Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja Zakon o dostopu do informacij javnega značaja bi moral zaživeti že naslednjo jesen – Ali se bodo pravice iz zakona uresničevale skladno z njegovim namenom, pa je odvisno od tistih, ki ga bodo izvajali Državni zbor je 24. februarja letos sprejel zakon o dostopu do informacij javnega značaja.
Zakon je namenjen zagotavljanju javnosti in odprtosti delovanja organov javne oblasti ter omogočanju uresničevanja ustavne človekove pravice, tj. pravice vsakogar, da dobi od oblastnih organov informacije javnega značaja, s katerimi le-ti razpolagajo. K posredovanju informacij na zahteve zainteresiranih oseb ter objavljanju določenih informacij na svetovnem spletu (internetu) bodo z uveljavitvijo zakona zavezani državni organi vseh treh vej javne oblasti, tj. zakonodajne, izvršne in sodne, kot tudi organi lokalnih skupnosti, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb ter javne agencije, javni skladi in vse druge osebe javnega prava. Kot informacijo javnega značaja opredeljuje zakon informacijo, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal (bodisi sam ali v sodelovanju z drugim organom) ali prejel od drugih oseb.
Katere informacije niso javno dostopne?
Zakon temelji na načelu prostega dostopa do informacij javnega značaja, kar pomeni, da vse informacije, s katerimi razpolaga organ, štejejo za javne oziroma dostopne javnosti, razen v primerih dvanajstih kategorij informacij, ki so s samim zakonom izrecno izvzete iz dostopa (zakonske izjeme). Med te spadajo podatki, ki so na podlagi drugega zakona opredeljeni kot tajni ali zaupni (na primer tajni podatki v zvezi z varnostjo in obrambo države ali mednarodnimi odnosi, poslovne skrivnosti, osebni podatki), kot tudi podatki iz posamičnih preiskovalnih, sodnih in upravnih postopkov, katerih razkritje – po presoji organa – lahko škodi izvedbi samega postopka. Po lastni presoji lahko organ odkloni posredovati tudi podatke iz nedokončanih dokumentov, katerih je vsebina še vedno predmet posvetovalnega procesa v organu, kot tudi podatke iz internih dokumentov organa, tj. dokumentov, sestavljenih v zvezi z notranjim delovanjem oz. dejavnostjo organa, če smatra, da bi njihovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa. Če dokument, ki ga nekdo želi pridobiti, le delno vsebuje tajne oz. »izvzete« podatke, hkrati pa jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, bo organ moral to dejansko storiti ter posredovati prosilcu preostali del dokumenta.
Postopek za dostop do informacije javnega značaja
Za informacijo lahko zaprosi vsak posameznik oz. posameznica ali pravna oseba, ne da bi za to morala izkazati kakšen poseben interes, tj. ne da bi ji bilo treba povedati zakaj potrebuje informacijo, kaj bo z njo storila ali podobno. Svojo zahtevo bo vložila pri organu, za katerega meni, da razpolaga z želeno informacijo. V pomoč pa ji bo katalog organov, ki ga bo letno pripravila in objavila vlada, ter katalogi informacij javnega značaja pri posamičnih organih, ki jih bodo pripravljali in objavljali vsak zase. Organi bodo imeli uradne osebe pristojne za posredovanje informacij na zahteve. Le-te bodo med ostalim dolžne nuditi prosilcem pomoč pri iskanju informacij (pomoč pri dopolnjevanju vloge). O možnostih pridobivanja informacij po ZDIJZ, zlasti o načinu in pogojih dostopa do informacij, bo javnost seznanjalo ministrstvo za informacijsko družbo, saj mu zakon poverja spodbujevalne naloge za uresničevanje pravic iz zakona.
Kdo in kako odloča o dostopu do informacij?
