Pred letom dni, decembra 2010, zakon o RTV Slovenija ni bil potrjen na referendumu. S tem se je izjalovil poskus, da se z izrecnim zakonskim določilom zaveže nacionalno RTV, da v okviru javne službe zagotavlja tudi programske vsebine, ki tematizirajo položaj in življenje narodnih skupnosti Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov, tj. skupnosti narodov nekdanje Jugoslavije, ki so se po osamosvojitvi Slovenije znašli v položaju narodnih manjšin.

V razpravah v državnem zboru, ki so bile pred sprejetjem zakona, je del opozicije (predvsem poslanci iz SDS-a) tem določilom nasprotoval, jih označeval za nepotrebne in sporne, ker izrecno govorijo o narodnih skupnostih, ki jih ustava ne omenja kot skupnosti s posebnimi pravicami in bi zato lahko uživale manjšinsko zaščito. Hkrati je ta del opozicije trdil, da že sedanji zakon o RTV Slovenija ne prepoveduje ustvarjanje programskih vsebin zanje.

Te razprave in razvoj dogodkov ter sprejetje deklaracije o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije v Sloveniji v državnem zboru februarja 2011 so pred vodstvo RTV Slovenija postavili izziv, ali in kako položaj in življenje teh skupnosti sistematično obravnavati v njihovih radijskih in televizijskih programih.

Po omizju, ki ga je Mirovni inštitut v okviru evropskega projekta Večkulturna Evropa in mediji organiziral aprila 2011, v njem pa je sodelovalo več kot trideset predstavnikov organizacij in medijskih projektov narodnih skupnosti v Sloveniji (tistih, ki jim ustava priznava manjšinski status, in tistih, ki jim tega statusa ne priznava) ter vodstvo RTV Slovenija, se je izkazalo, da obstaja široko soglasje, da programska politika RTV Slovenija začne upoštevati zahteve skupnosti narodov nekdanje Jugoslavije v Sloveniji po rednem tematiziranju njihovega položaja, kulture in jezika.

Janez Lombergar, direktor televizije, in Miha Lampreht, direktor radia, sta takrat zagotovila, da bodo na RTV Slovenija po posvetu s predstavniki teh narodnih skupnosti in uredništvi preučili možnosti in sprožili programske korake v tej smeri. Forme in obsega programskih vsebin nista mogla vnaprej določiti, omenjala pa sta, da ju pri tem omejuje finančni položaj nacionalke.

Če bi bil sprejet zakon o RTV Slovenija z določilom, po katerem bi bila nacionalka v okviru javne službe zavezana pripravljati programske vsebine o skupnostih narodov nekdanje Jugoslavije v Sloveniji, bi to hkrati pomenilo, da bi RTV Slovenija v okviru letnega financiranja manjšinskih programov iz državnega proračuna (s posredovanjem Urada za narodnosti) računala na dodatna sredstva za kritje dela stroškov produkcije teh novih vsebin.

Soglasju in zavezam z aprilskega omizja je sledilo televizijsko omizje junija 2011 o položaju skupnosti narodov nekdanje Jugoslavije v Sloveniji. Vendar se pričakovanja, da bodo tej enkratni tematski oddaji takoj sledila znamenja sistematičnega programskega uvrščanja te tematike v obstoječe ali nove oddaje Televizije Slovenija, niso izpolnila.

Razumljivo je, da zagnati novo televizijsko oddajo ali preoblikovati obstoječo, ni enostaven projekt, saj zahteva vsebinski premislek in zasnovo, kadrovske rešitve, finančno podlago itn., uvrščanje nove oddaje v programsko shemo pa še več koordinacije in procedur. Medtem je bil po nujnem postopku in v času pred razpustitvijo parlamenta konec oktobra 2011 sprejet zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki je TV Slovenija dodatno omejil obseg oglaševanja, s tem pa je po navedbah vodstva televizije za realizacijo programskih načrtov zmanjkalo dobrih tri milijone evrov. Zato naj bi grozilo ukinjanje oddaj, predvidenih v programsko-poslovnem načrtu TV Slovenija za leto 2012.

V nasprotju s TV Slovenija, ki v letu 2011 še ni realizirala bolj sistematičnega uvrščanja vsebin o položaju in življenju narodnih skupnosti iz nekdanje Jugoslavije v Sloveniji v svoje programe, je radio, kakor je naznanil direktor Miha Lampreht, poskusil narediti nekaj v tej smeri. Oktobra je bila ob sredah ob 21. uri na spored prvega programa uvrščena enourna glasbeno-pogovorna oddaja Hotel Romantika, ki jo je zasnoval in jo vodi pesnik in novinar Esad Babačić.

To je avtorska oddaja, ki skozi individualne življenjske zgodbe ljudi z izkušnjo priseljevanja, upovedane v formi intervjuja, romantizira večkulturnost slovenske družbe. Večina gostov v oktobrskih oddajah je dejansko prihajala iz nekdanje skupne države, pa tudi izbor glasbe je nostalgično sledil temu tematskemu okviru. Vsekakor gre za redko dostopen in ves čas iskren, skoraj intimen pogovor, ki omogoča vpogled v posebnost življenjske izkušnje in dojemanja slovenske družbe med ljudmi, ki so se vanjo preselili iz držav nekdanje Jugoslavije ali drugih držav. Kot takšna je oddaja tudi izvirna in dragocena. Vendar pa po svojem konceptu ne ponuja okvira in možnosti za sprotno, aktualno in problemsko obravnavanje tem, povezanih s položajem in življenjem narodnih skupnosti iz nekdanje Jugoslavije skozi različne novinarske forme, tako kot to, na primer, omogoča oddaja za romsko skupnost Naše poti (Amare Droma), ki je na sporedu vsakih štirinajst dni na prvem programu nacionalnega radia v istem terminu, le ob ponedeljkih. To oddajo ustvarja ekipa novinarjev, pripadnikov romske skupnosti, ki poznajo dogajanje in probleme v svoji skupnosti, jih sproti predstavljajo in iščejo odgovore zanje. V njej je mogoče slišati – vsaj v delu prispevkov – tudi romski jezik, ki ga voditelji sproti prevajajo v slovenščino. Teh elementov novinarskega in problemskega tematiziranja aktualnih dogajanj, kadrovske sestave iz vrst same skupnosti (sodelavcev, ki se identificirajo s skupnostjo in delijo težave, s katerimi se srečuje) in možnosti za afirmacijo manjšinskega jezika v oddaji Hotel Romantika ni. To ni kritika te radijske oddaje, ki je s svojim konceptom odličen in izviren prispevek k afirmaciji kulturne raznolikosti slovenske družbe v večernem programu Radia Slovenija. Vprašanje pa je, v kateri oddaji lahko dobimo vpogled v tisto, kar v življenju pripadnikov narodnih skupnosti iz nekdanje Jugoslavije, ki so se v Slovenijo preselili ali so se v njej rodili, ni romantika.

Programsko-poslovni načrt RTV Slovenija za leto 2012, ki ga je v osnutku obravnaval programski svet na seji 8. novembra 2011, v delu, ki predstavlja načrte RA Slovenija, zagotavlja nadaljevanje oddaje Hotel Romantika. »Tako bomo pozornost posvečali ljudem, kakorkoli povezanim s prostorom nekdanje države. Naš namen je ozaveščanje o multikulturnem okolju in spoznavanje specifičnosti etičnih skupin, ki živijo v tem prostoru,« piše v programsko-poslovnem načrtu ob omembi te oddaje.[1]

Tudi TV Slovenija napoveduje vključevanje programskih vsebin s tega tematskega področja. »Poleg oddaje v romskem jeziku So vakeres namerava TV SLO v letu 2012 vpeljati tudi vsebine, če bo le mogoče tudi oddajo namenjeno drugim narodnim in etničnim manjšinam v Sloveniji, s čimer želi odgovoriti na dolgoletne prošnje zlasti kulturnih manjšin nekdanje Jugoslavije,« so zapisali.[2]

Ali se bodo načrti uresničili, bo odvisno tudi od razprave o zagotavljanju sredstev za izvedbo programsko-poslovnega načrta za leto 2012. Po navedbah vodstva na seji programskega sveta 8. novembra 2011 je realizacija programa ogrožena zaradi nepredvidenega zmanjšanja dovoljenega obsega oglaševanja in s tem tudi prihodkov. Omenja se možnost, da bi se primanjkljaj nadomestil iz namenskih sredstev za razvoj.

V organizacijah bošnjaške skupnosti pa hkrati s temi procesi nastajajo zanimivi projekti usposabljanja za ustvarjanje avdiovizualnih del in tudi samo poskusno ustvarjanje dokumentarnih in igranih filmov ter televizijskih oddaj. Gre za iskanje poti, kako se iztrgati medijski marginaliziranosti in nadgrajevati amaterske potenciale v bolj profesionalne kompetence za lastno medijsko ustvarjanje na področju televizije in filma, ravno to pa zahteva kompleksna znanja in tehnične pogoje.

Projekti nastajajo s podporo evropskih skladov in ministrstva za kulturo, že samo prijavljanje na tovrstne razpise pa zahteva veliko več kompetenc, kot bi jih lahko redno zagotavljala finančno podhranjena, amaterska kulturna društva brez redno zaposlenih kadrov. Bošnjaška skupnost je z angažiranostjo mladih in izobraženih aktivistov zagriznila v to priložnost in je v letih 2010 in 2011 v projektih »Manjšinska kultura v zvoku in sliki«[3] ter »Pokaži in predstavi« že proizvedla dokumentarna filma o udeležbi članov bošnjaške skupnosti v Sloveniji na svetovnem prvenstvu bosansko-hercegovske diaspore v malem nogometu z naslovom Slovenija na svetovnem prvenstvu 2010 (o filmu je v prejšnji številki Medijske preže pisal Andraž Pöschl[4]) ter o slovenskih upokojencih v Bosni in Hercegovini in obujanju spominov na delavske dni v Sloveniji z naslovom Obisk pri slovenskem upokojencu. Pripravili so tudi poskusno televizijsko oddajo Kultura-z-juga.si ter kratki igrani film Staza (Pot).

Dela so po svoji produkcijski kakovosti in prijemih še precej amaterska, kar je razumljivo glede na to da gre za izdelke, ki so nastali kot rezultat samih usposabljanj. Vendar pa je njihov prispevek izjemen zaradi zmožnosti identificiranja in avtentičnega obravnavanja tem iz življenja manjšinske skupnosti. Kdo izmed novinarjev ali avtorjev, ki ne poznajo skupnosti in dogajanja v njej, bi sploh vedel, da obstaja svetovno prvenstvo v malem nogometu za bošnjaško diasporo, da se ga je ekipa iz Slovenije udeležila, in da so se pred člane ekipe in navijače iz Slovenije pri tem postavljali različni izzivi, povezani tudi z dojemanjem in izražanjem jezikovnih in etničnih identitet? Kdo bi ravno tako lahko vedel za male vasice v zahodni Bosni, v katerih živijo ljudje, ki zaradi desetletij izseljevanja trenutno lahko naštejejo več svojih sorodnikov v Sloveniji kot v svojem domačem kraju?

Zato ta dela in prizadevanja demonstrirajo interes in potrebo manjšinske skupnosti, hkrati pa tudi dragocenost vključenosti kadrov iz samih manjšinskih skupnosti v ustvarjanje programskih vsebin, ki jih obravnavajo.

V članku bomo obravnavali potrebo in iz nje izhajajočo zahtevo albanske, bošnjaške, črnogorske, hrvaške, makedonske in srbske skupnosti po ustreznejši prisotnosti v slovenskih javnih medijih. Najprej bomo na kratko predstavili nekdanje in še vedno obstoječe radijske oddaje v jezikih omenjenih skupnosti na Radiu Študent, nato pa se bomo ustavili pri novi oddaji Hotel Romantika avtorja Esada Babačića, ki jo predvajajo na Prvem programu Radia Slovenija. Poskušali bomo odgovoriti na vprašanje, v kolikšni meri je oddaja pravi odgovor na omenjeno zahtevo.

Zveza zvez kulturnih društev konstitutivnih narodov nekdanje Jugoslavije (Koordinacija Exyumak) si že od ustanovitve leta 2004 med drugim prizadeva za sistemsko rešitev vprašanja prisotnosti šestih narodnih skupnosti – Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov ter njihovih maternih jezikov v slovenskih javnih medijih. Na RTV Slovenija že obstajajo posebne oddaje, namenjene madžarski, italijanski in romski narodni skupnosti. Tudi predstavniki Exyumaka bi si želeli podobnih periodičnih dvojezičnih oddaj, ki bi obravnavale specifične teme, ki so posebej zanimive in pomembne za naštete skupnosti, hkrati pa bi pripomogle k udejanjanju ciljev kulturnih organizacij iz vrst teh skupnosti; to je k ohranjanju in razvijanju matične kulture in maternega jezika. Ključno pri zahtevi je torej priznanje obstoja omenjenih skupnosti v Sloveniji. Zagovorniki so zahtevo večkrat upravičevali ravno z vidika enakosti pri obveznostih in pravicah: »Če lahko plačujemo prispevek za RTV Slovenija, lahko tudi enakopravno participiramo v programu.« Pri sami oddaji bi si predstavniki Exyumaka želeli biti tako njen objekt kot subjekt, z drugimi besedami, želijo si torej oddaje, ki bi obravnavala za njih pomembne zgodbe in bi jo hkrati ustvarjali pripadniki samih skupnosti.

Da pri tej zahtevi ne gre zgolj za želje kulturnih aktivistov znotraj skupnosti oz. manjšinskih kulturnih elit, temveč za širšo potrebo, je leta 2004 pokazala raziskava Inštituta za narodnostna vprašanja »Percepcije slovenske integracijske politike«. Raziskava je bila opravljena na reprezentativnem vzorcu prebivalcev Slovenije, ki so leta 1992 uspešno pridobili državljanstvo, in je zato najboljši približek populacije t. i. priseljenskih skupnosti v Sloveniji. Anketirancem so med drugim postavili vprašanje: »Kako naj bi po vašem mnenju prebivalci Slovenije, katerih materni jezik ni slovenski, imeli zagotovljeno pravico do obveščanja v svojem jeziku?«

Možni odgovori so bili:

1. Država bi jim morala omogočiti (finančna podpora) ustanovitev lastnih medijev.
2. Država naj omogoči v okviru nacionalnih medijev program oziroma oddaje o kulturi, življenju, delovanju drugih etničnih/narodnih skupnosti in priseljencev.
3. Zadošča informiranje v slovenskem jeziku.

Največ podpore je dobil drugi odgovor, saj so anketiranci verjetno »v tem mediju videli priložnost za javno priznanje lastnega 'obstoja' in seveda možnost za predstavitev lastnih stališč do posameznih vprašanj, ki jih še posebej zadevajo«. (Komac 2004: 390)

Raziskava je tudi pokazala, da pripadniki teh skupnosti v precej več gledajo televizijo, kot poslušajo radio. Še najmanj pa berejo časopise. Kaže torej, da bi bilo za te skupnosti najbolj smotrno oblikovati posebno televizijsko oddajo. A do zdaj je bistveno več teh vsebin na radijskih valovih.

V samostojni Sloveniji so potrebo po zagotavljanju medijskega prostora bosansko/črnogorsko/hrvaško/srbsko govorečim prebivalcem kot prvi prepoznali pri alternativni ljubljanski radijski postaji Radio Študent. Že takoj po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 so začeli s predvajanjem oddaje Nisam ja odavde, ki jo je šest let zelo uspešno in odmevno vodila Aida Kurtović. To je bila kontaktna oddaja, na sporedu vsako nedeljo ob dvanajstih. V njej se je vrtela večinoma jugoslovanska popovska in rockovska glasba 80. in 70. let, voditeljica pa je v oddaji redno gostila znane ljudi iz kulture, politike in medijev, pri tem pa je šlo tako za Slovence kot pripadnike drugih etničnih skupnosti. V informativnem delu je bila oddaja pomemben vir informacij za tedaj številčno begunsko populacijo iz Bosne in Hercegovine, ki je prebivala v Ljubljani in okolici. Oddaja je bila v tistem času verjetno ena najbolj popularnih na Radiu Študent in je uspela pritegniti tudi tiste poslušalce, ki sicer niso poslušali te radijske postaje. Vendar so bili to še časi, ko ni bilo niti interneta niti prav dosti satelitskih televizijskih programov iz drugih republik nekdanje Jugoslavije.

Pozneje se je na Radiu Študent znašlo še nekaj oddaj v srbohrvaškem jeziku, večinoma osredotočenih na glasbo, tej praksi pa je sledil tudi Mariborski radio Študent (MARŠ). Trenutno na Radiu Študent v Ljubljani predvajajo oddaji Podalpski selam – namenjena je lokalni bošnjaški skupnosti in vodena v bosanskem jeziku – in Vizo za budućnost, namenjeno delavcem-migrantom, v kateri večinoma prevladuje bosanski jezik. Pri prvi že od samih začetkov v letu 2004 sodelujem tudi avtor teh vrstic.

Tudi komercialne radijske postaje so sredi devetdesetih let začele prepoznavati potencial za pridobivanje rednih poslušalcev med ljudmi, ki izvirajo iz drugih republik nekdanje skupne države, saj so v njih prepoznali posebno tržno nišo. Vendar je šlo tu izključno za zabavne kontaktne oddaje v slovenskem jeziku, prepoznavne po lahkotnejši pop in turbofolk glasbi z juga. Tovrstna glasba pa ne nudi veliko možnosti ohranjanja matične kulture in maternega jezika.

S potrebo po zagotavljanju medijskih vsebin v maternih jezikih naštetih skupnosti so se že sredi devetdesetih let soočali tudi operaterji kabelskih omrežij, saj so jim samoorganizirane skupine stanovalcev posameznih naselij v Ljubljani in drugih večjih slovenskih mestih začele pošiljati peticije za uvrstitev posameznih srbskih, bosansko-hercegovskih, pozneje tudi makedonskih, črnogorskih in kosovskih satelitskih televizijskih programov v obstoječe programske sheme. V svojih zahtevah so bile te skupine naročnikov večinoma uspešne.

Vendar dostopnost televizijskih programov iz drugih republik nekdanje Jugoslavije albanski, bošnjaški, črnogorski, hrvaški, makedonski in srbski skupnosti v Sloveniji ne zadostuje. Programi sicer prispevajo k ohranjanju stika z matičnimi domovinami in z živim maternim jezikom, vendar ne pripovedujejo tukajšnjih zgodb oz. niso povezani z neposrednimi vsakodnevnimi življenjskimi izkušnjami, težavami in uspehi ljudi, ki živijo in delajo v Sloveniji.

V očeh predstavnikov Exyumaka je, kot rečeno, primernejša rešitev posebna oddaja na nacionalni RTV Slovenija. Ob tem pa smo soočeni z vrsto vprašanj. Najprej, kdo naj bo nosilec takšne oddaje: ali bo to samo oddaja za manjšinske skupnosti, ali bo to tudi oddaja, ki jo bodo predstavniki manjšinskih skupnosti (so)ustvarjali? Komu bo torej prepuščeno uredništvo? Drugo vprašanje, ki se zastavlja, je povezano s ciljno publiko. Naj bodo to le manjšinske skupnosti ali tudi večina? Zatem se je treba odločiti, kakšne medijske vsebine ji ponuditi: bolj zabavne vsebine, ki oddaji lahko zagotovijo visoko poslušanost in gledanost, ali bolj izobraževalne in informativne, ki morda ne bodo tako zanimive za širše občinstvo, so pa skladnejše z uredniško politiko RTV Slovenija ter hkrati tudi bliže interesom manjšinskih kulturnih elit? Poleg tega je ključnega pomena izbira jezika: treba se je odločiti, v katerem jeziku voditi to oddajo. Če se odločimo za materne jezike obravnavanih skupnosti, je pomemben tudi premislek, kaj s tem želimo doseči? Nam je dovolj, da so materni jeziki skupnosti v oddaji cilj sami po sebi, torej da njihova javna raba kontinuirano odseva simbolno priznanje teh skupnosti in je namen oddaje torej dosežen že s tem, da se manjšinski jeziki slišijo? Ali pa si želimo doseči več, dejansko informirati, izobraževati, morda tudi zabavati občinstvo?

Pri začetkih radijske oddaje za bošnjaško skupnost na Radiu Študent smo se včasih vede včasih nevede soočali z vsemi naštetimi vprašanji. Oddaja Podalpski selam je nastala na pobudo tedanjega urednika Radia Študent Petra Barbariča, ki je Bošnjaški kulturni zvezi Slovenije ponudil polurni termin na vsakih štirinajst dni ob nedeljah popoldne. Pozneje se je oddaja prestavila na vsako drugo soboto ob 13.00. Pri tem je bilo zelo pomembno, da je bilo uredništvo oddaje že od začetka v celoti v rokah samih avtorjev oddaje. V prvih dveh letih je bilo avtorjev in avtoric več, pozneje sem ostal sam. Vsekakor lahko rečemo, da gre pri Podalpskem selamu za oddajo za manjšinsko skupnost, ki jo v celoti ustvarjajo pripadniki skupnosti.

Sam koncept in vsebina oddaje v začetku nista bili zelo premišljeni. Vedeli smo le, da si želimo oddaje v bosanskem jeziku za ljubljansko bošnjaško skupnost. Menili smo, da si naša ciljna publika želi aktualnih informacij iz Bosne in Hercegovine ter z našo skupnostjo posebej povezanih aktualnih informacij iz Slovenije. Nadalje smo ocenili, da se naša publika želi seznanjati z dejavnostmi tukajšnjih bošnjaških kulturnih društev in islamske skupnosti, poslušati bosansko-hercegovsko glasbo in spoznavati zanimive posameznike in posameznice iz vrst skupnosti ali tiste, ki so z njo povezani na različne načine. Oddaja se je zato po navadi začela z informativnim blokom, nato pa je sledila glavna tema, ki je pogosto vključevala pogovore z gosti ali posnetke s terena. V pomanjkanju govorjene vsebine smo ponujali posebej izbrano glasbo.

Glede glasbe smo sklenili, da se posvetimo pretežno bosanski, v manjši meri pa tudi glasbi s širšega območja Balkana. Pri tem smo se zavestno odločili, da damo prostor tisti glasbi, ki je skorajda ni moč slišati na drugih radijskih postajah, precej redko pa tudi na komercialnih satelitskih televizijah. Na ta način je oddaja usklajena tudi s siceršnjo uredniško politiko Radia Študent, ki prisega na alternativno glasbo. V Podalpskem selamutako večinoma vrtimo bosanske sevdalinke kot najbolj prepoznaven tip bosansko-hercegovske ljudske glasbe in morda najbolj prepoznavno bosansko-hercegovsko kulturno znamko, pri tem pa je osnovna značilnost umetniška vrednost tekstov in zahtevnost vokalne izvedbe. V manjši meri predvajamo tudi manj znano ljudsko glasbo s širšega območja Balkana ter v Sloveniji manj znano bosansko-hercegovsko alter pop, hip-hop in rock glasbo. Bolj popularne glasbe oz. glasbe, ki jo lokalna bošnjaška skupnost po naši oceni v največji meri posluša – bosansko-hercegovskih instant pop uspešnic in balkanskega turbofolka – v oddaji ne vrtimo. Ti glasbeni žanri so že tako lahko dostopni v številnih drugih medijih. Še pomembneje pa je, da si z glasbo v naši oddaji želimo širiti obzorja našega občinstva in ga tako bolj vzgajati kot zabavati. Pri tem širjenju vidikov smo morda uspešni ali ne, a v vsakem primeru se želimo izogniti poneumljanju občinstva z glasbo.

Skozi leta se je izkazalo, da naša primarna ciljna publika oddaje ne posluša v večjem številu oz. jo posluša zgolj občasno. Verjetno je to zato, ker Radia Študent že v osnovi ne poslušajo večje množice, temveč ožji krog radijske publike, ki je bolj zahtevna v svojih pričakovanjih oz. ima zahtevnejši glasbeni okus. Drugi razlog za manjšo prepoznavnost pri ciljni publiki je dvotedenski ritem oddaje, zaradi katerega si poslušalci težje zapomnijo in se privadijo na termin predvajanja. Tretji vzrok pa verjetno tiči v že omenjeni glasbeni orientaciji oddaje, torej v odsotnosti turbofolk glasbe, ki je zlasti pri mladih trenutno najbolj popularna. Kot enega izmed možnih razlogov bi lahko omenili še atraktivnost oddaj, vendar je verjetno bolje, da o tem sodijo drugi in ne jaz kot avtor. Pri tem velja opozoriti le, da oddajo ustvarjam z minimalnimi sredstvi na ljubiteljski osnovi, skoraj v prostem času, kar prinaša precejšnja nihanja v kakovosti izvedbe posameznih oddaj, pač odvisno od trenutnega navdiha in/ali časovnih zmožnosti za pripravo.

Gledano v celoti lahko rečemo, da je oddaja Podalpski selam prepoznavna v glavnem le pri stalni publiki Radia Študent, ki je seveda predvsem slovenske etnične pripadnosti. Na podlagi stalnih stikov z bošnjaško skupnostjo bi težko trdil, da se je oddaja razvila v širše prepoznavno oddajo za tukajšnje Bošnjake. Če bi torej sodili po poslušanosti vsake posamezne oddaje pri ciljni publiki v času predvajanja, bi lahko rekli, da oddaja ne dosega svojega namena. Vendar pa je ves čas dostopna v spletnem arhivu. Prav možnost poznejšega poslušanja pa daje Podalpskemu selamu posebno vrednost. Hrani in nudi namreč bogato zvočno dokumentacijo o prisotnosti bošnjaške kulture in aktivnostih bošnjaške skupnosti v Sloveniji v zadnjih štirih letih, odkar se vodi spletni arhiv. Občinstvo, ki ga posebej zanima tukajšnja bošnjaška skupnost, lahko skozenj dobi zelo dobro sliko o njenih aktivnostih.

Toliko o lastnih medijskih uspehih in neuspehih.

Z letošnjim oktobrom smo na Prvem programu Radia Slovenija ob sredah zvečer dobili avtorsko oddajo Esada Babačića z naslovom Hotel Romantika. Pred pisanjem tega prispevka smo spremljali prve štiri oddaje in v vsaki izmed njih je voditelj gostil ljudi, ki jim je skupno to, da so se v Slovenijo priselili. Natančneje, dosedanji gosti oddaje so sem prišli iz Francije, Makedonije ter Bosne in Hercegovine. Esad se je z njimi pogovarjal o posebnostih okolja, iz katerega so prišli, in o tem, kako so se prilagodili na življenje v Sloveniji. Oddaja si očitno prizadeva predstaviti primere uspešne integracije posameznikov v slovensko družbo in pokriti manko pri predstavljanju kulturne pisanosti slovenske družbe v slovenskih javnih medijih, na kar opozarjajo tudi predstavniki Exyumaka.

Toda ali je oddaja, kakršna je Hotel Romantika, lahko odgovor na zahteve predstavnikov manjšinskih skupnosti po posebni oddaji na RTV Slovenija? Glede na to, da je bilo v oddaji doslej v pogovornem delu možno slišati izključno slovenski jezik, lahko rečemo, da v tem vidiku ne zadovolji pričakovanj obravnavanih skupnosti, saj ni namenjena ohranjanju in negovanju njihovih maternih jezikov. Jeziki tujerodnih gostov so bili v izbrani glasbi sicer prisotni, in v enem primeru tudi v recitirani poeziji, toda splošni vtis je, da jezikovno oddaja bolje pokaže, kako dobro se lahko priseljenci naučijo slovenščine, kot pa da bi predstavila pestrost maternih jezikov različnih prebivalcev Slovenije. Če govorimo o oddaji, ki ni namenjena izključno eni manjšinski etnični skupnosti in izključno enemu maternemu jeziku, potem je seveda slovenščina najbolj primerna kot lingua franca. Iz tega zornega kota je slovenščina v Hotelu Romantikapovsem razumljiva izbira.

Nadalje se lahko vprašamo, kdo je primarna ciljna publika oddaje Hotel Romantikaoz. v kolikšni meri so to lahko skupnosti, za katere se zavzemajo predstavniki Exyumaka. Glede na izključno uporabo slovenskega jezika, se zdi, da bo svojo ciljno publiko iskala in našla pri celotnem poslušalstvu Radia Slovenija, s tem tudi pri pripadnikih obravnavanih skupnosti. Toda ali bo uživala še posebno pozornost pri slednjih, ali jo bodo vzeli za svojo, četudi je v slovenščini? To se bo pokazalo skozi čas. Za zdaj lahko rečemo le, da se z izključno rabo slovenščine ne približuje zahtevam Koordinacije Exyumaka, ki možnost rabe maternega jezika v slovenskih javnih medijih vidi kot ključni element priznavanja obstoja in dostojanstva posameznih etničnih skupnosti in konec koncev tudi udejanjanja ustavne pravice do ohranjanja in negovanja maternega jezika.

Nato se lahko vprašamo, ali na Hotel Romantikalahko gledamo kot na oddajo, ki jo ustvarjajo pripadniki manjšin za pripadnike manjšin, kar je prav tako ena izmed zahtev Exyumaka? Voditelja Esada Babačića bi mnogi v Sloveniji že po imenu takoj uvrstili med pripadnike ene izmed manjšinskih skupnosti. Toda pri svojem vodenju ima do tujerodnih identitet nevtralen odnos oz. še več, pri pogovoru s svojim gostom priseljencem iz Bosne med drugim, na primer, ugotovi: »Leta dvaindevetdeset ste prišli v Slovenijo, pa vendar tako lepo govorite naš jezik« (poudarek je moj). Iz tega izhaja, da kot voditelj nastopa (le) s svojo slovensko kulturno in jezikovno identiteto. Seveda ima Esad vso pravico sebe doživljati in predstavljati kot Slovenca in tudi kot izključno Slovenca, a v slovenskem družbenem okolju ima tako opredeljevanje zelo specifične konotacije. Slovenstvo se namreč v naši državi še vedno primarno dojema kot ekskluzivna narojena etnokulturna in ne inkluzivna državljanska identiteta. Čeprav oddaja po svoje izziva ravno to ozko dojemanje slovenstva, bi bilo bolje, če bi voditelj to bolj eksplicitno artikuliral. Poslušalec, kot sem jaz (manjšinski kulturni aktivist), dobi vtis, da se Esad v oddaji oz. v vlogi receptorja oklepa svoje slovenske identitete in malo distancira od svoje lastne drugačnosti. Brez tega, da se Esad predstavi tudi kot Bosanec oz. kot nekaj drugega kot samo in zgolj Slovenec, oddaja težko zadovolji zahteve Exyumaka po oddaji za manjšince, ki jo ustvarjajo manjšinci.

A če integracijo jemljemo kot dvosmerni proces, v katerem se morata tako večina kot manjšina prilagajati ena drugi oz. se vsaj dobro spoznati, da bi lahko konstruktivno sobivali, potem lahko rečemo, da je Hotel Romantika zelo dobrodošel kot oddaja, ki senzibilizira in osvešča večinsko prebivalstvo o posebnostih njihovih priseljenih sosedov in o njihovih naporih za čim boljšo vključitev v družbo. Pri tem je zelo pomembno, da se predvaja na prvem programu nacionalnega radia, ki pokriva celotno Slovenijo in tako seže tudi na tista območja, kjer ni tako izrazite večkulturnosti in večjezičnosti kot v Ljubljani in drugih večjih mestih. V tem pogledu Hotel Romantika zelo dobro osvešča širšo slovensko populacijo o kulturni pestrosti družbe, v kateri pravzaprav živi. Seveda je oddaja lahko zanimiva tudi poslušalcem s priseljenskim ozadjem, toda njeno dodano vrednost gre iskati predvsem v tem, kaj nudi poslušalcem iz vrst večinskega prebivalstva.

Ocenimo lahko, da se oddaja po vsebini – tako z glasbeno opremo in z izborom tem za pogovor z gosti – približuje tistemu, kar bi si predstavniki Exyumaka želeli, a celotnega želenega paketa seveda ne ponudi. V osnovi je namenjena predstavljanju individualnih zgodb in gostje povečini tudi sami izbirajo glasbo po svojem okusu. Njen koncept je zastavljen tako, da voditelj Esad Babačić nastopa kot receptor, gost pa se najde v vlogi ravno prispelega iskalca prenočišča. Ti pomožni vlogi nudita dober okvir za lepo zaokroženo predstavitev gosta in kulture, iz katere prihaja oz. izvira.

Toda prav odločitev za individualne zgodbe očitno ne predvideva predstavljanja perečih kolektivnih vprašanj manjšinskih skupnosti v Sloveniji, razen tedaj, ko se ta zrcalijo v izkušnjah gostov. A za zdaj v Hotel Romantika prihajajo samo tisti, ki so se v Sloveniji dobro znašli, se dobro prilagodili na tukajšnje življenje in imajo zdaj čas in željo za pogovor o romantičnih spominih na svojo matično domovino, za pojasnjevanje stereotipov o pripadnikih svoje skupnosti in za deljenje receptov za tipične jedi iz svoje domovine. Vse našteto zopet nakazuje, da je oddaja bolj namenjena širšemu slovenskemu občinstvu kot pa pripadnikom v članku obravnavanih skupnosti. Vsekakor bo zanimivo videti, kdaj, če sploh, bo v Hotel Romantika vstopil tudi kakšen gost, ki se je malo slabše znašel v Sloveniji in se tudi slovenščine še ni dobro naučil.

Lahko rečemo, da ima oddaja Hotel Romantika vsekakor svojo vrednost in velik potencial za pozitivne učinke, zlasti če pogledamo skozi oči večinskega prebivalstva. Iz perspektive obravnavanih manjšinskih skupnosti pa lahko sklenemo, da je sicer zelo zanimiva, a ni ustrezen odgovor na njihove posebne potrebe. Za konec naj znova opozorimo, da je televizijski medij pri pripadnikih obravnavanih skupnosti, tako kot tudi nasploh pri širšem prebivalstvu, najbolj popularen. Zato mislimo, da bi bilo primerneje v uvodu zapisane zahteve po medijski prisotnosti albanske, bošnjaške, črnogorske, hrvaške, makedonske in srbske skupnosti uresničiti v obliki tedenske večjezične oddaje Televizije Slovenija.

Več gledljivih oddaj, s še precej prostora tako za vsebinske kot tehnične in grafične izboljšave – tako bi lahko strnili oceno programske ponudbe javne televizije, ki ji je vlada Boruta Pahorja med zadnjimi izdihljaji dovolila zvišanje naročnine. Ta bo od 1. januarja 2012 znašala 12,75 evra. Res pa je tudi, da je lobistom uspelo »prepričati« poslance tako rekoč že razpuščenega parlamenta, da prižgejo zeleno luč zakonu o avdiovizualnih medijskih storitvah. Ta bo omejil čas oglaševanja v najbolj gledanih terminih nacionalne televizije. Omejitev bo negativno vplivala na načrtovane spremembe. Izpeljanih sprememb sicer ni bilo malo, čeprav so jih gledalci in strokovna javnost pričakovali še več. Pričakovali s(m)o tudi, da bodo stekle veliko hitreje, kot so (vsaj do zdaj) nastajale. Slaba novica – vsaj tako kaže ob zaključku redakcije Medijske preže sredi novembra –, da bomo na novo grafično podobo informativnega programa morali počakati do novega leta, če se spet kaj zavleče, pa celo še dlje. Kot je neuradno slišati, naj bi bil razlog preprosto dejstvo, da grafično prenovo snujejo domači, torej RTV-jevski kadri, ki tradicionalno potrebujejo veliko časa, saj so za dodatno delo plačani le zenakimiplačami. Za primerjavo: zunanji profesionalci, ki jih TV Slovenija običajno angažira za posamezne projekte, kot so,na primer,volitve, znajo zelo hitro osvežiti studie, špice in vse, kar je potrebno. Seveda za ustrezno plačilo.

Poglejmo torej jesenske spremembe: dolgoletna odlična dopisnica iz Rusije in ZDA je prevzela voditeljsko krmilo televizijskega dnevnika; Slovenska kronika se je iz popoldanskega preselila v bolj atraktiven termin ob 19.30. Prvi dan predvajanja po novem se je gledalcem najbrž zavrtelo v glavah od vrtenja oblačkov na njihovi špici, zato so ustvarjalci pohiteli in že naslednji dan dopisnike preselili v studio in jim »nadeli« grafiko TV-dnevnika. Vsebinsko dopisniki vlagajo dodaten trud, zaslediti je tudi večjo ustvarjalno energijo in željo, da se lokalna – do zdaj nekliko medijsko zanemarjena pokrajina – bolj osvetli in približa gledalcem, kot je to bilo pred tem.

Še največjo spremembo so doživela Poročila ob 13. uri, ki so od 30. septembra postala Prvi dnevnik. Slednji s pregledom aktualnih novic postreže tudi s tematskimi sklopi, ki se vsak dan spreminjajo: prvi koraki so namenjeni nasvetom za starše; Srebrni namig starostnikom, Zeleni odtis gledalcem, ki jih zanimajo okljevarstvene teme, Zorane ledine kmetovacem, Nove priložnosti pa iskalcem zaposlitve. V Prvem dnevniku vidimo vklope v živo, pogovore s strokovnimi oziroma pristojnimi govorci v studiu ali na terenu ter odpiranje tem, s katerimi se mora javna televizija pri svojem poslanstvu ukvarjati. To je –pravilno – postal del vsakodnevne ponudbe. Prvi dnevnik je v glavnem svež, dinamičen in prisoten tam, kjer se dogaja, vključno s pomembnimi dogodki v tujini, od koder se oglašajo dopisniki TV Slovenija. V pozitivnem smislu izstopajo posamezne oddaje, ki so delno namenjene nasvetom, delno pa naslavljajo odprta vprašanja trenutnega družbenega razvoja. So pa še vedno prisotna nihanja, večkrat tudi monotonost – kar je najbrž odvisno od uredniških/novinarskih (ne)preferenc do posameznih tem ali kratko maloneposrečenih sogovornikov, ki gledajo v tla ali levo in desno, govorijo nerazločno ali predolgo, voditelji pa jim servirajo vnaprej dogovorjena vprašanja, ne da bi posegali v njihove dolgovezne odgovore.

Septembra in v začetku oktobra smo opazovali ponudbo treh programov TV Slovenija, prav tako smo pokukali čez Kolpo in preverili, česa se je domislila hrvaška RTV (HRT); pogled čez Savo in Donavo s pomočjo satelitskega programa Radiotelevizije Srbija (RTS) pa je pokazal zelo pestro ponudbo tudi na vzhodu. Če odmislimo dejstvo, da si je Dobro jutro – jutranji program TV Slovenija – sploh lahko privoščil dvomesečni poletni premor, je bila njegova vrnitev s prvim šolskim dnem naznanilo, da je počitnic konec inda gre zdaj zares. Ustvarjalci so si očitno nabrali zadosti moči in zelo pogumno in argumentirano odprli nekaj aktualnih in žgočih tem, kot je, na primer, položaj istospolnih družin. V oddaji 27. septembra je bil, denimo, prikazan primer istospolnega očeta, ki je živel v »tradicionalni« družini, a je razkril svojo istospolno usmerjenost soprogi in otrokom. Odlično je bilo, da sta v studiu kot gosta zadevo komentirala strokovnjaka, malo slabše pa je bilo, da se je občinstvo na »mini-referendumu« po telefonu izrekalo o tem, kaj naj oče stori. Škoda je tudi, da se je omenjeni blok začel šele ob 9.20, ko ga najbrž ni moglo videti občinstvo, ki je moralo v službo priti do 9. ure. Večji učinek bi bil, če bi temo predstavili pred 8. uro. Namesto da se program začne ob 7. in traja do 10. ure, bi bilo smotrno razmisliti, da bi se začenjal že ob 6. uri. Takrat se namreč začne »prebujanje« občinstva, ki potrebuje servisne in druge uporabne informacije in nasvete, ki so značilni prav za jutranje programe. Takšno organizacijo jutranjega programa je zaslediti na srbski nacionalki, ki je eden njenih najbolj gledanih programov. To ne preseneča, saj je program mešanica najrazličnejših informativnih in zabavnih zvrsti. Zaslediti je novice, reportaže, nasvete, objave fotografij gledalcev, odgovore na vprašanja gledalcev, ki imajo najrazličnejše težave z institucijami (nekakšen »Valovski« Kje pa vas čevelj žulji v TV-obliki). Že ob 8. uri predvajajo skoraj 30-minutni Jutranji dnevnik, ki vedno predstavi aktualnega gosta inaktualno temo. Kot izvirno idejo lahko pohvalimo tudi trikratni nekajminutni vklop priljubljenega radijskega voditeljskega para iz studia Radio Beograd, ki na humoren in sproščen način komentira trenutnodogajanje, pisanje tiska ali napoveduje zanimive dogodke. V jutranjem TV-programu RTS večkrat gostujejo domači ali tuji športniki, pevci, igralci, režiserji in ljudje iz sveta zabave, ki po svoje prispevajo k dvigu gledanosti. Niti glasbeni vložki v živo niso redki. Glasbe se ne bojijo niti v jutranjem programu HRT, ki se lahko pohvali tudi s predstavitvijo mojstrske joge v studiu, pogosto pa v širšem krogu strokovnjakov, poznavalcev in bolnikov odpira zdravstvene in z njimi povezane družbene teme (družbene mreže, podpora, stigmatizacija itn).

To, roko na srce, zadnje čase počne tudi jutranji program TV Slovenija, a je zaslediti tendenco, da se za vsako področje dogovorijo z enim priznanim zdravnikom ali strokovnjakom, ki potem postane redni gost, vsebine pa predvidljive in posledično tudi monotone. Moteča je tudi praksa, pa ne samo v jutranjem programu, da se razprave v studiu opravljajo oziroma snemajo stoje. Gledalci tako spremljamo prestavljanje sogovornikov in voditeljev z ene na drugo nogo. Stanje namesto sedenja prepogosto vidimo tudi, ko to ni potrebno oziroma je odvečno, še posebej, če pogovor traja več kot pol ure in ne gre za tipična soočenja, kot so, na primer,predvolilna. Dinamiko v oddajah Dobro jutro poleg dobrih gostov popestrijo tudi telefonski klici gledalcev, ki znajo še kako artikulirati svoja mnenja, komentarje in vprašanja. Škoda, da se jim priložnost ne ponudi večkrat oziroma tudi v drugih oddajah. Poleg vidnega splošnega izboljšanja pa smo opazili tudi neposrečen pogovor z zapornikom s Povšetove (26. septembra), ki ga je voditeljica med sprehodom ob vrtu zožila le na njegovo skrb o rožah in zelenjavi znotraj zidov zapora. Večkrat je zaslediti tudi otroški način vodenja, ki ga je zaznati pri nekaterih voditeljih jutranjega programa. Težko je razumeti,zakaj ne znajo biti sproščeni, ne da bi hkratipogovor vodili na ravnipetletnikov. Ne moremo se upreti tudi vtisu provincialnosti, ki izhaja iz dejstva, da kakšnega tujega sogovornika ni na spregled. Vsak dan obišče Slovenijo ogromno zanimivih ljudi iz tujine, od kulturnih ustvarjalcev ali športnikov, najrazličnejših strokovnjakov ali zvezdnikov – nobenega še nismo videli v studiu ob simultanemu prevodu. Tuje kuhinje in tuji kuhinjski mojstri so zanimiv vložek, ampak še zdaleč dovoljza javno televizijo. Da še vedno živega astrološkega kotička sploh ne omenjamo. Za tolažbo: vsaj ni več videti voditeljic, ki nastopajo v reklamnih oglasih.

Po poročilih ob 15. uri se gledanje TV Slovenija preneha, saj je to čas, ko se v glavnem ponavljajo domače nadaljevanke. Podobne rešitve – ponovitve – je opaziti tudi na HRT (s to razliko, da Zagreb vrti tuje nadaljevanke). Okrog 16.30 pa se na HRT začne odlična enourna Hrvaška v živo, ki prinaša tematske prispevke, na podlagi katerih potekajo poglobljeni pogovori v studiu. Srbi ob 17. uri predvajajo Dnevnik RTV Vojvodina, okrog 17.30 pa se začne ena najbolj gledanih oddaj RTS – Beograjska kronika, ki je nikoli ne gledajo samo prebivalci prestolnice, temveč vsi, ki si želijospoznatinovosti z najrazličnejših področij družbenega življenja. Sledi ji odlična magazinska oddaja Oko Magazin, ki ali predvaja do pet tematskih prispevkov o različnih fenomenih (od politike prek gospodarstva do fenomenov sodobnega življenja) ali pa v studiu gosti sogovornike na aktualne teme. HRT po novem ob 18. uri na drugem programu predvaja Panoramo županij, kjer predvsem s pomočjo regionalnih dopisnikov predstavljajo problematiko različnih lokalnih okolij.

Odličen zgled je tudi 50-minutni pogovorni šov Danijele Trbović Osmi kat (prvi program HRT ob 17.40). Poteka v studiu, pred občinstvom, gostje pa so javne osebnosti ali posamezniki, ki spregovorijo o lastnih bodisi pozitivnih ali bolečih življenjskih izkušnjah (izguba bližnjih v prometnih nesrečah, invalidnost, življenje brez staršev, neplodnost, družine z več otroci, enostarševske družine, zvezdnice kot ženske in matere...). To je zelo posrečena mešanica zabavnih in informativnih vsebin, ki pritegnejo občinstvo pred male zaslone, preden se začnejo poročila. Ko se ta proti večeru zvrstijo, jim na TV Slovenija sledijo večinoma informativne, »državljansko angažirane« vsebine – med njimi je tudi nova prodorna oddaja Odkrito, ki daje priložnost mlajšim in tudi že izkušenim novinarjem, da pokažejo, kar zmorejo zunajobičajnih nekaj minut, namenjenih poročanju. Manjše število gostov omogoča tudi argumentiran pogovor, še posebej za tiste gledalce, ki jih morda Pogledi Slovenije, kljub vsej svoji izvirnosti in kritičnosti, motijo – prav zaradi večjega števila gostov, ki se ob pomanjkanju časa pogosto med sabo »borijo« za besedo ali pa molče poslušajo »kreganje« sodelojočih.

»Počitek« od informativnih vsebin so sredini filmski večeri in petek, rezerviran za razvedrilni Na zdravje. Težko razumemo, da po tovrstni oddaji odgovorni potem ob 21.25 zavrtijo dokumentarno serijo Domače obrti na Slovenskem, ki najbrž odvrne tudi zadnjega spremljevalca prvega programa na petkov večer, ki res ni primeren za izobraževanje!

K sreči je tu drugi program, kjer je precej odličnih dokumentarcev in spodobnih tujih nadaljevank. Tako je bilo konec septembra na drugem sporedu zanimivo spremljati (sicer že ob 20.uri?!) dokumentarec o prostitutkah v dveh delih, sledila mu je nadaljevanka Oglaševalci in film. Opazen je bil tudi dokumentarec o spornem financiranju nemških krščanskih demokratov iz denarja, ki so ga nacisti odvzeli Judom med drugo svetovno vojno... Če ste se kasneje vrnili na prvi spored, ste lahko spremljali odlični Polnočni klub: čeprav je bil namenjen raku, je izzvenel optimistično in spodbudno za vse, ki jih je pritegnila odlična voditeljica Danica Lorenčič s svojimi skrbno izbranimi gosti.

Ker ima TV Slovenija tri programe, ne gre spregledati najmlajšega – tretjega, parlamentarnega, ki je – kljub občasnim spodrsljajem – vse boljši. Ker je tudi valilnica mladih kadrov (pri posameznih voditeljih je še opaziti tremo), ti prinašajo svež veter, predvsem pa dinamiko, ki jo je moč zaslediti v naboru novih, manj znanih in bolj prodornih gostov. Slednji dejansko s pomočjo voditeljev vodijo dialog, ne pa podajajo besede od enega do drugega. Trojka je tudi bolj okretna, hitreje se pogovorne oddaje – na primerob petkih zvečer –odzivajo na aktualna dogajanja iz preteklega tedna itn.

Vtis je, da poskuša javna televizija res (p)ostati javna in torej mikavna za vse strukture gledalcev; in da znova poskuša ustvarjati navade gledalcev. Ti po dolgem času spet lahko vsaj približno vedo, kakšen spored lahko pričakujejo, če je ponedeljek ali četrtek. Presenečenja (da na odlično vsebino naletiš zgolj po naključju) so seveda še vedno možna. Zato bi snovalci programov morda lahko razmislili tudi o izboljšanju napovednikov, ki so zdaj preveč splošni – namesto, na primer, v torek zvečer bi lahko gledalcu sporočili tudi točno uro začetka kakšne oddaje. Težko je razumljivo tudi, da napovednikov vsebin tretjega programa na prvem in drugem programu sploh ni.

Prestrukturiranje mastodonta, kot je RTV Slovenija, očitno terja veliko premišljenosti, časa, energije in vztrajnosti. Ta hip se zdi, da so snovalci sprememb na pravi poti, upajmo le, da gledalcem medtem ne bo zmanjkalo potrpljenja. Kot je znano, konkurenca ne sedi križem rok: jeseni je ponudila šest tematskih programov proti plačilu 11,99 evra (malo manj, kot bo znašala naročnina za RTV); ne gre spregledati niti dejstva, da že nekaj časa krepi tudi informativno ponudbo v obliki poročil ob 13. uri, 17. uri in po novem tudi točno ob 22. uri, ko se na nacionaki začenjajo do zdaj paradni Odmevi.

Lastnikom oziroma lobistom komercialnih televizij pa je uspel »veliki met«– na predlog slovenske ljudske stranke je parlament za dve minuti zmanjšal čas, namenjen trženju javne televizije. Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah zmanjšuje oglaševanje iz 12 na 10 minut v okviru posamezne ure; med 18. in 23. uro pa iz 9 na 7 minut. To zna biti realna ovira za ustvarjalce nacionalke, a je hkrati lahko spodbuda, naj svoje ustvarjalne moči usmerijo k domiselnim vsebinam in kreativnim televizijskim formam. Medijska realnost v Sloveniji je namreč takšna,da si zdaj še edino na javni RTV lahko »privoščijo« ustvarjati vsebine, ki jih drugi, zasebni mediji v komercialni tekmi ukinjajo z izgovorom, da naj določene specifične vsebine (kot sta, na primer, zunanja politika ali dogajanje v Evropski uniji in podobno) ne zanimajo velikega števila bralcev, poslušalcev ali gledalcev. Prav dobra kombinacija programov za širši krog gledalcev in tistih, namenjenih specifičnim skupinam (toda narejenih tako, da so gledljive tudi zunaj tega ožjega kroga), utegne biti pravi način, s pomočjo katerega se lahko nacionalka bolj uspešno upre komercialni konkurenci in uspešno opravi svoje poslanstvo.