N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
uvodnik
tržno novinarstvo
analize medijskega poročanja
medijski trg
avtonomija in pravice novinarjev
samoregulacija in odgovornost novinarjev
dostop do informacij javnega značaja
mediji in nasilje
izobraževanje novinarjev
novinarstvo in internet
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Serge Halimi
Nova cenzura
Boj za pluralistično informacijo se ni končal, ko smo se otresli državne cenzure – Zid nove cenzure je sestavljen iz treh kril: moči lastnika, tržnega mišljenja in informacije-blaga – Predavanje Sergea Halimija na novinarskem večeru v Ljubljani 5. decembra 2002
Že pred kakim desetletjem naj bi v Latinski Ameriki in vzhodni Evropi padel zid diktatur. In odtlej naj bi tam vladala svoboda tiska. A veselje se je marsikje že poleglo.

Svoboda tiska ne zadostuje več kot definicija svobode. Včasih se celo spremeni v njeno nasprotje, v novo obliko cenzure.

Če govorimo o informaciji, je zid nove cenzure sestavljen iz treh kril: moči lastnika, tržnega mišljenja, informacije-blaga. Preden vse tri natančno pojasnim, jih bom le na kratko povzel:

Moč lastnika:
To je zid podrejenosti informacije velikim ekonomskim koncernom, ki so včasih resnični gospodarji sveta, bolj kot pa demokratične države.

Tržno mišljenje:
To je zid podrejenosti informacije neoliberalni ekonomski vulgati, ki se lepi na vse in ovija vsa področja družbenega življenja (ekonomsko, a tudi politično, kulturno, športno).

Informacija-blago:
To je zid podrejenosti informacije komercialnim pritiskom. Takšnim, ki se kažejo na ravni domnevnega povpraševanja javnosti in ki včasih spodbujajo k dobrikanju bralcem, lahkosti, bližini, razraščanju črnih kronik, športnih rubrik. In k žrtvovanju resnih analiz mednarodnih dogodkov.

Z drugimi besedami: boj za pluralistično informacijo se ni končal, ko smo se otresli državne cenzure.

Moč lastnika
Informacija je podrejena pritisku trga, ker jo omejuje prvi izmed treh zidov, zid podrejenosti velikim ekonomskim koncernom, ki so postali novi gospodarji sveta.

To pomeni, da je naprej podrejena moči lastnika.

Kajti – na to spominjamo skoraj z bojaznijo – v liberalni družbi ima lastnik medijev informiranja moč, vključno z močjo, da ga v prvi vrsti ne zanima dobra informacija.

Revolucionarni francoski sindikati so pogosto razglašali: »Ne kupuj časopisa: z njim si boš znova pripeljal gospodarja v hišo.« To me spomni na nek drugi citat, katerega avtor je tokrat Noam Chomsky: "Kako elita nadzoruje medije? Kako elita nadzoruje General Motors? To vprašanje se ne zastavlja. Eliti ni treba nadzorovati medijev. Mediji ji pripadajo."

V ZDA obstajajo štiri velike informacijske mreže, štirje veliki časopisi. NBC News – NBC je pod okriljem General Electric (orožje, nuklearke), CBS News – CBS je pod okriljem Viacoma (hollywoodski studii), ABC News – ABC je pod okriljem Disneyja (kino, razvedrilo), CNN – ta je pod okriljem AOL-Time Warner. Štiri mreže: tri pripadajo trem izmed filmskih konglomeratov (Disney, Viacom, Warner), ena pa trgovcu s topovi in eni najpomembnejših svetovnih multinacionalk, General Electric. pri kateri je bil osem let, preden je postal predsednik ZDA, zaposlen Ronald Reagan. Nekdanji predsednik ZDA je bil zmožen tudi štirinajstkrat v enem dnevu izreči pohvalne besede v čast te multinacionalke.

Dodajmo še, da je Simon & Schuster, ena od poglavitnih ameriških založb, v lasti Viacoma, ki je lastnik CBS, Little Brown je v lasti Warner Brosa, se pravi AOL-Time Warnerja, lastnik Random House je Murdoch, ki ima v lasti Fox.

Kadar skoraj vse časopise, radijske in televizijske postaje nadzorujejo isti konglomerati, tudi njihova številčnost ne more obroditi ničesar drugega kot različne načine ponavljanja istega sporočila. Disneyjevo sporočilo se ne razlikuje od Viacomovega, čeprav sta si Disney in Viacom trenutno konkurenta, dokler ne bo morda eno od obeh gigantskih podjetij kupilo drugega.

