Sociologi – in širše družboslovci in humanisti – se ne smemo zadovoljiti s publicistično ravnijo obravnave vloge in položaja medijev, ker je ta nepopravljivo ideologizirana. Zato je zame najprej vprašanje, kateri je družbeni okvir in kontekst, v katerega je razpravljanje o medijih sploh treba umestiti. Zame ni dvoma, da sta kontekst in okvir globalna: globalni kapitalizem, globalna akumulacija kapitala in globalna koncentracija kapitala. Gre za neoliberalistični kontekst razmerja med državo in kapitalom, kjer politični razred v razvitih državah nasploh, v Evropi in Sloveniji pa posebej, vidi funkcijo lastne države kot služenje kapitalu, se pravi, kot olajševanje pogojev akumulacije.

V Sloveniji se lastnina medijev koncentrira, to pa je le moment v globalni koncentraciji medijskega kapitala. Ti procesi niso nedolžni, saj brez vpliva državljanov prihaja do bistvenih sprememb v političnih orientacijah lastnikov. Pritiskanje trenutne koalicije s političnimi vzvodi na upravljanje medijev kot podjetij je naivno »brati« kot boj med »dobrimi« mediji, ki bi radi normalno in pošteno gospodarili, in »slabo« politično garnituro, ki vnaša v gospodarjenje politični vpliv kot tujek. To ni začasno stanje, ki bi ga »saniralo« discipliniranje trenutnih oblastnikov, na primer s porazom na naslednjih volitvah. Vgrajeno je v sistem kot solastništvo države in kaže samo to, da ne obstaja »država« kot telo, nevtralno do zasebnih ekonomsko-političnih interesov, ampak se »političnih« položajev polaščajo ljudje z »ekonomskimi« interesi, »ekonomsko« ukrepanje pa ima zmeraj politično poanto in komponento.

Slovenija je kot država še zmeraj v tranziciji, kolikor z njo razumemo to, da se še ni končalo polaščanje ekonomsko-političnih vzvodov za trajno manipuliranje z dvema milijonoma podložnikov. Glede »zlizanosti« države s kapitalom pa smo – gledano nasploh – v položaju, ki bo trajal toliko dolgo, kolikor bo trajal zdajšnji družbeni red. V mislih imam Evropsko unijo, v kateri je Slovenija kot država predvsem le transmisijski mehanizem za podrejanje dveh milijonov podložnikov skupnemu ekonomsko-političnemu režimu s pomočjo administriranja in ideoloških mehanizmov (posesivni individualizem, nacionalizem, kvazikrščanski sentimentalni humanizem itn.).

Problem državljanov Slovenije je v tem, da niti država, še manj pa kapital, ne branita naših dolgoročnih interesov – živeti v svetu končnih virov v obnovljivih naravnih in družbenih razmerjih, torej z odpravo temeljnih neenakosti med ljudmi v svetu. Parlamentarna politika ne izraža naših perspektiv, kapital pa po definiciji ni »naš«, ker ga nimamo in ker kapital nima domovine. Spori med kapitalom in državo, med frakcijami kapitala, med »levico« in »desnico« so pomembni le glede na to, ali katera izmed strani v trenutnih sporih po naključju omogoča manj slabo perspektivo tj., ali širi naše možnosti samoizražanja, ali ohranja naše družbene in naravne vire, omogoča družbeno solidarnost ipd.

Zato je – ko govorimo o medijih – ključnega pomena braniti naše temeljne pravice kot ljudi in državljanov tako nasproti kapitalu, kot nasproti državi (če je treba) ali v podporo državi (kot terenu legalizacije družbenih teženj).

Vztrajati je treba pri trditvah, da javnost obstaja samo toliko, kolikor nam mediji omogočajo artikulirati tiste politične zahteve in družbene iniciative, ki branijo enakost med ljudmi, svobodo izražanja in združevanja tj. samouresničevanje v družbi. Istočasno je treba vztrajati pri zahtevah, da mediji delujejo kot javna glasila, kljub temu, da smo tako kritična javnost, kakor novinarji in drugi delavci v medijih v vedno slabšem položaju nasproti kapitalu (spet zaradi globalne koncentracije). Novinarji morajo sami vztrajati pri avtonomiji do uprave in lastnikov, pri tem pa jim moramo pomagati.

Treba je zagotavljati solidarnost med novinarji ne glede na formalni status in zahtevati, da statuti posameznih medijev in drugi sorodni akti, pa tudi dejansko ravnanje lastnikov, uprav in urednikov medijev spoštujejo ustavo in zakone, ki zagotavljajo avtonomijo novinarjev.

Treba je razbiti mit o absolutni lastnini in ponovno vpeljati kritičen družboslovni razmislek o »lastnini« kot družbenem odnosu med ljudmi (ne vladavini nad stvarjo!). Koncentracija kapitala je že zdavnaj razbila sožitje med zasebno lastnino medija in svobodo izražanja, zato potrebujemo nova, strožja določila, ki zahtevajo spoštovanje pravice slehernika, da družba sliši in upošteva njegov glas.

Načeloma se pretresom v medijih ob zamenjavi koalicij ni mogoče izogniti. Mogoče bi se jim bilo samo v posebni konjunkturi, če bi na primer »levica« menila, da je pogoj njene zmage na naslednjih volitvah uveljavitev dejanske neodvisnosti medijev, in če bi jo mi kot civilna družba držali za vrat, da bi se potem tega kolikor toliko držala. Vendar njeno preteklo ravnanje in zdajšnje slinjenje pred kapitalom me ne navdajata z optimizmom. Oživitev kritične civilne družbe je nujni pogoj za kakršno koli morebitno »depolitizacijo« medijev v bližnji prihodnosti.

Medijska politika koalicije je demokratura in privatizacija vzvodov oblasti. Naša kritika in družbene akcije morajo meriti na civiliziranje političnega procesa in na diskreditacijo takih postopkov ne glede na to, kdo so nosilci.

Zahteva po pluralizaciji medijskega prostora, ki jo uvaja zakon o medijih, temelji na podeljevanju državnih pomoči medijem, da bi zagotovili raznolikost in različnost ponudbe (ne glede na dejansko povpraševanje) medijskih vsebin. V osnovi pa gre za državni poseg v medijsko sfero, ki mora imeti natančno določene cilje in mehanizme, s katerimi je mogoče te cilje tudi izpolniti. Državne pomoči medijem lahko razdelimo v dve skupini: direktne (selektivne) in indirektne (splošne). Direktne državne pomoči so namenjene izbranim medijem za natančno določene cilje (na primer subvencioniranje tehnoloških posodobitev in tehnološkega prestrukturiranja, mednarodno distribucijo, ustvarjanje novih medijev itn.). Indirektne pa so usmerjene na pomoč industriji v celoti oz. njihov temeljni namen je razvoj celotnega medijskega sektorja (znižani DDV, nižje poštne in telefonske storitve, subvencije namenjene tiskovnim agencijam za zmanjševanje stroškov produkcije vsebin). Kot navaja Cavallin (1998: 28), se argumenti za in proti direktnim in indirektnim oblikam državnih pomoči osredotočajo na naslednjo dilemo – direktne pomoči so pogosto subjektivne in podvržene različnim oblikam politične ali kakšne druge zlorabe, indirektne pa v veliki meri podpirajo velike in finančno močne izdajatelje.[1] V evropskih državah lahko zasledimo štiri tipe direktnih državnih pomoči namenjenih medijem[2]:

1. Pomoči usmerjene medijem z relativno nižjimi oglaševalskimi prihodki (t. i. »model drugega na trgu«) ali medijem, ki so začasno v finančnih težavah (Avstrija, francoski del Belgije, Finska, Francija, Norveška in Švedska).
2. Subvencije namenjene izboljšanju položaja novinarjev in novinarskega dela nasploh (v flamskem delu Belgije se skoraj polovica državnih pomoči namenja za redno zaposlovanje novinarjev).
3. Subvencije namenjene zviševanju naklade (Francija, Avstrija in Luksemburg).
4. Subvencije za tehnološke posodobitve in prestrukturiranje industrije.

Slovenska politika podeljevanja državnih pomoči je politika direktnih subvencij, ki so namenjene izbranim medijem za natančno določene cilje. V veliko manjši meri pa je usmerjena na izboljšanje položaja medijskega sektorja v celoti oz. podpore njegovem učinkovitem prestrukturiranju v prihodnosti (dolgoročni učinki). V samem sistemu je kljub formalno zastavljenim mehanizmom podpore določenim medijskim praksam, zviševanju kvalitete novinarskega dela, podpori kulture javnega dialoga in komunikacijskim praksam manjšinskih skupin večina državnih pomoči usmerjena v politično naravnano uravnoteženost poročanja (»informativne vsebine«).

Lahko rečemo, da so državne pomoči izjemno pomemben podporni mehanizem za delovanje manjšinskih medijev in medijev različnih deprivilegiranih skupin, ki so običajno nezanimive za oglaševalce in imajo majhno možnost preživetja na trgu. Kot navaja Humphreys (2006: 50–51)[3], je Švedska dober primer uvajanja zelo specifičnih in ciljno usmerjenih državnih pomoči. Vladna organizacija Govoreči tiskovni svet (Taltidningsnämden) na leto podeljuje 13,5 milijonov evrov 90 različnim tiskanim medijem, ki objavljajo »avdiočasopise«, s katerimi omogočajo dostop do tiskanih medijev slepim in slabovidnim osebam oz. vsem tistim, ki jim branje časopisa predstavlja težavo. Državne pomoči so lahko usmerjene v podporo raziskovalnega novinarstva v medijih, ki jih zaradi svoje finančne šibkosti ali pa manjšega dosega ne morejo financirati. Tako ima Nizozemska poseben slad, iz katerega se financirajo specifični novinarski projekti, skupaj s štipendijami, namenjenimi novinarjem, ki so pripravljeni raziskovati določene zgodbe zunaj »rutinskega novičarskega cikla«.

Tudi rezultati razpisa sofinanciranja programskih vsebin medijev za leto 2007 so pokazali, da je podeljevanje državnih pomoči mehanizem »nagrajevanja« določenih medijev, da ni nobenih konkretnih analiz, v kolikšni meri pomoči delujejo, in da je ocenjevanje (ne)pluralnosti slovenskega medijskega prostora povsem subjektivna ocena.

Strokovna komisija, ki odloča o sofinanciranju programskih vsebin medijev, bi po zakonu o medijih[4] morala pred sprejemanjem odločitve o razdelitvi državne pomoči za medije izhajati iz izsledkov rednih letnih raziskav stanja medijskega pluralizma v Sloveniji. Nekaj mesecev po objavi rezultatov razpisa, konec septembra 2007, je ministrstvo za kulturo posredovalo evalvacijsko poročilo, ki naj bi bila osnova za odločanje komisije pri delitvi sredstev. Poročilo[5] je menda, med drugim, vključevalo opis stanja medijskega pluralizma v Sloveniji, evalvacijo meril za izbor projektov, analizo izbranih projektnih predlogov in poglobljeno analizo sofinanciranja programskih vsebin. Že pri opisu stanja medijskega pluralizma poročilo dobesedno in nekritično povzema izhodiščne teze za osnutek predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih, ki jih je pripravilo ministrstvo za kulturo. In kakšno je stanje medijskega pluralizma v Sloveniji? Poročilo, povzemajoč mnenje ministrstva, ugotavlja, da visoko. Do te ugotovitve pa so pripravljavci poročila prišli z deljenjem števila delujočih medijev v Sloveniji in števila prebivalcev. Kakšne so uporabniške navade, ponujene vsebine, razlike med posameznimi mediji, kaj je tisto, česar na trgu ni, in kaj je tisto, kar državljani in državljanke potrebujejo, pa so vprašanja, ki jih poročilo ne zastavlja. Pri evalvaciji meril za izbor in postopkov ocenjevanja vlog je poročilo pokazalo, da se tudi sami člani komisije soočajo s težavami pri izbiri in ocenjevanju projektov zaradi nejasnosti kriterijev. Tako so člani komisije, vključeni v anketo, ugotovili, da je eden od kriterijev, ki ga je bilo najteže oceniti, kriterij »kakovosti, izvirnosti, komunikativnosti in aktualnosti avtorske obravnave« (Poročilo, 2007: 16). Kljub temu da zakon zelo široko definira javni interes na področju medijev, je evalvacija razpisa za leto 2006 pokazala, da je kar 72 odstotkov sredstev, ki so bila namenjena sofinanciranju splošnoinformativnih tiskanih medijev, radijskih in televizijskih programov, elektronskih publikacij ter programov posebnega pomena dodeljeno informativnim vsebinam (Poročilo, 2007: 46) in manj kot tretjina vsem drugim vsebinam (verske, otroške in mladinske, kulturno zabavne, kulturno umetniške in izobraževalne).

Namen sofinanciranja programskih vsebin je prispevek k medijskemu pluralizmu v Sloveniji, ministrstvo za kulturo pa prispevek preverja s podatki, ki jih na podlagi pogodbe o sofinanciranju v vsebinskem poročilu zahtevajo od izdajateljev. Poročilo izdajatelja televizijskega programa mora tako vsebovati podatek, za kolikšen odstotek se je povečal delež evropskih avdiovizualnh del, delež evropskih neodvisnih producentov in delež lastne produkcije v letnem oddajnem času, izdajatelj radijskega programa pa mora posredovati podatek o povečanju deleža lastne produkcije v dnevnem oddajnem času. Na podlagi evalvacije razpisa iz leta 2006 je razvidno, da se je v povprečju »radijskim medijem oz. oddajam, ki jih pripravljajo izdajatelji, delež lastne produkcije v dnevnem oddajnem času zaradi objave sofinancirane programske vsebine povečal za 2,88 odstotkov (Poročilo, 2007: 53), izdajateljem televizijskih programov pa se je delež lastne produkcije povečal za 2,91 odstotkov« (Poročilo, 2007: 55). Iz tega je razvidno, da so izdajatelji dobili finančno podporo države predvsem za vsebine, ki jih že pripravljajo, in zelo malo za vsebine, ki bi jih ustvarjali na novo in bi bile dejansko novost v ponudbi na trgu. Če izdajatelji pridobivajo dodatna državna sredstva za vsebine, ki jih že ponujajo svojim poslušalcem in gledalcem, ali to pomeni, da medijski pluralizem že obstaja? Na kakšen način imamo s državno podporo več pluralizma od tistega, ki že obstaja na trgu? Veliko pove tudi podatek, da je povprečen odstotek sofinanciranja programskih vsebin glede na skupne prihodke prijaviteljev 11,44 odstotkov oz. da povprečen znesek sofinanciranja na zaposlenega znaša 1,825 milijonov tolarjev (7637 evrov). Ta znesek izstopa pri televizijskih medijih, kjer v povprečju izdajatelji prejmejo kar 4,23 milijona tolarjev (17.717 evrov) na zaposlenega (Poročilo, 2007: 57, 59). Koliko novih delovnih mest je država podprla s svojo politiko sofinanciranja medijev, ni razvidno, očitno pa je, da je prijavljanje na razpis predvsem dober posel za lastnike medijev.

S stališča ugotavljanja učinkov razpisa bi pričakovali, da Raziskava o stanju medijskega pluralizma kaže, v kolikšni meri je financiranje programskih vsebin s sredstvi državnega proračuna vplivalo na zagotavljanje rednega, objektivnega in uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije, na raznolik razvoj slovenske medijske krajine ter zagotavljanje večjega zaposlovanja novinarjev in drugih ustvarjalcev medijev.

Na razpisu za sofinanciranje programskih vsebin splošnoinformativnih tiskanih medijev, radijskih in televizijskih programov ter elektronskih publikacij je leta 2007 strokovna komisija razdelila 1,86 milijona evrov. Sredstva je prejelo 91 izdajateljev. Radijskim in televizijskim programom s statusom programa posebnega pomena (na seznamu je 28 prijaviteljev, med katerimi so trije, ki niso izdajatelji RTV-programov z omenjenim statusom) pa je komisija razdelila 2,16 milijona evrov. Med izdajatelji splošnoinformativnih tiskanih medijev so največ sredstev pridobili časopisna hiša Večer (120.000 evrov), Nova obzorja, d. o. o., ki izdaja tednik Demokracija (101.516), časopisna hiša Delo, d. d. (100.000), in časopisna hiša Dnevnik, d. d. (75.000). Pregled programskih vsebin, ki jih je strokovna komisija izbrala za sofinanciranje, so mnenjske strani in gospodarske vsebine Večera s prilogami, regionalne strani in elektronski časopis Vecer.si. Izdajatelju Nova obzorja, d. o. o., bo država v letu 2007 sofinancirala programske vsebine z naslovom »Pluralna Slovenija«, »Planet Slovenija«, »Domoznanstvo« in spletno Demokracijo. Delo, d. d., je na razpisu 2007 prijavil enake projekte kot leta 2006. Kljub manjši pridobljeni vsoti, vodstvo družbe to leto ni zavrnilo subvencijo, denar pa so dobili za finančno, kadrovsko in vsebinsko konsolidacijo tednika Mag in Okno v svet. Pri tej odločitvi komisije se zastavlja vprašanje, kaj bo Delo financiralo s sredstvi državnega proračuna? Zakon namreč določa, da se financirajo programske vsebine izdajatelja, ne pa konsolidacija (finančna, kadrovska in vsebinska) katerega koli medija. Dnevnik, d. d., je pridobil denar za financiranje priloge o Ljubljani in sobotne priloge Dnevnikov Objektiv. Med večjimi projekti, ki se bodo financirali v letu 2007, so tudi revija Ampak (izdajatelj Nova revija, d. o. o.), informativne vsebine, ki jih pripravlja izdajatelj Novi tednik & Radio Celje, d. o. o., revija Družina izdajatelja Družina, d. o. o., v lasti Rimskokatoliške cerkve, in podjetje Slovenska tiskovna agencija, d. o. o., za programske vsebine »Slovenija in EU« in »Slovenski svet«. Slovenska tiskovna agencija, ki je na tem razpisu pridobila državno podporo za programske vsebine, je v stoodstotni lasti Vlade RS in ji je kot proračunskemu uporabniku v državnem proračunu za leto 2008 namenjeno 1,8 milijona evrov.[6]

Med radijskimi in televizijskimi programi s statusom programa posebnega pomena[7] je tudi na razpisu za leto 2007 največ proračunskega denarja dobilo podjetje Tele 59, d. o. o., izdajatelj televizijskega programa RTS (215.951 evrov). Med petimi največjimi prejemniki donacij države so še Televizija Novo mesto, d. o. o., izdajatelj televizijskega programa Vaš kanal (172.606 evrov), VTV Studio, d. o. o., izdajatelj programa Vaša televizija/VTV (149.000), TV Idea – Kanal 10, d. o. o., izdajatelj programa Kanal 10 (135.000 evrov) in Podjetje za informiranje, d. o. o., izdajatelj radijskega programa Murski val (127.700 evrov).

Več kot polovica programskih vsebin, izbranih za državno sofinanciranje, je informativnih vsebin. Država je tako kot v letu 2006 tudi v letu 2007 največ podprla informativni program RTV-postaj, ki ustvarjajo programe posebnega pomena, četudi ni bila opravljena raziskava, ki bi pokazala, v kolikšni meri je to financiranje v letu 2006 zagotovilo »redno in objektivno ter uravnoteženo predstavljane političnega delovanja«. Izdajatelji programov posebnega pomena so očitno za potrebe razpisa izračunali vrednost (ceno) informativnega programa, česar javnem zavodu RTV Slovenija še zmeraj ni uspelo.

Tabela 1: Deset največjih prejemnikov donacij MK RS za programske vsebine v letih 2002–20078

	PRIJAVITELJ	ZNESEK SIT	EUR
1.	PODJETJE ZA INFORMIRANJE	37,788.360	157.451,50
2.	DNEVNIK	34,027.954	141.783,10
3.	DELO	29,760.000	124.000,00
4.	VEČER	28,800.000	120.000,00
5.	NOVA REVIJA	26,002.166	108.342,30
6.	TELEVIZIJA NOVO MESTO	25,212.000	105.050,00
7.	RADIO DOMŽALE	20,389.000	84.954,20
8.	RADIO OGNJIŠČE	19,967.969	83.199,90
9.	DRUŽINA	17,931.071	74.712,80
10.	ZALOŽBA GOGA	14,888.685	62.036,20

Tabela 2: Deset največjih prejemnikov donacij MK RS za programe posebnega pomena v letih 2002–2007

	PRIJAVITELJ	ZNESEK SIT	EUR
1.	TELE 59 – RTS	217,959.419	908.164,30
2.	VTV – VAŠA TELEVIZIJA	195,333.550	813.889,80
3.	TV IDEA – KANAL 10	164,561.368	685.672,40
4.	VAŠ KANAL	115,726.500	482.193,70
5.	RADIO GORENC	67,267.510	280.281,30
6.	VA VIDEO AVDIO	64,862.634	270.261,00
7.	RADIO TRIGLAV JESENICE	63,182.680	263.261,00
8.	ATV BABNIK	54,773.800	228.224,20
9.	RADIO TEDNIK PTUJ	53,761.727	224.007,20
10.	RADIO KRANJ	50,002.000	208.341,60

Zgovoren je pregled lastniških povezav med desetimi največjimi prejemniki državne pomoči med leti 2002–2007. Podatke o lastniških deležih smo povzeli po medijskem razvidu, ki ga vodi ministrstvo za kulturo.[9] Dnevnik, d. d., ima 18,25-odstotni delež v Podjetju za informiranje, izdajatelju tednika in radijskega programa posebnega pomena. Delo, d. d., in ČZP Večer sta lastniško tesno povezana, družba Delo, d. d., pa ima 10-odstotni delež tudi v podjetju Radio Tednik Ptuj, izdajatelju tednikov in radijskega programa posebnega pomena.

Tretja največja prejemnica državnih pomoči za financiranje programskih vsebin – družba Delo, d. d. – je v prvem polletju 2007 ustvarila 30,235 milijona evrov prihodkov, kar je pet odstotkov več kot v istem obdobju lani. Od tega je bilo 1,705 milijonov celotnega poslovnega izida (dobička), kar je za 36 odstotkov več od tistega v istem obdobju lani.[10] Televizijska programa posebnega pomena RTS in Kanal 10 sta lastniško povezana (polovica Kanala 10 je v lasti pomembnejšega lastnika RTS), Vaša televizija – VTV je v lasti zakoncev Djordjevič, Vaš kanal pa je v večinski lasti mestne občine Novo mesto (61 %) in tovarne zdravil Krka, d. d., enega najuspešnejših slovenskih podjetij, v katerem ima pomemben delež država.

Po podatkih, ki jih je za projekt »Mediji za državljane« pri Mirovnem inštitutu zbral Iztok Jurančič, predsednik Sindikata novinarjev Slovenije, so trije izdajatelji televizijskih programov posebnega pomena, RTS, VTV in Kanal 10, ki so med letoma 2002 in 2007 od države prejeli 2,4 milijona evrov subvencij, v letu 2006 imeli 26 zaposlenih.[11] Koliko novih novinarskih in programskih delovnih mest so izdajatelji zagotovili s sredstvi iz državnega proračuna, ni znano.

Zakon o medijih iz leta 2001 je vzpostavil jasno določene mehanizme za podeljevanje državne pomoči. Med letoma 2002 in 2006 je država v te namene na javnih razpisih podelila 2,8 milijarde tolarjev. Vendar bi tudi to obdobje težko obravnavali kot čas sistematične politike, saj nikoli ni bila narejena analiza učinkov državne pomoči, ki bi pokazala, ali so ukrepi dosegli namen – več različnosti v slovenskem medijskem prostoru.

Takšna praksa se ponavlja po spremembi zakona o medijih leta 2006. Na javnem razpisu leta 2006 je država medijem namenila približno milijardo tolarjev (okrog 4,5 milijona evrov), na razpisu leta 2007 pa 4,7 milijona evrov.[12] Na obeh razpisih se med splošnoinformativnimi tiskanimi mediji za državno podporo nista potegovala edino dnevnik Finance in tednik Mladina.

V 15 letih je kljub spremembam zakonodaje veliko stvari ostalo nespremenjenih. Država je še naprej najpomembnejši odločevalec pri usmerjanju državnih pomoči, odločitve ne temeljijo na preglednosti in preverljivosti kriterijev, pa tudi ne na raziskavah in analizah učinkovitosti izvajanja ukrepov. Hkrati se večina prejemnikov ni bistveno spremenila. Mediji, ki so bili največji prejemniki državne pomoči konec 80. let prejšnjega stoletja, so med največjimi prejemniki državne pomoči leta 2007. Razlika pa je v tem, da so njihovi izdajatelji v manj kot dveh desetletjih od upravljavcev medijev v družbeni lasti postali njihovi zasebni lastniki.