Zahtevano informacijo bo organ dolžan posredovati prosilcu najpozneje v roku 20 delovnih dni. Ta rok bo lahko podaljšal za naslednjih 30 delovnih dni, če bo to opravičevala obsežnost zahtevanega dokumenta ali pa potreba po izločanju tajnih podatkov iz zahtevanega dokumenta. O podaljšanju roka bo moral organ prosilca pravočasno obvestiti. Če bi organ prosilcu pomotoma posredoval napačno informacijo (torej ne tisto, ki jo je zahteval), bo prosilec imel možnost ponovne zahteve, organ pa jo bo moral rešiti v naslednjih treh delovnih dneh.
Prosilec bo lahko podal zahtevo ustno ali pisno, vendar bo le pisna vloga sprožila pri organu formalni upravni postopek ter navsezadnje zagotovila prosilcu pravno varstvo njegove pravice do pridobitve informacije po tem zakonu. Negativna oz. zavrnilna odločba organa bo morala obrazložiti razloge za zavrnitev zahteve ter poučiti prosilca o možnosti pritožbenega postopka. Nezadovoljni prosilci, tudi tisti, ki na svojo zahtevo ne bodo pravočasno prejeli odgovora od organa, bodo lahko vložili pritožbo pri posebnem pritožbenem organu – pooblaščencu za dostop do informacij javnega značaja. Pooblaščenec bo posebni državni funkcionar, ki ga bo za petletni mandat imenoval državni zbor na predlog predsednika države. O pritožbah bo odločal po pravilih splošnega upravnega postopka, kar med ostalim pomeni, da bo o posamezni pritožbi moral odločiti najpozneje v roku dveh mesecev. Vsi tisti, ki ne bodo uspeli s pritožbo, bodo naprej imeli možnost tožbe v upravnem sporu pred upravnim sodiščem. Lahko se bodo obrnili tudi na varuha človekovih pravic v okviru obstoječega neformalnega postopka po zakonu o varuhu človekovih pravic. ZDIJZ sicer poverja varovanje pravice do dostopa do informacij javnega značaja varuhu človekovih (državljanskih) pravic kot posebno področje dela varuha, vendar v nobenem oziru ne okrepi njegove funkcije na tem področju.
Spremljanje izvajanja zakona in sankcije
Občani bodo lahko spremljali izvajanje zakona. Vsi organi bodo namreč letno poročali vladi o številu vloženih ter ugodenih in zavrnjenih zahtev (skupaj z navedbo razlogov za zavrnitve), številu vloženih pritožb in izdanih odločb po pritožbah (vključno z navedbo razlogov za ponovne odklonitve razkritja informacije v primeru negativnih odločitev pritožbenega organa), številu sproženih upravnih sporov ter o prejetih sodnih odločbah. Na podlagi navedenih poročil bo vlada vsako pomlad (do 31. marca) pripravila skupno letno poročilo, ki ga bo potem obravnaval in sprejel državni zbor ter objavil v Uradnem listu RS in na svetovnem spletu.
Uradne osebe, ki bodo zadolžene oziroma odgovorne za posredovanje informacij javnega značaja pri posamičnih organih, ne bodo anonimne, saj bodo njihova imena navedena v letnih poročilih. Zakon uvaja tudi odgovornost za prekrške v zvezi z nespoštovanjem njegovih določil. Če bo uradna oseba neupravičeno pridržala informacijo, tj. če v predpisanem roku ne bo posredovala zahtevane informacije, ne da bi za to imela upravičen razlog, bo odgovorna za prekršek, za katerega je zagrožena denarna kazen najmanj v višini 250.000 SIT. Uničenje informacije oz. dokumentarnega gradiva z namenom, da se ga napravi nedostopnim javnosti, je prekršek, za katerega je odgovoren vsak storilec. Če je storilec odgovorna oseba organa, je višina zagrožene kazni za prekršek najmanj 350.000 SIT, v vseh drugih primerih pa najmanj 250.000 SIT.
V pričakovanju podzakonskih aktov
Zakon predvideva nekaj implementacijskih podzakonskih aktov, ki jih sprejme vlada.
Najpozneje v štirih mesecih po uveljavitvi zakona bo morala podrobneje opredeliti zakonsko izjemo, ki se nanaša na nedokončane dokumente (tj. kaj se šteje za podatke iz dokumenta, ki je v postopku izdelave), ter način posredovanja informacij javnega značaja. V istem roku naj bi vlada predpisala tudi način priprave kataloga informacij javnega značaja, v enem letu po uveljavitvi tega predpisa pa bodo morali organi dejansko pripraviti te kataloge. Katalog organov, zavezanih posredovati informacije po tem zakonu, naj bi vlada pripravila in objavila najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi zakona. V zvezi s katalogom organov je potrebno posebno poudariti, da bo katalog le pripomoček za učinkovitejše izvajanje zakona. Vse osebe javnega prava so namreč zavezane k posredovanju informacij javnega značaja že s samim zakonom, (ne)uvrščenost nekega organa v katalogu ne bo imela nobenih konstitutivnih posledic. V šestih mesecih naj bi vlada pripravila tudi stroškovnih za zaračunavanje materialnih stroškov posredovanja prepisa, fotokopije ali elektronskega zapisa informacij zainteresiranim osebam (vpogled v informacijo bo brezplačen).
Vlada bo predpisala tudi vrste informacij, ki jih morajo organi posredovati v svetovni splet (poleg besedil pravnih predpisov in programsko-strateških dokumentov ter podatkov o javnih naročilih in upravnih storitvah – katerih objavo na internetu določa že sam zakon), ter način posredovanja teh podatkov. Ta predpis bo morala izdati najpozneje v štirih mesecih od uveljavitve zakona, organi pa bodo morali dejansko posredovati te podatke v svetovni splet v šestih mesecih po uveljavitvi vladnega predpisa. Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja bo začel s svojim delom najpozneje 1. septembra 2003.
Zakon o dostopu do informacij javnega značaja bi torej moral zaživeti že naslednjo jesen. Ali se bodo pravice iz zakona uresničevale skladno z njegovim namenom, pa je odvisno od tistih, ki ga bodo izvajali. Pri zakonskih izjemah (podatkih izvzetih iz razkritja) je zakonodajalec dal uradnim osebam organov precejšno diskrecijo za odločanje. Ali se bodo posamezni uradniki, ki bodo odločali o zahtevah za pridobitev informacij, zavedali namena, zaradi katerega je bil zakon sprejet ter tolmačili njegova določila »v duhu zakona« tam, kjer bo to potrebno, ali pa bodo rajši iskali zakonske luknje za zavračanje zahtev, bo v veliki meri odvisno od aktivnosti ministrstva za informacijsko družbo, ki mu ZDIJZ poverja opravljanje spodbujevalnih in razvojnih nalog na področju zagotavljanja prostega dostopa do informacij javnega značaja. Po drugi strani pa bodo svojo vlogo pri ozaveščanju javnosti in svetovanju zainteresiranim osebam pri uresničevanju pravic iz zakona morale odigrati tudi nevladne organizacije. Na žalost se zakon na to dejstvo ne ozira in ne zagotavlja nobenih sredstev za takšne dejavnosti.
nazaj
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje? Skrb zbujajoča je ugotovitev, da novinarji in uredniki v zakonu o dostopu do informacij javnega značaja niso videli dodatnih mehanizmov, ki bi jim lahko pomagali pri pridobivanju informacij, ki jih potrebujejo pri svojem delu Sprejem zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) v Državnem zboru RS 25. februarja 2003 je dogodek, ki ni toliko pomemben za državo kot za državljane in civilno družbo Slovenije, med katero sodijo tudi mediji. Žal se to ni pokazalo v razpravah in medijskih odmevih pri sprejemanju zakona. Sprejemanje zakona, ki ureja odprtost in transparentnost delovanja organov državne oblasti, je v večini demokratičnih držav deležno velike javne in medijske pozornosti. To se pri nas ni zgodilo. Razlogov je gotovo več. Eden je prav gotovo, da sta obravnava in sprejem zakona sovpadala s pomembnimi in za Slovenijo usodnejšimi političnimi odločitvami, ki so zasedle skoraj celoten medijski prostor. Hkrati je mogoče reči, da si tudi izvršna oblast oziroma predlagatelj zakona ni posebno prizadeval za organiziranje katere od oblik javne ali strokovne razprave o zakonskih rešitvah, ki bi lahko imele širši odmev. Kljub namigom o pripravljenosti sodelovanja, ministrstvo tudi ni vzpostavilo dialoga z predstavniki koalicije nevladnih organizacij in s posamezniki, ki so se s svojimi predlogi poskušali aktivno vključiti v oblikovanje zakona. Skrb zbujajoča pa je ugotovitev, da novinarji in uredniki v tem zakonu niso videli dodatnih mehanizmov, ki bi jim lahko pomagali pri pridobivanju informacij, ki jih potrebujejo pri svojem delu. Očitno so mislili, da jim zadostujejo tovrstne rešitve v zakonu o medijih (ZMed) in, da je ZDIJZ namenjen le »navadnim« državljanom. Menim, da je zakon lahko pomemben tudi za delo novinarjev, vendar o tem več pozneje.
ZDIJZ določa pogoje in postopek za uresničevanje pravice iz drugega odstavka 39. člena Ustave RS, ki vsakomur daje pravico do pridobitve informacij javnega značaja. Ker že ustava določa, da pogoje za uresničevanje te pravice ureja zakon, je bila ta ustavno zagotovljena človekova pravica vse doslej neoperativna oziroma bolj ali manj le črka na papirju. Pravica do informacij, s katerimi razpolaga država, je pomembna državljanska in demokratična pridobitev, ker v resnici omogoča nadzor civilne družbe nad delom državne oblasti. Nadzor medijev je zelo pomemben, vendar je z vidika državljanov posreden, in kadar mediji niso dovolj neodvisni od oblasti, tudi nezadosten. ZDIJZ torej posameznikom in civilnodružbenim skupinam zagotavlja mehanizme, preko katerih je mogoč njihov neposreden nadzor organov javne oblasti.
Sodoben zakon, a vendar …
V celoti gledano je ZDIJZ sodoben in vsebuje evropsko primerljiva pravila o izjemah glede dostopnosti in postopku na podlagi posameznih zahtev. Najpomembnejša so določila, ki opredeljuje izjeme, zaradi katerih organ lahko zavrne dostop do informacij. Najprej so tu klasični razlogi zaradi javne varnosti, obrambe, zunanjih zadev in delovanja varnostnih služb v skladu z zakonom, ki ureja tajne podatke. Izvzete so tudi poslovne skrivnosti, osebni podatki in podatki, ki so nedostopni zaradi davčnih, sodnih in drugih kaznovalnih postopkov. Pri upravnih, pravdnih ali drugih sodnih postopkih je podatek nedostopen le takrat, kadar organ oceni, da bi njegovo razkritje škodovalo izvedbi takšnih postopkov. Po zakonu se zavrne dostop tudi do podatkov iz dokumentov, ki so v postopku izdelave, ali so bili sestavljeni v zvezi z notranjim delovanjem organov pod pogojem, da bi njihovo razkritje povzročilo napačno razumevanje njihove vsebine oziroma bi povzročilo motnje pri delovanju organa. Pri slednjih izjemah je torej potrebno vedno tehtati, ali bi razkritje lahko povzročilo »napačno razumevanje dokumenta« ali »povzročilo motnjo pri delovanju organa«.
Poleg pasivnega dela – postopka na zahtevo – zakon ureja tudi aktivni del uresničevanja te ustavne pravice – obveznost vseh organov javne uprave, da objavljajo vse za javnost pomembne informacije. Vsi organi so dolžni brezplačno posredovati v svetovni splet prečiščena besedila predpisov s svojega področja, različne študije in programe, predloge predpisov, dokumentacijo o javnih naročilih, podatke o upravnih storitvah in druge informacije javnega značaja. Pomembne so tudi določbe zakona, ki obvezujejo vse organe, da vzdržujejo in javno objavljajo kataloge informacij javnega značaja na svojem področju.
