Medijska preža št. 29-30, december 2007

Evropski parlament je nagrado Saharov za leto 2007 podelil odvetniku in poslancu sudanskega parlamenta dr. Salihu Mahmudu Osmanu. Nagrado za svobodo misli, ki je namenjena osebam ali skupinam, ki si prizadevajo za zagovarjanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, so prvič podelili leta 1988. Poimenovali so jo po ruskem Nobelovcu Andreju Saharovu, sicer izumitelju vodikove bombe.

Salih Mahmud Osman deluje v sudanski organizaciji proti mučenju. Že več kot dve desetletji brezplačno pravno zastopa številne žrtve sudanske državljanske vojne in kršitev človekovih pravic. Zavzema se za preprečevanje krutih oblik kaznovanja (na primer kamenjanja ali križanja). Njegov boj proti nepravičnosti ga je pripeljal tudi v zapor, žrtve pa je terjal tudi v družinskem krogu.

Sudančevo kandidaturo sta v evropskem parlamentu predstavila člana parlamentarnega odbora za razvoj Joseph Borrell Fontelles in José Ribeiro e Castro, njegovo življenje pa je poslancem približal odvetnik in Osmanov nekdanji kolega Osman Hummaida. V svoji utemeljitvi predloga za Sudančevo kandidaturo je Joseph Borrell Fontelles med drugim dejal, da je za prebivalce Sudana v tem trenutku ključno, da mednarodna skupnost ohrani pritisk na sudanske oblasti, zato se mu zdi smiselno, da nagrado dobi prav Osman.

Poleg sudanskega poslanca so se v ožji krog kandidatov za nagrado Saharov uvrstili še pokojna ruska novinarka Ana Politkovska in kitajska oporečnika, zakonca Zeng Jinyan in Hu Jia.

Ana Politkovska je postala znana po svojih preiskavah in poročanju o kršenju človekovih pravic in mučenju v Čečeniji. Napisala je več knjig o čečenskih vojnah, življenju v Rusiji in režimu predsednika Putina ter za svoje delo prejela številne prestižne mednarodne nagrade. Preživela je poskus zastrupitve na letalu v Beslan, kamor se je odpravila poročati o ugrabljenih otrocih v tamkajšnji šoli. 7. oktobra 2006 pa je bila ustreljena v središču Moskve, in sicer v dvigalu bloka, v katerem je stanovala.

Zeng Jinyan je spletna aktivistka, ki javnost prek svojega bloga Tiananmen 2.0 seznanja s kršitvami človekovih pravic, njen mož Hu Jia pa kitajsko javnost ozavešča o problematiki širjenja okužbe z virusom HIV ter o spornih posegih v okolje. Hu je tudi koordinator gibanja »bosonogih odvetnikov«, ki se zavzema za zaščito temeljnih pravic in se bori proti krivicam kitajskega pravnega sistema. Leta 2006 je bil pogrešan 41 dni, od avgusta 2006 do marca 2007 pa sta zakonca morala živeti v hišnem priporu. Od maja 2007 sta razglašena za grožnjo nacionalni varnosti in ne smeta zapustiti države. V evropskem parlamentu – ena njegovih poglavitnih nalog je prav varovanje človekovih pravic – so na seminar o nagradi in javno predstavitev finalistov letos prvič povabili novinarje ter jim plačali vse potne stroške. Med razlogi za odprta vrata, ki sicer parlament ni stal malo denarja (samo letalska vozovnica iz Ljubljane do Bruslja in nazaj je stala 770 evrov, novinarjev pa je bilo več kot dvajset iz različnih držav), je najbrž tudi ta, da je leto 2007 posvečeno enakim možnostim za vse.

Novinarji so lahko spremljali predstavitev kandidatov, pa tudi postopek lobiranja za posamezne favorite. Predstavitev finalistov je na trenutke celo zbudila vtis, da je bolj pomembno, čigav kandidat bo zmagal, kot kdo bo to. »Toda,« pojasnjuje Mito Þnidarko iz informacijske pisarne evropskega parlamenta v Ljubljani, »predlagateljev in nominirancev je vedno večje število, lobiranja pa v evropskem parlamentu, ki je politična institucija, niso nič neobičajnega. Seveda je potrebno terminu 'lobiranje' odstraniti negativno konotacijo. Lobiranje pomeni v bistvu podajanje razlogov za in proti nekemu kandidatu. Kriteriji izbora so definirani, tako da poteka izbor relativno transparentno.« Nominacije so bile pospremljene z argumenti, ki so presegali delo kandidatov. Tako je, na primer, za kitajska oporečnika navijal predstavnik evropskih zelenih Daniel Cohn-Bendit, ki je poudarjal, da mora biti Evropa pred olimpijskimi igrami na Kitajskem pozorna na številne kršitve človekovih pravic in da podpora olimpijskim igram pravzaprav legitimizira delovanje kitajskih oblasti, ki med drugim omejujejo svobodo tiska in govora. »Zeleni verjamemo, da bi bila nagrada prvi korak v prizadevanjih, da športniki in obiskovalci navežejo stike s kitajskimi oporečniki. Tako bi lahko izzvali oblasti, ki trdijo, da se bo lahko v času olimpijskih iger vsakdo prosto gibal,« je med drugim dejal Daniel Cohn-Bendit. Trenutno so številni oporečniki, ki tvegajo svobodo in življenje, ker se bojujejo za to, kar verjamejo, v hišnem priporu ali celo zaporu.

