N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
uvodnik
alternative
zakaj ne civilna družba
mediji in politika
medijski trg
splet
javna radiotelevizija
spol v medijih
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Znižanje RTV-prispevka ni enkratna politična kaprica. Je le eden in najbrž niti ne zadnji v nizu sistematičnih ukrepov slovenskih politik vseh barv zoper avtonomno in kakovostno javno RTV – Zdi se, da vodstvo RTV Slovenija iluzorno pričakuje, da mu bo formulo javne službe razkrila politika, namesto da bi oblikovalo lastno formulo in jo ponudilo v presojo državljanom

Odkar je vlada konec letošnjega avgusta sprejela sklep o znižanju RTV-prispevka za 10 odstotkov, se vrstijo ugibanja, kaj še vse utegne doleteti javnopravno radiotelevizijo v Sloveniji, in, kot nekateri sklepajo, tudi vse druge medije v državi. Napoved višjega DDV za tiskane medije naj bi bil kronski dokaz, da je vlada sklenila disciplinirati vse, zlasti kritične in tiste medije, ki, recimo temu tako, mislijo neodvisno in s svojo glavo. Ne glede na to, koliko nam je lahko všeč takšna teza, in novinarska solidarnost, kar napeljuje k takšni všečnosti, v sebi skriva tudi nevarno poenostavitev razumevanja sedanjih razmer v slovenskih medijih. V čem je bistvo te poenostavitve? Najprej v enačenju razmer in položaja v tiskanih in elektron­skih medijih, zatem enako v zasebnih in javnopravnih medijih.

Razmere v vseh medijih nikakor niso enake, kajti v tiskanih in večini zasebnih elektronskih medi­jev je bila že zaključena večina procesov, ki so značilni za neoliberalne medijske politike. Ti mediji imajo znane lastnike, novinarji so bili uspešno izrinjeni iz so­lastništva zasebnih medijev, z ohlapno definicijo javnega interesa v Zakonu o medijih je politični podsistem v imenu »države« poskrbel za »deregulacijo« delovanja medijev, dodatno je k temu prispevala opustitev dolžnega ravnanja pri nadzoru tistih redkih obveznosti medijev, s katerimi naj bi ti dokazali, da res uresničujejo lastne pro­gramske zasnove in delujejo v javnem interesu. Ena izmed usodnih opustitev dolžnega ravnanja »države« pa je vsekakor bila opustitev kakršnegakoli nadzora nad prijavljenim lastništvom medijev, ki je povzročila netransparentne prevzeme dnevnega in revijalnega tiska, trgovanje s pravicami za upravljanje s frekvencami, podelje­nimi elektronskim medijem, po zakonu prepovedano tržno koncentracijo neka­terih televizij.

Privatizacija javnega interesa

Tako so bili z deregulacijo, liberalizacijo in privatizacijo ustvarjeni ideal­ni pogoji, da tudi delovna sila v medijih postane, kot je nekoč ugotovil Leys, »tržna kategorija« (podpisanemu je ljubši dobesedni prevod iz angleščine, da gre za preoblikovanje »delovne sile v predmet, ki ga ‘disciplinira’ trg«). Pri slednjem gre za tretjo od štirih oblik preoblikovanja nekoč netržnih dejavnosti (ne pozabimo, da v socializmu od večine slovenskih medijev nihče ni zahteval dobičkonosnosti; zaslužki so bili dobrodošel priboljšek, od katerega ni bilo odvisno preživetje medija) v tržne: prva je preoblikovanje dobrin in storitev na način, da se jim določi cena in se jih potem lahko proda, druga je ustvarjanje povpraševanja po teh novih (?) dobrinah in storitvah, četrta pa je zagotavljanje podpore države, s katero bi se zmanjšala tve­ganja, povezana s tovrstnimi spremembami.

Če ta model uporabimo na slovenskem primeru, ugotovimo, da smo se z vsemi štirimi pojavi že srečali, oziroma živimo njihove posledice. Pogoj zanje pa je bila privatizacija javnega interesa. V Sloveniji so tudi novinarji prehitro »soglašali«, da je javni interes nekaj, kar je mogoče »dokazati« in »izmeriti«, na primer z javnomnenjskimi anketami, ratingi, vprašalniki. Freedman upravičeno opozarja, da gre pri tem za legiti­miziranje javnega interesa skozi številke, s čemer se »žrtvuje« koncept javnega in­teresa, ki ga sooblikujejo raznolike skupine državljanov, s tem pa se javni interes instru­mentalizira in zlorablja.

V Sloveniji tiskani mediji in radijske postaje izpostavljajo ugodne podatke iz nacional­ne raziskave branosti, televizijske postaje primerjajo podatke o gledanosti svojih oddaj, tako da uporabljajo medsebojno neprimerljive vzorce gledalcev, da so le podatki zanje najbolj ugodni, spletne dveri vseh vrst komaj čakajo mesečno poročilo o številu obiskovalcev, čeprav so ti podatki zavajajoči, ker primerjajo med seboj neprimerljive skupine vsebin in storitev, namenjene raznolikim ciljnim skupinam uporabnikov. Celo na RTV Slovenija je, v nasprotju z javnim in­teresom in samo logiko javne službe, obveljalo, da je treba vsem programom in storitvam »določiti ceno«, zato so prav vsi, od urednikov, vodstvenih kadrov do članov programskega sveta obsedeni s podatki o gledanosti, in sicer – z napačnimi! (Več o tem v nadaljevanju.)

Novinarji kot tržna kategorija

Z ustvarjanjem povpraševanja po novih medijih imamo v Slovenji bogate izkušnje. Hkrati sta bila v zadnjem desetletju spregledana naslednja medijsko-poslovna dogodka: prvi iz leta 2002, ko se je največja komercialna tele­vizijska postaja odločila prehiteti nacionalno televizijo pri nakupu pravic za prenose tekem s svetovnega nogometnega prvenstva na Japonskem in v Južni Koreji, jih preplačala in najverjetneje projekt zaključila z izgubo; drugi je iz leta 2006, ko je takratno vodstvo javnopravne RTV sprejelo strateško odločitev z dolgoročnimi posledicami, da je treba znižati stroške nakupov pravic za prenose tekem z največjih športnih tekmovanj. Dogodka je potrebno povezati in se vprašati, ali v ozadju ni šlo prav za načrtno ustvarjanje »povpraševanja« po tematskih športnih programih zasebnikov, pa tudi sicer za prenos te tržne niše v roke zasebnikov, za kar je bilo potrebno bodisi sodelovanje javnopravne RTV bodisi jo v to prisiliti, na primer z večletno zamrznitvijo višine RTV-prispevka?! In posledično: ali ni sedanja odločitev vlade o znižanju RTV-prispevka za 10 odstotkov tudi prispevek k ustvarjanju »povpraševanja« po novi Planet TV!?

O tem, da so novinarji postali »tržna kategorija«, ni dvoma, saj so le še najeta delovna sila, številni prekerno zaposleni, ker so zaposlitveni pogoji, zlasti v zasebnih medijih, bolj ohlapni kot v kakšni obrtni delavnici ali pri tistih, ki povpraševanje po delavcih oddajo prek študentskih servisov. Le komaj bolje je v tako imenovanih javnih medijih, kjer so novinarji pristali v sta­tusu državnih uslužbencev, večina samostojnih novinarjev in honorarnih sodelavcev pa je prekerno zaposlenih. Kam ta ohlapnost lahko pripelje, lepo kažejo odpuščanje novinarjev Žurnala, brezpraven položaj novinarjev nekdanjih Dela Revij ter spomladansko »pospravljanje« honorarcev in samostojnih novinarjev na RTV Slove­nija (in spet ta RTV?!), ki je bilo le prvi »polčas« kadrovske »konsolidacije« tega javnega zavoda.

Slednje je pomembno, ker se je, vsaj navzven je bilo videti tako, »slovo« od honorarcev na RTV-ju dogajalo po določilih Zakona o uravnoteženju javnih financ, se pravi zaradi posega države v imenu varčevanja.

Država se igra z denarjem državljanov

Slovenska država je na medijsko področje že večkrat posegla tako, da je javnim medijem nekaj vzela, zasebnim pa dala več. Državni sklad za medije je vrsto let vzdrževal pri življenju medije, ki s svojo dejavnostjo nikakor ne bi mogli sami preživeti, kar jih je dolgoročno naredilo odvisne tako od državnega denarja kot od vsakokratne vladajoče politike. Zasebnim lastnikom je takšna državna pomoč zagotovo pomembno zmanjšala različna poslovna tveganja, novinarje in druge zapo­slene pa vseeno izenačila s »pravicami« delavcev Vegrada, Primorja ali katerega drugega gradbenega podjetja!? Na drugi strani pa je država ob gradnji infrastrukture za digitalno radiodifuzijo pozabila na svoje finančne obveznosti iz Zakona o RTV Slovenija, ob prehodu na sistem plač v javnem sektorju je pozabila na javno obljubljenih 4,5 milijona evrov za kritje višjih stroškov dela, še enkrat toliko škode je povzročil »administrativni« izpad RTV-prispevka v začetku leta 2011. Država se v vseh teh primerih ni igrala s svojim denarjem, ker RTV Slovenija ni neposredni proračunski uporabnik, ampak z denarjem državljanov, saj ti prispevajo vsaj tri četrtine njenih prihodkov!

Znižanje RTV-prispevka ni enkratna politična kaprica. Je le eden in najbrž niti ne zadnji v nizu sistematičnih ukrepov slovenskih politik vseh barv zoper avtonomno in kakovostno javno RTV! Prav zato je žalostno opazovati, kako si sedanje vodstvo RTV Slovenija prizadeva na vsak način ustreči aktualni vladi, kako moleduje za nespremenjen prispevek, hkrati pa skuša prepričati javnost, da se v sedanjih razmerah skoraj nič ne da privarčevati, in kako bi varčevanje hudo osiromašilo sedanjo programsko ponudbo. Pri tem ne vidi, da sezname oddaj »na odstrelu« državljani razumejo kot grožnjo, da za svoje plačilo ne bodo dobili tistega, kar pričakujejo?! In da zato niso jezni na vlado, ampak na RTV, ker razumejo, da jim ta nekaj hoče vzeti.

Ne zaleže argument, da se v javnem zavodu ne da veliko privarčevati

V razmerah splošne krize, ko pri ljudeh ne zaleže argument, da se v enem javnem zavodu ne da veliko privarčevati, in ob hudih zunanjih pritiskih, bi vodstvo RTV Slovenija moralo poiskati zaveznike v svojih gledalcih, poslušalcih in uporabnikih spletnih storitev, namesto da jim nenehno grozi. Krizo bi vodstvo moralo razumeti kot priložnost, da s prestrukturiranjem programske ponudbe, zlasti na televiziji, pritegne več gledalcev, izboljša njihovo izobrazbeno, starostno in regionalno strukturo.

Iz podatkov Programskega kontrolinga RTV Slovenija se da razbrati, da je skoraj polovico vsega predvajanega televizijskega programa mogoče uvrstiti med informativne in njim sorodne vsebine, kar je, tudi evropsko primerljivo, preveč! TV Slovenija ima zavoljo parlamentarnega kanala dva paralelna informativna programa, ki gresta vsak svojo pot. Minutaže dnevnoinformativnih oddaj se povečujejo tudi v terminih in delih dneva, ko večina gledalcev ne more sedeti pred televizijskimi zasloni in informacije bolj ali manj spremlja prek svetovnega spleta. Lokalne in regionalne informacije so marginalizirane, pogoji dela v regionalnih programih se slabšajo, finančna podpora regionalnim kanalom v Kopru in Mariboru se manjša, še največji preboj iz lokalnega okolja uspe novicam črne kronike. Izbor tem in dogodkov v dnevnoinformativnih oddajah spreminja RTV Slovenija iz vseslovenske ustanove v RTV G/E/Š (Gregorčičeva/Erjavčeva/Šubičeva, tri ulice v Ljubljani, kjer so sedeži vlade, predsednika republike in parlamenta).

V televizijskih informativnih pogovornih oddajah ne prevladuje kultura dialoga, ampak kultura »razprave«, v kateri voditelji ne iščejo rešitev, ampak se velikokrat postavljajo v vlogo zasliševalcev. Uravnoteženost mnenj se poenostavlja in je prevladujoče bipolarna: levo-desno, rdeče-belo, za-proti, tretjega in četrtega mnenja ni!? Način predstavitve informacij je za urednike velikokrat pomembnejši od same vsebine informacij: kaj nam, na primer, pove poročanje v živo izpred sedeža vlade ob sedmih zvečer, ko tam ni več niti čistilk, kaj šele kakšnega ministra ali celo samega predsednika vlade?

Ob letošnjem dnevu RTV Slovenija je bilo simptomatično slišati nekdanjo dolgoletno urednico TV Dnevnika in Odmevov Nino Komparič, ki je ugotovila, da mladi novinarji le še sledijo politikom in pobirajo njihove izjave, in da je v oddajah mnogo manj poglobljenega spremljanja tem, kar novinarjem ne omogoča niti osebnega strokovnega razvoja. To reciklažno novinarstvo, kot ga je poimenoval nekdanji novinar Guardiana Nick Davies, je tudi nesramno drago: po novico, o kateri poročajo agencije in jo je kot storitev RTV Slovenija že plačala, uredniki pošljejo še po enega novinarja televizije, radia in MMC-ja. Ne velja v vseh primerih, je pa pogosto, in štirikrat preplačano.

Oblikovanje televizijskih sporedov

Posebna zgodba je oblikovanje televizijskih sporedov. Že šest let in pod dvema direktorjema si TV Slovenija prizadeva dvigniti gledanost TV Dnevnika z »metodo zanke« (Hammocking). Prvič so to poskusili s telenovelo Strasti, zdaj poskušajo z mozaično Dobro uro. Metodo zanke uporabljamo za sicer kakovostne in tehtne, a nišne vsebine javne televizije, ki so namenjene majhnim ciljnim občinstvom in so zato že v izhodišču manj gledane, ko pa jih postavimo v spored med dve bolj gledani oddaji, jim zagotovimo dodatno občinstvo. Toda ali je TV Dnevnik po definiciji marginalna oddaja, namenjena majhnemu ciljnemu občinstvu? In ali ni morda kaj narobe s tistimi oddajami, ki se v sporedu zvrstijo pred in neposredno po TV Dnevniku, ali nemara celo s samo vsebino TV Dnevnika?

Drug primer je televizijski spored ob nedeljah zvečer. V dveh urah po dvajseti uri sta bila še pred kratkim na prvem in drugem sporedu TVS dva kakovostna dokumentarca, ena kakovostna pogovorna oddaja in ena literarna nadaljevanka ali kakšna druga umetniška vsebina, vse štiri oddaje različnih dolžin, s termini, ki se prekrivajo, in vse štiri namenjene isti ciljni skupini gledalcev. V takšnem primeru pravimo, da si sporeda konkurirata, oddaje pa izgubljajo gledalce, ker si v danem času posameznik ne more ogledati več kot dve od štirih ponujenih oddaj. Škoda je toliko večja, ker – gledano v celoti – TV Slovenija predvaja veliko kakovostnih in raznovrstnih vsebin, toda velikokrat v terminih in v zaporedju, ko gledalci do pomembnega dela teh vsebin sploh ne morejo dostopati.

Izbor formatov oddaj

Javna televizija ima težavo tudi z izborom formatov ali z oblikovanjem sporedov v posameznih delih dneva (Dayparting). Najprej je bilo nedeljsko popoldne, potem ga je nadomestilo sobotno popoldne, zaradi katerega so žrtvovali dve nekoč imenitni oddaji Na vrtu in O živalih in ljudeh, zdaj imamo še Dobro uro, zaradi katere so žrtvovali nekaj imenitnih oddaj izobraževalnega programa (Turbulenco, Ugriznimo znanost, Posebno ponudbo …), zato da smo dobili vsebino, ki je nekaj med sobotnim popoldnevom, jutranjim programom, oddajo Knjiga mene briga in spomini na nedelje. Tako se v različnih delih dneva med tednom izmenjujejo hibridne mešanice sorodnih vsebin, velikokrat nesramno reciklirane ena iz druge, kot je to primer s kuhanjem in kuharskimi nasveti, pa z nasveti za vrtnarjenje, skrbjo za male živali in še kaj. Niti predstavljati si ne moremo, kaj bi bilo, če bi se uresničile napovedi izpred dveh let in bi TV Slovenija zagnala še četrti tematski kanal. Tematski kanali so bili, namreč, zelo popularni v obdobju 1995–1998; takrat je bila ustanovljena večina tovrstnih kanalov, ki so jih zasnovale javne televizije po Evropi. Danes jih večina opušča, kajti stanejo veliko in ne morejo konkurirati specializiranim zasebnim kanalom z globalno ponudbo prav tako kakovostnih televizijskih vsebin.

Če bi vodstvo in uredniki TV Slovenija prebrali vsaj tisti dve raziskavi iz let 2004 in 2008, ki jih je RTV Slovenija plačala, da bi izvedela, kaj uporabniki pričakujejo od nje, in če se med podatki AGB Nielsena o gledanosti televizijskih oddaj ne bi zanimali samo za ratinge in deleže gledanosti, bi izvedeli, da uporabniki od javnopravne RTV pričakujejo, da znajo razlikovati med dobrim in slabim programom, da bi radi bolj urejene sporede, da bi radi več informacij iz Evrope in slovenskih regij.

Če bi analizirali sociodemografske podatke o gledalcih televizije, bi ugotovili, da je TV Slovenija izgubila bolj izobražene in mlade gledalce, da se prav med temi uporabniki počasi, a vztrajno širijo novi načini dostopanja do televizijskih vsebin (pametni telefoni, tablice, računalniki …), da si gledalci želijo več kakovostnega športa na televiziji. Iz podatkov o indeksih afinitete za najbolj reprezentativne oddaje se da razbrati, da TV Slovenija zapuščajo gledalci iz osrednje Slovenije in da je v svoji vlogi popolnoma zanemarila severovzhodno Slovenijo, kjer so indeksi afinitete za najbolj reprezentativne večerne oddaje TV Slovenija celo pod 50 (pričakovana vrednost je 100, vse nad tem pa je odlično, kar TVS dosega le pri nacionalno zavednih Primorcih).

Se bo RTV iz krize izvlekla nepoškodovana?

Obljub, ki bi bile povezane s temi realnimi in tudi merljivimi težavami RTV Slovenija, v vseh teh kriznih razpravah o njeni prihodnosti ob znižanem prispevku nismo slišali. BBC vsako leto sprejme javno obljubo za prihodnje programsko leto, in čeprav v marsičem ne more biti več vzor javnim RTV-hišam po Evropi, jo njeni uporabniki pri tem jemljejo resno. Paradoksalno, toda za to je pri nas doslej še največ storil programski svet RTV Slovenija, ki je na zadnji izredni seji v septembru 2012 ponovno vztrajal, da javna RTV ne sme zanemariti niti ene izmed svojih nalog iz javne službe. Zdi se, da vodstvo RTV Slovenija iluzorno pričakuje, da mu bo formulo javne službe razkrila politika, namesto da bi oblikovalo lastno formulo in jo ponudilo v presojo državljanom.

Politika bo, kot kaže, kmalu prišla na plano s spremembami zakonodaje, ki bodo naloge iz javne službe, ki jih zdaj opravlja RTV Slovenija, morda še bolj razpršile med državne pomoči lačne zasebnike. Tako bo stari sistem javne službe na področju radiodifuzije, kot je leta 1999 strašil generalni direktor ITV Richard Eyre, nadomestila »radiodifuzija javnega interesa«, ki bi bila po njegovem mnenju bolj primerna za večkanalno medijsko okolje digitalne radiodifuzije. Horwitz je že leta 1989 opozoril, da je temeljna napaka teorije javnega interesa, na kateri sloni tudi ideja javne RTV, da se navezuje na pluralistično teorijo moči, pri tem pa zanemarja strukturno pomembnost ekonomske moči. Zato je tudi povsem odpovedala pri oblikovanju ustrezne obrambe pred zasebnim kapitalom ali pred vmešavanjem držav v imenu zasebnih interesov. Posledice so, če uporabimo Hamerlinka, da se medijska občinstva obravnava samo še kot potrošnike, od poklicnih ustvarjalcev programov se zahteva le še poenostavljeno znanje in le tako se posreduje tudi uporabnikom, trgovanje nadomešča ustvarjanje lastnih programov, lastništvo se koncentrira, skupne dobrine se preusmerjajo v zasebne roke. V danih slovenskih razmerah bi bil zato pravi čudež, če bi se iz sedanje krize RTV Slovenija izvlekla nepoškodovana.

V Sloveniji so tudi novinarji prehitro »soglašali«, da je javni interes nekaj, kar je mogoče »dokazati« in »izmeriti«, na primer z javnomnenjskimi anketami, ratingi, vprašalniki.


izpis

Pia Majbritt Jansen

Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Javni RTV servis je zelo priljubljen pri danskih politikih na obeh straneh političnega spektra in je bil doslej redko obtožen politične pristranskosti. Politiki so zato javnemu servisu naklonjeni, kar mu v primerjavi z zasebnimi ponudniki daje zgodovinsko, zakonodajno in finančno prednost.

Prevod iz angleškega jezika: Anamarija Urbanija

Danska je kapitalistična družba z obsežnim javnim sektorjem in močno socialdemokratsko tradicijo. Je tudi izrazito socialna država z visokim življenjskim standardom. Glede kulture in vrednot je razmeroma homogena družba, kar se odraža tudi v prevladi sistema javnega radijskega in televizijskega servisa. Danski politični sistem je večstrankarski z enim parlamentom, v katerem je zastopanih več strank. Danske vlade so večinoma manjšinske, vladajo s podporo ene ali več strank. To pomeni, da je za dansko politiko značilno, da stranke med seboj sklepajo kompromise. Danska je članica EU od leta 1973, kar pomeni, da morajo danski mediji poleg zakonov in predpisov, ki jih sprejme parlament, spoštovati tudi pravni sistem Evropske unije, na primer direktivo Televizija brez meja in predpise o državnih subvencijah, davkih in konkurenci.

Danska ima že od osemdesetih let prejšnjega stoletja mešan sistem javnih in zasebnih televizijskih in radijskih ustanov. Do takrat pa je imela monopol tako na radio (do leta 1983) kot na televizijo (do leta 1988) javna radiotelevizija DR. Javni servis ostaja prevladujoč na obeh področjih. Danska radiotelevizija ima po tradiciji velik delež lokalno produciranih vsebin (Søndergaard 2006; Bruun 2005; Bruhn Jensen 1997). Domače vsebine so v boju za poslušalce in gledalce še vedno pomembne (Søndergaard 2003); Jensen 2007a in 2007b).

Najpomembnejša dogodka v zgodovini danske televizije sta: leta 1988 uveden drugi javni televizijski servis TV2, ki je končal 37-letni monopol DR, ter prihod komercialnih in zasebnih igralcev na televizijski trg v obdobju med 1990 do 2000. Od takrat je bilo več valov liberalizacije in medijske zakonodaje, ki je omogočila delovanje zasebnih in javnih igralcev na trgu (Mortensen 2004). V zadnjih 25 letih se je število kanalov, ki oddajajo v danskem jeziku, povečalo s treh na nič manj kot 34 (TNS/GALLUP/TV-Meter 2012). Poleg tega se je povečalo tudi število gospodinjstev, ki imajo satelitsko ali kabelsko televizijo in imajo torej dostop do velike izbire tujih kanalov. Zaradi vsega skupaj je danski televizijski trg zelo raznolik in na njem vlada velika konkurenca. Kljub burnemu prehodu v svet številnih televizijskih kanalov, so danski gledalci še vedno razmeroma precej naklonjeni javni televiziji. Več kot 50 odstotkov časa, ki ga Danci porabijo za gledanje televizije, preživijo ob gledanju kanalov javnega servisa (ibid.).

Najpomembnejši dogodki v zgodovini danskega radia so osredotočeni na: 1. številne politične poskuse po letu 2000 uvedbe uspešnega komercialnega radijskega sektorja, ki bi konkuriral tržni prevladi javnega radijskega servisa DR; 2. lansko uvedbo drugega javnega radijskega kanala Radio 24syv (Radio 24sedem), ki konkurira javnemu radijskemu servisu. Kljub temu nedavnemu dogodku pa je DR še vedno daleč najbolj prevladujoč medij s približno 76-odstotnim deležem poslušalcev. DR in javni servis na splošno sta tako v danskem radijskem sektorju še bolj prevladujoča kot na področju televizije.

Zakonodaja in financiranje

Danske javne elektronske medije so že po tradiciji urejali in jih še skrbno in zelo podrobno urejajo (Mortensen 2004, Søndergaard & Helles 2011) danski zakon o radiu in televiziji (Lov om radio- og fjernsynsvirksomhed) in z njim povezani zakoni in predpisi.

DR se financira izključno z naročnino in prejme – preračunano v evre – približno 0,5 milijarde. S tem financira svojo radijsko in televizijsko dejavnost (mednje spada šest televizijskih kanalov in trije radijski kanali, osem digitalnih in 15 spletnih radijskih postaj). TV2 pa je od leta 2003 delniška družba z omejeno odgovornostjo in se imenuje TV2/Danmark plc. Ima kanal TV2, ki se financira z oglaševanjem (od januarja 2012 pa tudi z naročnino) s pristojnostjo javnega servisa. TV2/Danmark ima poleg tega sedem izključno komercialnih kanalov brez obveznosti javnega servisa, ki se vsi financirajo s kombinacijo prihodkov od oglaševanja in naročnine. Nenavadno je, da TV2/Danmark zaradi takšnega sistema ni samo televizija največjega javnega servisa TV2, temveč tudi daleč najbolj prevladujoč tovrstni medij s skupaj 37-odstotnim tržnim deležem (TNS/Gallup/TV-Meter 2012). Poleg tega je leta 2011 začela oddajati druga javna radijska postaja Radio 24syv. Postaja je v zasebni lasti kot mešano podjetje med komunikacijsko družbo People Group in Berlingskom (ki je izdajatelj dveh nacionalnih časopisov ter lastnik, oziroma solastnik nacionalnih komercialnih radijskih postaj Nova FM in Pop FM).

Višja stopnja liberalizacije in konkurenčnosti na trgu danskih elektronskih medijev je v zadnjih letih na dnevnem redu predvsem desnosredinskih strank v danskem parlamentu. Nekdanja liberalna vlada, ki je bila na oblasti med letoma 2001 in 2011, je imela v načrtu privatizacijo TV2/Danmark. Zaradi postopka pred evropskim sodiščem proti TV2 in danski državi zaradi nezakonitih državnih subvencij, ki so povzročale nelojalno konkurenco, je bila privatizacija odložena, letos pa se je nova koalicijska vlada, ki jo vodijo socialni demokrati z veliko večino strank (tudi z večino liberalnih) sporazumela, da bo načrtovano privatizacijo TV2 enkrat za vselej preklicala. Postopek evropskega sodišča proti TV2 in danski državi še ni končan, je pa mogoče, da bo TV2 tako rekoč bankrotiral, če bodo tožniki dosegli svoje (Mortensen 2012).

Omenjena liberalna vlada je na trg pripeljala dve nacionalni komercialni radijski postaji. Zaradi prevladujočega položaja DR in dejstva, da so komercialne radijske frekvence zaradi premajhnih prihodkov od oglaševanja že večkrat zamenjale lastnike, bi lahko dvomili o uspehu nacionalnega komercialnega radijskega sektorja. Zdi se, da so na eni strani tako politiki kot komercialni igralci napačno presodili možnosti na danskem trgu radijskega oglaševanja, na drugi strani pa je DR zelo spretno strateško zasnoval svoje postaje in se tako ubranil tekmecev (Jauert 2008).

Vsebinski predpisi in standardi

Oba javna servisa morata Dancem zagotoviti novice, informacije ter izobraževalne, zabavne in umetniške vsebine. Vse to morata podajati pošteno in nepristransko ter se osredotočiti na »kakovost, raznovrstnost in pluralnost« (danski zakon o radiu in televiziji). Omeniti velja, da načeli raznovrstnosti in pluralnosti v vsej zgodovini danskega javnega televizijskega servisa vsako na svoj način pomenita raznovrstnost žanrov kakor tudi političnih mnenj (Bruun Jensen 1997 in 2003; Søndergaard 2006):

  • raznovrstno, vsestransko in pluralistično programsko shemo, ki zagotavlja celovit javni servis, vključno z žanri, kot so gledališče, zabava in šport, prav tako pa tudi z novicami, aktualnimi dogodki, dokumentarnimi filmi in otroškim programom;
  • raznovrstno, vsestransko in pluralistično ter izčrpno poročanje o političnih in družbenih temahv obliki žanrov,ki vsebujejo dejstva, pa tudi v obliki gledaliških del in otroških programov, vključno z mnenji in stališči z vseh področij političnega in družbenega prizorišča.

Poleg tega morata DR in TV2 posebno skrb posvečati danskemu jeziku in danski kulturi. Javni televizijski servis je tako z danskimi programi sredstvo za promocijo kulturne državljanske zavesti, na drugi strani pa s poročanjem o raznovrstnih in pluralističnih političnih in družbenih temah sredstvo za utrjevanje državljanske politične zavesti. Poleg tega morata DR in TV2 s svojimi programi uresničevati določene vsebinske kvote novic in aktualnih dogodkov, danskih, skandinavskih in evropskih vsebin, otroških programov in danske gledališke produkcije. Vsak javni servis mora tako vsako leto predstaviti podrobno poročilo, v katerem je razloženo, kako so bile izpolnjene različne kvote in kako so bili na splošno spoštovani predpisi, ki urejajo naloge javnega servisa. Za njihovo neupoštevanje sta lahko kaznovana z denarno kaznijo, ki jo predpiše svet za radio in televizijo. Ker se naloge TV2 kot javnega servisa postopoma liberalizirajo, so obveznosti DR kot javnega servisa zdaj bolj restriktivne in podrobneje določene kot naloge TV2.

Sklep: če je politična volja, imaš lahko dober javni servis in komercialno televizijo

Če strnemo, lahko mirno rečemo, da je javni televizijski servis na Danskem še vedno precejšnja zgodba o uspehu kljub čedalje večji konkurenci. Glavni razlog za to je, da je javni servis zelo priljubljen pri politikih na obeh straneh političnega spektra in je bil doslej redko obtožen politične pristranskosti. Tako je postal politični ljubljenec celotnega danskega parlamenta. Politiki so zato javnemu servisu naklonjeni, kar mu v primerjavi z zasebnimi ponudniki daje zgodovinsko, zakonodajno in finančno prednost in omogoča, da s programskimi vsebinami pritegne široko občinstvo. Takšna medijska politika omogoča delovanje razmeroma pomembnega komercialnega sektorja, ne da bi bil pri tem marginaliziran javni servis. Ob razmisleku o danskem sistemu elektronskih medijev se nam torej zdi, da je kljub konkurenci zasebnega sektorja mogoče imeti uspešen javni servis, če je politična volja.

Literatura

Bruhn Jensen, Klaus (2003): Dansk Mediehistorie 1995-2003, Samfundslitteratur. Copenhagen.

Bruhn Jensen, Klaus (1997): Dansk Mediehistorie 1960-1995. Copenhagen: Samleren.

Bruun, Hanne (2005): Public Service and Entertainment. A Case Study of Danish Television 1951-2003. V: G. F. Lowe in P. Jauert (ur.): Cultural Dilemmas in Public Service Broadcasting. Gothenburg: Nordicom.

Jauert, Per (2008): Fra broadcast til podcast – digital radio i Danmark. V: F. Mortensen (ur.): Public Service i netvćrkssamfundet. Copenhagen: Samfundslitteratur.

Jensen, Pia Majbritt (2007a): TV Format Adaptation in a Trans-national Perspective: an Australian and Danish Case Study. Aarhus: Aarhus University.

Jensen, Pia Majbritt (2007b): Danish and Australian Television: The Impact of Format Adaptation. V: Media International Australia, št. 124, Brisbane.

Mortensen, Frands (2012): EU og privatiseringen af TV2 – et kort resume. Aarhus: Aarhus University.

Mortensen, Frands (2004): Denmark. V: M. Kelly, G. Mazzoleni in D. McQuail (ur.): The Media in Europe. London: Sage Publications.

Søndergaard, Henrik in Rasmus Helles (2010): The case of Denmark. V: Background Information Report: Media policies and regulatory practices in a selected set of European countries, the EU and the Council of Europe. Report from Mediadem under the European Commission.

Søndergaard, Henrik (2006): Tv som institution. V: S. Hjarvard (ur.): Dansk tv’s historie. Copenhagen: Samfundslitteratur.

Søndergaard, Henrik (2003): Globalization and National Identity in Danish Television: the Return of the Nation. V: S. Hjarvard (ur.): Media in a global society. Copenhagen: Museum Tusculanum, str. 91–128.

Medijska politika na Danskem omogoča delovanje razmeroma pomembnega komercialnega sektorja, ne da bi bil pri tem marginaliziran javni servis.


izpis

 S O R O D N E   T E M E

radio in televizija

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
evropska unija
Medijska preža
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Tanja Petrović
Tako evropsko
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko komisijo zanima neodvisnost regulatorjev medijev
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Mojca Planšak
Zagovorništvo javnega interesa in pravic manjšin v medijih
Admir Baltić
Mediji in manjšine v Sloveniji in Veliki Britaniji
Janja Rošer
Prostovoljci ustvarjajo manjšinski radio
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Mihela Zupančič
Kako bo o Evropski uniji poročala STA?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Neva Nahtigal
Novinarski kažipot po labirintih Evropske unije
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Mojca Pajnik
Evropska unija, volitve in mediji
Mojca Širok
En sam novinarski sindikat
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Peter Preston
Budnost za skupno stvar
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Evroza
Novinarski večeri
18.12.1997
John Palmer, Edvard Žitnik
Evropa v novinarskih srcih
Omizja
03.03.2006
Rastko Močnik, Renata Jambrešič Kirin, Bojan Baskar, Marta Gregorčič, Boris Vezjak, Mitja Velikonja
Evroza - Kritika novega evrocentrizma
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
mediji v svetu
Medijska preža
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Boris Čibej
Združene države Amerike: Predsedniške volitve v medijih kot športni spektakel
Mirt Komel
Združene države Amerike: No, You Kant
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Karmen Šterk
Združene države Amerike: Yes we Kant
Sonja Merljak Zdovc
»Upam, da mu ne bo uspelo«
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Sonja Merljak
Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka
Goran Ivanović
Informacija je v ospredju demokratičnega komuniciranja
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Borut Osonkar
Altermondializem v Le Monde diplomatique
Marta Gregorčič
Zakaj je Le Monde diplomatique v slovenščini bolj političen od francoskega originala?
Mitja Svete
Pomanjkanje koncepta
Gal Kirn
Celostranske podobe avtomobilov v altermondialnem časopisu?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Saša Banjanac Lubej
Avantura, imenovana osrednja Azija
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Metka Dedakovič
4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike
Saša Bojc
Danski Media Watch
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Saša Bojc
Novinarstvo: smrtonosno polje
Gojko Bervar
Slovaški Press Watch
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Nika Susman
Le Monde vrača udarec
Sandra Bašić-Hrvatin, Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Huttonova preiskava – javni servis na zatožni klopi
Sonja Merljak
ZDA: Američani o aferi BBC
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Tanja Taštanoska
Italija: Gasparrijev zakon grožnja demokraciji
Aleksej Simonov
Rusija: Posebnosti ruskega lova na race
Nika Susman
V 80 časopisih okoli sveta
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Saša Panić
Mainstream in alternativni mediji v Veliki Britaniji
Shivani Chaudhry
Svetovni socialni forum, kot ga je nekdo občutil
Bibliowwwgrafija
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Lucija Bošnik
Nepal: Novinarji med maoisti in oblastjo
Matjaž Manček
Brazilija: Državni in korporativni interesi zapirajo medijski prostor
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Jean-Pierre Tailleur
Francija: Korektnost, omadeževana z dezinformacijami
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Uroš Urbas
ZDA: Tudi smešenje predsednika je del demokracije
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Kaja Jakopič
Lahko si hkrati patriot in novinar
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Herta Toth
Madžarska
Ženske v volilni kampanji
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Pošast hodi po Evropi
Horst Röper
Nemčija - V nenehnem sporu z uradom za varstvo konkurence
Uroš Urbas
Avstrija - WAZ od Krone Zeitunga zahteva distanco od Haiderja
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Sebastian Reinfeldt
Avstrija - Haider uničuje demokracijo
Sonja Merljak
ZDA - Navodila urednikom za uporabo novinarjev
Uroš Urbas
Nemčija - Kirchov medijski koncern se ruši
Saša Bojc
ZDA - Pritiski oglaševalcev na lokalne televizije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija - Nastaja enotni urad za komunikacije
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Lucija Bošnik
Digitalna sinergija že, kaj pa kakovostno novinarstvo?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Nadire Mater
Odpustili 3000 medijskih delavcev
Mojca Širok
Nadzorovana neodvisnost
Bernard Nežmah
Naravni spoj med novinarji in oligarhi
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Gašper Lubej
Subvencije medijem v Evropi
Lucija Bošnik
Cene novinarske resnice
Novinarski večeri
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
29.10.1999
Nadire Mater
Polnočni ekspres
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev