N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
uvodnik
analize medijskega poročanja
kleveta v medijih
javna radiotelevizija
medijska vzgoja
medijska politika
medijski pregled
radijske postaje v sloveniji
delovno pravo in mediji
medijsko lastništvo
vojna v iraku
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Temeljno načelo, po katerem deluje evropska medijska politika, je želja po uravnoteženju tržne izmenjave z ZDA - Način, kako EU pristopa k regulaciji medijskih trgov, je v osnovi usmerjen v liberalizacijo
Evropski parlament je izrazil skrb nad medijsko koncentracijo in medijskim pluralizmom v številnih poročilih, nazadnje v poročilu evropskega parlamentarca Roya Perryja leta 2002, iz katerega je izšla tudi resolucija Evropskega parlamenta. V resoluciji pozivajo Evropsko komisijo, naj do konca leta 2003 izdela osnutek Zelene knjige o medijskem lastništvu, ki naj se nanaša tako na države članice kot tudi na države, ki bodo v EU šele pristopile. Dolgotrajna razprava o medijskem pluralizmu je vodila k nekaterim spremembam v evropski zakonodaji, med drugim lahko od leta 1997 države članice na Evropskem sodišču razrešujejo tudi spore med postajami, ki oddajajo izven njihovih meja. Spremembe so doživele tudi pogodbe EU, zlasti se je vanje vključevalo tim. »kulturne« člene (»kulturne izjeme«). Dopolnitvam pogodb je sledila Listina temeljnih pravic Evropske unije, v kateri najdemo priporočilo, naj »EU spoštuje kulturno, versko in jezikovno raznolikost«. Evropsko sodišče je to priporočilo razlagalo dovolj široko, da je s tem omogočilo Evopski komisiji, da je svoje pristojnosti razširila tudi na področje medijskega lastništva, kar v nasprotnem primeru zaradi pravnih omejitev pogodb ne bi bilo mogoče. Dotedanji poizkusi EU, da bi odprla vprašanje medijskega pluralizma in ga povezala z medijskimi trgi zaradi pravnih omejitev pogodb in (pravne) šibkosti Evropskega parlamenta niso bili mogoči. Evropska komisija se je bila prisiljena ozirati na gospodarska merila, ne pa na načela javnega interesa, medijskega pluralizma in družbene odgovornosti, ki se jih pogodbe ne dotikajo. Posledica tega je, da evropska medijska zakonodaja izvira iz gospodarske politike, ki ima lahko v določenih primerih (kot je recimo varovanje pluralizma) prednost pred naconalno zakonodajo.

Cilj: uravnoteženje tržne izmenjave z ZDA
Temeljno načelo, po katerem deluje evropska medijska politika, je želja po uravnoteženju tržne izmenjave z ZDA. Temu sta namenjeni dve temeljni direktivi: Television Without Frontieres (Direktiva o čezmejni televiziji) iz leta 1989, ki zagotavlja mobilnost kapitala znotraj Unije tudi za storitve, ki so bile prej omejene na nacionalne trge (televizijski in radijski signali) ter Open Network Provision Directive iz leta 1990, ki predvideva prost dostop do telekomunikacijskih omrežij in storitev, seveda ob upoštevanju načel o nediskriminaciji in opuščanju ekskluzivnih pravic. V devetdesetih letih je želela EU doseči liberalizacijo medijskih trgov z dvema pobudama: medijsko lastništvo in konvergenca. Glavni namen obeh pobud je bilo zmanjšati negativne vplive nacionalnih zakonodaj na rast skupnega notranjega trga, kar pomeni nadaljnjo tržno liberalizacijo in opuščanje nacionalnih zakonov, ki obravnavajo medijsko lastništvo. Vključitev argumentov, ki zagovarjajo javni interes (med drugim vprašanje zaščite javnih servisov in omejevanje določenih tipov koncentracije), se je zdelo politično neizvedljivo, saj pogodbe o javnem interesu ne govorijo.

Regulacija ali deregulacija
Iz pobude o konvergenci je leta 2002 izšel dokument, na podlagi katerega bi bilo mogoče postopoma opuščati regulacijske ukrepe, ko postane konkurenca učinkovit regulator na upoštevnem trgu. Pri tem so postali tradicionalni mediji in telekomunikacije med sabo izenačeni, komunikacijski operaterji (vključno s televizijo in radiom) pa naj ne bi bili več odvisni od individualnih licenc. Še vedno pa bi lahko države članice komunikacijskim operaterjem predpisale določene omejitve glede vsebine, ki so že zdaj del nacionalnih zakonodaj. Države bi smele operaterjem še naprej predpisovati določena merila, a le pod pogojem, da določeno omrežje uporablja znatno število končnih uporabnikov, ki lahko le na ta način spremljajo radijske in televizijske prenose. Ta regulacijski okvir je omogočil tudi nastanek novega evropskega foruma - Evropske regulatorne skupine. Ta skupina je tudi edino telo, ki jo je za delo pooblastila Komisija, hkrati pa lahko edino ta skupina formalizira pravila. Vzporeden regulacijski trend se giblje v smeri »mehkejših« oblik vodenja, ki temeljijo na pojmih »samoregulacije«, »samonadzora« in »soregulacije«, kar je Evropska komisija je že dolgo podpirala. Še en primer lahko najdemo v prilogi k Predlogom za zaščito manjšin in človekovega dostojanstva, ki ga je leta 1998 sprejel Svet Evrope. Tam lahko najdemo navodila za izvajanje samoregulacijskih okvirov za zaščito manjšin in človekovega dostojanstva v spletnih, avdiovizualnih in informacijskih storitvah na nacionalni ravni. Navodila vsebujejo pravne predloge, kodekse in nadzorne mehanizme. Podoben primer je tudi Načrt za varnejšo rabo interneta. Evropska komisija sproža te pobude v svojih rednih poročilih. Nove oblike regulacije, samoregulacijo ali izravnalne ukrepe, moramo v vsakem primeru dojemati kot šibke oblike nadzora, saj niso niti obvezujoče, niti povsem pravno utemeljene.

Interesi nacionalnih vlad
Način, kako EU pristopa k regulaciji medijskih trgov, je v osnovi usmerjen v liberalizacijo. Težave z medijsko koncentracijo v državah, ki čakajo na vstop v Unijo, predstavljene v aktualnih publikacijah EU, so spodbudile EU k novim pobudam na področju medijskega lastništva. Uspeh teh pobud bo v veliki meri odvisen od sodelovanja med vladami držav članic. Tu želim opomniti, da vlade držav članic leta 1997 niso bile pripravljene sprejeti predlogov in amandmajev, glede katerih se je večinsko strinjal Evropski parlament. V interesu nacionalnih vlad je bilo nasprotno: uvajanje zakonodaje, na podlagi katere bi velika nacionalna podjetja še naprej rasla na domačih trgih. Zakon, ki ga je posledično sprejela EU, je »povozil« restriktivne medijske zakone, ki so jih zahtevali nacionalni parlamenti. Ta primer jasno kaže slepo ulico, v katero na medijskem področju redno zahaja evropska politika - in njen demokratični primanjkljaj. Iz nje se ne bo mogoče izvleči, če ne bo prišlo do sprememb v pogodbah. Nova institucionalizacija »mehkih« zakonov in samoregulacije pa grozi, da bo še bolj načela demokratične procese.

izpis

Petra Šubic

Skrivnostne poteze DZS
Ko je DZS konec maja kupila 11,5 odstotka Dela Prodaje, je Bojan Petan napovedal povečanje deleža na četrtino, pa tudi prevzema ni izključil - Konec avgusta je Petan presenetil z napovedjo o kapitalskem umiku DZS iz Dela Prodaje
Založnike tiskanih medijev je konec maja zajela panika, da bo DZS formalno prevzela Delo Prodajo, največjo distribucijsko hišo. Po nakupu 68.500 rednih delnic oziroma 11,54-odstotnega deleža Dela Prodaje je predsednik uprave DZS Bojan Petan napovedal povečanje tega deleža na dobrih 24 odstotkov. To je močno razburilo medijski trg, čeprav poznavalcev vstop v največjega distributerja sploh ni presenetil. Ocenjujejo namreč, da naj bi ga DZS obvladovala od septembra 2002, ko so pomembne lastnice Dela Prodaje postale Banka Celje, Factor banka in Hypo Alpe-Adria Consultants. Ta domneva je v njihovih očeh dobila trdnejše temelje novembra lani, ko se je Marijan Božnik z mesta izvršnega direktorja DZS preselil v upravo Dela Prodaje. Medijske hiše so v tem prepoznale veliko grožnjo - začetek koncentracije distribucije časopisov in revij okoli DZS, ki bi lahko imela usodne posledice. Poglejmo njihove argumente. Delu Prodaji je v zadnjih desetih letih uspelo ohraniti sloves neodvisnega distributerja, ki se ni močneje naslonil na posameznega založnika. Petanovo željo po večanju deleža v Delu Prodaji pa je bilo mogoče razumeti kot poskus monopolizacije distribucije v DZS, ki ne skriva velikih ambicij na medijskem trgu (nanj je DZS že vstopila kot večinska lastnica Dnevnika, ki z gradnjo lastne distribucijske mreže zadnje leto napada Delo Prodajo, slišati pa je, da DZS razmišlja tudi o prevzemu Mladine, to pa je že večkrat poskušala tudi pri Delu Revijah, največjem založniku revij).

Zakaj se tiskani mediji bojijo, da bo DZS prevzel distribucijo?
In zakaj se je nekaterim predstavnikom tiskanih medijev zdela možnost, da bi distribucijo obvladovala DZS, najslabše, kar se utegne v Sloveniji zgoditi na medijskem trgu? Prvič, za izdajatelje tiskanih medijev je povsem nesprejemljivo, da bi bili sicer skrbno varovani podatki o njihovih prodanih izvodih dostopni tekmecu Dnevniku. Drugič, bojijo se podražitve distribucije, ki zdaj znaša do 35 odstotkov končne cene tiska. Tretjič, svoje cene bi posledično povišala tudi trgovska podjetja, ki prodajajo časopise in revije, denimo, Mercator in Petrol. S tem bi se dobičkonosnost založnikov znižala, tiskani mediji pa bi se podražili. To bi zagotovo le še pospešilo upadanje naklad, ki izdajatelje že tako pesti. V Petanovih potezah na distribucijskem trgu pa so njegovi kritiki v začetku junija videli tudi zakonske kršitve. Zgoščanje distribucije v rokah DZS je menda sporno z zornega kota protimonopolne zakonodaje. Zato poznavalci pogrešajo dejavno vlogo Plahutnikovega urada za varstvo konkurence, pa tudi Borakove agencije za trg vrednostnih papirjev, ki bi po njihovem mnenju morala preučiti, če in kako je bila DZS povezana z bančnimi lastnicami Dela Prodaje. Bali so se, da bi DZS podobno kot pri Dnevniku tudi pri prevzemu Dela Prodaje izigrala zakon. S formalnim lastništvom 24,99 odstotka največjega distributerja naj bi se DZS izognila javni ponudbi za prevzem. Na vse to so založniki, kot pravijo, že opozorili varuha konkurence Andreja Plahutnika. Z njegovim odgovorom, da za te domneve nima dokazov, pa niso zadovoljni. Eden od naših virov, ki želi ostati anonimen, opozarja celo na politično razsežnost te zgodbe, ki da ogroža svobodo tiska. Po njegovem je DZS pod nadzorom ene od frakcij LDS, ki naj bi prek distribucijskih mrež Dela Prodaje in Dnevnika na prefinjen način nadzirala medije. Toda viri blizu DZS so že v začetku junija pomirjujoče zatrjevali, da bo družba, ki jo vodi Bojan Petan, vsaj za pol leta opustila misel na povečanje deleža v Delu Prodaji. DZS da se zdaj ukvarja predvsem z oblikovanjem svoje dolgoročne strategije. V njej naj bi strateško mesto zagotovo namenili medijem, distribuciji tiska, trgovini na veliko s pisarniškimi potrebščinami, maloprodaji (v 20 Mercatorjevih hipermarketih ima DZS svoje prodajalne), najdonosnejšemu delu založništva (gre za učbenike in tiskovine) in komunikacijskim storitvam, kamor DZS prodira z nakupom 12 odstotkov Pristopa. Tisti, ki so dvomili, da bi se DZS odpovedala Delu Prodaji, so pred mesecem dni dočakali potrditev teh navedb. Še prej je nadzorni svet Dela Prodaje v sredi junija ocenil, da je bil letošnji poslovni načrt distribucijske hiše zastavljen preveč optimistično. Poslovni načrt so zato popravili z zmanjšanjem načrtovanega dobička za 43,5 milijona tolarjev na 196,7 milijona.

Zainteresiran tudi Mercator
V začetku julija so se pojavile špekulacije, da bo Delo Prodaja prevzela Dnevnikovo distribucijo, za kar da bo poskrbel Marijan Božnik, ki je, kot smo že omenili, v upravo Dela Prodaje prišel iz DZS. Njegova glavna naloga naj bi bilo vzpostavljanje centralne distribucije, ki vključuje zlasti edicije, ki jih danes distribuira Dnevnik. To naj bi deloma že upoštevali v letošnjem načrtu Dela Prodaje, so zapisali nadzorniki v svojem poročilu k sklicu skupščine Dela Prodaje. Predsednik uprave Dnevnika Branko Pavlin je te namige zavrnil in poudaril, da svoje distribucije ne nameravajo prepustiti Delu Prodaji. Ta bi tako Dnevnikovo kot Večerovo distribucijo najraje speljala pod svojo streho. Še zmeraj so namreč prepričani, da le centralizirana distribucija pomeni racionalno rešitev. Vse kaže, da se to v kratkem ne bo zgodilo. DZS je namreč konec avgusta napovedala prodajo svojega deleža v Delu Prodaji, potem ko jo je urad za varstvo konkurence v začetku avgusta obvestil, da je začel postopek za preverjanje skladnosti koncentracije deleža DZS v Dnevniku. »Ne urad in ne kdo drug ni napovedal, da bi naša naložba v Delu Prodaji lahko negativno vplivala na odločbo urada glede našega lastništva v Dnevniku. Ker pa se tudi Dnevnik ukvarja z distribucijo, smo se odločili, da prodamo svoj delež v Delu Prodaji, da se izognemo razlogom za morebitno negativno mnenje Plahutnikovega urada glede koncentracije našega lastništva v Dnevniku,« je v Financah (25. avgusta) pojasnil Bojan Petan. DZS je menda svoj delež, ki rahlo presega desetino vseh delnic Dela Prodaje, ponudila v svežnju skupaj z drugimi lastniki - na prodaj naj bi tako bile tri četrtine največje distribucijske hiše. Tak sveženj bi lahko DZS oblikovala skupaj z deleži Banke Celje, Hypo Alpe-Adria Consultants in Slovenske odškodninske družbe (Sod) ter nekaj prijateljskih malih delničarjev. Med zainteresiranimi kupci naj bi bili Mercator, Delo in Istrabenz. Na Delu so to zanikali, Zoran Janković, predsednik uprave Mercatorja, pa je potrdil zanimanje za Delo Prodajo, češ da bi jo kupili za ustrezno ceno, saj njen program sodi k Mercatorju. Poznavalci Mercatorjeve strategije Jankovićevih besed niso jemali resno - največji trgovski sistem se je namreč v svoji strategiji zavezal, da bo krepil predvsem svojo osrednjo dejavnost, torej trgovino na drobno z živili. V začetku septembra pa je v Delu Prodaji prišlo do drugačne lastniške spremembe. V Financah so zapisali, da je Fond Invest novo ime na seznamu lastnikov distribucijske hiše, s katerega se je umaknil Hypo Alpe-Adria Consultants. Ta je menda prodal svojih 14,42 odstotka delnic Dela Prodaje Fond Investu, ki naj bi bil posredno povezan z DZS. Fond Invest je namreč največji (skoraj četrtinski) lastnik Intare, drugi največji kapitalski delež - 19,9 odstotka - te družbe pa je 28. avgusta pridobila DZS. Ta je nekaj dni pozneje najverjetneje skoraj vse delnice v Intari prodala Megainvestu, ki naj bi bila blizu DZS. Tako kupčkanje delnic očitno ne pomeni bistvenih lastniških sprememb v Delu Prodaji. Na prvi pogled se zdi, da je DZS našla le novo parkirišče (Fond Invest za delež, ki je bil slabo leto v lasti Hypo Alpe-Adria Consultants), vpliv v Delu Prodaji pa je obdržala. Če to drži, bi lahko preverila nadzorna Agencija za trg vrednostnih papirjev. Ko bo ta vzela pod drobnogled lastništvo Dela Prodaje, je pričakovati še kakšen kapitalski premik - denimo novega lastnika za slabo četrtino, ki je v lasti Banke Celje.

izpis

Brankica Petković

Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Politika DZS, d. d., je glede lastniških deležev zelo jasna, ne glede ali gre za medijsko ali pa drugo dejavnost. Večinski delež, to je 51 odstotkov, omogoča, da ima podjetje jasno profilirano lastništvo in s tem odgovornost, pravi predsednik uprave DZS.
Upoštevajoč analize strukture medijskega lastništva in ugotovitve o medijski koncentraciji ter napovedano spremembo zakonodaje in pripravo ukrepov za pluralizacijo medijev v Sloveniji smo Bojana Petana, predsednika uprave DZS, prosili za njegove ocene razmer na medijskem trgu in državnih ukrepov na področju medijske politike. O medijskem trgu, koncentraciji lastništva, zakonodaji in delovanju institucij, ki skrbijo za uresničitev zakonodaje, napovedih ustanovitve medijskega sklada in politiki DZS glede medijskega lastništva je za Medijsko prežo zapisal:

Medijski trg v Sloveniji
»Razvoj slovenskega medijskega trga se po mojem mnenju ne sooča s pretirano velikimi težavami. Ravno nasprotno, ravno skokovit razvoj po letu 1991 je povzročil, da ni več dovolj prostora za vse. Kot opazovalec procesa lahko ocenim, da se je s povečanjem ponudbe medijski trg zasitil. Zasičenost po mojem mnenju ni težava, ampak del razvojnega procesa. Ta del razvojnega procesa ima pač to slabo lastnost, da je neke vrste sito, ki vsem medijem ne omogoči preživetja. Pri tako številčni in vsebinsko pestri ponudbi vseh vrst medijev enostavno ni več prostora za vse. To pomeni, da tisti, ki se ne bodo znali prilagoditi novim razmeram na trgu, enostavno ne bodo preživeli.«

Koncentracija medijskega lastništva
»V Sloveniji do neke večje koncentracije lastništva še ni prišlo. Nekateri mediji so sicer dobili znanega lastnika, kar pa še ne pomeni, da se lastništvo koncentrira. Prav pojavljanje znanega večinskega lastnika v posameznem tiskanem mediju je za slovenski medijski prostor očitno še vedno novost. Sam ocenjujem, da je dobro, da ima medij znanega lastnika, ki mediju zagotavlja ustrezno strokovno podporo, ter da kot znani lastnik prevzema tudi odgovornost za uspešno ali pa neuspešno poslovanje medija. V primeru razpršenega lastništva je tudi odgovornost razpršena in zato posamezni manjši lastniki nimajo ustrezne stimulacije, da bi se angažirali pri zagotavljanju učinkovitega razvoja in poslovanja medija, katerega solastniki so. Ravno tako je razpršeno lastništvo lahko usodno za sam medij, če se med lastniki pojavljajo različni interesi ali pa če želijo lastniki skozi svoje lastništvo vezati medij na naročanje določenih storitev ali blaga pri lastnikih. Konflikti med lastniki pa lahko zelo hitro pomenijo, da bo ceno notranjih sporov plačal medij. Mediji z zelo razpršenim lastništvom se poleg tega počasneje prilagajajo novim tržnim razmeram, ker so pred vsako pomembnejšo odločitvijo potrebna manj ali bolj dolgotrajna in naporna usklajevanja med lastniki. Videl sem že različne analize, ki so dokazovale različne medijske povezave. Težko bi govorili o dejavnikih, ki bi prispevali k temu. Posamezni mediji imajo sedaj namesto več različnih enega lastnika, kar pa je po mojem mnenju prej prednost kot slabost iz razlogov, ki sem jih že navedel. O kakšni izjemni količini povezanih osebe pa je po mojem mnenju še vedno težko govoriti. Večina analiz, ki sem jih videl, so prikazovale povezave med radijskimi postajami. Radijskih postaj je ta trenutek v Sloveniji 80 in naravno je, da prihaja do koncentracije, saj je skoraj polovica teh postaj takih, da ne ustvari niti 3 milijone tolarjev mesečnega prihodka. Največja pomanjkljivost teh analiz pa je, da gledajo na medije samo številčno. Pri analizi lastništev namreč ne smemo pozabiti na vpliv posameznega medija znotraj celotnega medijskega prostora. Pri analizah bi bilo treba dati večji poudarek vplivu medija na javno mnenje (ta praksa je v veljavi v Nemčiji). Če vzamemo za primer radijske postaje: 30 manjših radijskih postaj se po vplivu ne more niti približno primerjati z dnevnim časopisom, ki ima naklado 80.000 izvodov, ali pa komercialno televizijo z nacionalnim pokrivanjem in lastnim informativnim programom. Zanimivo bi bilo pripraviti analizo po nemškem modelu, ki bi najprej izmerila vpliv posameznih medijev in nato na tej osnovi ugotovila težo posameznih lastnikov v medijih. Pri raznih analizah sem opazil, da se že manj kot 10-odstotni delež šteje za delež, preko katerega naj bi nekdo imel pomemben vpliv v mediju. 20 odstotkov deleža v lokalnem tedniku s 3000 izvodi naklade ne more imeti enake teže kot 20 odstotkov v dnevnoinformativnem časopisu z naklado 90.000 izvodov. Zelo zanimivo bi bilo videti rezultat analize, ki bi poleg odstotkov lastništva upoštevala tudi vpliv na javno mnenje.«

Medijska zakonodaja
»Zakonodaja ta trenutek ne omogoča točnega izračuna medijske koncentracije in je zato s tega vidika pomanjkljiva in bi jo bilo treba nujno dopolniti. Kolikor mi je znano, je v pripravi predlog, ki naj bi upošteval vse potrebe slovenskega medijskega trga in ga hkrati tudi zaščitil pred pretirano koncentracijo. V tem ne vidim velike težave, saj so številne evropske in tudi druge države to rešile na zelo različne načine in zagotovo lahko s pomočjo njihovih izkušenj najdemo primerno rešitev tudi za Slovenijo. Mislim, da institucije, ki naj bi skrbele za uresničevanje zakonskih omejitev in postopkov, delujejo dobro. Priznati pa je treba, da nimajo lahkega dela, saj zakon omejitve ni dovolj natančno definiral oziroma način izračuna deleža, ki ga ima medij oziroma posredno skozi lastništvo njegov lastnik na slovenskem trgu. Ena od pomanjkljivosti veljavnega Zakona o medijih je, da 58. člen določa omejitve pri pridobivanju lastniških deležev medijev pri izdajateljih, ne pa tudi pri ostalih pravnih osebah. To pomeni, da v primeru, ko nek medij prevzema pravna oseba, ki še nima statusa izdajatelja, omejitve, ki jih določa 58. člen, zanjo ne veljajo.«

Sklad za pluralizacijo medijev
»Sam podpiram zaščito pluralnosti medijev, vendar ne vidim nobenega tehtnega razloga, da bi posamezni pravni ali fizični osebi oziroma skupini povezanih oseb omejili delež, ki ga sme imeti v posameznem mediju. Omejitve so pomembne, ko nekdo postane več kot 51-odstotni lastnik več različnih medijev in s tem pridobi posredno ali pa neposredno zelo velik vpliv na javno mnenje. Kot predsednik uprave podjetja, ki ima v lasti 51-odstotni delež v izdajatelju dnevnoinformativnega časopisa, vidim pomembno vlogo medijske zakonodaje v tem, da prepreči, da bi nekdo postal večinski lastnik ostalih dnevnoinformativnih časopisov ter s tem ustvaril prevladujoč položaj na trgu ter tako časopisno hišo, katere večinski lastnik je DZS, d. d., spravil v neenakovreden položaj. Zahteve po skladu za pluralizacijo medijev so utemeljene, vprašanje pa je, ali so uresničljive. Sklad bi moral nastati v trenutku, ko se je pluralizacija začela, zato da bi sproti uravnaval razvoj medijev. Ustanavljanje sklada z namenom, da se po 10 letih izjemno hitrega razvoja medijev popravlja ali pa spreminja razvojni tok medijskega prostora, je zelo tvegan projekt.«

Politika DZS
»Politika DZS, d. d., je glede lastniških deležev zelo jasna ne glede, ali gre za medijsko ali pa drugo dejavnost. Večinski delež, to je 51 odstotkov, omogoča, da ima podjetje jasno profilirano lastništvo in s tem odgovornost. Trenutno je 51 odstotkov Dnevnika, d. d., edino medijsko lastništvo DZS, d. d., če odštejemo 10 odstotkov Radia Brežice, ki je v fazi prodaje. Glede na to, da je edina medijska naložba DZS, d. d. - Dnevnik d. d., menim, da bi bilo v primeru DZS, d. d., namesto o koncentraciji bolj smiselno govoriti o lastništvu. DZS, d. d., je 51-odstotni lastnik Dnevnika, d. d., in v tem ni nič spornega. Glede očitkov o koncentraciji pa je moje stališče, da so ti razumljivi, saj je bila DZS, d. d., prvi znani večinski lastnik enega dnevnoinformativnega časopisa v Sloveniji. Jasno je, da smo s svojim vstopom na medijski trg orali ledino, in logična posledica je, da se moramo tudi sprijazniti s tem, da tega ne podpirajo vsi. Menim pa, da se bodo s časom strahovi povezani z našim lastništvom v Dnevniku, d. d., umirili.«

izpis

Lucija Bošnik, Nataša Ručna

Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Študija Alison Harcourt z Univerze v Manchestru o razmerah na medijskem trgu v državah članicah EU - Zdi se, da je EU s svojimi direktivami precenjevala trg in da se v prihodnosti kaže potreba po večjem sodelovanju med javnim in privatnim sektorjem
Evropska medijska politika je s svojimi odločbami o omejevanju konkurence podpirala rast velikih evropskih medijskih skupin v številnih državah članicah EU (Canal Plus in CLT) in omejevala koncentracijo na nacionalnih tržiščih (Bertelsmann, Kirch, News International, Tčlefonica), piše v svoji študiji o razmerah na medijskem trgu v državah EU Alison Harcourt z Univerze v Manchestru. V zvezi s dobičkonosnostjo medijskega trga velja omeniti, da je to še vedno sektor z visoko stopnjo tveganosti. Evropski medijski trg je bil priča številnim bankrotom medijskih družb zaradi prenasičenosti (Canal Plus, ITV Digital, Kirch, Quiero, ViaDigital), potem ko so industrijski giganti prodali svoje deleže. Zdi se, da je EU s svojimi direktivami precenjevala trg in da se v prihodnosti kaže potreba po večjem sodelovanju med javnim in privatnim sektorjem pri ustanavljanju novih digitalnih trgov. Kar se tiče neodvisnosti medijskih družb, je imela diverzifikacija lastništva blagodejni vpliv. Nekoč družinska medijska podjetja zdaj kotirajo na borzi (Bertelsmann, Kirch, Lagadčre, Maxwell, Mediaset, News International), čeprav Berlusconi in Murdoch še vedno obvladujeta pomemben delež v medijskih družbah, ki sta jih ustanovila. Po drugi strani pa pri razpršenem lastništvu obstaja skrb, da bi lastniki manj vlagali v vsebino zaradi zniževanja stroškov in da bi žrtvovala uredniško neodvisnost za kovanje dobička.

Francija
Francija ima številne velike igralce na evropskem medijskem trgu, v založništvu sta to Lagardere in Havas (ta je bil leta 1835 ustanovljen kot tiskovna agencija in je zrasel v multinacionalko, aktivno na področju založništva, telekomunikacij, turizma, energije in gradbeništva; leta 1987 je država dokončno prodala svoj delež v Havasu, leta 1997 in 1998 pa je stoodstotni delež kupil Vivendi, od leta 2000 pa je začel z odprodajo deležev), v radiodifiziji pa Bertelsmann, Bouygues in Vivendi. Vsa ta francoska podjetja so zelo aktivna tudi v mednarodnem prostoru. Havas iz skupine Vivendi je med desetimi največjimi globalnimi komunikacijskimi skupinami (med njimi je od evropskih še Bertelsmann) s 14,9 milijardami evrov prihodka leta 2001. Aktiven je v 90 državah. Od 50 največjih svetovnih avdio-video družb sta Canal Plus (Vivendi) in TF1 (Bouygues) med prvimi tridesetimi. Francoski zasebni televizijski trg je začel rasti od leta 1985. Do takrat je imela tri televizijske kanale (vse javne) in enega kabelskega (Canal Plus). Po liberalizaciji trga leta 1986 je TF1 prešel v zasebne roke, licence pa so dobili še drugi zasebni kanali. Največ so vložila vodnogospodarska podjetja, posebej Bouygues, Generale des Eaux (1998 postane Vivendi) in Lyonnaise des Eaux, ki so sčasoma večala svoje deleže v medijskih holdingih. Vsa ta podjetja so imela največ prihodka iz vode (vsa tri so obvladovala 70 odstotkov vodnogospodarskega trga). Večjo naložbo je izpeljala tudi največja francoska založniška skupina Havas, ki je vložila v Canal Plus in TF1. Danes ima Francija štiri nacionalne javne televizijske postaje: France2, France3, La 5eme in Arte. Ima tri komercialne televizijske postaje, sestavljene iz TF1, M6 in Canal Plus. Ima 40 kabelskih operaterjev in tri digitalne satelitske servise. Največji komercialni družbi z največjim odstotkom gledanosti sta TF1 in M6. Bivši javni servis TF1 nadzira skupina Bouygues (po podatkih iz leta 2002 ima 41,3-odstotni delež). M6 nadzira skupina Bertelsmann (41,9 odstotka). Kanal La Cinq je med leti 1986 in 1990 deloval kot joint-venture med Berlusconijem in francoskim založnikom Hersantom, vendar je doživel finančni zlom. Canal Plus je leta 1990 prevzel La Cinqovo frekvenco. Prvi plačljivi satelitski servis je v Francija dobila leta 1992 s Canal Satellite. Pozneje je Canal Plus lansiral prvo digitalno satelitsko televizijo v Evropi, Canalsatellite Numerique. Druga francoska digitalna satelitska televizija je bila leta 1996 Television par Satellite (TPS), lastniki so bili TF1, M6, Suez - Lyonnaisse des Eaux in France Telecom. Manjši digitalni satelitski servis (AB Sat) je marca 1997 ustanovil AB Productions. Canal Plus in AB Productions sta sklenila, da svojim naročnikom navzkrižno ponudita programe. Zaradi diverzifikacije in evropeizacije je Canal Plus za nekaj časa postal najbolj uspešen evropski zasebni televizijski operater. Po združitvi z nizozemsko-južnoafriško družbo NetHold (september 1996) je postal po mnenju nekaterih največja televizijska skupina na svetu. Leta 1998 je digitalne platforme prek Canala Plus prenesel v Belgijo, Italijo, Poljsko, Španijo, Skandinavijo in na Nizozemsko. Leta 2000 je Vivendi popolnoma prevzel Canal Plus, leta 2000 pa se združil s kanadsko žganjarsko skupino Seagram, s katero je prevzel tudi družbi za filmsko produkcijo Universal in Polygram. Med leti 1999 in 2002 je bil lastnik 24 odstotkov angleškega BSkyB, ki ga je nato zamenjal za dolg do Deutsche Bank. Sredstva skupine Vivendi/Universal so se zaradi velikih izgub začela krčiti. Njun internetni joint-venture Vizzavi (s sodelovanjem British Telecoma) je skupino finančno najbolj najbolj izsušil. V poročilu je marca 2003 skupina prikazala dolg v višini 23,3 milijarde evrov (neto dolg 12,3 milijarde evrov) in napovedala, da bo leta 2003 za sedem milijard zmanjšala sredstva. Vse večje francoske multimedijske skupine imajo razširjene mednarodne holdinge. Največji globalni igralec je industrijski konglomerat Lagardere, ki je aktiven v avtomobilski, orožarski, letalski in telekomunikacijski industriji. V založništvu je prisoten v večini držav Evropske unije, vključno z lastništvom francoske založniške skupine Hachette, italijanske Rusconi Editore in španske Filipacchi Presse. V oddajanju ima 34-odstotni delež v Canalsatellitu in holdinge v produkcijski družbi Multithematiques. V Franciji je Hachette (ustanovljena kot založniško podjetje leta 1826) in Matro počasi prevzel Jean-Luc Lagardere (umrl letos), ki je bil tudi predsednik uprave telekomunikacijskega podjetja Matra. Leta 1996 ju je Lagardere popolnoma prevzel. Od začetka kotiranja na borzi ni imel noben delničar v Lagarderu več kot petodstotni lastniški delež. Druga največja skupina je Vivendi. Vivendi skoraj ni več »francoski«, odkar je večina njegovih delničarjev ameriških državljanov, saj je leta 2000 začel kotirati na newyorški borzi. Vivendi je globalno podjetje s področja vodnega gospodarstva, ravnanja z odpadki, energije in gradbeništva. V Franciji ustvarja dobičke s pogodbami v javnem sektorju v transportu, cestah, zdravstvu in elektrogospodarstvu. V založništvu je največji evropski izdajatelj revije o trgovini in izobraževalnega tiska. Je lastnik Canala Plus, v lasti ima tudi 10 odstotkov EchoStarja v ZDA. Lastniški delež ima v CanalSatellite, Canal+Netherlands, delež pa ima tudi v CanalSatellite Digital (Španija). Razprodal pa je veliko evropskih satelitskih platform (skandinavski Canal+ Nordic in Canal Digital, italijanski Telep+, poljski Canal+Polska, belgijski Canal+ Vlaanderen ter Canal+ Belgique in nemški Vox), da bi zmanjšal medijski dolg. Skupina je ostala v Universal Studios, Polygram Film International in Abbey Home Entertainment. Skupini Amaury in Hersant imata največje deleže v dnevnih časopisih. Vodilna francoska dnevnika sta Quest France (regionalni časopis) in Le Parisien v lasti Association in Support of humanistic Democracy Principles, vodi pa ju Francoise Hutin. Drugi vodilni časnik Le Monde je v večinski lasti Družbe urednikov Le Monde, združenja zaposlenih v Le Monde. Ti časniki se nagibajo k levi/liberalni usmeritvi. Časniki, ki so v lastništvu Hersanta (v lasti ima nacionalne dnevnike Le Figaro, France-Soir in nekatere regionalne časopise) in Lagardera (med drugim ima v lasti La Provence, Nice-Matin, Var-Matin, Corse Matin, Corse, Votre Hebdo), so konservativne usmeritve.

Nemčija
Nemčija je največji medijski trg v Evropi. Podobno kot francoski je tudi nemški trg koncentriran z visoko stopnjo navzkrižnih lastništev in sodelovanja med večjimi medijskimi skupinami. Politično opredeljevanje je značilno za medijske skupine Kirch, Springer, Bauer in Burda, ki podpirajo stranko Krščansko demokratska unija (CDU). Bertelsmann podpira Socialdemokratsko stranko (SPD). Javne radiodifuzne medije večinoma nadzoruje SPD. Tri največje evropske medijske hiše so nemške: Bertelsmann, Bauer in Springer. Omenjene tri obvladujejo trg dnevnih časopisov (Springer) in revij (Bertelsmann in Bauer). Skupina Axel Springer ima 23,7-odstotni delež trga dnevnih časopisov, skupina Westdeutsche Allgemeine Zeitung (WAZ) 5,9-odstotni, Verlagsgruppe Stuttgarter Zeitung petodstotni in Gruener + Jahr (Bertelsmann) 3,4-odstotni delež trga. Vse glavne nemške medijske skupine imajo naložbe v radiodifuznih medijih, interese pa imajo tudi v tujini. Založniške skupine Bertelsmann, Axel Springer, Bauer, Holtzbrink in WAZ imajo interese za naložbe v radio in televizijo tako doma kot v tujini (posebno na novih trgih srednje in vzhodne Evrope). Manjši založnik Burda ima delež v RTL Plus (Bertelsmann), Springerju in v Antenne Bayern. Bertelsmann je daleč največja družba s prihodki v višini 18,9 milijarde evrov v lanskem letu. Družba se uvršča med deset največjih svetovnih multimedijskih podjetij. Nemčija ima šest javnih televizijskih kanalov in šest zasebnih. Naročnina za satelitsko televizijo je v Nemčiji nizka zaradi visoke penetracije kabelskih operaterjev, saj ima največ kabelskih operaterjev. Na trgu je v lastništvih prevladovalo državno podjetje Deutsche Telekom, vse dokler ni zaradi zahtev evropske komisije prodalo svojih kabelskih mrež. Devet regionalnih mrež je leta 2002 kupila ameriška skupina Liberty. Po gledanosti so vodilni komercialni televizijski kanali RTL, Sat1 in Pro7. Večino komercialnih kanalov nadzoruje skupina Kirch ali Bertelsmann. Po nemški zakonodaji so samo javna podjetja dolžna razkriti svoje bilance, zato je preglednost poslovanja v zasebni skupini Kirch slaba. Javni kanali ARD-1 in ZDF sta kot prvi nemški televiziji leta 1995 začeli oddajati digitalno. Prenos preko satelita sta začeli leta 1997. RTL, Sat1, Pro7 in Vox in večina komercialnih televizij zdaj oddaja digitalno. Julija 1996 je Kirch uvedel digitalni satelitski servis DF1. Konec 1996 je kljub višjim ocenam DF1 dobila le 30.000 naročnikov, napovedano je bilo, da bo imela družba izgubo vsaj do leta 2004. Februarja 1997 je plačljivi kanal Premiere (takrat v lasti Bertelsmanna, Canala Plus in Kircha) uvedel digitalne dekoderje in nov program, Premiere Digital s štirimi »pay-per-view« programi. To je bila zasnova za joint-venture med Premiere in DF1 s sodelovanjem Deutsche Telekoma (digitalni servis). Joint-venture je - kljub podpori nemške krščansko-demokratske vlade - preprečila evropska komisija. Premiere je pozneje prevzel Kirch in ustanovil Premiere World. Skupina Kirch je v last družine Kirch. Do leta 1999 je bila v stoodstotni lasti Lea Kircha in njegovega sina Thomasa, potem pa so deleže v njej kupili drugi partnerji (Berlusconi, Murdoch in princ Al Waleed). Skupina se je leta 1999 preoblikovala v KirchMedia in KirchPayTV. KirchMedia ima v lasti nacionalne kanale Kabel 1, Deutsches Sportfernsehen (DSF) in N24. V lasti ima tudi 52,52 odstotka ProSiebensat1 (ta ima v lasti kanale Sat1 in ProSieben). ProSiebenSat1 je leta 2000 začela kotirati na borzi. Premiere World (digitalni satelitski servis KirchPayTV) je doživel finančno izgubo, KirchPayTV pa je avgusta lani postala insolventna. Kirch dolguje bankam za 1,4 milijarde evrov posojil in 500 milijonov evrov ameriškim distributerjem vsebin Paramount, Warner Bros in Disney. Kirchev največji posojilodajalec je državna banka Bavaria, Bayern LB, ki jo vodi Edmund Stoiber, bavarski minister in vodja stranke Krščansko socialna unija (CSU). Po nekaterih ocenah je Bavarska tvegala izgubo 2,3 milijarde evrov zaradi finančnega kolapsa skupine Kirch. Bertelsmannov glavni posel ni televizija, temveč založništvo. Ustanovljen je bil leta 1835 kot tiskarna verskih knjig, od leta 1901 naprej je bil aktiven tudi na ameriškem knjižnem trgu. Danes je delniška družba Bertelsmann v lasti: 57 odstotkov fundacija Bertelsmann, 17,3 odstotka družina Mohn (ustanovitelj fundacije) in 25,1 odstotka Groupe Bruxelles Lambert (GBL). GBL je prevzela delnice leta 2001, v zameno pa Bertelsmannu prepustila svoje delnice v skupini RTL. Maja 2001 je EU odobrila pridobitev delnic. Od takrat naprej Bertelsmann kotira tudi na borzi. V radiodifuziji ima Bertelsmann 67-odstotni delež v skupini RTL. RTL vključuje luksemburško televizijsko skupino Compagnie Luxembourgeoise de Teledifussion (CLT) in del televizije angleške skupine Pearson. CLT ima v lasti 24 televizijskih kanalov in 18 radijskih postaj v desetih evropskih državah. Je tudi največji distributer televizijskih vsebin zunaj ZDA, aktiven v 35 državah. Bertelsmann prek RTL nadzira nemške radijske in televizijske kanale RTL, RTL2 (34,5 odstotka), Super RTL (50 odstotkov z Disneyjem), Vox in RTL Radio. V založništvu ima v lasti Gruener Jahr Verlag, imel pa je tudi 86,5-odstotni delež v Springer Verlag (založniška skupina, ki ni povezana s skupino Axel Springer), prodala ga je letos. Prek Gruener Jahr ima v lasti tudi številne dnevne časopise v Nemčiji in srednji Evropi.

Italija
V primerjavi z drugimi državami članicami EU Italija nima skoncentriranega trga tiskanih medijev, na trgu radiodifuzije pa prevladuje zasebna družba Mediaset in javna radiotelevizija RAI. Italijanski časopisi imajo najnižjo branost v Evropi. Zato založništvo v Italiji ni bilo dobičkonosno in je do leta 1989 prejemalo državno pomoč. Finančna kriza na trgu časopisnih izdaj v 70. letih je na trg spustila velike industrijalske skupine v lasti družin. V založništvo so vstopile pomembne industrijalske družine, kot so Agnelli (Fiat), Berlusconi (gradbeništvo), De Benedetti (Olivetti Computers), Caltagirone (gradbeništvo), De Agostini, Feruzzi (kemijski sektor, sladkor, kmetijski proizvodi) in Monti (olje). Danes največje časnike (po cirkulaciji) nadzirajo naslednje družine: Agnelli (prek kontrolnih deležev v založniški skupini Rizzoli in FABBRI nadzorujejo časopise Corriere della Sera, La Stampa, La Gazzetta dello Sport), De Benedetti (Espresso Group, ki izdaja časopis La Repubblica in številne regionalne časopise), Berlusconi (ima v lasti založniško skupino Mondadori, ki jo je prevzel po končanem sporu o kontrolnem deležu z De Benedettiji na rimskem sodišču; Berlusconi je bil leta 1991 zaradi tega primera obtožen podkupovanja sodnikov, a je bil oproščen), Monti-Riffeser (nadzoruje časopise Il Resto del Carlino, La Nazione in Il Giorno, prevladujoče predvsem v Bologni, Benetkah in Milanu) in Rusconi (kupila ga je francoska skupina Lagardere). Družine med seboj precej sodelujejo, denimo Carlo de Benedetti je bil izvršni direktor v Agnellijevi avtomobilski družbi Fiat leta 1976 in izvršni direktor Olivettija leta 1978. Časnik La Republicca je bil ustanovljen leta 1976 kot joint-venture med Benedettijem in Mondadorijem. V radiodifuznih medijih prevladuje družba Mediaset, ki jo nadzira družina Berlusconi. Kot v Nemčiji zasebnim podjetjem ni treba razkrivati bilanc, zato je stopnja preglednosti v Fininvestu, družinskem holdingu Berlusconijevih, zelo nizka. Po nekaterih ocenah je družina Berlusconi lastnik okoli 96 odstotkov Fininvesta. Fininvest je lastnik 48,6 odstotka Mediaseta, 30 odstotkov Auditela (odgovoren za uradno statistiko o gledanosti, poslušanosti, branosti in časopisnih nakladah), oglaševalske skupine Publitalia (90 odstotkov dobička Mediaseta izhaja iz Publitalia, ki ima 60-odstotni tržni delež na italijanskem oglaševalskem trgu), 19 odstotkov telekomunikacijske skupine Albacom, produkcijske skupine Mediadigit, filmske družbe Medusa, nogometnega kluba A. C. Milan, 51 odstotkov verige home-video Blockbuster (z Viacomom) in 50,3 odstotka največje založniške hiše Mondadori, ki jo vodi Berlusconijeva hči Marina. Fininvestov del radiodifuzije so je leta 1990 nakopal kar nekaj dolga (okoli dve milijardi dolarjev), vendar zdaj prinaša dobiček. Silvio Berlusconi je bil leta 2001 izvoljen za premiera. Jasen konflikt interesov, vodja države s prevladujočim deležem na televizijskem trgu, je deležen kritik tako doma kot v tujini. Vprašanja je vzbujala tudi legitimnost njegove finančne zgodovine (trikrat je bil na sodišču zaradi podkupovanja, bil je celo obsojen na zaporno kazen). Italijanski televizijski trg se je skoncentriral v osemdesetih letih, ko je Berlusconi od založniške skupine Rizzoli kupil kanal Rete Quattro in prevzel Italio 1 od Mondadorijev. Takrat je že imel v lasti kanale Canale 5, Telepiu 1, Telepiu 2 in Telepiu 3. Do decembra 1994 so Fininvestove televizijske postaje dosegle 40 odstotno gledanost, kar je povzročilo, da je italijansko ustavno sodišče določilo, da je meja lastništva nacionalnih kanalov 20 odstotkov, kar mora biti urejeno do avgusta 1996. Berlusconijeva vlada (trajala je osem mesecev v letih 1994 in 1995) ni obravnavala tega problema, a je predlagala privatizacijo RAI, da bi Fininvestu omogočila konkurenco. S tem bi se izognila zahtevam o lastništvu. Berlusconi je leta 1996 prodal Telepiu in ustanovil Mediaset. Tako se je odzval na italijanska medijska pravila iz leta 1990 (25 odstotkov nacionalnih postaj), ne pa tudi na pravila ustavnega sodišča (20 odstotkov), ki v Italiji niso nikoli zaživela. Kakor koli, Mediaset do danes še ni prodal katerega od svojih kanalov. Danes ima Italija tri javne televizijske kanale (RAIuno, RAIdue in RAItre), enajst komercialnih televizij (Rettequatro, Canale 5, Italia 1, Europa 7, Telemarket, Rete Mia, Italia 9, Cinquestelle, TV Italia, TMC1, TMC2) in tri satelitske televizije (Telepiu Nero, Biano, Grigio in Calcio). Mediasetova last so Retequattro, Canale 5 in Italia 1. Telepiu je leta 2003 kupila News Corporation Ruperta Murdocha. Telemontecarlo (kanala TMC1 in Videomusic) je v lasti SEAT-a (nadzira ga Telecom Italia). Cecchi Gori Communications je prodal Telemontecarlo, da bi od agencije za komunikacije dobil frekvenco. SEAT je frekvence uporabil za ustanovitev dveh novih nacionalnih kanalov, La7 in MTV Italia. Med komercialnimi imajo televizijske družbe skupine Mediaset največjo gledanost (42 odstotkov nacionalne gledanosti). Mediaset in javne televizijske postaje skupaj pokrivajo 91 odstotkov gledalcev. Prvi italijanski digitalni satelitski servis sta leta 1996 ponudila Orbit Satellite Television in Radio Network. Telepiu je s satelitskim oddajanjem začel marca 1996, z digitalnim pa 1999. Tretji servis Stream je postopoma prevzela News Corporation z odobritvijo Evropske komisije. Dobila je tudi dovoljenje za prevzem Telepiu. Leta 2003 je združila oba v Sky Italia, ki je v 80-odstotni lasti News Corporation in 19,9-odstotni lasti Telecoma Italia.

Luksemburg
Luksemburg ne pozna javne radiodifuzije, zato pa ima dolgo tradicijo zasebni medijski sektor. Compagnie Luxembuourgeoise de Télédiffusion (CLT), ki je nastala leta 1930, je bila prva zasebna radijska postaja v Evropi. CLT se je razvila v veliko multinacionalko, ki je danes v lasti Bertelsmanna in ima pomembne deleže v številnih medijih v drugih evropskih državah (med drugim v nemških RTL, Super RTL in Vox, britanskem Channel 5 ter španski Anteni 3). CLT ima v lasti tudi številne produkcijske družbe v Nemčiji, Britaniji in ZDA. Njena družba za filmsko produkcijo CLT-UFA International pa je prisotna na globalnem trgu. Luksemburg ima zagotovljene satelitske frekvence preko satelita Astra, s katerim upravlja SES, ki je prvi evropski satelitsko-televizijski sistem delno v zasebnih rokah. Evropska direktiva iz leta 1989, ki predvideva, da je radiodifuzija regulirana s strani države, ki oddaja program, in ne tiste, ki ga sprejema, je povzročila, da so številne medijske družbe obšle nacionalno medijsko zakonodajo s tem, da so ustanovile matično podjetje v Luksemburgu in so oddajale preko satelita Astra. Po lanskih podatkih je Astra gostovala prek tisoč televizijskih in radijskih programov, ki so dosegali 87 milijonov evropskih gospodinjstev. Preko Astre oddajajo pomembni nacionalni akterji, kot so Canalsatellite (Francija), DF 1 (Nemčija), NetHold (Nizozemska), Sogecable (Španija) in BSkyB (VB). Astra je tudi digitalna platforma za Canal Plus na francoskem, poljskem, španskem in nizozemskem trgu ter omogoča oddajanje Kirchu, ARD, ZDF in ORG-SRG. Medijski sektor predstavlja izjemno pomemben del luksemburškega gospodarstva, saj je od leta 1997 največji davkoplačevalec.

Nizozemska
Z Nizozemske izhajajo velike medijske družbe, kot so NetHold (v lasti Canal Plusa oziroma Vivendija), Polygram (prav tako v lasti Vivendija), Reed Elsevier, Reuters, PCM Uitgevers, Wolters Kluwer in VNU, med katerimi jih je večina prisotnih na mednarodnem trgu. Nizozemski časopisni trg je močno koncentriran; PCM Uitgevers obvladuje nacionalne dnevnike, Wegener pa regionalni tisk. Vodilne nizozemske časopisne hiše Reed Elsevier, Wolters Kluwer, VNU in HMG so večinoma zapustile domači trg in se usmerile na tuje. Nizozemska ima osem javnih televizijskih postaj, od tega tri nacionalne (Ned-1, TV 2, Ned-3) in pet regionalnih. Najpomembnejši komercialni programi pa so RTL 4, RTL 5, Veronica, SBS 6, Net 5, Fox 8 in Music Factory. Največjo gledanost imata programa RTL-a (v lasti Bertelsmanna), ki skupaj dosegata 21-odstotni tržni delež (podatki iz leta 1999). Kabelskih operaterjev je okoli 50, pri čemer jih največje število obvladuje ameriška skupina Liberty (prek UPC). Za nizozemsko digitalno platformo pa skrbi Digitenne, novi digitalno-kabelski servis, ki so ga ustanovili šele letos.

Španija
V Španiji ni velikih medijskih družb, vendar je trg zanimiv zaradi hitrega sprejemanja digitalne tehnologije. Navzkrižno medijsko lastništvo je precej pogosto zaradi naložb uveljavljenih časopisnih hiš in telekominikacijskega operaterja Télefonica v radiodifuzijo. Na španski medijski trg so prodrle tudi evropske družbe Havas, Hachette, Canal Plus, CLT, Fininvest, News Corporation, Pearson, Kirch, Bertelsmann in Springer. Največja medijska skupina v Španiji je Grupo Prisa, ki se ukvarja tako z založništvom časopisov kot z radiodifuzijo. Hkrati je tudi edina španska medijska skupina s pomembnim tujim deležem. Prisa izdaja številne dnevnike, vključno z vodilnim El Paisom in Cincom Diasom (v Barceloni), ter revije. Obvladuje tudi 395 radijskih postaj (prek 80-odstotnega deleža v Radiofónicos Union Radio), kar znaša 80 odstotkov tržnega deleža (po podatkih za leto 2002). Na televizijskem trgu pa ima deleže v Sogecable (skupaj z Vivendijem) in Via Digital (skupaj s Télefonico in Recolétosom). Druga največja medijska družba je Grupo Recolétos, ki ima v lasti drugi največji dnevnik Marca (športni časopis), El Mundo, Expansión (v Madridu) in Diario Médico (preko deležev v Unidad Editorial). Recolétos ima tudi deleže v pomembnih televizijskih in radijskih postajah. Po velikosti jima sledi Grupo Correo, ki ima lastniški delež v Telecinco (skupaj z Belusconijem in Kirchom), ta pa ima v lasti produkcijski družbi Atlas in Estudios Picasso ter nekaj marketinških agencij. Grupo Correo izdaja tudi številne regionalne časopise in revije. V Španiji obstaja pet nacionalnih radijskih programov, od tega so tri v zasebnih rokah, en je javni, en pa cerkveni. Javni servis predstavlja RTVE, ki je zasebna družba, ustanovljena leta 1924, in ima danes 95 odstotkov prihodkov od oglaševanja. Dva zasebna programa, SER in Antena 3, obvladuje Prisa, tretjega, Onda Cero, pa se sicer šteje med zasebne, čeprav ga je ustanovila vladna družba, ki jo je pozneje kupila privatizirana telekomnikacijska skupina Télefonica. Četrti nacionalni radijski program, COPE (Candena de Ondas Populares de Espana), je v lasti Rimskokatoliške cerkve. Španija ima dva nacionalna televizijska programa, TVE 1 in TVE 2, ter osem regionalnih. Zsebne postaje (te obstajajo šele od leta 1990) so Antena 3, Telecinco in Canal + Espana (v lasti Canala Plus). Najpopularnejša sta komercialna programa Antena 3 in Telecinco s 23- oziroma 21-odstotnim tržnim deležem. Regionalnih televizijskih postaj je 15, lokalnih pa 650, kabelskih franšiz (ki jih zagotavljata dva kabelska operaterja) je 42, satelitski platformi sta dve - Canal Satelite Digital (CSD) in Via Digital, za katera se pričakuje, da se bosta združila zaradi hudih izgub Via Digital.

Velika Britanija
Britanski medijski trg se razlikuje od evropskih kontinentalnih trgov, saj ohraja raznovrstno medijsko lastništvo s strogo medijsko zakonodajo, ki predvsem omejuje navzkrižno medijsko lastništvo. Britanske medijske skupine ločeno delujejo na časopisnem, radiodifuznem in telekomunikacijskem trgu. Mediji predstavljajo osnovno dejavnost britanskih medijskih družb, v nasprotju z evropskimi, v katere veliko vlagajo tudi družbe iz drugih gopodarskih sektorjev. Posledično so britanske medijske družbe manjše od evropskih tekmecev. Na področju satelitske in kabelske industrije so prisotne predvsem ameriške družbe (NTL, TeleWest in News Corporation). Tako kot v Nemčiji tudi v Veliki Britaniji dosega branost dnevnega časopisja okrog 60 odstotkov prebivalstva, kar je posledica tradicije tabloidov, konkurenčnih cen in brezplačnih časopisov. V Veliki Britaniji obstaja deset nacionalnih časopisov, pri čemer štiri največje časopisne hiše (News International, Trinity Mirror Group, Northern and Shall in Daily Mail and General Trust) obvladujejo 83 odstotkov vse prodaje. V 80. letih so na britanski medijski trg vstopili posamezni lastniki - Avstralec Rupert Murdoch je kupil The Times in Sunday Times, Robert Maxwell Mirror Group in Conrad Black Daily Telegraph. Daily Mirror je po Maxwellovi smrti, leta 1991, začel kotirati na borzi. Družba, ki se je vrsto let ponašala z največjo naklado časopisov, News International (v lasti Ruperta Murdocha), izdaja Times, Sunday Times, The Sun, News of the World in Today. Njen tržni delež je povprečno znašal 35 odstotkov (Sun z najvišjo naklado okoli štiri milijone izvodov). News International ima v lasti tudi revijo z najvišjo nacionalno naklado, in sicer Sky Customer Magazine. Tretja največja časopisna družba Trinity Mirror Group izdaja nacionalni dnevnik Mirror in 278 regionalnih časopisov. Britanske medijske družbe so pomembneje prisotne tudi v Franciji, denimo EMAP, United News and Media in Pearson. Slednja delujeta predvsem na revijalnem trgu, kjer ima Pearson v lasti Les Echoes. Pearson in Mirror Group sta se razširila tudi v Afriko. Javni radiodifuzni servis BBC ima dve nacionalni televizijski postaji, BBC 1 in BBC 2 (regionalni programi) ter dva kabelska oziroma satelitska programa BBC Choise in BBC News 24. Nobena od teh postaj nima prihodkov od oglaševanja. BBC vključuje še dva mednarodna servisa, BBC World in BBC Prime, ki pa prodajata oglaševalski prostor. BBC ima tudi delež v UKTV, ki oddaja štiri kabelsko/satelitske programe (UK Gold, UK Horizonts, UK Style in UK Arena). BBC je začela oddajati digitalne televizijske programe leta 1998 (oddaja tudi digitalne radijske postaje DAB). Velika Britanija ima tri nacionalne komercialne televizijske programe, ITV, Channel 4 in Channel 5 (vsaka ima specifične vsebinske zahteve), pri čemer ima ITV največji tržni delež (27-odstotni). Lastnika ITV sta družbi Carlton in Granada. Letošnja britanska komunikacijska uredba bo odpravila lastniške omejitve tudi za lastnike zunaj EU. Pričakuje se, da bo Vicaom kupil ITV. Channel 4 mora izpolnjevati zahtevo, da zagotavlja vsebine manjšinskemu občinstvu. Ustanovil je naročniške programe FimFour (leta 1998) in E 4 (leta 2001), ki pa sta pristala v hudi izgubi. Channel 5 je v 65-odstotni lasti Bertelsmanna. Krožijo govorice, da se za Channel 5 zanima Murdoch, vendar bi o tej potencialni možnosti (Murdoch je zanikal, da bi se zanimal za Channel 5) morala odločati komisija za varovanje konkurence, saj Murdochova News International obvladuje 40 odstotkov BSkyB in 35 odstotkov časopisnega trga. Britanski prvi satelitski operater, ustanovljen leta 1980, je bil Satellite Television Ltd., ki je postal Sky (leta 1982 ga je kupil Murdoch) in je leta 1989 začel oddajati prek satelita Astra. Sky je kupil tudi konkurenčni satelitski servis, ki ga je ustanovil British Satellite Broadcasting, zaradi česar se je leta 1990 preimenoval v British Sky Broadcasting (BSkyB). Velika Britanija poskuša pritegniti investitorje za ustanovitev konkurenčnega satelitskega servisa BSkyB; eden od poskusov je že propadel. Na kabelskem področju sta največji NTL in Telewst, ki obvladujeta 60 odstotkov trga.

Panevropske medijske povezave
Z Evropsko uredbo v poznih osemdesetih se je začela liberalizacija evropskega medijskega trga in sodelovanje med največjimi medijskimi družbami. Evropska direktiva Televizija brez meja je proces še pospešila, kar se je izkazalo kot pozitivno zaradi zahtevnih investicij, predvsem na področju digitalne televizije. Prvi tak primer je bila sicer analogna plačljiva televizija Premiere v Nemčiji leta 1989. Ustanovili so jo Bertelsmann in Kirch ter francoski Canal Plus. Bertelsmann se je pozneje povezal z Murdochovo News International, ki je kupila delež v Voxu (danes ga je že prodala). Canal Plus, ki ga je prevzel Vivendi, je skupaj z drugimi evropskimi medijskimi skupinami ustanovila satelitsko platformo v Belgiji, na Nizozemskem, Poljskem, v Španiji in Skandinaviji. Berlusconi je poskušal razširiti svoje evropske aktivnosti v Kirch media v Nemčiji (ki je pozneje bankrotirala), z La5 pa v Francijo, vendar je bil bolj uspešen v Španiji s Telecinco in naložbami v založniške skupine UnidadEditorial in Grijalbo. Kirch je bil za določen čas lastnik deležev v BSkyB, Telepiú in Mediaset. Največje panevropske povezave so sledile v tekmah za evropski digitalni televizijski trg od leta 1996 naprej. Največja skupina je nastala pri povezavi francoskega Canala Plus in nizozemskega NetHold (1997). Druga največja združitev pa je bila med luksemburško CLT in Bertelsmannovo Ufa. Na področju časopisnega založništva pa je bila največja združitev med britanskim Reed International in nizozemskim Wolters Kluwer, sledi ji Lagarderova združitev Hachette in Filipacchi Presse s prevzemom Rusconi Editore. S porastom števila programov se je pokazala potreba po vertikalni lastniški integraciji: medijske družbe so pospešeno kupovale produkcijske hiše ali sklepale pogodbe o eksluzivnih pravicah. Vivendi je zaradi stroškov povezovanja skoraj propadel (prevzel je Universal Studio, Universal Pictures, October Films, Universal Studio Home Video, Interscope, Propaganda, Cinea, Polygram, Pan Europeenee Production, Noe, Propaganda television, TedPoly, Meteor Films, Sogepaq). Kirch je bil lastnik največje evropske filmske knjižnice z 18.000 naslovi, dokler je ni nedavno prodal ameriškemu Haim Sabanu. Pri pogodbah za eksluzivne pravice gre omeniti predvsem filmsko produkcijo (leta 2002 je evropski plačljivi televizijski servis porabil okoli 1,5 milijarde dolarjev, da bi se oskbel pri ameriških produkcijah) in športne prenose (nogomet, golf, tenis in formula 1).

izpis

Suzana Lovec, Katja Šeruga

Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Večja globalna konkurenčnost in tekmovalnost, kot posledici odpiranja nacionalnih in regionalnih medijskih trgov, paradoksalno povzročata na dolgi rok manj konkurence
Zaradi globalizacije se odpirajo nacionalni trgi. Komunikacijska revolucija je povzročila internacionalizacijo konkurence v skoraj vseh industrijah in tako tudi v medijski. Pomemben vzrok za širjenje medijskih podjetij preko meja nacionalne države je erozija tradicionalnih meja medijskih trgov. Lastništvo medijev je vroča politična tema, socialne, politične in kulturne posledice koncentracije lastništva v medijskem sektorju pa so zelo pomembne, saj lastništvo medijev vpliva na medijske vsebine in s tem na družbeno konstrukcijo realnosti. Koncentracija lastništva je posledica izkoriščanja ekonomije obsega in sinergije na medijskem področju, kar je posledica globalizacije medijskih trgov in konvergence tehnologij med medijsko in drugimi industrijami. Zaradi vsega tega prihaja do koncentracije medijskega lastništva, ta pa se dogaja bodisi s prevzemi, nakupi ali združevanji medijskih podjetij (Doyle, 2002:2-6). Koncentracija ima naslednje oblike:
  • združitev: je proces, v katerem ena od strani absorbira drugo stran ali pa se dve ali več podjetij združi, da bi oblikovalo eno samo podjetje;
  • integracija: so vse oblike bolj ali manj daljnosežnih kombinacij moči in nadzora nad aktivnostmi podjetja ali skupine podjetij. Integracija ima dve obliki, in sicer horizontalno integracijo (eno podjetje ali skupina podjetij nadzira na upravni ravni več produkcijskih enot ene in iste aktivnosti) in vertikalno integracijo (eno podjetje ali skupina podjetij nadzira različne faze produkcijskega procesa, na primer časopis nadzira tiskarne, založništvo in distribucijo);
  • multimedijska integracija: je nadzor različnih medijev (cross-media ownership);
  • multisektorska integracija: je družba, ki ima nadzor nad enim ali več različnih medijev in je hkrati aktivna v enem ali več drugih ekonomskih sektorjih (Milosavljević,1996: 3-5).


Koncentracija medijskega lastništva v ZDA
V ZDA ima trenutno šest velikih podjetij, med njimi tudi svetovne multinacionalke, v lasti polovico ameriškega tiska (Marko Milosavljevič: Treba je pridigati spreobrnjenim, da spreobrnjeni tudi ostanejo. Sobotna priloga Dela, 10. 5. 2003: 24-25). Spodnja tabela po Bagdikianu prikazuje pet največjih ameriških medijskih korporacij in medije, ki so jih imele le-te v lasti leta 1997. News Corporation Fox Broadcasting Co. Star TV 20th Century Fox Tv Guide Harper Collins Publishers Time Warner Time Inc. Magazines Warner Books Turner Broadcasting (CNN, TNT etc.) Warner Music Groups Warner Bros. Pictures Warner Bros. Television Time Warner Cable Home Box Office različni časopisi in revije Viacom Paramount Motion Picture Groups United Paramount Network MTV Networks Showtime Blockbuster Video Severnoameriški Paramountovi tematski parki CBS Walt Disney ABC Television Network Walt Disney Pictures Touchstone Pictures Miramax The Disney Channel ESPN (delno v lasti) Arts & Entertainment Network (delno v lasti) Fairchaild Publications Buena Vista Home Video Hyperion Books časopisi (11) WorldCom MFS Communications America Online CompuServe

»Velik del poslovnih povezav, ki je imel za posledico zdajšnjo zgoščenost medijske in zabaviščne industrije, se je spletal v devetdesetih letih. V prvem valu prevzemov in združevanj je korporacija Disney kupila ABC/Capcities, Time Warner je dobil Turner Broadcasting, Westinghouse Electric pa je kupil CBS. Majhno število orjaških korporacij ima tako v lasti velik del informacijskih in zabaviščnih medijev ter telekomunikacij.« Koncentracija lastništva ameriških medijev je, kot je razvidno iz povedanega, zelo velika (Ferfila, 2002: 288-289). Da se lastništvo v ameriških medijih vse bolj zgoščuje, kažejo naslednji podatki: »Leta 1984 je v ZDA 50 korporacij imelo v lasti več kot polovico naklade in dohodkov dnevnih časopisov, revij, televizije, knjig in filmov. Leta 1990 se je to število zmanjšalo na 23, leta 1996 pa le na deset.« (Bagdikian, 1997: XIII). Leta 1992 je imelo štirinajst družb v lasti več kot polovico celotnega časopisnega tržišča, sedem let prej pa jih je bilo dvajset. Tri postaje (ABC, CBS in NBC) so obvladovale več kot 50 odstotkov televizijskega tržišča. Leta 1981 je večino časopisnega, časnikarskega, televizijskega, založniškega in filmskega tržišča nadzorovalo 46 korporacij, leta 1992 jih je bilo le še 23 (Milosavljević, 1996: 6). Leta 1992 je bilo v ZDA okoli 1700 časnikov, 8000 tednikov, 10.000 radijskih in televizijskih postaj, 11.000 revij in 2500 založb. Njihovo število narašča, število lastnikov pa se zmanjšuje, kar vodi v vse večjo koncentracijo (Milosavljević, 1996: 71). Koncentracija, ki je v zadnjih letih najbolj odmevala, je bil vsekakor leta 2000 nakup medijskega konglomerata Time Warnerja s strani ponudnika internetnih storitev America Online (Doyle, 2002: 123).

Koncentracija na evropski ravni
Leta 1995 je srednja Evropa (Nemčija, Avstrija, Švica, Luksemburg, Belgija, Nizozemska, Danska) že veljala za enotni televizijski trg, ki ga je poleg nemške skupine Bertelsmann AG obvladoval kartel petih: Otta Beisheima, Lea Kirscha, Antona Ruperta, Michaela Ringierja in Silvia Berlusconija. V lasti so imeli številne tiskane in elektronske množične medije, založbe, oglaševalske agencije, pa tudi verige trgovin itd. Med seboj so bili že močno povezani, v mnogih srednjeevropskih medijih so bili solastniki (Mojca Drčar Murko: Gospodarji resnic. Medijsko lastništvo. Sobotna priloga Dela, 1. 4. 1995: 35). Leta 2000 je prišlo do združitve angleškega konglomerata Pearson, belgijske Audiofine in nemškega Bertelsmanna AG, kar je ustavarilo novo panevropsko televizijsko podjetje (Doyle, 2002: 123). Pearson ima v Evropi v lasti številne založbe: Penguin Group: Allen Lane, Avery, Berkley Books, Dutton, Dorling Kindersley, Frederick Warne, Hamish Hamilton, Ladybird, Penguin Classics, Plume, Puffin, Putnam, Michael Joseph, Riverhead, Rough Guides, Viking, Prentice Hall, Scott Foresman, Allyn & Bacon, Addison Wesley Longman, Macmillan USA, NCS Pearson, Adobe Press, Que, Sams, Cisco Press, New Rider, Peachpit, National Computer Systems, Learning Network. V njegovi lasti so tudi naslednje medijske skupine: Recoletos z Iberskega polotoka (Expansi-n, Marca, El Mundo (30 odstotkov), Economica (50 odstotkov), Antena 3 (10 odstotkov), Via Digital (5 odstotkov)), Financial Times Group (The Financial Times, Financial Times Business, FTSE International, FT.com, FTyourmoney.com, Groupe Les Echos, Data Broadcasting Corporation (60 odstotkov), BDFM (50 odstotkov), The Economist Group (50 odstotkov). Prav tako ima v lasti 22 odstotkov RTL-a ( ki je sicer v večinski lasti nemškega podjetja Bertelsmann AG (67 odstotkov), RTL pa ima svoje radijske in televizijske programe v Nemčiji, v Luksemburgu, v Belgiji, na Madžarskem, Nizozemskem, Poljskem, v Španiji, Veliki Britaniji in na Švedskem (Who owns what?, http//: www.cjr.org/owners, 5. 6. 2003). Nemško podjetje Bertelsmann AG je bilo leta 2002 največji knjižni založnik, eden največjih založnikov revij, največje televizijsko podjetje v Evropi, lastnik glasbenih založb, v Veliki Britaniji pa večinski lastnik Channel 5 http://news.independent.co.uk/uk/media/story.jsp?story=340907; 9. 10. 2002). Švedska The Bonnier Group, ki je eno največjih medijskih podjetij v Skandinaviji, (na Švedskem ima v lasti predvsem tiskane medije; četrtino trga tiskanih medijev je pod njenim nadzorom), je svojo dejavnost razširila v Veliko Britanijo, kjer je na Škotskem leta 2000 lansirala nov dnevni časopis Business AM (Doyle, 2002: 143). Podjetje je prisotno tudi na medijskih trgih drugih evropskih držav, na Norveškem, Danskem, na Finskem in v Latviji, kjer med drugim izdaja največji dnevnik Diena. The Bonnier Group tuje trge osvaja bodisi z investicijami v nacionalna medijska podjetja bodisi s sklepanjem partnerstev (Williams, 2002: 36). Norveška Orkla se je konec devetdesetih razširila na poljski tiskani trg, kjer je kupila številne regionalne časopise in revije, pa tudi 51 odstotkov delnic nacionalnega časopisa Rzeczpospolitia in je sedaj eden največjih lastnikov tiskanih medijev na Poljskem. Eden večjih tujih medijskih lastnikov na Poljskem je tudi nemško podjetje Passau Neue Presse, ki ima v lasti 11 poljskih regionalnih časopisov (Doyle, 2002: 144). Irec Tony O’ Reilly (v lasti ima številne irske tiskane medije in kabelsko televizijo) ima v Evropi v lasti tudi medije v Veliki Britaniji in Franciji (Doyle, 2002: 145). Nemška medijska podjetja so močno prisotna v Avstriji, kar bi lahko razložili s podobnim kulturnim okoljem v obeh državah, predvsem pa z dejstvom, da je tako v Nemčiji kot v Avstriji nacionalni jezik nemški. Največje avstrijsko podjetje na trgu tiskanih medijev, Mediaprint, ki ima v lasti dva vodilna nacionalna dnevnika, izdaja pa tudi nekatere tednike (med njimi Kärtner Tageszeitung), je namreč v večinski lasti nemškega podjetja Westdeutsche Allgemeine Zeitung (WAZ). Hkrati pa ima Mediaprint (in skozi to tudi WAZ) lastniški delež še podjetju Witrschafts-Trend Zeitschrieftenverlag, ki v Avstriji izdaja časopis Trend (naklada: 62.000 izvodov) in Profil z naklado 83.000 izvodov. Tudi avstrijska News Group, ki izdaja najbolj prodajani poslovni časopis v Avstriji Format (naklada: 91.000 izvodov), TV Media (naklada: 295.000 izvodov) in News (naklada: 294.000 izvodov), je v 75 odstotkih v rokah nemškega podjetja Bertelsmann (Williams, 2002: 3). Nemški podjetnik Alex Springer (Alex Sprniger Verlag AG) poleg nemškega medijskega trga dobro obvladuje še madžarskega, kjer izdaja osem dnevnikov in 16 revij, na Poljskem pa izdaja 14 tiskanih medijev. Tudi dr. Hubert Burda, lastnik nemškega medijskega podjetja Burda, je močno prisoten v Evropi; ustanovil je namreč podjetje Burda Verlag Osteuropa, preko katerega nastopa na trgih vzhodnoevropskih držav, predvsem na Češkem, Madžarskem, v Kazahstanu, na Poljskem, v Romuniji in Ukrajini (Williams, 2002: 17). Največja belgijska medijska korporacija Roularta Media Group (RMG) ima lastniške deleže v mnogih medijskih podjetjih na Portugalskem, v Franciji, na Nizozemskem in Norveškem. Največji delež zunaj belgijskih meja ima RMG v portugalski Impresa Group, ki med ostalim izdaja Journal de Regiao z naklado 700.000 izvodov (Williams, 2002: 5). Dansko medijsko podjetje Egmont je eden največjih evropskih založnikov za revije in otroško literaturo. Svoj lastniški delež ima v podjetjih po 26 državah, med katerimi je celo Kitajska. Poleg tega, da Egmont izdaja knjige in revije ter se ukvarja s filmsko industrijo, je močno prisotno tudi na televizijskem medijskem trgu v Evropi; Egmont ima namreč ima 32-odstotni delež še v norveškem komercialnem kanalu TV2, 16,5-odstotni delež v TVNorge in 25-odstotni delež finskem Channel Four (Williams, 2002: 8).

Koncentracija na globalni ravni (največji svetovni medijski lastniki)
News Corporation (Rupert Murdoch): Najpomembnejši, najuspešnejši medijski mogotec na svetu in največji vseh časov je nedvomno Avstralec Rupert Murdoch, ki zaradi svojega podjetja News Corporation predstavlja eno najmočnejših sil globalnih medijev, začel pa je - podobno skromno kot Ted Turner (ta je bil leta 1970 lastnik le UHF Channel 17 v Atlanti) - zgolj z majhnim časopisom v avstralski Adelaidi v petdesetih letih prejšnjega stoletja (Janine Gibson: A man exposed. The Guardian, 9. 11. 1998). Murdoch se svoje medijske lovke iz Avstralije najprej raztegnil v Veliko Britanijo - in sicer najprej s pomočjo rumenega tiska, pozneje pa je kupil tudi nekaj uglednih časopisov (London Times, London Sunday Times). Sledil je pohod na ameriške trge, potem pa še nakup satelitskih TV postaj, s katerimi danes pokriva ne le Zahod, ampak tudi velik del Azije (Ferfila, 2002: 289).1 Leta 1987 je Murdoch v ZDA kupil tabloid The Post in ga vsebinsko povsem predrugačil v bolj konservativni časopis; že leto dni po nakupu se je The Post znašel v rdečih številkah. Murdoch ga je prodal, posledice pa so bile precej usodne - leta 1988 je Murdoch namreč bankrotiral, nekaj let pozneje, 1993, predvsem s pomočjo najetih posojil, pa se je zopet pojavil na medijskem trgu. A bolj kot časopisi je Murdocha privlačila televizija. Njegova News Corporation ima v Veliki Britaniji Sky Television, satelitsko televizijo, ki gledalcem po Evropi na štirih kanalih ponuja zabavo, šport, filme in novice. Sky Two je bil nekaj časa neposredna konkurenca ameriški televiziji CNN. Ampak Sky je le del Murdochovega sedem milijard dolarjev vrednega imperija, ki je v letu 1995 zaostajal samo za korporacijo Time Warner preden se je ta združila z gigantom AOL. V ZDA je Murdochova Fox Corporation in do leta 1993 je imel Murdoch v Ameriki v lasti poleg televizije Fox (Fox Broadcasting Company, Fox Entertainment, Fox Kid's Network in Fox Sports) še filmski studio Fox, dva časopisa, 27 revij in veliko knjižno založbo, v Veliki Britaniji Sky Television in pet nacionalnih časopisov, vključno z The Times in The Sun, v Avstraliji pa avstralsko letalsko družbo in več kot sto časopisov, s čimer je pokril okoli 60 odstotkov avstralskega trga tiskanih medijev glede na naklado. Sledil je njegov pohod na azijske trge; za pol milijarde ameriških dolarjev je kupil Star TV. Do leta 1995 je bil Murdoch prisoten na štirih kontinentih (Altschull, 1995: 388-392). Po najnovejših podatkih pa ima News Corporation v lasti naslednje: v ZDA ima 26 Foxovih televizijskih postaj, 31 kabelskih in satelitskih televizijskih kanalov, devet revij, osem filmskih studiev (največji med temi je Twentieth Century Fox), en dnevnik (The New York Post), nekaj ąportnih klubov (LA Dodgers) in več knjižnih založb. V Veliki Britaniji ima News Corporation deleže v naslednjih televizijah: British Sky Broadcasting (40 odstotkov), Music Choice Europe (49 odstotkov), OVC (20 odstotkov), Sky Multi-Channels, National Geographic Channel UK (50 odstotkov), Paramount Channel (25 odstotkov), Sky One, Sky News, Sky Soap, Sky Travel, The Computer Channel, Nickelodeon U.K. (50 odstotkov), The History Channel (50 odstotkov), Sky Scottish (50 odstotkov), Granada Sky Broadcasting (40 odstotkov), Granada Plus, Granada Talk TV, Granada Men and Motors, Granada TV High Street, Granada Food and Wine, Granada Health and Beauty, Granada Home and Garden, Fox Kids, Premium Channels, Sky Movies, The Movie Channel, Sky Sports, Sky Movies Gold, Sky Sports 2, Sky Sports 3. V Veliki Britaniji ima naslednje časopise: The Times, The Sunday Times, The Sun, News of the World in The Times Supplements. V Avstraliji ima News Corporation popolnoma ali delno v lasti več kot sto časopisov in naslednje televizijske programe: FOXTEL (25 odstotkov), Arena (50 odstotkov), Channel V (50 odstotkov), FOX 8, FX, Fox Classics, History Channel, Main Event Television (33,3 odstotkov), Showtime Australia (20 odsotkov), Nickelodeon (25 odsotkov), Sky News Australia, UK TV (60 odstotkov), Fox Sports 1 (50 odsotkov), Fox Sports 2 (50 odstotkov), The Comedy Channel (80 odstotkov), Fox News Channel. Poleg ZDA, Velike Britanije in Avstralije, kjer ima News Corporation največ, je podjetje prisotno še v Latinski Ameriki, Kanadi, Indiji, na Fidžiju, v Aziji (Singapur, Kitajska, Indonezija, Japonska) pa ima poleg tiskanih medijev tudi 12 televizijskih postaj. Leta 1995 je bila News Corporation prisotna na štirih, danes pa je že na šestih kontinentih (Who owns what?, http://www.cjr.org/owners, 5. 6. 2003).

Ted Turner: Začel je z vodenjem družinskega podjetja Turner Advertising - to je delal v 60. in 70. letih. Leta 1980 je ustanovil CNN, prvo televizijo s 24-urnim informativnim programom, ki jo je pozneje prenesel na satelite. V 80. mu ni uspelo kupiti televizij NBC in CBS, mu je pa uspelo kupiti filmski arhiv MGM-a, s pomočjo katerega je lansiral Turner Network Television (TNT). Leta 1987 je bil prisiljen prodati tretjino delnic svojega podjetja štirinajstim kabelskim operaterjem. Leta 1996 se je njegovo podjetje združilo s Time Warnerjem in Ted Turner je postal podpredsednik novega, skupnega podjetja (Who owns what?, http://www.cjr.org/owners, 5. 6. 2003).

AOL Time Warner: Ta korporacija, ki je nastala z združitvijo gigantov AOL in Time Warner, ima v lasti mnoga podjetja v ZDA in v svetu. Na področju televizijske in filmske produkcije ter distribucije ima podjetje v lasti: Time Warner Inc. (Warner Bros., Warner Bros Studios, Warner Bros Television, The WB Television Network), Television Animation, Hanna - Barbera Cartoons, Telepictures Production, Witt - Thomas Productions, Castle Rock Entertainment, Warner Home Video, Warner Bros. Domestic Pay - TV, Warner Bros. Domestic Television Distribution, Warner Bros. International Television Distribution, The Warner Channel (v Latinski Ameriki, Aziji oz. na Pacifiku, v Avstraliji in Nemčiji), Warner Bros. International Theaters (ima v lasti ali upravlja multipleks gledališč v več kot 12 državah). Na področju tiskanih medijev korporacija izdaja številne revije (Time, Time Asia, Time Atlantic, Time Canada, Time Latin America, Time South Pacific, Time Money, Time For Kids, Fortune, Business 2.0, Life, Sports Illustrated, Sports Illustrated International, SI for Kids, Inside Stuff, Money, Your Company, Your Future, People, Who Weekly (v Avstraliji), People en Espa-ol, Teen People, Entertainment Weekly, EW Metro, The Ticket, In Style, Southern Living, Progressive Farmer, Southern Accents, Cooking Light, The Parent Group (Parenting, Baby Talk, Baby on the Way ), This Old House, Sunset, Sunset Garden Guide, The Health Publishing Group (Health, Hippocrates, Coastal Living, Weight Watchers), Real Simple, Asiaweek (tedenska revija z azijskimi novicami), President (japonski poslovni mesečnik), Dancyu (revija o japonski kuhinji), Wallpaper (britanska revija), Field & Stream, Freeze, Golf Magazine, Outdoor Life, Popular Science, Salt Water Sportsman, Ski, Skiing Magazine, Skiing Trade News, SNAP, Snowboard Life, Ride BMX, Today's Homeowner, TransWorld Skateboarding, TransWorld Snowboarding, Verge, Yachting Magazine, Warp, American Express Publishing Corporation (delno lastništvo: Travel & Leisure, Food & Wine, Your Company, Departures, SkyGuide), revije, ki izhajajo pod znamko Warner Brothers (DC Comics, Vertigo, Paradox, Milestone, Mad Magazine). Korporacija je prisotna tudi v svetu glasbe: (The Atlantic Group, Atlantic Classics, Atlantic Jazz, Atlantic Nashville, Atlantic Theater, Big Beat, Blackground, Breaking, Igloo, Lava, Mesa/Bluemoon, Modern, 1 43, Rhino Records, Elektra Entertainment Group, Elektra, EastWest, Asylum, Elektra/Sire, Warner Brothers Records, Warner Brothers, Warner Nashville, Warner Alliance, Warner Resound, Warner Sunset, Reprise, Reprise Nashville, American Recordings, Giant, Maverick, Revolution, Qwest, Warner Music International, WEA Telegram, East West ZTT, Coalition, CGD East West, China, Continential, DRO East West, Erato, Fazer, Finlandia, Magneoton, MCM, Nonesuch, Teldec, Warner/Chappell Music, WEA Inc., Ivy Hill Corporation, Warner Special Products; ima pa tudi deleže v nekaterih drugih glasbenih podjetjih: Columbia House (s Sonyjem), Music Sound Exchange (s Sonyjem), Music Choice and Music Choice Europe (s Sonyjem, EMI in General Instrument), Viva (nemški glasbeni program; s Sonyjem, Polygramom in EMI), Channel V (s Sonyjem, EMI, Bertelsmannom, in News Corp.), Heartland Music (50-odstotno lastniątvo), MusicNet (skupaj z RealNetworks, EMI in BMG). AOL Time Warner ima v lasti še nekatera druga podjetja (Road Runner, Warner Publisher Services, Time Distribution Services, American Family Publishers (50 odstotkov), Pathfinder, Africana.com), prodajo izdelkov (Warner Bros. Consumer Products), tematske parke po ZDA in svetu (Warner Brothers Recreation Enterprises). Z združitvijo s Turnerjem pa je nastalo tudi podjetje Time Warner Inc. - Turner Entertainment (TBS Superstation, Turner Network Television (TNT), Turner South, Cartoon Network, Turner Classic Movies, Cartoon Network in Europe, Cartoon Network in Latin America, TNT & Cartoon Network v Aziji oz. Pacifiku, New Line Cinema, Fine Line Features, Turner Original Production). V lasti AOL Time Warnerja so še internetna podjetja (ki jih je v skupno lastništvo prinesel AOL), in sicer: CompuServe Interactive Services, AOL Instant Messenger, AOL.com portal, Digital City, AOL Europe, ICQ, The Knot, Inc. (8 odstotkov), MapQuest.com, Spinner.com, Winamp, DrKoop.com (10 odstotkov), Legend, ki je internetni ponudnik na Kitajskem (49 odstotkov). Nekatera druga podjetja, ki so v lasti AOL Time Warnerja in so povezana z računalništvom in telekomunikacijami so: Netscape Communications, Netscape Netcenter portal, AOL MovieFone, iAmaze, Amazon.com (delno lastniątvo), Quack.com, Streetmail (delno lastništvo), Switchboard (6%). Time Warner je v skupno lastništvo prinesel založbe knjig (Time Life Books, Time - Life International, Time - Life Education, Time - Life Music, Time - Life AudioBooks, Book-of-the-Month Club, Paperback Book Club, Children's Book-of-the-Month Club, History Book Club, Money Book Club, HomeStyle Books, Crafter's Choice, One Spirit, International, Little, Brown and Company, Bulfinch Press, Back Bay Books, Little, Brown and Company (britansko podjetje), Warner Books, Warner Vision, The Mysterious Press, Warner Aspect, Warner Treasures, Oxmoor House, Leisure Arts, Sunset Books in TW Kids). AOL Time Warner ima tudi kabelska podjetja (Time Warner - Cable/DBS: HBO Home Video, HBO Pictures/HBO Showcase, HBO Independent Productions, HBO Downtown Productions, HBO NYC Productions, HBO Animation, HBO Sports, Cinemax, Time Warner Sports; zunaj ZDA pa: HBO Asia, HBO en Espa-ol, HBO Ole (skupno lastništvo s Sonyjem), HBO Poland (skupno lastništvo s Sonyjem), HBO Brasil (skupno lastništvo s Sonyjem), HBO Hungary, Cinemax Selecciones; in pa druga kabelska podjetja: HBO Direct (DBS), CNN, CNN International, CNN en Espanol, CNN Headline News, CNN Airport Network, CNN fn, CNN Radio, CNN Interactive, Court TV (skupno lastništvo z Liberty Media), Time Warner Cable, Road Runner, Time Warner Communications, New York City Cable Group (največje kabelsko podjetje nasvetu), New York 1 News, Time Warner Home Theater, Time Warner Security, Kablevision (53.75-odstotno lastništvo kabelske televizije na Madžarskem), In Demand) (Who owns what?, http://www.cjr.org/owners, 5. 6. 2003).

Walt Disney Company: V popolni ali delni lasti ima številne televizijske in radijske postaje v ZDA in svetu: (v ZDA ima ABC Television Network in še deset drugih televizijskih postaj, več kot 60 radijskih postaj, kabelske kanale, kot so ABC Family, The Disney Channel, Toon Disney, SoapNet, ESPN Inc. (80 odstotkov lastniątva), Classic Sports Network, A&E Television (37,5 odstotkov), The History Channel, Lifetime Television (50 odstotkov), Lifetime Movie Network (50 odstotkov), E! Entertainment. Na globalnem trgu pa ima: The Disney Channel UK, The Disney Channel Taiwan, The Disney Channel Australia, The Disney Channel Malaysia, The Disney Channel France, The Disney Channel Middle East, The Disney Channel Italy, The Disney Channel Spain, ESPN INC. International Ventures, Sportsvision of Australia (25 odstotkov), ESPN Brazil (50 odstotkov), ESPN STAR (50 odstotkov) - ąportni programi po celi Aziji, Net STAR (33 odstotkov); manjšinske deleže pa ima tudi v drugih televizijah na globalnem trgu (Tele-München - Nemčija, RTL-2 - Nemčija, Hamster Productions - Francija, TV Sport -Francija, ąpanska Tesauro, Scandinavian Broadcasting System in japonski Japan Sports Channel). V rokah Walt Disney Company so tudi podjetja za televizijsko produkcijo in distribucijo (Buena Vista Television, Touchstone Television, Walt Disney Television, Walt Disney Television Animation - tudi na Japonskem, v Aziji in Avstraliji) in podjetja za filmsko produkcijo in distribucijo, internetno, glasbeno in gledališko dejavnost. Walt Disney Company ima v lasti v ZDA in po svetu številne založbe in revije (Who owns what?, http://www.cjr.org/owners, 5. 6. 2003).

Capital Cities /ABC Inc.: Eden nazornejših primerov sinergije2 v praksi je poslovna politika podjetja Capital Cities. To je leta 1986 za 3,5 milijarde ameriških dolarjev kupilo ABC Television Network, ki je ena največjih televizijskih postaj na svetu. Nastajati je začel holding Capital Cities/ABC, Inc., ki je operiral z radijskimi in televizijskimi mreľami ABC, poleg tega je imel v roku petih let v lasti še osem drugih televizijskih postaj in 21 radijskih. Podjetje je svojo dejavnost razširilo tudi na področje kabelskih operaterjev in si sčasoma pridobilo še deleže v podjetjih ESPN, A&E ter Lifetime. A to je bil le začetek poslovne politike, ki jo je vodila ideja sinergije. Capital Cities je nato začel izdajati še časopise, kot so Kansas City Star, Fort Worth Star-Telegram on Oakland Press, izdajati je začelo še periodiko različnih vrst, knjige in glasbene plošče. Podjetje se je širilo in bogatilo, kar je dalo zagon za nastop tudi na trgih zunaj ZDA.3 Investicije Capital Cities v televizijske postaje in druge medije so se začele vrstiti v Franciji, Španiji, Nemčiji, Veliki Britaniji in na Japonskem. To je imelo vpliv tudi na druge družbe. V odgovor na moč ABC je NBC prišel na trg z novim televizijskim kanalom (Super Channel), ki ga je lahko spremljalo 30 milijonov gospodinjstev, prav tako je NBC v Latinski Ameriki ustanovil 24-urno televizijo, katere program so oblikovale novice s sveta in nacionalnega okolja. Capital Cities/ABC, Inc. pa je nadaljeval svoj pohod. V Evropi je začel izdajati še revijo Fashion Life, ki je bila prva panevropska publikacija na področju mode, Women’s Wear Daily in Children’s Business. Leta 1994 je bilo podjetje Capital Cities že tretja največja medijska korporacija na svetu (Altschull, 1995: 381-386).

Bertelsmann AG: Nemški medijski imperij Bertelsmann AG (ustanovil ga je Reinhard Möhn) sodi v skupino desetih največjih medijskih korporacij na svetu. V njegovi lasti so televizijske postaje v Nemčiji (RTL, RTL-2 (34,5 odstotka), SUPER RTL (50 odstotkov z Disneyjem), Premiere World (5 odstotkov s KirchPayTV), VOX), Angliji (Channel 5), Franciji (FUN TV, M6, Multivision, Teva), na Nizozemskem (RTL - 4, RTL - 5 ,RTL - 9, RTL - Tele Letzebuerg) in na Madžarskem (RTL Klub), nato podjetja za televizijsko produkcijo (UFA Film & TV Production, Trebitsch Production, Delux Productions (Luksemburg), Cinevideo (Kanada), Holland Media House (Nizozemska), First Choice (Velika Britanija) in radijske postaje RTL Radio (Nemčija). Revije, ki so v lasti tega podjetja, so v Nemčiji Brigitte, Capital, Eltern, Frau im Spiegel, Schoner Wohnen, Der Spiegel (25 odstotkov), Flora, Geo, Geo Saison, Oskar’s, P.M. Magazine, Stern, Tip, TV Today, v Severni Ameriki pa American Homestyle, Child, Family Circle (večinsko lastništvo), Fitness, Inc., Jump, Parents (večinsko lastništvo), YM Magazines (večinsko lastništvo), Computer & Co., rtv. Podjetje ima v lasti še več kot sto založb - knjižnih in glasbenih - ter podjetja za informacijsko tehnologijo in multimedijsko dejavnost; tudi v Aziji in Afriki (Who owns what?, http://www.cjr.org/owners, 5. 6. 2003).

Hachette Filipacchi Medias (Jean Luc Legardere): Ta francoski medijski gigant je eno največjih založniških podjetij za revije na svetu; izdaja kar 200 revij v 33 državah (Williams, 2002: 12-14). Jean Luc Legardere je močno prisoten v ZDA, v Italiji je tretji največji založnik, posebno aktiven pa je v državah vzhodne Evrope (Serge Halimi: Nova Cenzura. Medijska preža, marec 2003). Podjetje izdaja številne revije ne le v Franciji (trenutno 48 revij in sedem časopisov), ampak tudi v Severni Ameriki (ELLE, Elle Décor, ELLEgirl, Metropolitan Home, Home, Premiere, Travel Holiday, American Photo, Car and Driver, Car Stereo Review’s, Mobile Entertainment, Boating, Flying, Showboats International, Cycle World, Sound & Vision, Popular Photography, Road & Track, Woman’s Day, Woman’s Day Special Interest Publications) (Who owns what?, http://www.cjr.org/owners, 5. 6. 2003).

Hollinger: V ZDA izdaja skoraj sto časopisov (The Chicago Group in The Community Newspaper Group), v Izraelu šest (The Jerusalem Post, The Jerusalem Report, Shaar Lamatchil, This Week in Israel, The Student Post, The Christian Jerusalem Post), v Veliki Britaniji pa ima v lasti podjetje Telegraph Group Limited, to pa ima v lasti Appointments Plus, Best of British, Books Online, Business File Online, The Daily Telegraph, The Dialy Telegraph - Comment & Opinion, Football World Cup, Global Network, handbag.com, Hollinger Telegraph New Media, Internet for Schools, Juiced, Juiced: Student Magazine from the Telegraph, Money.Telegraph.co.uk, Motorshow, The Planet, The Spectator, Sport.Telegraph.co.uk, T2 Online, Telegraph Comment & Opinion, Telegraph Premier League, travel.telegraph.co.uk, ukmax.com, The Saturday Telegraph, The Sunday Telegraph, The Weekly Telegraph, The Spectator. V Kanadi izdaja še približno 50 edicij (Who owns what?, http://www.cjr.org/owners, 5. 6. 2003).

Liberty Media CorporationVideo: V lasti ima štiri odstotke AOL Time Warner Inc., sto odstotkov Canales, 17 odstotkov Corus Entertainment, 18 odstotkov News Corporation, Inc., 50 odstotkov Court TV in 16 odstotkov Crown Media Holdings, Inc., 49 odstotkov Discovery Communications, Inc. (Discovery Channel, The Learning Channel, Animal Planet, Travel Channel, Discovery Health Channel, Discovery Civilization, Discovery Home & Leisure, Discovery Kids, Discovery Science, Discovery Wings, Discovery en Espańol, Animal Planet Asia (25 odstotkov), Animal Planet Europe, Animal Planet Japan, Animal Planet Latin America (25 odstotkov), Animal, Planet UK, Discovery Asia, Discovery Canada (10 odstotkov), Discovery India, Discovery Japan,, Discovery Europe, Discovery Turkey, Discovery Germany (25 odstotkov), Discovery Italy/Africa, Discovery Latin America, Discovery Latin America Kids Network, Discovery Middle East, People & Arts (Latin America) (25 odstotkov), Discovery Home & Leisure (Europe), Europe, Showcase, Health Latin America, Health UK, Travel & Adventure (Latin America), Discovery.com, Inc. Online), manjšinske deleže ima tudi v drugih televizijah po svetu - predvsem na Japnskem in v Veliki Britaniji, v televizijski in filmski produkciji po Evropi (Francija, Italija, Beneluks, Skandinavija, Španija, Nemčija, Poljska, Švica, pa tudi v Braziliji, Afriki, Avstraliji in Argentini (Who owns what?, http://www.cjr.org/owners, 5. 6. 2003).

Sony: Ima poleg drugih podjetij, med drugim tudi glasbenih, svoje deleže tudi v številnih televizijah po svetu: Cinemax Latin America, E! - Latin America, HBO Ole, HBO Brasil, Mundo Ole, Warner Channel - Latin America, Showtime - Australia, Encore - Australia, TVI - Australia, Channel V - Asia, Cinemax Asia, HBO Asia, Beijing Television Arts Center, Viva 1 - Germany, Viva 2 - Germany, Carlton Productions (Velika Britanija), Golden Square Productions (Velika Britanija), French Productions (Nemčija), HBO Poland (Who owns what?, http://www.cjr.org/owners, 5. 6. 2003).

Gannett: V ZDA ima številne časopise in revije (skoraj sto edicij, med njimi tudi štiri nacionalne časopise: USA Today, USA Weekend, USA Today Sports Weekly, USA Today Information Network) in televizijske postaje v 16 ameriških zveznih državah, hkrati pa je tudi lastnik številnih britanskih tiskanih medijev - predvsem regionalnih (Newsquest plc Daily Newspapers, Bolton Evening News, Daily Echo, Dorset Echo, Evening Advertiser, Evening Argus, Evening Echo, Evening Gazette, Evening Press Lancashire Evening Telegraph, The Northern Echo, Oxford Mail, South Wales Argus, Southern Daily Echo, Telegraph & Argus inWorcester Evening News (Who owns what?, http://www.cjr.org/owners, 5. 6. 2003).

General Electric: V lasti ima: NBC Corporation (NBC Network, Paxson Communications (32 odstotkov - 72 postaj in Pax Network), Telemundo Communications Group), 13 televizijskih postaj v ZDA, številne kabelske postaje (med njimi tudi: NBC Super Channel (v Evropi), NBC Asia, CNBC Europe, CNBC Asia, Canal de Noticias NBC - 24- urni informativni program za Latinsko Ameriko), mehiški Tv Azteka) (Who owns what?, http://www.cjr.org/owners, 5. 6. 2003).

Robert Maxwell: Do smrti leta 1991 je sodil med večje medijske mogotce. Leta 1923 v nekdanji Čehoslovaški rojenemu Robertu Maxwellu (njegovo pravo ime je Jan Ludvik Hoch) je med drugo svetovno vojno mu uspelo pribežati v Anglijo, kjer je leta 1951 na trg prišel z znanstveno revijo Pergamom Press. Sčasoma je v njegovo last bodisi popolnoma bodisi delno v lasti prišlo še več medijev, med njimi londonski Daily Mirror in še pet drugih britanskih časopisov, New York Daily Press, časopisi v Izraelu, na Madžarskem, v Nemčiji in celo Keniji, v lasti je imel tudi televizijske kanale v več evropskih državah. Nekaj časa pred novembrom 1991, ko je storil samomor, je njegovo podjetje začelo propadati (Altschull, 1995: 387-388).

Večja tekmovalnost - manj konkurence
Medijska podjetja najprej osvajajo nacionalne medijske trge in šele ko jih obvladajo oziroma na njih dosežejo dovolj veliko koncentracijo lastništva, stopijo na regionalne trge. Šele ko so dovolj močna na regionalnem trgu, poskušajo koncentrirati svoje lastništvo v medijih še na globalnem, svetovnem nivoju. Na globalni ravni je koncentracija medijskega lastništva zaenkrat še omejena oziroma akterjev (podjetja, korporacije), ki nastopajo na globalnem medijskem trgu, ni veliko. Trenutno na globalnem nivoju kot veliki lastniki medijev nastopajo le posamezna podjetja. Za globalne medijske gigante v pravem pomenu besede bi danes lahko označili le News Corporation, AOL Time Warner, Walt Disney Company, Capital Cities/ABC Inc., Bertelsmann AG in Hachette Filipacchi Medias. Posebno močna pa je globalna medijska koncentracija v filmski in diskografski industriji, o čemer priča tudi naslednje dejstvo: po nekaj let starih podatkih (Milosavljević, 1996: 6) ima šest največjih založb v rokah 74 odstotkov svetovnega diskografskega tržišča, v svetovni filmski industriji pa prvih deset največjih produkcijskih hiš nadzira 96,5 odstotka tržišča. Filmska in diskografska industrija sta v globalnem medijskem svetu glede na koncentracijo lastništva izjemi, saj v drugih vrstah medijskih industrij, denimo na področju televizije in tiska, koncentracija na globalni ravni še zdaleč ni tako močna kot v omenjenih dveh industrijah. Koncentracija medijskega lastništva se skozi čas spreminja na vseh treh ravneh oziroma se na vseh treh ravneh veča. Pričakovati pa je, da bo koncentracije medijskega lastništva na nacionalni, regionalni in globalni ravni v prihodnosti še naraščala, saj večja koncentracija lastništva v medijih prinaša velike ekonomske prednosti za medijske lastnike. Res pa je tudi, da države z nacionalno zakonodajo (pa tudi regionalno; denimo direktive EU) lahko zelo vplivajo na moč koncentracije lastništva medijev. Ugotoviti je mogoče, da paradoksalno večja globalna konkurenčnost in tekmovalnost (kot posledici odpiranja nacionalnih in regionalnih medijskih trgov) povzročata na dolgi rok manj konkurence; hkrati pa se z odpiranjem nacionalnih trgov in z zmanjševanjem tehnoloških ovir za vstop na medijski trg pojavlja »trend povečane koncentracije lastništva in moči v rokah majhnega števila velikih transnacionalnih korporacij« (Doyle, 2003: 5-6).

Viri in reference:
Altschull, Herbert J. (1995): Agents of Power. The Media and Public Policy. Longman, New York.
Bagdikian, Ben H. (1997): The Media Monopoly. Fifth Edition. Beacon Press, Boston.
Conngdon, Tim, Andrew Graham, Damian Green, Bill Robinson (1995): The Cross Media Revolution. Ownership and Control. John Libbey, London.
Drčar Murko, Mojca: Gospodarji resnic. Medijsko lastništvo. Sobotna priloga Dela, 1. 4. 1995, str. 35.
Doyle, Gillian (2002): Media ownership. SAGE Publications, London.
Ferfila, Bogomil (2002): ZDA. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.
Gibson, Janine: A man exposed. The Guardian, 9. 11. 1998.
Halimi, Serge (2003): »Nova cenzura«. Medijska preža, 16, str. 3-5.
Ilić, Milan: Konec monopola državne televizije. Delo, 2. 6. 2003, str. 21.
Israely, Jeff: The Berlusconi Channel. Time, 3. 3. 2003, str. 31.
Maney, Kevin (1995): Megamedia Shakeout. The Inside Story of the Leaders and the Losers in the Exploding Communications Industry. John Wiley & Sons, Inc., New York.
Marcus, Melvyn: Countdown to crisis: Last days of Maxwell's empire. The Times, 20. 2. 1996, str. 27.
Milosavljević, Marko: Treba je pridigati spreobrnjenim, da spreobrnjeni tudi ostanejo. Sobotna priloga Dela, 10. 5. 2003, str. 24-25.
Milosavljević, Marko (1996): Vpliv medijskih korporacij na pozornost občinstva. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.
Tunstall, Jeremy, Michael Palmer (1991): Media Moguls. Routledge, London.
Vogel, Harold L. (1998): Entertainment Industry Economics. A guide for financial analysis. Fourth Edition. Cambridge University Press, Cambridge.
The dark secret kept hidden for 50 years: how a global media empire was built on a lie (http://news.independent.co.uk/uk/media/story.jsp?story=340907); 9. 10. 2002.
Who owns what? http://www.cjr.org/owners; 5. 6. 2003.

1 Leta 1984 je bil letni prihodek družbe News Corporation 2,1 milijarde ameriških dolarjev, leta 1988 pa že 4,2 milijarde dolarjev, hkrati pa je družba postala šestkrat večja, kot je bila leta 1984. Njena vrednost je bila ocenjena na 13 milijard dolarjev (Milosavljević,1996: 5).
2 Sinergija je sicer medicinski pojem (označuje kooperativno skupno delovanje različnih telesnih organov, kar omogoča kompleksno gibanje), a se pomen tega termina lahko uporabi tudi za opisovanje globalnega medijskega trga in dogajanja na njem. Sinergija v svetu medijev namreč pomeni, da ima ena korporacija v lasti različne medije, s pomočjo katerih širom po svetu promovira iste ideje, produkte, politike in podobno. Vsaka od globalnih medijskih korporacij teži prav k temu cilju; imeti v svoji lasti čim več - od tiskanih medijev, tiskovnih agencij, kabelskih sistemov, satelitskih kanalov, radijskih in televizijskih postaj, pa vse do kinematografov, obvladovanja svetovnega spleta in podobno.
3 Širitev ameriških medijskih korporacij na tuje trge je konec prejšnjega stoletja spremljala burna debata o ameriškem kulturnem imperializmu. Mnenja so bila, kot so še danes, deljena.

izpis

Dušan Rebolj

Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Medijske investicije v državah srednje in vzhodne Evrope so pripomogle k večji količini sredstev, boljšemu upravljanju in večji meri neodvisnosti medijev od državnih političnih elit. Po drugi plati agresivne komercialne strategije krnijo standarde novinarskega dela, ogrožajo pluralizem in spodkopavajo poklicne in socialne pravice novinarjev. Poročilo Evropske zveze novinarjev o tujem lastništvu srednjeevropskih medijev.
Evropska zveza novinarjev je v sodelovanju z Evropsko iniciativo za demokracijo in človekove pravice1 objavila poročilo z naslovom Vzhodni imperiji: tuje lastništvo srednjeevropskih in vzhodnoevropskih medijev.2 Poročilo dopolnjuje poročilo Evropsko medijsko lastništvo: nevarnosti za okolje,3 ki ga je Evropska zveza novinarjev objavila leta 2002. Slednje je poročalo o vplivu globalizacije na evropske medije s posebnim poudarkom na medijskem lastništvu v članicah Evropske unije. Dokument, ki ga predstavljam v tem članku, analizira medijsko lastništvo v državah srednje in vzhodne Evrope. Podaja podrobnosti o obsegu tujega lastništva in opozarja na pomembne trende, ki vplivajo na razvoj medijske politike in medijskega lastništva tako v srednji in vzhodni Evropi kot v Evropski uniji. Tuje medijske investicije v srednje- in vzhodnoevropskih državah so pripomogle k večji količini sredstev, boljšemu upravljanju in večji meri neodvisnosti medijev od državnih političnih elit. Po drugi plati pa obstajajo močni pokazatelji, da agresivne komercialne strategije krnijo standarde novinarskega dela, ogrožajo pluralizem in spodkopavajo poklicne in socialne pravice novinarjev. Pri tem so najbolj ogroženi prav novinarji v državah srednje in vzhodne Evrope, in sicer zaradi šibkosti svojih sindikatov. Evropska zveza novinarjev se je na to problematiko odzvala s pozivom po krepitvi sindikatov s pomočjo obstoječih notranjih sindikatov medijskih hiš. V povezavi z Evropskimi delovnimi sveti4 naj bi se oblikovali transnacionalni organi za predstavnike zaposlenih v medijskih hišah. Poročilo se posveča tudi vlogi in vplivu medijev iz ZDA na evropske. Razprave o tem so se pričele že v 40. letih prejšnjega stoletja s porastom mednarodne priljubljenosti hollywoodskih filmov in vpliva Hollywooda na evropske filmske industrije. Danes je še posebno zanimiv vpliv globalnih medijskih skupin, kakršne so Viacom, AOL Time Warner, Disney in NewsCorporation. Poročilo podaja analizo vdora velikih evropskih medijskih skupin na srednje- in vzhodnoevropska tržišča in obsega ameriškega lastništva in vpliva v tej regiji. V analizo so vključene Bolgarija, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Poljska, Romunija, Slovaška in Slovenija. Na teh področjih so glavne investitorke nemške, skandinavske in švicarske medijske skupine. Vedno bolj so prisotne tudi prej omenjene skupine iz ZDA ter skupine v ameriškem lastništvu (npr. Scandinavian Broadcasting Services in Central European Media Enterprises).

Najvidnejše medijske skupine
Po lastništvu tiskanih medijev v srednji in vzhodni Evropi prednjačijo naslednje evropske in ameriške medijske skupine. Passauer Neue Presse je eden največjih evropskih izdajateljev regionalnih časopisov. Poleg časopisov, ki jih izdaja v Nemčiji (petnajst lokalnih izdaj časopisa Passauer Neue Presse) in Avstriji (Oberösterreichische Rundschau, tednik z dvanajstimi regionalnimi izdajami in nedeljskim časopisom, na katerega je naročenih 500.000 gospodinjstev v zgornji Avstriji) je povečal lastništvo različnih glasil na Češkem, Poljskem in Slovaškem. Westdeutsche Allgemeine Zeitung ima v lasti več kot 130 evropskih časopisov. Je solastnik beograjske Politike, pred kratkim pa je kupil podgoriški dnevnik Vijesti. Šušlja se, da pri WAZ-u razmišljajo tudi o nakupu novosadskega Dnevnika. V lasti ima bolgarski skupini Bulgarian News Group in 168 časa. Na Hrvaškem je 50-odstotni lastnik holdinga Europa Press ter izdaja dva dnevnika in enajst revij, med drugim tednik Globus. Na Madžarskem izdaja pet dnevnikov, poleg tega pa je solastnik dveh romunskih časopisov. Axel Spring Verlag, izdajatelj Bilda - ki je s štiriinpolmilijonsko naklado najbolje prodajani evropski dnevnik - trdi, da je največji časopisni založnik v Evropi. V roku enega leta namerava ta družba pričeti z izdajanjem poljske izdaje Bilda. Na Madžarskem izdaja osem regionalnih dnevnikov in en nedeljski časopis, drugače pa se v srednji in vzhodni Evropi osredotoča predvsem na izdajanje revij. Na Madžarskem jih izdaja šestnajst, na Poljskem štirinajst, v Romuniji pa osem. Ringier, največji švicarski založnik, izdaja več kot dvajset časopisov in revij v Romuniji, na Slovaškem, Češkem in Madžarskem. Orkla Media je del večjega norveškega konglomerata. Družba je udeležena pri lastništvu časopisov na Danskem, Norveškem in Švedskem. Je lastnica Kauno diena, največjega regionalnega časopisa v Litvi, ter dveh ukrajinskih regionalnih časopisov. Na Poljskem je 51-odstotna lastnica Presspublice, izdajateljice varšavskega dnevnika Rzeczpolita. Na Poljskem je Orkla tudi lastnica trinajstih lokalnih dnevnikov, med drugim Gazete lubuske, največjega med slednjimi. Tako premore Orkla 23-odstotni delež celotnega poljskega medijskega trga. Vlada ZDA, cehovske organizacije, kakršno je Ameriško filmsko združenje5, in globalne medijske skupine, kakršni sta Viacom in AOL Time Warner, na različne načine dejavno lobirajo za zaščito medijskih interesov ZDA v Evropi. To je razumljivo, saj sodijo filmski in televizijski izdelki med najpomembnejše ameriške izvozne artikle, spodaj navedene družbe pa so v Evropi lastnice številnih televizijskih, radijskih, založniških in drugih medijskih podjetij. Viacom, ena od petih vodilnih medijskih skupin na svetu, ponuja v državah srednje in vzhodne Evrope številne tematske televizijske programe, npr. romunsko franšizo MTV-ja. V njegovo kabelsko ponudbo spadajo tudi Nickelodeon, Noggin (programa za otroke) ter filmska programa Showtime in The Movie Channel. The Walt Disney Company. Družba je prisotna na vseh medijskih področjih. Je lastnica televizijskih programov na Poljskem in v Romuniji in je največji distributer otroških oddaj v Evropi. AOL Time Warner Europe je evropski oddelek družbe AOL Time Warner. V srednji in vzhodni Evropi delujejo njegove hčerinske družbe HBO (Bolgarija, Češka, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovaška), New Line Cinema (Češka, Madžarska in Poljska), Time Inc (Madžarska, Poljska, Romunija), Turner Broadcasting (njen oddelek Cartoon Network je na voljo v vseh državah srednje in vzhodne Evrope), Warner Bros. Entertainment (Češka, Madžarska, Poljska), Warner Music (Češka, Madžarska, Poljska, Slovaška). Central European Media Enterprises Ltd. (CME) je družba s sedežem na Bermudih. Vodi jo multimilijonar Ronald Lauder. V srednji in vzhodni Evropi je investirala v komercialne televizijske postaje in je lastnica večinskega deleža naslednjih: slovaške Markiza TV (80 %), slovenskih Kanal A (90 %) in Pop TV (86 %), romunske Pro TV (66 %) ter ukrajinske Studio 1+1 (60 %). Scandinavian Broadcasting System. Družba je registrirana v Luksemburgu, vendar jo kontrolira ameriški denar, njen predsednik pa je Harry Sloan. Ustanovljena je bila v Skandinaviji. Na Danskem, Švedskem in Finskem ima v lasti devetnajst radijskih postaj. V Belgiji in na Nizozemskem je kupila nekaj televizijskih postaj, leta 1998 pa je začela kupovati tudi postaje na Madžarskem, v Sloveniji, na Poljskem ter v Romuniji. Ameriške družbe se zavedajo, da strogo ameriške vsebine marsikje ne gredo dobro v promet zaradi kulturnih preferenc gledalstva, zato so svoje programe začele prilagajati povpraševanju lokalnih občinstev. Dober primer je evropska veja programa CNN. Medtem ko je bilo leta 1996 70 odstotkov oddaj na tem programu ameriškega porekla, znaša delež teh oddaj danes zgolj 8 odstotkov. Po drugi strani pa ameriške družbe vlagajo relativno malo v lokalno produkcijo otroških oddaj, saj tematske otroške programe še vedno raje izkoriščajo za plasiranje izdelkov ameriških studiev.

Ugotovitve po posameznih državah
Poročilo med drugim podaja naslednje sklepe o tujem medijskem lastništvu v posameznih državah srednje in vzhodne Evrope. Bosna in Hercegovina. Primer Bosne in Hercegovine je v Evropi izjema. Agencija za regulacijo komunikacij pri podeljevanju licenc strogo ločuje medijska podjetja v javni lasti od tistih v zasebni lasti ter tuja od domačih. Tuja podjetja, ki želijo poslovati v BiH, se morajo registrirati pri ministrstvu za zunanje zadeve. Tako v Bosni in Hercegovini trenutno ne oddaja niti ena tuja medijska družba, razen kratkovalovnega Radia Jugoslavije, čeprav bi postaje SFOR-ja, ki uživajo poseben status, morda lahko šteli med tuje. Bolgarija. Bolgarsko časopisno tržišče je monopoliziral Westdeutsche Allgemeine Zeitung, in sicer z nizkimi cenami, graditvijo nove tiskarne ter tiskanjem lokalnih prilog za svoje dnevnike. Bolgarski časopisi so se WAZ-ovemu monopolu uprli z ustanovitvijo Zveze bolgarskih izdajateljev časopisov. Komercialna televizijska postaja bTV v lasti Ruperta Murdocha je resno načela gledanost nacionalne televizije. Od ustanovitve bTV leta 2000 do januarja 2003 je bolgarski nacionalki delež gledanosti upadel na pičlih 20,7 odstotka. Ker se bolgarska nacionalna radio in televizija napajata predvsem iz javnega proračuna, vlada v javnosti prepričanje, da ju nadzoruje vladna koalicija in da nimata uredniške svobode. Hrvaška je v preteklih letih utrpela hud vdor tujega medijskega kapitala. Hrvaški novinarji se spoprijemajo z novimi pritiski, ki jih povzročata komercializacija in koncentracija medijskega sektorja. Vedno več jih je prisiljenih v svobodno novinarsko delo in v nestabilne zaposlitvene dogovore. Navzlic tega pa je Sindikat hrvaških novinarjev izbojeval pomembno zmago, ko je sklenil kolektivno pogodbo s holdingom Europa Press. Češka. Na Češkem ne veljajo nikakršne omejitve tujih investicij, zato multinacionalke brez težav prodirajo na češki medijski trg. Na vseh medijskih področjih prevladuje tuje lastništvo. Edina omejitev je, da mora biti ponudnik medijskih vsebin pravna oseba znotraj države. Tako imajo vse večje evropske družbe podružnice na Češkem. Glavne investitorke so nemške družbe (teh je na češkem tržišču sedem, npr. Springer Verlag, Bauer in Burda). Vidna sta tudi švicarski Ringier in finska družba Sanoma. Ker je večina tiska v tuji lasti, češki mediji ne morejo opravljati vloge psa čuvaja. Tuji lastniki nočejo tvegati slabih odnosov z vladajočimi strukturami, zato ne vlagajo v raziskovalno novinarstvo in se ogibajo prehude kritike vlade. Tudi preoblikovanje češke nacionalke iz zavoda pod državnim nadzorom v javni zavod ni bilo temeljito. Hkrati pa ni prišlo do ustrezne regulacije komercialnih televizijskih postaj. Madžarska. Po spremembi političnega sistema so na Madžarskem novinarji in javnost pozdravili prihod tujega medijskega lastništva, saj je vladalo prepričanje, da bo le-to medijem zagotovilo neodvisnost od strank in drugih političnih organizacij. V devetdesetih je državno lastništvo medijev zaradi privatizacije in liberalizacije trga močno upadlo, čeprav ta proces na različnih medijskih področjih ni potekal enako hitro. Po padcu komunističnega režima sta privatizacija in liberalizacija dokaj hitro zajeli tiskane medije, do občutne privatizacije radijskih in televizijskih postaj pa je prišlo šele leta 1997, ko je država odprodala več nacionalnih frekvenc. Po nizu prodaj, združitev in nakupov družb je tuje lastništvo konec devetdesetih postalo prevladujoči dejavnik na madžarskem medijskem trgu. Ne moremo govoriti o nepoštenih praksah, monopolih ali oligopolih, a medijske družbe s pridom izkoriščajo šibka zakonska socialna zagotovila. Večina novinarjev je samozaposlenih in brez ustrezne socialne zaščite. Poljska. Poljski zakoni o medijskem lastništvu so močno naklonjeni tujim vlaganjem. 85 odstotkov medijskega trga pokrivajo zasebna podjetja, tuji kapital pa je udeležen v 40 odstotkih poljskih publikacij. Tuja vlaganja v tiskane medije niso omejena, kar pa ne velja za vlaganja v elektronske medije. Večino revij imata v lasti nemški skupini Bertelsmann-Springer Verlag in Bauer ter švicarski skupini Edipresse in Ringier. Norveški Orkla Press se je osredotočil na časopise. Najhujši problem poljskih medijev je njihova neodvisnost. Zahodne družbe vsiljujejo podjetjem okolju popolnoma neprimerna vodstva in izkoriščajo šibkost zakonov, ki naj bi ščitili novinarje. Tuji izdajatelji ne priznavajo vloge sindikatov, odrejajo nizke plače in izplačila avtorskih pravic in se izogibajo podpisovanju kolektivnih pogodb. Ker raje najemajo amaterje kot izkušene profesionalce, je padla tudi kakovost poročanja. Viden je porast senzacionalističnega, zabavnega poročanja. Nekateri pripisujejo ustroju medijskega lastništva na Poljskem zasluge za večjo uredniško svobodo, saj zahodni lastniki povečini niso politično orientirani in jih zanimajo samo prihodki in dobiček. Vendarle so med različnimi lastniki opazni različni pristopi do vsebine časopisja. Orkla je v nekaterih mestih vložila denar v dva dnevnika. V teh primerih vzdržuje raznolikost glasil v svoji lasti, medtem ko npr. Passauer Neue Presse teži k poenotenju vsebine svojih publikacij. Slovenija. Tuji medijski kapital le počasi vstopa v Slovenijo, saj tu zanj velja nekaj neprijetnih določil. Omejitev lastniških deležev sicer ni, razen te, da je treba po določilih zakona o medijih iz leta 2001 vsak tuji lastniški delež, ki presega 20 odstotkov, prijaviti ministrstvu za kulturo. Za tuji kapital so negostoljubne predvsem omejitve večmedijskega lastništva in pa konzervativna narava Slovencev, ki stežka presedlajo s časopisa, ki ga prebirajo že več let, na kak drug časopis.

Sklepi poročila
Poročilo odraža močan vdor transnacionalnih medijev v dežele srednje in vzhodne Evrope. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali bodo mediji s takšnim lastništvom sploh lahko zastopali interese javnosti, ko pa se ključne odločitve o vlaganjih in celo uredniških politikah sprejemajo drugje. Do vdora tujega kapitala na srednje- in vzhodnoevropske medijske trge je lahko prišlo, ker so evropske in druge medijske skupine zapolnilae vakuum, ki je nastal po letu 1989, ko oslabljena gospodarstva niso mogla zagotoviti vlaganj, ki bi omogočila razvoj novih oblik medijskega lastništva (torej premika od zavodov pod državnim nadzorom). Upadla je tudi kvaliteta programa javnih televizijskih zavodov, saj so bili vedno bolj odvisni od financiranja z oglaševanjem, poleg tega pa so morali tekmovati za gledalstvo z vse številnejšimi komercialnimi televizijami. Pereča je tudi problematika socialnega položaja novinarjev. V srednji in vzhodni Evropi delujejo novinarji pod hudimi pritiski. Slabe plače, nizek družbeni status, slabe pogodbe in svobodnjakarstvo niso nič nenavadnega, medijsko svobodo pa krnijo tudi številni politični pritiski. A kljub vsemu temu vidijo avtorji poročila nekaj priložnosti, ki jih ponuja širitev Evropske unije:
  • Priložnost za razvoj novih novinarskih sindikatov v državah srednje in vzhodne Evrope.
  • Priložnost za transnacionalno povezovanje zaposlenih v družbah, kakršne so Orkla, WAZ, Axel Springer Verlag, Ringier itd.
  • Priložnost za podporo jasnim razglasom založniških načel, kakršnega je objavila Orkla (v njem se zavezuje k ohranjanju medijske svobode, spoštovanju lokalnih tradicij itd.)


1 European Initiative for Democracy and Human Rights.
2 Eastern Empires: Foreign Ownership in Central and Eastern European Media.
3 European Media Ownership: Threats on the Landscape.
4 European Works Councils.
5 Motion Picture Association of America.

Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi1


Država Tisk Televizija Radio
Bosna in Hercegovina Radio Jugoslavija
Bolgarija WAZ (Nemčija)
Springer (Nemčija)
Antenna TV SA (Grčija)
News Corporation (US)
Eurocom (kabel)
Češka Vltava-Labe-Press (VLP)
Ringier (Švica)
Rheinische Post group
Sanoma Magazines (Finska)
Passauer Neue Presse (PNP)(Nemčija)
Burda (Nemčija)
Springer (Nemčija)
Bauer (Nemčija)
Bertelsmann (Nemčija)
Central European Media
Enterprises (CME)
Lagardere (Francija)
Estonija Schibsted (Norveška)
Marieberg (Švedska)
Bonnier (Švedska)
Schibsted (Norveška)
Modern Times Group (MTG)(Švedska)
Hrvaška WAZ (Nemčija)
Burda (Nemčija)
Sanoma Magazines International (Finska)
Styria Media Group (Avstrija)
RTL (Nemčija)
Latvija Bonnier (Švedska) Modern Times Group (MTG) (Švedska)
Litva Orkla (Norveška)
Bonnier (Švedska)
Bonnier/ Marieberg (Švedska)
Modern Times Group (MTG) (Švedska)
Madžarska Bertelsmann (Nemčija)
Axel Springer Verlag (Nemčija)
WAZ (Nemčija)
Heinrich Bauer Verlag (Nemčija)
Sanoma Magazines (Finska)
Ringier (Švica)
Scandinavian Broadcasting System (ZDA)
Bertelsmann (RTL) (Nemčija)
Tele-München Gruppe (Nemčija)
Scandinavian Broadcasting Systems (ZDA)
Modern Times Group (MTG)(Švedska)
Marquard Media AG (Švica)
Lagardere Group (Francija)
Poljska Orkla (Norveška)
Passauer neue Press (PNP) (Nemčija)
Bauer (Nemčija)
Springer (Nemčija)
Bertelsmann (Gruner+Jahr) (Nemčija)
Edipresse (Švica)
Marquard (Švica)
Bonnier (Švedska)
Bertelsmann (RTL)(Nemčija)
Scandinavian Broadcasting Systems - SBS (ZDA)
Lagardere Group (Francija)
Vivendi Universal (Francija)
Romunija WAZ (Nemčija)
Burda (Nemčija)
Ringier (Švica)
Edipresse (Švica)
Sanoma (Finska)
News Corporation
Central European Media (CME) (ZDA)
Scandinavian Broadcasting Systems - SBS (s sedežem v Luksemburgu, financiranje iz ZDA)
Lagardere Group (Francija)
Slovaška Passauer Neue Presse (PNP) (Nemčija)
Bertelsmann (Gruner+Jahr) (Nemčija)
Bauer (Nemčija)
Holtzbrinck (Nemčija)
Ringier (Švica)
Sanoma (Finska)
  Millenium Electronics Ltd (Velika Britanija)
Central Media Enterprises (CME) (ZDA)
Slovenija Motopresse (Nemcija)
Burda (Nemčija)
Bonnier (Švedska)
Leykam (Avstrija)
Central European Media Enterprises (CME) (ZDA)  
Srbija
WAZ (Nemčija)
Burda (Nemčija)
Bertelsmann (Gruner+Jahr) (Nemčija)
Holtzbrinck (Nemčija)
   



1 Poročilo Evropske zveze novinarjev, Bruselj, 2003.

izpis

Saša Bojc

Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Madžarski zakon o medijih določa, da izdajatelji radijskih in televizijskih programov lahko naenkrat nadzirajo največ eno nacionalno postajo, dve regionalni in štiri lokalne postaje ali dvanajst lokalnih postaj.
V okviru Mreže za profesionalizacijo medijev v jugovzhodni Evropi (SEENPM) so začeli obsežno raziskavo o medijskem lastništvu v državah jugovzhodne Evrope in državah, kandidatkah za članstvo v Evropski uniji, ki bo trajala do pomladi 2004. Ta mednarodni raziskovalni projekt vodi Mirovni inštitut, ki je član SEENPM. Pred začetkom raziskave je opravljena krajša analiza zakonodaje in nadzornih institucij na področju medijskega lastništva v nekaterih ciljnih državah. V Medijski preži predstavljamo nekatere ugotovitve iz te analize.

Albanija
Tiskane medije v Albaniji ureja zakon o tisku iz leta 1997, ki vsebuje samo eno določilo, da je tisk svoboden, svoboda tiska pa zaščitena z zakonom. Elektronski mediji so na drugi strani regulirani z dokaj izčrpnim zakonom o javnem in zasebnem radiu in televiziji v Republiki Albaniji. Medtem ko lastništvo tiskanih medijev v Albaniji ureja splošni zakon o varstvu konkurence, pa elektronske medije poleg tega odrejajo tudi posebni predpisi zakona o javnem in zasebnem radiu in televiziji. Zakon o radiodifuziji v Albaniji vzpostavlja kriterije za licenco in zahteva, da morajo biti vsi subjekti, ki želijo prenašati nacionalne radijske in televizijske programe, organizirani kot delniške družbe s sedežem v Albaniji in se ne smejo ukvarjati z drugimi dejavnostmi. Medijske hiše, ki želijo oddajati program na lokalni ravni, lahko upravljajo tako fizične kot pravne osebe ali neprofitne organizacije, pri čemer fizične osebe ne morejo imeti medija, ki prenaša program v območju, večjem od 200.000 prebivalcev. Zakon pravi, da radijske in televizijske hiše, ki imajo delež v nacionalnem radiu ali televiziji, ne morejo imeti deleža v drugi radijski in/ali televizijski hiši, nobena fizična oseba pa ne more imeti več kakor 40 odstotkov celotnega kapitala v mediju. Za tujce ne obstajajo nobene omejitve pri nakupu deleža v medijih, dovoljena je tudi združitev med dvema medijema. Po 22. členu je v primeru združitve dveh medijev potrebno pridobiti dovoljenje urada za izdajanje licenc NCRT, ki mora zagotoviti, da postopek poteka v skladu z zakonom. Potrditev NCRT je pravzaprav podelitev nove licence novemu subjektu oziroma mediju. Kot je zapisano v Zakonu o varstvu konkurence (zakon, št. 8044 iz leta 1995), ni dovoljena združitev dveh medijskih družb, kadar bi lahko vodila v koncentracijo na trgu ali ustvarila razmere, ki bi pripeljala do koncentracije. Vsako spremembo lastništva je potrebno vpisati v poslovni register. Kar zadeva lastništvo v radijskih in televizijskih hišah, je v petnajstih dneh treba o spremembi obvestiti urad za izdajanje licenc NCRT. Če se združita veliki družbi, je po albanskem zakonu o konkurenci za dovoljenje treba zaprositi direktorat za gospodarsko konkurenco (Directorate of Economic Competition - DEC). Ne glede na ta določila, lastništvo v medijih v Albaniji ni transparentno. Albanski poslovni register je odprt za javnost, vendar za običajnega državljana težko dosegljiv, poleg tega pa uporabljajo različne načine, da bi prikrili prave lastnike.

Bolgarija
Protikoncentracijski predpisi v Bolgariji temeljijo na splošnih pravilih konkurence, tj. na Zakonu o varstvu konkurence (CA), ki velja za vsa podjetja, tudi za medijske hiše, sprejet pa je bil maja 1998. Poleg tega je še zakonski akt o pomoči države (SAA iz 2002), ki je bil med drugim sprejet za spodbujanje in zagotavljanje celostne in skladne uveljavitve zakonodaje EU. Zakonski akt o pomoči države se nanaša samo na javne medije, ki so financirani iz državnega proračuna (bolgarska javna televizija in bolgarski javni radio), kot tudi na Bolgarsko telegrafsko agencijo. Glavna značilnost zakona o varstvu konkurence je, da so vsa podjetja, ne glede na svojo pravno obliko in tip lastništva, zavezana k spoštovanju pravil svobodnega trga. Zakon o konkurenci navaja, da podjetja, na primer, ne smejo zlorabiti dominantnega položaja, kopičiti poslovnih aktivnosti ali biti nelojalno konkurenčni. Zakon o varstvu konkurence ne vključuje posebnih prepovedi in kvot pri lastništvu v medijih, kot sta navzkrižno lastništvo ali tuji lastniki. Medtem ko v Bolgariji obstajajo nekatera pravila za spremljanje in nadzor dominantnega položaja in izvora kapitala radijskih in televizijskih postaj v zakonu o radiju in televiziji, nimajo zakona o tisku. Zakon o radiju in televiziji, ki je bil sprejet novembra 1998, določa, da radio in televizija lahko delujeta na podlagi licence, ki jo podeli svet za radiodifuzijo. Za licenco lahko zaprosijo samostojni podjetniki in pravne osebe, registrirani po bolgarski zakonodaji. Komisija za varstvo konkurence (CPC) uveljavlja zakon o varstvu konkurence. Komisija preuči vse pritožbe o kršitvah svobodne konkurence in je zadolžena za njihovo preiskavo, vključno z medijskem področjem. V nasprotju z drugimi regulativnimi telesi je komisija za varstvo konkurence CPC, podobno kot ustavno sodišče in računovodska zbornica, povsem neodvisna od izvršne in sodne oblasti in je financirana iz državnega proračuna. Komisijo za zaščito konkurence zelo kritizirajo, še zlasti njeno delo v zvezi z mediji. Preden so izdali prepoved skupnega oglaševanja časopisov, ki so v lasti WAZ (odločitev 25/1999), so zavlačevali preiskavo, poleg tega pa se je politika do WAZ med izdajanjem prepovedi in njeno razveljavitvijo naglo spremenila. Pojavljajo se namigovanja, da so razveljavitvi prepovedi botrovali različni interesi. Edini rezultat ukrepa (odločitev 113/2001) je možnost ločenega oglaševanja samo ob petkih. Javnost bolj ali manj pozna lastnike medijev. Tudi v medijih se pojavljajo informacije o deležih ali spremembah lastništva. Probleme in celo škandale zaradi lastništva pa mediji napihnejo tudi sami (kot na primer v primeru lastništva Nova TV). Težko je slediti vsem spremembam deležev različnih lastnikov, verig podjetij ipd. Tovrstne informacije je težko dobiti v posebnih publikacijah, kot so Media Sviat ali Marketing Media, kjer pa so na voljo podatki, recimo, o ratingih, bralcih, občinstvu ipd. Noben zakon ne zavezuje medijskih založnikov, da bi morali poročati o svoji lastniški strukturi in spremembah v lastniških deležih. To določa splošna trgovinska regulacija oziroma trgovinski zakon, ki velja za vsa podjetja in jih zavezuje, da vpišejo vse spremembe v lastniški strukturi in lastniških deležih. Zakon o varstvu konkurence predvideva objavo komisije o varstvu konkurence le o načrtovanih združitvah. Po zakonu o varstvu konkurence morajo podjetja opozoriti komisijo o zaščiti konkurence o svoji nameri združitve, če je kot rezultat načrtovane združitve skupen tržni delež ali spremenjeni pogoji. Nobena poslovna namera podjetja, ki jo je potrebno prijaviti, ne more biti dokončno izvršena brez prodaje, spremembe zakonskega statusa pa se v registru podjetja prijavi šele potem, ko je dosežen sklep o prodaji.

Bosna in Hercegovina
Po prvih večstrankarskih volitvah v BiH leta 1990 so novi zakoni o informacijah vzpostavili razmere za nastanek zasebnih medijev, toda privatizacijski proces državnih medijev je zaradi vojne med letoma 1992 in 1995 ostal nedokončan, še zlasti glede nedoločenega pravnega statusa izdajateljev radijskih in televizijskih programov. Agencija za komunikacijsko regulativo (CRA), edino regulativno telo na državni ravni, ki je odgovorno za radiodifuzijo in telekomunikacije (v začetku je bil neodvisna medijska komisija IMC), trenutno pripravlja pravila, skladna z zakonodajo EU, ki pospešuje raznoliko lastništvo, vključno z navzkrižnim lastništvom med časopisi in radijskimi in televizijskimi hišami v istih okoljih. Poleg tega vključuje tudi pravilnik, ki preprečuje koncentracijo moči. Lastništvo je še vedno tabula rasa. Pravilnik IMC (01/1999), ki je bil sprejet oktobra 2001 in dopolnjen marca, oktobra in decembra 1999, samo v enem pododstavku določa primer mešanega zasebno-javnega lastništva radijskih in televizijskih postaj. Tudi zelo skromen pravilnik 01/1999 ščiti in nadzoruje agencija za komunikacijsko regulativo CRA. CRA in do neke mere tiskovni svet BiH, ki je bil ustanovljen kot samoregulativno telo pri oblikovanju profesionalnih standardov v tiskanih medijih, štejeta kot medijska regulativa na državni ravni. Glavna naloga tiskovnega sveta je ukvarjanje s pritožbami tako tistih, ki so jih podali predstavniki javnosti, gledalci ali poslušalci, kot tistih, ki so jih podali ljudje iz medijev. Tiskovni svet nima nikakršnega prisilnega mehanizma, zato pritožbe rešuje na podlagi zdravega razuma in nepristranskosti. Tiskovni svet BiH je edino samoregulativno telo za tiskane medije v jugovzhodnih evropskih državah (SEE), vendar doslej ni upravičil svojega obstoja. Samoregulativno telo tako novinarjem kot javnosti ni koristilo, še zlasti ne pri doseganju svobode in odgovornosti tiskanih medijev, vrnil se je celo sovražno naravnan govor. Tiskani mediji so svobodni v nasprotju z izdajatelji radijskega in televizijskega programa, ki jih skrbno spremlja agencija za komunikacijsko regulativo CRA, in so predmet strogih meril in sankcij, od denarnih kazni, odvzema licence, zaplembe opreme, do ukinitve dela ali prenehanja veljavnosti licence. Neodvisna medijska komisija IMC je bila na začetku ustanovljena kot odgovorna za tiskane in radijske in televizijske hiše, vendar ta ideja ni zaživela. Prevladala je medijska praksa iz zahodnega sveta, po kateri je tisk samoregulativno urejen. Toda pokazalo se je, da razvoj v postdaytonski BiH potrebuje poseben pristop in posebno regulativno telo za tiskane medije. CRA je prav tako predmet kritike, toda v smislu tega, da ima zadnjo besedo. Delovanje agencije za komunikacijsko regulativo CRA je zelo kompleksno in nosi veliko odgovornost. Radijske in televizijske hiše so zavezane, da ji poročajo o spremembah tudi v lastništvu.

Madžarska
Na Madžarskem lastništvo in konkurenco nadzoruje urad za varstvo konkurence Gazdasági Versenyhivatal (GVH). Pravilniki o lastništvu v medijih so zajeti v zakonu 1996/1, ki se nanaša na zakon o medijih. Zakon o medijih pa ne velja za tisk ne za internet. Zakon o medijih določa, da izdajatelji radijskih in televizijskih programov lahko naenkrat nadzirajo največ eno nacionalno postajo, dve regionalni in štiri lokalne postaje ali dvanajst lokalnih postaj. Zakon o medijih vsebuje tudi predpise o navzkrižnem lastništvu ali lastnikih iz tujine. Po Zakonu o medijih mora biti v nacionalnih postajah najmanj 26-odstotni delež v lasti Madžarov, uprava (board of directors) pa mora imeti madžarsko večino. Nobeno podjetje ne sme imeti pod nadzorom več kot 49 odstotkov glasov v podjetju, ki izdaja radijke in televizijske programe, kvota pa se nanaša tako na posredno kot neposredno lastništvo. Podjetja in osebe, ki imajo delež v nacionalnih radijskih in televizijskih hišah, ne morejo nadzorovati drugih medijev, izjema so specializirani mediji. Lokalni mediji ne morejo imeti deleža v drugih medijev, ki delujejo v istem okolju, razen dveh izjem: a) če se dva oddajna področja medijskih hiš ne pokrivata za več kot dvajset odstotkov; b) če ima druga postaja neizrabljen oddajni čas (vendar ne več kot 4 ure), prvi medij pa pripravlja program, ki se v 80 odstotkih razlikuje od programa na prvem kanalu. Zakon o medijih regulira tudi lastništvo različnih medijev. Podjetja ali osebe, ki imajo delež v nacionalnih časopisih ali tednikih, ne morejo imeti deleža v nacionalnih radijskih in televizijskih postajah in nasprotno. Če ima podjetje ali oseba delež v publikacijah, ki presegajo naklado 10.000 izvodov, vendar niso nacionalne, nimajo pravice, da imajo večinski delež v mediju, ki pokriva 80 odstotkov distribucije tega medija. Osebam ali podjetju ni dovoljeno, da imajo delež v več kot enem distribucijskem podjetju za tisk ali radijske in televizijske programe. Lastništvo v medijih spremlja tudi svet za radiodifuzijo (ORTT), katerega naloga je, da nadzira izvrševanje zakona o medijih. Urad za varstvo konkurence GVH pa nadzoruje primere, pri katerih bi spremembe lastništva lahko povzročila nelojalno prednost za lastnike ali ustvarile monopol. Mehanizem kontrole je najbolj nazorno prikazan v konkretnem primeru. Leta 2001 je Bertelsmann zahteval večinski delež v RTL Group, ki ima večinski delež v nacionalni komercialni televiziji, madžarskem RTL Klubu. Bertelsmann ima preko svojega hčerinskega podjetja Gruner und Jahr tudi večinski delež v nacionalnem časnikuu Népszabadság. Podjetje je kršilo zakon o medijih, po katerem lastnik, založnik ali ustanovitelj nacionalnega časopisa hkrati ne more nadzorovati tudi nacionalne televizijske postaje. Svet za radiodifuzijo ORTT je zahteval, da Bertelsmann proda enega od deležev v 180 dneh. Bertelsmann se je odločil, da bo prodal svoj večinski delež v nacionalnem časniku Népszabadságu. Bertelsmannov 49,9-odstotni delež je novembra 2001 kupila švicarska družba Riniger, ki ima v lasti že nekatere regionalne medije. Riniger je takrat imela v lasti številne madžarske dnevnike, v začetku 2003 pa je za 17,7-odstotka zrasel tudi njen delež v nacionalnem časniku Népszabadságu, s čimer je prevzela večinski delež tega časopisa. Urad za varstvo konkurence GVH je spomladi 2003 začel s preiskavo primera Riniger, ki si je zagotovil prednostne koristi v madžarskem tisku. Madžarska preoblikuje zakon o medijih iz leta 1996. Čeprav je težko verjetno, da bo spremenjeni zakon sprejet v parlamentu (za to potrebna dvotretjinska večina), je jasno, da bo bodo predlagane spremembe prinesle več svobode pri lastništvu, največ po zaslugi komunikacijskih tehnologij.

Moldavija
Peti člen zakona o tisku iz leta 1994 pravi, da ima pravico do ustanovitve periodičnega tiska ali tiskovne agencije vsaka pravna oseba Republike Moldavije ali polnoletna fizična oseba z državljanstvom Republike Moldavije, ki deluje oziroma živi na območju Republike Moldavije. Periodični tisk ali tiskovno agencijo lahko ustanovita dve ali več pravnih ali fizičnih oseb, ki so v tem primeru obravnavane kot soustanoviteljice. Tuje pravne in fizične osebe imajo pravico do deleža pri ustanovitvi periodičnega tiska ali tiskovne agencije, ki pa imajo v lasti lahko samo 49 odstotkov ustanovitvenega kapitala. Peti člen zakona o radiodifuziji pravi, da radijsko ali televizijsko družbo lahko ustanovi ena ali več pravnih ali fizičnih oseb iz Republike Moldavije s kakršno koli pravno strukturo, ki mora biti v skladu z obstoječo zakonodajo. Tuje pravne ali fizične osebe razen tistih, ki že sodelujejo v mešanih družbah z moldavijskimi partnerji, ne morejo ustanoviti avdiovizualnega medija na območju Republike Moldavije. Fizične ali pravne osebe imajo lahko v eni avdiovizualni družbi več kakor 50 odstotkov začetnega kapitala, vendar ne več kot 20 odstotkov začetnega kapitala v kateri drugi družbi. Telekomunikacijska podjetja in mreže radiodifuznih medijev ne morejo biti ustanovitelji ali solastniki radiodifuznih institucij oziroma svetov. Nekateri zelo splošni predpisi o konkurenci, ki se nanašajo na lastništvo v medijih, so zapisani v dveh drugih zakonih - zakonu o omejevanju monopola in pospeševanju konkurence (1992) in zakonu o varstvu konkurence (2000), vendar se doslej nanj niso nikoli sklicevali ali jih uporabili na področju medijev). V Moldaviji imajo nacionalni urad za varstvo konkurence, vendar ne nadzoruje medijskega področja. Medtem ko za tisk nimajo nobenega nadzornega telesa, pa dogajanje v lastništvu izdajateljev radijskega in televizijskega programa spremlja svet za radiodifuzijo. Pravila lastništva v medijih so upoštevana v smislu, da so vsi mediji, tudi tisti, ki oddajajo ali tiskajo tuje vsebine, registrirani kot lokalni; Pervyi Kanal v Moldove - televizijski kanal, ki predvaja večinoma program moskovske ORT, podobno je s časopisom Komsomol’skaya Pravda v Moldove. Večina lokalnih radiodifuznih medijev kritizira svet za radiodifuzijo, saj po njihovem mnenju dopušča na trgu preveč tujih, še zlasti ruskih izdajateljev radijskih in televizijskih programov. Lastniki medijev predvsem tiskanih medijih niso povsem znani. Čeprav se o njih širijo govorice, pa o pravih podatkih skoraj nihče ne poroča.

Slovaška
Čeprav je bilo v več kot desetletju veliko sprememb v medijski zakonodaji, je večina teh sprememb pripomogla k aktualnim političnim ciljem ali pa si je prizadevala popraviti glavne napake v obstoječi zakonodaji. Do leta 2000 ni bilo niti jasne medijske politike niti poskusa, da bi pripravili dokument, ki bi urejeval to področje. Bile so sicer spremembe v medijski zakonodaji, ki so odražale ad hoc politične interese, ter spremembe, s katerimi so zakonodajo poskušali uskladiti z zakonodajo EU. Koalicijske stranke so po novih parlamentarnih volitvah septembra 2002 razpravljale o zamisli, da bi osnovali ad hoc delovno skupino, ki bi predlagala medijsko politiko nove vlade, še zlasti o javni televiziji. Do konca leta nameravajo pripraviti tudi koncept državne kulturne politike, ki bi vključeval tudi medijsko politiko. Poleg tega so napovedali osnutek novega medijskega zakona in koncept digitalizacije televizije in radia ter načrtovane spremembe zakona o javni televiziji in radiu. Povsem mogoče je, da bodo do konca leta 2003 pripravili še koncept preoblikovanja državne tiskovne agencije TASR in spremembe zakona o radiodifuznih medijih.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
evropsko medijsko pravo
Medijska preža
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
mediji v svetu
Medijska preža
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Boris Čibej
Združene države Amerike: Predsedniške volitve v medijih kot športni spektakel
Mirt Komel
Združene države Amerike: No, You Kant
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Karmen Šterk
Združene države Amerike: Yes we Kant
Sonja Merljak Zdovc
»Upam, da mu ne bo uspelo«
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Sonja Merljak
Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka
Goran Ivanović
Informacija je v ospredju demokratičnega komuniciranja
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Borut Osonkar
Altermondializem v Le Monde diplomatique
Marta Gregorčič
Zakaj je Le Monde diplomatique v slovenščini bolj političen od francoskega originala?
Mitja Svete
Pomanjkanje koncepta
Gal Kirn
Celostranske podobe avtomobilov v altermondialnem časopisu?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Saša Banjanac Lubej
Avantura, imenovana osrednja Azija
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Metka Dedakovič
4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike
Saša Bojc
Danski Media Watch
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Saša Bojc
Novinarstvo: smrtonosno polje
Gojko Bervar
Slovaški Press Watch
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Nika Susman
Le Monde vrača udarec
Sandra Bašić-Hrvatin, Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Huttonova preiskava – javni servis na zatožni klopi
Sonja Merljak
ZDA: Američani o aferi BBC
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Tanja Taštanoska
Italija: Gasparrijev zakon grožnja demokraciji
Aleksej Simonov
Rusija: Posebnosti ruskega lova na race
Nika Susman
V 80 časopisih okoli sveta
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Saša Panić
Mainstream in alternativni mediji v Veliki Britaniji
Shivani Chaudhry
Svetovni socialni forum, kot ga je nekdo občutil
Bibliowwwgrafija
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Lucija Bošnik
Nepal: Novinarji med maoisti in oblastjo
Matjaž Manček
Brazilija: Državni in korporativni interesi zapirajo medijski prostor
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Jean-Pierre Tailleur
Francija: Korektnost, omadeževana z dezinformacijami
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Uroš Urbas
ZDA: Tudi smešenje predsednika je del demokracije
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Kaja Jakopič
Lahko si hkrati patriot in novinar
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Herta Toth
Madžarska
Ženske v volilni kampanji
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Pošast hodi po Evropi
Horst Röper
Nemčija - V nenehnem sporu z uradom za varstvo konkurence
Uroš Urbas
Avstrija - WAZ od Krone Zeitunga zahteva distanco od Haiderja
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Sebastian Reinfeldt
Avstrija - Haider uničuje demokracijo
Sonja Merljak
ZDA - Navodila urednikom za uporabo novinarjev
Uroš Urbas
Nemčija - Kirchov medijski koncern se ruši
Saša Bojc
ZDA - Pritiski oglaševalcev na lokalne televizije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija - Nastaja enotni urad za komunikacije
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Lucija Bošnik
Digitalna sinergija že, kaj pa kakovostno novinarstvo?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Nadire Mater
Odpustili 3000 medijskih delavcev
Mojca Širok
Nadzorovana neodvisnost
Bernard Nežmah
Naravni spoj med novinarji in oligarhi
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Gašper Lubej
Subvencije medijem v Evropi
Lucija Bošnik
Cene novinarske resnice
Novinarski večeri
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
29.10.1999
Nadire Mater
Polnočni ekspres
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
evropska unija
Medijska preža
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Tanja Petrović
Tako evropsko
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko komisijo zanima neodvisnost regulatorjev medijev
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Mojca Planšak
Zagovorništvo javnega interesa in pravic manjšin v medijih
Admir Baltić
Mediji in manjšine v Sloveniji in Veliki Britaniji
Janja Rošer
Prostovoljci ustvarjajo manjšinski radio
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Mihela Zupančič
Kako bo o Evropski uniji poročala STA?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Neva Nahtigal
Novinarski kažipot po labirintih Evropske unije
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Mojca Pajnik
Evropska unija, volitve in mediji
Mojca Širok
En sam novinarski sindikat
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Peter Preston
Budnost za skupno stvar
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Evroza
Novinarski večeri
18.12.1997
John Palmer, Edvard Žitnik
Evropa v novinarskih srcih
Omizja
03.03.2006
Rastko Močnik, Renata Jambrešič Kirin, Bojan Baskar, Marta Gregorčič, Boris Vezjak, Mitja Velikonja
Evroza - Kritika novega evrocentrizma
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
mediji v vzhodni in jugovzhodni Evropi
Medijska preža
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Tanja Petrović
Tako evropsko
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Ines Kuburović
Slovenski mediji o volitvah v Bosni in Hercegovini: Utrjevanje podobe brezperspektivne države
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Tanja Petrović
Strokovnjaki brez spomina: Slovenija in »zahodni Balkan«
Ivan Čolović
Kaj bi Srbija v Evropi?[1]
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Noseč to zapadno kulturo doli na slovanski jug«
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Predrag Lucić
Laku moć, voljena Hrvatska
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Lana Zdravković
Ante Gavranović: Medijska obratnica – Novi čitatelji traže drugačije novine
Boris Čibej
Demokratične čistke
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Lana Zdravković
Link, revija za razvoj elektronskih medijev
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Saša Bojc
Poročilo Mednarodnega tiskovnega inštituta (IPI)
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Boris Čibej
Rusija: Ponarejeni intervjuji in črni novinarski PR1
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Beata Klimkiewicz
Poljska
Od liberalizacije do stroge regulacije
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Petar Luković
Srbija - Povedati fašistu, da je fašist
Snježana Milivojević
Srbija - Molk ne zabriše preteklosti
Aleksandra Maček
Makedonija - Mediji kot "varuhi nacije"
Saša Banjanac Lubej
Hrvaška, Srbija - Konec ilegalnega uvoza tiska
Jasmina Popović
Ko novinarji čistijo stranišča
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Gašper Lubej
Makedonija
Profesionalizem zamenjala etnična lojalnost
Ranko Vujović
Črna gora
Kako medije izmakniti državnem nadzoru
Goran Ivanović
Hrvaška
Nevihta nad Latinico
Tamara Spaić
Seksgate na srbski način
Ahmed Burić
Čigavo je Oslobođenje?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Beata Klimkiewicz
Biti državen ali ne?
Peter Bajomi-Lazar
Cena za državno podporo
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
Saša Andonovski
Predlog medijskega zakona kot skrivnost
Denis Latin
Soočenja okrog konkretnih problemov
Snježana Milivojević
Bila je to najbolj umazana kampanja doslej
Milan Milošević
Napovedi so bile točne
Beata Klimkiewicz
Neškodljiva parodija
Gordana Suša
Skozi gozd do nove televizije Srbija
Laszlo Seres, Barbara Bizjak
So javni mediji sredstvo vladanja?
Lucija Bošnik
Načrtno potiskanje v kaos
Snježana Milivojević
Kako uničiti javnost
Sandra Bašić-Hrvatin
Dosje o represiji
Ognjen Tvrtković
Analiza pisanja beograjske Politike
Remzi Lani
Pismo koordinatorju Pakta stabilnosti
Boris Rašeta
Kaj bo z državnimi mediji na Hrvaškem?
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Hrvaške parlamentarne volitve 2000 - monitoring televizije
Dragan Bisenić
Kriza neodvisnega novinarstva v Srbiji
Vladan Mićunović
»Jeklena« kontrola državnih medijev
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
Milan Šmid
Preizkusni poligon za deregulacijo medijev
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Alexandre Lévy
Smrt neodvisnega informiranja v Srbiji
Dragiša Drašković
Slovenija v očeh srbskih medijev
Brankica Petković
Komu vasi lepo gorijo?
Snježana Milivojević
Politično življenje Srbije v informativnih medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Hard-Core politika in X-rated mediji
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Brankica Petković
Šola profesionalne solidarnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Republika
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Titostalgija
Novinarski večeri
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
19.06.2000
Jacek Žakowski, Tomaž Gerden
Vzhodno od "raja"?
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.04.1999
Anna Zarkova, Mojca Širok
Kaj hoče ženska
10.11.1998
Senad Pećanin, Jani Sever
Politika z drugačnimi sredstvi
30.01.1998
Milka Tadić, Blerim Shala, Blanka Doberšek
Smrt velike Srbije
14.05.1997
Aleksandar Tijanić, Mišo Alkalaj
Novinarstvo in nacionalni interes