Kandidaturo Ane Politkovske pa je predstavil predstavnik skupine evropskih ljudskih strank in evropskih demokratov Elmar Brok. Poudaril je, da so njena dela darilo novega ruskega novinarstva in da predvsem zaradi nje Evropa sploh kaj ve o drugi čečenski vojni. Nagrada Ani Politkovski bi po njegovih besedah sporočala ruskemu predsedniku Putinu, da Evropa hoče vedeti, kdo jo je umoril in zakaj. »Ne moremo govoriti o svobodi tiska, če takšni umori ostanejo neraziskani.«

Evropskemu parlamentu, v sodobni Evropi edinemu neposrednemu predstavniku njenih prebivalcev, je treba priznati, da si prizadeva za človekove pravice in da se jim trudi tudi z nagradami, kot je Saharovova, dati ustrezno težo. Kljub temu seznam kandidatov in dobitnikov nagrad zbuja tudi nekaj pomislekov. Med znanimi prejemniki nagrade Saharov so, na primer, Nelson Mandela, Aleksander Dubček, Matere z majskega trga, sarajevski časnik Osloboðenje, Ibrahim Rugova, OZN in generalni sekretar Kofi Anan, predsednica združenja beloruskih novinarjev Þana Litvina, Dame v belem in Novinarji brez meja.

Iz nabora imen bi namreč lahko sklepali, da se kršitve človekovih pravic dogajajo večinoma zunaj meja Evropske unije. Nagrajenci so praviloma borci za človekove pravice, ki živijo dovolj daleč od trdnjave Evrope. Hkrati pa evropski mediji, med njimi je na prvem mestu britanski časnik Independent, na svojih prvih straneh pogosto prinašajo zgodbe o kršitvah človekovih pravic, ki se dogajajo v osrčju Evrope. Independent je tako nedavno poročal, da v Veliki Britaniji prosilce za azil, ki so jim prošnjo zavrnili, med vračanjem v domovino brutalno pretepajo.

Znan je tudi primer iz Avstrije, kjer so kosovski družini Zogaj dovolili ostati šele po tem, ko se je razpletla drama s pobegom petnajstletne hčerke Arigone. Kot je ob tem primeru zapisala Delova avstrijska dopisnica Barbara Kramžar, ni nobenega dvoma, da je velikodušnost Avstrijcev tako velika samo zato, ker bo izjemno omejevalna priseljenska zakonodaja nezaželene tujce še naprej ohranjala zunaj avstrijskih meja. Če te ne bi bilo, bi bili Avstrijci veliko bolj zaskrbljeni.

V Sloveniji pa, kot je za Sobotno prilogo Dela poudaril dr. Gregor Tomc, oblast na primer v Ambrusu sprašuje ljudi, ali hočejo živeti z Romi, kot da gre za anketo javnega mnenja in ne za človekove pravice. Tudi v teh državah so borci za človekove pravice, toda njihovega dela Evropa kot da noče opaziti in nagraditi. Bistvo dvoličnosti prizadevanj za svobodo tiska in govora ter človekove pravice v Evropski uniji je sicer morda najbolj zadel Sergej Sokolov, urednik časnika Novaja gazeta, za katerega je pisala Ana Politkovska, ki je med predstavitvijo nominirancev za nagrado Saharov dejal: »Na srečanjih na vrhu se evropski politiki nasmihajo Putinu, ker je pač pomembno, da se gremo 'pravo politiko'. To zmanjšuje vsa prizadevanja za svobodo tiska in govora v Rusiji.«

»Politiki vidijo problem v obsojenosti komentarjev na publicistično svobodo – tako rekoč na paramnezijo. Sam vidim problem v obsojenosti politike na amnezijo. /…/ Ko je bolezen v hiši, ji nihče ne uide, je s svojo vero v neizogibno usodo rekla Marquezova Indijanka. Zato so vaščani iz zgodbe za vsak primer in za dan potem izobesili velik napis: Bog je! Da se vsaj to ne pozabi. In iz istih razlogov pred splošno amnezijo sam pišem kolumne,« pravi Vlado Miheljak.

Prvi očitek bralcev desne provenience, ki se jezijo nad vsebino njegovih kolumen je – Vlado Miheljak je pristranski. Se strinjam. A vprašanje pristranskosti in objektivnosti ni zgodba, ki bi jo načenjali ob Miheljakovih komentarjih, objavljenih v Delu med leti 2001 in 2003. Vprašanje objektivnosti je nasploh eden najteže rešljivih vozlov medijske etike. Avstralski tiskovni svet v svojih smernicah to vprašanje rešuje tako, da daje časopisu proste roke pri komentiranju, a šele potem, ko je javnost pošteno seznanil z vsemi dejstvi. Časopis se lahko svobodno postavi na to ali ono politično ali interesno stran, pravijo te smernice, toda to ne pomeni, da lahko pri tem sprevrača dejstva. Slovensko novinarsko častno razsodišče se je v takih primerih odločalo podobno – komentatorju je dovoljeno, da si po svoje razlaga dejstva, celo napačno, vendar dejstev pri tem ne more spreminjati, niti si jih – ob tem se je v razsodbi Iztok Jurančič proti Petru Jančiču razsodišče vsebinsko razšlo – za potrebe komentarja prikrojiti ali kratko malo izmisliti. Vlado Miheljak utemeljuje svoje kolumne ne le na dejstvih, ampak najpogosteje na preverljivih citatih, torej ostaja njegova pravica do lastnega pogleda z vseh strokovnih vidikov neokrnjena. Pravzaprav je v nasprotju s trditvami njegovih kritikov Miheljak pogosto celo prepoznavno nepristranski, trd do politične struje, v kateri ima informatorje in znance – torej liberalni v demokraciji, še trši do njihovega dolgoletnega predsednika Drnovška. A to »desni« bralci seveda spregledajo ob jezi zaradi dosledne in pragmatične kritike nekdanjega prvega moža opozicije – »njihovega« Janeza Janše. Enako jih jezi, ko se spravi na nekdanjega eldeesovca in tedanjega in sedanjega slovenskega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla – in v ostri kolumnistovi zahtevi, da je treba spore med notranjim ministrom dr. Radom Bohincem in šefom policije Markom Pogorelcem odločno presekati, vidijo predvsem kritiko Pogorelca. Teh pet osebnosti, pa Nato in ameriška politika je Miheljakova Kartagina, pogosta tarča njegovih komentarjev – tako pogosta, da je večno nerodni zunanji minister z Miheljakom poskušal obračunati prek medijev, ga proglasil za »glasno manjšino, ki da je bila na oblasti in ni bila demokratična in /…/ da je drugo ime za takšno manjšino revolucionarna avantgarda« – in dobil vrnjeno z obrestmi. Miheljak je namreč Rupla spomnil, da je bil on (Miheljak pa nikoli) član te revolucionarne avantgarde in da je ob prvem njunem sporu Rupel prav po partijsko zahteval, naj ugotovijo Miheljakovo odgovornost. No, zunanji minister je zadosti bister, da je ugotovil, da se mu ta prepir ne splača in je odnehal. Ni pa odnehal Miheljak, ki je nič bolj ostro, pa tudi nič manj ne, razčlenjeval klečeplaznost slovenske zunanje politike – seveda najbolj v razmerju do Američanov.

Na splošno imam kar nekaj težav pri ocenjevanju odločitve, da nekaj, kar je bilo že objavljeno v kosih, objaviš tudi kot knjigo. To je kajpak povsem normalna praksa v znanstvenih sferah, kjer je tehnika copy and paste del delovne rutine, pri novinarstvu pa je celo pri ponavljajočem poročanju o istem dogodku navada, da naslednje poročilo vsaj stilno ali oblikovno spremeniš. Poleg tega pa me navadno preveva občutek, da so komentarji pravzaprav porabniško blago, ki ima vrednost samo v političnem trenutku, v katerem je nastajalo, in nimajo kaj iskati v knjigi. A v tem primeru sem to prepričanje vsaj deloma spremenil. Prvič zato, ker je avtor objavil VSE komentarje iz tistega časa in ne samo nekakšen cvetober – torej je dal na ogled tudi napačne napovedi (na primer, da bo LDS ob vseh napakah, ki jih je naredila, zaradi še večjih šlamastik SDS dobila še ene volitve, pa jih ni, ali da je nekakšna uravnotežena notranja razcepljenost liberalne demokracije tista, ki zagotavlja, da ta ne bo razpadla – pa je), ki pa jih je čas, predvsem zaradi dobrih ameriških svetovalcev Janeza Janše in slabih Ropovih, demantiral. Poleg tega se pogosto pokažejo kolumnistove zadrege, ko je tedenskih dogodkov premalo za spodoben komentar in se je treba zateči k nekaterim že obdelanim temam – nekakšnemu komentatorjevemu evergreenu –, kjer pa se Miheljak nikoli ne ponavlja, ampak nadgrajuje že napisano. Za bralce je metoda vse ali nič pomembna zato, ker dobimo na enem mestu pregled slovenske zgodovine nekega obdobja, take, ki je hkrati zgodovina neumnosti, pa hkrati tudi sociološko-psihološka študija časa, ki smo ga preživljali skupaj. Pred bralčevimi očmi se zvrstijo velika volilna zmaga LDS in začetek njene arogance in klientelizma, slovenska ksenofobija ob Romih in izbrisanih, nastop novega ombudsmana Matjaža Hanžka, manipulacije s podatki o korupciji v Sloveniji, predlog pomladnih strank o razdelitvi interesnih sfer na javni RTV (tako da bi prvi program obvladovala oblast, drugega pa opozicija), referendum o nedeljskem zapiranju trgovin, spor glede spomenika pred ljubljansko stolnico, zakon o umetni oploditvi, koketiranje z zamislijo o koaliciji med SDS in LDS, Kučanovo pričanje proti Miloševiću v Haagu, Drnovškovo koketiranje s katoliško cerkvijo in vračanje gozdov, potratni nakupi ameriških hummerjev za slovensko vojsko, incident, v katerem je policija in sodnica bolj sumničavo obravnavala pretepenega temnopoltega človeka kot njegove pretepače, molotovka pred italijanskim veleposlaništvom in neprimerno vedenje policije do dveh protiglobalističbih aktivistov, oblastna ponižnost pred vstopom v Nato in vilnuška izjava, zagate zunanje politike ob zahtevi Američanov, da njihovih državljanov ne bomo izročali novemu mednarodnemu sodišču, nerazrešeni kompetenčni spori med notranjim ministrom in prvim policistom ter njihov odraz na razkroj nadzora nad policijo, napad na WTC in njegove posledice na svetovno demokracijo, vojna v Iraku, napenjanje mišic v (in ob) Piranskem zalivu, predsedniške volitve in zamenjava na »prestolu« LDS, ugibanje o morebitnem nastanku »Kučanove stranke«, zapleti okoli gradnje džamije, Lajovičevi udbaški dosjeji, radikalni nastopi tedanjega ljubljanskega nadškofa dr. Franca Rodeta, pedofilske afere v katoliški cerkvi, boji zdravnikov proti ministru za zdravje, pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku države, polemika o ustreznosti Dedka Mraza – vprašanje je, če je primerno, da to navedemo kot zadnje, saj smo tedaj doživeli prvo vsenarodno spravo – in uvrstitev slovenske reprezentance na svetovno nogometno prvenstvo.

Koliko zgodovine v tako kratkem obdobju! In vsa je tudi naša. Srečna okoliščina je, da Miheljak ni novinar, ampak znanstvenik in raziskovalec – psiholog, ki deluje v politologiji in sociologiji. Zato so njegove kolumne tudi zgled znanstvene in publicistične logike: zapisano je težko spodbijati, saj je zgradba vselej trdna; če bi jo že hotel, bi se moral lotiti temeljne teze same, saj ko je ta razvita, stoji kot pribita. Zares, prave družboslovne študije, kot je v Sobotni prilogi Dela zapisal Peter Kolšek.

Avtor se je odločil, da bo knjigo končal na koncu obdobja LDS, ali, če hočete, na začetku dobe nove oblasti. Vmes se je, tako kot mnogi drugi pisci, izselil iz Dela in pristal v Dnevniku. Začetek vladavine Janeza Janše je bil za Miheljaka kajpak prevelik izziv, da ne bi nadaljeval. Zato lahko Knjigo po Janši zanesljivo pričakujemo po koncu mandata SDS. Ali kot pravi Miheljak sam: »Zakaj po vseh teh letih ne preneham pisati o opaženem v slovenski politični maneži? Hja, publicist, kolumnist, komentator po eni strani res nastopa kot diler (medijskih vsebin), a je hkrati džanki, zasvojenec s temi istimi vsebinami: z iskanji javnih odgovorov na javna vprašanja. Lahko torej neha? Lahko, a težko. Če parafraziramo Marka Twaina: 'Prenehati kritično pisati in se oglašati? Nič lažjega, jaz sem to storil že tisočkrat.'«