Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
www.europarl.europa.eu
Evropski parlament je nagrado Saharov za leto 2007 podelil odvetniku in poslancu sudanskega parlamenta dr. Salihu Mahmudu Osmanu. Nagrado za svobodo misli, ki je namenjena osebam ali skupinam, ki si prizadevajo za zagovarjanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, so prvič podelili leta 1988. Poimenovali so jo po ruskem Nobelovcu Andreju Saharovu, sicer izumitelju vodikove bombe.

Salih Mahmud Osman deluje v sudanski organizaciji proti mučenju. Že več kot dve desetletji brezplačno pravno zastopa številne žrtve sudanske državljanske vojne in kršitev človekovih pravic. Zavzema se za preprečevanje krutih oblik kaznovanja (na primer kamenjanja ali križanja). Njegov boj proti nepravičnosti ga je pripeljal tudi v zapor, žrtve pa je terjal tudi v družinskem krogu.

Sudančevo kandidaturo sta v evropskem parlamentu predstavila člana parlamentarnega odbora za razvoj Joseph Borrell Fontelles in José Ribeiro e Castro, njegovo življenje pa je poslancem približal odvetnik in Osmanov nekdanji kolega Osman Hummaida. V svoji utemeljitvi predloga za Sudančevo kandidaturo je Joseph Borrell Fontelles med drugim dejal, da je za prebivalce Sudana v tem trenutku ključno, da mednarodna skupnost ohrani pritisk na sudanske oblasti, zato se mu zdi smiselno, da nagrado dobi prav Osman.

Poleg sudanskega poslanca so se v ožji krog kandidatov za nagrado Saharov uvrstili še pokojna ruska novinarka Ana Politkovska in kitajska oporečnika, zakonca Zeng Jinyan in Hu Jia.

Ana Politkovska je postala znana po svojih preiskavah in poročanju o kršenju človekovih pravic in mučenju v Čečeniji. Napisala je več knjig o čečenskih vojnah, življenju v Rusiji in režimu predsednika Putina ter za svoje delo prejela številne prestižne mednarodne nagrade. Preživela je poskus zastrupitve na letalu v Beslan, kamor se je odpravila poročati o ugrabljenih otrocih v tamkajšnji šoli. 7. oktobra 2006 pa je bila ustreljena v središču Moskve, in sicer v dvigalu bloka, v katerem je stanovala.

Zeng Jinyan je spletna aktivistka, ki javnost prek svojega bloga Tiananmen 2.0 seznanja s kršitvami človekovih pravic, njen mož Hu Jia pa kitajsko javnost ozavešča o problematiki širjenja okužbe z virusom HIV ter o spornih posegih v okolje. Hu je tudi koordinator gibanja »bosonogih odvetnikov«, ki se zavzema za zaščito temeljnih pravic in se bori proti krivicam kitajskega pravnega sistema. Leta 2006 je bil pogrešan 41 dni, od avgusta 2006 do marca 2007 pa sta zakonca morala živeti v hišnem priporu. Od maja 2007 sta razglašena za grožnjo nacionalni varnosti in ne smeta zapustiti države. V evropskem parlamentu – ena njegovih poglavitnih nalog je prav varovanje človekovih pravic – so na seminar o nagradi in javno predstavitev finalistov letos prvič povabili novinarje ter jim plačali vse potne stroške. Med razlogi za odprta vrata, ki sicer parlament ni stal malo denarja (samo letalska vozovnica iz Ljubljane do Bruslja in nazaj je stala 770 evrov, novinarjev pa je bilo več kot dvajset iz različnih držav), je najbrž tudi ta, da je leto 2007 posvečeno enakim možnostim za vse.

Novinarji so lahko spremljali predstavitev kandidatov, pa tudi postopek lobiranja za posamezne favorite. Predstavitev finalistov je na trenutke celo zbudila vtis, da je bolj pomembno, čigav kandidat bo zmagal, kot kdo bo to. »Toda,« pojasnjuje Mito Þnidarko iz informacijske pisarne evropskega parlamenta v Ljubljani, »predlagateljev in nominirancev je vedno večje število, lobiranja pa v evropskem parlamentu, ki je politična institucija, niso nič neobičajnega. Seveda je potrebno terminu 'lobiranje' odstraniti negativno konotacijo. Lobiranje pomeni v bistvu podajanje razlogov za in proti nekemu kandidatu. Kriteriji izbora so definirani, tako da poteka izbor relativno transparentno.« Nominacije so bile pospremljene z argumenti, ki so presegali delo kandidatov. Tako je, na primer, za kitajska oporečnika navijal predstavnik evropskih zelenih Daniel Cohn-Bendit, ki je poudarjal, da mora biti Evropa pred olimpijskimi igrami na Kitajskem pozorna na številne kršitve človekovih pravic in da podpora olimpijskim igram pravzaprav legitimizira delovanje kitajskih oblasti, ki med drugim omejujejo svobodo tiska in govora. »Zeleni verjamemo, da bi bila nagrada prvi korak v prizadevanjih, da športniki in obiskovalci navežejo stike s kitajskimi oporečniki. Tako bi lahko izzvali oblasti, ki trdijo, da se bo lahko v času olimpijskih iger vsakdo prosto gibal,« je med drugim dejal Daniel Cohn-Bendit. Trenutno so številni oporečniki, ki tvegajo svobodo in življenje, ker se bojujejo za to, kar verjamejo, v hišnem priporu ali celo zaporu.

Kandidaturo Ane Politkovske pa je predstavil predstavnik skupine evropskih ljudskih strank in evropskih demokratov Elmar Brok. Poudaril je, da so njena dela darilo novega ruskega novinarstva in da predvsem zaradi nje Evropa sploh kaj ve o drugi čečenski vojni. Nagrada Ani Politkovski bi po njegovih besedah sporočala ruskemu predsedniku Putinu, da Evropa hoče vedeti, kdo jo je umoril in zakaj. »Ne moremo govoriti o svobodi tiska, če takšni umori ostanejo neraziskani.«

Evropskemu parlamentu, v sodobni Evropi edinemu neposrednemu predstavniku njenih prebivalcev, je treba priznati, da si prizadeva za človekove pravice in da se jim trudi tudi z nagradami, kot je Saharovova, dati ustrezno težo. Kljub temu seznam kandidatov in dobitnikov nagrad zbuja tudi nekaj pomislekov. Med znanimi prejemniki nagrade Saharov so, na primer, Nelson Mandela, Aleksander Dubček, Matere z majskega trga, sarajevski časnik Osloboðenje, Ibrahim Rugova, OZN in generalni sekretar Kofi Anan, predsednica združenja beloruskih novinarjev Þana Litvina, Dame v belem in Novinarji brez meja.

Iz nabora imen bi namreč lahko sklepali, da se kršitve človekovih pravic dogajajo večinoma zunaj meja Evropske unije. Nagrajenci so praviloma borci za človekove pravice, ki živijo dovolj daleč od trdnjave Evrope. Hkrati pa evropski mediji, med njimi je na prvem mestu britanski časnik Independent, na svojih prvih straneh pogosto prinašajo zgodbe o kršitvah človekovih pravic, ki se dogajajo v osrčju Evrope. Independent je tako nedavno poročal, da v Veliki Britaniji prosilce za azil, ki so jim prošnjo zavrnili, med vračanjem v domovino brutalno pretepajo.

Znan je tudi primer iz Avstrije, kjer so kosovski družini Zogaj dovolili ostati šele po tem, ko se je razpletla drama s pobegom petnajstletne hčerke Arigone. Kot je ob tem primeru zapisala Delova avstrijska dopisnica Barbara Kramžar, ni nobenega dvoma, da je velikodušnost Avstrijcev tako velika samo zato, ker bo izjemno omejevalna priseljenska zakonodaja nezaželene tujce še naprej ohranjala zunaj avstrijskih meja. Če te ne bi bilo, bi bili Avstrijci veliko bolj zaskrbljeni.

V Sloveniji pa, kot je za Sobotno prilogo Dela poudaril dr. Gregor Tomc, oblast na primer v Ambrusu sprašuje ljudi, ali hočejo živeti z Romi, kot da gre za anketo javnega mnenja in ne za človekove pravice. Tudi v teh državah so borci za človekove pravice, toda njihovega dela Evropa kot da noče opaziti in nagraditi. Bistvo dvoličnosti prizadevanj za svobodo tiska in govora ter človekove pravice v Evropski uniji je sicer morda najbolj zadel Sergej Sokolov, urednik časnika Novaja gazeta, za katerega je pisala Ana Politkovska, ki je med predstavitvijo nominirancev za nagrado Saharov dejal: »Na srečanjih na vrhu se evropski politiki nasmihajo Putinu, ker je pač pomembno, da se gremo 'pravo politiko'. To zmanjšuje vsa prizadevanja za svobodo tiska in govora v Rusiji.«

nazaj

Gojko Bervar

Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
www.prix-europa.de
Prolog
Berlinski avtobus števila 104 se zdi nekakšen prerez zgodovine zahodnega Berlina. Povezuje letališče Tempelhof, ki je bilo v letih 1948/49 med sovjetsko blokado mesta življenjska žila zahodnega dela mesta, pelje pa mimo mestne hiše Schöneberg; z njenega balkona je John F. Kennedy izrekel slovite besede Ich bin ein Berliner, ki naj bi od zahodnega sveta odrezanemu mestu vlile zaupanje v to, da ga nihče ne bi pustil na cedilu. Avtobus se proti koncu ustavi pred radijsko postajo Radio Brandenburg Berlin – ki se je še pred dvema desetletjema imenovala Svobodni oddajnik Berlin –, podoba radijskega stolpa ob njej pa je simbolizirala podobo demokratičnega dela sveta, ki je v letih berlinskega zidu propagiral svoj pogled na svet in človekove pravice. Tedaj je bil Berlin ne le enklava znotraj »nesvobodnega« sveta, ampak tudi v vsej zahodni Nemčiji privilegirano mesto z davčnimi olajšavami, boljšimi plačami in vrsto ugodnosti, ki jih prebivalci, ki so doživeli te čase, kajpak pogrešajo. Kakšen od njih tudi nostalgično vzdihne, da je bilo »nekoč bolje« in da ne bi imel nič proti temu, če bi se svet znova razdelil na prepoznavna politična bloka in bi se v Berlin vrnili »stari časi«. To je kajpak izgubljena priložnost in »nič ne bo več tako, kot je bilo«. Berlin se je korenito spremenil, čistino berlinskega zidu so uporabile multinacionalke, da so v njej zgradile drzne poslovne stavbe, meja med vzhodnim in zahodnim Berlinom, ki je bila še pred desetimi leti, ko sem bil tu zadnjič, še vedno prepoznavna, je korenito zabrisana. Da jo opaziš, potrebuješ stare zemljevide Berlina, ki te opozarjajo, kje še najdeš megalomanske socialistične bloke in velikopotezno planiranje tistega obdobja, ki je nesentimentalno izbrisalo velik del arhitekturne zgodovine. Da se je to lahko zgodilo, seveda niso krive samo vzhodnonemške oblasti, ampak tudi dejstvo, da je bil v prvih dneh po vojni Berlin praktično zradirano mesto. Roko na srce – občutka, da bi staro obnovili v prejšnjem sijaju, ki ga je temeljito zloščil in nadgradil Hitlerjev režim, niso imele ne zahodne ne vzhodne oblasti. In tako Berlin danes deluje kot umetno, na novo vzpostavljeno mesto, okoli tistih redkih spomenikov, ki so ostali iz preteklosti.

Tekmovanje
Tekmovanje Prix Europa je nedvomno nastalo kot odgovor na (sicer po letih starejše) tekmovanje Prix Italia. Če želiš pokazati razliko, moraš zajemati z veliko žlico. In Nemci, ki so pred tem gostili tekmovanje radijskih eksperimentalnih programov Prix futura, so se stvari lotili na veliko in z veliko potrpljenja. K organizaciji prvega tekmovanja leta 1987 so povabili Svet Evrope in Evropsko kulturno fundacijo – in najprej predlagali zgolj tekmovanje evropske televizijske produkcije. V prvih letih so sodelovala imena, ki jih danes prepoznavamo kot vrhunske producente filma in televizije – Richard Attenborough, Andrzej Vajda, Jimmy McGovern, Lars von Trier, Stephen Frears. Pobudniki so bili previdni in diplomatski; predlagali so, naj festival potuje po Evropi in tako je tekmovanje do leta 1996 potovalo med Reykjavikom, Amsterdamom, Strasbourgom, Barcelono, Portom in Marseillom. Končno je pristalo tu, kjer so ga Nemci želeli imeti – v Berlinu na radijski postaji Radio Brandenburg Berlin – in tako je ostalo do danes. Vmes so se spremenile predvsem tekmovalne kategorije: televizijskim oddajam se je pridružil radio, zlasti v dokumentarnem in dramskem delu, internetna produkcija in nova internetna televizija TV Iris – še en projekt, ki je nastal v dvoranah Sveta Evrope.

Leta 1987 je se je tekmovanja udeležilo le 20 držav s 67 medijskimi izdelki – letos sodeluje 35 držav, med 671 izdelki pa je preliminarna selekcija za leto 2007 izbrala nekaj več kot 250 naslovov v sedmih kategorijah. Kdor je vstopil, je na nek način že doživel nominacijo za evropskega oskarja. Vrednost investicij v produkcije oddaj, ki so kandidirale za naslov prve med vsemi, je okoli 88 milijonov evrov, nas koncu pa je bilo razdeljenih za približno 78.000 evrov nagrad.

Slovenci na Prix Europa
Za vstop v tekmovanje Prix Europa je v Sloveniji kandidiralo 12 medijskih izdelkov – selekcijo jih je prestala polovica –, in sicer dve radijski igri: Lainščkova Hit poletja, Tadlova Carmen; dva dokumentarca: Radmilovičeva Kantata za Janza Godca in Poti k zvočnim oblikam, portret tonskega mojstra Mirka Marinška; in dve spletni prestavitvi: Dnevni kop in Moj splet multimedijskega centra RTV. Slovenske televizijske oddaje se na tekmovanje niso uvrstile.

Ker je sistem dela na Prix Europa v primerjavi z drugimi festivali precej poseben, je težko imeti pregled nad tem, kar se je dogajalo. Po festivalskih pravilih ima vsaka država v vsaki od sedmih kategorij, v katerih sodeluje, pravico do enega delegata. Delegati pa sestavljajo žirijo in gostitelji prav po nemško, ne dovoljujejo, da bi delo opravili površno. Na začetku vsakega dne tekmovanja vse žirante (teh pa je okoli 40) kličejo, po koncu poslušanja pa je še vsebinska razprava, ki je udeležencem tekmovanj ni dobro zamuditi. Zato so seveda moji vtisi – bil sem namreč delegat v kategoriji radijskih dokumentarnih oddaj – o dogajanju v drugih kategorijah tekmovanja zgolj posredni in se bom posvetil predvsem temi v skupini.

Čeprav bi za tovrstni program, ki nastaja v produkciji RTV, lahko dejali, da je vsebinsko nedvomno enakovreden, pa so se trendi v dokumentaristiki v zadnjih letih izrazito spremenili. To izpričuje tudi izbor tem, ki se izrazito oddaljuje od dnevnega družbenega in političnega dogajanja – to je lahko morda samo okvir, znotraj katerega poveš zgodbo; zdaj so glavni junaki posebneži: samomorilski oče, ki kljub depresivnosti lepo skrbi za otroke, švedska manjšina na Finskem in njeni problemi pri vklapljanju med »normalne« Fince, spolne prakse in njihovi izvajalci kot del vsakdanjega življenja, nouveau riches v Rusiji, ali hitrost življenja poslovnežev v ZDA. Slovenci smo v tem delu nastopali s portretom enega radijskih zvokovnih mojstrov, pa tudi z zgodbo o mladem človeku, nekdanjem levičarskem aktivistu, ki je, da bi se rešil, navidezno sodeloval z gestapom, dokler ga niso razkrili. V domačem okolju (Zasavje) Janez Godec (Kantata za Janeza Godca) obvelja za izdajalca, o katerem nihče noče govoriti – oziroma ga je okolje kratko malo izbrisalo iz spomina. Stigme ne premaga niti herojska smrt po sabotaži, ki je za nekaj tednov prekinila pošiljanje raket V1 in V2 nad London. A tega, kar ne razume domače okolje, prepozna Angležinja, ki v spomin na nepriznanega junaka napiše kantato. Oddaja je v tem delu tekmovanja doživela precej ugodnih odmevov, vsekakor pa premalo za nagrado. Nagrade na tokratnem Prix Evropa si v nobeni kategoriji ni prislužil noben naš izdelek; po pričakovanju so jih pobirali veliki: Nemci, Britanci, Francozi, Skandinavci, od koder priteka tudi večina denarja za ta festival.

Nagrade
Da ne bi stvari razumeli narobe: vsaj kar zadeva radijski dokumentarec, so bile podeljene nagrade zares zaslužene, čeprav je bila pot do njih morda predvidljiva. Če bi sam podelil prvo nagrado, bi jo danskemu dokumentarcu Poraženci zgornjega razreda; govori o propadli kapitalistični družini, ki poskuša, kljub temu da danes živi od socialne podpore, preostanek življenja prebiti, kot da se ni nič zgodilo. A tudi prvonagrajenka, tudi danska, družbenokritična Ljubezenska policija si je nagrado nedvomno zaslužila. To, da je posebno nagrado dobila tudi dobra BBC-jeva Nikar ne odloži slušalke, ki je na festival prišla že z nagrado s Prix Italia, pa je že bolj zgodba o kuhinji kot o kakovosti. Preden bo mogoče očitek o kuhinji pripisati nezadovoljstvu nad dejstvom, da se sami s tekmovanja vračamo brez nagrade, naj iskreno povem – res je, da je bilo v naboru oddaj vsaj pet takih, ki bi jim sam prej podelil nagrado kot našemu Godcu, ki pa se je enakovredno uvrstil v, po moje, drugo močno skupino. Toda ne glede na način glasovanja – delegati glasujejo za vse oddaje razen za oddaje iz lastne države –, je predvidljivost glasovanja mogoče dojeti ob vsakokratni diskusiji o oddajah ob koncu poslušanja. Prav razprava naj bi utirila pot boljšim ocenam zaveznikom, ki pa so se razporedili precej očitno. To se je najbolj videlo ob BBC-jevi oddaji Clair de lune, nedomiselnem, po elementih nesorazmernem, pa tudi oblikovno nedodelanem izdelku, ki je nerazumljivo doživel pravo poplavo pohval iz, kot rečeno, predvidljivih zavezniških krogov. A tolikšno število ocenjevalcev vendarle deluje kot nekakšen amortizer – vseh pač ni mogoče spreobrniti z nedomišljenimi argumenti – in oddaja se, kljub ofenzivnemu vsiljevanju, zasluženo ni uvrstila niti med prvih deset.

Prix Europa s svojimi ambicijam nedvomno raste v festival festivalov – med ustanovitelje, ki dajejo denar za nagrade, se vključuje vse več držav. Letos se v tako imenovano Alianso Prix Europa, na primer, vključuje tudi sosednja Madžarska oziroma njena televizija MTV. Slovenije pa, na primer, ni med njimi, je pa zato RTV Slovenija članica in tako tudi finančna podpornica tekmovanja Prix Italia.

Ob teh dveh največjih nastaja še vrsta novih medijskih tekmovanj – ob nastanku tega besedila poteka eno tako v Antalyji v Turčiji, v začetku septembra pa se je ostalim pridružilo srbsko tekmovanje Travelfest, na katerem je dokumentarni program Prvega progama Radia Slovenija z oddajo Stadion odnesel trejo nagrado.

Za vsemi temi tekmovanji in nagradami na njih pa stojijo tudi precej prozaične zgodbe. Samo za primer: radijski dokumentarni program BBC ima vsako leto na voljo 118 milijonov evrov. In nagrade na festivalih kajpak utrjujejo položaj programov, ki bi lahko bili med prvimi na spiskih racionalizacij stroškov radijskih postaj. Zato je seveda za fasado prisrčnosti in navidezne solidarnosti še neko povsem drugačno podnebje, na katerega lahko domov prinešeno priznanje vsekakor tudi vpliva – ne glede na to, da so se javne RTV zavezale, da bodo kakovostno in zahtevno produkcijo, ki je del narodove dediščine, vsekakor ohranile. Zagotovila, da bo res tako, pa v resnici ne daje nobena nagrada, čeprav nevarnost krčenja denarja za produkcijo takih programov vsaj zmanjšuje. A v resnici se tudi nacionalke vse bolj spopadajo s konkurenco komercialnih postaj, poskušajo tekmovati za gledalce in poslušalce na račun nacionalnih vsebin – ki same po sebi ne prinašajo veliko oglaševalcev –, a pri tem za zdaj še zagotavljajo poklicno neoporečno »pokrivanje področij«, ki bi se sicer v poplavi infotainmenta, limonad in resničnostnih šovov brez te podpore zanesljivo utopilo.

