Vse preveč poslušamo in beremo o škodljivih učinkih televizije na otroke in zdi sem mi, da ta dejstva sprejemamo preveč brez razmisleka. V tem članku se bom posvetila otrokom starim od 6 do 8 let, saj so po eni strani ravno dovolj odrasli in že veliko razumejo, po drugi strani pa so v zanimivem prelomnem življenjskem obdobju, saj je njihov vsakdan tesno povezan s šolo oz. prehodom v šolo. Čim bolj sem želela spoznati mojo ciljno skupino, zato sem se odločila, da organiziram nekaj fokusnih skupin, v katerih bi skupaj z otroci gledala televizijo, se z njimi pogovarjala o gledanju televizije in jih predvsem opazovala, kako to počnejo.

Fokusna skupina po Dicksonu1 je vrsta skupinskega intervjuja, v katerem se manjše število udeležencev, ki so si podobni v zahtevanih značilnostih, pogovarja z moderatorjem o neki globoki temi ali podobnih temah oz. interesih obeh strani. Nabor udeležencev, sama organizacija in tudi pravilno vodenje skupine je zelo pomembno za realnost podatkov, ki jih dobimo iz pogovora. Otroci so bolj občutljivi udeleženci, zato pri njih veljajo še posebna pravila. Pri izboru udeležencev in vodenju skupine sem se opirala na svoje večletne izkušnje pri vodenju fokusnih skupin. Pri vodenju fokusne skupine sem se držala kar nekaj pravil, katere bi na tem mestu omenila:

• Še preden sem se dobila s prvo skupino, sem se srečala z deklico, ki ustreza moji ciljni skupini, in jo spraševala to, kar sem jih mislila spraševati na fokusnih skupinah. Namen tega srečanja je bil, da preverim ustreznost vprašanj in načina spraševanja.
• Vsi otroci, ki so bili pripravljeni sodelovati pri mojem projektu, so me poznali še preden smo se dobili skupaj. S tistimi, ki me niso poznali od prej ali pa so me poznali bolj slabo, sem se nekaj dni pred skupino srečala in navezala stik. Poznavanje udeležencev se mi je zdelo ključnega pomena za uspešnost skupine.
• V fokusne skupine, ki sem jih vodila za to priložnost, sem povabila otroke stare od 6 do 8 let. Organizirala sem tri skupine, v vsaki so sodelovali trije otroci. Večje število udeležencev se mi ni zdelo primerno, saj bi se preveč ponavljali, še prej bi jim padla koncentracija, ne bi se mogla tako posvetiti vsakemu posamezniku in verjetno bi jih teže obdržala na izbrani temi. Za uspešnost skupine se mi je zdelo pomembno, da so se otroci med seboj že poznali, zato sem to upoštevala pri organiziranju skupin.
• Fokusne skupine sem vodila sama. Mogoče ni najbolj posrečena kombinacija, da raziskovalec sam vodi skupino in mu je s tem odvzeta možnost opazovanja skupine od zunaj, vendar se mi je v tem primeru ta rešitev zdela še najbolj primerna. Ne poznam namreč nikogar, ki bi imel izkušnje na področju vodenja fokusnih skupin.
• Pomembna je tudi primernost prostorov, v katerih se dogaja pogovor. Pomembno se mi je zdelo, da se otroci počutijo domače, zato so fokusne skupine potekale pri enem od udeležencev doma, drugi člani pa so prostor poznali. Pogovor je potekal v dnevni sobi pred televizijo, saj je bila tema našega pogovora tesno povezana z njo.
• Starši niso bili prisotni, sem se pa po pogovoru z otroci pogovorila tudi s starši. Moj namen ni bil, da bi preverjala resničnost odgovorov otrok, ampak dodatne informacije, ki mi jih lahko dajo starši. Poleg tega so mi starši večkrat pojasnili odgovore otrok.
• Zunanji stimuli so dobrodošli, ker spodbudijo sodelujoče, da razmišljajo o določeni temi. Na razpolago smo imeli televizijo, različne daljince in najnovejši Vikend magazin.

