Samo še nekajkrat boste šli spat, pa bo Slovenija postala članica Evropske unije. Vsaj uradno, če se v svojih glavah še niste privadili evropskemu načinu razmišljanja in delovanja. Mečete papirčke na tla? Fej, to ni evropsko. Se derete na tiste, ki mislijo drugače kot vi? Ne obvladate demokracije. Govorite samo slovensko? Kako se boste znašli v Evropi?

Pil, tematska številka, januar 2004, str. 7

Nikoli v času partijskega enoumja in jugoslovanskega totalitarizma nisem videl okoli sebe toliko rdečih, komunističnih zvezd, kot sem spomladi leta 2004, torej v času demokracije rumenih, evropskih. Rečeno manj cinično, kot je videti prvi hip, nisem se mogel znebiti občutka, da smo šele poldrugo desetletje po opustitvi poti socialistične revolucije končno uresničili programski verz iz Internacionale »Bili smo nič, bodimo vse«; da smo šele po ločitvi od prejšnje skupnosti enakopravnih narodov in narodnosti, jugoslovanske, prišli v novo skupnost enakopravnih narodov, evropsko; da smo šele s parlamentarnim političnim sistemom zares doživeli popolno partijsko disciplino, saj so vse pomembne slovenske stranke in institucije brez izjeme zagovarjale vstop v Evropo; da smo šele zunaj prejšnjega jugoslovanskega federalističnega okvira dosegli njegovo ideološko maksimo bratstva in enotnosti; da smo po vsega trinajstih letih neodvisnosti znova uresničili tisočletne sanje; da smo šele sedaj, kakor se gromko konča slovenska himna, zares izkusili, »Da rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!«; da smo šele po zapustitvi »Zahoda evropskega Vzhoda« postali »Vzhod evropskega Zahoda«. Šele sedaj, po desetletjih življenja ob slovensko-italijanski odprti meji/confine aperto, ki sem jo včasih prečkal tudi večkrat na dan, sem izvedel, da je na njej stal zid, ki je bil podrt šele na zgodovinski dan 1. maja 2004. In navsezadnje, šele zdaj sem se zavedel, kako globoko evropsko je bilo že v mojem otroštvu jesti Eurokrem podjetja Takovo iz Gornjega Milanovca, prav tako kot Nutello ali Kinder Lado!

Mantre novega evrocentričnega metadiskurza na Slovenskem nastajajo, se prijemljejo in se tako normalizirajo na vseh področjih družbene resničnosti: v političnem življenju, v medijih, v množični kulturi, v oglaševanju, v vsakdanjem govoru. Žebranje o evropskosti česar koli – politike, vedenja, kvalitete blaga, kulturne ustvarjalnosti, znanja ipd. – je razsejano po javnem diskurzu, je njegova stalnica: »Evropa je zares postala magična formula, moralni koncept« (Puntsch­er Riekmann, 1997, 64), »alfa in omega« (Mastnak,1998, 11)[1]. Evro je torej trend, je modno, je in, je naprednejše, je boljše in večje: skupaj gradimo Evropo z več duše, z večjo soudeležbo, z večjimi medsebojnimi izmenjavami, pa tudi z večjo blaginjo, pravi predsednik italijanskega sindikata CISL[2]. Vse, kar je kaj vredno, je evropsko in Slovenija končno postaja del tega: z vstopom v Evropsko zvezo (ez) smo, po besedah takratnega zunanjega ministra, korak bliže temu evropskemu središču, evropskim tokovom, evropskemu življenju, evropski blaginji, evropski dinamiki in tako naprej[3].

Hkrati je seveda slabo, zaostalo, preživelo, out tisto na drugi strani: Balkan, Vzhod, socialistična preteklost itn. Slovenija je z vstopom v ez zbežala iz balkanskega prekletstva, je poročal novinar španskega El Paisa, končalo da se je obdobje najdaljše in najstrašnejše diktature v sodobni Evropi – komunistične diktature (italijanski minister za dežele)[4], najhujšega totalitarizma, ki je gnjavil slovenski narod skoraj 50 let, katerega značilnost je bila miselnost suženjstva (nekdanji beograjski rimskokatoliški nadškof slovenskega rodu)[5], šele danes se zares končuje 2. svetovna vojna (predsednik italijanskega sindikata CISL)[6]. Slovenija da se je maja 2004 končno umestila v zahodno družino držav (predsednik države)[7].

V pričujoči študiji sem se odločil raziskati načine oblikovanja, delovanja, vsebine in razsežnosti novega evrocentrizma, kakršen se je razvil pri vstopanju Slovenije v Evropsko zvezo in ki je tvoril nekakšen povezujoč, četudi notranje diferenciran hegemonski in dominantni metadiskurz. Pri tem sem zanemaril nekatere druge, kritične, zadržane, ki so se prav tako razvili v tem času. Spodbudo za to sem dobil, ko sem najprej naključno, potem bolj načrtno opazoval njegovo vsenavzočnost in vseobsežnost. Priznam, sprva me je vse skupaj zabavalo, nato sem se čedalje bolj čudil, včasih tudi ujezil – verjetno je to ponekod zaznati tudi v stilu pisanja, ki sem ga izbral – dokler se nisem odločil, da bom analiziral njegovo vizualno in tekstualno govorico. Osredotočil sem se predvsem na čas, ko je novi evrocentrični metadiskurz dosegel svoj vrhunec, »eukstazo«: pomlad in zgodnje poletje 2004 z vrhuncema pred in med formalno vključitvijo deseterice v ez 1. maja 2004 in pred volitvami v evropski parlament 13. junija 2004.

Pri tem sem se ravnal po napotilu v zda delujočega nemškega družboslovca Andreasa Huyssena (1995, 42) da je »kritična refleksija najbolj potrebna v času preobilja poenostavljanj in krilatic«. Tako so se mi porajali trije sklopi vprašanj, ki ustrezajo strukturi te analize in posledično poglavjem v knjigi (drugemu, tretjemu in četrtemu). Prvič, zanimala sta me nastanek in logika delovanja tega novega evrocentričnega metadiskurza (II. poglavje, Eutopija). Kako je mogoče, da smo v tem dominantnem govoru dobesedno iste sintagme poslušali – kot kažejo primeri na naslednjih straneh – tako s političnih govorniških odrov kot s cerkvenih prižnic, tako v potrošništvu kot na estradi, tako od t. i. razumnikov kot šolnikov? Tako v državniškem kot vsakdanjem govoru, tako v reklamnih kot izobraževalnih sporočilih, tako med pomladniki kot med silami kontinuitete, narodnjaki in gospodarstveniki, akademiki in kulturniki, javnimi osebnostmi in naključnimi intervjuvanci? In to sinhrono, sistematično, nenehno? Kaj je povezovalo vse te razne diskurze, od daleč gledano tako različne, v en nekonfliktno vseobsegajoč triumfalni meta (mega?) diskurz?

Drugič, lotil sem se njegove vsebine (III. poglavje, Euldorado). Kateri sinonimi oziroma pomeni za Evropo so nastajali (oziroma, zavajajoče krajše, Kaj pomeni Evropa?)? Kakšne značilnosti ima (kaj torej pomeni biti evropski, kaj najbolje karakterizira to Evropo?)? Kakšne besedne zveze, samostalniki in pridevniki se najpogosteje uporabljajo v zvezi z njo, kateri izražajo njeno »bistvo« in »nujnost vstopa« Slovenije vanjo? Kakšni so njeni označevalci, katere konotacije nosita njena simbologija in obredje? Dalje, kdaj se Evropa, evropski in podobne izpeljanke uporabljajo popolnoma brez obrazložitve oziroma so same zase dovoljšna obrazložitev? Navsezadnje, kaj pa Evropa ni, kako se vstop vanjo – oziroma ves novi evrocentričen diskurz – kritizira, ironizira, zavrača? In tretjič, zanimale so me same razsežnosti tega novega evrocentrizma (sklepno, iv. poglavje, z naslovom Eugoizem), predvsem v smislu, kakšna nova izključevanja prinaša (kaj je onstran te Evrope, celo nasproti tej Evropi, kakšne so njene nove periferije, kakšno Neevropo ustvarja?); kakšne nove dihotomizacije in hierarhizacije prinaša; kaj se v zgodovinski konstrukciji tega samega »Eurolanda« pozablja, prikriva, čemu se izogiba?

Naslov knjige seveda aludira na nevrozo v psiho­ana­litičnem smislu, »ki ne utaji realnosti, le ničesar noče vedeti o njej« (Freud, 1987, 393). Med analiziranjem nabranega gradiva sem imel večkrat občutek, da konstruiranje Evrope, rečeno s Freudom »fantazijskega sveta«[8], spominja na odvračanje nevrotika »od dejanskosti, ker je ta – v celoti ali delno – zanj neznosna« (Ibid., 11). Nevroza torej »tako ali drugače popači razmerje bolnika do realnosti« in »služi kot sredstvo, kako se lahko pred njo umakne, in v svojih težjih oblikah pomeni direktni beg iz realnega življenja« (Ibid., 391). Praviloma se »zadovoljuje s tem, da se izogiba zadevnemu koščku realnosti in da se varuje pred soočenjem z njim«. (Ibid., 394). Njeni »simptomi so simbolični izraz psihičnega spopada s koreni v infantilni zgodovini subjekta«, kažejo pa se kot »proizvodi kompromisa med željo in obrambo« (Laplanche, Pontalis, 1992, 265). Novi evrocentrični metadiskurz se po mojem mnenju uvršča prav sem, v ta ambivalentni položaj »med željo (po Evropi) in obrambo (pred Neevropo)«.

V tej študiji sem namenoma in popolnoma puščal ob strani javne debate in tudi lastno razmišljanje o vsebinskih dilemah – prednostih/slabostih, ne/upravičenosti, ne/potrebnosti, ne/ugodnostih – vstopa Slovenije v ez. Zanimalo me je predvsem to, kako se je novi evrocentrizem konstruiral, predstavljal in potem interpretiral ter kakšne (materialne) razsežnosti je dosegal. Evroza pa ni zamišljena zgolj kot dokument časa, mikroanaliza tega, kar se je takrat delalo, mislilo in dogajalo: opozoriti hočem tudi na, da parafraziram, »slovenski prispevek k evrocentrični blaznosti«, na širšo platformo novega hegemonskega metadiskurza združene Evrope, ki se je uveljavila in dosegla specifične razsežnosti tudi pri nas. Ker se, rečeno z Derridajem (1990, 8), »abstraktni pojmi vedno skrivajo v čutni figuri«, ker se tako ali drugače upredmetijo, sem nabral in analiziral velik kup tozadevnega gradiva: plakate, letake, brošure, prospekte, intervjuje, vabila, govore, fotografije, zgibanke, simbole, nagradne igre, s posebno velikim veseljem pa tudi tako bizarne kuriozitete, kot so lizike z znakom €, žvečilni gumi Euro, embalažo za čepke za ušesa z znakom ez, nekakšne šesterokrake krofe s kratico EU, evrokravate, -majice in -rutice, evronakupovalne vrečke, -knjižna kazala, -zemljevide, -obeske za ključe in -dežnike, -avtomobilske senčnike in -embalažo za kvas z evromotivi, evropsko modre skodelice in lončke za kavo z zlatimi zvezdicami in imeni vseh držav članic ali pa bele z modrimi, poštne žige s simboli ez, evrokalkulator, evrospominske kape in -hranilnike, evromotive na novih dokumentih in registrskih tablicah, fotografije modro-rumeno pobarvanih obrazov in drugih delov telesa, če drugega namnoženega evrokiča iz propagadnih akcij in priložnostnih stojnic niti ne omenjam.

Največ obravnavanih primerov je seveda iz slovenskega okolja, nekaj pa tudi iz drugih novih članic. Še pojasnilo v zvezi z navajanjem v pričujoči študiji: v narekovajih so citati iz znanstvene literature ali uveljavljene strokovne sintagme; v poševnem tisku pa ideološki, torej novi evrocentrični diskurz, ki ga analiziram: originalna besedila, odlomki in izrazi.