Vsebina nagrajenih dokumentarnih oddaj:
LJUBEZENSKA POLICIJA
Na Danskem morajo ljudje, ki so se poročili s tujcem, dokazati, da gre za pravi in ne lažni zakon. Danski urad za imigracijo je zato pripravil spisek vprašanj, ki naj testirajo, ali gre za pravi zakon – to pa opravi posebna policijska enota. Avtor je zgodbo začinil z izmišljenim kvizom, na katerem (danska) zakonca odgovarjata na enaka vprašanja kot sumljivi »mešani« zakonci – in seveda pogrneta na celi črti.

NIKAR NE ODLOŽI SLUŠALKE
Zgodba, ki morda čez leto ali dve ne bo več mogoča, saj nihče ne bo več uporabljal javnih govorilnic. V nočnem programu BBC novinar naključno kliče telefonske številke javnih govorilnic. V Novi Zelandiji jo dvigne transvestit, na poti k ljubimcu v zaporu, na Floridi policist, v Veliki Britaniji pa 14-letna pripadnica poulične bande. Vsak od teh naključnih sogovornikov mu pove dele svoje življenjske zgodbe.

Avtorji so povedali, da so do tega, da so prišli do teh pogovorov, nekaj stokrat zaman vrteli telefonske številke, dokler se niso »ujeli« primerni sogovorniki. Voditelj Alan Dein je res mojster poklica in obzirno in sočutno vodi sogovornike tako, da mu zaupajo in povedo stvari, ki jih morda sicer ne bi nikomur.

nazaj

Rinaldo DiRicchardi-Muzga

Izobraževanje za romske novinarje na RTV Slovenija
Zakon o RTV Slovenija od leta 2005 predvideva tudi določila, ki vsebujejo predvajanje radijskih in televizijskih oddaj za romsko skupnost v RS, torej v romskih jezikih, ki jih govorijo Romi v Prekmurju, na Dolenjskem in v Beli Krajini, romskem jeziku za Rome iz nekdanje skupne države – torej za makedonske in albanske Rome ter ne nazadnje za gorenjske Sinte. Zakon o RTV, predvsem pa njegovi aneksi, sprejeti leta 2005, so potrebovali kar dve leti, da so končno zagledali luč sveta. Med tem časom so se zganile nekatere nevladne organizacije, predvsem Mirovni inštitut, ki je naslovil več odprtih pisem vodstvu RTV Slovenija s ponavljajočimi vprašanji, kdaj bodo naposled razpisali avdicijo za romske novinarje in začeli z izobraževanjem. V teh dveh letih je vodstvo javne RTV potrebovalo predvsem čas, da se sami znajdejo v novem položaju; vsakokrat so se sklicevali na kadrovske in tehnične težave – soočili so se s precedensom: nihče v Sloveniji še nikoli ni izobraževal romskih novinarjev! Izjema je le Mirovni inštitut, ki je občasno prirejal delavnice za bodoče romske novinarje.

Končno avdicija!
Pred koncem leta 2006 se je v osrednjem slovenskem časopisu pojavil poziv k avdiciji za bodoče radijske in televizijske sodelavce v vseh romskih dialektih, ki jih govorijo Romi in Sinti. Razpis je trajal mesec dni, tako da je pred Miklavževim potekala avdicija v Izobraževalnem središču SOVA – RTV Slovenija. Najštevilneje so se odzvali prekmurski Romi, zatem pa nekaj dolenjskih, mariborskih in ljubljanskih ter en predstavnik gorenjskih Sintov. Jezikovna pestrost romskih dialektov je nekatere kar presenetila, presenečala je tudi številčnost udeležbe na avdiciji, mnogi pa so se tako šele prvič pobliže spoznali, saj se v preteklosti Romi in Sinti, živeči v Sloveniji, nikoli nismo družili med seboj, kaj šele poznali!

Nekateri izmed nas smo prišli na avdicijo kot »stari novinarski mački«, saj smo imeli veliko novinarske kilometrine opravljene na kakšnem radiu že po 16 let in manj, veliko javnega nastopanja na javnem radiu ali televiziji, nekateri pa so se kalili v Romicu – romskem informacijskem centru v Murski Soboti. Vsekakor pa je nekaterim izmed nas ostal največji izziv televizija. Tudi izobrazbena struktura bodočih romskih sodelavcev je bila barvita in pestra – od poklicne do srednje šole, od študija upravne smeri do fakultetne izobrazbe teologije in filozofije. Refleksija za nazaj nam daje slutiti, da smo bili izbrani resnično najboljši novinarji, tehniki in kamermani.

Rezultate o avdiciji in končnem sprejemu na izobraževanje za bodoče romske novinarje, ki ga je financiral Urad za narodnosti, smo prejeli v decembru, obenem pa smo bili tudi seznanjeni z datumi, urniki in programom izobraževanja.

Izziv ustvarjanja v romskem jeziku z najmanj štirimi dialekti
Program izobraževanja se ni razlikoval od izobraževanja za delo na javni RTV, kar pomeni, da ni bilo nikakršnih odstopanj pri nobenem predmetu. Tako kot se izobražujejo slovenski kolegi smo se morali tudi bodoči romski novinarji. Program izobraževanja je vključeval tiste radijske in televizijske vsebine, ki so splošno sprejete v vsakem kurikulumu. Prav tako smo se tudi mi morali kaliti v slovenskem jeziku, izvajati vaje pravilne izgovorjave, mikrofonskega govora in nastopanje pred kamero, ne nazadnje pa tudi vse teoretične vsebine, ki se dotikajo sodobnega novinarstva. Pri tem izobraževanju se je izredno dobro pokazala sposobnost timskega dela in sodelovanja udeležencev, saj smo znali sprejeti tudi kritične ocene. Delo s kamero je navdušilo skoraj vse udeležence, saj so se mentorji za snemanje znali približati udeležencem na strokoven in pedagoški način, pri tem pa imeli pred očmi, da so se udeleženci šele prvič srečali s kamero in različnimi plani: kontraplani, ameriškimi, bližnjimi plani ipd. ter rakurzi: levim, desnim, zgornjim, bližnjim, s totalom … Vsi udeleženci so se strinjali, da so bili mentorji za kamero in snemanje, montažo, nastop pred kamero in mentorji za govor najboljše, kar je javna RTV Slovenija lahko ponudila bodočim romskim novinarjem.

Pedagoško-andragoški pristop mentorjev je bil na visoki ravni, mentorji so znali stimulirati udeležence tudi glede na poprejšnjo usposobljenost ali stik s kamero in montažo; udeležence so pritegnili v tolikšni meri, da so vsi osvojili znanja in veščine snemanja, položajev snemanja, nastopanja in intervjuvanja. Ne nazadnje pa so tudi tisti z manj tehničnega talenta sami montirali svoje izdelke brez strahu, strokovno in slogovno zadovoljivo.

Velike razlike med radijskim in televizijskim novinarstvom
Da te razlike obstajajo, smo se prepričali tisti udeleženci, ki smo dolga leta delali samo kot radijski novinarji in moderatorji. Pri radijskem izobraževanju so bili poudarki predvsem na radijskem jeziku: da je razumljiv, kratek in jedrnat, da je sporočanje novic poslušalcem predvsem hitrost novice, takojšnja reakcija na nekaj novega, da je radijsko novinarstvo vedno hipno in govori o sedanjem trenutku. Velik poudarek pa je tudi na izobraževanju samoiniciativnih novinarjev, ki se hitro znajdejo in se znajo vključiti v dogajanje, da je novinar dolžan preverjati informacije pri vseh udeležencih, ne samo verjeti eni plati zgodbe … Radijski jezik mora biti konkreten, ker ne govori v slikah, zato se radijski govor in podajanje novic nujno spreminja glede na žanr. Važna je tudi dolžina prispevkov, saj je vedno odvisno od urednika, koliko minut ti da na voljo za en prispevek; biti moraš odgovoren do kolegov novinarjev, saj boš s tvojim predolgim prispevkom lahko kriv, da bo kolegov prispevek skrajšan. Pomembni poudarki pa so seveda tudi v Kodeksu novinarske etike, ki ga vsak udeleženec izobraževanja prejme v trajno last.

Vsi udeleženci izobraževanja, ki je potekalo v zimskem semestru 2006 in se končalo julija letos, smo pripravili tudi končne izdelke, ki so dokazovali našo usposobljenost oz. doseženo stopnjo izobrazbe. Tako smo za prvi program Radia Slovenija na Svetovni dan Romov pripravili zelo odmevno pilotsko oddajo, ki so jo pohvalili tudi Romi in Sinti. Ob koncu izobraževanja za televizijske novinarje pa smo 1. julija dokončali pilotski, polurni projekt televizijske oddaje, ki je vključeval vse novinarske žanre: anketo, reportažo, poročilo, novice, izobraževalno rubriko, glasbeno oddajo. Vodstvo Izobraževalnega središča SOVA je to pilotsko oddajo razposlalo vsem odgovornim v državi, tako da glede romskih oddaj na TV Slovenija ne vemo pravzaprav še nič, predvsem ne vemo tega, kako se bo izteklo. Optimistično lahko rečemo, da jih bodo predvajali v naslednjem letu. Radijske oddaje v romskem jeziku pa bodo zagledale luč sveta v decembru 2007. Uredništvo prvega programa Radia Slovenija je potrdilo rokovnik oddaj, predviden je tudi tedenski polurni termin, morda ob ponedeljkih ob devetih zvečer.

Medtem ko pišem tale prispevek, je znano samo to, da radijske oddaje bodo, da koordinatorka na Radiu Slovenija Enisa Brizani zbira mnenja in želje udeležencev glede same zasnove oddaje, da se bo vključila produkcija Romic iz Murske Sobote za vse novinarje iz Prekmurja. Kadrovska politika še ni jasna, oz. na kakšni podlagi bo potekalo sodelovanje; če pogledamo malce nazaj, nam je jasno, da RTV Slovenija ne zaposluje novih sodelavcev! Ni še jasno, ali bo RTV pogojevala delo s klavzulami in ali bo tako prekinjeno sodelovanje z matičnimi radijskimi hišami tistih sodelavcev, ki že vrsto let delujejo na regionalnih radijskih postajah.

Vprašanj je veliko, a malo tistih, ki na vse to poznajo odgovore. Sicer pa smo tudi mi vajeni, da kar koli se dotika Romov in Sintov, izvemo šele iz medijev. Škoda bi le bilo, da bi takšno izobraževanje splavalo po vodi, ali pa da ne bi našlo svojega mesta takoj v praktičnem novinarskem delu.

nazaj

Luna Jurančič Šribar

Srečanje poklicnih in »uličnih« novinarjev
www.kraljiulice.org
V Društvu za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice smo v oktobru organizirali dvodnevno izobraževanje na temo medijskega poročanja o socialnih tematikah. Izobraževanje je bilo namenjeno poklicnim novinarjem, ki pokrivajo področje socialnih tematik ter nepoklicnim novinarjem, ki sodelujejo pri ustvarjanju t.i. uporabniških medijev (medijev organizacij različnih skupin socialno izključenih ljudi).

Na izobraževanju so se odvijala predavanja in delavnice pod vodstvom predavateljic in predavateljev, ki do problematike socialne izključenosti pristopajo iz različnih vidikov. Bojan Dekleva in Špela Razpotnik sta predstavila raziskavo s področja medijske reprezentacije brezdomcev, sledila je Sonja Merljak Zdovc s predstavitvijo literarnega in senzacionalističnega načina poročanja, Renata Ažman pa je predavala o destigmatizaciji marginalnih skupin in izboru žanrov. V sklopu predavanj z drugega dne je Ranka Ivelja predstavila primere poročanja o socialnih tematikah z novinarskega častnega razsodišča, sledila je Manca Košir s predavanjem o javnem komuniciranju kot oglaševanju, pisanje o socialnih tematikah z vidika teorije spolov pa je predstavila Renata Šribar.

Med kratkoročnimi cilji izobraževanja smo si zastavili združevanje in vzpostavljanje vezi med poklicnimi novinarji ter socialno izključenimi posamezniki ter obojestransko izmenjavo izkušenj. Širši namen izobraževanja pa je bil usmerjen zlasti v povečanje kakovosti novinarskega dela pri poročanju o socialnih tematikah ter povečanje ravni zavedanja novinarske stroke v Sloveniji o ključnih in pogostih problemih novinarskega dela na tem področju. Namen je bil vzpodbuditi odpiranje širše diskusije o medijskem poročanju o socialnih tematikah tako med poklicnimi kot med nepoklicnimi novinarji ter širšo javnostjo. Izobraževanje smo zasnovali na podlagi rezultatov raziskave medijske reprezentacije brezdomstva[1] ter po vzoru nekaterih tujih sorodnih organizacij[2].

Analize medijskega poročanja o brezdomstvu in sorodnih socialnih tematikah so pokazale, da novinarji in novinarke poročajo brez senzibilnosti in nemalokrat spregledajo širši družbeni okvir obravnavane tematike. »Obrobne« tematike, kot je naprimer brezdomstvo, so navadno potisnjene tudi na obrobje medijskega poročanja. Nanje se mediji osredotočajo le ob posebnih priložnostih kot so prazniki ali kadar med obravnavanimi pride do kakšnega tragičnega dogodka. Vse hitrejši tempo novinarskega dela otežuje novinarjem, da bi se podrobneje poglobili v raziskovano tematiko, kar gre velikokrat v škodo objektivnosti, kakovosti in analitičnosti novinarskega izdelka. Vse več je suhoparnih izdelkov v katerih se kreativen, privlačen način pisanja preprosto izgubi. Rezultati analize medijskega diskurza o socialnih tematikah so pokazali, da so medijski prispevki o brezdomstvu precej stereotipni, po obsegu skromni in nepoglobljeni, praviloma neanalitični. Prispevki ne odpirajo kakih kritičnih ali mobilizacijskih diskurzov, temveč ostajajo v okviru klasične umestitve brezdomstva – kot nekolike eksotične tematike pretežno neškodljivih, čeprav malo nadležnih ljudi, ki v bistvu predstavljajo družbeni tujek, ob katerem se ni treba zamisliti ali mobilizirati, temveč jih predvsem uporabiti kot predmet »prebožične ritualne dobrodelnosti«. Rezultati analize tiskanih medijev so potrdili, da je brezdomstvo tipična »predbožična« tema, saj je razvidno največ prispevkov objavljenih v decembru. Tak datum je pogojen z decembrsko »skrbjo« za uboge in prikrajšane in se verjetno povezuje z mnogimi dogodki, ki jih nekatere organizacije pred Božičem prirejajo za brezdomce. Tema brezdomcev se tako, kakor ugotavljajo tudi brezdomci sami, izpostavlja predvsem v času dobrodelnosti ljudi, ne pa tudi v drugih naprimer toplejših časovnih obdobjih, čeprav je brezdomstvo konstantno prisoten pojav. Nadalje se je pokazalo, da je za večino novinarskih prispevkov značilen diskurz mi/oni oz., da so brezdomci v prispevkih prikazani kot tisti drugi, drugačni od nas ostalih »običajnih« ljudi. V nemalo prispevkih je prisotna tudi negativna socialna kategorizacija brezdomcev, brezdomk. V veliki večini prispevkov so brezdomni ljudje predstavljeni kot kolektivni akterji in ne kot individualizirani posamezniki, kar je ena od značilnih tehnik, ki se uporablja pri pojavu diskriminiranja, sovražnega govora. Pripisovanje kolektivnega akterja brezdomcem odvzema človeško vrednost in dostojanstvo in jih dela za manj vredne. Hkrati tak pristop vodi k mišljenju, da za vse brezdomce obstaja ena, ista rešitev. V novinarskih prispevkih navadno tudi ni slišati glasov brezdomcev oz. niso predstavljeni kot subjekti, ki bi bili zmožni govoriti o sebi.

Izobraževanje je bilo s strani novinarjev uporabniški medijev in s strani strokovne javnosti dobro obiskovano. Novinarji uporabniških medijev, med katerimi je bilo veliko brezdomcev in brezdomk, so v izobraževanju videli priložnost, da spregovorijo o svojem življenju, problemih ter tudi o izkušnjah, ki jih imajo s profesionalnimi novinarji. Profesionalnih novinarjev pa je bilo na izobraževanju le za vzorec, kar smo glede na status, ki ga imajo socialne tematike v mainstream medijih tudi pričakovali. Kot smo izvedeli iz prve roke, so novinarji in novinarke, ki se ukvarjajo s socialnimi problematikami na nenapisani hierarhični lestvici znotraj hiš umeščeni precej nizko. Mediji v tem primeru res le reflektirajo družbeno stanje, kjer so socialne problematike umeščene na dno družbene agende. Tako ne opravljajo ene izmed svojih temeljnih nalog opozarjanja na nepravilnosti družbenega stanja in mobiliziranja javnosti v smeri reševanja problemov. Ravno to pa nas je utrdilo v mišljenju, da bomo z organiziranjem tovrstnih izobraževanj nadaljevali in s tem, da bodo srečanja postala tradicionalna morda vzpodbudili večje zanimanje profesionalnih novinarjev, novinark za pisanje o socialnih problematikah. Zagotovo pa bi k temu pripomogla tudi ustanovitev tiskovne agencije specializirane za področje socialnih tematikah, kar je bil tudi eden izmed predlogov kako spodbuditi tovrstno poročanje, na izobraževanju.

1 Špela Razpotnik in Bojan Dekleva, »Analiza medijskega poročanja o brezdomstvu.« Združenje za socialno pedagogiko, Ljubljana 2005. Prispevek je del širše raziskave omenjenih avtorjev z naslovom Problematika brezdomstva v Ljubljani.
2 Italijanska tiskovna agencija Redattore sociale, ki je specializirana za poročanje o socialnih tematikah, za novinarje pripravlja vsakoletne konference na temo medijskega poročanja o socialnih tematikah.
Tudi mednarodna organizacija FEANTSA, ki deluje na področju boja proti revščini je začela leta 2006 izvajati projekt (tematsko mrežo) oblikovanja komunikacijskih strategij v zvezi s problematiko revščine in brezdomstva. Na podlagi analiz so namreč ugotovili, da medijsko pokrivanje problematike revščine in brezdomstva pogosto ne dosega profesionalnih standardov novinarskega poročanja.

nazaj

Gorazd Kovačič

Nežmahova rdeča nit
Bernard Nežmah, Zrcala Komunizma: intervjuji 1994–2005. Ljubljana: Modrijan, 2007
Najboljši novinarji včasih ponatisnejo svoje najboljše kolumne ali intervjuje v knjižni obliki. Tako je tudi prav. Časopise namreč večinoma beremo na hitro, posamezne informacije si le redko zapomnimo za dlje časa in prebrano nam v najboljšem primeru doda nek vtis v že obstoječi kognitivni zemljevid. Le profesionalni bralci si zaradi svojih poklicnih potreb spravljajo izrezane ali elektronske članke z določenega področja. Tudi novinarske presežke bi doletela pozaba, če jim ne bi knjižna vezava potrdila dignitete nečesa, kar izstopa iz vsakodnevnega toka informiranja in oblikovanja javnosti. Knjižni izdelek avtorizira novinarja kot avtorja, medijsko podjetje pa kot kulturno ustanovo. Vloga knjižnih priznanj in strokovnih nagrad je med drugim v motivaciji novinarjev, da za dnevno ali tedensko medijsko rabo napišejo besedila, ki po svoji širini, tehtnosti in morda celo slogu presegajo rutino novinarske industrije. Za razliko od nagrad knjige nudijo užitek tudi bralcem, saj na enem mestu ponudijo avtorski opus in zaokrožen tematski prispevek, ki ga je vredno spraviti na knjižno polico.

Zapisano velja tudi za Bernarda Nežmaha, doktorja sociolingvistike, Mladininega novinarja refleksivnih prispevkov. Nežmah je prepoznaven že kot edini izrazito desni pisec v levičarski Mladini. Njegove tedenske kolumne z jeznim slogom in ostro kritiko vladajočih politikov iz kroga LDS in ZLSD so Mladini dolga leta zagotavljale alibi, da ni levo trobilo in da je ohranila nekaj pluralizma, ki ga je načelno zagovarjala v 80. letih. Če je liberalna forma morda smoter uredniške politike Mladine, ki redno ponuja prostor desnemu sopotniku, to, kot kaže, ne velja za Nežmaha, ki s svojo držo misli vsebinsko resno. Ostrina njegovega peresa je še vedno usmerjena predvsem proti traparijam v levi izvedbi, ne pa zoper tiste, ki so trenutno na oblasti.

Bernard Nežmah je svojo dosledno antikomunistično orientacijo potrdil tudi z izborom intervjujev iz obdobja 1994–2005, natisnjenih v trdo vezani novinarski antologiji s pomenljivim naslovom Zrcala komunizma. Njegov publicistični prispevek k zrcaljenju realnega komunizma je nedvomno kakovosten. Avtorja odlikujeta tako izbor intervjuvancev kot tudi širina znanja in logična prodornost, ki se kažeta v vprašanjih. Nežmah zmore debatirati enakovredno z vsakim sogovornikom, poznavajoč njegov opus in zgodovinski kontekst. Užitek je brati že pronicljivo postavljena vprašanja, ki zmorejo na široko zakoličiti temo pogovora, po potrebi pa tudi vrtati in vztrajati do izjasnitve sogovornikovega stališča. Bogate izkušnje in duhovitost intervjuvancev se skladajo z novinarjevo intelektualno brilijanco.

Vendar je v intervjujih moč najti mesta – Nežmah bi jih kot sociolingvist moral opaziti ex profeso –, skozi katera polzi nenavadna, celo prekomerna obsedenost avtorja s svojo temo. Na nek način je vsakdo, ki se z nečim resno ukvarja, obseden s predmetom svojega preučevanja. A strast radovednosti je treba krotiti z metodiko in logiko. Nežmah išče komunizem in njegove zločinske trose vsepovsod in ga sugerira intervjuvancem v celo zanje presenetljivih kontekstih. Vzemimo eno od bolj bizarnih vprašanj, ki ga je zastavil hrvaškemu sociologu Josipu Županovu: »Sodobne srbske vojne so bile neverjetno krute in krvave. So korenine takšnega vojevanja v partizanski vojni? Ali je ena izmed značilnosti partizanskega vojevanja odsotnost humane in moralne drže?« Beseda »komunizem«, vpisana v naslov knjige, zagotovo privlači določen krog bralcev iz ene od publicističnih tržnih niš. A v primeru Zrcal komunizma naslov ni le komercialno izbran, saj natančno ustreza vsebini. Še več: »komunizem« ni skupni imenovalec, ki bi se Nežmahu za nazaj pokazal kot rdeča nit izbranih intervjujev, ampak je problematika, ki jo je avtor že vnaprej zastavil kot osišče svojega dela. Ker pa to delo po več kot desetletju ni pripeljalo do konsistentnega koncepta komunizma – tega bi Nežmah lahko predstavil v drugačni, monografski študiji –, se zdi, da je novinarjevo ukvarjanje s komunizmom zlepljeno predvsem z osebnim credom antikomunizma. Osebne zadeve pa so pač osebne in za njihovo refleksijo je najbolj poklican vsak sam.

nazaj

Gojko Bervar

Miheljak o bolezni v hiši
Vlado Miheljak, Politika med amnezijo in paramnezijo. Ljubljana: Liberalna akademija, 2007
»Politiki vidijo problem v obsojenosti komentarjev na publicistično svobodo – tako rekoč na paramnezijo. Sam vidim problem v obsojenosti politike na amnezijo. /…/ Ko je bolezen v hiši, ji nihče ne uide, je s svojo vero v neizogibno usodo rekla Marquezova Indijanka. Zato so vaščani iz zgodbe za vsak primer in za dan potem izobesili velik napis: Bog je! Da se vsaj to ne pozabi. In iz istih razlogov pred splošno amnezijo sam pišem kolumne,« pravi Vlado Miheljak.

Prvi očitek bralcev desne provenience, ki se jezijo nad vsebino njegovih kolumen je – Vlado Miheljak je pristranski. Se strinjam. A vprašanje pristranskosti in objektivnosti ni zgodba, ki bi jo načenjali ob Miheljakovih komentarjih, objavljenih v Delu med leti 2001 in 2003. Vprašanje objektivnosti je nasploh eden najteže rešljivih vozlov medijske etike. Avstralski tiskovni svet v svojih smernicah to vprašanje rešuje tako, da daje časopisu proste roke pri komentiranju, a šele potem, ko je javnost pošteno seznanil z vsemi dejstvi. Časopis se lahko svobodno postavi na to ali ono politično ali interesno stran, pravijo te smernice, toda to ne pomeni, da lahko pri tem sprevrača dejstva. Slovensko novinarsko častno razsodišče se je v takih primerih odločalo podobno – komentatorju je dovoljeno, da si po svoje razlaga dejstva, celo napačno, vendar dejstev pri tem ne more spreminjati, niti si jih – ob tem se je v razsodbi Iztok Jurančič proti Petru Jančiču razsodišče vsebinsko razšlo – za potrebe komentarja prikrojiti ali kratko malo izmisliti. Vlado Miheljak utemeljuje svoje kolumne ne le na dejstvih, ampak najpogosteje na preverljivih citatih, torej ostaja njegova pravica do lastnega pogleda z vseh strokovnih vidikov neokrnjena. Pravzaprav je v nasprotju s trditvami njegovih kritikov Miheljak pogosto celo prepoznavno nepristranski, trd do politične struje, v kateri ima informatorje in znance – torej liberalni v demokraciji, še trši do njihovega dolgoletnega predsednika Drnovška. A to »desni« bralci seveda spregledajo ob jezi zaradi dosledne in pragmatične kritike nekdanjega prvega moža opozicije – »njihovega« Janeza Janše. Enako jih jezi, ko se spravi na nekdanjega eldeesovca in tedanjega in sedanjega slovenskega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla – in v ostri kolumnistovi zahtevi, da je treba spore med notranjim ministrom dr. Radom Bohincem in šefom policije Markom Pogorelcem odločno presekati, vidijo predvsem kritiko Pogorelca. Teh pet osebnosti, pa Nato in ameriška politika je Miheljakova Kartagina, pogosta tarča njegovih komentarjev – tako pogosta, da je večno nerodni zunanji minister z Miheljakom poskušal obračunati prek medijev, ga proglasil za »glasno manjšino, ki da je bila na oblasti in ni bila demokratična in /…/ da je drugo ime za takšno manjšino revolucionarna avantgarda« – in dobil vrnjeno z obrestmi. Miheljak je namreč Rupla spomnil, da je bil on (Miheljak pa nikoli) član te revolucionarne avantgarde in da je ob prvem njunem sporu Rupel prav po partijsko zahteval, naj ugotovijo Miheljakovo odgovornost. No, zunanji minister je zadosti bister, da je ugotovil, da se mu ta prepir ne splača in je odnehal. Ni pa odnehal Miheljak, ki je nič bolj ostro, pa tudi nič manj ne, razčlenjeval klečeplaznost slovenske zunanje politike – seveda najbolj v razmerju do Američanov.

Na splošno imam kar nekaj težav pri ocenjevanju odločitve, da nekaj, kar je bilo že objavljeno v kosih, objaviš tudi kot knjigo. To je kajpak povsem normalna praksa v znanstvenih sferah, kjer je tehnika copy and paste del delovne rutine, pri novinarstvu pa je celo pri ponavljajočem poročanju o istem dogodku navada, da naslednje poročilo vsaj stilno ali oblikovno spremeniš. Poleg tega pa me navadno preveva občutek, da so komentarji pravzaprav porabniško blago, ki ima vrednost samo v političnem trenutku, v katerem je nastajalo, in nimajo kaj iskati v knjigi. A v tem primeru sem to prepričanje vsaj deloma spremenil. Prvič zato, ker je avtor objavil VSE komentarje iz tistega časa in ne samo nekakšen cvetober – torej je dal na ogled tudi napačne napovedi (na primer, da bo LDS ob vseh napakah, ki jih je naredila, zaradi še večjih šlamastik SDS dobila še ene volitve, pa jih ni, ali da je nekakšna uravnotežena notranja razcepljenost liberalne demokracije tista, ki zagotavlja, da ta ne bo razpadla – pa je), ki pa jih je čas, predvsem zaradi dobrih ameriških svetovalcev Janeza Janše in slabih Ropovih, demantiral. Poleg tega se pogosto pokažejo kolumnistove zadrege, ko je tedenskih dogodkov premalo za spodoben komentar in se je treba zateči k nekaterim že obdelanim temam – nekakšnemu komentatorjevemu evergreenu –, kjer pa se Miheljak nikoli ne ponavlja, ampak nadgrajuje že napisano. Za bralce je metoda vse ali nič pomembna zato, ker dobimo na enem mestu pregled slovenske zgodovine nekega obdobja, take, ki je hkrati zgodovina neumnosti, pa hkrati tudi sociološko-psihološka študija časa, ki smo ga preživljali skupaj. Pred bralčevimi očmi se zvrstijo velika volilna zmaga LDS in začetek njene arogance in klientelizma, slovenska ksenofobija ob Romih in izbrisanih, nastop novega ombudsmana Matjaža Hanžka, manipulacije s podatki o korupciji v Sloveniji, predlog pomladnih strank o razdelitvi interesnih sfer na javni RTV (tako da bi prvi program obvladovala oblast, drugega pa opozicija), referendum o nedeljskem zapiranju trgovin, spor glede spomenika pred ljubljansko stolnico, zakon o umetni oploditvi, koketiranje z zamislijo o koaliciji med SDS in LDS, Kučanovo pričanje proti Miloševiću v Haagu, Drnovškovo koketiranje s katoliško cerkvijo in vračanje gozdov, potratni nakupi ameriških hummerjev za slovensko vojsko, incident, v katerem je policija in sodnica bolj sumničavo obravnavala pretepenega temnopoltega človeka kot njegove pretepače, molotovka pred italijanskim veleposlaništvom in neprimerno vedenje policije do dveh protiglobalističbih aktivistov, oblastna ponižnost pred vstopom v Nato in vilnuška izjava, zagate zunanje politike ob zahtevi Američanov, da njihovih državljanov ne bomo izročali novemu mednarodnemu sodišču, nerazrešeni kompetenčni spori med notranjim ministrom in prvim policistom ter njihov odraz na razkroj nadzora nad policijo, napad na WTC in njegove posledice na svetovno demokracijo, vojna v Iraku, napenjanje mišic v (in ob) Piranskem zalivu, predsedniške volitve in zamenjava na »prestolu« LDS, ugibanje o morebitnem nastanku »Kučanove stranke«, zapleti okoli gradnje džamije, Lajovičevi udbaški dosjeji, radikalni nastopi tedanjega ljubljanskega nadškofa dr. Franca Rodeta, pedofilske afere v katoliški cerkvi, boji zdravnikov proti ministru za zdravje, pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku države, polemika o ustreznosti Dedka Mraza – vprašanje je, če je primerno, da to navedemo kot zadnje, saj smo tedaj doživeli prvo vsenarodno spravo – in uvrstitev slovenske reprezentance na svetovno nogometno prvenstvo.

Koliko zgodovine v tako kratkem obdobju! In vsa je tudi naša. Srečna okoliščina je, da Miheljak ni novinar, ampak znanstvenik in raziskovalec – psiholog, ki deluje v politologiji in sociologiji. Zato so njegove kolumne tudi zgled znanstvene in publicistične logike: zapisano je težko spodbijati, saj je zgradba vselej trdna; če bi jo že hotel, bi se moral lotiti temeljne teze same, saj ko je ta razvita, stoji kot pribita. Zares, prave družboslovne študije, kot je v Sobotni prilogi Dela zapisal Peter Kolšek.

Avtor se je odločil, da bo knjigo končal na koncu obdobja LDS, ali, če hočete, na začetku dobe nove oblasti. Vmes se je, tako kot mnogi drugi pisci, izselil iz Dela in pristal v Dnevniku. Začetek vladavine Janeza Janše je bil za Miheljaka kajpak prevelik izziv, da ne bi nadaljeval. Zato lahko Knjigo po Janši zanesljivo pričakujemo po koncu mandata SDS. Ali kot pravi Miheljak sam: »Zakaj po vseh teh letih ne preneham pisati o opaženem v slovenski politični maneži? Hja, publicist, kolumnist, komentator po eni strani res nastopa kot diler (medijskih vsebin), a je hkrati džanki, zasvojenec s temi istimi vsebinami: z iskanji javnih odgovorov na javna vprašanja. Lahko torej neha? Lahko, a težko. Če parafraziramo Marka Twaina: 'Prenehati kritično pisati in se oglašati? Nič lažjega, jaz sem to storil že tisočkrat.'«

nazaj

Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
www.tv-festival.org, www.mirovni-institut.si/instrumentalizacija
Šest televizijskih prispevkov, nastalih v okviru projekta Mirovnega inštituta in mreže SEENPM o politični instrumentalizaciji in klientelizmu v medijih v državah nekdanje Jugoslavije, je novembra 2007 sodelovalo na regionalnem festivalu TV-minijatur v Zrenjaninu (Srbija). Zmagovalec festivala je novinar POP TV Gašper Lubej s prispevkom o položaju medijev v Sloveniji.

nazaj