Takšen položaj je tudi v Italiji. Ali je sploh treba navajati ime industrialca, medijskega človeka, lastnika nogometnih moštev, ki je že bil in je znova postal italijanski predsednik vlade?

Takšna situacija se uveljavlja tudi v Franciji, kjer je informacija bolj kot kdaj koli prej postala proizvod, manipulirano blago.

Blago velike vrednosti: konec leta 2000 so »združeni TF1, Canal + in M6 (trije veliki zasebni francoski televizijski kanali) na borzi tehtali več kot avtomobilski sektor«.

Čeprav je danes vrednost komunikacijskega sektorja močno padla1, namerava Le Monde ponuditi svoje delnice na borzi in načrtuje, da mu bo to prineslo 100 milijonov evrov.

Nekaj tednov pred smrtjo je Pierre Bourdieu poudaril: »Ena izmed velikih ovir za izoblikovanje sil upiranja je dejstvo, da gospodujoči kot še nikoli v zgodovini nadzorujejo medije. [...] Vsi veliki francoski časopisi so danes popolnoma pod nadzorom: na videz samostojni časopisi, kot je Le Monde, so delniške družbe, ki jim gospodujejo velike denarne sile. Relativna samostojnost medijev, ki bi omogočila določeno fiktivno predstavljanje in hkrati določeno podporo silam upiranja, se torej popolnoma izgublja. [...] Medijsko-časopisni svet medijskih intelektualcev ali intelektualnih novinarjev, ves ta svet je v celoti dosegel stanje presunljive podrejenosti. [...] Ko je Le Monde prešel v delniško družbo, je bilo pričakovati kritične reakcije, a zgodilo se ni nič, vladala je popolna tišina.«

Enako se je na še hujši način zgodilo lanskega februarja, ko se je Serge Dassault priključil kapitalu koncerna Hersant, se pravi kapitalu časopisa Figaro in velikega dela regionalnega tiska.

Enako se je na še hujši način zgodilo, ko je taisti Serge Dassault pred nekaj tedni prevzel Vivendijev revialni tisk.

Enako se je na še hujši način zgodilo, ko je Lagardere pred nekaj dnevi prevzel Vivendijeve založbe. Odkar je Hachette (Jean-Luc in Arnaud Lagardčre) odkupil Vivendi Universal Publishing, nadzoruje 70 odstotkov založniškega trga.

Hachette je močno prisoten v ZDA, v Italiji je tretji najmočnejši založnik, posebno aktiven pa je tudi v vzhodni Evropi.

A pri vsem tem je predvsem prvi francoski tiskovni koncern. V njegovi lasti so na primer:
  • radijske postaje Europe 1, Europe 2, Skyrock, RFM;
  • televizijski kanali MCM, Canal J, La Chaîne Météo, Match TV;
  • tiskovna agencija Gamma.
V lasti ima ali pa nadzoruje številne časopise in revije: Elle, Paris Match, Télé 7 Jours, JDD, Premičre, France Dimanche, Entrevue, La Provence, Nice Matin, Var Matin.

In ne smemo pozabiti bistvenega deleža pri založbah Hachette, Fayard, Grasset, Stock, Livre de poche. In odslej tudi pri La Découverte, Belfond Dunod, Harrap, Plon, Bordas, Dalloz, Robert Laffont, Larousse, Masson, Nathan, Perrin, Pocket, Presses de la Cité, Retz, Le Robert, Solar, Syros ... In ne smemo pozabiti mreže knjigarn Virgin. Ne smemo pozabiti tudi mreže kioskov s časopisi in knjigami na železniških postajah: Relais H. In ne smemo pozabiti nadzora nad Aérospatiale, izdelovalcem Airbusa. In ne smemo pozabiti Matre, izdelovalca motorjev in vojnega orožja.

Drug trgovec z orožjem, Dassault, ki je odkupil že Le Figaro, je preko Socpresse pravkar prevzel vse publikacije, ki so bile prej v lasti Vivendija, se pravi velikansko tiskovno cesarstvo: 01 Informatique, L’Entreprise, L’Expansion, L’Express, La France Agricole, La Gazette des Communes, Lire, Maison Française, Le Moniteur de BTP, L’Ordinateur Individuel, Le Quotidien du Médecin, La Vie Française, L’Usine Nouvelle, Windows Plus.

Za celovit pregled je potrebno dodati, da tudi koncern Le Monde ni brez ambicij glede koncentracije in prevzemanja vpliva. Pred nekaj meseci je od Vivendi Universal odkupil Courrier International, malo za tem je prevzel majhen delež kapitala revije Nouvel Observateur, malo za tem, pred nedavnim, pa je postal odločilni delničar pri Publications de la Vie Catholique (med njimi je Télérama) – in vse to naj bi bilo uvod v vstop Le Monda na borzo.

V ZDA je leta 1983 50 družb nadzorovalo več kot polovico velikih medijev. Danes enak rezultat dosega že šest podjetij.

Tudi v Franciji, podobno kot v ZDA, si sedem koncernov deli medije: Bouygues, Lyonnaise-Suez, Hachette-Lagardčre, Dassault, Pinault, koncern Le Monde.

Kakšne posledice ima to za informacijo? Odgovor: ustvarja razliko med tem, kar bi morali narediti, in tem, kar lahko naredimo.

Kaj bi morali narediti v svetu:
  • kjer ima nekaj več kot 400 milijarderjev v rokah večje bogastvo kot skoraj polovica prebivalstva zemlje?
  • kjer Mozambik ne glede na to, da v tej deželi zaradi kužnih bolezni pred petim letom umre četrtina otrok, namenja vračanju dolga dvakrat več denarja kot pa stroškom za zdravstvo in izobraževanje?
  • kjer bodo po besedah upravnika programa za razvoj pri Združenih narodih »v primeru, da se bodo sedanje težnje nadaljevale, ekonomske neenakosti med industrijskimi deželami in deželami v razvoju s stopnje nepravičnosti prešle na stopnjo nečloveškosti«?
  • kjer celo v demokratičnih deželah denar gospoduje političnemu sistemu, tako da se nazadnje oba pomešata, kjer tisti, ki podpisujejo čeke, ustvarjajo zakone, kjer je državljanom dovolj tega, da s svojim glasovanjem na volitvah prostor prepuščajo investitorjem?
  • kjer so leta 2001 francoski direktorji štiridesetih podjetij, ki so uvrščena v francoski borzni indeks CAC-40, v povprečju zaslužili 7,5 milijona evrov, kar znese 554 minimalnih plač (Francija je več kot nadoknadila svoj zaostanek za ZDA: v ZDA njihov zaslužek znese 531 minimalnih plač)?


A kaj res naredimo? Ali lahko mi, novinarji in intelektualci, razkrivamo takšen položaj in predlagamo rešitve:
  • če imajo takšni milijarderji, Billi Gatesi, Ruperti Murdochi, Jean-Luci Lagardičri, Tedi Turnerji, Conradi Blacki, Silvii Berlusconiji in Dessaulti tega planeta v lasti časopise in založbe, za katere pišemo, radijske postaje, na katerih govorimo, televizijske kanale, na katerih nastopamo?
  • če informacije in kultura, ki se širijo v deželah v razvoju, prihajajo predvsem iz industrijskih dežel in če tako malo informacij in kulture, ki jih prejemajo industrijske dežele, prihaja iz dežel v razvoju?
  • če so tisti, ki podpisujejo čeke, ustvarjajo zakone, investirajo in restrukturirajo, tudi naši delodajalci, objavitelji, distributerji, sogovorniki in »sprejemalci odločitev«?
Najpogostejši odgovor, ki vam je dobro znan, je: »Ne žagaj veje, na kateri sediš.« Ne žagaj veje teh velikih zasebnih koncernov,
  • ki kupujejo časopise, radijske in televizijske postaje, da bi jih izoblikovali po lastni podobi;
  • ki časopise, radijske in televizijske postaje kupujejo s takšno lahkoto, kot je vojska Aleksandra Velikega osvajala ozemlja.
Ti koncerni so pogosto transnacionalni.

Primer: cesarstvo Ruperta Murdocha pokriva hkrati:
  • Oceanijo, kjer vlada;
  • ZDA, kjer ima Murdoch v lasti pomembno televizijsko mrežo (Fox), več velikih časopisov, revij, založb ...
  • Evropo, kjer ima Murdoch v lasti londonski Times in kar se le da priljudni Sun.
Leta 1997 je Sun podprl prihod Tonyja Blaira na oblast. Leta 1998 je – v pričakovano povračilo – socialist Tony Blair s telefonskim pogovorom s tedanjim italijanskim predsednikom vlade, Romanom Prodijem, pri katerem je lobiral v prid avstralsko-ameriškega magnata, pomagal Rupertu Murdochu prodreti v Italijo.

Le kateri državljan bi bil lahko kot posameznik deležen takšnih ugodnosti, podpore zasebnega lobiranja predsednika vlade dežele, ki niti ni njegova dežela?

Avgusta 1996 je Jean-Luc Lagardčre pojasnil vodilnemu osebju pri Thomson-CSF: »Videli boste, da tiskovni koncern predstavlja kapital za pridobivanje naročil.«

Ne za širjenje dobrih informacij, ampak za pridobivanje pogodb. A kot smo videli, je tiskovni koncern tudi kapital za pridobitev založniškega koncerna, še večjega od tistega, ki je že v lasti.

Tržno razmišljanje
Informacija je podrejena pritisku trga, ker jo omejuje drugi od treh zidov denarja, kadar, ne da bi se tega zavedala (a pogosto z zavestjo o tem), širi to, kar sem imenoval tržno mišljenje.
  • Mišljenje, ki je od dežele do dežele neverjetno podobno in ki nekako zbuja občutek, da sploh ne potujemo.
  • Mišljenje, ki žebra postulate »srečo prinašajoče mondializacije«, vojnega humanitarizma, ki torej brani interese in pravila finančnega kapitalizma.
  • Mišljenje, ki mu v Franciji in drugod služi kakih trideset vsepovsod objavljajočih piscev uvodnikov, direktorjev in glavnih urednikov velikih dnevnikov in tednikov, ki sem jih sam imenoval »novi psi čuvaji«.
Za tržno mišljenje gre:
  • kadar pluralnost naslovov ne privede več do pluralizma komentarjev, ampak do navideznega razpravljanja, do ustvarjanja slepil;
  • kadar množenje komunikacijskih mrež in organizmov, ki jih vedno pogosteje nadzirajo isti industrijski koncerni, obrodi zgolj ponavljajoče se sporočanje enakega tipa sporočila.
Kajti resnični nadzor se izvršuje, ne da bi ga bilo treba razglašati. Nadzor, do katerega prihaja zgolj zaradi:
  • izučenosti novinarjev in drugih, ki se poklicno ukvarjajo z informiranjem;
  • njihovega razumevanja, kaj jim lahko prinese pristajanje na gospodujoče norme, kolikšen družbeni kapital in kolikšen kapital v pravem pomenu besede;
  • in tudi razumevanja, koliko bi jih lahko stalo postavljanje teh norm pod vprašaj.
In te norme se nikoli ne predstavljajo kot ideološke (tako ali tako naj bi zdaj živeli konec ideologij) ali politične (poglavitne stranke si niso več v nobenem nasprotju).

Ne, ves ta sistem vrednot in referenc naj bi doživljali kot docela »profesionalen«: njegovo sprejemanje naj ne bi skoraj nikoli predpostavljalo kakega vsiljevanja od zunaj. Program je v glavi.

Druga lastnost takega mišljenja: tržno mišljenje stremi k temu, da bi demokratično izvoljene politične voditelje podredilo svojim tabelam Zakonov, edini mogoči politiki, ki naj bi bila »neobhodna«.

Kajti če je realnost ena sama, če je mogoča ena sama politika, potem demokratično razpravljanje nima več nobenega smisla. In državljanstvo tudi ne. Ker ni več nobene resnične možnosti razsojanja med dvema členoma neke alternative.

Tipični primer tržnega mišljenja, izkrivljanja jezika: »modernost« v nasprotju do »arhaizmov«. Modernost: svobodna menjava, močna valuta, sprostitev pravil, privatizacije, »Evropa« ... svobodne menjave, močne valute in privatizacije.

Arhaizmi: socialna država, država kot taka (razen kadar se ukvarja z orožjem, policijo in zapori, svojimi »kraljevskimi« funkcijami), sindikati (ki branijo »cehovske interese«), nacija (»nacionalist«), javni sektor (»monopol«), ljudstvo (ki ga mika »populizem«).

Na te ideje boste naleteli v večini medijev, če se nekoliko sprehodite skoznje.

Informacija-blago
Informacija je podrejena pritisku trga, ker se sooča s tretjim zidom, kadar sprejme opredelitev hierarhije informacij, ki je podvržena zakonom občinstva, se pravi zakonom dobrikanja in lahkosti.
  • Črna kronika pod krinko »družbene kronike«;
  • preobilje športnih informacij;
  • skrajna pozornost do rubrike people in preobražanje velikih akterjev družbenega in mednarodnega življenja v osebe rubrike people: Clinton in njegova pripravnica, Chirac in njegov vnuk (Martin) na plaži;
  • in predvsem tisti zakoni občinstva, ki imajo za posledico pozabljanje mednarodnih dogodkov ali obravnavanje mednarodnih dogodkov na način, ki je podoben moralistični basni: na eni strani hudobni (Sadam Husein, Milošević, Gadafi, vendar ne Mobutu, Suharto, Videla), Zlo (masovne morije, genocid), na nasprotni stani Dobro (Zahod), dobrodelno (Humanitarnost), koristno (Nato), postransko (pomote).


Skrajni paradoks mondializacije: »globalna vas« se zanima le za svojo četrt, če ne celo le za svojo zgradbo, če ne celo le za svoje nadstropje. Razen kadar ji ponudijo močna čustva, ljudi, ki bridko jočejo pred kamerami – to so tisti, ki bodo deležni (naše) pomoči.

V ZDA je ta pojav žrtvovanja mednarodnih informacij že dosegel kritično raven.

Naslovnice revij so vse redkeje posvečene kakšnemu mednarodnemu dogodku in skoraj vsakič, kadar je tako, povzročijo padec prodaje dotične revije.

Leta 1997 je Time v celem letu (se pravi med dvainpetdesetimi številkami) le eno od naslovnic posvetil mednarodni temi. V letu 1987 se je to zgodilo enajstkrat. V letih od 1985 do 1995 je Time delež mednarodnih novic v svojih stolpcih znižal s 24 odstotkov na 14 odstotkov, Newsweek z 22 na 12 odstotkov, US News and World Report pa z 20 na 14 odstotkov.

V televizijskih dnevnikih na internetu je delež, namenjen mednarodnim novicam, s 45 odstotkov pred dvajsetimi leti padel na 13,5 odstotka.

Pri American Journalism Review smo našli pojasnilo, da mednarodne teme, ki so leta 1972 predstavljale 10 odstotkov redakcijske površine povprečnega dnevnika, zdaj predstavljajo le še dva odstotka.

Direktor revije Time Walter Isaacson je na vprašanje o tem pojavu pojasnil, da so postale mednarodne novice »manj pereče«. Mortimer Zuckerman iz US News and World Report je dejal, da so te novice »manj tehtne« in Mayanard Parker iz Newsweeka je takšno upadanje pojasnil z navedbo, da je naslovnica revije, ki je bila namenjena nekemu dogodku iz tujine, povzročila 25 odstotni upad prodaje te številke.

Leslie Stahl, novinar pri CBS News, je razložil: »Sodelavci so mi povedali, da lahko s posebnim sistemom vsako minuto sledijo odzivom občinstva. Kadar je na vrsti informacija, ki zadeva kakega tujega voditelja, gledalci preklopijo na drug program in se vrnejo šele, če jih naslednja tema kaj bolj zanima. Najslabšo gledanost dnevnika 48 ur so zabeležili takrat, ko je bil posvečen padcu berlinskega zidu.«

Enaka težnja se kaže povsod po svetu. Zapiranje dopisništev v tujini, zmanjševanje števila dopisnikov, poudarek na lokalnem in informiranje, ki je usmerjeno k potrošništvu.

V Veliki Britaniji se je delež mednarodnih informacij v zadnjih letih prepolovil: 74 odstotkov pri ITV, 33 odstotkov pri BBC, 56 odstotkov pri Channel 2.

Namesto njih novice iz show businessa, vesti o znanih osebnostih, oddaje, posvečene živalim.

»Afriški levi so bolj zanimivi kot človeška bitja iz Afrike,« je ugotovil neki novinar. Tudi v Franciji je tako.

Kanal TF1 je zaprl svoja dopisništva v New Yorku, Tokiu, Hongkongu in Berlinu. Po svetu jih je obdržal le pet (Washington, Moskva, Jeruzalem, Rim, London), med katerimi ni niti enega v deželah tretjega sveta.

Neki voditelj s TF1 je leta 1998 pojasnil:

»Dnevnik Ob 13h je francoski dnevnik, ki je v prvi vrsti namenjen Francozom in daje predvsem francoske informacije. Bi radi novice o Venezueli? Glejte venezuelske kanale. O Sudanu? Glejte afriške kanale. Ob 13h na TF1 je dnevnik za Francoze.« (Télérama, 9. 12. 1998) In približno tako je na kanalu France 2 (ki je obdržal le štiri dopisništva več kot TF1 in med njimi sta dve v tretjem svetu, eno v Abidjanu in eno v Pekingu).

In če se vse informacije razširjajo po enakem receptu, kažejo identični značaj. Takšna enotnost – ki se pridružuje enotnosti, kakršno uvaja že prisotnost tržnega mišljenja in vsemogočnost ekonomskih gospodarjev v informacijskem sektorju – potrjuje družbeno in svetovno hierarhijo ter podpira soglasnost, red, oblast s pomočjo »črnih kronik, ki so zgolj razvedrilo« (Bourdieu), in obravnavanja humanitarnosti kakor vesti iz črne kronike; torej tako, da zbuja ginjenost in močna čustva.

Potrebno je nekaj drugega. Nekaj drugega? Toda občinstvo bo morda izostalo! Morda bo res. A tu govorimo o informaciji, ne o razvedrilu. In kadar gre za informacijo, si lahko izposodim besede Georgea Orwella: »Če svoboda še kaj pomeni, potem je to pravica, da ljudem povemo nekaj, česar nočejo slišati.«

Kajti četudi so pomembne novice »dolgočasne«, se mora novinar ukvarjati prav z njimi. Novinarjevo delo je v tem, da napravi zanimivo nekaj, kar je pomembno, ne pa v tem, da naredi pomembno nekaj, kar je zanimivo, razvedrilno, dobrikajoče.

Sicer pa: kje je za nas alternativa? Da sledimo trgu, domnevnemu povpraševanju? Da ponujamo vedno več narcisoidnih reportaž, nepomembnih škandalov, grozljivih zločinov, avtomobilskih zasledovanj, politikov, ki igrajo vlogo zabavljačev? Da sledimo trgu? Da dopuščamo, da voditelji časopisov sodelujejo z oglaševalci, da se enkrat za vselej podre nujna pregrada med reklamiranjem in vsebino besedil? Da sprejmemo, da se internet vsak dan bolj oddaljuje od svojih demokratičnih možnosti ter se spreminja v stroj nadzorovanja in v prodajno industrijo?

V tem ni nič absurdnega. In morda je vse to celo bolj »racionalno«. A po mojem mnenju to nima več nobene zveze z novinarstvom.

Kaj je novinarstvo?
Dobro informiranje pomeni:
  • da znamo upočasniti, ko bi bilo na videz treba čimbolj pohiteti;
  • da podamo celoto, ko bi bilo treba na videz skrajšati;
  • da odklanjamo uporabo izdelanih pojasnjevalnih modelov, ki jih je vladajoči diskurz že izoblikoval za nas, da ne ponavljamo zakoreninjenih idej, ki se jih da prenesti hitreje kakor druge, saj so že v obtoku;
  • da ne dopuščamo, da močna čustva nadomeščajo informacijo.


Dobro informiranje torej pomeni sprejemanje ideje, da cilj informacije ni niti razvedrilo, niti prodaja, niti spodbujanje prodaje. Tako sem torej prišel do svojih sklepov.

Prvi bo seveda pesimističen. T. i. »izkrivljanje informacije« nima ničesar opraviti z izkrivljenostjo. Postalo je norma. Informacija dezinformira. To je realnost strukturalne narave (sistem informacij je sistem) in ne samo individualne narave (»spodrsljaji«, ki bi jih lahko pripisali nekaterim novinarjem).

Moj drugi sklep bo bolj optimističen. Kondicioniranje se ne posreči vedno. Stvar je vedno bolj trhla. V Franciji in v tujini so mnogi dojeli, da so mediji dosegli položaj nepotrjene stranke, ki služi oblastem, stranke tiska in denarja. In včasih se izrekajo proti tej oblasti in njenim glasnikom, uradnim in poluradnim. Sicer pa se družbeno življenje še vedno ne pusti ujeti zaslonom. In intelektualno življenje se še vedno lahko dogaja zunaj malih zaslonov, zunaj odmerjenih strani v ključnih velikih dnevnikih, ki se vedno bolj obnašajo kot organi ideološkega diktiranja, odslej skritega pod krinko pravice do informiranja. A še vedno smo tu. Medijska poenotenost nas še ni vseh pogoltnila. Še vedno imamo moč pisanja, delovanja in morda tudi prepričevanja.

1 Challenges, november 2000. A od 1. januarja do 1. oktobra 2001 je TF1 izgubil 59,33 %, NRJ 57,49 %, M6 50 %, Lagardčre 42,58 %, Vivendi 26,71 % (Le Figaro, 1. oktober 2001).

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
notranja svoboda tiska
Medijska preža
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih