Medijska preža št. 16, marec 2003

Državni zbor je 24. februarja letos sprejel zakon o dostopu do informacij javnega značaja.

Zakon je namenjen zagotavljanju javnosti in odprtosti delovanja organov javne oblasti ter omogočanju uresničevanja ustavne človekove pravice, tj. pravice vsakogar, da dobi od oblastnih organov informacije javnega značaja, s katerimi le-ti razpolagajo. K posredovanju informacij na zahteve zainteresiranih oseb ter objavljanju določenih informacij na svetovnem spletu (internetu) bodo z uveljavitvijo zakona zavezani državni organi vseh treh vej javne oblasti, tj. zakonodajne, izvršne in sodne, kot tudi organi lokalnih skupnosti, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb ter javne agencije, javni skladi in vse druge osebe javnega prava. Kot informacijo javnega značaja opredeljuje zakon informacijo, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal (bodisi sam ali v sodelovanju z drugim organom) ali prejel od drugih oseb.

Katere informacije niso javno dostopne?

Zakon temelji na načelu prostega dostopa do informacij javnega značaja, kar pomeni, da vse informacije, s katerimi razpolaga organ, štejejo za javne oziroma dostopne javnosti, razen v primerih dvanajstih kategorij informacij, ki so s samim zakonom izrecno izvzete iz dostopa (zakonske izjeme). Med te spadajo podatki, ki so na podlagi drugega zakona opredeljeni kot tajni ali zaupni (na primer tajni podatki v zvezi z varnostjo in obrambo države ali mednarodnimi odnosi, poslovne skrivnosti, osebni podatki), kot tudi podatki iz posamičnih preiskovalnih, sodnih in upravnih postopkov, katerih razkritje – po presoji organa – lahko škodi izvedbi samega postopka. Po lastni presoji lahko organ odkloni posredovati tudi podatke iz nedokončanih dokumentov, katerih je vsebina še vedno predmet posvetovalnega procesa v organu, kot tudi podatke iz internih dokumentov organa, tj. dokumentov, sestavljenih v zvezi z notranjim delovanjem oz. dejavnostjo organa, če smatra, da bi njihovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa. Če dokument, ki ga nekdo želi pridobiti, le delno vsebuje tajne oz. »izvzete« podatke, hkrati pa jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, bo organ moral to dejansko storiti ter posredovati prosilcu preostali del dokumenta.

Postopek za dostop do informacije javnega značaja

Za informacijo lahko zaprosi vsak posameznik oz. posameznica ali pravna oseba, ne da bi za to morala izkazati kakšen poseben interes, tj. ne da bi ji bilo treba povedati zakaj potrebuje informacijo, kaj bo z njo storila ali podobno. Svojo zahtevo bo vložila pri organu, za katerega meni, da razpolaga z želeno informacijo. V pomoč pa ji bo katalog organov, ki ga bo letno pripravila in objavila vlada, ter katalogi informacij javnega značaja pri posamičnih organih, ki jih bodo pripravljali in objavljali vsak zase. Organi bodo imeli uradne osebe pristojne za posredovanje informacij na zahteve. Le-te bodo med ostalim dolžne nuditi prosilcem pomoč pri iskanju informacij (pomoč pri dopolnjevanju vloge). O možnostih pridobivanja informacij po ZDIJZ, zlasti o načinu in pogojih dostopa do informacij, bo javnost seznanjalo ministrstvo za informacijsko družbo, saj mu zakon poverja spodbujevalne naloge za uresničevanje pravic iz zakona.

Kdo in kako odloča o dostopu do informacij?

Zahtevano informacijo bo organ dolžan posredovati prosilcu najpozneje v roku 20 delovnih dni. Ta rok bo lahko podaljšal za naslednjih 30 delovnih dni, če bo to opravičevala obsežnost zahtevanega dokumenta ali pa potreba po izločanju tajnih podatkov iz zahtevanega dokumenta. O podaljšanju roka bo moral organ prosilca pravočasno obvestiti. Če bi organ prosilcu pomotoma posredoval napačno informacijo (torej ne tisto, ki jo je zahteval), bo prosilec imel možnost ponovne zahteve, organ pa jo bo moral rešiti v naslednjih treh delovnih dneh.

Prosilec bo lahko podal zahtevo ustno ali pisno, vendar bo le pisna vloga sprožila pri organu formalni upravni postopek ter navsezadnje zagotovila prosilcu pravno varstvo njegove pravice do pridobitve informacije po tem zakonu. Negativna oz. zavrnilna odločba organa bo morala obrazložiti razloge za zavrnitev zahteve ter poučiti prosilca o možnosti pritožbenega postopka. Nezadovoljni prosilci, tudi tisti, ki na svojo zahtevo ne bodo pravočasno prejeli odgovora od organa, bodo lahko vložili pritožbo pri posebnem pritožbenem organu – pooblaščencu za dostop do informacij javnega značaja. Pooblaščenec bo posebni državni funkcionar, ki ga bo za petletni mandat imenoval državni zbor na predlog predsednika države. O pritožbah bo odločal po pravilih splošnega upravnega postopka, kar med ostalim pomeni, da bo o posamezni pritožbi moral odločiti najpozneje v roku dveh mesecev. Vsi tisti, ki ne bodo uspeli s pritožbo, bodo naprej imeli možnost tožbe v upravnem sporu pred upravnim sodiščem. Lahko se bodo obrnili tudi na varuha človekovih pravic v okviru obstoječega neformalnega postopka po zakonu o varuhu človekovih pravic. ZDIJZ sicer poverja varovanje pravice do dostopa do informacij javnega značaja varuhu človekovih (državljanskih) pravic kot posebno področje dela varuha, vendar v nobenem oziru ne okrepi njegove funkcije na tem področju.

Spremljanje izvajanja zakona in sankcije

Občani bodo lahko spremljali izvajanje zakona. Vsi organi bodo namreč letno poročali vladi o številu vloženih ter ugodenih in zavrnjenih zahtev (skupaj z navedbo razlogov za zavrnitve), številu vloženih pritožb in izdanih odločb po pritožbah (vključno z navedbo razlogov za ponovne odklonitve razkritja informacije v primeru negativnih odločitev pritožbenega organa), številu sproženih upravnih sporov ter o prejetih sodnih odločbah. Na podlagi navedenih poročil bo vlada vsako pomlad (do 31. marca) pripravila skupno letno poročilo, ki ga bo potem obravnaval in sprejel državni zbor ter objavil v Uradnem listu RS in na svetovnem spletu.

Uradne osebe, ki bodo zadolžene oziroma odgovorne za posredovanje informacij javnega značaja pri posamičnih organih, ne bodo anonimne, saj bodo njihova imena navedena v letnih poročilih. Zakon uvaja tudi odgovornost za prekrške v zvezi z nespoštovanjem njegovih določil. Če bo uradna oseba neupravičeno pridržala informacijo, tj. če v predpisanem roku ne bo posredovala zahtevane informacije, ne da bi za to imela upravičen razlog, bo odgovorna za prekršek, za katerega je zagrožena denarna kazen najmanj v višini 250.000 SIT. Uničenje informacije oz. dokumentarnega gradiva z namenom, da se ga napravi nedostopnim javnosti, je prekršek, za katerega je odgovoren vsak storilec. Če je storilec odgovorna oseba organa, je višina zagrožene kazni za prekršek najmanj 350.000 SIT, v vseh drugih primerih pa najmanj 250.000 SIT.

V pričakovanju podzakonskih aktov

Zakon predvideva nekaj implementacijskih podzakonskih aktov, ki jih sprejme vlada.

Najpozneje v štirih mesecih po uveljavitvi zakona bo morala podrobneje opredeliti zakonsko izjemo, ki se nanaša na nedokončane dokumente (tj. kaj se šteje za podatke iz dokumenta, ki je v postopku izdelave), ter način posredovanja informacij javnega značaja. V istem roku naj bi vlada predpisala tudi način priprave kataloga informacij javnega značaja, v enem letu po uveljavitvi tega predpisa pa bodo morali organi dejansko pripraviti te kataloge. Katalog organov, zavezanih posredovati informacije po tem zakonu, naj bi vlada pripravila in objavila najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi zakona. V zvezi s katalogom organov je potrebno posebno poudariti, da bo katalog le pripomoček za učinkovitejše izvajanje zakona. Vse osebe javnega prava so namreč zavezane k posredovanju informacij javnega značaja že s samim zakonom, (ne)uvrščenost nekega organa v katalogu ne bo imela nobenih konstitutivnih posledic. V šestih mesecih naj bi vlada pripravila tudi stroškovnih za zaračunavanje materialnih stroškov posredovanja prepisa, fotokopije ali elektronskega zapisa informacij zainteresiranim osebam (vpogled v informacijo bo brezplačen).

Vlada bo predpisala tudi vrste informacij, ki jih morajo organi posredovati v svetovni splet (poleg besedil pravnih predpisov in programsko-strateških dokumentov ter podatkov o javnih naročilih in upravnih storitvah – katerih objavo na internetu določa že sam zakon), ter način posredovanja teh podatkov. Ta predpis bo morala izdati najpozneje v štirih mesecih od uveljavitve zakona, organi pa bodo morali dejansko posredovati te podatke v svetovni splet v šestih mesecih po uveljavitvi vladnega predpisa. Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja bo začel s svojim delom najpozneje 1. septembra 2003.

Zakon o dostopu do informacij javnega značaja bi torej moral zaživeti že naslednjo jesen. Ali se bodo pravice iz zakona uresničevale skladno z njegovim namenom, pa je odvisno od tistih, ki ga bodo izvajali. Pri zakonskih izjemah (podatkih izvzetih iz razkritja) je zakonodajalec dal uradnim osebam organov precejšno diskrecijo za odločanje. Ali se bodo posamezni uradniki, ki bodo odločali o zahtevah za pridobitev informacij, zavedali namena, zaradi katerega je bil zakon sprejet ter tolmačili njegova določila »v duhu zakona« tam, kjer bo to potrebno, ali pa bodo rajši iskali zakonske luknje za zavračanje zahtev, bo v veliki meri odvisno od aktivnosti ministrstva za informacijsko družbo, ki mu ZDIJZ poverja opravljanje spodbujevalnih in razvojnih nalog na področju zagotavljanja prostega dostopa do informacij javnega značaja. Po drugi strani pa bodo svojo vlogo pri ozaveščanju javnosti in svetovanju zainteresiranim osebam pri uresničevanju pravic iz zakona morale odigrati tudi nevladne organizacije. Na žalost se zakon na to dejstvo ne ozira in ne zagotavlja nobenih sredstev za takšne dejavnosti.

Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Skrb zbujajoča je ugotovitev, da novinarji in uredniki v zakonu o dostopu do informacij javnega značaja niso videli dodatnih mehanizmov, ki bi jim lahko pomagali pri pridobivanju informacij, ki jih potrebujejo pri svojem delu

Sprejem zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) v Državnem zboru RS 25. februarja 2003 je dogodek, ki ni toliko pomemben za državo kot za državljane in civilno družbo Slovenije, med katero sodijo tudi mediji. Žal se to ni pokazalo v razpravah in medijskih odmevih pri sprejemanju zakona. Sprejemanje zakona, ki ureja odprtost in transparentnost delovanja organov državne oblasti, je v večini demokratičnih držav deležno velike javne in medijske pozornosti. To se pri nas ni zgodilo. Razlogov je gotovo več. Eden je prav gotovo, da sta obravnava in sprejem zakona sovpadala s pomembnimi in za Slovenijo usodnejšimi političnimi odločitvami, ki so zasedle skoraj celoten medijski prostor. Hkrati je mogoče reči, da si tudi izvršna oblast oziroma predlagatelj zakona ni posebno prizadeval za organiziranje katere od oblik javne ali strokovne razprave o zakonskih rešitvah, ki bi lahko imele širši odmev. Kljub namigom o pripravljenosti sodelovanja, ministrstvo tudi ni vzpostavilo dialoga z predstavniki koalicije nevladnih organizacij in s posamezniki, ki so se s svojimi predlogi poskušali aktivno vključiti v oblikovanje zakona. Skrb zbujajoča pa je ugotovitev, da novinarji in uredniki v tem zakonu niso videli dodatnih mehanizmov, ki bi jim lahko pomagali pri pridobivanju informacij, ki jih potrebujejo pri svojem delu. Očitno so mislili, da jim zadostujejo tovrstne rešitve v zakonu o medijih (ZMed) in, da je ZDIJZ namenjen le »navadnim« državljanom. Menim, da je zakon lahko pomemben tudi za delo novinarjev, vendar o tem več pozneje.

ZDIJZ določa pogoje in postopek za uresničevanje pravice iz drugega odstavka 39. člena Ustave RS, ki vsakomur daje pravico do pridobitve informacij javnega značaja. Ker že ustava določa, da pogoje za uresničevanje te pravice ureja zakon, je bila ta ustavno zagotovljena človekova pravica vse doslej neoperativna oziroma bolj ali manj le črka na papirju. Pravica do informacij, s katerimi razpolaga država, je pomembna državljanska in demokratična pridobitev, ker v resnici omogoča nadzor civilne družbe nad delom državne oblasti. Nadzor medijev je zelo pomemben, vendar je z vidika državljanov posreden, in kadar mediji niso dovolj neodvisni od oblasti, tudi nezadosten. ZDIJZ torej posameznikom in civilnodružbenim skupinam zagotavlja mehanizme, preko katerih je mogoč njihov neposreden nadzor organov javne oblasti.