Vsak organ mora določiti najmanj eno uradno osebo, ki je pristojna za posredovanje informacij in za vodenje postopka na zahtevo. Zahteva za dostop do informacij javnega značaja je lahko ustna ali pisna. Le v slednjem primeru se vodi upravni postopek po določilih tega zakona in zakona o splošnem upravnem postopku. Kadar organ omogoči dostop, se o tem napravi le uradni zaznamek, odločbo pa izda le, kadar pisno zahtevo delno ali v celoti zavrne. Vpogled je vedno brezplačen, pri posredovanju zahtevanih gradiv pa se lahko zaračunajo le materialni stroški. O zahtevi mora organ odločiti nemudoma, najpozneje pa v roku 20 delovnih dni. Ta rok, ki se lahko še podaljša za največ 30 dni, je gotovo predolg. Zoper odločbo o zavrnitvi dostopa bo na drugi stopnji vedno odločal poseben pooblaščenec, ki se ustanovi s tem zakonom. Odločal bo o zavrnilnih odločbah vseh organov javne uprave vseh treh vej oblasti, skupaj s sodno. Na sodnem področju gre za informacije v zvezi s sodno upravo in ne za tiste, ki so povezane s sodnim odločanjem in jih urejajo postopkovni zakoni.
Državni organi in njihovi uslužbenci so »po naravi« nagnjeni k zaprtosti, saj monopol nad informacijami daje večjo družbeno moč in zmanjšuje možnost za zunanji nadzor nad njihovim delom. Zato je za takšen zakon ključno vprašanje mehanizmov, ki naj zagotovijo neodvisno in učinkovito varstvo pravic, ki jih zagotavlja zakon. Predlagatelj je glede tega vprašanja pri pripravi zakona večkrat spreminjal svoje predloge. Najprej je bila predlagana posebna vladna komisija, ki bi reševala pritožbe v upravnem postopku in hkrati opravljala spodbujevalne, svetovalne in razvojne naloge. Ker te zadolžitve niso združljive, je bilo nato predlagano, da bi o pritožbah odločala vlada, druge naloge pa bi opravljali člani novega nepoklicnega telesa – posebnega sveta za dostop do informacij. Zadnja rešitev, ki je bila na koncu sprejeta, to je ustanovitev posebnega pooblaščenca, je bila predlagana v zadnjem trenutku, praktično na seji odbora državnega zbora ob drugi obravnavi zakona. Hkrati je bilo predlagano, da bo spodbujevalne in razvojne naloge opravljalo ministrstvo, pristojno za informacijsko družbo.
V zakonu ni dovolj učinkovitega varstva pravic
Po mnenju nevladnih organizacij in nekaterih posameznikov te rešitve niso dobre, saj ne zagotavljajo dovolj učinkovitega in neodvisnega varstva pravic, predvsem pa ne izvajanja tistih nalog, ki jih zahteva zakon glede odprtosti in preglednosti delovanja organov javne uprave. Pooblaščenec1 bo imel le eno nalogo – odločal bo o pritožbah v upravnem postopku. Pri tem bo lahko ocenjeval le zakonitost posamičnih odločitev organov. Ne bo imel nobenih nadzornih in preiskovalnih pooblastil ali širših zadolžitev za spodbujanje odprtosti organov javne uprave. Uresničevanje zakona terja tudi aktivnosti v smeri spodbujanja državnih organov, da bi uredili svoje poslovanje, objavljali kataloge podatkov, imenovali odgovorne osebe ter čimveč informacij brezplačno posredovali preko svetovnega spleta. Sedaj naj bi to vlogo opravljalo ministrstvo za informacijsko družbo, omenili pa smo že, da državni organi nikjer in nikoli niso preveč zagreti za takšne cilje, vsaj ne brez zunanje prisile.
Predlog o informacijskem varuhu ni bil sprejet
Nevladne organizacije in varuh človekovih pravic so predlagali, da bi zakon predvidel posebnega informacijskega varuha, ki bi deloval pri obstoječem varuhu človekovih pravic in bi neformalno posredoval v konkretnih primerih, hkrati pa izvajal svetovalne, spodbujevalne in razvojne naloge. Prvo vlogo bi lahko izvajal za posameznike hitreje, ceneje in bolj neformalno kot organi v upravnem postopku, za druge naloge pa je primernejši, ker je prav gotovo bolj neodvisen kot ministrstvo. Pri takšni shemi bi drugostopenjski upravni pritožbeni postopek tekel po splošnih pravilih upravnega postopka. Po dokončnosti odločbe je mogoče še sodno varstvo s tožbo v upravnem sporu, pri katerem pa bi informacijski varuh lahko sodeloval kot stranski udeleženec. Predlog je predvideval tudi novo možnost: da bi ta posebni varuh lahko sam vlagal tožbe v upravnem sporu, kadar bi organ zavrnil njegov predlog. Tako bi lahko prispeval k oblikovanju sodne prakse, ki je na tem področju povsod skromna, saj »vrednost« spora največkrat ne odtehta sredstev, znanja in časa, ki jih zahteva uveljavljanje sodnega varstva.
Koncentracija odločanja v upravnem postopku na drugi stopnji preko pooblaščenca ima prednosti in slabosti. Prednost je v bolj enotni praksi odločanja v okviru vseh organov javne uprave vseh treh vej oblasti, verjetno pa zagotavlja tudi hitrejše odločanje – odvisno od števila pritožb. Decentralizirano odločanje pa bi pomenilo, da o pritožbah odločajo tisti organi, na primer ministrstva, ki bolje poznajo posebnosti posameznega področja in lahko bolj kompetentno tehtajo konflikte posameznih pravic in interesov. Stroški pri obeh rešitvah – pooblaščencu ali informacijskem varuhu – so praktično enaki.
Trditev, da bo pooblaščenec popolnoma samostojen, je sporna. Po načinu imenovanja je neodvisen, saj ga imenuje državni zbor na predlog predsednika republike. Glede tega ga zakon izenačuje z varuhom človekovih pravic, sodniki ustavnega sodišča in člani računskega sodišča. Takšna rešitev pa je gotovo izjemna in nesistemska. Pri slednjih gre za ustavne institute in najvišje organe na svojih področjih, kar pooblaščenec ni. Vsi navedeni so mu na določen način nadrejeni. Njegove odločbe bodo lahko razveljavila ali spremenila tudi upravna sodišča. Pri tem zakon določa, da administrativne in tehnične pogoje pooblaščencu zagotavlja ministrstvo pristojno za informacijsko družbo. Torej na eni strani bo neodvisen, vendar pa mu bo tajniške, kurirske in druge tehnične pogoje za delo omogočal minister, ki mu je po načinu imenovanja podrejen. Takšna zasnova vsekakor ni konsistentna. Vsebina dela – odločanje v upravnem postopku – vsekakor ne opravičuje formalno tako visokega položaja pooblaščenca.
Novinarji brez interesa za zakon
Zakon je pomemben za delovanje civilne družbe in medijev, saj oboji – tudi z razkrivanjem informacij v javni sferi – nadzirajo njihovo delo. Nevladne organizacije so se aktivno vključile v pripravo zakona in predlagale številne rešitve, mnoge so bile tudi vključene v zakon. Na drugi strani pa novinarji niso pokazali veliko interesa za rešitve v tem zakonu. Res je, da določba 45. člena zakona o medijih (ZMed) obvezuje javne osebe, da novinarjem in drugim avtorjem prispevkom zagotavljajo vse informacije iz svojih področij, razen tistih, ki so izvzete v treh alineah drugega odstavka tega člena. Če tega ne storijo, morajo na zahtevo odgovornega urednika to storiti do konca naslednjega delovnega dne. Vendar ZMed ne vsebuje posebnih določb o pritožbenem postopku. Očitno imajo mediji na voljo bolj učinkovite neformalne mehanizme, s katerimi dobijo zahtevane informacije (javni pritisk).
Kakšno je razmerje med ZMed in ZDIJZ glede dostopa do javnih informacij? Predvsem so izjeme, ki omogočajo zavrnitev zahtevanih informacij opredeljene drugače; ZMed jih opredeljuje bolj splošno in abstraktno, ZDIJZ pa bolj konkretno in morda tudi bolj restriktivno. Kaj se bo zgodilo, če bo organ na zahtevo urednika dostop zavrnil na podlagi katerega od razlogov iz ZDIJZ? Verjetno bi bilo v nasprotju z ustavnim načelom enakosti, če bi bile glede dostopnosti javnih informacij razlike med novinarji in drugimi državljani. Rok za odgovor po ZMed je en delovni dan po ZDIJZ pa dvajset. Ker gre po vsebini za odločanje o enakih zadevah, je to razliko z vidika javnega sektorja težko utemeljiti. V obeh primerih je treba sprejeti in utemeljiti odločitev o dostopnosti določenega gradiva. Ali se kratek rok po ZMed dejansko spoštuje, bolje vedo novinarji in uredniki; iz nekaterih obvestil v medijih je sklepati, da se neredko ne spoštujejo, učinkovitih sankcij pa ni.
Zakon o medijih ne zagotavlja pravnega varstva
Pomembne so razlike v nadzornih mehanizmih in pravnem varstvu. ZMed pritožbenega postopka ne opredeljuje posebej. Kadar javna oseba ne odgovori ali zavrne zahtevo odgovornega urednika medija, se ta lahko obrne na inšpektorja za medije. Takšnih pritožb doslej ni bilo veliko (menda le štiri), pa še v teh primerih se očitno zaplete. V primeru prošnje za podatek o nakupu knjig v Uradu Vlade RS za narodnosti (Ali molk pove več kot besede?, Mladina, 17. 2. 2003) in glede plač v ljubljanskem holdingu (Plače direktorjev poslovna skrivnost, Delo, 1. 3. 2003) je bilo problematizirano, ali vprašanje sploh sodi v delovno področje javne osebe. V prvem primeru je bilo po navedbah novinarja tudi za vladni urad za informiranje pomembno le, da je bilo odgovorjeno v zakonskem roku, v drugem primeru naj bi se inšpektor zadovoljil z neuspešnim poskusom javne osebe, da bi odgovor posredovala preko telefona. Vsaj v opisanih primerih se tudi posredovanje inšpektorja ni pokazalo kot dovolj učinkovito, predvsem pa ne hitro.
Obveznosti organov javne uprave so v ZDIJZ določene bolj natančno, formalno in s predpisanimi roki. Odločitve pritožbenih organov (pooblaščenca in upravnega sodišča) so za organe zavezujoče. Kadar bodo informacije, ki jih bodo zahtevali novinarji, aktualne in pomembne dalj časa oziroma kadar bo šlo za dolgoročno raziskovanje določenih ravnanj v javni upravi, je lahko postopek po ZDIJZ – kljub daljšim rokom – bolj učinkovit in zavezujoč. Med drugim zakon predpisuje visoko denarno kazen (najmanj 250.000 tolarjev) za uradno osebo, če v predpisanem roku neupravičeno ne posreduje zahtevanih informacij. Še več orožij pa bi bilo na voljo, tudi za medije, če bi bili v zakonu predvideni tudi dodatni nadzorni mehanizmi (informacijski varuh), ki smo jih predlagali predstavniki nevladnih organizacij in posamezniki preko Mirovnega inštituta.
1 Gre tudi za zlorabo izraza pooblaščenec, saj je to prevod švedske besede ombudsman. Vendar naš pooblaščenec nima ničesar skupnega z nalogami in pristojnostmi ombudsmanov – varuhov.
nazaj
|