Potek fokusnih skupin, ki so trajale malo več kot eno uro in pol, je bil takšen: Ko smo se dobili, sem jim najprej razložila, zakaj potrebujem njihovo sodelovanje. Pogovor smo začeli pred ugasnjeno televizijo. Najprej sem postavila »ogrevalna« vprašanja, ki so se navezovala na spoznavanje otrok in njihovega socialnega okolja. Potem smo se lotili »zahtevnejšega dela« in se pogovarjali o tem, kaj radi gledajo, kdaj gledajo, s kom gledajo, ali se o gledanju s kom pogovarjajo, kaj so nazadnje gledali … Ko jim je koncentracija začela upadati, smo se preusmerili na praktični del - gledanje televizije. Ugotovila sem namreč, da se jim ob spremembi teme ali položaja koncentracija ponovno dvigne in lahko izvem še veliko koristnih informacij. Otrok namreč nikoli ne moreš prisiliti, da ti bodo dali informacijo o nečem, kar te zelo zanima, oni pa žal ravno sedaj niso pripravljeni odgovarjati na to vprašanje. K zvišanju koncentracije pomagajo tudi kratki premori, ki pa ne smejo biti predolgi, saj potem koncentracija pade in se ne dvigne več.

Zanimivo je, da otroci pogosto kot razlog za gledanje televizije navajajo osamljenost. Alenka Kotnik je zapisala, da otroci sicer preživijo pred televizijo povprečno 3 ure na dan, vendar je treba upoštevati še podatek, da otroci povprečno preživijo okoli 2 ure in pol sami doma.2 Otroci v Sloveniji naj bi gledali televizijo povprečno 3,02 ure na dan3, kar je za eno uro manj kot v Ameriki, ampak še vedno veliko. Pri upoštevanju zgoraj navedenega podatka pa je nujno poudariti dejstvo, da televizija ne more pritegniti popolne pozornosti otroka, ne glede na leta. Ko so npr. 3-5- letni ameriški otroci gledali Sezamovo ulico, so stran od televizije pogledali kar 215-krat na uro. Okoli 75 odstotkov takih pogledov vstran je bilo pod 6 sekundami.4 Dejstvo je tudi, da otroci, ki preživijo kar 3 ure na dan pred televizijo, niso najbolj zvesti gledalci5 - vse druge starostne skupine namreč gledajo več ur na dan. Dejstvo je, da televizija velikokrat igra v prazno - ko nikogar ni v sobi. Namerili6 so, da televizija igra v prazno kar od 28 % do 72 % časa. Mame so tiste, ki največ časa preživijo v sobi, ko je televizija prižgana, in sicer 42 % časa, ko je televizor prižgan, sledijo očetje in šele potem otroci z 34 %. Mame imajo prav tako največji odstotek časa, ko gledajo na prižgan televizijski ekran, gledajo kar 67 %. Očetje tesno sledijo z 66 %, otroci pa prižgani televiziji namenijo povprečno le 49 %. Koliko so otroci pozorni na ekran, je odvisno tudi od tega, ali imajo ob sebi igrače ali ne. Če imajo ob sebi igrače, gledajo na ekran okoli 44 % časa, če jih nimajo, pa kar 87 %. Večjih razlik v pomnjenju vsebine med tema dvema skupinama niso ugotovili, kar pomeni, da otroci natanko vedo, kdaj se dogajajo vsebine s pomembnimi informacijami in so takrat pozorni na dogajanje.7 V fokusnih skupinah sem ugotovila, da (skoraj) ni programa, od katerega ne bi mogel odvrniti otroka, ko mu ponudiš nekaj (bolj) zanimivega. Tako je neka deklica zelo poglobljeno gledala oddajo o živalih, drugim pa oddaja ni bila tako všeč in so začeli iskati novo možnost zabave. Hitro so se spomnili na »gumitwist« in še preden so dobro napeli elastiko, že se jim je pridružila in se ni več ozirala na prižgan televizor. V drugi fokusni skupini smo gledali risanko Pokemon, za katero je bilo na začetku zelo veliko zanimanje in navdušenje, potem dogajanje postane preveč predvidljivo (deklice so točno vedele, kaj bo sledilo), vzbudi se želja po igranju klavirja, nato želja po igranju igric na računalnik, pade ideja »pejmo se kaj igrat«, nato dogajanje na televiziji spet postane zanimivo in otroci spet z zanimanjem gledajo risanko. Zelo natančno vedo, kdaj se risanka bliža h koncu - »zdaj bo majhna slika in potem bo konec« - in že razmišljajo, kaj bodo počele, ko bo konec risanke. Zanimanje za televizijo je dokončno upadlo v trenutku, ko so prišli na obisk drugi otroci. Res pa je, da so otroci sposobni globoke koncentracije za prizore, ki jih zanimajo. Tako sta dve deklici zelo pozorno opazovali ljubezenski prizor v mehiški nadaljevanki, ki jo, po njunih besedah, ne gledata niti jima ni všeč, vendar ju je prizor tako pritegnil, da nista mogli odvrnit oči. Enako se je zgodilo pri gledanju dokumentarca o podvodnem življenju. Iz pogovora v fokusnih skupinah sem ugotovila, da otroci spremljajo izbrane oddaje (za katere vedo imena in tudi to, kdaj so na sporedu - dan in uro, pa čeprav nekateri ne vedo, koliko je ura, npr. v ponedeljek Pod eno streho, v sredo Pop stars, v soboto Ringa raja, v nedeljo Živ žav) in tudi oddaje, ki jih slučajno najdejo pri brskanju po programih. Večinoma gledajo slovenske programe, izjema je Cartoon in »program z živalmi na dva-tri«. Zelo tesno povezujejo številko programa, ki ga določen program zaseda pri njih doma, in ime programa (POP TV je štirka). Bolj spontan odgovor je, da gledajo na »štirki«, vendar jih ne moreš zmesti, saj točno vedo, kateri program se pri njih skriva na štirki. Tudi nimajo problemov pri preklopu, če drugje nimajo programov spravljenih pod enako številko kot pri njih doma. Zanimivo je, da številke programov imenujejo na poseben način - npr. številko programa Cartoon Network poznajo kot »tri-tri«, čeprav pri štetju uporabljajo številko triintrideset. Ugotovila sem tudi, da so oddaje, ki jih otroci gledajo po televiziji, tesno povezane z oddajami, ki jih gledajo starši. Tako velikokrat gledajo šport, čeprav pravi ena od udeleženk: »Če bi oni nehali gledat, bi takoj preklopila na risanke.«

V raziskavi, ki sta jo izvedli Karmen Erjavec in Zala Volčič8, sta ugotovili, da le 15,7 % otrok starši prepovedujejo gledanje določenih televizijskih programov in da le 3,2 % staršev redno nadzoruje svoje otroke pri gledanju televizije. Ti deleži pa se s starostjo še zmanjšujejo. Odstotki so se mi je zdeli kar preveč nizki, vendar sem podobne odgovore dobila tako od otrok kot od njihovih staršev. Zelo malo otrok sprašuje za dovoljenje, če lahko sploh gledajo televizijo. Ponavadi vprašajo zato, ker še ne vedo, koliko je ura in ali je oddaja, ki jo nameravajo gledati, že na sporedu. Starši redko prepovejo gledanje televizije - ena deklica je omenila, da oči včasih reče, naj da televizijo bolj tiho, druga pa je rekla, da mami včasih prepove gledanje risank takoj po prihodu iz vrtca. Dve deklici imata prepoved gledanja »groznih filmov« - to so filmi, ki so po televiziji po osmi zvečer. Samo očim ene deklice je zelo negativno nastrojen proti gledanju televizije in ona ima strogo prepoved gledanja televizije. Televizijo pa vseeno gleda vsak dan po šoli pri babici in tam ji ne postavljajo nobenih omejitev. Eno izmed bolj perečih vprašanj je tudi, ali otroci zaradi gledanja televizije manj časa posvečajo drugim aktivnostim. Raziskave v ZDA pričajo, da se otroci hitro naučijo, kako lahko združijo gledanje televizije z drugimi aktivnostmi.9 Pogosto je gledanje televizije spremljano še s kakšnim drugim dejanjem. Ugotovili so, da se je uporaba drugih medijev zmanjšala za 50 odstotkov časa, ki so ga otroci posvetili televiziji.10 Čeprav je gledanje televizije zmanjšalo čas, ki ga otroci posvečajo drugim medijem, pa ne moremo reči, da je čas, ki ga ne posvečajo drugim medijem, enak času, ki ga posvečajo televiziji. Čeprav se je zmanjšal čas, ki ga posvetijo drugim aktivnostim, pa se ta ni zmanjšal za toliko, kolikor časa sedaj namenijo televiziji. Posvečanje drugim aktivnostim trpi samo do določene meje. Več dejavnosti poteka vzporedno. Ljudje se odrečejo tistim aktivnostim, ki manj zadovoljivo služijo potrebam kot televizija. Otroci naj bi se v korist televizije odpovedali aktivnostim, ki so marginalnega pomena.11 Presenetilo me je, da otroci s starši zelo malo ali skoraj nič ne gledajo televizije. Včasih s starši pogledajo oddaje za odrasle (Človek ne jezi se, Melrose place), redko se zgodi, da starši z otroci gledajo otroške oddaje. Starši raje izkoristijo čas, ko je otrok pred televizijo, za druge opravke. Otroci največkrat gledajo oddaje skupaj s svojimi sestricami in bratci. Ugotovila sem, da se med gledanjem televizije in po njem starši in otroci ne pogovarjajo. Otrokom se to ne zdi potrebno, saj: »lahko sama berem podnapise. Če jih je veliko, ne uspem prebrati do konca, ampak vseeno …« Zanimivo pri gledanju televizije je bilo tudi opažanje, da so vsi otroci preklopili na drug program, ko so bili na sporedu oglasi. Ta ugotovitev potrdi ugotovitev Barryja in Asamena12, ki sta zapisala, da so se otroci, starejši od 8 oz. 9 let, obrnili stran od televizije ali zamenjali program, ko so bili na sporedu oglasi. Otroci se hitreje znajdejo z različnimi mediji kot starši, ker niso obremenjeni s prejšnjimi izkušnjami in ker vse skupaj vzamejo kot igračo. To sem ugotovila tudi pri opazovanju otrok, ko sem jih vprašala, kateri daljinec je od televizije, kateri od videa in kateri od radia. Prav vsi, brez izjeme, so vedeli. Vsi so mi tudi na zelo podoben način razložili, kako to vedo: »Ker ponavadi na komanderju piše firma od televizije« in »ker so na televizijskem daljincu posebni gumbi (glasnost, programi), ki jih na videu ni, in obratno - video ima posebne tipke, ki jih televizijski daljinec nima«. Otroci tudi (razen najmlajše) obvladajo video - vse od vstavljanja kaset do previjanja - »Saj je čist easy,« pravi ena od udeleženk fokusne skupine in mi z veseljem vse pokaže.

S to nalogo sem odprla mnoga polja diskurza, dotaknila sem se veliko tem. Seveda nisem našla enoznačnih odgovorov na vprašanja, ki so se mi porajala, niti tega nisem pričakovala. Sem pa prišla do nekaj ugotovitev, ki bi jih na tem mestu rada povzela. Mislim, da televizija sama po sebi ni niti nekaj dobrega niti nekaj slabega. Gledanje televizije gotovo vpliva na nas, vendar sami v tem procesu nismo popolnoma odvisni. Do neke mere lahko izkoriščamo televizijo sebi v prid ali v škodo. Televizija sama namreč nima takšne moči, da bi svoje gledalce vzgojila v dobre ali v slabe, prav tako jih ne more zasužnjiti, če sami tega nočejo. Nas je strah televizije in njenih učinkov? Skozi raziskavo, ki je osnova te naloge, sem dobila občutek, da se starši bojijo učinkov gledanja televizije in da imajo slabo vest, ko oni sami ali njihovi otroci gledajo televizijo. Mislim, da je problem v premajhnem poznavanju problematike vpliva televizije na gledalce, zato menim, da bi z ustreznim izobraževanjem ta strah zmanjšali, saj se ljudje veliko manj bojimo stvari in pojavov, ki jih poznamo. Televizija je vsekakor pozitiven napredek v razvoju naše družbe in prinaša nekaj novega v naš vsakdan. Nekaj, kar naši starši niso imeli, in so bili zato prikrajšani za to posebno izkušnjo. Pri raziskavi sem pogrešala angažiranost staršev v odnosu otrok-televizija. Mislim, da premalo usmerjajo otroke pri gledanju televizije in preveč gledanje televizije prepuščajo naključju in presoji otroka. Po drugi strani pa brezkompromisno trdijo, da gledanje televizije škoduje. Zanimivo je, da se starši bolj malo posvečajo temu, kdaj in kaj njihov otrok gleda po televiziji ter da jim zelo malokrat prepovedo gledanje televizije oz. jim priporočijo kakšno oddajo. Tako otroci kot starši bi potrebovali več znanja o tem, kaj televizija lahko nudi, in kakšne so pasti, v katere se lahko ujamejo. Pozitivno bi bilo, če bi otroci lahko imeli starše za vzor. Otroci gledajo televizijo povprečno 3 ure na dan. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da to ne pomeni, da 3 ure neprestano gledajo na televizijski ekran. Velika verjetnost je, da ob gledanju televizije počnejo še kaj drugega. Televizija nudi otroku možnost, da preseže svoj družbeno-kulturni okvir, da preseže okvirje družine in soseske. Ima možnost, da vidi, kako drugi razmišljajo, čutijo in se obnašajo in tako prispeva k otrokovem pogledu na svet. Ne zagovarjam nekontroliranega gledanja televizije, ampak menim, da je lahko televizija ena od medijev, ki pripomore k socializaciji otroka. Zanimivo je to, da se že zelo majhni otroci dobro znajdejo pri uporabi televizije in drugih elektronskih naprav, kar gotovo ni zanemarljiva veščina. Zaključila bi s citatom, ki ga je napisal Joy Keiko Asamen13: »Televizija bo ostala, o tem ni dvoma. Zato je bolj konstruktivno, da začnemo razmišljati o tem, kako televizijo izkoristiti kot družbeno-kulturni izobraževalni medij. Naučiti se moramo, kaj televizija lahko prispeva in česa ne more prispevati k izobraževanju in socializaciji mladih.«

Literatura
Anderson, D. R., Levin, S. R.: Young children’s attention to Sezame Street, Child Development, 1976, 47, 806-811. V: Gunter, B., McAller, J.: Children & Television. London in New York: Routledge, 1997.
Berry, G., Asamen, J. K.: Children & Television. Images in a Changing Sociocultural World. London: Sage Publications, 1993.
Coffin, T., Television’s impact on society, American psyhologist, 1955, 10, 630-641. V: Gunter, B., McAller, J.: Children & Television. London in New York: Routledge, 1997.
Dickson, D.: The focus group approach. V: Hargie, O., Tourish, D.: Handbook of Communication Audits for Organisations. Routledge, London, 2000.
Erjavec, K., Volčič, Z.: Odraščanje z mediji. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije, 1999.
Gauntlett, D., Hill, A.: TV living. Television, Culture and Everyday Life. London in New York: Routledge, 1999.
Gunter, B., McAller, J.: Children & Television. London in New York: Routledge, 1997.
Himmelweit, H. T., Oppenheim, A. N. in Vince, P: Television and the Child: An Empirical Study of the Effects of Television on the Young. London: Oxford University Press, 1958. V: Gunter, B., McAller, J.: Children & Television. London in New York: Routledge, 1997.
Kotnik, A.: Mediji in nasilje. Ljubljana: FDV, diplomska naloga, 2000.
Millward, L.: Focus groups. V: G. Breakwell, S. Hammond, C. Fife-Schaw: Research Methods in Psychology. London: Sage, 1995.
Murry, J. P. in Kippax, S.: Children’s social behaviour in three towns with different television experience, Journal of Communication, 1978, 28, 19-29 V: Gunter, B., McAller, J.: Children & Television, London in New York: Routledge, 1997.