N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
uvodnik
reguliranje medijskega pluralizma
spreminjanje zakona o medijih
kadrovske spremembe v medijih
medijska kronika
it
multikulturalizem in mediji
družba in mediji
v medijih
položaj novinarjev
le monde diplomatique
mediji in manjšine, velika britanija in slovenija
recenzije in prikazi
ekskrementi
fotografija
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
V tem poglavju Medijske preže predstavljamo izkušnje in poglede dosedanjih udeležencev v projektu »Prihodnost večkulturnih družb v Evropi in vloga medijev - Dobre politike in prakse iz Združenega kraljestva« (Future of multicultural societies in Europe and the role of the media - Good policy and practice from the UK), ki ga od oktobra 2005 izvaja Mirovni inštitut s podporo Britanskega veleposlaništva v Ljubljani.

Dobre prakse
Poglavitni namen projekta je bil odpreti možnost slovenski širši javnosti, ustvarjalcem kulturne in manjšinske politike, medijskim strokovnjakom, novinarjem, predstavnikom manjšinskih in skupnostnih medijev, da se seznanijo z britanskimi mehanizmi javne politike, medijsko prakso, prizadevanji države, medijev, manjšinskih skupnosti in nevladnih organizacij pri razvoju multikulturne družbe in odgovornosti medijev. Med drugim je projekt vključeval predavanja novinarjev in strokovnjakov iz Velike Britanije v Sloveniji o medijski in kulturni raznolikosti ter tudi obisk slovenskih novinarjev, aktivistov in strokovnjakov iz osrednjih in manjšinskih medijev v medijskih hišah in sorodnih medijskih organizacijah v Veliki Britaniji. Tako sta Ranka Ivelja, novinarka Dnevnika in članica Novinarskega časnega razsodišča ter Vili Einspieler, novinar Dela in predsednik Novinarskega častnega razsodišča v decembru 2005 obiskala britansko Pritožno komisijo za tisk (Press Complaint Commission) ter časopisna ombundsmana (Reader’s Editor) pri Guardianu in Timesu v Londonu. Mojca Planšak, takrat odgovorna urednica radia MARŠ in Neva Nahtigal, aktivistka na področju manjšinskih medijev in svobodna novinarka sta januarja 2006 obiskali nevladni organizaciji, ki si prizadevata za svobodo in odgovornost medijev, Campaign for Press and Broadcasting Freedom v Londonu ter MediaWise v Bristolu. Februarja 2006 pa sta pripadnika romske in bošnjaške skupnosti v Sloveniji, ki aktivno delujeta tudi na novinarskem področju, Janja Rošer (romska radijska produkcija Romic) in Admir Baltić (urednik časopisa Bošnjak ter soustvarjalec skupnostne oddaje Podalpski selam na Radiu Študent) obiskala skupnostni - community Desi radio, ki deluje za Panjabi manjšino v Londonu ter Sound vision, skupnostni radio za več etničnih skupnosti v Londonu. Kakšne so bile njihove izkušnje, koliko so britanske dobre medijske prakse lahko prenosljive v slovenski medijski prostor, ali se je od Britancev mogoče naučiti multukulturalizma ter ga uspešno uvajati v domačo medijsko pokrajino, so predstavili v člankih, ki sledijo.

izpis

Ranka Ivelja

Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Britanske izkušnje s Pritožno komisijo za tisk – Novinarski kodeks bi morali za svojega vzeti tudi uprave in lastniki medijev
Slovenski mediji so v zadnjih letih opazno porumeneli. Raven spoštovanja novinarskih etičnih oziroma profesionalnih norm, zapisanih v Kodeksu novinarjev Slovenije, se je znižala zlasti z zaostritvijo konkurenčnega boja med elektronskimi mediji, pa tudi s tekmo na tabloidnem trgu, kjer se morda najostrejši boj bije med tabloidoma Slovenske novice, ki se je na slovenskem trgu že zasidral, in Direktom, ki ga še osvaja. Najhuje pri tem je, da konkurenčni boj med mediji tudi doslej kakovostne oziroma verodostojne medije rine na rumeno stran. Ni naključje, da se v časopisju fotografije povečujejo in besedila skrajšujejo, časa za pripravo in preverjanje novinarskih prispevkov pa je vse manj. Pritiske po dnevnem produciranju odmevnih, prodajnih zgodb zlasti mladi novinarji težko zdržijo. Kršitve kodeksa so zato pravzaprav samoumevne.

Slovensko častno razsodišče (NČR), skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (SNS), se na pritožbe odziva, kolikor more ažurno, razsodbe sprejema večinoma soglasno, pri obsodbi ravnanja, ki ni skladno s kodeksom, pa ne okleva – obsodilnih razsodb je razmeroma veliko. Kljub vsemu pa najbrž ni pretirana trditev, da lahko NČR zaradi svojega statusa in organiziranosti neljuba dogajanja v slovenski časopisni industriji le bolj ali manj opazuje. Razsodbe NČR so namreč praviloma objavljene le na spletnih straneh NČR in DNS, kršilci kodeksa pa se nanje lahko požvižgajo – mediji so namreč zavezani objavljati razsodbe NČR le moralno. Na srečo ima NČR (še) dovolj avtoritete, da njegove razsodbe štejejo in da novinarjem, ki se znajdejo pred njim (iz »resnih« pa tudi iz rumenih medijev), ni vseeno, kako bo razsodišče razsodilo. Precej bolj – tako kaže praksa – pa je za razsodbe vseeno urednikom, ki se le s težavo odločijo za objavo razsodbe, ko ta v negativno luč postavlja njihov medij. Kako okrepiti vpliv in pomen NČR oziroma doseči večjo veljavo določil kodeksa, preden začnejo časopise pokopavati milijonske tožbe in preden zadeve »uredi« država, bomo zato premislili v luči organiziranosti oziroma načina delovanja sorodnega britanskega organa – Pritožne komisije za tisk (Press Complaints Commission).

Pritožna komisija za tisk
Prvo telo novinarske samoregulacije – Tiskovni svet (Press Council) – so v Veliki Britaniji ustanovili leta 1953. V osemdesetih letih, ko so britanski trg preplavili tabloidi, med katerimi so nekateri dnevno kršili pravila etičnega novinarstva, se je v vladnih strukturah okrepilo prepričanje, da tiskovni svet ni dovolj učinkovit organ in da bi morda veljalo razmisliti o ostrejši zakonski regulativi. Leta 1990 je posebna komisija vseeno predlagala ustanovitev novega nevladnega telesa, ki »naj bi v 18 mesecih dokazalo, da se lahko dovolj učinkovito postavi po robu neetičnemu pisanju«, ki so ga označevali zlasti grobi posegi v zasebnost. Leta 1991 so ustanovili nevladno pritožbeno komisijo za tisk in prvič napisali tudi kodeks. Ta (v različici iz aprila 2004) vsebuje 16 določil, ki zadevajo točnost in natančnost objavljenega, zasebnost, metode zbiranja informacij in posebno pozornost do bolj ranljivih družbenih skupin. Britanski kodeks posebno varuje otroke (podobno tudi slovenski), nedolžne svojce ali prijatelje obsojenih za kazniva dejanja (ti so lahko omenjeni le v primeru, če je to nujno potrebno za zgodbo), žrtve spolnih napadov (do pravnomočne obsodbe morajo novinarji zamolčati tudi okoliščine, zaradi katerih bi te ljudi kdo utegnil prepoznati, imen žrtev ali prič, mlajših od 16 let, pa sploh ni dovoljeno objaviti) in bolnike.

Tako uredniki kot lastniki so se zavezali, da bodo v svojih časopisnih hišah kodeks spoštovali. Ti tudi zagotavljajo finančna sredstva za delovanje komisije, ki je leta 2004 za svoje delo porabila 1,7 milijona funtov. Zadostna finančna sredstva komisiji med drugim omogočajo zaposlitev ducata profesionalcev – pravnikov in drugega osebja –, hitro odzivanje in realne možnosti, da o pomenu spoštovanja kodeksa široke skupine ljudi osveščajo tudi »na terenu«, na raznih srečanjih, okroglih mizah in seminarjih po vsej državi. Kot zanimivost: kodeks je preveden tudi v bengalščino, urdu, somalščino, kitajščino in v jezik za slepe, pritožbo pa lahko napišejo prizadeti bralci sami ali s pomočjo zaposlenih v komisiji.

Komisija je, kot radi poudarjajo v njenem vodstvu, neodvisna tako od vlade kot od izdajateljev (lastnikov) časopisov. V 17-članskem telesu, v katerem sedijo ugledni predstavniki javnosti, večinoma univerzitetni profesorji, tisk oziroma novinarstvo zastopa le sedem ljudi; vsi so izključno uredniki (v našem častnem razsodišču sedijo izključno novinarji in uredniki). Lastniki britanskih časopisnih hiš sicer prispevajo finančna sredstva, a to je tudi vse, drugih pravic menda nimajo. Toda če komisija ugotovi, da je določen časopis kršil kodeks, razsodbo kršitelj objavi v celoti. Menda se ne zgodi, da kakšen medij ne bi hotel objaviti razsodbe, pa čeprav so te razmeroma dolge in lahko zahtevajo tudi celotno časopisno stran. (Da so razsodbe predolge, je eden od »argumentov« slovenskih časopisov, s katerimi zavračajo objavo razsodb.)

Več storijo, da pride do dogovora med časopisom in pritožnikom
Pot od pritožbe, potem ko jo komisija oceni kot upravičeno, do morebitne obsodilne razsodbe je drugačna kot pri nas. Predvsem veliko več storijo za to, da pride do dogovora med časopisom in pritožnikom. Potem ko je časopis seznanjen s pritožbo, ima na voljo več možnosti ukrepanja oziroma poprave škode. Pritožniku se lahko javno opraviči, lahko objavi popravek, novinar lahko napiše še en članek, v katerem navedejo prej neznana ali zanemarjena dejstva oziroma drugo plat zadeve, ali pa zgolj pojasnijo, zakaj se s pritožbo ne strinjajo. Če se pritožnik s tem pojasnilom ali predlaganim odzivom strinja, je pritožba rešena. Če obe strani vztrajata pri svojih argumentih, komisija obravnava pritožbo in sprejme razsodbo. Pri soočanju argumentov obeh strani v pisni in osebni komunikaciji sodelujeta pooblaščeni koordinator za stike s komisijo na časopisu in osebje komisije. Če je potrebno, zaposleni pri komisiji raziščejo ozadje zgodbe, ki jo obravnava prispevek. Praviloma obravnavajo le pritožbe, ki pritožnike zadevajo neposredno, občasno pa dopustijo izjeme – če gre za zadevo, ki je v širšem javnem interesu. Leta 2004 je komisija dobila 3618 pritožb. Približno polovico so predstavljali primeri, v katerih je bila kršitev kodeksa verjetna. Kar v 98 odstotkih teh primerov končna razsodba komisije ni bila potrebna, saj sta se pritožnik in časopis s pomočjo osebja komisije prej pogodila. To je tudi glavni cilj.

Predsedujoči komisiji sir Christopher Meyer je v letnem poročilu za leto 2004 dejstvo, da v tako velikem odstotku pride do dogovora, poudaril kot poseben dosežek. Njegova utemeljitev je zanimiva tudi z vidika aktualnih sprememb slovenskega zakona o medijih. »Od 713 pritožb, kolikor jih je komisija prejela v letu 2004, je za 333 ocenila, da so upravičene. Pet zaposlenih uradnikov je v pogajanjih s časopisi doseglo dogovor v 327 primerih. Komisija je na koncu torej razsodila le v šestih primerih. Te številke so jasen odgovor tistim, ki trdijo, da bi morali pravico do popravka zavarovati in urediti z zakonom,« je poudaril Meyer. Dodajmo, da so pritožbe v 92 odstotkih napisali »navadni« ljudje (čeprav seveda najbolj odmevajo pritožbe znanih osebnosti, denimo Paula McCartneya, Allegre Versace ali bivše žene Eltona Johna, ki so se pritožili zaradi domnevno neupravičenega vdora v zasebnost), kar 60 odstotkov vseh pritožb pa se je nanašalo na točnost zapisanega oziroma na pravico do popravka. Zaradi domnevno nedovoljenih posegov v zasebnost se je pritožila dobra desetina pritožnikov.

Kaj se lahko naučimo iz britanskih izkušenj s samoregulacijo?
Nobene ureditve, naj se zdi njenim oblikovalcem in izvajalcem še tako dobra, ni smiselno kar tako prenašati v drug sistem, z drugačnimi rešitvami in drugačno tradicijo. Na podlagi izkušenj in organiziranosti britanske Pritožne komisije za tisk (in drugih sorodnih samoregulacijskih teles) pa bi vsekakor veljalo razmisliti o tistih konceptualnih in organizacijskih spremembah, s katerimi bi dosegli, da bi razsodbe Novinarskega častnega razsodišča bolj odmevale v širši javnosti, da bi jih mediji objavljali tudi v manj odmevnih primerih in da bi kodeks poleg novinarjev in urednikov za svojega vzele tudi uprave medijskih hiš oziroma lastniki. Med slednjimi so zdaj žal tudi taki, ki v kršenje kodeksa zavestno privolijo, ker je prav to primerjalna prednost, s katero osvajajo trg oziroma povečujejo naklado in dobiček. Morda bi veljalo znova razmisliti tudi o že stari in za mnoge sporni ideji tiskovnega sveta, v katerem bi poleg novinarjev in urednikov o morebitnih kršitvah etičnih oziroma profesionalnih norm sedeli tudi ugledni predstavniki iz vrst nevladnih organizacij, univerz in širše javnosti.

Največja prednost novinarske samoregulacije je, da omogoča visoko raven spoštovanja etičnih standardov, ne da bi ob tem žrtvovali svobodo tiska. Toda država bo v samoregulacijo privolila le, če bo ta dovolj učinkovita.

izpis

Vili Einspieler

Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
V Veliki Britanijiso stopili na rep brezobzirnemu, neprofesionalnemu in neetičnemu novinarstvu v rumenih medijih pod prisilo države, ki se zdi vse bolj realna tudi v Sloveniji – Golo prenašanje tujih modelov, ki se zaradi različnosti družbenih razmer ne obnese, lahko škodi novinarstvu
Novinarsko častno razsodišče (NČR), ki se srečuje s podobnimi kršitvami profesionalnih in etičnih standardov kot Pritožbena komisija za tisk (Press Complaints Commission – PCC), nima prav nobenih razlogov za slabo vest. V javnosti je sicer mogoče slišati očitke, da bi bile razsodbe NČR bolj verodostojne, če o pritožbah čez novinarstvo ne bi odločali le novinarji, vendar gre za posplošena mnenja in ocene, ki ne izhajajo iz resne analize dejanskega dela samoregulacijskega organa Društva novinarjev Slovenije (DNS) in Sindikata novinarjev Slovenije (SNS).

NČR gleda na poklicne standarde kot strokovnjak, ki pozna medijske posebnosti, predvsem pa novinarstvo in njegove širše etične zahteve. V predhodnem postopku se lahko posvetuje tudi s strokovnjaki za etiko javne besede, množične medije, medijsko pravo in za druga področja, če predmet spora presega možnosti presoje na temelju določil Kodeksa novinarjev Slovenije. Razsodbe NČR so utemeljene na mednarodno priznanih standardih, ki veljajo v novinarskem poklicu in katerih slovensko različico je sprejelo DNS skupaj s SNS. Zato tudi ni nobenih vsebinskih razlik, če primerjamo razsodbe NČR in PCC. Za ponazoritev zadostuje, če pod drobnogled vzamemo vdor v zasebnost. Skupna ugotovitev bi lahko bila, da ni mogoče enkrat za vselej določiti meje med pravico posameznika do zasebnosti in pravico javnosti do obveščenosti.

Razsodbe objavljajo tudi rumeni tiskani mediji
Kodeks novinarjev Slovenije v poglavju Pravice novinarjev in razmerja do javnosti tudi določa, da nihče ne sme brez soglasja novinarja pomensko spremeniti ali predelati njegovega izdelka. Novinar ima pravico podpisovati prispevke. Zato ga ni mogoče podpisovati brez njegove vednosti ali proti njegovi volji. Gre za pravico do ugovora, ki jo žal slovenski novinarji, kot ugotavlja NČR pri obravnavi vrste pritožb, velikokrat ne uporabijo. Za takšno ravnanje pogosto obstajajo objektivni vzroki, vendar so tudi primeri, ko se poskušajo novinarji na ta način izogniti odgovornosti. Kljub temu gre za primer dobre prakse, ki ga, denimo, britanski kodeks etike ne pozna. V PCC pravijo, da je to cena, ki so jo plačali na račun sestave njihovega samoregulacijskega organa, ker so vanj pripustili le urednike in ugledne predstavnike širše javnosti.

Iz drugega zornega kota je velik dosežek PCC, da njihove razsodbe v celoti objavljajo tudi rumeni tiskani mediji. Čeprav NČR, ki razsoja tudi o pritožbah čez novinarstvo v elektronskih medijih, nima v rokah instrumenta, ki bi jih prisilil, da bi sprejeli odgovornost do bralcev, poslušalcev in gledalcev, ni pravo vprašanje »rumeni mediji – da ali ne«. Zmotno je tudi prepričanje, da v njih kratko malo ni novinarjev, ki si prizadevajo za lastno verodostojnost, ker naj jim ne bilo mar, da je kredibilnost njihov največji kapital. Res pa je, da zoper novinarstvo, ki si ga na slovenskem medijskim trgu, na primer, občasno privošči novi dnevnik Direkt, pritožbe na samoregulacijski organ niso zadosten ukrep. Pridobivanje bralcev na način, ki ga je izbral Direkt, neposredno škodi ugledu slovenskega novinarstva in ni v skladu s častjo, ki jo od uredništev posameznih medijev in novinarjev zahtevajo etični standardi in javnost.

Tudi s PCC niso vsi zadovoljni
V Veliki Britaniji, ki je tudi že šla po tej poti, so stopili na rep brezobzirnemu, neprofesionalnemu in neetičnemu novinarstvu v rumenih medijih pod prisilo države, ki se zdi vse bolj realna tudi v Sloveniji. To je scenarij, ki lahko škodi slovenskemu novinarstvu že zato, ker se nekritično prenašanje tujih modelov zaradi različnosti družbenih razmer praviloma ne obnese. Z odgovornim ravnanjem, kar velja tudi za rumeno obarvane resne medije, ga lahko preprečijo le uredništva in njihovi lastniki, če bodo javnosti dokazali, da jih zahteve, kot so svoboda izražanja, kakovost programskih vsebin in delovanje v javnem interesu, ne zanimajo zgolj takrat, ko je v njih mogoče prepoznati dobiček. Če potegnemo črto pod primerjavo med NČR in PCC, je ključno vprašanje učinkovitosti samoregulacijskih organov, s katerim se ne ukvarjajo le v tranzicijskih državah, temveč je vseskozi na dnevnem redu tudi v državah z dolgo demokratično tradicijo. Navsezadnje tudi s PCC niso vsi zadovoljni, čez njihovo delo pa se pritožujejo tako novinarji kot tudi organizirana civilna družba. Če sodimo po zaostankih, NČR melje hitreje kot sodni mlini, razsodniki pa še ne grozijo s stavko, ker za svoje delo sploh niso plačani. Res pa je, da lahko obstoječa organiziranost NČR povzroči težave v njegovem delovanju, če ga bodo pritožniki prekomerno zasuli s pritožbami.

NČR je za zdaj uspelo ohraniti avtonomijo tudi zato, ker nevtralno razsoja o pritožbah čez novinarstvo. Čeprav se, sodeč po številu in tehtnosti pritožb, krepi zaupanje novinarjev in javnosti v NČR, je treba upoštevati, da si to, kaj je pošteno in verodostojno, novinarji razlagajo po svoje, bralci, poslušalci in gledalci pa po svoje. Zato NČR skrbi tudi za to, da širši javnosti pojasnjuje, katerim etičnim in poklicnim merilom so zavezani novinarji in uredniki, s sprejetjem izjav pa – izhajajoč iz pojavov v novinarskih praksah – ponuja trajnejša merila in postopke, ki naj zagotovijo spoštovanje etike javne besede.

Večjo pozornost nameniti samoregulaciji
Na izražene pomisleke, da častno razsodišče nima dovolj zob, da bi lahko grizlo, NČR poskuša odgovoriti z močjo argumentov. Ne izhaja iz stališča, da so razsodniki nezmotljivi in da morajo vsi sprejeti razsodbe NČR, temveč dopušča, da se kdo z njimi ne strinja in to tudi javno pove. Četudi razsodbe po svoji vsebini nimajo značaja sodb ali odločb, določila kodeksa pa niso pravno zavezujoča, tako da NČR ne more zahtevati objave razsodb v medijih, razsodišče nima občutka, da opravlja Sizifovo delo. Zgolj zaradi dejstva, da razsoja na podlagi internega kodeksa, ki sta ga sprejeli prostovoljni novinarski organizaciji, še ni mogoče sklepati o njegovi nemoči.

Mediji v prvi vrsti prodajajo novice, kar pomeni, da ni vsaka razsodba NČR, čeprav si z vsako prizadeva za boljše novinarstvo, po svoji vsebini zanimiva tudi za širšo javnost. Ko pritožbe na NČR zadevajo primere, ki so že sami po sebi deležni velike pozornosti v javnosti, ni bojazni, da mediji ne bi objavili razsodb NČR. Kljub temu bi lahko slovensko novinarstvo iz primerjave učinkovitosti NČR in PCC, glede na aktualne politične in kapitalske posege v medijski prostor, sklenilo, da bo moralo nameniti bistveno večjo pozornost samoregulaciji. Če ne želi, da se mu bo tudi na področju varovanja profesionalnih in etičnih standardov zgodila regulacija.

izpis

Neva Nahtigal

Ni samo regulacija
Petnajst let po ustanovitvi PCC je šef londonske policije sir Ian Blair sprožil buren odziv, ko je kritično ocenil vsebine britanskih medijev. Konec januarja jih je obtožil institucionalnega rasizma.
Odgovorni uredniki v Sloveniji si ob spreminjanju zakona o medijih v svojih in drugih medijih sporočajo ugotovitve, kot je ta, da »takšne pretnje vlad niso nič neobičajnega. Običajno so namenjene temu, da bi tisk sam bolje poskrbel za preganjanje zlorab v lastnih vrstah. Kjer se ni mogoče dogovoriti, pa se konča kakor v Franciji ali Sloveniji, pač z ostro zakonodajo o pravici do popravka, kakršna tu že velja.« V Veliki Britaniji pravica do popravka ni zakonsko regulirana. Ko je upadanje medijskih standardov – predvsem zaradi tabloidov – sprožilo zahteve po državni intervenciji, je medijska industrija ustanovila Pritožno komisijo za tisk (Press Complaints Comission – PCC).

Odnos medijev do etničnih manjšin
Petnajst let po ustanovitvi PCC je šef londonske policije sir Ian Blair sprožil buren odziv, ko je kritično ocenil vsebine britanskih medijev. Konec januarja jih je obtožil institucionalnega rasizma, tudi z uporabo primera odmevnega dvojnega umora v Sohamu leta 2002. Mediji so se večinoma odzvali prozorno osuplo in užaljeno. Blair se je pozneje opravičil, ker da je morda uporabil neustrezen primer, vendar je vztrajal, da mediji delajo očitne razlike med ljudmi glede na nji-hovo etnično ozadje. Britanski tisk po Blairovih ugotovitvah posveča veliko več prostora smrtim belih pripadnikov srednjega razreda kot tistim znotraj etničnih manjšin. Poročanje o umorih ljudi z manjšinskim etničnim ozadjem je, tako Blair, omejeno »na odstavek na strani 97«.

Da se mora žal v veliki meri strinjati s šefom britanske policije, je bil prvi odziv direktorja MediaWise Mikea Jempsona, ko ga je v zvezi s tem poklical novinar News of the World. Je pa, kot je nadaljeval Jempson, problem institucionalnega rasizma v medijih še veliko globlji in širši. Pripadnikom manjšinskih etničnih skupnosti novinarji praviloma dajejo besedo le takrat, ko kateri od njih povzroči takšno ali drugačno težavo in je govor o nekakšni krizni situaciji, pa še takrat jim praviloma posvetijo občutno manj pozornosti kot pripadnikom etnične večine, ki govorijo o istih stvareh.

V naslednjih urah na sedežu MediaWise je Jempson iz kupov papirjev izvlekel več primerov iz britanskega tiska, ki so se zdeli kot karikirani prikazi splošnih tendenc v poročanju o etničnih manjšinah, azilantih, priseljevanju in sorodnih temah. Med drugim je pripovedoval o popolnoma fabricirani zgodbi, ki je prerasla v pravo urbano legendo. S prve strani tabloida The Sun je kričal naslov: »Labod na žaru: prosilci za azil kradejo kraljičine ptice za piknike«. The Sun se je skliceval na uradno poročilo metropolitanske policije, ta pa ni mogla potrditi, da bi sploh kdaj obstajal kakšen policijski dokument s takšno vsebino. Sodelavec MediaWise je sprožil postopek pri PCC. Ta je presodil, da je povsem ustrezno uravnoteženje izvornega »poročanja« predlog, ki ga je pripravil The Sun. Pet me-secev zatem, ko je neutemeljena zgodba zasedla celo prvo stran, je tako tabloid na 41. strani objavil »pojasnilo«: »Poročilo v časniku The Sun 4. 7. 2003 o izginevanju labodov v južni Angliji je trdilo, da so za to odgovorni prosilci za azil. Čeprav je veliko članov javnosti trdilo, da so labode pobijali in jedli ljudje, za katere so menili, da so Vzhodnoevropejci, ni bil v povezavi s tem nihče aretiran in sprejemamo, da zato ta trenutek še ni mogoče zaključiti, ali so bili osumljenci res prosilci za azil ali ne.« Kritiki menijo, da so v sedanji sestavi Pritožne komisije za tisk zastopani predvsem interesi posameznih izdajateljev, zato med drugim predlagajo, naj se sestava spremeni, tako da bodo v PCC novinarji in predstavniki javnosti. Vse prevečkrat se zdi, da je komisija namenjena predvsem »trgovanju z grehi«. Veliki in močni si med seboj perejo roke in krijejo hrbte, tisti, ki naj bi jim bila komisija v prvi vrsti namenjena, pa večinoma ostajajo proti medijem nemočni, tudi takrat, ko jim ti z neetičnim ravnanjem resno škodujejo.

Mike Jempson in drugi opozarjajo tudi na pomanjkljivosti etičnega kodeksa, ki je podlaga za presojo poročanja v tisku. MediaWise se zavzema za dopolnitve členov o točnosti poročanja, zasebnosti, nadlegovanju, primerih tragedij in žalovanja, otrocih, diskriminaciji in za uvedbo nekaterih novih. Zavzema se tudi za ustanovitev institucije medijskega ombudsmana, na katerega bi se lahko obrnili državljani, nezadovoljni z odločitvijo PCC ali nadzornika standardov v elektron-skih medijih, Ofcoma.

Pozivi k transparentnosti in odpiranju medijev za javnost
»Manj kot sama določila kodeksa je problematičen način, kako jih Pritožna komisija za tisk interpretira,« menijo v Kampanji za svobodo tiskanih in elektronskih medijev (CPBF). Vodi jo Barry White, v pogovoru pa je sodeloval tudi sopredsedujoči Julian Petley. S primerom določila o prepovedi predsodkov v poročanju in rasnega razlikovanja (13. člen kodeksa) v CPBF ilustrirajo splošni vtis, da PCC obstaja predvsem zato, da ščiti močne izdajatelje. Komisija namreč zavrne na desetine pritožb, osnovanih na tem členu, ker da jih lahko vložijo samo neposredno prizadete (po interpretaciji komisije: omenjene) osebe. Številni pojavi rasis-tičnega diskurza v medijih zaradi ozkih interpretacij kodeksa tako sploh ne morejo biti predmet obravnave Pritožne komisije za tisk, opozarjajo o v CPBF. Pozivajo k praksi, ki bo izkazovala večjo voljo britanskega tiska, da bi odpravili način poročanja, ki v družbi pomembno prispeva k širjenju prikritega rasizma. Tega je pred dobrima dvema letoma pri sebi zaznalo 31 odstotkov Britancev, zajetih v poročilo Nacionalnega centra za raziskave družbenih odnosov.

Kot najbolj akuten problem pa je za Whita in Petleya netransparentnost delovanja pritožne komisije. Največkrat se pritožbe (tiste, ki so sploh sprejete) končajo s poravnavami, ki se ne zdijo ustrezne glede na učinke in razsežnosti neetičnega poročanja. Javnost se upravičeno sprašuje, menijo v CPBF, kako poteka trgovanje v zakulisju. Zato se zavzemajo za uvrstitev PCC med organe, ki so podrejeni Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja iz leta 2000 (čemur PCC odločno nasprotuje), tako da bi imeli pritožniki možnost vpogleda v vso dokumentacijo in korespondenco, povezano z njihovimi primeri.

Sogovorniki v Veliki Britaniji so opozorili, da nasprotujejo državnemu poseganju v medije, da pa poleg nacionalnega kodeksa in etične komisije obstaja veliko mehanizmov, s katerimi bi lahko krmarili med pastmi posegov države ter nikomur in ničemur (razen komercialnim interesom) odgovornih medijev. Mike Jempson je kot eno najboljših izpostavil prakso časnika Guardian. Poleg vsakodnevnega objavljanja popravkov Guardian vsak teden objavi tudi poglobljen ko-mentar urednika za bralce Iana Mayesa, ki je med drugim zelo nevsiljiva oblika medijskega opismenjevanja, predvsem pa zaupanja javnosti. Guardian namreč na inteligenten način nagovarja bralce in jim ponuja neprecenljiv vpogled v procese selekcije in diskusije v uredništvih.

Razumevanje samoregulacije v Sloveniji
Pisci poročila o samoregulaciji v Sloveniji so lani ugotovili: »Med intervjuvanjem se je izkazalo, da mnogim intervjuvancem ni jasna razlika med samoregulacijo in zakonsko regulacijo. Dejstvo, da je pravica do popravka zakonsko zagotovljena, je nekatere govorce napeljalo k temu, da so govorili o zakonski regulaciji kot možni alternativi častnemu razsodišču. Eden od intervjuvanih parlamentarcev je menil, da je kazenski zakonik tudi oblika samoregulacije, ker novinarje napel-juje k temu, da si postavljajo meje pri tem, kar pišejo, ali da pišejo na tak način, da se izognejo sodnim procesom.« Morda ni neobičajno, da vlade grozijo medijem, je pa v demokratičnih družbah do danes že postalo neobičajno, da bi tvorci medijskih politik govorili o grožnjah s kazenskim pregonom kot načinu za medijsko samoregulacijo.

Namen samoregulacije ni samocenzura zaradi bojazni pred (kazenskimi ali drugačnimi) sankcijami, ampak krepitev odgovornosti medijev do javnosti, s tem pa tudi zaupanja javnosti do medijev. Odgovornost se vzpostavlja na ravni etike in na način odprtosti za mnenja bralcev, poslušalcev in gledalcev. Za to je seveda treba najprej preseči gledanje na novinarstvo, kot da je v spopadu tako s politiko kot z javnostjo. Politiko naj bi nadzorovali, javnosti naj bi služili – tako se je vsaj zdelo, ko smo se odločali za novinarski poklic.

Če si meja sprejemljivega v medijih ne bomo postavili sami, nam jih bodo postavili drugi. Komaj čakajo. Odgovorni uredniki v Sloveniji si ob spreminjanju zakona o medijih v svojih in drugih medijih sporočajo ugotovitve, kot je ta, da »takšne pretnje vlad niso nič neobičajnega. Običajno so namenjene temu, da bi tisk sam bolje poskrbel za preganjanje zlorab v lastnih vrstah. Kjer se ni mogoče dogovoriti, pa se konča kakor v Franciji ali Sloveniji, pač z ostro zakonodajo o pravici do popravka, kakršna tu že velja.« V Veliki Britaniji pravica do popravka ni zakonsko regulirana. Ko je upadanje medijskih standardov – predvsem zaradi tabloidov – sprožilo zahteve po državni intervenciji, je medijska industrija ustanovila Pritožno komisijo za tisk (Press Complaints Comission – PCC).

Odnos medijev do etničnih manjšin
Petnajst let po ustanovitvi PCC je šef londonske policije sir Ian Blair sprožil buren odziv, ko je kritično ocenil vsebine britanskih medijev. Konec januarja jih je obtožil institucionalnega rasizma, tudi z uporabo primera odmevnega dvojnega umora v Sohamu leta 2002. Mediji so se večinoma odzvali prozorno osuplo in užaljeno. Blair se je pozneje opravičil, ker da je morda uporabil neustrezen primer, vendar je vztrajal, da mediji delajo očitne razlike med ljudmi glede na njihovo etnično ozadje. Britanski tisk po Blairovih ugotovitvah posveča veliko več prostora smrtim belih pripadnikov srednjega razreda kot tistim znotraj etničnih manjšin. Poročanje o umorih ljudi z manjšinskim etničnim ozadjem je, tako Blair, omejeno »na odstavek na strani 97«.

Da se mora žal v veliki meri strinjati s šefom britanske policije, je bil prvi odziv direktorja MediaWise Mikea Jempsona, ko ga je v zvezi s tem poklical novinar News of the World. Je pa, kot je nadaljeval Jempson, problem institucionalnega rasizma v medijih še veliko globlji in širši. Pripadnikom manjšinskih etničnih skupnosti novinarji praviloma dajejo besedo le takrat, ko kateri od njih povzroči takšno ali drugačno težavo in je govor o nekakšni krizni situaciji, pa še takrat jim praviloma posvetijo občutno manj pozornosti kot pripadnikom etnične večine, ki govorijo o istih stvareh.

V naslednjih urah na sedežu MediaWise je Jempson iz kupov papirjev izvlekel več primerov iz britanskega tiska, ki so se zdeli kot karikirani prikazi splošnih tendenc v poročanju o etničnih manjšinah, azilantih, priseljevanju in sorodnih temah. Med drugim je pripovedoval o popolnoma fabricirani zgodbi, ki je prerasla v pravo urbano legendo. S prve strani tabloida The Sun je kričal naslov: »Labod na žaru: prosilci za azil kradejo kraljičine ptice za piknike«. The Sun se je skliceval na uradno poročilo metropolitanske policije, ta pa ni mogla potrditi, da bi sploh kdaj obstajal kakšen policijski dokument s takšno vsebino. Sodelavec MediaWise je sprožil postopek pri PCC. Ta je presodil, da je povsem ustrezno uravnoteženje izvornega »poročanja« predlog, ki ga je pripravil The Sun. Pet mesecev zatem, ko je neutemeljena zgodba zasedla celo prvo stran, je tako tabloid na 41. strani objavil »pojasnilo«: »Poročilo v časniku The Sun 4. 7. 2003 o izginevanju labodov v južni Angliji je trdilo, da so za to odgovorni prosilci za azil. Čeprav je veliko članov javnosti trdilo, da so labode pobijali in jedli ljudje, za katere so menili, da so Vzhodnoevropejci, ni bil v povezavi s tem nihče aretiran in sprejemamo, da zato ta trenutek še ni mogoče zaključiti, ali so bili osumljenci res prosilci za azil ali ne.« Kritiki menijo, da so v sedanji sestavi Pritožne komisije za tisk zastopani predvsem interesi posameznih izdajateljev, zato med drugim predlagajo, naj se sestava spremeni, tako da bodo v PCC novinarji in predstavniki javnosti. Vse prevečkrat se zdi, da je komisija namenjena predvsem »trgovanju z grehi«. Veliki in močni si med seboj perejo roke in krijejo hrbte, tisti, ki naj bi jim bila komisija v prvi vrsti namenjena, pa večinoma ostajajo proti medijem nemočni, tudi takrat, ko jim ti z neetičnim ravnanjem resno škodujejo.

Mike Jempson in drugi opozarjajo tudi na pomanjkljivosti etičnega kodeksa, ki je podlaga za presojo poročanja v tisku. MediaWise se zavzema za dopolnitve členov o točnosti poročanja, zasebnosti, nadlegovanju, primerih tragedij in žalovanja, otrocih, diskriminaciji in za uvedbo nekaterih novih. Zavzema se tudi za ustanovitev institucije medijskega ombudsmana, na katerega bi se lahko obrnili državljani, nezadovoljni z odločitvijo PCC ali nadzornika standardov v elektronskih medijih, Ofcoma.

Pozivi k transparentnosti in odpiranju medijev za javnost
»Manj kot sama določila kodeksa je problematičen način, kako jih Pritožna komisija za tisk interpretira,« menijo v Kampanji za svobodo tiskanih in elektronskih medijev (CPBF). Vodi jo Barry White, v pogovoru pa je sodeloval tudi sopredsedujoči Julian Petley. S primerom določila o prepovedi predsodkov v poročanju in rasnega razlikovanja (13. člen kodeksa) v CPBF ilustrirajo splošni vtis, da PCC obstaja predvsem zato, da ščiti močne izdajatelje. Komisija namreč zavrne na desetine pritožb, osnovanih na tem členu, ker da jih lahko vložijo samo neposredno prizadete (po interpretaciji komisije: omenjene) osebe. Številni pojavi rasističnega diskurza v medijih zaradi ozkih interpretacij kodeksa tako sploh ne morejo biti predmet obravnave Pritožne komisije za tisk, opozarjajo o v CPBF. Pozivajo k praksi, ki bo izkazovala večjo voljo britanskega tiska, da bi odpravili način poročanja, ki v družbi pomembno prispeva k širjenju prikritega rasizma. Tega je pred dobrima dvema letoma pri sebi zaznalo 31 odstotkov Britancev, zajetih v poročilo Nacionalnega centra za raziskave družbenih odnosov.

Kot najbolj akuten problem pa je za Whita in Petleya netransparentnost delovanja pritožne komisije. Največkrat se pritožbe (tiste, ki so sploh sprejete) končajo s poravnavami, ki se ne zdijo ustrezne glede na učinke in razsežnosti neetičnega poročanja. Javnost se upravičeno sprašuje, menijo v CPBF, kako poteka trgovanje v zakulisju. Zato se zavzemajo za uvrstitev PCC med organe, ki so podrejeni Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja iz leta 2000 (čemur PCC odločno nasprotuje), tako da bi imeli pritožniki možnost vpogleda v vso dokumentacijo in korespondenco, povezano z njihovimi primeri.

Sogovorniki v Veliki Britaniji so opozorili, da nasprotujejo državnemu poseganju v medije, da pa poleg nacionalnega kodeksa in etične komisije obstaja veliko mehanizmov, s katerimi bi lahko krmarili med pastmi posegov države ter nikomur in ničemur (razen komercialnim interesom) odgovornih medijev. Mike Jempson je kot eno najboljših izpostavil prakso časnika Guardian. Poleg vsakodnevnega objavljanja popravkov Guardian vsak teden objavi tudi poglobljen komentar urednika za bralce Iana Mayesa, ki je med drugim zelo nevsiljiva oblika medijskega opismenjevanja, predvsem pa zaupanja javnosti. Guardian namreč na inteligenten način nagovarja bralce in jim ponuja neprecenljiv vpogled v procese selekcije in diskusije v uredništvih.

Razumevanje samoregulacije v Sloveniji
Pisci poročila o samoregulaciji v Sloveniji so lani ugotovili: »Med intervjuvanjem se je izkazalo, da mnogim intervjuvancem ni jasna razlika med samoregulacijo in zakonsko regulacijo. Dejstvo, da je pravica do popravka zakonsko zagotovljena, je nekatere govorce napeljalo k temu, da so govorili o zakonski regulaciji kot možni alternativi častnemu razsodišču. Eden od intervjuvanih parlamentarcev je menil, da je kazenski zakonik tudi oblika samoregulacije, ker novinarje napeljuje k temu, da si postavljajo meje pri tem, kar pišejo, ali da pišejo na tak način, da se izognejo sodnim procesom.« Morda ni neobičajno, da vlade grozijo medijem, je pa v demokratičnih družbah do danes že postalo neobičajno, da bi tvorci medijskih politik govorili o grožnjah s kazenskim pregonom kot načinu za medijsko samoregulacijo.

Namen samoregulacije ni samocenzura zaradi bojazni pred (kazenskimi ali drugačnimi) sankcijami, ampak krepitev odgovornosti medijev do javnosti, s tem pa tudi zaupanja javnosti do medijev. Odgovornost se vzpostavlja na ravni etike in na način odprtosti za mnenja bralcev, poslušalcev in gledalcev. Za to je seveda treba najprej preseči gledanje na novinarstvo, kot da je v spopadu tako s politiko kot z javnostjo. Politiko naj bi nadzorovali, javnosti naj bi služili – tako se je vsaj zdelo, ko smo se odločali za novinarski poklic.

Če si meja sprejemljivega v medijih ne bomo postavili sami, nam jih bodo postavili drugi. Komaj čakajo.

1. Peter Jančič, »Kaj je cenzurirano?«, Delo, 18. 3. 2006.
2. Owen Gibson, Vikram Dodd, »Met chief labels media institutionally racist«, Guardian, 27. 1. 2006.
3. Nick Medic, »Making a meal of a myth«, v: MediaWise (2004): Satisfaction Guaranteed, str. 27–31.
4. Mike Jempson, »Time for a culture change«, v: MediaWise (2004): Satisfaction Guaranteed, str. 31–41.
5. John Carvel, »Media blamed as racism increases«, Guardian, 9. 12. 2003.
6. »CPBF calls on PCC to open books«. Na: www.cpbf.org.uk.
7. Article 19, IFJ: »Freedom and Accountability: Safeguarding Free Expression Through Media Self-Regulation«; marec 2005. Na: http://www.article19.org/pdfs/publications/self-regulation-south-east-europe.pdf.

izpis

Mojca Planšak

Zagovorništvo javnega interesa in pravic manjšin v medijih
Povezovanje znotraj civilne družbe in med sindikati na področju medijskega osveščanja v Veliki Britaniji
MediaWise (www.mediawise.org.uk) je britanska nevladna organizacija, ki se ne ukvarja samo s problematiko manjšin, etničnih skupin in njihove podobe v medijih, temveč organizira tudi številne delavnice za novinarje, otroke in mladostnike ter širšo javnost, o percepciji medijev in posledic, ki jih lahko ima slabo zapisana novinarska zgodba. Njihov glavni pristop svetovanja, posredovanja informacij, raziskav, izdanih publikacij in delavnic temelji na etičnih vrlinah v novinarstvu, ki jih je po besedah direktorja Mikea Jempsona iz leta v leto manj. Konkretizirajmo: v angleškem Daily Expressu so ne dolgo tega objavili zgodbo o Romih, ki se je izkazala za popolnoma lažno. Na prvi strani časopisa so zapisali, da v Anglijo prihaja 1,6 milijonov Romov, ki si želijo boljšega življenja. Ne samo to, prihod Romov in drugih emigrantov so označili kot grožnjo, ki bo Anglijo dobesedno preplavila in onemogočila nadaljnje zaposlovanje Angležev. Ko so na MediaWiseu intervjuvali Roma iz naslovnice, so ugotovili, da slednji s svojo družino nikoli ni imel namena zapustiti rodne Slovaške. Analizo lažnega članka so pozneje želeli objaviti v Guardianu, vendar zaradi groženj s tožbo vpleteni romski družini, s strani Daily Expressa, resnica nikoli ni prišla na dan. Tukaj si velja zastaviti vprašanje: koliko takšnih zgodb morda preberemo v slovenskih medijih, pa za njihovo verodostojnost sploh ne vemo? Direktor MediaWise je na tem mestu opozoril na pomanjkljivosti uspešnosti delovanja Pritožne komisije za tisk (Press Complaints Commission – PCC; www.pcc.org.uk). Kajti raziskave MediaWise iz leta 2004 kažejo na mnoga nerazumevanja pritožb bralcev, ki večinoma nikoli niso prišla do novinarjev, temveč so ostala v predalih urednikov. Zato je eno izmed priporočil Pritožni komisiji za tisk s strani MediaWise obravnavanje določenih primerov pritožb na direktni relaciji novinar in prizadeti, brez prisotnosti urednika, vendar pa s prisotnostjo nevtralne osebe (stranke). Mike Jempson je prav tako opozoril na nefleksibilnost Pritožne komisije za tisk in prenekatero lastniško povezavo upraviteljev komisije z medijsko industrijo in vladajočo politično strukturo. MediaWise se vključuje tudi v postopke sprožanja pritožb pred Pritožno komisijo za tisk. Primer uspešnega razkrikanja lažne zgodbe sega v leto 2004, objavljene v Sunday Mirror. Zgodba je trdila, da v Črni gori mladi prostovoljec preprodaja otroke. S pravno pomočjo je MediaWise uspelo od časnika Sunday Mirror iztržiti in po krivem obtoženemu plačati 40.000 funtov odškodnine. Kljub temu pa je škoda za obtoženega prostovoljca nepopravljiva, saj je bila zgodba objavljena na več kakor 100 spletnih straneh in jo je bilo skoraj nemogoče popraviti. Prostovoljca tako še danes ogrožajo klevetanja.

Poleg takšnega opozarjanja na lažne novinarske zgodbe vodi MediaWise še nekaj izjemnih projektov. Eden izmed njih je kataloga izgnanih novinarjev, katerega podrobnosti si je moč gledati na www.ramproject.org.uk/directory. V njem so življenjepisi in kontaktni podatki o novinarjih, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje družine, državo, poklic in se prilagoditi življenju z nizkimi življenjskimi pogoji in skoraj nemogočimi finančnimi viri. Namen kataloga je prispevati k zaposlovanju in omogočanju opravljanja svojega poklica novinarjem, ki so so prebegli v Veliko Britanijo.

Kot vse nevladne organizacije pa se tudi MediaWise ne more izogniti vprašanju preživetja; trenutno se ukvarjajo z dolgoročnim projektom z naslovom »Novinarstvo in zaupanje javnosti« (Journalism and the public trust), njegov namen pa je zbrati informacije o novinarskih zgodbah tako s strani novinarjev kakor tudi s strani bralcev, poslušalcev in gledalcev. Pri tem projektu upajo na sodelovanje študentov novinarstva, ki bi se na ta način dejansko soočili s svojim poklicem in njegovo problematiko. Projekt bo tako zajemal raziskavo sprememb v načinu iskanja informacij zadnjih 25 let, del projekta pa se bo ukvarjal z analizo in prikazom lažnih zgodb v angleškem novinarstvu.

Kampanja za svobodo tiskanih in elektronskih medijev
Kampanja za svobodo tiskanih in elektronskih medijev (Campaign for Press and Broadcasting Freedom – CPBF; www.cpbf.org.uk) je bila ustanovljena leta 1979, da bi ustvarila raznovrstne, demokratične in reprezentativne medije, pri tem pa zajela zlasti lokalne skupnosti. Zdaj organizacijo podpira 20 nacionalnih sindikatov, številne regije, podružnice, okrožne laburistične stranke in individualni člani. Dejansko organizacija nenehno spremlja medijske vsebine in skuša vplivati na zakonodajo. Zlasti slednja je bila v času študijskega obiska izredno vroča tema, saj je v ospredju sprejemanje Bele listine o BBC, ki kljub navideznemu nemogočemu vplivanju politike na medije, kot se rado trdi, slednje, s svojimi novimi predlogi, omogoča. Prav zato so svojo zadnjo izdajo časopisa Free Press namenili tej problematiki, aprila pa so o tem pripravili konferenco na nacionalni ravni. Pri CPBF še zlasti opozarjajo na problem koncentracije medijska lastništva, samoregulacijo in vodenje medijskih struktur ter pravico do informiranja in pravica do odgovora in popravka, pri tem pa zahtevajo ustanovitev neodvisnega telesa v vsaki medijski hiši, ki bi skrbela in odločala o objavah pravice do odgovora in popravka. Njihova ključna naloga pa je povezovanje znotraj civilne družbe in med sindikati na področju medijskega osveščanja in ne nazadnje bdenje nad delitvijo radijskih in televizijskih frekvenc, ki se bo zlasti z uvedbo nove Bele listine močno spremenilo. Medijski mogotec James Murdoch je namreč BBC že označil kot plenilca davkoplačevalskega denarja. Namreč po logiki kapitala naj bi digitalizacija medijev prinesla toliko možnosti izbire, da javni servisi, kakršen je BBC s svojimi posebnimi pravicami, ne bi bili več potrebni. Upajmo le, da bo CPBF uspelo preprečiti tovrstna prizadevanja medijskega korporativizma.

1. Povzeto po Mike Jempson, Rich Cookson (ur.): Satisfaction Guaranteed? Press complaints system under scrutiny. Bristol: MediaWise, 2004, str. 33–34.

izpis

Admir Baltić

Mediji in manjšine v Sloveniji in Veliki Britaniji
V Sloveniji skoraj ni politične opcije, ki bi v medijski marginalizaciji narodnih skupnosti Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov prepoznala družbeni problem vreden reševanja. Zato so skupnosti prepuščene same sebi – Koliko je uporaben model skupnostnih radijskih postaj iz Velike Britanije?
Ko govorimo o medijski produkciji manjšinskih narodnih skupnosti, ki živijo v Sloveniji, nimajo pa priznanega manjšinskega statusa – v mislih imamo Albance, Bošnjake, Črnogorce, Hrvate, Makedonce in Srbe – lahko zelo hitro ugotovimo da je le-ta omejena na tiskane medije ter v manjši meri na internetne strani. Omenjene skupnosti so le izjemoma prisotne tudi v elektronskih medijih, četudi doslej opravljene raziskave kažejo, da se pripadniki teh narodnih skupnosti zanimajo za potencialni radijski ali televizijski program v svojih maternih jezikih na RTV Slovenija, ki bi zastavljal vprašanja in se loteval problemov, s katerimi se srečujejo v svojem tukajšnjem vsakdanu (Komac, 2004: 390). Slovenski javni elektronski mediji za ta interes ne kažejo posluha, četudi je bil že ustrezno artikuliran in naslovljen (na primer poziv Bošnjaške kulturne zveze Radiu Slovenija). Seveda, kot je znano, po zakonski plati upravljavci naših javnih medijev niso dolžni razmišljati o razširitvi svoje programske ponudbe v tej smeri. Temu ustrezno zakonsko podlago bi lahko priskrbela politika, toda v Sloveniji skoraj ni politične opcije, ki bi v medijski marginalizaciji omenjenih narodnih skupnosti prepoznala družbeni problem vreden reševanja. Zato so skupnosti prepuščene same sebi; ko gre za preboj v elektronske medije, se nekatere izmed njih naslanjajo na obstoječe alternativne nekomercialne radijske postaje, Mariborski radio Študent in ljubljanski Radio Študent. Ko gre za slednjega, velja povedati, da se na njem že vse od osamosvojitve Slovenije posveča pozornost tudi oddajam v bosanskem jeziku. Tako so bila devetdeseta leta na Radiu Študent zaznamovana z oddajo »Nisam ja odavde« (predvsem posvečena begunski populaciji), pozneje, po prelomu tisočletja, pa je na spored prišla oddaja »Hajvan« (predvsem glasbenega značaja), kateri pa se je leta 2004 pridružila oddaja »Podalpski selam«. Slednja se od prejšnjih dveh razlikuje po tem, da jo pripravljajo in vodijo pripadniki bošnjaške skupnosti, ki so bili rojeni in so odrasli v Sloveniji, in po tem, da je zamišljena kot oddaja z jasno določeno ciljno publiko prepoznano v lokalni bošnjaški skupnosti. Oddaja je predvsem informativnega in izobraževalnega značaja in je plod prostovoljnega dela, traja 40 minut in je na sporedu vsako drugo soboto ob 14.00. Bolj pogosto predvajanje oddaje, na primer enkrat na teden, za zdaj ni možno zaradi programske sheme Radia Študent, pa tudi zaradi časovnih omejitev ustvarjalcev oddaje. Leta 2005 je oddaja kot projekt Bošnjaške kulturne zveze Slovenije dobila tudi finančno podporo Ministrstva za kulturo RS, s katero si je ekipa »Podalpskega selama« priskrbela nekaj potrebne tehnične in glasbene opreme in si tako olajšala delo. Primarna ciljna publika te oddaje šteje približno 15.000 ljudi – toliko pripadnikov bošnjaške skupnosti živi na področju, ki ga pokriva frekvenca Radia Študent (Ljubljana in okolica). Vendar ni jasnih podatkov, koliko predstavnikov te skupnosti redno posluša oddajo. Prav tako ni podatkov o tem, koliko medijskih vsebin v svojem maternem jeziku si ta skupnost dejansko želi, lahko pa predvidevamo, da želje te skupnosti po omenjenih vsebinah presegajo 80 minut radijskega programa na mesec, kolikor ponuja »Podalpski selam« na Radiu Študent.

Primer dobre prakse – Desi Radio v Londonu
Kako je pa s problemom vstopanja primerljivih etničnih skupnosti v elektronske medije po Evropi? Kot primer dobre prakse lahko opozorimo na model iz Velike Britanije. Britanska vlada podpira ustanavljanje skupnostnih radijskih postaj, ki niso profitno naravnane, ampak poskušajo biti servis svojim ciljnim skupnostim na način, da so družbeno koristne tudi v širšem smislu. V zahodnem Londonu ima, na primer, pandžabsko govoreča skupnost svojo radijsko postajo Desi Radio. To je neprofitna radijska postaja, ki si je na razpisu britanske agencije za komunikacije leta 2002 pridobila brezplačno AM frekvenco. Najprej je bila frekvenca enoletna in jo je bilo treba obnavljati, leta 2004 pa je agencija za komunikacije Desi radiu dodelila frekvenco za pet let. Radio ima v lasti in z njim upravlja dobrodelna organizacija Punjabi centre. V njenih prostorih Desi Radio tudi domuje. Na področju, ki ga pokriva njihova frekvenca, živi po ocenah 135.000 pandžabsko govorečih Londončanov, po drugih ocenah pa kar 200.000. Tako številčna skupnost sama po sebi predstavlja upoštevanja vreden trg, kar pomeni, da lahko (z brezplačno frekvenco) Desi Radio skoraj v celoti podpira svoje delovanje z oglaševanjem, četudi je angleški jezik v programu redkost. Zakon, ki ureja delovanje neprofitnih radijskih postaj v Veliki Britaniji, pa iztržek iz oglaševanja omejuje z vsoto zbranih donacij. Po zakonu lahko skupnostni radio na en funt zbranih prostovoljnih prispevkov za financiranje delovanja radia (ki se darovalcem štejejo kot davčna olajšava) prisluži še en funt z oglaševanjem. V primeru Desi Radia takšna proračunska politika pomeni primerno tehnično opremljeno in prostorno radijsko postajo, dva zaposlena za polni delovni čas in dva zaposlena za polovični delovni čas ter 24-urni program, ki ga poleg zaposlenih z vsebino polni še približno 40 prostovoljk in prostovoljcev. Program Desi radia ni komercialno naravnan, zabavne vsebine niso na prvem mestu, ampak so to predvsem tiste izobraževalne in informativne vsebine, ki jih na drugih londonskih radijskih postajah skoraj ni, lokalna pandžabsko govoreča skupnost pa po njih čuti potrebo.

Kakšen zgled za manjšinske skupnosti v Sloveniji?
Ali bi se po tem modelu lahko zgledovali tudi v Sloveniji? Prvi pogoj za takšen scenarij bi bil seveda primeren in stimulativen zakonski okvir, ki bi ponujal realne možnosti za razmišljanje v tej smeri. Vendar pa velja ob tem razmisliti o realnih potrebah v uvodu omenjenih manjšinskih narodnih skupnosti. Kot prvo velja imeti v mislih, da pripadniki omenjenih narodnih skupnosti verjetno precejšnjo mero svojih potreb po radijskem ali televizijskem programu v maternem jeziku pokrijejo s spremljanjem dostopnih radijskih in televizijskih programov iz drugih republik bivše Jugoslavije, kar v določeni meri omili občutek medijske zapostavljenosti, četudi ti mediji praviloma ne ponujajo vsebin, ki bi opozarjale na pomembna vprašanja in probleme teh skupnosti, ki nastajajo v okolju, v katerem živijo. Hkrati pa je treba ob primerjavi z britanskim modelom vedeti, da so skupnosti v Sloveniji bistveno manj številčne kot priseljenske skupnosti v Londonu; to pa pomeni manjši tržni potencial oz. še večjo odvisnost od takih ali drugačnih donacij za potencialen neprofiten elektronski medijski podvig. To manjšo tržno moč bi se dalo nadomestiti z uporabo novih cenejših tehnologij, kot so na primer oddajanje radijskega programa na internetu ali preko omrežja kabelskih operaterjev, vendar bi takšna rešitev vsaj v začetku oddajanja pomenila občutno manj obsežen krog poslušalcev in s tem tudi manjši pozitiven učinek. Po mnenju predstavnikov kulturnih društev omenjenih narodnih skupnosti bi bila še najboljša rešitev za omenjeno zapostavljenost teh skupnosti v slovenskih elektronskih medijih enourni tedenski program na nacionalnem radiu oziroma televiziji v maternih jezikih teh skupnosti, kar pa nas na koncu zopet pripelje k politični volji.

izpis

Janja Rošer

Prostovoljci ustvarjajo manjšinski radio
Obisk dveh manjšinskih radijskih postaj v Veliki Britaniji in primerjava z romsko skupnostjo v Sloveniji– Desi Pandžabi radio v Londonu ima od 40 do 70 prostovoljcev, 90 odstotkov prostovoljcev je žensk. V naši romski skupnosti je težko najti prostovoljce.
Desi radio je v lasti pandžabske skupnosti, ki v Londonu šteje več kot 200.000 prebivalcev.

Radio deluje pod okriljem Pandžab centra, ki je dobrodelna organizacija; tako center kot tudi radio se financira večinoma iz dobrodelnih prispevkov. Ti prispevki niso obdavčeni, vendar pa njihova vloga ni samo v denarju, ampak tudi v brezplačnem prostoru za kakšno prireditev in podobno. Namen Pandžab centra je širiti zavest o pandžabskem jeziku, kulturi in zgodovini. Organizacijska struktura Pandžab centra je sestavljena iz petih direktorjev in šestih članov. Na leto imajo najmanj štiri sestanke (vsake tri mesece).

Desi radio je eden izmed redkih tovrstnih medijev v Veliki Britaniji, ki ima licenco za oddajanje in 24-urni program vsak dan. Dve osebi sta redno zaposleni, dve pa za polovični čas. Imajo tudi od 40 do 70 prostovoljcev, ki se vsaki dve uri menjavajo, tako lahko radijski program poteka v živo. Devetdeset odstotkov prostovoljcev je žensk. Kljub temu da so prostovoljci pripadniki različnih ver, se med seboj zelo dobro razumejo. V radijskih oddajah o veri in politiki ne govorijo, razen v času volitev. Največ razpravljajo o kulturi in zgodovini padnžabske skupnosti, prioriteta radia pa je glasba. Vrtijo različne vrste indijske glasbe, od duhovne do sodobne. Trikrat na teden po dve uri imajo oddajo v živo, kamor lahko poslušalci pokličejo in komentirajo aktualne dogodke oz. izrazijo svoje mnenje.

Govorijo predvsem v pandžabskem jeziku, saj veliko prebivalcev Pandžaba ne razume angleškega jezika, vendar pa nekateri mlajši prostovoljci govorijo tudi v angleščini. Na Desi radiu vsaki dve uri predvajajo kratke novice, ki se ukvarjajo s pripadniki pandžabske skupnosti v Londonu, prav tako pa tudi s Pandžabci v Indiji in Pakistanu. Urednik novic išče novice predvsem na internetu. Poslušalcem hoče posredovati čim bolj sveže novice o tem, kaj se dogaja doma in po svetu.

Desi radio za svoje prostovoljce organizira tudi različna izobraževanja in usposabljanja za novinarsko delo. To usposabljanje izvaja radio BBC iz Londona. Nekateri prostovoljci, ki so končali to usposabljanje, so se zaposlili na angleških profesionalnih radijskih postajah. Do sedaj se je na ta način za novinarsko delo usposobilo že okrog 200 prostovoljcev.

Radijski signal ima premer oddajanja 20 kilometrov, v tem obsegu pa ima od 150.000 do 200.000 poslušalcev, ki so pripadniki pandžabske skupnosti. Angleških poslušalcev je zelo malo.

Vodilni Desi radia pravijo, da je radio uspešen, saj ga skupnost podpira. Poslanstvo Desi radia je kreirati identiteto Pandžabcev ter spodbujati pripadnike te skupnosti, da se čim bolj integrirajo z Britanci. Imajo tudi časopis v pandžabskem jeziku. Pandžab center pa upa, da bodo nekoč imeli tudi svojo televizijo, Desi TV.

Pandžabska skupnost je ena izmed večjih manjšin v Londonu. Večina njenih pripadnikov je zaposlenih v različnih tovarnah in podjetjih. Pravijo, da so pri boljših službah pogosto diskriminirani. Mladi se izobražujejo, hodijo na fakultete in iščejo boljše priložnosti zase.

Radio za dvajset skupnosti v Londonu
Sound vision radio je skupnosti medij, ki ima sedež v Hackneyu v Londonu. Predvajajo program 20 skupnosti (Južnoameričanov, Špancev, Portugalcev, Poljakov, Afričanov, Kitajcev, Američanov itd.). Trenutno imajo petletno licenco in so eni redkih, ki so jo sploh pridobili. Radio se financira iz sredstev, ki jih donirajo skupnosti, in iz različnih prispevkov (npr. cerkvenih). Nekaj denarja pridobijo tudi iz oglaševanja. Na radiu sta zaposleni dve osebi.

Različne skupnosti Sound radiu plačujejo 40 funtov za enourno oddajo, ki jo predvaja. Največ programa poteka v španskem jeziku, in sicer 6 ur dan. Šestnajst ur programa poteka v živo. Skupnosti se same odločajo, o čem bodo v oddajah govorili. Pripadniki skupnosti, ki imajo svoje oddaje, delajo prostovoljno. Zanje so organizirana tudi različna izobraževanja.

Pravijo, da imajo krog 20.000–40.000 poslušalcev na dan, čez vikend pa tudi do 100.000.

Na radiu pa se ukvarjajo tudi z drugimi dejavnostmi: mladini in otrokom pomagajo pri učenju dela z računalnikom. Veliko je mladih, ki bi radi postali glasbeniki, zato jim pomagajo tako, da lahko na radiu posnamejo kakšno zgoščenko in podobno.

V čem se razlikuje delo v Romicu?
Radio Romic kot radijski medij romske skupnosti v Sloveniji deluje v produkcijski obliki od leta 2003. Na radiu pripravlja sedem novinarjev enkrat na teden 25-minutno oddajo, ki se imenuje »Šunen le Romen – Prisluhnite Romom«. To oddajo nato predvaja osem različnih radijskih in televizijskih postaj po Sloveniji (Radio Študent – Ljubljana, Radio Marš – Maribor, Radio Odeon – Črnomelj, Radio Maxi – Ljutomer, Radio Kaos – Ljubljana, lokalna TV Idea – Murska Sobota, lokalna TV Lendava). Oddaje lahko poslušate tudi preko interneta na spletni strani www.romic.si.

Oddaje se pripravljajo v romskem in slovenskem jeziku. V teh oddajah predstavljamo aktualne dogodke, ki so povezani z Romi, z njihovim družabnim življenjem, kulturnimi aktivnostmi; govorimo o težavah, s katerimi se Romi srečujemo, političnim delovanjem itd. Imamo veliko intervjujev s pomembnimi osebami, ki so povezane z romsko skupnostjo in širšo javnostjo, vrtimo tudi romsko glasbo.

Radio Romic se financira iz mednarodnih projektov. Za svoje novinarje smo organizirali usposabljanje za novinarsko delo, pri tem pa je našemu mediju pomagal tudi Mirovni inštitut.

Ocenjujemo, da ima naša oddaja »Šunen le Romen – Prisluhnite Romom« več kot 150.000 poslušalcev, med katerimi so predvsem Neromi.

Radio Romic je težko primerjati z radijskima postajama, ki sem ju obiskala v Londonu. Pandžabska skupnost v Londonu šteje več kot 200.000 pripadnikov, po neuradnih podatkih pa je pripadnikov romske skupnosti v Sloveniji okrog 10.000. Večina poslušalcev obeh radijskih postaj v Londonu je pripadnikov različnih skupnosti, angleških poslušalcev je zelo malo. V Sloveniji romsko oddajo poslušajo predvsem Neromi. Obe radijski postaji v Londonu imata zelo veliko prostovoljcev in zelo malo zaposlenih. Ti prostovoljci so zelo pomembni, saj brez njih radijskih oddaj ne bi mogli predvajati v živo. V romski skupnosti je zelo težko najti prostovoljce. Na Radiu Romic prostovoljcev ni, novinarji so plačani preko avtorskih pogodb.

Oba radia v Londonu imata 24-urni program v živo. Pri nas to ni mogoče, saj nimamo radijske frekvence. Oba radia v Londonu pridobivata veliko različnih prispevkov, iz katerih se financirata, pri nas pa nimamo nobenih možnosti, da bi nam kdo dajal, na primer, prostovoljne prispevke, zato se Radio Romic financira iz razpisov mednarodnih fundacij.

Upam, da bo Radio Romic kmalu pridobil radijsko frekvenco in da se bomo približali uspešnemu delovanju radijskih postaj, ki sem jih spoznala v Londonu.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

izobraževanje novinarjev, konference in štipendije

Medijska preža
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Zala Volčič
Zasidrano v teoriji, usmjerjeno v prakso
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Rinaldo DiRicchardi-Muzga
Izobraževanje za romske novinarje na RTV Slovenija
Luna Jurančič Šribar
Srečanje poklicnih in »uličnih« novinarjev
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Anita Mikulič
Poglej si z novimi očmi
Seminarji in obvestila
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Mojca Mayr, Eva Plej
Možnost protispektakla
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
Nikola Janović
Praktične intervencije in teoretske refleksije
Neva Nahtigal
Usposabljanje Romov za profesionalno radijsko novinarstvo
Danijela Đoković
Kreativna komunikacijska akcija Vox Populi – Raziskovanje slovenske identitete
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Kristina Plavšak
V iskanju popolne novinarske šole
Kristina Plavšak
Kako do izobraženih in izurjenih novinarjev?
Bojan Golčar
Medijske komunikacije na mariborski univerzi
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
Petra Šubic
Novinar je »večni« študent brez časa za študij
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
Uroš Slak
Študij je obojestranska korist
Janez Sajovic
Nastaja izobraževalni center RTV Slovenija
Peter Frankl
Novinarje učimo ekonomije in ekonomiste novinarstva
Edi Pucer
Nekaj kisika za možgane
Saša Banjanac Lubej
Ovire tudi pri brezplačnem izboraževanju
Sonja Merljak
Poynter - medijska šola za izšolane novinarje
Lucija Bošnik
Šest opornikov k razumevanju islama
Pomoč ameriških novinarjev
Štipendije za magistrski študij novinarstva
Magistrski študij novinarstva Evropske novinarske akademije
Seminar o poročanju o gospodarstvu
Slovenski novinarji na seminarjih v JV Evropi
Seminar o preiskovalnem novinarstvu v Ljubljani
Mednarodne nagrade za preiskovalno novinarstvo
Gojko Bervar
Mreža evropskih tiskovnih svetov
Tomaž Trplan
Evropska konferenca perifernih revij
Razpis za novinarske nagrade
Slovenski novinarji na seminarjih v JV Evropi
Pakt stabilnosti in mediji
Gostujoči uredniki v ZDA
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Perspectives of Media Policy in South East Europe;
Ljubljana, 22-23 November 2001 (Grand Hotel Union) - Preliminary Agenda
Novinarske štipendije za študijski obisk v ZDA
Slovenski novinarji na seminarjih v jugovzhodni Evropi
Seminar o poročanju o zdravstvu
Konferenca in nagrade Mirror Europe
Podiplomski študij novinarstva
Regionalni bilten Mednarodne federacije novinarjev
Seminarji v jugovzhodni Evropi
Konferenca Freedom Foruma v Zagrebu
Novi štipendijski program Mirovnega inštituta
Medijska politika v jugovzhodni Evropi
Konferenca o interaktivnem založništvu
Nova spletna stran čeških novinarjev
Mreža medijskih centrov in institutov v jugovzhodni Evropi
Mednarodna konferenca o raziskovalnem novinarstvu
O sovražnem govoru
Seminarji Evropskega centra za novinarstvo
Elektronski bilteni z novicami o svetovnih medijih
Poletna univerza v Amsterdamu in Maastrichtu
Karmen Erjavec
Vzgoja za medije
Jolanda Lebar, Suzana Kos
(Ne)izobraževanje na nacionalki
Marko Prpič
Stalno izobraževanje je nujno
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Mirko Štular
Ves svet na dlani
Aleš Gaube
Pričakovali smo veliko, dobili pa dosti več
Jerca Legan
Ženske Bližnjega vzhoda
Katja Šeruga
Analitično s terena
Mojca Lorenčič
Izpopolnjevanje pri Reutersu
Erika Repovž
Kdo bo delal selekcijo?
Mojca Širok
Vse se je začelo z nekrologom
Robert Gorjanc
Novi časi, nova vloga
Jože Možina
Urejena pričeska in obleka, a brez blišča
Matjaž Kek
Partnerstvo z mediji
Darijan Košir
Upoštevati, ne pa prenašati
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
evropsko medijsko pravo
Medijska preža
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
notranja svoboda tiska
Medijska preža
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
sovražni govor in medijski diskurz
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
evropska unija
Medijska preža
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Tanja Petrović
Tako evropsko
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko komisijo zanima neodvisnost regulatorjev medijev
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Mojca Planšak
Zagovorništvo javnega interesa in pravic manjšin v medijih
Admir Baltić
Mediji in manjšine v Sloveniji in Veliki Britaniji
Janja Rošer
Prostovoljci ustvarjajo manjšinski radio
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Mihela Zupančič
Kako bo o Evropski uniji poročala STA?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Neva Nahtigal
Novinarski kažipot po labirintih Evropske unije
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Mojca Pajnik
Evropska unija, volitve in mediji
Mojca Širok
En sam novinarski sindikat
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Peter Preston
Budnost za skupno stvar
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Evroza
Novinarski večeri
18.12.1997
John Palmer, Edvard Žitnik
Evropa v novinarskih srcih
Omizja
03.03.2006
Rastko Močnik, Renata Jambrešič Kirin, Bojan Baskar, Marta Gregorčič, Boris Vezjak, Mitja Velikonja
Evroza - Kritika novega evrocentrizma
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev