RTV Slovenija je s sprejetjem »hišnega« kodeksa prehitela vse druge medijske hiše v Sloveniji. Z vzpostavitvijo funkcije njegovega nadzornika pa je, kot kaže, prehitela tudi sama sebe. Glavnega pobudnika sprejetja kodeksa, tedanjega odgovornega urednika informativnega programa Uroša Lipuščka, je skrbelo, da bi kodeks brez nadzornika sčasoma zvodenel in postal zgolj mrtva črka na papirju. Po treh letih se zdi, da najmanj znakov življenja kažejo prav določila o varuhu kodeksa. Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija namreč veljajo že od 18. maja 2000, varuha teh meril in načel pa še vedno ni –oziroma njegovo vlogo še vedno »začasno« opravlja Svet RTV Slovenija. Zaključne določbe kodeksa predvidevajo, da bo Svet to funkcijo opravljal do prilagoditve Zakona o RTV Slovenija in statuta javnega zavoda. Glede na to, da se ne v statutu ne v zakonu na tem področju še ni spremenilo nič, in da tudi ni nobenih pobud, da bi se, bo sedanja ureditev najbrž veljala še kar nekaj časa.

Nad poklicnimi merili in načeli novinarske etike tako bdi kolektivni, 25-članski organ, ki sam po sebi ni oblikovan in ne usposobljen za presojanje o tovrstnih vprašanjih. In vendar naj bi ta organ (v funkciji varuha), kot je zapisano v Poklicnih merilih in načelih novinarske etike, varoval interese plačnikov RTV-prispevka, poslušalcev, gledalcev in sodelujočih v oddajah in programih RTV Slovenija, pa tudi interese novinarjev in drugih ustvarjalcev pred neupravičenimi pritožbami in očitki ter morebitnim neupravičenim ravnanjem posameznih urednikov. Kot varuh kodeksa naj bi sprejemal pripombe, pobude in vprašanja poslušalcev, gledalcev in delavcev RTV Slovenije, postopek pa bi lahko sprožil tudi na svojo pobudo.

Kodeks tudi predvideva, da naj bi Svet RTV Slovenije opredelil metode in postopke za delovanje varuha poklicnih in etičnih meril. V kodeksu je določeno le, da se morajo poslušalci in gledalci najprej obrniti na odgovorne urednike radijskih in televizijskih programov. Če niso zadovoljni z njihovimi odgovori ali dejanji, se lahko obrnejo na varuha poklicnih meril in etičnih načel (zdaj torej na Svet RTV Slovenija). Varuh v vsakem postopku najprej ugotovi, ali so bila kršena poklicna merila in etična načela programov RTV Slovenija. S svojimi ugotovitvami in predlogi ukrepov seznani osebo ali ustanovo/organizacijo, ki je nanj naslovila pripombo, pobudo ali vprašanje, direktorja radijskih ali televizijskih programov in odgovornega urednika programa, v katerem je domnevno prišlo do kršitve. Odločitve varuha so obvezujoče za vse ustvarjalce programov RTV Slovenija. Ta pa je (za zdaj) ostala brez pravega varuha, »začasni« varuh pa brez opredeljenih metod in postopkov delovanja. Svet namreč ni sprejel niti postopkov, po katerih naj bi (sam) deloval (kot) varuh.

Tako ni jasno, kako (naj) sploh obravnava morebitne pripombe in pritožbe gledalcev, poslušalcev ali delavcev RTV Slovenija. Pravzaprav ni jasno niti to, kako naj bi bile te sploh pripravljene za obravnavo. Razumljivo se zdi, da bi morale biti utemeljene z navedbami konkretnih členov kodeksa, ki so bili domnevno kršeni, vendar tega napotka morebitni pritožniki ne bodo našli nikjer. Ne pritožniki kot tudi svetniki sami ne vedo, kaj potem, ko je pripomba ali pritožba pripravljena in poslana Svetu. Se zahteva pojasnilo avtorja domnevno spornega prispevka? Se oba, pritožnika in avtorja, povabi na sejo? Se nanjo povabi odgovornega urednika programa, v katerem je domnevno prišlo do kršitve? Smiselno bi bilo najbrž vse, od tega pa ni določeno nič. Najmanj, kar bi pričakovali od kogar koli, ki presoja konkretne novinarske in druge izdelke, pa je, da si te pred kakršno koli sodbo sam ogleda oziroma jih posluša. Na sejah Sveta RTV za to potrebne tehnike doslej ni bilo opaziti. Zanimivo je tudi, da je seznanjanje javnosti z delovanjem varuha v kodeksu predvideno le pri odmevnih in številnih pripombah na določen prispevek ali oddajo oziroma, ko gre za kršitev poklicnih meril in etičnih načel, ki zadeva interese večine poslušalcev in gledalcev. Seje Sveta RTV so vedno javne in na njih so vedno prisotni novinarji vseh večjih medijev. Bi jih torej morali ob obravnavi pripomb v zvezi s kodeksom za javnost zapreti in le-to naknadno seznaniti s tistimi sklepi, ki zadevajo interese večine? Tudi to ni dorečeno.

Skoraj bi lahko sklepali, da se Svet RTV Slovenija v slabih treh letih sploh še ni znašel v vlogi varuha poklicnih meril in načel novinarske etike. Motili bi se – v tej vlogi se Svet res ne znajde najbolje, je pa v njej že nastopal. O prvi taki priložnosti so precej obširno poročali vsi večji slovenski dnevniki. Na 23. redni seji (prejšnje sestave) Sveta, 21. decembra 2000, so svetniki v vlogi varuha hišnega kodeksa obravnavali pritožbo televizijske novinarke Jasne Tepina. V svoji pritožbi je ta navedla, da jo je odgovorni urednik Uroš Lipušček po protestu ministrstva za šolstvo in šport zaradi neobjave posnete izjave takratnega ministra Lovra Šturma, prestavil na drugo delovno mesto, na katerem je ostala tako rekoč brez dela. Svet je Lipuščku priznal pristojnosti za prerazporeditev (po Lipuščkovih besedah naj bi šlo za večkratne napake proti merilom profesionalnosti) in ugotovil, da razlogi za odločanje niso dani. Od takrat mediji o Svetu kot varuhu hišnega kodeksa niso več poročali.

Predstavniki državnega zbora, narodnostnih skupnosti, univerz, invalidskih organizacij, delodajalcev, sindikatov, zadrug in kmetov, mladine, verskih skupnosti ter drugih organizacij in institucij – vršilci dolžnosti varuha novinarske etike na RTV Slovenija – včasih pod točko »Razno«, sicer obravnavajo tudi kako pripombo gledalcev in/ali poslušalcev, vendar se praviloma razidejo brez konkretnih sklepov. Če nihče ne sproži razprave, tovrstnih dodatkov gradivom za sejo sploh ne obravnavajo. Nekateri, ki so redno prisotni na sejah Sveta, menijo, da je pri pomanjkanju vsakršnih pravil o izpolnjevanju vloge varuha in splošni neusposobljenosti večine svetnikov za odločanje o novinarski etiki, tako celo bolje.

Predstavnik Društva novinarjev Slovenije v Svetu RTV Peter Jančič je na eni od bolj odmevnih sej (aprila lani) protestiral, ker so svetniki glasovali o etičnem vprašanju, in opozoril, da bi bilo takšno odločanje najmanj neumnost. Šlo je za vprašanje, ali je Uroš Lipušček s prepovedjo objave prispevka o ceni vladnega letala v Dnevniku posegel v avtonomno in korektno novinarsko delo in prekršil kodeks RTV, kot so menili televizijski novinarji. Svetniki so takrat sicer o zadevi razpravljali predvsem zaradi njene odmevnosti v javnosti, in ne neposredno kot varuhi hišnega kodeksa (čeprav so se novinarji v zahtevi po odstopu urednika sklicevali nanj). Toda Svet ni glasoval o razrešitvi urednika (ki je povsem v njegovi pristojnosti), ampak o sklepu, da prepoved objave prispevka ni bila uredniška cenzura. Taka formulacija sklepa (zanj je glasovalo enajst svetnikov, proti štirje, eden se je vzdržal) je bila od vseh, ki jih je Svet doslej sprejel, vsekakor najbolj zakoreninjena v polju novinarske etike.

V posebnem poglavju kodeksa o posegih v program je tudi točka 14.3 z naslovom »Cenzura«, zato je sploh težko razumeti, ali se je Svet RTV tedaj o tem, da ni šlo za cenzuro, odločil kot organ upravljanja javnega zavoda ali kot vršilec dolžnosti varuha poklicnih meril in načel novinarske etike v programih RTV Slovenija. Povsem nemogoče pa je vedeti, ali bi Svet o takem sklepu odločal tudi, če bi RTV Slovenija že imela pravega varuha hišnega kodeksa, ki bi bil pristojen za presojanje etičnih vprašanj. (Samo ugibamo lahko, da najbrž ne bi.) S to nejasnostjo lahko podčrtamo še en nesmisel obstoječe (ne)ureditve. Pravi varuh naj bi bil (piše v kodeksu) dejansko organ Sveta RTV in bi moral le-temu redno poročati o svojem delu. Vloga varuha je tako za Svet z vsemi drugimi pomisleki tudi nekoliko shizofrena, saj je celotni Svet RTV kot varuh po kodeksu sam svoj organ in bi pravzaprav moral sam sebi poročati o svojem izpolnjevanju vloge varuha kodeksa.

Pri vseh dilemah, ki se odpirajo zaradi nedorečenosti pravil igre varovanja kodeksa RTV, je očitno, da je RTV Slovenija ostala na pol poti – je prvi medij s svojim kodeksom, a ta visi nekje v zraku, brez pravega in primernega nadzora. Glede na to, da prav v tem času potekajo razprave o prenovi kodeksa in tudi že deluje delovna skupina, ki sprejema in obravnava pripombe nanj, se morda lahko nadejamo, da bo Svet RTV kmalu odprl tudi poglobljeno razpravo o ureditvi vprašanja nadzora nad kodeksom. Doslej svetniki še niso razpravljali niti o tem, ali naj bo varuh ena oseba ali posebna skupina, kdo in kako naj ga imenuje, ali naj bo to poklicna funkcija ali ne, o postopkih, ki naj bi jim sledil pri svojem delu … Nenavadno bi bilo, če bi Svet sprejel potrebne popravke kodeksa (torej že njegovo drugo verzijo), vprašanje nadzora nad njim pa bi še naprej pustil odprto. Res je treba prilagoditi tudi Zakon o RTV, kar se ne more zgoditi čez noč, vendar bi morala biti tri leta dovolj vsaj za oblikovanje ustrezne pobude zakonodajalcu.

Dobrih petdeset strani ima prenovljeni interni etični kodeks ameriškega New York Timesa. Naslovili so ga Ethical Journalism; Code of Conduct for the News and Editorial Department. V njem so opredelili, kako morajo novinarji in uredniki ravnati v različnih situacijah, med drugim pri iskanju informacij, v javnem življenju, pri oglaševanju in promociji, v življenju zunaj časopisa in nastopanju na televiziji, kodeks pa ureja tudi konflikt interesov, avtorske pravice, pravila za posamezne specializirane redakcije (kot sta na primer avtomobilistična in turistična) in določa, kako morajo novinarji ravnati pri finančnih investicijah.

V kodeksu sta objavljena tudi vzorca pisem, s katerima novinar zavrača poslovno darilo ali različna priznanja, ki bi mu jih podelile interesne skupine. Po novem morajo novinarji svojim nadrejenim povedati, koliko delnic imajo in v katerih družbah, pomembnejši uredniki pa smejo imeti samo delnice njihovega izdajatelja. Novinar, ki pokriva Pentagon, denimo ne sme posedovati delnic podjetij, ki so kakorkoli povezana z obrambo. Novinarji in uredniki sicer smejo sodelovati v javnem življenju, vendar je natančno določeno, kaj lahko in česa ne smejo početi. Prepovedano je denimo sodelovanje v različnih odborih, tudi šolskih, sodelovanje v političnih kampanjah in celo na demonstracijah. Osnovni namen strogih določil je, da bi novinarji in uredniki ohranili integriteto časopisa in da nihče nikomur nikdar ne bi mogel očitati, da je bila objavljena informacija, ki je bila v njegovem interesu. Kredibilnost je na prvem mestu. Kodeks so pripravljali dve leti in v pogajanjih so sodelovali tudi predstavniki newyorškega sindikata novinarjev.

V tedniku Editor&Publisher, ki velja za eno pomembnejših profesionalnih revij v ZDA, so takoj potem, ko je januarja stopil v veljavo, napovedali, da bo kodeks razburkal valove tudi v drugih novinarskih hišah.

Bob Steele, ki v medijskem inštitutu Poynter vodi oddelek za etiko, pravi, da ga je kodeks prevzel, ker je:

• afirmativen: v preambuli jasno piše, kaj predstavlja časopis New York Times,
• obsežen: pokriva širok spekter morebitnih konfliktov,
• specifičen: točno določa, kako naj ravnajo zaposleni v različnih situacijah,
• realističen: njegovi avtorji se zavedajo, da v njem ne more biti vse predpisano in določeno, zato od zaposlenih pričakujejo, da bodo odgovorno ravnali in da bodo kritično razmišljali o svojem delu.

Pravi, da naj bi novinarski kodeksi pomagali novinarjem, ko se znajdejo pred etično dilemo. V njih so zbrani ideali, ki prepoznavajo kompleksnost izzivov in realnost človeških napak. Dober kodeks je po njegovem moralni kompas za novinarje, obenem pa zagotavlja odgovornost do javnosti. Prenovljenemu kodeksu so mnogi očitali, da je prestrog, toda Bob Steele pravi, da je tako prav, saj lahko časopis samo tako ohrani svojo integriteto neodvisnega opazovalca in poročevalca.

V ZDA imajo različne etične kodekse; slovenski, ki so ga člani Društva novinarjev Slovenije sprejeli oktobra lani v Izoli, se denimo zgleduje tudi po kodeksu ameriškega Društva profesionalnih novinarjev (SPJ). Toda kljub temu da ima SPJ dober in pregleden kodeks, so se v mnogih novinarskih hišah odločili, da bodo pripravili internega. Zakaj?

Ian Mayes, časopisni ombudsman v britanskem Guardianu pravi, da v njihovi hiši upoštevajo kodeks urednikov nacionalnih dnevnikov, na katerega se naslanjajo tudi odločbe komisije za pritožbe (PCC); vendar imajo tudi svoj kodeks, ki sicer izhaja iz kodeksa urednikov, vendar ureja in predpisuje tudi konkretne stvari, ki so povezane s časopisom. Ena od njih je denimo izjava o interesih. To pomeni, da mora denimo zunanji sodelavec, ki ureja mesečnik o energiji vetra, to zapisati pod člankom na to temo, ki ga je napisal za Guardian.

Kodeks DNS omenja konflikte interesov v posebnem razdelku, vendar ga ne opredeljuje enako podrobno kot ga interni kodeks Guardiana. Kaj to pomeni? Bi morda tudi slovenske medijske hiše sčasoma potrebovale interne kodekse?

Na RTV Slovenija ga že imajo. Tanja Starič, odgovorna urednica informativnega programa Televizije Slovenija, pravi, da ima interni kodeks večina javnih televizij. Njihov temelji na kodeksu drugih javnih televizij, predvsem BBC-ija. Popolnoma jasno je, da mora novinar vedno poiskati obe strani v sporu ali da mora »off the record« informacije skrbno preveriti, preden jih objavi ... Četudi se to zdi samoumevno, pa ni odveč, da so takšna pravila tudi zapisana.

»Hkrati je kodeks pomoč novinarjem pred pritiski političnih in gospodarskih lobijev. Jasno je namreč, da je vsaka oblika propagande prepovedana in da morajo biti prispevki politično in svetovnonazorsko uravnoteženi itd. Če bi se novinar ali urednik znašel v položaju, da določena skupina pritiska skuša spraviti svojo resnico na ekran javne televizije, mu je kodeks lahko v pomoč, da se teh pritiskov ubrani.«

Tanja Starič misli, da se kodeksa dopolnjujeta, da pa javna RTV potrebuje svoj kodeks, ker ima na nek način poseben status in zato zanjo veljajo nekoliko bolj stroga pravila kot za komercialne medije. Sankcije sicer niso predvidene in to je na nek način slabost njihovega kodeksa. »Gre na nek način predvsem za moralno obsodbo, če pa bi se kršitve ponavljale, bi pač urednik moral ustrezno ukrepati. Takšni primeri, četudi zelo redki, so že bili pred leti – največkrat potem novinarji niso več pokrivali določenega področja,« dodaja. Kodeks uporabljajo vsak dan, ko novinarji skupaj z uredniki snujejo prispevke. Nanj pa se predvsem sklicujejo v mejnih ali nejasnih primerih; največkrat takrat, ko so tarča kritik s te ali one strani. Nadzor nad delom programov TVS ima Svet RTVS in njegova programska komisija, obstaja pa tudi statutarna komisija Sveta, ki se ukvarja še prav posebej s tem vprašanjem. Kodeks je namreč (na predlog novinarjev) sprejel Svet RTVS.

Tudi Mitja Meršol, odgovorni urednik Dela, razmišlja o Delovem internem kodeksu, ki naj bi poleg etičnih vprašanj tudi urejal, kako ravnati s potencialnimi intervjuvanci, z javnostjo in bralci. Po drugi strani pa so Miran Lesjak, Majda Struc in Peter Frankl, odgovorni uredniki Dnevnika, Večera in Financ, povedali, da o čem takem ne razmišljajo. V Financah imajo namesto internega kodeksa dokumenta, ki opredeljujeta poslanstvo in uredniško politiko.

V uredništvu Dnevnika nimajo internega novinarskega kodeksa in ga po mnenju Mirana Lesjaka niti ne potrebujejo, saj »prenovljeni slovenski novinarski kodeks dovolj natančno izrisuje meje novinarske svobode, določa novinarjeve pravice in obveznosti in odgovarja na profesionalne dileme, s katerimi se novinarji dnevno soočamo. Obveznost, da bosta tako novinar kot njegov delodajalec spoštovala določbe novinarskega kodeksa, je zapisana tudi v novinarskih pogodbah o zaposlitvi, kar po mojem mnenju po eni strani obvezuje novinarja, po drugi strani pa ga tudi varuje v primerih, ko bi delodajalec od njega zahteval, da ravna v nasprotju z določili kodeksa.«

Dodaten razlog za mnenje, da internega kodeksa ne potrebujejo, je, da so – za razliko od nekaterih drugih uredništev – relativno majhno uredništvo: sprotna komunikacija o profesionalnih vprašanjih je po njegovem mnenju dovolj dobra, pa tudi dovolj odprta, da ni čutiti potrebe po zapisu internih novinarskih pravil. Nemara se bo to kdaj spremenilo, nemara bosta kdaj v prihodnosti nadaljnji razvoj njihove medijske družbe in spremembe v okolju, v katerem delujejo, narekovala potrebo po takšnem novinarskem kodeksu, zaenkrat pa, kot rečeno, takšne potrebe ne vidi. »Iz internih diskusij sklepam, da večina naših novinarjev dovolj dobro pozna določbe kodeksa DNS, saj se na njih pogosto sklicujemo ali jih komentiramo, neposrednih sankcij za kršitev določb kodeksa pa ne poznamo. Posredne pa seveda so – če novinar krši kodeks oziroma če s svojim delom dokazuje, da ga ne pozna ali ga ne spoštuje, je onemogočen v kariernem napredovanju, kar se najbolj boleče lahko pozna pri novinarjevi plači. V pogojih, ko ni novinarskih licenc in teh zato tudi ni mogoče odvzemati, se mi zdi to tudi najbolj učinkovit način varovanja osnovnih profesionalnih norm, pod pogojem seveda, da je ta naloga zaupana tistemu, ki vodi uredništvo, namreč odgovornemu uredniku,« meni Miran Lesjak.

Tudi Majda Struc pravi, da nimajo internega kodeksa in do zdaj tudi ni bilo potrebe po njem. Za njihovo delo povsem zadostuje kodeks DNS. »Morda bi ga veljalo dopolniti v točkah, kjer govori o ločitvi novinarskega in oglaševalskega dela. Tu so večkrat zadrege kot recimo: dogovorjene predstavitve občin, institucij (...) ki so lahko opravljene povsem profesionalno, vendarle pa gre za zunanjega naročnika ali za dogovor z njim.«

Pravzaprav so to vprašanja, pravi, s katerimi se zadnje čase veliko ukvarjajo. Prepričana je, da bi nekoliko temeljitejša opredelitev tega problema v kodeksu DNS bila dobrodošla vsem medijem.

Na Večeru se pogosto sklicujejo na kodeks DNS, zlasti v zgoraj navedenih primerih, večkrat pa jim je tudi osnova v razpravah o objavah določenih prispevkov v črni kroniki in podobno. »Najbolj pogosto prispevka, ki ni v skladu s kodeksom, ne objavimo, kar nekajkrat pa se je zgodilo, da pri nastajanju prispevkov (oglasnih sporočil ...) naši novinarji po svetu v uredništvu, sploh ne sodelujejo.«

Tudi Peter Frankl s Financ pravi, da posebnega dokumenta, ki bi mu rekli interni novinarski kodeks, nimajo, imajo pa dokumenta, ki dokaj podrobno opredeljujeta poslanstvo oziroma uredniško politiko Financ. Skupaj s kodeksom DNS sta ta dokumenta zelo ustrezno vodilo za novinarsko delo, ki ga nadzira odgovorni urednik.

»K temu bi dodal, da je zdajšnji kodeks kar primeren in da sem osebno z njim zadovoljen.«

Zdi se, da bi morali prav zaradi dilem, ki se občasno porajajo pred novinarji Večera, ko pravzaprav še vedno občasno sodelujejo pri nastajanju oglasnih sporočil, razmisliti o internih pravilnikih, ki bi podrobneje, podobno kot interni kodeks New York Timesa, urejali ravnanje novinarjev in urednikov. Nekaj podobnega sta gotovo dokumenta, ki ju imajo na Financah. Kodeks DNS, ki je sicer zelo dober in sodoben, je včasih očitno premalo določen.

Bob Steele je prepričan, da medijske hiše potrebujejo razvidno in urejeno etično politiko, tudi zato ker nadzorujejo druge poklice in spremljajo njihovo ravnanje. Če časopisi zahtevajo odgovorno ravnanje od vseh drugih, je prav, da so odgovorni vsaj do svojih bralcev. Poleg tega je po njegovem verodostojnost ključ do profesionalnega in poslovnega uspeha. In nenazadnje je vsaka medijska hiša dolžna spoštovati svoje zaposlene in biti do njih poštena in odkrita. Novinarji imajo pravico, da vedo, za kaj se zavzema njihov delodajalec. Če medijska hiša nima trdo postavljenih vrednot in standardov, se zaposlenim lahko zgodi, da prestopijo mejo med tistim, kar je etično sprejemljivo in tistim, kar ni, ne da bi to sploh vedeli.

Če torej slovenske medijske hiše ne bodo zaposlenim jasno in glasno povedale, kaj je za njih sprejemljivo, jim bo morda spodrsnilo na etični »mini«. To pa lahko spodkoplje zaupanje, ki ga bralci čutijo do novinarja in njegove hiše. Kredibilnost je pravzaprav tisto, kar prodaja novinarski izdelek. In če je za njeno ohranitev potreben pravilnik, ki na dobrih petdesetih straneh ureja, kaj smejo početi novinarji in uredniki posamezne hiše in česa ne, ga je treba pripraviti. Tako so menili pri New York Timesu, in tako menijo v številnih drugih medijskih hišah.

»Če je okolje tako, da lahko obstaja en sistem medijske odgovornosti, lahko obstaja tudi večina drugih,« je na nekem drugem mestu zapisal Claude-Jean Bertrand. Njegov seznam sistemov medijske odgovornosti se je v zadnjih dveh desetletjih razširil s tridesetih na osemdeset različnih oblik. Vsem je skupno, da medije spodbujajo k boljšemu služenju javnosti. Vsi so že bili preizkušeni in so se v najslabšem primeru izkazali za neškodljive, v najboljšem pa za zelo učinkovite, zagotavlja Bertrand.

Največji zagovornik sistemov medijske odgovornosti (SMO) je prepričan, da so le-ti edino demokratično in nenevarno sredstvo zaščite svobode in kakovosti medijev pred pritiski države in kapitala. Temeljno zagotovilo svobode in samostojnosti vsakega novinarja, tako Bertrand, je podpora in enotnost celotnega poklica. Vsi novinarji morajo združeno podpirati določena načela in pravila, spodbujati njihovo spoštovanje in preprečevati njihovo kršenje. Takrat govorimo o samoregulaciji, ki je že večkrat zadušila težnje po regulaciji »od zunaj« (in so jo v mnogih državah vpeljali prav zato, ker so takšne grožnje postajale preveč otipljive). Tehten in logičen je tudi drugi Bertrandov argument za vpeljavo sistemov medijske odgovornosti: če javnost zaupa novinarjem, jo bodo ti pri takšnih in drugačnih krizah sposobni mobilizirati in se s podporo 100.000 volivcev in potrošnikov zoperstaviti političnim in gospodarskim nasprotnikom – z dobrimi možnostmi za zmago. Javnost pa novinarjem najbolj zaupa takrat, ko so ti družbeno odgovorni, ko jo vključijo v svoj poklicni vsakdan, prisluhnejo pomislekom in nanje odgovorijo. Utemeljena zavrnitev kritike je v očeh medijskega potrošnika zagotovo bolj pozitivna kot gluha ušesa zanjo.

Pri temeljitem pregledu Bertrandovega seznama SMO ugotovimo, da v Sloveniji mehanizmi zagotavljanja odgovornosti medijev in novinarjev vsekakor že obstajajo. Z vidika samoregulacije sta najpomembnejša etični kodeks in Novinarsko častno razsodišče, ki bdi nad njegovim spoštovanjem. Zanemarljivo ni niti dejstvo, da je Društvo novinarjev Slovenije del ohlapne Zveze neodvisnih tiskovnih svetov Evrope (The Alliance of Independent Press Councils of Europe, AIPCE). Zveza se predstavlja na spletni strani www.presscouncils.org , ki jo upravlja prav Claude-Jean Bertrand. Kar je pomembneje – njene članice verjamejo v samoregulacijo in mislijo, da je pisanje kodeksov novinarske etike stvar novinarjev in založnikov in ne vlade, ter nasprotujejo poskusom oblikovanja univerzalnih kodeksov in nadzornih organizacij, ker se zavedajo pomena kulturnih razlik. Čeprav smo v Sloveniji še daleč od konsenza o tiskovnem svetu in vztrajamo pri stanovskem organu, pa zavezanost omenjenim načelom dokazuje, da vedno bolj spoznavamo pomen učinkovite samoregulacije.

Druga ugotovitev, ki se ponuja v Bertrandovem seznamu, je, da je v Sloveniji največ mehanizmov, ki bi jih lahko imenovali zunajcehovske. Izjave vidnih osebnosti o »lumparijah« novinarjev in medijev se pojavljajo ves čas; pred kratkim smo dobili »Državljansko pobudo« z več pozivi, ki se nanašajo na medije in novinarje; spomnimo se tudi kritičnega odprtega pisma Svetu RTV, ki ga je spisal Zavod za oživitev civilne družbe. Take in podobne SMO-je novinarska srenja sicer večinoma sprejema z nejevoljo, vsekakor pa vsaj za kratek čas načnejo razpravo o vlogi medijev ter o njihovem uspehu pri njenem izpolnjevanju. Med trajnejšimi in bolj organiziranimi oblikami preudarka o ravnanju medijev in spodbujanja k spoštovanju etike velja posebej omeniti izobraževanje (med študijem novinarstva je obvezen izpit iz novinarske etike, na nižjih ravneh izobraževanja pa se uveljavlja predmet Vzgoja za medije) in dejavnosti programa MediaWatch v okviru Mirovnega inštituta. Slednji s svojimi tiskanimi izdajami, dogodki, financiranjem različnih programov in podobnim »pokriva« praktično vse vidike zunanje presoje medijev, ki jih navaja Bertrand. Imamo tudi spletne strani, namenjene medijskim temam (npr. http://www.novinar.com in http:// www.media-forum.si ), nekomercialne raziskave medijskih praks, pa tudi posebne nagrade za novinarje. Na tem področju smo torej v Sloveniji bolj ali manj v koraku z razvojem sistemov medijske odgovornosti drugod po svetu.

Pomen novinarske etike in medijske odgovornosti se zdi najbolj medel znotraj samih medijskih hiš. Nikakor ne v smislu spodkopavanja pomena etike, temveč v pomanjkanju njegovega poudarjanja. Ocena je sicer pavšalna in dopušča možnost, da v posameznih uredništvih etiki posvečajo zadostno pozornost. O množičnem vzpostavljanju s tem povezanih mehanizmov pa bi res težko govorili in Bertrand okrožnic o etičnih načelih, dnevnih samokritičnih poročil, ki krožijo po uredništvih, kritikov, etičnih komisij, »izvedencev« za etiko, ki o njej odpirajo razprave v uredništvih, posebnih usposabljanj na to temo in podobnih internih oblik stimuliranja razmisleka o novinarski etiki – na seznam SMO zagotovo ni uvrstil na podlagi splošne prakse v Sloveniji.

O odprtosti slovenskih medijev za povratne informacije in dvosmerno komunikacijo pa lahko razmišljamo tako, da za hip snamemo novinarsko optiko in smo sami medijski potrošniki, člani splošne javnosti. Kakšne možnosti imamo, če bi radi posameznim medijem, urednikom ali novinarjem sporočili svojo oceno njihovega dela?

Najbrž najstarejši tovrstni SMO v Sloveniji so pisma bralcev in njim podobne rubrike. Te so postale že tako običajni del tiskanih medijev, da o njih niti ne razmišljamo kot o mehanizmu zagotavljanja medijske odgovornosti, čeprav to vsekakor so – ko se kak bralec odzove na pisanje posameznega novinarja, bo ta njegov odziv zagotovo prebral in v večini primerov nanj tudi odgovoril. Vendar pisma bralcev ne zadoščajo – tako zaradi prostorskih omejitev v časopisih kot zaradi dejstva, da se mora bralec sam javno izpostaviti, da lahko novinarju ali uredniku sporoči svoje mnenje.

Druga možnost je telefonski klic. Številk medijev in uredništev ni težko najti. Teže je priti do prave osebe; če do nje že pridemo, pa si ta najverjetneje v trenutku, ko kličemo, ne more vzeti dovolj časa za poslušanje naših pripomb in utemeljevanje svojih stališč in novinarskih odločitev. Tega novinarjem ne gre zameriti, saj čas res po naravi stvari dela proti njim. Lahko pa kot medijski potrošniki zamerimo medijem. Zagotavljajo nam storitev, ki jo tudi plačujemo, še več – z dejstvom, da je določeno število ljudi pripravljeno plačati za ponudbo posameznega medija, le-ta ustvarja prihodke od oglaševanja. Je torej preveč pričakovati, da bo medij zanimalo moje mnenje o tem, kar mi prodaja?

Nenehno pripravljenost sprejemati pripombe in pohvale bralcev, poslušalcev in gledalcev ter utemeljeno odgovarjati nanje bi lahko mediji tudi pri nas zagotovili z uvedbo ombudsmanov, varuhov pravic javnosti v medijih. Dokler se ta možnost ne uveljavi – glede na pomanjkanje razprav se morda nikoli ne bo –, bi lahko poskusili z drugim SMO-jem, ki je tudi na Bertrandovem seznamu, in ne zahteva nobenih udarnih sprememb. Vsi mediji bi lahko uvedli termin »odprtih telefonov«. Kako pogosto in kako dolgo, bi določil vsak medij v skladu s svojimi zmožnostmi. Na prvi pogled se zdi, da bi to uredništva dodatno obremenilo, toda bolj verjetno je, da bi jih razbremenilo, ker se ne bi bilo več treba ukvarjati z naključnimi klici, ki kot nalašč vedno pridejo v napačnem trenutku. Vsekakor vredno razmisleka.

Še največ možnosti za povratno informacijo imajo računalniško pismeni in uporabe svetovnega spleta vajeni medijski potrošniki. Slovenski mediji se v tej smeri vedno bolj odpirajo, a ne vsi enako intenzivno.

Kot gledalka POP TV se na primer želim nekako odzvati na poročanje v oddaji 24 ur. Obiščem spletno stran, pričakujoče kliknem na sramežljivo majhno @, izpiše pa se mi naslov službe za stike z javnostmi. Kar koli me je motilo, kar koli želim vprašati, na katerega koli novinarja se želim obrniti, moj zapis bo šel čez PR-oddelek. Kot gledalka to morda celo »kupim« in zapišem svoje mnenje, kot novinarki pa bi se mi zdelo bolj korektno, da novinarske sodbe utemeljujejo novinarji, ne piarovci. RTV Slovenija je storila majhen korak naprej – na spletni strani objavlja »kontakte« vseh oddaj, tako da lahko kot gledalka pišem vsaj posameznim uredništvom, če že ne posameznim novinarjem.

Tiskani mediji praviloma prekašajo oba nacionalna radiodifuzna medija, vendar so tudi med njimi razlike. Delo na spletni strani navaja elektronske naslove in telefonske številke uredništev in urednikov. Dnevnik je naslovom elektronske pošte urednikov in uredništev dodal tudi naslove nekaterih novinarjev, »elektronsko komunikacijo« z bralci pa je razširil še na spletni forum. K pisanju elektronske pošte vabi tudi Večer, ki navaja naslove uredništev, dopisništev in nosilcev različnih tematskih sklopov, omogoča pa tudi vpis neposrednih (in nadaljnjim obiskovalcem spletnih strani dostopnih) komentarjev na posamezne članke. Podobno velja za tednik Mladina, edinstveno prakso pa imajo Finance, ki naslove elektronske pošte objavljajo tudi pri novinarskih člankih v tiskani izdaji.

Čeprav so elektronski nabiralniki najbrž pogosto prenapolnjeni za odgovore na vsako sporočilo, je tako odpiranje medijev za sugestije odjemalcev z vidika zagotavljanja medijske odgovornosti lahko le pozitivno. Odgovorni urednik Dnevnika Miran Lesjak je pojasnil, da komentarje bralcev spletnih strani spremlja urednik njihove izdaje on-line in z njimi seznanja pristojne urednike. Forum odpira tudi debate o člankih, komentarjih in kolumnah, spletni bralci pa v njem pogosto komentirajo tudi uredniške poteze. Peter Frankl, odgovorni urednik Financ, pa je potrdil, da telefon uredništva danes ne zadošča več. Odzivov bralcev je po njegovih besedah res veliko, za navajanje elektronske pošte pišočih pa so se odločili zato, ker to krepi stik z občinstvom in spodbuja povratne informacije. Na Financah so spoznali, da ima vpeljava preprostih sistemov medijske odgovornosti tudi tržno pozitivne učinke. Frankl je tako prepričan (in najbrž bi mu Bertrand brez zadržkov pritrdil), da Finance z objavo elektronske pošte tudi krepijo svojo blagovno znamko.

Pozitivnim tržnim učinkom SMO-jev bi lahko pritrdili tudi na Mladini. Enega od njih, izvedbo ankete med svojimi bralci, namreč uporabljajo (tudi) za pridobivanje oglaševalcev. Dve muhi na en mah – Mladina dobi podatke o življenjskem slogu, nakupnih namerah in kupni moči svoje publike, ki najbolj zanimajo oglaševalce, bralci pa zagotovilo, da njihova mnenja o tedniku ustvarjalce zanimajo in nekaj štejejo. Mladina to obljublja tudi v predstavitvi izsledkov ankete, namenjene oglaševalcem: »Podatki iz ankete so za nas pomembno vodilo pri oblikovanju uredniške politike in zagotavljajo, da revija ne izgubi stika z bralci.«

V dobro javnosti in medijev upajmo, da zagotovila o pomenu in upoštevanju pripomb bralcev, poslušalcev in gledalcev niso le krilatice in da je (ali bo) slovensko novinarstvo izjema, ki potrjuje pravilo: »Profesionalci nočejo priznati, da delajo napake, posebej takrat, ko na te pokaže član javnosti, ki po njihovem mnenju ve malo, razume nič in ima zagotovo nekaj za bregom.« V Bertrandovi grenki ugotovitvi je vsaj zrno resnice. Zagotovo drži, da javnost malo – premalo ve o težavnosti marsikatere odločitve, ki jo morajo sprejeti novinarji in uredniki, pa tudi o delu v medijih nasploh.

To bi lahko odpravila uveljavitev tistih SMO-jev, ki tok izmenjave mnenj in argumentov o novinarskih in uredniških odločitvah sprožajo na strani medijev in ga usmerjajo k njihovim bralcem, poslušalcem oziroma gledalcem. Teh pri nas praktično ni. Bertrand navaja občasna »Pisma bralcem« (Letters from the editor), v katerih uredniki pojasnjujejo vrednote in pravila delovanja medijev. Podobi slovenskih medijev in razumevanju le-teh s strani odjemalcev ne bi škodili niti občasni pripisi z utemeljitvijo posebno težavnih uredniških odločitev, dobrodošle bi bile tudi redne kolumne in komentarji o medijskih vprašanjih.

Takšne in podobne poteze bi medije približale uporabnikom, ki bi pri branju, poslušanju ali gledanju njihovih vsebin bolje razumeli, kako so te nastale, in bi si sami znali odgovoriti na marsikatero (pogosto) vprašanje, ki ga zdaj vedno znova in vsak posebej naslavljajo na urednike in novinarje. Z boljšim vpogledom javnosti v dogajanje znotraj medijev se lahko nadejamo tudi širše in glasnejše podpore, ko se v medijskem svetu pojavijo takšne ali drugačne težave in dileme. Naši bralci, gledalci in poslušalci so namreč tudi volivci in potrošniki, zato bi bili lahko naši najbolj dragoceni in najmočnejši zavezniki v manjših in večjih bitkah za samostojnost, neodvisnost in kakovost novinarstva. A v položaju, v kakršnem smo, je iluzorno pričakovati, da se bo širši krog ljudi zanimal za razkole zaradi spornih uredniških odločitev, za prenose določenih pravic s skupščin medijev na njihove uprave, za dogajanje v Svetu RTV, za umestitev novinarjev javnega zavoda med javne uslužbence, za napovedi novinarskih stavk, za razkrite pritiske oglaševalcev, za delo in razsodbe Novinarskega častnega razsodišča in tako naprej.

Slovensko okolje je očitno dovzetno za sisteme medijske odgovornosti. Negativnih odzivov na obstoječe v javnosti praktično ni, tudi o negativnih vplivih SMO-jev na same medije ni sledu. Zato bi kazalo resno vzeti Bertrandovo ugotovitev, da lahko v ugodnem okolju uspeva večina sistemov medijske odgovornosti – in jih s celovitim pristopom vpeljati na vseh ravneh. Bertrand po dolgih letih preučevanja tega področja namreč opozarja tudi na dejstvo, da SMO-ji posamično nimajo velikega neposrednega učinka. Vsi skupaj pa dolgoročno lastnikom medijev zagotavljajo visoke dobičke, novinarskemu poklicu, ki je tako res v službi javnosti, pa močno zaledje pri napadih na njegovo kakovost in neodvisnost.

Novi slovenski novinarski kodeks si zasluži vso pohvalo. Edini člen, ki bi ga izločil, je tisti, ki novinarjem daje pravico, da izrazijo svoje mnenje. Poročati o novici, razlagati jo, podati ozadje, nakazati možen razvoj dogodkov – da, toda kako ima lahko novinar pravico, da izrazi svoje mnenje, razen če ni strokovnjak na tistem področju, seveda?

Toda to je le ena podrobnost. Med več kot 150 kodeksi, ki sem jih do sedaj zbral (glej http://www.presscouncil.org), je prav slovenski med najboljšimi.

Žal pa – tako kot vsi ostali kodeksi, z le maloštevilnimi izjemami – tudi slovenski novinarski kodeks niti ne črhne o najhujših grehih medijev in novinarjev. Vzrok za to najpogosteje tiči v dejstvu, da novi kodeksi nastajajo na podlagi prej obstoječih.

Ena največjih ovir pri izpopolnjevanju obveščevalnih medijev je novinarska tradicija, ki že dolgo ni več prilagojena potrebam državljanov v demokratičnih družbah 21. stoletja.

Naj omenim le tri od mnogih značilnosti tradicije. Prvič, »novinarstvo ledene gore«, ki razkriva le zelo majhen del resničnosti, ponavadi iz več področij, ter kot politika poroča o spektakularnih in/ali izmišljenih dogodkih. Preostanek, ki ostaja skrit pod gladino, takšno novinarstvo ignorira, še posebno kadar gre za dogodke, ki ne pokrivajo tradicionalnih področij. Oziroma, še pomembneje, takšno novinarstvo ignorira tihe, neopazne procese, ki počasi spreminjajo družbo ali ji celo grozijo. Kot je recimo razveseljivo dejstvo, da se v Franciji danes že 40 odstotkov druge generacije priseljencev odloča za zakonske zveze zunaj svoje skupnosti (za primerjavo: Nemčija in Velika Britanija pri tem dosegata le okoli 5 odstotkov). Ta podatek je večina velikih medijev ignorirala, kar me je pripeljalo do moje druge točke.

Mediji so odvisni od negativizma. Nimajo interesa, da bi obravnavali kakršne koli opogumljajoče novice in zmeraj vidijo le slabo stran položaja, kar je najverjetneje najbolj neumen in nenavaden element v tradiciji: največje novice zadnjega stoletja so bile vesele; kot na primer: končala se je 2. svetovna vojna, človek je pristal na Luni, berlinski zid je padel. Čez čas lahko sistematični pesimizem pripelje do kolektivnega živčnega zloma.

Tretjič, obžalovanja vredna značilnost je prepogosta zmešnjava podanih informacij in zabavnega, tistega, kar je zanimivo in kar je pomembno. Tradicionalno se še zmeraj objavlja preveč novic, ki bodo zabavale, vznemirile in šokirale bralce/poslušalce/gledalce; nimajo pa nobenega vpliva na vsakodnevno življenje posameznika, niti na njegovo/njeno predstavo sveta.

Po vsem povedanem lahko zaključimo: tudi če se tradicija spremeni, tudi če posameznik dobro opravlja svojo službo, to za novinarje še zmeraj ni dovolj. Novinar mora prisluhniti javnosti in ji biti odgovoren. Kodeks je krasen, toda njegovi členi bi se morali udejanjati. Tako bo poklic novinarja pridobil zaupanje javnosti in njeno odločilno podporo v boju za novinarsko neodvisnost, bodisi pod političnim ali pa ekonomskim pritiskom.

Nevladni instrumenti, ki omogočajo, da prisluhnemo javnosti in da smo ji odgovorni, so številni in najrazličnejši. Poimenoval sem jih sistemi medijske odgovornosti (SOM v slovenščini oziroma MAS v angleščini). Na mojem seznamu jih je 80 in bi si želel, da bi bil seznam sistemov medijske odgovornosti dodan k vsakemu že obstoječemu kodeksu novinarske etike. V nasprotnem primeru bom razumel, da se kodeksa tudi ne jemlje resno.

Pri sistemih medijske odogovornosti gre za nevladni način spodbujanja medijev in novinarjev, da spoštujejo poklicna etična načela. Sistemov medijske odgovornosti je veliko, toda vsi merijo na izboljšanje kakovosti informativnih medijev s pomočjo spremljanja in ocenjevanja, izobraževanja in reflektiranja. V tem članku sem zbral nekaj več kot osemdeset sistemov medijske odgovornosti, lahko pa bi jih bilo – in upam, da bo tako – še več. Najbolj primerna klasifikacija sistemov medijske odgovornosti (SOM) vključuje tri skupine glede na njihove bistvene lastnosti: teksti/dokumenti, ljudje (posamezniki ali skupine) in procesi.

Napisana etična načela ali »etični priročnik« je seznam pravil, o katerih so medijski delavci razpravljali, in/ali se z njimi strinjali, še najraje v sodelovanju s predstavniki javnosti. Ta načela je potrebno predstaviti javnosti.

Interni kodeks ali priročnik, ki zaposlene opozarja na etične principe in določa smernice, kako se vesti v določenih okoliščinah.

Dnevno interno samokritično poročilo, ki je v obtoku znotraj uredništva.2

Popravki, objavljeni na vidnem mestu, ali v okviru ustreznih oddaj, če gre za radio ali televizijo.

Redna kolumna ali program »Pisma uredniku«, ki naj vsebuje tudi sporočila, ki so kritično naperjena proti časopisu oziroma postaji.

Še druga sredstva dostopa javnosti do medijev, kot je odprt internetni forum za razpravo ali za takojšnji odziv (za takojšnje povratne informacije).

Vprašalnik o medijski odgovornosti in nepristranskosti, ki ga medij pošlje osebam, omenjenih v poročilih, ali ga objavi, da ga lahko izpolnijo bralci.

Priznani strokovnjak poda javno izjavo o mediju, ki se jo nato pogosto objavlja v poročilih.3

Prostor in čas, ki ga lahko zakupi posameznik, skupina ljudi ali podjetje za objavo »odprtega pisma« o spornih vprašanjih v zvezi z mediji.4

Občasno »Pismo urednika«, v katerem so razložene vrednote in pravila časopisa ali pojasnila o delovanju medija.

Prostor v časopisu, namenjen obrazložitvam uredništva, v katerih uredništvo pojasni nekatere svoje odločitve, zakaj so nekaj objavili ali ne.

Obvestila bralcem, priložena ali poslana z namenom, da bi bili bralci obveščeni o pomembnih procesih in dogodkih v časopisni hiši, radijski ali televizijski postaji.

Redna medijska kolumna, stran ali rubrika5 v časopisu oziroma program na radiu ali televiziji, ki pove več, kot le obvešča o novih premestitvah in spremembah lastnikov.

Redna etična kolumna v časopisu profesionalnega združenja ali sindikata.6

Redna poročila združenj in organizacij, ki reflektirajo delovanje medijev in jih objavijo mediji.7

Spletna stran, na kateri so sistematično objavljeni vsi popravki napak, do katerih je prišlo v sredstvih obveščanja8, in pritožbe zaposlenih novinarjev9 ter zlorabe oglaševalcev.10

Spletna stran, ki novinarjem ponuja informacije in nasvete o »izboljšanju medijske odgovornosti«.11

Spletna stran, namenjena razpravljanju o medijskih vprašanjih (na primer mediji in otroci).

Spletna stran, ki poskuša javnost naučiti, kako vrednotiti medije.12

Alternativni periodični časopis (še posebno, če ga izdaja manjšina), neprofitna postaja ali spletna stran, kjer so objavljena dejstva in stališča, ki jih redni mediji ignorirajo oz. prezrejo, skupaj s kritiko omenjenih medijev.

Strokovna publikacija o novinarstvu, ki izhaja v tiskani obliki, v elektronski obliki, v obliki radijskega ali televizijskega programa ali v obliki spletne strani13 in je namenjena medijski kritiki ter izpostavljanju tega, kaj so mediji izkrivili ali izpustili ali kakšne druge napake novinarjev in medijskih hiš.

Letni pregled ali letno poročilo medijske kritike, ki so ga napisali novinarji in uporabniki medijev, uredili pa akademiki.15

Spletna stran, ki jo pripravlja novinar ali kateri koli uporabnik spleta, in ki podaja resne kritike o medijskem delovanju.

Prispevek, poročilo, knjiga, film ali televizijska nadaljevanka, ki obvešča javnost o medijskem delovanju in je vsaj do neke mere kritično naperjena do medijev.

Analize in obvestila, ki jih organizacije za opazovanje medijev po elektronski pošti pošiljajo naročnikom.16

Poročilo potrošniške organizacije (regionalne ali nacionalne), ki občasno sodeluje z mediji.

Televizijska mreža17 ali tedenska revija18, ki v celoti sestoji iz materialov, sposojenih od tujih medijev in ki uporabnikom omogoča, da ocenijo oz. ovrednotijo svoje medije.

Peticija, ki jo podpiše na stotine ali na tisoče ljudi, da bi vplivali na medije neposredno ali preko regulacijskih teles.

(Izjemoma) časopis, ki ga založnik podari novinarski šoli, da bi ji služil kot »priročnik za poučevanje«.19

Notranji kritik ali »komisija za vrednotenje vsebin«20, ki temeljito raziskuje časopis ali spremlja delovanje postaj glede kršitev kodeksa in objave ugotovitev.

Etični komite ali »skupina kritičnih novinarjev« (spreminjajoči se seznam novinarjev), namenjeni temu, da pretresajo in/ali sprejemajo odločitve o določenih spornih etičnih vprašanjih, po možnosti še preden se le-ta pojavijo.

Etični svetovalec, ki deluje v uredništvu z namenom, da bi izboljšal raven profesionalne etike, spodbujal debate in svetoval glede specifičnih problemov.

Medijski poročevalec, ki je pristojen za nadzorovanje medijske industrije ter za podajanje celovitih in nepristranskih poročil javnosti.21

Zunanji kritik (sodelavec), ki ga plačuje časopis, da piše redno kolumno o časopisu.

Grajač, ki si upa javno oznaniti zlorabe medijskega podjetja.

Poročevalec potrošniške organizacije, ki opozarja bralce, poslušalce in gledalce na zavajajoče oglaševanje in tudi posreduje v njihovem imenu.22

Omudsman, »varuh pravic javnosti v medijih«, ali skupina novinarjev, zaposlenih v časopisu, na radijski ali televizijski postaji zato da prisluhnejo predlogom in pritožbam bralcev in gledalcev ter da dosežejo poravnave in o tem svojem delovanju objavljajo poročila.

Urad za pritožbe ali služba za bralce/poslušalce/gledalce, ki je na razpolago strankam za morebitne pritožbe in zahteve.23

Disciplinska komisija, ki jo ustanovi novinarska zveza (sindikat) ali kakšno drugo profesionalno združenje, ki skrbi za spoštovanje kodeksa in ima tudi sankcijo izključitve.

Komisija, ki jo skupaj ustanovijo določeni mediji in določena družbena skupina z namenom, da premaga nesoglasja.24

Državljan ali državljanka, imenovana s strani uredništva oziroma več državljanov in državljank (pogosto jih izberejo iz vrst tistih uporabnikov, ki so se že pritoževali), ki so povabljeni, da se udeležijo dnevnih sestankov uredništva.

Odbor (ali več specializiranih odborov) bralcev/poslušalcev/gledalcev, ki se redno posvetujejo.25

Klubi (bralcev/poslušalcev/gledalcev), ki z domišljavimi potezami pridobivajo nove člane in jih vključujejo v razprave o določenem mediju.26

Lokalni tiskovni svet tj. redni sestanki novinarjev iz lokalnih medijev in predstavnikov lokalne skupnosti.

Nacionalni (ali regionalni) tiskovni svet, ki ga ustanovijo strokovna združenja lastnikov medijev in novinarjev, in ki navadno vključuje tudi predstavnike javnosti, da zagovarjajo svobodo tiska in upoštevajo pritožbe uporabnikov medijev.

Ombudsman, ki ga izberejo mediji, da se ukvarja s pritožbami. Ombudsman je lahko povezan s profesionalnim medijskim združenjem ali tiskovnim svetom (Švedska), ali pa je neodvisen (Južna Afrika).

»Medijski observatoriji«, ki jih ustanovijo novinarji, da bi nadzorovali napade na svobodo tiska in upoštevanje kodeksa, sprejemali pritožbe in z založniki razpravljali o etičnih vprašanjih.

Agencija za opazovanje medijev, ki jo ustanovi industrija, povezana z mediji (kot je oglaševanje), da filtrirajo vsebine in dosežejo, da se nekaterih zaradi etičnih razlogov ne objavi.27

Združenje, ki je namenjeno medijski reformi28 in ki nudi pomoč ljudem pri pritožbah proti medijem.29

Fundacija, ki financira projekte ali institucije, ki si prizadevajo za izboljšanje kakovosti medijev.30

Institucija, povezana z mediji, državna31 ali mednarodna, ki ima posredni ali neposredni interes za povišanje kakovosti medijev32 s pomočjo konferenc, seminarjev, publikacij itd.

Nevladna organizacija, ki usposablja strokovnjake in omogoča brezplačne storitve medijem v novih demokratičnih družbah (vzhodne Evrope) ali v nerazvitih državah.

Skupina državljanov (na primer delavski sindikat ali združenje staršev), ki za zastopa interese določene družbene skupine (na primer otrok33) ali javnosti v celoti pri spremljanju medijev ali določene dejavnosti, povezane z mediji, kot je oglaševanje.34

Združenje potrošnikov, še posebno uporabnikov medijev, ki sklicujejo posvete z namenom ozaveščanja, spremljanja, vrednotenja, lobiranja, zasnove kampanj in celo bojkotov, da bi dosegli boljše storitve.35

Skupina novinarjev v uredništvu, ki imajo določene posebne pravice, kakor je to določeno z zakonom v Nemčiji oz. obvezujoče na Portugalskem.

Société de rédacteurs, združenje vseh sodelavcev v uredništvu, ki hočejo imeti svojo besedo pri uredniški politiki; idealno je, če so hkrati tudi lastniki delnic družbe.36

Société de lecteurs, združenje bralcev, ki kupujejo ali dobijo kapitalske delnice medijskega podjetja in hočejo imeti besedo.37

Visoka izobrazba novinarjev je bistveni sistem medijske odgovornosti. Kakovostni mediji bi morali zaposlovati samo ljudi z univerzitetno izobrazbo, še največ (čeprav je to sporno) tiste, ki imajo končan študij komunikologije (množičnih medijev).

Poseben predmet o etičnem delovanju medijev, ki je obvezen za vse študente novinarstva.

Nadaljnje izobraževanje za zaposlene novinarje: enodnevne delavnice, enotedenski seminarji, polletna ali enoletna štipendija za študij. Takšni programi, čeprav so v ZDA41 pogosti, so drugod po svetu velika redkost.

Notranji program za ozaveščanje, s katerim bi povečali pozornost in občutljivost medijskih delavcev za interese in potrebe državljanov, še posebno žensk in kulturnih, etničnih, spolnih ali drugih manjšin.

Izgrajevanje baze podatkov vseh napak (tip, vzrok, vpletene osebe), da bi lahko zaznali napačne vzorce delovanja in pravilno ukrepali.

Interna študija o nekaterih vprašanjih, ki vključujejo javnost (kot je na primer odnos časopisa s svojimi strankami).

Etični pregled: zunanji strokovnjaki ovrednotijo etično ozaveščenost in smernice, po katerih se vodi časopisna hiša ali postaja.

Omemba elektronskega naslova in/ali telefonske številke urednikov ali novinarjev na mestu in vedno, ko je objavljen kakšen njihov prispevek.

(Sporna) »avtorizacija« citatov do navedenih virov, da bi se izognili napakam.42

»Mediji v šolah«, program, s katerim bi izobraževali otroke že od zgodnjega otroštva, kako razumeti in pravilno uporabljati medije.

»Medijska pismenost«, kampanja, s katero bi izobrazili in usposobili širšo javnost.

Telefonska linija, namenjena telefonskim pogovorom z bralci; enkrat tedensko ali v neenakomernih presledkih uredniki po telefonu odgovarjajo na klice bralcev.43

Redna srečanja novinarjev z državljani v tiskovnem klubu. Ob priložnosti tudi udeležba novinarjev na sestankih krajevne skupnosti. Redna (na primer štirikrat na leto) raziskava javnega mnenja (anketiranje, javni sestanki, internetni forum), ki jo naročijo mediji, da bi dobili povratne informacije o svojem delovanju in kredibilnosti.

Nacionalna raziskava odnosa javnosti do vseh ali nekaterih medijev (na primer do javnega radia in televizije).

Nekomercialna raziskava, ki jo večinoma izpeljejo akademiki na univerzah, ali tudi v znanstvenih observatorijih44, študije medijskih vsebin (ali odsotnosti/prepovedanosti določenih vsebin45) oziroma razumevanja in vpliva medijskih sporočil.

Letni seminar o novinarski kritiki, ki ga organizira šola za novinarstvo.46

Letna konferenca, na kateri se srečajo vodilni medijski predstavniki, politični voditelji in predstavniki različnih skupin državljanov.47

Mednarodno sodelovanje z namenom podpiranja medijske kakovosti in odgovornosti.48

Nagrada ali kakšno drugo priznanje, s katerim se nagradi kvaliteta medijev in kvaliteta novinarjev. Lahko tudi graja sporne prakse novinarja ali medija.49

Klasifikacija sistemov medijske odgovornosti, ki slede je odvisna od tega, koga vključuje: nekateri SOM delujejo izključno znotraj časopisa ali radijske/televizijske postaje; nekateri delujejo le zunaj in se tako lažje izmaknejo nadzoru; spet drugi zahtevajo tesno sodelovanje medijskih in zunanjih sodelavcev. Ta razdelitev seveda ni nepredušno zaprta: dovoljuje, da en sistem medijske odgovornosti prehaja v drugega.

Notranji SOM vsebujejo samoregulacijo in nadzor kakovosti v ožjem smislu.Zunanji SOM dokazujejo, da je medijsko odgovornost mogoče vsiliti medijem tudi brez njihove privolitve; cilj teh zunanjih sistemov odgovornosti ni povrnitev škode prizadetim posameznikom temveč koristiti javnosti kot celoti. Kooperativni SOM so zagotovo najbolj zanimivi, saj dokazujejo, da se mediji, novinarji in javnost lahko skupno prizadevajo za nadzor kakovosti medijev.

Medijska stran/program	Interni kodeks
Pismo urednika, posebna rubrika	Program ozaveščanja
Pisna obvestila strankam	Etični kodeks
Popravki	Grajači
Medijski poročevalec	Etična komisija
Poročevalec za potrošnike	Disciplinska komisija
Notranji kritik	Komisija uredništva
Dnevno samokritično poročilo	Medijski observatorij
Medijska spletna stran	Komisija za ocenjevanje
Notranje študije spornih vprašanj	Raziskava bralcev
Etični pregled	Etični svetovalec

Alternativni mediji	Raziskava javnega mnenja o medijih
Novinarsko poročilo	Kampanja za medijsko pismenost
»Kritike in pohvale«	Spletna stran za medijsko pismenost
Kritična knjiga/poročilo/film	Program Mediji v šolah
Peticija za vpliv na medije	Združenje državljanov
Javna izjava VIP	Bilten potrošniških skupin
Univerzitetna izobrazba	Nevladne organizacije za medije
Opravljen izpit iz etičnega kodeksa	Neprofitne raziskave
Regulativna agencija

Pismo uredniku	Klub bralcev/gledalcev
Zunanji medijski kolumnist	Lokalni tiskovni svet
Internetna razpravna deska	Letna konferenca
Ombudsman	Seminar o medijski kritiki
Urad za pritožbe	Letno poročilo o medijski kritiki
Telefonska linija z uredniki	Tiskovni svet
Vprašalnik medijske odgovornosti	Ombudsman
Plačano oglaševanje	Zvezni komite
Srečanje s širšimi množicami	Medijsko združenje
Odbor medijskih uporabnikov	Mednarodno sodelovanje
Povabilo bralcem	Usposabljanje nevladnih organizacij
E-pošta in telefon novinarjev	Permanentno izobraževanje
Državljani v uredniškem odboru	Nagrade za novinarje in medije

Zveza neodvisnih tiskovnih svetov (Aliance of Independent Press Councils in Europe – AIPCE) je pred leti, ko je nastajala, med načeli sicer rahlega povezovanja tiskovnih svetov v evropskih državah, sprejela tudi odločno zavračanje oblikovanja enotnega medijskega etičnega kodeksa kot morebitnega temelja nastanka vseevropskega medijskega ali tiskovnega sveta. Eden od najmočnejših argumentov za takšen upor zamisli, ki že nekaj časa kroži znotraj bruseljske birokracije, je, da je položaj medijev v posameznih kulturnih okoljih tako različen, da bi nekakšno poenotenje profesionalnih in etičnih pravil lahko pomenilo nasilje nad načelom prostovoljnosti, na katerih temelji samoregulacija.

Če torej AIPCE ugotavlja, da je že znotraj evropskega kroga toliko razlik, kakšne so šele, ko prestopimo evropske meje in vstopimo v drugačno religijsko, socialno in kulturno okolje.

Marca lani so na pobudo Libanonsko-ameriške univerze, Inštituta za poklicne novinarje, Mednarodnega inštituta za medije, Mednarodne novinarske federacije in Unesca v Bejrutu pripravili okroglo mizo, ki naj bi sicer utirila pot novemu libanonskemu novinarskemu kodeksu, (ta naj bi morda postal vzorec za kodekse v vseh arabskih državah), toda pokazalo se je, da je pogovor odprl vrsto problemov, ki jih v to okolje vnaša poseben politični položaj na Bližnjem vzhodu, vplivi tradicionalne kulture in vzhodnjaškega pojmovanja notranjega funkcioniranja družbe. Organizatorji so poskrbeli, da tudi ljudje, ki so prihajali od zunaj, niso bili nepopisan list papirja, ko je šlo za poznavanje posebnih razmer v medijih na Bližnjem vzhodu – da se ne bi dogajalo kot v prvih letih demokratičnega preobrata v bivših socialističnih državah, ko so novinarje novih tranzicijskih držav prihajali poučevat golobradi mladci brez slehernega poznavanja njihovih razmer. Na bejrutsko okroglo mizo so prišli specialisti za to območje, nekateri libanonski novinarji, ki zdaj delajo za zahodne medije ter seveda domači uredniki, novinarji in raziskovalci.

Izhodišče, ki ga je dal predsednik Libanonsko-ameriške univerze Riyad F. Nassar je nakazalo, da evropski vzorci samoregulacije prihajajo v okolje, ki se mora pred tem dogovoriti še o marsičem drugem: »Ne bo lahko disciplinirati ljudi v državi, kjer odgovornost ni v navadi, kjer zakoni ne delujejo in kjer plače niso vsaj tolikšne, da bi ljudi odvračale od sprejemanja podkupnin.«

Eden od udeležencev posveta je libanonsko medijsko pokrajino opisal v črnih barvah: »Novinarje in časopise v Libanonu so kupili. Obstajajo podkupnine in podkupovanje v najširšem arabskem smislu. Soočimo se s tem. Ko govorimo o konfliktu interesov, gre za konflikt na vladni ravni: ko je predsednik vlade lastnik časopisov, televizijske in radijske postaje, ko ima parlamentarni speaker televizijo in radijsko postajo in ko si je celotni vladajoči razred porazdelil med sabo poglavitne medije – in ti politiki se celo med sabo nadvse učinkovito podkupujejo, kajti pomembno je, da so si sami prisvojili medije. Obstajajo novinarji, ki sprejemajo podkupnine ne samo zato, ker prejemajo samo 200 dolarjev plače. Dejstvo je, da je podkupovanje zelo razširjeno zaradi s politiko prežeto podobo Libanona. Tisk je postal investicija, tako kot je investicija politika. Za dostop do politike pa potrebuješ denar – to je torej glavni problem. Podkupovanje novinarjev je samo delček tega – je pa realnost.«

Takšne okoliščine gotovo vplivajo na tako ključne poklicne zahteve, kot sta denimo eni od vrhovnih zapovedi novinarstva – točnost in poštenost poročanja. Glavni urednik MTV Libanon Ghayath Yazbeck pravi, da točnost in poštenost poročanja v Libanonu nista pri dobrem zdravju: »Dejstvo je, da na Bližnjem vzhodu, z Libanonom v samem središču, ne poznamo točnosti v zahodnem smislu. Naš jezik, naša duševnost in naša miselnost so preplavljeni s pretiravanji. Otrok tako odrašča ob stavkih, kot so: ‘Avto njegovega očeta potegne milijon kilometrov na uro in prehiteva avtobus s 1000 potniki’. Ali pa otrok sliši mater, ko ta pravi očetu: ‘Sestanek imaš ob devetih. Zakaj bi hitel: še vedno lahko prideš ob desetih. Naj se naučijo čakati.’.«

Netočnost in nepoštenost poročanja, pravi Yazbeck, torej nista bolezni libanonskega novinarstva, sta bolezni libanonske družbe. Po njegovem sta netočnost in nepoštenost v medije vdrla takrat, ko so njihove vsebine oblikovali odvetniki, literati, politiki, ekonomisti, akademiki. »Zdaj tudi v Libanonu novinarstvo postaja poklic in ne sme trpeti zaradi neprofesionalnega pristopa. Zato je potreben kodeks kot spisek minimalnih standardov novinarskega poklica. Neobstoj kodeksa je odprl vrata problematični medijski praksi, ki je ustvarila prepad med etično in neetično prakso. Dokler se libanonsko novinarstvo utaplja v tribalizmu in ga obvladujejo sumljivi finančni mogotci, bo težko uveljaviti temeljne zahteve profesionalne etike.«

V medijski zgodovini arabskega sveta poznajo nekaj kodeksov novinarske etike, vendar so ti nastajali v obdobju, ko je Bližnji vzhod živel v pred-, med- ali povojnem času. Takšen je kodeks Nacionalne novinarske federacije z Egipta iz leta 1960, Kodeks libanonske novinarske zbornice iz leta 1962 in ratificirani kodeks, ki ga je na konferenci arabskih novinarjev v Kairu 1968 predlagala libanonska novinarska delegacija. V vseh teh kodeksih so nekatere zahteve, ki bolj sodijo v vojne razmere, predvsem pa ponujajo veliko možnosti manipulacije in samovoljne razlage. Na primer:

• dolžnosti novinarjev niso omejene na spoštovanje zakona, ampak zajemajo upoštevanje nacionalnih in poklicnih interesov;
• zahteve nacionalne zavesti so:
  • dolžnost novinarjev je, da spodbujajo javno mnenje k obrambi domovine, njene svobode in neodvisnosti in odpora proti napadalcu;
  • mobilizirati morajo javno mnenje proti vsem poskusom delitve v narodu, hkrati pa bi se morali izogibati poročanju o dogodkih, ki poudarjajo fanatizem, in poskusom razbijanja državne enotnosti;
  • braniti morajo javne svoboščine – tudi svoje s tem, da se zavedajo potrebnosti samocenzure.

Ti kodeksi vsebujejo tudi prvine, kakršne najdemo v zahodnem svetu – izogibanje neupravičenemu obtoževanju, varovanje poklicne tajnosti, pravico do odgovora, tudi pravico do spoštovanja zasebnosti –, toda brez dodatka, da je pravica do zasebnosti javnih oseb omejena z javnim interesom.

Čeprav arabski kodeksi iz šestdesetih let še zdaleč ne ustrezajo standardom, ki jih je razvito novinarstvo sprejelo v zadnjih desetletjih, je libanonskim novinarjem jasno, da je nov kodeks nujen.

Udeleženci bejrutskega posveta so se nenehno lovili znotraj podobne zanke, kot sem jo pred dobrim letom zasledil na posvetu o tiskovnih svetih v azerbajdžanskem glavnem mestu Bakuju. Tudi tam se ukvarjajo s podobnimi težavami – vsemogočno politiko, ki z zakonodajo kar sproti kroji usodo ne (zadosti) ubogljivim medijem, bednimi novinarskimi plačami, podkupninami, vsemogočnimi lastniki in politiki. V Libanonu in v Azerbajdžanu so rešitev iskali v navezi med zakonom in samoregulacijo, kar seveda podira temeljni pogoj samoomejevanja – da je to namreč prostovoljno. Novinarji in uredniki v Azerbajdžanu in zdaj tudi v Bejrutu so (vsaj dokler jim niso pojasnili bistva) mislili, da lahko z nekakšnim spiskom etičnih načel, ki bi jih potrdil tudi parlament, politiko prisilijo, da bo sama ravnala etično; da bo torej parlament prostovoljno sprejel nekakšen kodeks javne besede (v Libanonu so govorili o moralnem kodeksu), ki se ga bodo na koncu držali tako politiki, lastniki kot tudi novinarji.

Drugo vprašanje, ki se je odpiralo v obeh državah, je z nekaj apatije pospremljeno razmišljanje, in sicer, ali je sploh mogoče narediti kar koli v državi, preden sama družba ne gre skozi temeljito družbeno reformo? Glede na to, da gre pri tem za tradicionalne kulturne vzorce, ki so nastajali skozi stoletja, se zdi čakanje na takšno družbeno reformo – zato, ker so vpeti v iste vzorce, je ne morejo izsiliti niti mediji niti novinarji – jalovo. Še posebno, ker tudi bralci, gledalci, poslušalci medijev ne dojemajo kot neodvisne in verodostojne institucije.

Ne glede na to so udeleženci posveta precej zadovoljno sprejeli osnutek novega kodeksa – oziroma kot so predlog poimenovali: Smernice za dobro novinarsko prakso. Zdel se jim je sicer preobširen, želeli bi si predvsem nekaj trdnih nepremakljivih opornih točk, na katere bi se lahko pri dialogu z lastniki in politiko tudi sklicevali. Kodeks je povzetek številnih novinarskih, časopisnih in radiotelevizijskih kodeksov iz Severne Amerike, Azije, Evrope. Zajema večino »svetih etičnih pravil«, ki jih poznajo moderni kodeksi, lokalno obarvanost mu dodaja okrepljeno poglavje o darilih, ugodnostih in podkupovanju, ki zajema tudi določila o konfliktu interesov, kakršna pozna denimo tudi slovenski kodeks. Priporočila na koncu kodeksa osvetlijo še tipične libanonske novinarske probleme. Ko namreč opozarjajo, da ne more biti vnaprejšnjih prepovedi, kdo se sme in kdo ne ukvarjati z novinarstvom, kdo je lahko član novinarskega sindikata, posegajo v realnost libanonskega sindikalnega organiziranja. Pogovor je namreč pokazal, da je sindikat precej močan, ko gre za dovoljenje ukvarjanja z novinarsko obrtjo, hkrati pa zelo zaprt, ko se ljudje želijo vključiti vanj. Državi pa priporočila sporočajo, da novinar zaradi svojega dela ne sme biti obravnavan v okviru kazenskega, ampak civilnega zakonika. Pa tudi to, da je skrajni čas za zakon o medijskih svoboščinah.