtavo zagovarjal čim krajši vedejevski staž, saj da je treba vodstvo prisiliti k čim prejšnjemu razpisu, je drugi del zagovarjal udobnejši status, ki naj zagotovi, da se stvari na televiziji ne bodo spreminjale na hitro. Zdaj se položaj obrne: tisti, ki so zagovarjali kratko obdobje, zdaj podpirajo Lombergarjevo imenovanje za šest mesecev oziroma do imenovanja novega direktorja, ti, ki so isto zagovarjali prej, pa so proti. Obračanje argumentov za stališča, ki so jih zagovarjali prej, in nova spoznanja so zanesljivo pomembni prispevki k slovenski retoriki. Lombergar dobi svojih šest mesecev oziroma čas do imenovanja novega direktorja televizije, še prej pa ga svetnik Koselj spravi v kot s sitnim vprašanjem, iz katerega se še kar dobro izmota. Vpraša ga namreč, ali bo na tem razpisu kandidiral za direktorja. Če reče da, ga lahko vsi vprašajo, zakaj tega ni naredil že prvič, če reče ne, je upravičeno vprašanje, ali je pri vsem sploh resen. Lombergar je stari maček in ne odgovori ne da ne ne – o tem bo premislil in se posvetoval s Fillijem. To je zvit odgovor, kajti direktor radia, televizije in generalni direktor so ekipa, ki mora dihati vsaj podobno, če ne enako. Ni kaj, Lombergar pozna posel in težko ga je speljati na led.

Ker so na seji ves čas vlekli na dan zahtevo, naj RTV začne delovati normalno, je zanimiva ugotovitev svetnika Saša Hribarja, da je to odvisno tudi od svetnikov RTV. NORMALNO bi bilo, da se odločajo po svojem strokovnem znanju. Ker pa tega strokovnega znanja nimajo, so vse odločitve nenormalne, nenormalna je tudi izbira kadrov, torej je tudi dosedanje kadrovanje nenormalno. Sašo Hribar dobi nenadejano pomoč generalnega direktorja Fillija, ki pravi, da je res vprašanje, ali so ljudje, ki se v tem položaju odločijo prevzeti vodilne funkcije v RTV, sploh normalni. Pričakujemo množične obiske vodstvenih delavcev in svetnikov pri psihiatrih. In kaj je bilo pod točko razno? Veste, da se ne spomnim.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

radio in televizija

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji