Spominjam se časopisov, kako so umirali kot veliki molji. Nihče ji ni želel nazaj. Nihče jih ni pogrešal.
-- Ray Bradbury, Fahrenheit 451, napisano leta 1953

Oblikovanje javne politike na področju množičnih medijev je v mnogočem povezano predvsem z vprašanjem zagotavljanja javnega interesa. Množični mediji so eden ključnih podsistemov vsake družbe, ki s svojim delovanjem spodbujajo (ali pa zapirajo) delovanje tudi ostalih podsistemov in s tem pospešujejo ali zavirajo demokratizacijo celotne družbe.

Znotraj množičnih medijev posebno vlogo, kljub mnogim drugim ponudnikom medijskih vsebin, igrajo tiskani mediji, posebej časopisi. Za to je več razlogov. Zgodovinsko gledano so zelo dolgo vzpostavljali novičarsko agendo in imajo boljši sloves pri pokrivanju javnih in političnih zadev kot drugi mediji.[2]

Prav časopisi namreč v svojem temelju opravljajo informativno funkcijo, nato interpretativno funkcijo in šele temu sledi zabavna in ostale funkcije. V nasprotju z njimi večina elektronskih medijev temelji predvsem na zabavni funkciji: na predvajanju igranega programa, torej filmov, nadaljevank, nanizank, nato resničnostnih šovov, športa in podobnih vsebin.

Tudi zato so časopisi še vedno vrh medijske informacijske piramide. Po oceni Jonesa (2008: 4) ustvarijo med 85 in 95 odstotkov vseh objavljenih informacij in zgodb. Mnogi drugi ponudniki medijskih vsebin te informacije nato reproducirajo, včasih nadgradijo in seveda v določenem deležu tudi dodajo povsem svoje informacije. Vendar vseeno prispevajo bistveno manjši delež izvirnih novinarskih vsebin kakor časopisi.

Zaradi tega časopisi predstavljajo ključno panogo, ki odločujoče vpliva na celotno informacijsko verigo. Radijske postaje nato pogosto reproducirajo njihove vsebine in jih prebirajo v eter, podobno velja za televizijske postaje (pri vseh pa je produkcija manjša kot pri časopisih; več o tem: Starr, 2009), najbolj pa je ta odvisnost od časopisov prisotna pri novih medijskih ponudnikih, kot so spletne strani in brskalniki: ti le redkokdaj sami ustvarjajo vsebine in informacije oz. prispevke (po nekaterih raziskavah blogi v ZDA prispevajo le 4 odstotke izvirnih novinarskih vsebin; Brook, 2009). Namesto na produkciji (kot časopisi) temeljijo na reprodukciji in re-pakiranju.

To velja tudi za tiste spletne strani oz. medije, ki naj bi novinarske vsebine tudi ustvarjali. Navsezadnje je to razvidno iz obsega zaposlenih v tiskanih medijih na eni strani in spletnih na drugi. V ZDA osrednji kakovostni časnik New York Times po nizu odpuščanj še vedno ohranja 1200 redakcijskih zaposlenih. Washington Post in Los Angeles Times ohranjata med 800 in 900 zaposlenih članov redakcij. Na drugi strani jih eden največjih ameriških spletnih medijev Huffington Post zaposluje le približno 25. Osrednji časopis tako zaposluje približno 50-krat več novinarjev, redaktorjev in urednikov kakor eden osrednjih spletnih medijev. Podobno velja v Sloveniji, kjer nobena samostojna spletna stran oz. spletni medij ne ustvarja niti približno podobnega obsega informativnih vsebin kakor časopisi, enako pa velja tudi za obseg produkcije in zaposlenih.

Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) v svojem poročilu o stanju časopisov iz junija 2010 opozarja na tovrstne pomanjkljivosti spletnih medijev in ključno vlogo tiskanih medijev: »Z zmanjšanjem števila urednikov in drugega osebja pri tradicionalnih časopisih (ki izhajajo iz izzivov, s katerimi se sooča panoga), se pojavlja glavno vprašanje: ali so spletne novice prav tako raznolike in ali ponujajo visoko kakovostne informacije, vredne zaupanja, kakor pri tradicionalnih časopisih?« (OECD, 2010) V istem poročilu OECD opozarja tudi: »Če upoštevamo osrednjo vlogo nepristranskih novic za demokratične družbe, je razvoj novic, njihov nastanek in distribucija stvar javnega interesa.« (prav tam)

Hkrati je treba opozoriti, da prav časopisi pogosto ustvarjajo in ohranjajo vsebine in informativno produkcijo, ki s finančnega vidika za zasebno podjetje ni najbolj ekonomsko smiselna oziroma dobičkonosna; takšne so zunanjepolitične dopisniške mreže, kultura in drugi vsebinski sklopi, ki so običajno zelo dragi (kot primer navedimo, da samo dopisništvo New York Timesa v Bagdadu to časopisno družbo na leto stane tri milijone dolarjev; Alterman, 2009: 56) in ki zato niso najbolj ekonomsko učinkoviti, pogosto ne dosegajo najvišjih branosti, a časopisi vseeno vztrajajo pri njihovi produkciji (v nasprotju z večino komercialnih radijskih in televizijskih postaj ter spletnih medijev), lahko bi rekli prav zaradi izhajanja iz določene tradicije zadovoljevanja javnega interesa.

Zaradi tega in zaradi prej navedene ključne vloge časopisov pri ustvarjanju informativnih vsebin bi, kljub množici medijskih ponudnikov, kriza časopisov in časopisnega novinarstva povzročila krizo celotne produkcije novinarskih vsebin in s tem tudi krizo pomembnega družbenega podsistema, ki bi se odsevala na stanje celotne družbe in negativne pojave pri transparentnosti in demokratičnosti družbe. Currah v raziskavi Oxford University in Reuters Institute for the Journalism govori o »demokratičnem deficitu«, do katerega lahko pride, če bi časopisi propadli v kateremkoli okolju, lokalnem, regionalnem ali nacionalnem (2009).

Do podobnega sklepa je prišel ameriški medijski preučevalec in profesor Paul Starr, ki je svoj članek v reviji New Republic z naslovom The End Of The Press podnaslovil »Democracy Loses Its Best Friend«.

Raziskave kažejo na kritično pomembnost dnevnih časopisov denimo pri preverjanju korupcije (posebej vladne) in pri vzpodbujanju državljanske aktivnosti v politiki. Med svobodo tiska in nižjo stopnjo korupcij v večjem številu držav obstaja močna pozitivna korelacija, kot kažejo različne raziskave.[3] Raziskave so tudi pokazale, da so se v preteklosti še tako majhni časopisi izkazali za odločilne pri vzpostavljanju političnega tekmovanja in transparentnosti (bistveno bolj kot televizija, radio, blogi itd.)[4]

Umeščenost časopisov v sam vrh informacijske verige oziroma piramide – ki je ključna za dobro stanje in demokratizacijo ter transparentnost vsake družbe – ter pomanjkanje ustreznih, zadostnih in kakovostnih alternativnih virov novinarske produkcije (in ne zgolj reprodukcije) zato kaže na jasen javni interes, ki ga s svojo informativno in interpretativno funkcijo in vlogo izpolnjujejo časopisi. Tudi zato je – in mora biti – cilj vsake demokratične družbe, da omogoči ustrezne sistemske pogoje za dobro delovanje in razvoj časopisov kot panoge.

V začetku 21. stoletja se je časopisna panoga znašla sredi globoke krize in ta kriza se do leta 2010 samo še poglablja.[5] Pri tem je potrebno opozoriti na nekaj ključnih dimenzij te krize.

Kriza časopisne panoge ni trenutna in ni zgolj slovenska.

Kriza časopisne panoge tudi ni posledica zgolj napačnih odločitev lastnikov ali menedžerjev ali urednikov slovenskih časopisov, temveč je globalen pojav, prisoten v praktično vseh državah EU in OECD.

Kriza časopisov ni rezultat gospodarske krize in recesije, ki se je pojavila leta 2008, temveč je prisotna vsaj zadnji dve desetletji, splošna gospodarska recesija pa je položaj le še poslabšala.

Zato položaj časopisov in kriza časopisne panoge ni enak položaju drugih panog, ki jih je prizadela recesija. Gre za sistemsko težavo, v kateri je panoga že več desetletij. Če so bili v preteklosti negativni trendi relativno počasni in še obvladljivi ter tudi zato ni bilo večjih, recimo državnih odzivov za reševanje panoge, pa je gospodarska recesija časopisno panogo pripeljala marsikje do roba propada (in marsikateri časopis tudi do propada).

Prav zato je nujno potrebna sistemska reakcija ne samo založnikov, temveč tudi države. Pri tem ne gre samo za reševanje še ene gospodarske panoge, ki se je znašla v krizi, temveč gre, kot smo omenili v prejšnjem delu, za panogo, ki ima za družbo močan javni interes in katere preživetje je ključno za izvajanje tega javnega interesa.

Preden preidemo na možne sistemske odzive in načine reševanja oziroma pomoči časopisni panogi, navedimo nekatere ključne podatke, ki kažejo na globino, intenzivnost in globalno dimenzijo te krize. Podatki so zbrani iz različnih podatkov različnih nacionalnih raziskav države EU in OECD, raziskav OECD in OSCE, WAN, IFRA, PriceWaterhouseCooper in Boston Consulting Group, University of Oxford – Reuters Institute for Study of Journalism in drugih.[6]

Kriza časopisov se kaže na več ravneh. Kaže se v upadu branosti, upadu naklad, upadu oglaševalskih prihodkov, upadu prometa in upadu števila zaposlenih. Če na tem mestu pogledamo zgolj upad branosti in naklad, ugotovimo, da se od tridesetih držav članic OECD s padcem branosti in naklad dnevnega tiska sooča enaindvajset držav.

Upad naklad in trga: rast svetovnega časopisnega trga je postopno zastajala od leta 2004 do skoraj popolne ničle v letu 2007 in ima negativno rast od leta 2008 dalje. Rast svetovnega časopisnega trga je počasi padala od leta 2004 (ko je zabeležena 3,6-odstotna rast glede na prejšnje leto) do popolne ničle leta 2007 in negativne rasti so v letu 2008 (-5 odstotkov) (PwC, 2009). Skupna povprečna naklada plačljivih časnikov je v letih 2000 do 2008 je v državah OECD povprečno padla za 2,7 %. V letu 2009 naj bi se evropski časopisni trg zmanjšal še za nadaljnjih 8,8 % (PwC, 2009). Islandija je na prvem mestu pri padanju naklade, saj je od leta 2001 izgubila 40 %, sledijo ji Danska (-27 %), Avstralija, Velika Britanija, Madžarska (vse -24 %), Nizozemska (-22 %), Švica (-21 %), Kanada (-20 %) in Nemčija (-19 %).

Upad števila časopisov: v vrsti državah je bil upad opazen ali celo najbolj opazen že pred samo gospodarsko krizo, recimo v obdobju med letoma 2002 in 2008. Primer so Slovaška (-69 %), Nizozemska (-17 %), Švica (-16 %), Nova Zelandija (-15 %), in Norveška (-10 %). V Veliki Britaniji je po podatkih regulatorja Ofcom samo v letu 2008 propadlo 60 časopisov, od tega 50 brezplačnikov in 10 plačljivih. Do leta 2014 naj bi po analizah Enders Analysis propadla polovica od 1300 britanskih lokalnih in regionalnih časopisov (Brook, 2009) Hkrati so prihodki od oglaševanja v tisku v letu 2009 padli za 26 %, kar je največ v Evropi.

ZDA so glede na ekonomsko krizo, izgube delovnih mest itd. v enem od najslabših položajev: prihodki so padli za 14,6 % v letu 2008 in 18 % v letu 2009; naklada je v zadnjih letih padla za 23 %; oglaševanje: najhujši udarec je bil zanje 28,3-odsotni padec oglaševanja v prvih treh mesecih leta 2009; bankrot in razvrednotenje: veliko časopisov je bankrotiralo (od leta 2007 je prenehalo izhajati 11 od petdesetih največjih časopisov), ostali so izgubili tudi do tri četrtine svoje vrednosti na trgu. Že do oktobra 2008 je vrednost delnic Washington Post Company padla za 63 odstotkov, New York Times Company za 58 in Gannett Company, največja veriga časopisov v ZDA, za 80 odstotkov (Jones, 2009: 153).

V zadnjih letih, posebej v obdobju od leta 2008, torej od uradnega začetka recesije, je po preteklemu (dejanskemu ali navideznemu) umiku države in državne regulacije s področja tiska in časopisov prisoten nasproten proces, to je proces sistemske državne vpletenosti v zagotavljanje pomoči časopisom. Jasno je namreč postalo – tako kot na preostalem gospodarskem in finančnem področju –, da je politika liberalizacije in prevelike deregulacije pripeljala do vrste težav, med drugim naj bi bila med glavnimi krivci za sam propad finančnih trgov in recesijo. Na področju tiska in časopisov je to spoznanje dodatno okrepljeno s spoznanjem, da so dolgoročni trendi padca naklad, branosti in oglaševalskih prihodkov pripeljali do točke preloma, kjer dejansko lahko pride do propada celotne časopisne panoge. Ključen pa je sistemski nediskriminatoren pristop, v nasprotju z mnogimi diskriminatornimi ukrepi v preteklosti (tudi v Sloveniji).

Že novembra 2008 se je zbralo 50 predsednikov uprav različnih časopisov v organizaciji American Press Instituta na srečanju »Summit on Saving an Industry in Crisis«. Prišli so do sklepa, da je ameriška časopisna panoga v globoki krizi, za katero so značilne vse faze krize in soočanja z njo: »Zaslepljenost oz. ignoranca; zanikanje; nato napačna dejanja v upanju na hitro ureditev in popravljanje razmer, kot so odpuščanje novinarjev, ki so glavni ustvarjalci edinega izdelka, ki bo potencialno rešil njihovo industrijo. Sledi popolna kriza in zadnji korak je razpad.« (Jones 2009: 202)

Da bi preprečili razpad, so poleg potez in poskusov same časopisne panoge potrebni širši, sistemski ukrepi. V državah članicah EU in OECD so glavne teme in dileme, ki se pojavljajo ob krizi časopisov in ob razmislekih o potrebnih ukrepih, naslednji:

• razprave, kako ohraniti kakovost neodvisnih novic v drugačnem kontekstu;
• napredek in spremembe v smeri obstoječih državnih zakonov (recimo večja podpora lokalnemu novinarstvu itd.) in dodatek spletnim ponudniku novic;
• vzpostaviti pravila in postaviti temelje za modernizacijo časopisnih organizacij, vključno z medijskimi izkušnjami in novimi tehnologijami;
• spremeniti finančni (ekonomski) status nekaterih časopisnih hiš (iz profitnih v neprofitne, ali dobrodelne);
• sprostitev nekaterih omejitev, ki bi lahko pozitivno vplivale na položaj časopisnih hiš (zmanjšanje davkov, sprostitev omejitev koncentracije, navzkrižne koncentracije itd.);
• vloga javne radiotelevizije in njihov vpliv na komercialne ponudnike novic;
• posebna tema so ponudniki novic na internetu, njihov status, vloga, kodeks in izzivi, ki se tičejo internetnih zakonov;

Časopisna združenja se v državah EU in OECD odzivajo različno, v določenih točkah pa so si enotna. Nekatere od teh točk so:

• pozivi za preprečevanje prepovedi svobodnega izražanja, neodvisnost od vladnih interesov in povečani obseg informacij za novinarje;
• pozivi za zmanjšanje DDV ali ničelni DDV, manjši poštni stroški ali davki;
• pozivi za sprostitev pravil konkurenčnosti, kakor so na primer omejevanje ali možnost medija kot privatne lastnine;
• podpiranje poštene konkurence v spletnem okolju med časopisnimi založniki in ostalimi igralci;
• pozivi za boljšo zaščito intelektualne lastnine novičarskih organizacij, tudi povečevanje kritičnosti spletnih medijev in naloga, da medije zavarujejo tudi na tehničen način.

Eden temeljnih sistemskih ukrepov za pomoč časopisom je posebna stopnja davka na dodano vrednost. Iz spodnjega seznama je jasno, da se je že v preteklosti veliko držav odločilo za ničelno stopnjo DDV, skoraj vse preostale države pa so za tisk sprejele vsaj zmanjšano stopnjo DDV. Pri tem ne gre za manjša znižanja stopnje DDV, temveč izredno močna znižanja: v Franciji je tako stopnja DDV za tisk znižana s splošne 19,6 odstotka na zgolj 2,1 odstotka. Gotovo pa je ekonomsko in sistemsko gledano najbolj enostaven in pregleden način znižanje DDV na ničelno stopnjo.

Zmanjšano stopnjo DDV za tisk imajo Avstrija, Češka, Francija, Nemčija, Madžarska, Italija, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Španija, Švedska, Švica in Turčija.

Ničelno stopnjo DDV imajo Belgija, Danska, Finska, Koreja, Luksemburg, Mehika, Norveška in Velika Britanija.[7]

Vrsta posameznih držav članic Evropske unije in OECD se je odločila za dodatne ukrepe in oblike pomoči. Navajamo zgolj nekatere:

Avstrijska vlada namerava modernizirati časopisne hiše, še posebno pri uvajanju mladih novinarjev ter izobraževanja starejših novinarjev za digitalne medije. Belgija je sprejela zakon, ki zahteva, da morajo vladne institucije in državna podjetja velik delež ali cel oglaševalski proračun nameniti oglaševanju tiskanih medijih, kot posredna pomoč tisku. Francija vloži 1 do 1,5 milijarde evrov na leto za nacionalne časopise, v to je všteta 700-milijonska podpora v obliki nižjih davkov itd. To je največja podpora države v OECD-ju. V Franciji je imajo časopisi sicer znižano stopnjo DDV – ta je z 19,6 % znižan na 2,1 %. Vlada je hkrati dala časopisni industriji 600 milijonov evrov pomoči.

Nemški založniki so sklicali sestanek, pri katerem so pozvali po uvedbi novih zakonov, ki bi dovoljevali večje koncentracije ocen, ukinitev DDV v tiskanih medijih in posebne mere za zaščito njihove spletne vsebine. Španska vlada je predlagala 60 milijonov nizkoobrestnih posojil za potrebe tiskanja, načrtujejo manjše davke, postaviti nameravajo novinarsko središče in pomagati pri reklamiranju časopisov.

V Veliki Britaniji je že prejšnja, laburistična vlada je marca 2009 predlagala različna partnerstva, ki bi pomagala medijem preživeti krizo, med drugim tudi povezovanja časopisov in lokalnih oziroma regionalnih oblasti ter načinov financiranja prek teh. To bi bil v Veliki Britaniji prvi primer neposredne dodatne pomoči za tiskane medijev v vsej njeni zgodovini, saj je Britanija gledala na državne pomoči kot neprimerne oblike, ki omogočajo politično vmešavanje in onemogočajo nadzorno funkcijo tiska. Sedanje razmišljanje je posledica spoznanja o globini krize in pomanjkanju drugih rešitev (Mason, 2009: B5).

Minister za komunikacije Lord Carter je poleg tega izpeljal pregled regulacije lastništva, ki naj bi pripeljale do manjših omejitev ter dodatnih možnosti povezovanja različnih medijev znotraj enega sektorja in prek različnih sektorjev. Podobne zahteve in predloge je podal tudi minister za kulturo v senci Ed Vaizey (Mason, 2009: B5).

Vzpostavili so tudi koncept IFNC (Independently Funded News Consortia), kjer bi ta financiral novice, te bi se pa potem uporabile na regionalnih televizijah.

Na zahtevo državnega kongresa ZDA je služba za raziskave objavila študijo o položaju časopisne industrije v juliju 2009. V komiteju za komunikacije, tehnologije in internet so razpravljali o prihodnosti novinarstva v maju 2009, medtem ko je senatni ekonomski komite razpravljal o prihodnosti časopisov: vpliv na ekonomijo in demokracijo septembra 2009. V ameriškem kongresu so predstavili »akt o revitalizaciji časopisov 2009«, njegova naloga je, da pomaga skupnosti in mestnim časopisom tako, da jih definira kot neprofitne organizacije. Na ta način se izbriše veliko davkov. Federal Trade Comission (FTC) medtem išče poslovne in neprofitne modele novičarskih organizaciji, pripravil pa je tudi razpravo in delovni dokument o prihodnosti časopisov in novinarstva (več o tem: FTC, 2010) ter kako revitalizirati novinarstvo.

Nemška zvezna in regionalne vlade so pripravili načrt za promocijo časopisov prek brezplačnih izvodov za srednješolce. Izvedli so raziskavo, da bi dobil shemo mladih bralcev, 15-letnikov, ki obiskujejo srednje šole, in slednji bodo prejemali časopise skozi celo leto. Novembra 2009 je francoska vlada predstavila pobudo, da bi vsak mladi Francoz med 18 in 24 letom prejemal brezplačni časopis enkrat na teden. Cena tega predloga je 15 milijonov evrov in mladi lahko izbirajo med 62 časopisi.

Na Japonskem imajo program imenovan NIE, Newspapers in Education, ki daje izbranim šolam na nacionalni ravni brezplačne izvode časopisov. Ne samo to, japonsko ministrstvo za kulturo, šport, znanost in tehnologijo je objavilo nov izobraževalni načrt za leto 2008, v katerem bo poudarek na uporabi časopisov v izobraževalne namene.

V Franciji imajo sindikat Syndicat de la presse des jeunes (SPJ), v Nemčiji projekt Schule/Schüler lesen Zeitung, znan tudi kot Nationale Initiative Printmedien, ki spodbuja učence v udejstvovanju v novinarstvu. Nekatere vlade so podpirale izobraževanje (Nizozemska in Francija).

Nizozemska vlada je naredila poseben program, ki povečuje zaposljivost in znanje mladih novinarjev, ministrstvo za šolstvo, kulturo in znanost plačuje plačo približno 60 mladim novinarjem za obdobje dveh let in po tem obdobju jih bodo najeli natančno 30. Po izbrani selekciji so novinarji prepuščeni časopisni hiši. Ta ukrep pomeni zmanjšanje brezposelnosti mladih novinarjev. Naslednji ukrepi so načrtovani pod okriljem novega Inovativnega fonda, ki ima 8 milijonov evrov.

Veliko držav zahteva objavo določenih informacij (razpisov ipd.) prav v tiskanih medijih.

Oktobra 2008 je francoska vlada vzpostavila delovne skupine pod nadzorom države, ki bi pomagala časopisni industriji z predlogi. Proces je vodil do podrobnih priporočil, ki so bila predana francoski vladi januarja 2009.

V zameno je vlada napovedala 600 milijonov evrov pomoči za časopise v naslednjih treh letih, zmanjšanje stroške distribucije in podvojitev državnega oglaševalskega proračuna za časopise. Za časopise z zelo majhnim oglaševalskim deležem naj bi tudi odobril dodatnih 14 milijonov. Vladni ukrepi so, med drugim:

• izboljšana distribucija časopisov, ki temelji na zmanjšanju davkov za distribucijo;
• zmanjšanje stroškov tiskanja (-30 %, - 40 %) glede na dogovor;
• napredek novinarskih znanj, usposabljanje in tudi izboljšanje novinarskega kodeksa;
• spodbujanje napredka neprofitnih, dobrodelnih novičarskih organizacij;
• brezplačni časopis za 18-letnike od novembra 2009 dalje in trud za podporo dvigovanja bralstva v šolah.

Vse prej navedene težave tiska in časopisov na mednarodni ravni, kot se kažejo v skoraj vseh državah Evropske unije in OECD, so prisotne tudi v Sloveniji. Položaj tiska v Sloveniji je v še nekoliko slabšem v primerjavi z drugimi državami, zaradi več razlogov.

Prvi je velikost trga. Čeprav je relativna majhnost slovenskega trga znan argument za opravičevanje in upravičevanje težav najrazličnejših sektorjev, ne zgolj gospodarstva (glej denimo kulturo), je ta majhnost še dodaten hendikep, ko gre za časopise. V njihovem primeru namreč izrazito veljajo pravila in prednosti ekonomije obsega, posebej zaradi visokih vstopnih pragov in izjemno visokih fiksnih stroškov, zaradi katerih sam obseg produkcije na začetku nima neposrednega vpliva na celotne stroške: tudi če je produkcija relativno ali izjemna majhna, to bistveno ne vpliva na celotne stroške, saj variabilni predstavljajo le majhen del glede na fiksne.

Potrebne so torej relativno visoke naklade oziroma doseganje vsaj določene minimalne naklade, da bi bilo tiskanje časopisa sploh smiselno. Če je tiskanje nekaj deset tisoč časopisov, kot je običajni minimum, v večjih državah manj problematično, pa je na tržišču, kjer tudi tisti največji dosegajo naklade okrog 50.000 primerkov (v nasprotju z osrednjimi časopisi v državah EU in OECD, ki dosegajo tudi milijonske naklade), to izredno težko doseči in ohranjati. Zdrs naklad tako v slovenskem primeru ne pomeni zgolj padca pod prag kratkoročne dobičkonosnosti, temveč dolgoročnega ohranjanja in preživetja zaradi ogromnih fiksnih stroškov.

Težave časopisne panoge dodatno otežujejo dviganja cen nekaterih ključnih materialov in surovin, ki predstavljajo velik delež celotnih stroškov časopisnih družb. To velja predvsem za celulozo, kjer je kratkem času prišlo do dviga cene z 489 na 526 dolarjev v aprilu 2010 in že maja 2010 naj bi se ta cena dvignila na 576 dolarjev.

V takšnem kontekstu je nujen sprejem določenih sistemskih ukrepov, ki bi pomagali časopisni panogi. Prepričani smo, da morajo biti ti ukrepi sistemsko (predvsem) nediskriminatorni. V preteklosti je bila medijska politika v Sloveniji usmerjena predvsem v diskriminatorne oblike pomoči medijem. Takšna oblika pomoči, prek razpisov in skladov za pluralizacijo, se je v teh dvajsetih letih vedno znova izkazala za sporno in problematično.

Težave z dosedanjimi oblikami pomoči množičnim medijev in primerljive prakse držav Evropske unije in OECD vsaj v primeru tiskanih medijev oziroma časopisov kažejo na prednosti sistemske nediskriminatorne pomoči.

Glavne oblike nediskriminatorne pomoči so: pomoč pri distribuciji, poštnini, davčne olajšave, dodeljevanje posebnih statusov (zadrug, neprofitnih oblik), olajšave za investicije, dviganje pragov pri omejitvah koncentracije znotraj ene panoge in odstranjevanje prepovedi navzkrižnih povezovanj med različnimi medijskimi panogami.

Prednosti sistemske nediskriminatorne pomoči so: odstranjuje arbitrarnost odločanja vsakokratnih oblasti ali komisij, odpravlja nejasnosti in nedorečenosti glede kriterijev,

onemogoča politične ali osebne zlorabe tistih, ki odločajo o dodelitvi sredstev, pri medijih pa odstranijo vsakoletno negotovost pri čakanju na rezultate razpisov, zamudne postopke prijavljanja projektov, ki jemljejo čas novinarskim in uredniškim ustvarjalcem vsebin.

Država se še vedno lahko odloči za določene oblike diskriminatorne pomoči, ko presodi, ta je to primerno oziroma potrebno. Poudarek pa vseeno mora biti na nediskriminatornih oblikah pomoči.

V primeru tiska se je kot najbolj razširjena in učinkovita oblika tovrstne pomoči izkazala zmanjšana oziroma ničelna stopnja DDV. To prakso, kot je razvidno iz prej predstavljenih podatkov, je večina držav EU in OECD izvajala že pred začetkom gospodarske krize. Mnoge od teh držav (recimo Velika Britanija) zdaj ugotavljajo, da verjetno tudi ta ukrep ne zadošča in da bodo potrebne dodatne oblike pomoči. Toda v državah, ki te oblike pomoči, torej ničelno stopnjo DDV, še niso uvedle, je večletna gospodarska kriza prinesla skrajni čas, da se to pomoč uvede tudi v njih.

Poleg tega vrsta držav ponuja pomoč pri zaposlovanju novinarjev in drugih ustvarjalcev, vključevanju časopisov v izobraževalnem procesu, razširjanju časopisov pri mladih na splošno, predvsem pa izobraževanju novinarjev za nova profesionalna, posebej tehnološka znanja.

Izobraževanje je vedno večjega pomena, saj nove tehnologije in nove okoliščine zahtevajo povsem nova znanja in spretnosti od novinarjev, urednikov in drugih ustvarjalcev. Posebej zahtevna so lahko ta znanja in pričakovanja lastnikov oz. uprav, ko gre za starejše zaposlene, ki se na nova komunikacijska orodja, postopke dela in ustvarjanja pogosto morajo navajati sami. Zaradi gospodarske krize, pa tudi zaradi slabega odnosa vrste medijskih hiš do dodatnega izobraževanja svojih zaposlenih že v preteklosti, je profesionalno, dodatno izobraževanje zaposlenih zanemarjeno ali povsem opuščeno, pogosto zaradi nerazumevanja pomena teh procesov ali pa kratko malo zaradi primanjkljaja finančnih sredstev, potrebnih za takšno redno in sistematično izobraževanje. Državna pomoč na tem področju je zato v skoraj v vseh državah dojeta kot izredno dobrodošla in hkrati kot eden ključnih korakov, potrebnih za ohranjanje ustrezne ravni kakovosti v odnosu do novih tehnologij in novih metod zbiranja podatkov, preverjanja, upovedovanja ali preprosto komuniciranja z občinstvom.

Navedenim oblikam nediskriminatorne pomoči države na koncu dodajajo še diskriminatorno pomoč za specifične projekte, medije ali vsebine, v neposredni finančni pomoči.

Toda glavna oblika pomoči je in ostaja ničelna ali izjemno znižana stopnja DDV. Na osnovi vsega prej navedenega ponovno poudarjamo, da je to temeljni mehanizem, s katerim države EU in OECD pomagajo časopisom. Ta mehanizem pogosto ni zadosten in v zadnjem času mu dodajajo vedno večje število drugih, toda gre za temelj, brez katerega so vse ostale oblike bistveno manjše oziroma manj učinkovite in manj temeljite.

Na poti do sprejetja vsakega novega državnega ukrepa je veliko ovir in postopkov. Do sprejetja kompleksnejšega sistemskega ukrepa je takšnih ovir še več. V primeru ničelne stopnje DDV za časopise je potrebno razrešiti evropske formalnosti glede davčnih izjem in odzive domačih relevantnih ministrstev (za kulturo, za finance, navsezadnje celotne vlade). Možno je, da bodo že te formalne ovire tako močne, da ta ukrep ne bo sprejet. Treba je upoštevati tudi možne ali že prisotne pripombe in kritike glede takšnega ukrepa.

Kritik je več: da novinarji in s tem tudi časopisi sploh več ne opravljajo svoje naloge, ampak da le še prepisujejo PR-sporočila; da so grabežljivi lastniki, nesposobni direktorji nespretni uredniki in leni novinarji čisto sami krivi za krizo, v kateri so se mediji in časopisi posebej znašli; da časopisi več ne pokrivajo mednarodnih dogodkov ali kulture ali drugih, tržno manj privlačnih vsebin in da zato več ne služijo javnemu interesu in si ne zaslužijo javne pomoči. Vsi ti očitki in kritike delno držijo. Toda, ponavljam, delno.

Res je (če začnemo pri koncu), da marsikateri časopis krči svoje vsebine, zmanjšuje število strani, ukinja priloge. V tem paketu krčenja se pogosto znajde tudi mednarodno poročanje in zahtevnejše vsebine. Toda mnogi časopisi te vsebine še vedno – kljub varčevanju – ohranjajo in se trudijo svojim bralcem ponuditi čim bolj celostno sliko sveta in dogajanja v njem. Kot primer sem v svoji analizi omenil New York Times, kjer jih dopisništvo v Iraku stane tri milijone dolarjev. Ko smo v začetku oktobra skupaj s študenti novinarstva na FDV obiskali New York Times in se pogovarjali z njihovimi novinarji, smo jih vprašali tudi, ali bodo vztrajali pri tako dragih dopisništvih ali pa se pojavljajo pobude po njihovi ukinitvi in varčevanju. Odgovorili so nam: »Vsak dan se pojavljajo takšne pobude. Vsak dan razpravljamo, ali je tak strošek smiseln. In vsak dan na koncu ugotavljamo, da je in da moramo to početi še naprej. Za zdaj.« Za zdaj, dokler je še denar. Tudi zato je potrebna močna sistemska pomoč: da se ohranja drago, a pomembno poročanje in pomembne vsebine. Zato je res, da te vsebine nekateri časopisi zaradi stroškov zmanjšujejo. Toda mnogi jih še vedno ohranjajo. Brez pomoči bodo tudi v časopisih, ki to zdaj ohranjajo, te vsebine izginile.

Res je tudi, da so za marsikatere težave (padec naklad, težave z internetom, zgrešene investicije) delno krivi marsikateri novinarji, uredniki, direktorji ali lastniki. Toda za težave ne moremo kriviti vseh novinarjev, urednikov, direktorjev ali lastnikov. In še pomembneje, zaradi napak posameznikov ne moremo na koncu tudi kaznovati vseh.

Časopisom je treba pomagati kot posebnemu družbenemu in medijskemu podsistemu, na sistemski ravni, z nediskriminatornimi ukrepi. Četudi to ne bo ničelna stopnja DDV, je potreben razmislek in uvedba drugih ukrepov; nekateri so navedeni v analizi. Čeprav posamezniki znotraj tega časopisnega podsistema ne delujejo dobro, namreč še vedno ostaja celoten podsistem z izredno pomembno vlogo, ki je ne nadomešča noben drug medij, torej ne radio, ne televizija, ne internet in noben drug del ali sistem v družbi.

In tako pridemo do prvega očitka, prav tako vsesplošnega, namreč da novinarji tako ali tako sploh ne počnejo drugega, kot prepisujejo PR-sporočila. Res je, marsikateri novinar, tudi časopisni, svoje pisanje v mnogočem (včasih prav lenobno) izpelje iz PR-sporočil in ni toliko na terenu, kot bi moral biti. Toda (kot prvi odgovor na ta očitek) delno je za to kriva tudi kriza, manjšanje uredniških proračunov in odpuščanje novinarjev. Ta je pripeljala do vedno večje količine dela, ki jo mora posamezni novinar opraviti (poleg pisanja za časopis še posebni teksti za internet, dolžnost pisanja blogov, pa videoprispevki ipd.; novinarji morajo pokrivati tudi vsebinsko luknjo, ki je nastala zaradi zmanjšanja honorarnih sodelavcev in odpuščenih novinarjev). Tako tudi tisti novinarji, ki bi želeli temeljito opravljati svoje delo, tega ne morejo opravljati tako dobro, kot bi želeli.

In, kot drugi odgovor na ta očitek, takšnih novinarjev – ki trdo delajo in ki vedno znova razkrinkavajo nepravilnosti in korupcijo v družbi – je še vedno veliko. Če ne bodo sprejeti ustrezni ukrepi, bodo žrtve tega neukrepanja vsi ti novinarji, še večja žrtev pa bo na koncu celotna javnost. Če ponovno citiram naslov članka Paula Starra: »Zbogom obdobju časopisov, pozdrav obdobju korupcije.« Na naslovnici revije New Republic, ki je objavila članek, so ga napovedali z dodatnim, enako zgovornim naslovom: »Konec tiska. Demokracija izgubi svojega najboljšega prijatelja.«

Če želimo, da nastanejo sistemski pogoji, ki bodo njihovim medijem in njim samim pomagali to delo opravljati še naprej, in če želimo, da takšne novinarje ohranimo, je treba sprejeti močne sistemske ukrepe. Zdaj še ni prepozno. Čez nekaj let verjetno bo.

Alterman, Eric (2008), “Out of Print – The death and life of the American newspaper”. The New Yorker, 31. 3. 2008, str. 48–59.
Boston Consulting Group (2009), “Willingness to pay for news online – Key findings from an international survey”, November 2009.
Brook, Stephen (2009), “Half UK local and regional papers could shut by 2014, MPs are told”. Guardian, 16. 6. 2009.
Currah, Andrew (2009), Navigating the Crisis in Local and Regional News: A Critical Review of Solutions.
Federal Trade Commission Staff Discussion Draft (2010), Potential Policy Reccomendations to Support the Reinvention of Journalism. Junij 2010.
IFRA (2007), Business Models of Newspaper Publishing Companies. Report no. 1. Maj 2006.
IFRA (2007), Economic and selected institutional conditions in Northern America and Europe up to 2020. Re-port no. 5. 11. 2007.
Jones, Alex S.(2009), Losing The News – The Future of the News That Feeds Democracy. Oxford University Press, 2009.
Mason, Rowena (2009), »State Support proposal for local media«, Daily Telegraph, 20. 3. 2009, str. B5.
OECD (2010), The Evolution of News and the Internet. OECD publishing, Pariz, junij 2010.
PRICEWATERHOUSECOOPERS (PWC) (2009), »Newspaper publishing«, Global entertainment and media outlook: 2009-2013.
Reuters Institute for the Study of Journalism (RISJ) (2009), What’s Happening to Our News – An investigation into the likely impact of the digital revolution on the economics of news publishing in the UK. Avtor Andrew Currah.
Schulhofer-Wohl, Sam in Miguel Garrido (2009), “Do newspapers matter? Evidence from the closure of the Cincinatti Post”, Working Paper 14817, National Bureau of Economic Research, marec 2009.
Starr, Paul (2009), “The End of The Press – Democracy Loses Its Best Friend; Goodbye to the Age of Newspapers (Hello to a new era of corruption)”, The New Republic (4. 3. 2009).
Starr, Paul (2009), Woodrow Wilson School, Princeton University, Zaslišanje pred Joint Economic Committee “The Future of Newspapers: The Impact on the Economy and Democracy”, 24. 9. 2009.
WAN-IFRA (2010), Million Dollar Strategies for Newspaper Companies. Volume 9, Report 5. 2010.
WAN-IFRA (2010), New Revenue Models for Newspaper Companies. Volume 9, Report 2. 2010.
WAN-IFRA (2010), Charting the Course for Newspapers. Volume 9, Report 3. 2010.

Med razpravo o spremembah zakona o medijih je znova mogoče slišati že znane mantre o nezadostni pomoči države programom posebnega pomena, o nezadostnem financiranju javnega interesa na področju medijev, o nesenzibilnosti države glede deleža slovenske glasbe in slovenske produkcije nasploh, o prekomerni regulaciji medijev brez jasne vizije, kaj naj bi ta regulacija prinesla v prihodnosti in podobno. Tokrat pa se je v javno razpravo vključilo tudi Združenje založnikov časopisov in revij pri GZS, ki je prvič v imenu izdajateljev predstavilo svoje poglede na prihodnost medijev v Sloveniji.[1] Izdajatelji, ki so običajno pri sprejemanju zakonodaje svoj vpliv izvajali z lobiranjem v parlamentu, so tokrat odločili svoj javni poziv za »reševanje« propadajoče industrije in zahtevo za pomoč države opremiti s primerjalno analizo ukrepov, ki jih izvajajo različne države. Njihov prispevek javni razpravi pa kaže na vse zablode dosedanje in nerazumevanje prihodnje medijske politike.

Izdajatelji dnevnih časopisov (kakor v Sloveniji tako tudi drugod po svetu) v javnih pozivih za reševanje propadajoče industrije izhajajo iz pravilne predpostavke, da je oblikovanje javne politike na področju medijev povezano z zagotavljanjem javnega interesa. Res je, temeljno vprašanje medijske politike (katerekoli države) je zagotavljanje javnega interesa. Vprašanje pa je ne samo kdo določa javni interes, ampak kaj javni interes na področju medijev pomeni. Pogostokrat se javni interes kratko malo enači z nacionalnim (ali evropskim), opisuje se z ekonomskimi kategorijami, ki so podlaga za podeljevanje državnih pomoči (finančna pomoč države na področju medijev naj bi bila zagotovljena samo medijem ali programskim vsebinam javnega interesa), ali pa se javni interes enači z določeno medijsko panogo (časopisi naj bi zaradi svoje novičarske vloge delali v javnem interesu). Če je tako definirani javni interes temelj medijske politike, imamo v praksi to, kar se dogaja v Sloveniji: subjektivna in voluntaristična država (politika) na temelju svojih lastnih medijskih preferenc ali pa domnevnega političnega vpliva financira natančno določene medije. Javni interes ni nekaj, kar država paternalistično definira z zakonom, ali pa lastniki medijev s tem, da imajo neko medijsko lastnino v svojih rokah in delajo to, kar pač vsak lastnik počne s svojo lastnino (ustvarja dobiček), ampak je to stvar javne razprave državljanov in državljank in je predmet nenehnega pogajanja. Mediji niso a priori javni interes, ne delujejo a priori v javnem interesu, so pa način, kako se javnost organizira in komunicira med seboj. Tisto kar je v javnem interesu, je javna komunikacija, javna razprava, možnost državljanov, da javno izražajo svoja mnenja, da se sporazumevajo in vplivajo na politično odločanje. Iz tega sledi, da zakon ne bo definiral javnega interesa, ampak bo postavil pogoje (in varovalke), pod katerimi bo država iz javnih sredstev (državna pomoč) financirala tiste komunikacijske projekte (ne samo medijske), ki bodo državljanom omogočale aktivno sodelovanje v javni sferi.

Časopisna industrija v svojih javnih pozivih utemeljuje svojo pomembnost za državljane (javni interes) s tem, da so časopisi »vrh informacijske piramide«. Tiskani mediji (predvsem dnevni časopisi) naj bi imeli že stoletje največji vpliv pri vzpostavljanju novičarske agende in si s tem tudi priskrbeli sloves verodostojnega vira pri pokrivanju javnih in političnih zadev. Novičarsko delo časopisov naj bi bil temelj novičarskega dela celotne medijske industrije – radia, televizije in spletnih medijev. Drugače povedano, časopisi ustvarjajo novice, ostali mediji pa jih večinoma reciklirajo in prepakirajo njihove zgodbe. Mogoče je res, da so časopisi največji vir spletnih vsebin, ne drži pa, da so časopisi najpomembnejši ustvarjalci informacij.

Znani britanski novinar Nick Davies v svoji knjigi Flat Earth News (2008)[2] razkriva manipulacije, izkrivljanje in lažnivost globalne medijske industrije, ki v želji po čim večjem dobičku spreminja novinarstvo v interesu javnosti v posel predelave informacij, ustvarjenih s strani različnih oddelkov za odnose z javnostjo. Za potrditev te hipoteze je skupaj s raziskovalci oddelka za novinarstvo Univerze v Cardiffu opravil analizo objavljenih zgodb v izbranih britanskih medijih. Raziskovalci so se osredotočili na preverjanje zgodb, ki so bile objavljene v prestižnih britanskih medijih: štirih kakovostnih (quality) časopisih (The Times, Guardian, Independent in Daily Telegraph) in največjem regionalnem časopisu Daily Mail. Raziskovalci so v dveh tednih analizirali vse notranjepolitične zgodbe, ki so jih objavili izbrani mediji. Od skupno 2207 zgodb je bila večina rutinsko reciklirana informacija, pridobljena iz »druge roke«. Ključni vir informacij so bile tako tiskovne agencije (kot je Press Association) in različni PR-viri, ki so večinoma selektivno poudarjali zorni kot določenega ekonomskega ali političnega interesa.

Če to splošno ugotovitev opremimo s številkami oz. odstotki, je bilo 60 odstotkov objavljenih zgodb v izbranih medijih v celoti ali v večji meri sestavljenih iz agencijskega ali PR-gradiva, dodatnih 20 odstotkov pa je imelo očitne elemente enakih virov, ki so jim bili dodani komentarji ali pa mnenja posameznih novinarjev, ki so zgodbe povzemali. Pri osmih odstotkih zgodb raziskovalci niso mogli ugotoviti, kdo je vir informacije, samo 12 odstotkov pa je bilo člankov, za katere so lahko raziskovalci ugotovili, da so bili rezultat samostojnega dela časopisnih novinarjev. Najvišji odstotek povzetih zgodb je imel The Times (69 odstotkov), najnižji (nekaj več kot polovico) pa Guardian. Analiza je tudi pokazala, da samo en (1) odstotek zgodb jasno navaja vire informacij. Davies sicer opozarja, da ti rezultati še ne pomenijo, da vsi novinarji to počnejo ves čas, opozarja pa, da se je v dnevni rutini podajanja novic zgodila sprememba, zaradi katere so temeljne zahteve pri opravljanju novinarskega dela (preverjanje virov, natančnost, verodostojnost) izgubile svoj pomen. Teh 60 odstotkov zgodb, sestavljenih iz agencijskega ali PR-gradiva, je tip novinarstva, ki ga Davies imenuje churnalism. To je »novinarstvo«, ki ne išče in ne preverja informacij, ampak pasivno procesira pridobljeni material, ki ga posredujejo agencije in različne PR-službe. Recikliranje novic ali »reciklatorstvo« posreduje medijskim uporabnikom navidezno ogromno število novic, od katerih je večina ustvarjena drugje. Informacijska piramida danes temelji večinoma na informacijah, ki jih ustvarjajo plačani govorci na eni strani ali pa na »javno odprtih« spletnih straneh (kot so Public Intelligence, Cryptome in najbolj znana WikiLeaks) na drugi, ki niso zainteresirane za uredniško oblikovanje, filtriranje, avtoriziranje in kontekstualiziranje objavljenih informacij.[3] Agregatorji novic (kot je Google) ne vlagajo v novinarstvo, ker so za njih novice samo ena od vsebin, ki jo ponujajo na svojih spletnih straneh. Večji problem je, kot poudarja Andrew Currah, da je PR-industrija začela polniti vakuum, ki je nastal s konsolidacijo in integracijo redakcij (newsrooms) in da so pogostokrat pravila obnašanja PR-industrije bolj nadzorovana in spoštovana pri komuniciranju s javnostjo, kot se to dogaja v primeru novinarstva. Paradoksalno gledano je danes PR-industrija v svojem »novičarskem delu« veliko bolj odgovorna deležnikom, kot je novičarska industrija javnosti.[4]

Pri opravičevanju posebne (in pomembne) vloge časopisne industrije se pogostokrat navaja argument, da prav časopisi ustvarjajo vsebine, za katere ni nobene ekonomske podlage (dobiček). Pri tem se zagovorniki velikokrat sklicujejo na zunanjepolitične dopisniške mreže, kulturo in druge programske sklope, ki da so zelo dragi. Seveda, s stališča ekonomskih kazalcev preiskovalno poročanje in poročanje o zadevah, ki niso rumene ali pa črne, zahteva veliko novinarskega dela, znanja in vlaganja lastnikov v ljudi (novinarje). Kljub temu da gre za vsebine, ki za lastnika ne izpolnjujejo njegovo temeljno zahtevo (dobiček), so za javnost neprecenljiv vir informacij o zadevah, o katerih ne morejo pridobiti neposredne izkušnje ali pa nimajo zadostnega znanja in poznavanja določene problematike. Podatki pa kažejo, da so prav te vsebine v časopisih deležne največje »racionalizacije« oz. zmanjševanja obsega v deležu celotnega časopisnega outputa.

Podatki raziskave Shrinking World, ki jo je pripravil Media Standards Trust, kažejo na močan upad poročanja o mednarodnih dogodkih v britanskih časopisih.[5] Raziskava poročanja štirih kvalitetnih britanskih časopisov od leta 1979 do 2009 kaže, da je število zgodb o mednarodnih dogodkih v zadnjih tridesetih letih upadlo za 39 odstotkov. Kot ugotavlja poročilo, ne gre samo za upad števila mednarodnih zgodb, ampak tudi za spremembo tega, kar naj bi sploh bile mednarodne novice. Od dveh zgodb iz Indije, ki jih je britanski časopis Mirror pokrival v prvem trimesečju leta 2010, se je ena nanašala na aretacijo dveh britanskih državljanov, ki naj bi vohunili na letališču, druga pa na življenjsko razsvetljenje ameriške zvezdnice Lindsay Lohan ob obisku Indije. O Indiji kot enem najbolj rastočih gospodarstev, o njeni vojaški moči (jedrsko orožje), o njenih notranjepolitičnih težavah britanski časopisi niso poročali.[6] To »krčenje sveta« v časopisih pomeni tudi »krčenje sveta« v glavah njihovih bralcev. Svet zunaj meja lastne države tako bralci vidijo samo skozi »kukalo« nacionalnega interesa (poročanje o drugih državah glede na politične in ekonomske interese lastne države), nesreč in zvezdniških ekscesov. Verjetno najbolj tragična posledica zmanjševanja novičarskega dela pa je odvisnost državljanov od zelo omejenega števila medijskih virov, ki svojo informativno vlogo zamenjujejo s komentatorsko. Zaradi konkurence s televizijo kot primarnim virom informacij se časopisi vse bolj od vloge informatorja spreminjajo v komentatorje, namesto novic (news) podajajo in prodajajo mnenja (views). Če korporativna časopisna industrija nima več monopola nad produkcijo in distribucijo informacij, ostaja vprašanje, kdo je danes prevzel njeno vlogo? Kdo bo nadziral nadzornike, če mediji tega ne počnejo več?

Znani ameriški raziskovalec medijev in časopisni analitik Paul Starr[7] ugotavlja, da se obdobje vladavine tiskanih medijev končuje, čaka pa nas obdobje korupcije. Novičarska funkcija, pravi Starr, ni edino, kar so nam v stoletjih svojega delovanja ponujali mediji. Njihova temeljna funkcija je bila, da so državljanom in državljankam dali na razpolago učinkovita sredstva nadzora nad delovanjem države in njenih institucij. Ta funkcija je danes ogrožena. Medijski posel, ki je globoko prepreden s interesi kapitala, je v krizi. Njegovo reševanje pa je povezano s temelji delovanja demokratičnega sistema. Če so nadzorniki korupcije tudi sami korumpirani, kdo še ima moč (in odgovornost), da deluje v javnem interesu, se sprašuje Starr. In to je verjetno ključno vprašanje bodočih javnih razprav o prihodnosti medijev – ne zaradi krize industrije, ampak zaradi krize zaupanja.

Od leta 2009 je medijska industrija po celem svetu začela opozarjati na krizo znotraj panoge. Zanimiv je način, kako so krizo predstavili javnosti in kam so se obrnili po pomoč. Za razliko od časopisa Le Monde Diplomatique, ki je svoje bralce/ke pozval, da jim pomagajo v teh časih in tako zavarujejo novinarske vsebine, ki jih ni mogoče dobiti v drugih medijih, se je večina ostalih časopisov obrnila na vlade svojih nacionalnih držav. Slovenski časopisni založniki so ubrali isto pot. Po desetletju finančnih uspehov, krčenja števila zaposlenih novinarjev in zmanjševanja deleža poročanja o ključnih družbenih vprašanjih so se v času krize, za katero so sami odgovorni, obrnili na vlado z zahtevo po konkretni državni pomoči: ničelna stopnja DDV.

Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov (ne samo slovenskih) in njihove nepripravljenosti razumeti in odgovoriti na spremembe. Edina razvojna »strategija«, na kateri je desetletja temeljila medijska industrija, je bila preprečiti vstop konkurence in zvišati vstopne prage za nove izdajatelje.[8] Obenem je bila prav časopisna industrija prva, ki je začela pravo gonjo proti spletnim medijem, spletnem novinarstvu in blogerjem. Prav ti naj bi bili neposredno odgovorni za zmanjševanje števila bralcev, krčenje pozornosti, namenjene branju tiskanih izvodov, in površno preletavanje vsebin na spletu, na zastojnkarstvo spletnih uporabnikov, za razmah copy-paste novinarstva, plagiatorstva in nasploh profesionalno ničvrednega novinarskega dela. Mogoče vse to drži, a vprašanja, na katerega običajno ne dobimo odgovora, so: zakaj bralci množično zapuščajo časopise in se odločajo za lagodno brskanje po različnih spletnih straneh, zakaj so ljudje pripravljeni v svojem prostem času brez plačila ustvarjati in reciklirati vsebine, zakaj se časopisna industrija ne spusti v boj z velikimi telekomi in agregatorji za pravično delitev zaslužka pri posredovanju vsebin, zakaj morajo ceno neodgovorne medijske politike plačati samo potrošniki?

Če so tiskani mediji v krizi, se ta ne odraža v zanimanju bralcev. Vse več ljudi bere časopise, njihova vsebina pa je vse bolj popularna (tudi med mladimi bralci), ugotavlja Walter Isaacson v reviji Time.[9] Težava pa je, da je vse manj tistih, ki so pripravljeni plačati za njihove vsebine. Tradicionalno tridelno financiranje časopisov – naročnina, kolportaža, oglaševanje – vse bolj temelji samo na enem viru: oglaševanju. Ironija poslovnega modela »brezplačnega kosila« je, da za ustvarjanje vsebin (novinarsko delo) oglaševalci niso več pripravljeni plačevati »polno« ceno. Edini, ki služijo od »brezplačnega kosila«, so internetni ponudniki, ki uporabnikom zaračunavajo dostop do interneta, na katerem le-ti »brezplačno« iščejo vsebine. Rešitev za industrijo tiskanih medijev naj bi bilo uvajanje t. i. mikroplačil, meni Isaacson. Plačevanje konkretnih vsebin bi prisilo novinarje, da ustvarjajo vsebine, za katere so bralci pripravljeni plačati. Odvisnost od bralcev in njihovih plačil naj bi novinarstvo vrnilo tja, kjer bi vseskozi moralo biti – na strani javnosti.

Razprava o možnih načinih financiranja novičarske industrije večinoma temelji na predpisovanju napačnih zdravil za ugotovljene težave. Možnost uvajanja mikroplačil za uporabo internetnih vsebin ali pa neprofitno lastništvo časopisov nista učinkovita rešitev za sedanjo krizo. Mikroplačila so že zavrnili internetni uporabniki sami, neprofitno lastništvo pa, zaradi pomanjkanja zadostnih donatorskih sredstev, ne more postati prevladujoči model celotnega časopisnega sektorja. Po Nielsenovih raziskavah sta časopisa Times/Sunday Times v lasti News Corp. Ruperta Murdocha po uvajanju pregradnega zidu do svojih vsebin na spletu izgubila 43 odstotkov bralcev – od 3 milijonov pred uvedbo na 1,7 milijona po uvedbi. Od 1,7 milijona preostalih bralcev je 80 odstotkov tistih, ki si ogledajo samo prvo stran (neplačljivo).[10] Tudi Murdochov projekt »Alesia«, s katerim so želeli oblikovati digitalni kiosk, na katerem bi različni založniki prodajali svoje vsebine uporabnikom tabličnih računalnikov, je propadel zaradi premajhnega interesa založnikov in uporabnikov.[11] Časopisi in njihov model finančnega paternalizma (oglaševanje) so potrebovali več kot 200 let, da so od marginalne, drage in majhne skupine bralcev postali množična industrija. Kriza modela financiranja, ki se je začela pred desetletjem in ni rezultat razvoja spletnih medijev ali pa finančnih razvad potrošnikov, je kriza popolne odvisnosti od oglaševalske industrije in izgube finančne podpore bralcev.

V trenutku, ko slovenski založniki časopisov zahtevajo od države pomoč, največji slovenski dnevnik proda svojo naslovnico enemu samemu oglaševalcu (cena oglasa je bila približno enaka ceni, ki so jo za nakup časopisa tisti dan plačali vsi njegovi naročniki). Odgovorna urednica časopisa je svojo odločitev novinarjem časopisa, ki ga vodi (ne pa tudi bralcem in bralkam), obrazložila takole:

Odločitev za objavo sem sprejela po tehtnem premisleku. Seveda sem se zavedala pomembnosti, saj gre za precedenčni primer in za odločitev, na podlagi katere se bo treba odločati v prihodnje. Zavedala sem se morebitnega negativnega vpliva med bralci in v javnosti. A pri odobritvi oglasa je pretehtalo prepričanje, da oglas v ničemer ne posega ne v uredniško politiko ne v novinarsko avtonomijo, saj nima nobene zveze z vsebino časnika in je jasno narejen kot oglas, dodatno pa tudi označen kot oglasno sporočilo. Tudi v prihodnje uredništvo takih oglasov ne bo apriorno zavračalo, bo pa tudi v prihodnje vztrajalo pri tem, da objava takšnega oglasa v ničemer ne vpliva na novinarsko vsebino časopisa, da gre za ekskluzivno mesto objave s temu primerno ceno ter da mora biti oglas v oblikovalskem in vsebinskem smislu takšne kakovosti, da ne škoduje ugledu blagovne znamke.

»Blagovna znamka« vsakega časopisa so njegove novinarske vsebine in zaupanje bralcev. Dokler časopis meni, da je odnos do bralcev izključno tržno razmerje (prodaja-nakup), bodo oglaševalci in njihovi interesi zmeraj »pretehtali« interese bralcev. Ker časopisi nimajo nobenega modela financiranja za prihodnost (tiste, v kar verjamejo in jih njihovi hišni apologeti v svojih komentarjih vneto zagovarjajo), lahko pričakujemo, da bodo manjkajoča finančna sredstva (manjkajoča glede na višino pričakovanega dobička) poskušali dobiti od države in spletnih uporabnikov. Prvi korak bo povezovanje z mobilnimi operaterji, ki bodo svojim naročnikom ponudili »bundling« – za nakup tabličnega računalnika po nižji ceni bodo mobilni uporabniki dobili naročnino za časopis. Za potrošnika to pomeni, da bo v ceni, ki jo plačuje mobilnemu operaterju, za nakup »orodja« dobil vsebino (časopis). Predstavljajte si naslednje: v trgovini želite kupiti izdelek. Njegova cena je za samostojni nakup dvakrat višja od cene, ki bi jo plačali, če zraven tega izdelka kupite še druga dva, ki jih ne potrebujete. Če bi se to zgodilo v trgovini z živili, bi vsi protestirali. Če pa se to zgodi pri nakupu časopisa ali mobilnega telefona, smo za nižjo ceno (ki jo konec koncev zmeraj preplačamo) pripravljeni plačati nekaj, kar ne potrebujemo ali si pa ne želimo. Časopisi, ki so do zdaj svoje tržne strategije pri povečevanju nakupa temeljili na vezani trgovini (na primer časopis + knjiga, kjer je knjiga bila dodatek k časopisu), bodo sami postali »darilo« za nakup kakšnega drugega izdelka (tabličnega računalnika). Pričakovati, da bo v takšnem odnosu novinarstvo temeljilo na interesu javnosti, je več kot naivno.

Temeljno vprašanje bodoče medijske politike pri definiranju javnega interesa je, kako rešiti novinarstvo. Evropska politika (predvsem politika Evropske komisije) je jasni pokazatelj, kaj se bo z mediji dogajalo v prihodnosti. V jeziku bruseljskih politikov je besedo medij zamenjala besedna zveza »ustvarjalci vsebin«, medijsko industrijo pa »kulturna in kreativna industrija«.[12] Evropski parlament pa je kot odgovor na vse pogostejše klice na pomoč evropski medijski industriji odgovoril z medlim dokumentom, v katerem zagovarja oblikovanje evropske javne sfere, ki naj bi jo zagotovili (pan)evropski mediji. Namesto da bi razmišljali o informacijskih in komunikacijskih potrebah evropskih državljanov, so se evropski poslanci ukvarjali predvsem s svojimi lastnimi potrebami: kako zagotoviti večje medijsko poročanje o delu parlamenta in evropskih inštitucij.[13]

Če medijev in novinarstva ni več in ga je zamenjala industrija kreativnih ustvarjalcev vsebin, je jasno, da nihče (tudi časopisi ne) nima več privilegirane vloge pri zagotavljanju javnega interesa. Na »smrt novinarstva« je opozoril britanski sindikat novinarjev, ki ugotavlja, da ne gre samo za izgubo delovnih mest, ampak za »smrt demokracije«.[14] V svojem pozivu EU, naj hitro ukrepa in reši industrijo pred propadom, so predlagali tudi nekatere ukrepe, ki da bodo pomagali razrešiti sedanjo krizo. Kaj predlagajo? Med drugim striktno izvajanje na področju varstva avtorskih pravic, ki bi preprečilo krajo vsebin, ki so jih ustvarili novinarji; vlade naj preprečijo ponatise in pošiljanje objavljenih novinarskih člankov po elektronski pošti, prepoved uporabe slabo plačanega študentskega »novinarskega« dela, državne pomoči na področju medijev naj se ne bi podeljevale izdajateljem, ki zmanjšujejo število zaposlenih novinarjev, kontinuirano spremljanje stanja medijske svobode v vseh državah članicah, omejevanje koncentracije in prepoved navzkrižnega medijskega lastništva, podpora javnim servisom pri razvijanju on line storitev in ključna zahteva – uvajanje t. i. »evropskega demokratičnega vavčerja«, s katerim bi se javno financiralo novinarstvo neposredno s strani državljanov. Državljani naj bi vsako leto sprejeli poseben certifikat, ki bi ga lahko uporabili za plačevanje tistih medijev (na katerikoli platformi), ki bi zagotovili zadosten obseg t. i. »resnih novic«. Obseg teh novic in njihovo vsebino naj bi določile države s zakonodajo, odločitev o sofinanciranju s javnim denarjem pa naj bi bila izključno v rokah državljanov. Namesto tega, da bi kakšno državno telo podeljevalo pomoč medijem, naj bi to počeli državljani, ki bi s svojimi odločitvami (uporabo certifikata) vplivali na to, kateri medij naj »preživi« in kateri ne.

Zahteve slovenskih časopisnih založnikov po uvajanju nediskriminatorne pomoči tiskanim medijem z uvajanjem ničelne stopnje DDV so popolnoma legitimne. Nihče tudi ne dvomi, da trenutno časopisi v veliki meri zagotavljajo državljanom informacije o javnih zadevah. Vprašanje pa je, ali bo ta ukrep dejansko proizvajal ustrezne učinke glede na to, da v Sloveniji nikoli ni bila narejena raziskava, ki bi pokazala, kako so do zdaj podeljena sredstva (in teh ni bilo malo) učinkovala na zagotavljanje javnega interesa (ki sploh ni bil definiran). Hkrati pa je skrb zbujajoče tudi dejstvo, da se bo pomoč podeljevala brez učinkovitih mehanizmov države, ki bi lahko preverjala, ali konkreten ukrep dejansko deluje v interesu državljanov. Ne smemo pa tudi pozabiti, da je medijska industrija tretja najbolj subvencionirana »panoga« v EU.

V tej reviji smo zadnje desetletje opozarjali na posledice prevelike koncentracije na časopisnem področju. Opozarjali smo tudi, da je bilo dosedanje podeljevanje državnih pomoči medijem večinoma stvar naklonjenosti ali nenaklonjenosti konkretne politične opcije, ki je bila na oblasti. S številnimi prispevki različnih avtorjev in avtoric (med katerimi so bili tudi novinarji/ke), smo zastavljali vprašanje erozije novinarskega dela in vdor zasebnih interesov v uredniško politiko. Ob nastopu globalne medijske krize smo predlagali tudi, da se v Sloveniji resno premisli o pomoči neprofitnim medijem, razvijanju alternativnih oblik medijskega lastništva (na primer zadruge), pomoči preiskovalnem delu novinarjev in komunikacijskem opolnomočenju državljanov. Ob prodaji časopisa Večer in morebitni prodaji časopisa Delo, se je na mnenjski strani Dela pojavil prispevek Živka Pregla,[15] v katerem daje pobudo za oblikovanje primernega kupca delnic Dela – zaprtega finančnega sklada. Po njegovem mnenju je skrajni čas, da novinarska združenja, časopis Delo, gospodarska zbornica skupaj s sindikati in delodajalci, univerze, SAZU, DNS, Društvo slovenskih pisateljev pod pokroviteljstvom predsednika republike in državljani odkupijo časopis Delo. Spet legitimna pobuda. Težava pa je v njeni argumentaciji. Časopis Delo ni slovenski nacionalni interes. V imenu slovenskega nacionalnega interesa se je dogajala najbolj divja privatizacija in kraja premoženja, ki je bila nekoč last vseh državljanov. Delo je lahko javni interes in samo javnost sama lahko odloči, ali bo prevzela to pobudo. Če državljani in državljanke dejansko čutijo potrebo, da zavarujejo javni interes in Delo podprejo kot javno dobro, potem vsekakor pričakujejo, da bo taisti časopis delal izključno v njihovem interesu. Brez oglaševanja, brez vpliva zasebnih interesov in brez zlorabe medijskega prostora za razračunavanje z različno mislečimi. Ne gre pa pozabiti tudi dejstvo, ki ga je treba vedno znova vrniti v javno razpravo, da je Delo bilo v javni lasti, ampak so ga njegovi lastniki (novinarji in zaposleni) kratko malo prodali. Cinično lahko rečemo, da niti njegovi zaposleni niso verjeli, da je možno ustvarjati časopis, ki bi bil v javnem interesu.

V času sprejemanja novega medijskega zakona je ključnega pomena prav razprava o zagotavljanju javnega interesa. Ne interesa posameznega dela panoge ali posameznih lastnikov, ampak interesa celotne družbe. Kot prvi korak predlagamo, da se med temeljne človekove pravice v ustavo zapiše tudi komunikacijska pravica, brezplačen dostop vseh državljanov in državljank do širokopasovnega interneta. Iz tega sledi, da je temeljno pravilo medijske politike internetna nevtralnost, varovanje javnega interesa, prepoved tihe in javnosti nevidne privatizacije radiofrekvenčnega spektra, aktivna politika podpore novinarskemu delu (subvencije rednemu zaposlovanju novinarjev), podpora njihovem izobraževanju, podpora neprofitnim medijskim pobudam, ki pri svojem delu delujejo izključno v javnem interesu, razdržavljenje javnega servisa in ustvarjanje javnih medijev na vseh platformah.

Razprava o sprejemanju nove medijske zakonodaje (zakona o medijih in zakona o Radioteleviziji Slovenija) je burna. Vsebuje različno argumentacijo, pojasnjevanja, podtikanja, nerazumevanja, pametovanja, predloge, ideje, namere, odločitve. Tako kot vedno, ko gre za sprejemanje zakonodaje v parlamentu. Vladajoča stran, ki zakon predlaga, je običajno sveto prepričana v svoj prav, opozicija navadno nerga, našteva nasprotne argumente in grozi z referendumom in nezaupnico. V parlamentarni predstavniški demokraciji gre pač za ustaljeno in razumevanje politike kot določenega rituala onkraj resničnega problemskega premišljevanja in debate. Pri tem se seveda zastavljajo tudi nekatera pomembna partikularna vprašanja, kot je, na primer, tisto, ali bo lahko javna radiotelevizija kljub preoblikovanemu statusu ohranila svoje poslanstvo javnega servisa ali pa se bo s tem, ko se bo približala gospodarskim družbam, približala tudi komercialnim medijem. Ali ji bo uspelo svojo novo tržno in profitno interesno naravnanost dovolj uspešno uravnovesiti z nacionalnim in javnim interesom, ki bi morala imeti prednost? Ali bo novi zakon o medijih prestrukturiral medije v javna glasila in jim tako vrniti njihovo osnovno poslanstvo in namen?

A problem je v tem, da ta (in vsa druga) vprašanja v parlamentarni politiki nikoli niso zastavljena zaradi njihovega resničnega javnega premišljevanja, temveč (le) zaradi političnih točk, popularnosti, prepoznavnosti. Ne gre za to, ali je zakon dober ali slab, ali je boljši ali slabši od prejšnjih, temveč za to, koliko koristi kateri politični opciji v določenem trenutku. Javnost, ki bi morala biti kot končni uporabnik in subjekt vseh zakonov glavni zastavek politike, navadno odigra marginalno vlogo. Zato mi v tem tekstu ne gre za to, da bi medijska zakona kot taka ocenjevala, analizirala ali ju primerjala s prejšnjima, temveč se želim osredotočili na sam proces oblikovanja določene zakonodaje (v tem konkretnem primeru medijske) in na to, kako je strokovna in širša javnost vključena v proces »javne razprave«, kot se v žargonu parlamentarne politike reče določenemu času, ki ga vlada nameni javnosti, da o predlaganem zakonu izreče svoje mnenje. Vprašanje torej ni, ali je zakon dober ali slab, ampak ali so zakoni kot taki, v času parlamentarne predstavniške demokracije, dejansko zmožni zagotoviti resnično politično participacijo, pravičnost in enakost. Kdo v takšnih razmerah sodeluje pri pripravi določenega zakona, kako se zakonodajalec prepriča, ali je res v največji meri zadovoljil potrebe javnosti, kako so javnost in njeni interesi vključeni v priprave zakona?

Pa poglejmo na konkretnem primeru. Na spletni strani ministrstva za kulturo je bila 28. 7. 2010 navedena suhoparna novica (v enem stavku), da so osnutek Zakona o medijih na novinarski konferenci predstavili ministrica za kulturo Majda Širca, direktor direktorata za medije Vojko Stopar in Branko Jezovšek iz direktorata za medije; temu je bil pripet še osnutek zakona o medijih. Iz drugih medijev in občil je bilo zaznati, da je od tistega dne, torej 28. julija, začela teči »javna razprava«, ki je trajala do 20. septembra 2010. Prav tako je bilo iz drugih medijev in občil mogoče ugotoviti, da je zainteresirana javnost lahko svoje pripombe in predloge, ki se nanašajo na posamezne člene zakona, sporočala prek portala e-demokracija in e-uprava oz. neposredno na spletni strani ministrstva za kulturo. Teh obvestil na spletni strani ministrstva sploh ni bilo, prav tako ni bilo nobenega poziva h kakršnikoli participaciji. Tudi glede zakona o RTV Slovenija je bila na spletni strani ministrstva za kulturo, z dne 12. 11. 2009, objavljena novica, da so na novinarski konferenci Majda Širca, ministrica za kulturo, Vojko Stopar, direktor direktorata za medije, in dr. Jurij Žurej, zunanji pravni svetovalec, predstavili predlog osnutka zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o Radioteleviziji Slovenija; temu je bil prav tako pripet osnutek zakona. Omenjeno je bilo celo to, da se je s tem dnem začela javna razprava, ne pa tudi, do kdaj bo trajala. Kako se zainteresirani lahko odzovejo, pa prav tako ni bilo navedeno.

Tudi če odmislimo zelo neprimeren poletni čas za začetek »javne razprave« o zakonu o medijih, ko so ljudje še najmanj zainteresirani za politično participacijo, in konec leta, prekrižan z različnimi prazniki in počitnicami, ki je bil ponujen za razpravo o RTV-zakonu, kar tudi ni najboljši čas, lahko zelo hitro sklepamo, da je delovanje ministrstva do svojih uporabnikov, najbolj blago povedano, precej ignorantsko. Ali je za zagotavljanje resnične, kvalitetne in pluralne »javne razprave« res dovolj, da se nekje na spletni strani objavi novica, brez kakršnihkoli pozivov k participaciji, brez objavljenih kontaktov in kontaktnih oseb? In še, ali je internetno komuniciranje postalo tako samoumevno za vsakega posameznika? Ali na ministrstvu ne vedo, da vsi ljudje niso internetno pismeni, da nimajo vsi prebivalci dostopa do interneta ali da jim ta način komunikacije iz kakršnegakoli razloga ne ustreza? Čeprav je popolnoma jasno, da se ne bo ravno vsak državljan želel ukvarjati z ravno vsakim zakonom, saj za to verjetno nima niti dovolj znanja, niti interesa, niti časa, je vendarle porazno, da je v »demokratični«, »civilizirani«, »tehnološko napredni« družbi obveščanje javnosti o tako pomembnih stvareh, o temeljih, na katerih družba sloni, to je o zakonih, ki imajo za svoj zastavek in cilj ravno taisto javnost, tako medlo, togo in neinventivno. Spomnimo se, koliko denarja, energije in virov porabi država (in posamezne »leve« ali »desne« stranke) za lastno propagando, lobiranje in marketing: zloženke, brošure, letaki, plakati, panoji, televizijski in radijski oglasi, javna pojavljanja v medijih (da o razvpitih PR-službah in posebnem uradu za komuniciranje niti ne govorimo) … Pomislimo, kako se nas država hitro in natančno spomni, ko od nas kaj potrebuje: kakšen račun, obvestilo davčne uprave ali drugega državnega organa dobimo kar po pošti, na svoje ime. V tem primeru imamo zelo jasno določen rok in način, kako svoje obveznosti poravnamo. Nasprotno pa, ko gre za naše pravice, bolj natančno za pravico do javne politične participacije, smo prepuščeni samim sebi, kaotičnim javnim občilom (ki vse manj to resnično so) in brskanju po internetu. Ne bi imela nič proti, če bi me država sproti, z enako energijo in zagonom obveščala tudi o mojih pravicah in ne le o mojih obveznostih. Če bi bila pri komuniciranju (ki mu za svoje potrebe, kot vemo, daje toliko pozornosti in sredstev) s prebivalci bolj prijazna in iskala vedno nove načine prisotnosti in informiranosti, tudi ko gre za politično participacijo vsakega posameznika.

V primeru sprejemanja medijske zakonodaje bi bilo zelo priročno, če bi ob novici o pripravi novega zakona in njegovem osnutku (ki je po navadi suhoparno besedilo polno tehnicističnih terminov in neživljenjskih določil) na spletni strani ministrstva za kulturo našli še dodatne napotke za branje, kot je literatura o medijih nasploh (od popularne do strokovne); informacije o medijski zakonodaji in podobnih rešitvah v tujini (glede na to, da se zakonodajalec sklicuje na »dobre prakse« BBC, španskega in skandinavskega javnega medijskega servisa in podobnih medijev, bi bile povezave na tekste o zakonski ureditvi delovanja teh medijev dobrodošle); avdio- in videoposnetke organiziranih okroglih miz, javnih debat, novinarskih konferenc o tej temi; organizirali bi se lahko spletni pogovori s pripravljavci zakonov in medijskimi strokovnjaki ter novinarji in uredniki, kjer bi jim zainteresirani lahko zastavili vprašanja; odprlo bi se lahko spletno mesto, kjer bi lahko vsakdo pošiljal svoje predloge in ideje in ki bi bili javno dostopni, tako da bi lahko bili vsi z njimi seznanjeni in bi jih lahko komentirali in dopolnjevali … Po pošti bi lahko vsak prebivalec dobil obvestilo in nekaj osnovnih informacij o pripravi zakona ter vprašalnik, na katerega bi lahko odgovoril in tako podal nekaj osnovnih informacij o svojih željah, afinitetah in idejah; nekaj osnovnih informacij o pripravljanju zakonov bi lahko bilo dostopnih tudi na informacijskih točkah, postavljenih na glavnih trgih v mestih in/ali drugih javnih prostorih, kjer se zbira večje število ljudi (tam kjer so sedaj samo še reklamne brošure, različni piarovski materiali in »brezplačniki«); strokovnjaki z medijskega področja in predstavniki ministrstva bi bili lahko na določenih informacijskih točkah na voljo ob določenih terminih za javna vprašanja in morebitne dileme, ki bi se ob razmisleku o določenem zakonu pojavile; množica debat in javnih posvetovanj bi se lahko organizirala tako v različnih prostorih kot tudi na različnih medijih … In potem bi vso to zbrano gradivo lahko objavili tudi na spletni strani ministrstva. Skupku takšnih akcij in postopkov bi potem brez slabe vesti lahko rekli javna debata, saj bi prebivalcem, ki jih problematika zanima, resnično omogočila, da pridejo do čim več kvalitetnih informacij, ki bi jim pomagale, da si o zadevi ustvarijo lastno mnenje in lahko bolj kvalitetno sodelujejo. In če bi bil takšen proces izmenjave mnenj in vključevanja organiziran za vsak pomembnejši zakon, potem to ne bi bila samo tehnična in birokratska razprava o zakonu in formulaciji njegovih členov, temveč bi lahko postal prostor resnične javne debate in izmenjave mnenj, argumentov, prepričanj – torej dejanske politične participacije, ki bi per se omogočala participacijo vsakogar in kadarkoli, bila bi odprt, resnično demokratičen kanal, dostopen vsakomur, ki bi se glede na svoje interese, želje, zmožnosti in čas vključil ob določenem času in ob določeni priložnosti. Ker ne gre za to, da vsakdo mora odločati o vsem, da se vsakdo mora opredeliti do vsakega zakona in vsake uredbe in da je država dolžna vsakogar vprašati za vsak svoj postopek, temveč gre za to, da država ustvari odprt, resnično demokratični in enakopraven kanal komuniciranja z občani na čim več različnih področjih, tako da se občani čutijo del države in družbe, v kateri živijo, in da imajo resnično možnost v tej družbi sodelovati po svojih najboljših močeh. To ne omogoča kvalitetnejšega življenja le prebivalcem samim, ampak tako tudi družba kot taka postaja bolj kvalitetna, strpna, solidarnostna in pravična.

Zakaj, na primer, na vsakem glavnem trgu v vsakem večjem mestu ne bi odprli prostora, ki bi bil javen, v njem pa bi vsak dan gostoval po en strokovnjak z določenega področja, s katerimi bi se mimoidoči lahko po želji pogovorili? Vidimo, da je pri županskih, predsedniških in parlamentarnih volitev to zelo enostavno izvedljivo – vsak resnejši kandidat/stranka si v volilni kampanji običajno privošči »volilno pisarno« v centru mesta, kjer se občani lahko oglasijo, seznanijo s programom kandidata/stranke in se s predstavniki tudi pogovorijo. A ne moremo se izogniti vtisu, da se takšne stvari sprožijo le, ko je treba lobirati za lastne interese, na javni interes pa se kratko malo pozabi. Javni prostor izginja, kot fizični javni prostor in tudi kot simbolični prostor javne, politične debate. Država ta proces izginjanja javnega samo še podpira, saj ravno sloni na nedemokratičnih (neoliberalnih) načelih gospodarske konkurenčnosti, globalizacije trga in atomizacije posameznika. Politika, zaprta v koncept parlamentarne predstavniške demokracije, je tako izgubila komponento javnega in resnično demokratičnega, zvedena je na »levo« in »desno«, na »naše« in »vaše«, na debato »za« in »proti«; to naravnost ubija vsakršno pravo javno in politično participacijo in pluralnost. Ta problem je širši in je del generalnega klasično webrovskega razumevanja politike kot zastopništva, v kateri so profesionalni politiki tisti, ki so na volitvah legitimirani, da se odločajo, upravljajo in mislijo namesto in v imenu vseh nas. Tako se počasi ustvarja globalno stanje nemišljenja, kar vodi naravnost v izginotje javnega prostora kot prostora mišljenja solidarnosti, enakosti in demokratičnosti.

A vrnimo se k medijski zakonodaji. Dva odmevnejša dogodka sta bili razpravi, ki sta jih organizirala Sindikat novinarjev Slovenije in Mednarodni medijski center IMC. Šestega septembra je bilo organizirano omizje z naslovom »Kako zagotoviti kakovostno novinarstvo in medije«, na katerem so udeleženci razpravljali o odprtih vprašanjih slovenskega novinarstva in medijev. Javno tribuno je vodil Mitja Meršol (Mednarodni medijski center IMC), sodelovali so Majda Širca (ministrica za kulturo), dr. Marko Milosavljević (predstojnik katedre za novinarstvo na FDV), Primož Cirman (novinar Dnevnika), Jurij Giacomelli (predsednik uprave Dela) in Iztok Jurančič (predsednik Sindikata novinarjev Slovenije). Zanimanje strokovne javnosti je bilo veliko, javne tribune se je udeležilo več kot štirideset novinarjev, urednikov, direktorjev medijskih hiš in članov uprav, kar prepričljivo kaže na to, da se zainteresirani, ob pravi priložnosti, v debato znajo in želijo aktivno vključiti. Druga razprava je bila organizirana 30. septembra (ko je bil čas za »javno razpravo« o zakonu o medijih, kot ga je določilo ministrstvo že minil) z naslovom »Medijski zakon in novinarska zbornica« in se je posvečal predvsem vprašanju potrebnosti in vloge novinarske zbornice. Glavno besedo so imeli vodilni iz medijskih hiš, vodila ga je medijska raziskovalka Brankica Petković z Mirovnega inštituta. Tudi takrat je bila razprava zelo živahna in izoblikovala so se različna mnenja, kar spet potrjuje tezo, da so ljudje odzivni in kreativni, ko se jim za to le ponudi možnost.

Pred tem pa je ministrstvo za pripravo obeh zakonov sestavilo posebno ekspertno skupino, v kateri so bili vidnejši predstavniki stoke, nevladnih organizacij, medijskih delavcev, lobistov: Sandra Bašić Hrvatin, Boris Bergant, Irena Brglez, Cene Grčar, Dejan Jelovac, Iztok Jurančič, Tanja Kerševan Smokvina, Miran Lesjak, Matej Makarovič, Marko Milosavljević, Brankica Petković, Marko Prpič, Grega Repovž, Mile Šetinc, Andraž Teršek, Barbara Verdnik, Jože Vogrinc, Emil Zakonjšek, Suzana Žilič Fišer in Jurij Žurej.

Med pripravo obeh zakonov je ministrstvo opravilo tudi vrsto pogovorov in konzultacij z društvom in sindikatom novinarjev ter drugimi pomembnimi akterji v medijih. To je vsekakor pohvalno, saj se pri mnogih drugih zakonih zadeve urejajo tako, da nekaj državnih uslužbencev (ki se imajo povrhu še za vrhunske strokovnjake) zakone pripravi v skladu z birokratskimi in korporativnimi interesi države, brez konzultiranja resnične stroke, nevladnih organizacij in tistih, na katere se ti zakoni nanašajo, da o »splošni« javnosti niti ne govorimo. Potem pa, v pozni fazi priprave, zavoljo »demokratičnega postopka« skrivnostno povabijo nekaj strokovnjakov in/ali nevladnih organizacij, da zadevo komentirajo, običajno v zelo kratkem, skorajda nemogočem roku; večinoma pa tudi vse pripombe in dodatne ideje, podane v tako kratkem roku, brez kakršnekoli (resne) argumentacije tudi zavrnejo. Nasprotno so se člani zgoraj omenjene in zelo pisane in številčne eksperte skupine, kot so tudi sami zatrdili, sestajali in razpravljali večkrat, še preden je bil zakon sploh napisan.

Poznavalci se strinjajo, da je bil pristop k pisanju zakonskih določil tokrat veliko bolj demokratičen kot pri zadnjih spremembah teh zakonov, ko je, na primer, poslanec SDS Branko Grims, po izobrazbi sicer geolog in politolog ter brez izkušenj v medijih, sam spisal zakon o RTV brez kakršnegakoli posvetovanja in javne razprave in ob burnih odzivih in kritikah vseh, ki se v Sloveniji z mediji resno ukvarjajo. Kljub vsemu pa nekateri dodajajo, da je bila tokratna ekspertna skupina tako raznolika, da so na koncu v primeru obeh zakonov, še posebno zakona o RTV, dobili precej birokratsko besedilo, ki je skupek kompromisov in ki ga ne bodo prav vsi stoodstotno podprli. Malo nenavadno se tudi zdi, da člani ekspertne skupine do zadnjega niso vedeli, katere od njihovih predlogov bo ministrstvo vključilo v predlog in katerih ne, saj so končno besedilo spremenjenega zakona (kot navaja tednik Mladina) po elektronski pošti prejeli šele med njegovo javno predstavitvijo. Nekateri pa so opozorili tudi na dejstvo, da so v tej skupini bolj ali manj vsi, ki se z mediji tako ali drugače ukvarjajo in da si je zakonodajalec na ta način zagotovil neke vrste tihi konsenz, da ne bodo kritični do zakonov, saj so ne nazadnje aktivno sodelovali pri njegovi pripravi – če bi karkoli kritizirali, bi torej delovalo, kot da kritizirajo sami sebe oziroma svojo nesposobnost, da kaj spremenijo, ko jim je že bila ponujena priložnost. Večinoma to sicer drži, je pa res, da so nekateri izpostavljeni in vplivni člani eksperte skupine do zakona kljub temu javno kritični (na primer Sandra Bašić Hrvatin, Jože Vogrinc).

Pa vendarle. Ključno vprašanje je, ali je, in koliko, tokrat (lahko) prišlo do resničnega premisleka o medijih kot družbenem fenomenu. Videli smo, da je bila širša javnost o tem procesu klavrno obveščena in minimalno vključena. Znano je tudi, da je imel od vseh članov ekspertne skupine ministrstva, ki se z mediji resno ukvarjajo teoretično ali praktično, v okviru civilne družbe, medijskih hiš ali univerz, zadnjo besedo pri pisanju obeh zakonov pravnik Jurij Žurej, ki se z mediji pravzaprav ne ukvarja. Za zakonodajalca je torej bilo pomembno predvsem to, da so bile raznolike ideje pravilno oblikovane v pravni, birokratski jezik profesionalne politike. Vprašanje je torej, na kakšni ravni je sploh potekala razprava o obeh medijskih zakonih, koliko prostora je sploh bilo omogočenega za resnično premišljevanje o medijih kot družbenem fenomenu in koliko se je sukalo okrog normativnih in tehnicističnih vprašanj, kjer še zahteva, da svoj prostor v medijih dobili pripadniki narodov nekdanje Jugoslavije, ki živijo v Sloveniji – če jim država že vztrajno dela krivico z ustavnim nepriznavanjem –, deluje blazno subverzivno in progresivno. Na žalost v eksperti skupini ni bilo aktivnih filozofov (v oči bije dejstvo, da v skupino ni bil povabljen filozof Boris Vezjak, ki se s filozofskega stališča loteva premišljevanja družbe, v zadnjem času tudi medijev in je o tej temi napisal tudi dve knjigi, do protestnega odstopa pa je prav tako bil (zelo aktiven) član programskega sveta RTV SLO), ki bi s svojim razumevanjem medijev lahko bistveno pripomogli k premišljevanju položaja medijev v sodobni družbi. Hkrati pa se sprašujem, koliko so, na primer, ideje Jožeta Vogrinca, ki je eden redkih, ki se z mediji kot pomembnim fenomenom oblikovanja javnosti družbe sistematično in resno ukvarja (tako teoretično kot tudi praktično) dolga leta, sploh lahko prišle do izraza?

Nekaterim je mogoče znan njegov predlog za razpravo o tem, da bi medije ločili na informativne in komercialne. Slednji naj bi še naprej proizvajali embalažo za oglase, informativnim, ki so za lastnike postali breme in bi se jih radi znebili, pa bi, po Vogrinčevem mnenju, morali omogočiti, da delujejo na podoben način in s podobnim statusom, kakršnega imajo javni zavodi, kot na primer zavodi, ki delujejo na svojem družbenem področju, bolnice ali šole. To se seveda utegne zdeti le še en strošek več, ki ga finančno ministrstvo obravnava kot »socialo«, a je Vogrinc upravičeno prepričan, da je škoda, ki nastane, če informativni mediji izginejo, še veliko večja. S tem ne misli le na novinarje, ki bi ostali brez dela ali ki bi se počasi zapili v vlogi agentov oglaševanja, temveč na neprecenljivo škodo obubožanosti družbe, v kateri javnost odmre kakor kakšno slepo črevo. Kot vemo, so dominantni mediji silovito zožili prostor za svoje najbolj pomembno poslanstvo, to je vzpostavljanje javnosti. S podreditvijo medijev na funkcijo oglaševanja in zabave se javnost sistematično umika »ciljnim publikam« oglaševalcev, ki ljudi reducirajo na potrošnike. Tako kot privatizacija javnih storitev, na primer zdravstva, šolstva, varnosti ali socialnega skrbstva, tudi privatizacija informacij spreminja ljudi v atomizirane potrošnike storitev, ki postajajo odvisniki od profesionalnih svetovalcev in pomočnikov ter s tem nesposobni tako za skupno družbeno akcijo kakor tudi za samostojno funkcioniranje. Področja informiranja so dominantni mediji razdelili tako, da se v grobem prekrivajo s pristojnostmi ministrstev in njihovih uradov, zato mediji »pokrivajo« agendo, ki jim jo predpisuje okvir državnih institucij in njihovih dnevnih redov. To pa temeljno zožuje področje pobude ljudi kot dejanskega temeljnega vira informiranja in komuniciranja. Tako so informativni mediji v trajni družbeni krizi, ker ne morejo več zadovoljivo opravljati družbene funkcije vzpostavljanja javnosti: ker niso več javna glasila. Medijev v pravem smislu te besede, medijev kot javnih glasil, ki bi sprožali resne razprave in debate o določeni družbeni problematiki, skoraj nimamo več. Tudi o medijskih zakonih, o katerih razmišljamo v tem članku, smo iz večine dominantnih medijev obveščeni le takrat, ko se poroča o določenem dogodku o tej temi, ali ko kakšen politik izjavi kaj o tem. Da bi mediji samoiniciativno sprožili resnično in problemsko debato (ki se jih po vrhu še najbolj dotika!), je pa je že prava iluzija.

In smo tako spet na začetku našega razmisleka. Skozi medijsko zgodbo vidimo, kako družba kot celota izgublja na svoji javni komponenti, ki bi sprožala resnično participacijo in demokratizacijo. Če nadaljujemo v tem smislu, moramo sklepati, da je družba postala izrazito antipolitična, da v njej prostora za resnično javno razpravo in participacijo pravzaprav ni. Tukaj se zastavlja širše vprašanje odnosa države in politike oziroma vprašanja, ali država, kot jo poznamo danes, z vsemi svojimi mehanizmi lahko zastopa in predstavlja resnično politiko.

V današnjem času je v imenu tega, da je pravilo boljše od samovolje, svoboda pa od suženjstva, diskurz o parlamentarni demokraciji postal imperativ in se predstavlja kot edini možni model uveljavljanja in izvajanja politične enakosti. Tako se ustvarja lažna opozicija demokracija/totalitarizem kot ultimativno soočenje dobrega in zla. A kaj je demokracija kot koncept? Kaj je demokracija onstran empirične zbirke parlamentarnega delovanja? Ali si je mogoče misliti, da se svetova kriza političnega mišljenja razblini v tej puhlici, da so (kapitalistični) režimi Zahoda prožnejši in dovzetnejši za konsenz kakor (ravno tako kapitalistični) režimi Vzhoda? Zmagoslavje demokracije se predstavlja kot zmagoslavje sistema (državnih in naddržavnih) institucij, ki materializirajo suverenost ljudstva, kot politični režim, ki naj bi bil edini pravičen. Zmaga demokracije kot prakse političnega se nam tako predstavlja kot zagotovitev politične forme pravičnosti in ekonomske forme produkcije bogastva. Za Badiouja pa je demokracija koncept političnega, ki se kar najbolj dotika realnega politike, kar ni nikdar karkoli drugega kot oblika države. Klasičnemu razumevanju politike (ki jo v parlamentu prakticirajo profesionalni politiki iz političnih strank, izvoljeni na volitvah, kot »reprezentanti« ljudske volje) tako sooča koncept politike »kot tvegane, nevarne, militantne in vedno partikularne akcije, nedeljive zvestobe dogodkovni singularnosti pod samo-avtorizirano odredbo«, kot proces aktivnega razumevanja in izvajanja politične misli-prakse, onkraj uveljavljenih meja politične teorije možnega. Takšno razumevanje politike se odločno odreka vsem formam politične reprezentacije (državne, parlamentarne, strankarske …), se oblikuje v izmikanju lažni opoziciji demokracija/totalitarizem, se odteguje konceptom pravne države kot samoumevne nosilke univerzalnega, človekovih pravic, kot »skrbi za drugega« in multikulturalizmu kot »življenju znotraj skupnosti«, saj so to dejansko produkti antipolitike. Politiko bo mogoče misliti le, ko bo osvobojena »kapitalo-parlamentarizma« oziroma »preveč objektivističnega sparjenja tržne ekonomije in volilnega rituala. Prave politike se tako ne more udejanjiti v nobeni formi političnega zastopništva, je militantna misel-praksa. Predvsem pa takšno razumevanje politike radikalno nasprotuje cinizmu sodobne družbe, ki razglašuje načelo, da se nič ne da spremeniti. Še posebej, in ravno takrat, ko nam vladajoča elita poskuša »dopovedati«, da je enakost nemogoča in nerealna. Emancipacijska politika ravno prekine s prevladujočim mnenjem, da je neenakost nujna in da je država – kot ohranjevalka neenakosti – nujna. To pa ravno pomeni vztrajati v nemogočem. Zato je treba nujno končati z reprezentativno predstavo politike, pomeni z reprezentacijo družbenega v politiki.

Vidimo lahko, kako takšno razumevanje politike popolnoma izenači in izbriše sicer tudi drugače tanko linijo med »desnico« (ki jo po Badiouju odlikuje nasilni konservativizem, fašizem, rasizem, lažna pobožnost in dvojna morala, namišljene družinske tradicionalne vrednote, vojaška retorika, diktat dela in domoljubja) in »levico«, ki je po Badiouju še hujša, »saj temu praznemu nasilju ob bok postavlja zgolj svojo lastno prizanesljivost brez vsebine, svoj medel duh dobrote«.[1] Zelo zgovoren primer slednjega je ravno izjava ministrice za kulturo, da »razume zaskrbljenost novinarjev« in se ji »zdi upravičeno, da ti dejavno sodelujejo pri oblikovanju nove zakonodaje« (MMC RTV Slovenija/STA, 16. 7. 2010). Kot da bi politika bila stvar dobre ali slabe volje, razumevanja ali nerazumevanja, dobrosrčnosti ali totalitarnosti. Imamo srečo, torej, da nam trenutno »vladajo« tisti, ki nas »razumejo« in ki se jim zdi »upravičeno«, da tudi naš glas kaj šteje. Takšni mimikriji se je treba odločno upreti z aktivnim mišljenjem in s sporočilom, da od politike ne potrebujemo pokroviteljstva in razumevanja, temveč zagotavljanje resnične enakosti, na jasen in transparenten način, tako da bo vsakdo imel enake možnosti za participacijo in ne le njen privid. Ne rabimo prizanesljivega vladarja, ki nas razume, ampak družbo, v kateri bo jasno vpisana volja ljudstva že po naravi stvari in ne po vladarjevi milosti.

»Nacionalni program gradimo na lokalnem,« pravi Malte Lind, vodja oddelka za odnose z javnostjo Sveriges Radio (SR). Tam sem bila v drugi polovici avgusta 2010 v okviru projekta Vseživljenjskega učenja Leonardo da Vinci, ki ga financira Evropska unija. V Stockholmu sem obiskala sedež Sveriges Radio (SR) in štiri lokalne radijske postaje, ki so povezane v enega izmed njihovih programov P 4: Radio Norrbotten v mestu Lulea, Radio Uppland v Uppsali, Radio Kronoberg v mestu Växjö in Radio Gävleborg v mestu Gävle.[1] Pogovarjala sem se s »kanalchefi« (vodji teh radijskih postaj) ter njihovimi sodelavci in sodelavkami, spremljala delo informativnega uredništva, pripravo in izvedbo ostalega programa, delo urednikov, novinarjev, glasbenih urednikov, urejevanje spletnih strani, delo v studiu, bila na sestankih, na oglašanjih s terena.

Na Švedskem delujejo tri vrste radijskih postaj: nacionalne (javni radio, financira se samo iz naročnine), lokalne komercialne radijske postaje (povezujejo se tudi v programske in komercialne mreže, financirajo se iz oglasov) in skupnostne radijske postaje (študentski, verski programi ipd., financirajo se iz donacij). Letos oddaja nekaj manj kot 900 skupnostnih radiev (delujejo od leta 1979) in 89 komercialnih (delujejo od leta 1993).[2]

Švedske izkušnje so zanimive, saj so tam povezali lokalni in nacionalni nivo v enem programu.[3] Nacionalni javni radio SR se financira izključno iz naročnine in ne predvaja oglasov. Eden od štirih programov SR je P 4, lokalni radio, ki povezuje 25 lokalnih radijskih postaj od severa do juga Švedske in je najbolj poslušan radijski program na Švedskem, katerega začetki delovanja segajo v sredino sedemdesetih let.[4] Vsaka radijska postaja »pokriva« nekaj občin.[5] Lokalni radio oddaja lokalne vsebine od šestih zjutraj do šestih zvečer med tednom, zvečer in ob koncu tedna pa oddajo skupni nacionalni program. Ob uri imajo nacionalne novice, ob uri in pol pripravljajo lokalne novice, vmes pripravljajo različne oddaje z lokalno tematiko, tudi program za manjšine. Po dogovoru pripravljajo posamezne lokalne postaje tudi oddaje, ki jih poslušajo po vsej državi, od športnih do oddaj o varovanju okolja, kontaktnih oddaj ipd. Uporabljajo isto glasbeno bazo, imajo poenoteno opremo, skupno spletno stran s svojimi podstranmi itd. Na lokalnem radiu so trije »najbolj« odgovorni za program. Poleg vodje lokalne radijske postaje, ki je odgovoren za ves program, kadre in finance, je ena oseba odgovorna za novice in druga za ostali del programa. Glasbo, ki je vnaprej pripravljena, ureja ena oseba za dve do tri postaje, tonske tehnike imajo predvsem za predpripravo programa ali oglašanja s terena, sicer novinarji/-ke, ki pripravljajo in berejo novice ter voditelji/-ce, sami vodijo program, brez tehnika. Sami tudi snemajo na terenu, montirajo, fotografirajo in dopolnjujejo spletne strani. »Lokalni radio je pomemben zato, ker ljudje dobijo novice s celega sveta, a potrebujejo lokalne informacije, ker tu živijo,« pravi Mats Akerlund, vodja za digitalno strategijo švedskega javnega radia SR, ki je svojo novinarsko pot začel pred več kot 30 leti na lokalnem radiu v Uppsali.

V Sloveniji je 98 radijskih programov.[6] Manjšina, 25 odstotkov, je programov posebnega pomena (17 lokalnih/regionalnih, en nepridobitni, sedem javnih, v nadaljevanju lokalni/nacionalni radio)[7] , ostalih pa so »komercialne radijske postaje«, nekatere se združujejo v »komercialne mreže« (v nadaljevanju komercialni radio).

Temeljna razlika med programi je v vsebini. Lokalni in nacionalni radio pripravljata več govornih vsebin, več informativnega programa, izobraževalnih, kulturnih, športnih, mladinskih, kulturno zabavnih, verskih vsebin kot komercialni, vrtita manj glasbe, a pomembno več slovenske glasbe kot komercialni, tudi podnevi. Lokalne radijske postaje so tudi edina skupina radijskih postaj v Sloveniji, ki imajo sporazumno urejene odnose s kolektivnimi organizacijami: s Sazasom (od leta 1997), z Zampom (od leta 1998) in z Zavodom IPF (od leta 2004). Po vsebinah, ki jih pripravljajo, sta si najbolj podobna nacionalni in lokalni radio, vsi radii se financirajo iz oglaševanja, največ komercialni, manj lokalni, najmanj pa nacionalni, ki pridobiva največ prihodkov iz RTV-prispevka.

Lokalni radio, četudi razpršen v osmih slovenskih statističnih regijah, je po skupnem dosegu na prvem mestu v Sloveniji.[8] Razmere na trgu pa so v Sloveniji za lokalni radio iz leta v leto bolj neprijazne in utemeljeno se postavlja vprašanje, kaj ga čaka v prihodnje. Umiranje na obroke ali priložnost, da dopolnjuje slovenski medijski prostor? Tudi Svet za radiodifuzijo RS v poročilu za leto 2009 med drugim ugotavlja, da zaradi »vse ostrejših razmer na trgu prihaja predvsem na področju izdajateljev radijskega programa do hitre in neusmiljene, predvsem pa nekontrolirane koncentracije moči.« V letu 2009 smo bili priče »nadaljevanju in zaostrovanju razmer na področju povezovanja radijskih postaj v t. i. radijske mreže, kar je imelo za posledico nastanek nekakšnih 'nacionalnih' komercialnih radijev«. Ta proces se nadaljuje tudi v letu 2010, kar bo na koncu pripeljalo »do izginotja malih lokalnih radijskih postaj«, je zapisal svet.[9]

Poslovno leto 2009 je devet izmed 17 lokalnih radiev končalo z izgubo, še enkrat več kot leta 2008.[10] Ob tem prihodki padajo iz leta v leto, medtem se prihodki radijskih mrež oziroma tistih, ki s frekvencami pokrivajo večji del države, povečujejo. Tudi informacija o poslovanju gospodarskih družb v panogi radijska dejavnost (izdajatelji radijskih programov) kaže, da je panoga v letu 2009 poslovala z izgubo. Sedeminosemdeset gospodarskih družb[11] je zaposlovalo 345 ljudi, imelo v primerjavi z letom poprej manj celotnih prihodkov, prihodkov iz prodaje, dodane vrednosti in zaposlenih ter ustvarilo za 345.542 evrov neto izgube ob nekaj več kot 31 milijonih evrov celotnih prihodkov.[12]

Več kot 90 odstotkov komercialnih radiev je nastalo po letu 1994, ko je bil sprejet zakon o javnih glasilih. Leta 1990 je delovalo v Sloveniji 19 lokalnih radiev[13] , 12 med njimi jih dela še danes. Po letu 1994 je začelo delati šest novih lokalnih radiev. Najstarejša lokalna radijska postaja v Sloveniji je Radio Štajerski val (1953). V 50. letih prejšnjega stoletja so začele z delom tri lokalne postaje, v 60. letih devet, v 70. letih štiri in od 1980 do 1990 tri.[14]

V štirih statističnih regijah, v spodnjeposavski, osrednjeslovenski, notranjsko-kraški in obalno-kraški ni nobenega lokalnega radia, nobenega (s statusom programa posebnega pomena) ni v Ljubljani, Mariboru, Kopru in Novem mestu. V pomurski, koroški, zasavski in južnoslovenski regiji je po en lokalni radio, v podravski sta dva, v goriški tri ter v savinjski in gorenjski štirje. Na en lokalni radio pride od tri do 27 občin, od približno 40.000 do 160.000 prebivalcev, ki govorijo v osmih narečnih skupinah in številnih narečjih.[15] Sedemnajst lokalnih radiev ima 21 odstotkov vseh frekvenc.[16] Med 17 lokalnimi radii (organiziranimi kot d. o. o.) so v dobri polovici zaposleni ali nekdanji zaposleni ohranili lastništvo, med njimi so v dveh zaposleni oz. nekdanji zaposleni več kot 90-odstotni solastniki. V štirih so solastnice občine, štiri lokalne programe izdaja izdajatelj, ki izdaja tudi časopis.

Med pomembnimi vprašanji v času spreminjanja zakona o medijih v Sloveniji je tudi, kako omogočiti uresničevanje javnega interesa na lokalni ravni, kako omogočiti izdajateljem pripravljanje in oddajanje lokalnih vsebin, ne samo informativnih. Načrtovane zakonske spremembe glede na stanje na slovenskem trgu in medijski sceni z več kot 1300 v razvid vpisanimi mediji, lokalnemu radiu, ki predvsem odseva življenje ljudi v najbližjem, lokalnem okolju, ne obetajo nič dobrega. Rešitve iz osnutka zakona o medijih predvidevajo za lokalne radijske vsebine večletne programske razpise (a na omejena javna sredstva računajo tudi drugi mediji), prinašajo dodatne obveznosti (kar bi dodatno podražilo pripravo lokalnih informativnih in drugih vsebin) in ukinjajo nekatere dosedanje olajšave. Zato je nujna odločitev, ali želimo v Sloveniji dolgoročno in sistemsko zagotoviti pogoje za decentralizirano pripravo lokalnih informativnih in drugih vsebin ali pa naj trg dokončno »odnese te vsebine«, kar se bo lahko zgodilo v treh do petih letih. Sedanja »cenovna« in siceršnja »vojna« med »komercialnimi mrežami« že tako ruši radijski medijski trg, da lokalni radio ne bo več mogel zagotavljati potrebnega dela sredstev iz oglaševanja za pripravo lokalnih vsebin.

Ena od možnosti za dolgoročno sistemsko omogočanje priprave lokalnih vsebin so »medijske regije«, opredeljene glede na različne kriterije: območje pokrivanja, bruto domači proizvod, število občin, upravnih enot, prebivalcev, reliefne in narečne raznolikosti, bližino meje ipd.[17] Sodelovanje/povezovanje več izdajateljev v mrežo in ob tem zagotovitev sofinanciranja priprave lokalnih vsebin, ki so v javnem interesu na lokalni ravni, bi omogočilo decentralizirano pripravo lokalnega programa in s tem ohranitev vsebin.

Druga možnost je, da lokalne radijske postaje postanejo dopisniška mreža nacionalnega radia, se povežejo v četrti nacionalni program ali postanejo »slovenski lokalni radio«. Tako bi povezali Slovenijo na način, ki bi lahko koristil lokalnim in nacionalnim javnosti in prispeval k enakomernejšemu razvoju različnih delov Slovenije. Dejstvo je namreč, da nacionalni radio ne more »pokriti« vseh okolij, da je lokalni radio njegova dopolnitev, ki je že doslej odigral pomembno vlogo tudi v času izrednih razmer, naravnih nesreč ipd.

Še je čas za skupen premislek. Ko bo utihnil lokalni radio in bodo prenehali izhajati lokalni/regionalni časopisi, ko ne bo mogoče več slišati lokalnih narečij in vsebin, ki so pomembne za kulturno identiteto, socialno in družbeno okolje Slovenije, bo prepozno.

Cilj kongresa je, da se zaradi nastale kulturno-medijsko-politične situacije zberemo slovenski glasbeniki vseh žanrov pod eno streho in javno manifestiramo svoja stališča o stanju slovenske glasbe v medijskem prostoru, katere prihodnost, jezik, kvantiteta in kvaliteta so (tudi) zaradi predloga novega zakona o medijih pod vprašajem … Glasbeniki in podporniki slovenske glasbe: udeležite se vašega kongresa in pomagajte ustaviti genocid nad slovensko glasbo!
- Poziv Društva Glasbeni forum

Pri nas poslušamo precej več glasb, ki so oblikovno in socialno bolj intrigantne od tistih, ki jih igrajo glasbeniki v Sloveniji. Solidno podprta glasbena scena v Sloveniji ni ogrožena, še manj »nacionalna« identiteta. V begu pred glasbenim nacionalizmom in provincialno zatohlostjo so se glasbeniki in poslušalci vedno zatekali k »pokvarjenim« mednarodnim zvokom.
- Ičo Vidmar, Lažne glasbene dileme, Dnevnik

Izbrana citata sta odsev dveh nasprotujočih si mnenjskih polov glasbenikov, glasbenih novinarjev in urednikov, organizatorjev glasbenih dogodkov itd., ki sta nastala v skoraj dvomesečni polemiki, vezani na 63. člen osnutka zakona o medijih (ZMed-1)[1] , ki predlaga spremembo kvot predvajanja slovenske glasbe na slovenskih radijskih in televizijskih postajah. Začelo se je s sklicem kongresa slovenskih glasbenikov, natančneje podpornikov Društva Glasbeni forum, kjer so izpostavili zahteve v treh točkah, s katerimi so se dotaknili kvot, glasbenih televizijskih oddaj in brezpogojne zaščite avtorskih in sorodnih pravic.[2] A vendar ni tako preprosto. Globlji vpogled v zapisane zahteve in način, kako so bile predstavljene na kongresu, so sprožile takojšnji odziv glasbenih kritikov in teoretikov, glasbenih ustvarjalcev, novinarjev in drugih tako ali drugače v glasbeno sceno vpetih ne-podpornikov društva, ki so opozorili na nekatera zavajanja v njihovih zahtevah in organizaciji kongresa ter odprli široko polje problematike, ki presega zahtevane točke in ki se dotika medijske in kulturne politike nasploh, uredniške politike radia in televizij, manko glasbenega tiska, opustošenje manjših (alternativnih) glasbenih prizorišč, delovanje kolektivne organizacije Sazas in zavoda izvajalcev in proizvajalcev fonogramov IPF, vprašanje nacionalnosti glasbe ter glasbenega življenja nasploh. Poleg dnevnega poročanja se je polemika nadaljevala v kolumnah dnevnega časopisja, spletnih novičnikov in najbolj neusmiljeno prek blogov; v povezavi s spletno revijo Nova Muska se je oblikovala neformalna mreža Aktiv poslušalk in poslušalcev glasb (krajše aktiv), ki je doslej organizirala dve javni razpravi o naštetih temah, glasbeni kongres, ki so ga podporniki imeli za nekakšen »blues slovenskih glasbenikov«, pa je bil označen za »hipokrizijo slovenskih estradnikov«, »interesno kupčkanje s predpisanimi kvotami« in »izbruh glasbenega nacionalizma«.

Kaj je torej zapisano v osnutku ZMed-1, da je prihodnost slovenskih glasbenikov docela ogrožena, da jim grozi iztrebljenje, genocid, in da je bilo nujno sklicati kongres ter se združiti »na tem (za vse nas [glasbenike o. p.] in za slovensko kulturo) zgodovinskem dogodku« ter ubraniti sebe, slovensko glasbo in slovenski jezik, ob njegovem morebitnem sprejetju pa bi skladatelj in starosta slovenske popevke Mojmir Sepe vrnil državno odlikovanje zlati red? Predvsem 63. člen, ki iz trenutno veljavnega predvidenega deleža dnevnega predvajanja slovenske glasbe z 20 odstotkov za vse radijske in televizijske programe oz. 40 odstotkov za RTV Slovenija po novem določa predvajanje najmanj 15 odstotkov slovenske glasbe med 6. in 20. uro za vse radijske in televizijske programe,[3] ter 10. člen, ki po novem izpušča zahtevo, da so mediji (radio, televizija) zavezani ob vpisu v razvid medijev predložiti tudi pogodbe, ki jih imajo sklenjene s kolektivnimi organizacijami. Torej znižanje odstotka predvajanja, ki je pogoj za izplačevanje honorarja iz avtorskih in sorodnih pravic ter manko obvezne sklenitve pogodbe s kolektivno organizacijo, s katero je v primeru predvajanja plačilo honorarja že vnaprej zagotovljeno. Tudi zahteva po spremembi programske sheme RTVS ter vrnitev (ukinjenih) glasbenih oddaj lahko priča samo, da se osrednja zahteva vseh treh točk, še posebej, če jih beremo nazaj, od tretje k prvi, vrti okoli ene same stvari: kvot predvajanja slovenske glasbe.

Poleg Slovenije velja sistem nacionalnih kvot v Franciji in francoskem delu Belgije (Valonija), v Avstriji pa kljub predpisu zakona ne izvajajo dosledno. V nasprotju z zakonsko predpisanimi imajo prostovoljno dogovorjene kvote s pogodbami ali podobnimi zavezujočimi akti v flamskem delu Belgije in na Danskem. Sem sodi tudi Irska, vendar je v praksi kvotni dogovor neučinkovit. V Sloveniji so bile do leta 2006 radijske postaje obvezane predvajati najmanj 10 odstotkov slovenske glasbe. V času ministrovanja Vaska Simonitija pa so po francoskem vzoru povečali obvezno kvoto na 20 odstotkov za tržne in 40 odstotkov za javni radio in televizijo. A medtem ko so se v Franciji lotili »zaščite francoske kulture« premišljeno, znotraj celotnega deleža uvedli delež nove francoske glasbe, pozneje pa kvote določili glede na profil radijske postaje in s tem spodbudili (ali prisilili) tako glasbene urednike kot založbe v iskanje in investiranje v nove glasbenike in glasbene skupine različnih žanrov, pa so predpisane kvote, s katerimi naj bi prišlo do »ohranjanja in dviga slovenske glasbene kulture«, dosegle ravno nasprotni učinek.

Nesenzibilnost glasbenih uredništev do raznolikega glasbenega ustvarjanja v slovenskem prostoru in vztrajanju pri sredinskih pop različicah so privedli do tega, da so zaradi zapolnitve zahtevane visoke kvote na programih nacionalnega radia, na komercialnih pa naslanjajoč se na statistike okusa in izbora poslušalcev, v dnevni eter spustili manjše število trenutnih pop uspešnic, vse ostalo pa premaknili v nočni program. Z izjemo vsebinsko profiliranih radiev, kot so na eni strani Radio Študent in Radio Marš in na drugi Radio Veseljak, Ognjišče itd. Podobno so se reševanja kvot lotile tudi televizije. Vse, komercialne in nacionalna televizija so kvoto zapolnjevale z nočnim predvajanjem slovenske glasbe kot glasbene kulise ali videospotov, ob menjavi vodstva na RTVS pa je temeljito spremembo doživel tudi dnevni program, saj so ukinili vse glasbene oddaje, ki so pokrivale novo žanrsko raznoliko glasbo ter jih zamenjali s številnimi oddajami narodnozabavnega značaja. Ob dvigu kvot ustvarjalnost na področju slovenske glasbe še nikoli ni bila tako nizka in njena kvaliteta tako vprašljiva.

Čeprav se kvote, ki so vključene v sedaj veljavni zakon, pogosto izrablja, saj se slovenska glasba predvaja predvsem v nočnem času, je predlagani osnutek med določenim segmentom glasbenikov in njihovih podpornikov sprožil nezadovoljstvo. Predlagana znižana kvota se jim zdela nedopustna, čeprav je, prvič, predlagana kot minimum, torej jo lahko uredništva poljubno tudi višajo, in drugič, je zakonsko premaknjena v dnevni termin, v čas, ko so radijski in televizijski programi najbolj poslušani/gledani. Še več, predlagali so celo zvišanje do zdaj obstoječe norme na najmanj 50 odstotkov slovenske glasbe, ali kot je za MMC po domače povedal Zoran Predin, glasbenik in predsednik Slovenske unije glasbenih ustvarjalcev: »Ena tuja, ena naša, to se nam zdi 'fer',« ter ob drugi priložnosti za Večer izjavil, da se boji, da bi brez predpisanih kvot uredniki preveč subjektivno izbirali predvajano glasbo, pri tem pa bi »iz programa izbrisali tisto, kar bi vsak radijski program moral imeti: izobraževalno noto, da ne rečem tudi vzgojno. Publiki ni dovolj emitirati le tistega, kar je všečno, temveč tudi informirati, izobraževati.« V kolikšni meri so do zdaj radijski in televizijski programi glasbeno informirali in izobraževali, še posebej v nočnih urah, tega teh istih glasbenikov ni zanimalo. A ko je ministrstvo predlagalo osnutek,v katerem je zakonsko določen premik na predvajanje v dnevni termin, to ni bilo dovolj, ker so predlagane kvote prenizke. In ko so nato v javnih soočanjih zagovorniki petdesetih odstotkov izjavljali, da ne gre za vprašanje kvot, temveč za ohranjanje slovenske glasbene kulture, se zopet zastavi vprašanje, kako se je ta ohranjala v nočnih terminih. Ker do osnutka predloga nikogar od pobudnikov ni zanimalo, kdaj predvajajo slovensko glasbo, temveč samo da jo. Torej ... ali res ne gre samo za kvote? Tudi potem ne, ko so nam ponudili računico, da na celodnevni ravni to pomeni zgolj 8-odstotni delež slovenske glasbene ustvarjalnosti in poustvarjalnosti v glasbenem programu slovenskih radijskih in televizijskih postaj ...

Mnenja glasbenih urednikov so ostala enako deljena kot ob uvedbi zdaj veljavnih odstotkov predvajanja. Prevladujoče stališče komercialnih radiev je, da naj bi bile zakonsko določene kvote veljavne samo za nacionalne programe, saj se jih financira iz naročnine, medtem ko se sami financirajo od oglasov in so za poslušalce brezplačni. Poleg tega zagovarjajo oblikovanje programskih formatov, na podlagi katerih se radii profilirajo za določen segment poslušalcev, ki jim nato glede na njihov okus ter oceno čez dan vrtijo skladbe, ki si jih želijo slišati, ostalo kvoto pa zapolnijo v nočnih urah. Uredniki in ustvarjalci glasbenih oddaj na nacionalnih radijskih programih so bolj previdni. Andrej Karoli, urednik glasbenega progama na Valu 202, trdi, da na Valu 202 nikoli ni bilo vprašanje ali slovenska glasba ali ne, se pa zaveda, da ker je za nacionalni program specifično, da mora streči najširšemu občinstvu, se včasih dnevna glasbena oprema spusti na nekoliko nižji nivo, kot bi si lahko dopustili (Vaši poslušalci godejo in razpravljajo, Maribor). Določene glasbe, ki se ne zvrstijo v dnevni glasbeni program, se pojavljajo v dodatnih rubrikah, kjer se predstavljajo nove glasbe, ostalo pa v nočnih terminih. Spet za tretje višina in sprememba kvot ne posega v uredniško delo. To velja predvsem za oba študentska radia, ki podpirata (mlajše) alternativne izvajalce, ki jih glede na splošno stanje glasbenega predvajanja ni mogoče slišati nikjer drugje, sakralni Radio Ognjišče ter radii, ki vrtijo predvsem domačo narodnozabavno glasbo tistih glasbenih ustvarjalcev, ki edini nikakor ne morajo trditi, da jim grozi kakršnakoli iztrebitev, saj tako visoko, kot so trenutno zastopani v programih radia in televizije, niso bili še nikoli do zdaj.

Če ne bi organizatorji kongresa poslali izjemno nepremišljen poziv z zahtevami, za katere niso imeli oz. še vedno nimajo dobro izdelanih argumentov, na kongresu pa poskrbeli za vrsto incidentov, kot so dopuščena prisotnost izključno podpornikov in novinarjev, petje Zdravljice kot simbola narodne zavesti in odrekanje pravice do izražanja mnenj, bi se po vsej verjetnosti ves zaplet okoli kvot končal veliko mirneje in ugodneje za vse prizadete, v medijih pa bi se razvila običajna polemika o vprašanju potrebe po kvotah. A ob vsej drami in pompu, ki so jo dvignili člani in podporniki Glasbenega foruma, so sprožili vrsto reakcij tistih glasbenikov in drugih, ki delujejo in soustvarjajo v slovenskem glasbenem okolju, a so v neprimerno slabšem položaju, oddaljeni od kvot, splošne medijske pokritosti in ogroženi s strani kolektivnih organizacij.

Ko postane glasba instrument za dvig nacionalne zavesti, ohranjanja narodne identitete in jezika, se zgodi izničenje umetniške vrednosti in prestop v sfero političnega. Povedano drugače, kdor omejuje umetnost z zemljepisom in jezikom, ta ni več umetnik, temveč samo še zaščitnik določenih interesov. V tem primeru lastnih. A tu ne gre za zaščito slovenske glasbe, saj imajo glasbene zvrsti in žanri, ki jih preigravajo (pa tudi kopirajo) slovenski glasbeniki, svoj izvor drugje. Svojo podstat imajo v tujini, tam so se razvile in utemeljile. Izvorno slovenske glasbe, razen ljudske ni. Tu gre predvsem za zaščito sebe, torej slovenskega glasbenika, ki ga ne ogroža omejevanje umetniške svobode in izražanja, temveč zmanjšan odstotek predvajanja in s tem znižan dohodek od tantiem. Slovenski glasbenik je ogrožen – finančno.

Že leta se opozarja, da je delovanje kolektivne organizacije Sazas netransparentno, nepravično, samovoljno in v nekaterih primerih že iracionalno. S poslovanjem po načinu posameznih dogovorov, nedoslednim pošiljanjem zahtevkov za izplačila za nadomestek avtorskih pravic vsem povprek in hierarhično na kvotah temelječem izplačevanju tantiem je Sazas močno pripomogel k trenutnemu stanju na slovenski glasbeni sceni. Neenakopravno obravnavanje svojih članov (kar je Urad za zaščito intelektualne zaščite z nedavno dobljeno tožbo proti Sazasu tudi dokazal) pri (spet, s tožbo dokazanih nezakonitih) izplačilih tantiem so omogočala določenim glasbenikom, da so imeli ves čas zagotovljen redni dohodek, kot nekakšne rente, četudi že leta na slovenski glasbeni sceni niso ustvarili ničesar novega.

Ti isti glasbeniki so tudi najglasnejši zagovorniki zahtev Glasbenega foruma. In ti isti glasbeniki so molčali, ko so se zaradi Sazasa v tišino ovile trgovine, saloni ipd., ko so se po Sloveniji zaprli številni majhni, alternativni klubi, ki niso zmogli plačevati nadomestila za avtorske pravice za glasbene skupine, ki niti niso članice Sazas in ki tega denarja, čeprav so avtorji, aranžerji in tekstopisci svoje glasbe, niso niti nikoli prejeli. Nikomur se takrat ni zazdelo, da je slovenska glasbena kultura ogrožena, da so manjši klubski prostori vitalnega pomena za razvoj in ohranjanje slovenske glasbe in glasbene raznolikosti ter prvi odskočni oder za marsikaterega glasbenega izvajalca. Dokler denar priteka, njegov izvor ni pomemben, problem nastane očitno šele takrat, ko je ogrožen sam dotok. Tako določene slovenske glasbenike tudi veliko bolj skrbi 10. člen, ki »sledi izključno interesom tujega kapitala, ki bi rad v Sloveniji brezplačno uveljavljal glasbene programe v svoji lasti, za katere mu ne bo treba plačevati avtorskih pravic. Nekateri členi posledično uzakonjajo piratstvo«. (Zoran Predin, MMC) V Sloveniji trenutno že deluje nekaj piratskih internetnih radiev, ki nimajo nikakršnih pogodb s kolektivnimi organizacijami in ki predvajajo glasbene skupine, ki niso člani teh organizacij. Glasbenega materiala je dovolj, saj jim izvajalci sami pošiljajo posnetke in si želijo biti slišani. Seveda gre tu predvsem za mlajše izvajalce, ki ustvarjajo raznoliko in kvalitetno žanrsko glasbo, ki pa glede na prevladujoče pop glasbene smernice nikoli ne bodo predvajani ne na nacionalnih ne na komercialnih postajah. Tudi drugače je po predlogu osnutka še vedno mogoče skleniti pogodbe tudi naknadno, če se izkaže, da bodo v etru predvajali izvajalce, ki jih kolektivne organizacije ščitijo. In tu ni bojazni, Sazas je razvil natančen način monitoringa predvajanj, »pravo pionirsko delo med kolektivnimi organizacijami«, kot so napisali na svoji spletni strani in kar je občutil že marsikateri organizator javnega glasbenega dogodka, četudi ga ni promoviral po različnih medijskih kanalih.

Stanje slovenske glasbene scene nikakor ni spodbudno. Stopnja nezaupanja do glasbenih uredništev in ne nazadnje tudi do glasbenega okusa poslušalcev je izredno visoka, zato se zaščito išče v kvotah, ki omogočajo javno predvajanje, in v kolektivnih organizacijah, za katere je očitno vseeno, kako delujejo, dokler omogočajo finančno stabilnost vsaj določenemu delu glasbene populacije. In da je tako, je pripomogla ravno – ironično – trenutno veljavna določitev odstotka predvajanja slovenske glasbe. V Sloveniji imamo veliko glasbe, a vendar ni vsa tako dobra, kot lahko poslušamo v različnih izjavah v zadnjem času. V vseh žanrih obstajajo odlični in kvalitetni izvajalci, pa tudi še več ne tako kvalitetnih, nekaterih pa že naravnost slabih.

Slovenski glasbeniki bi morali imeti toliko samokritike v svojih vrstah, da bi si priznali, da vsak/a zmagovalec/a lepotnega izbora ali resničnostnega šova ne more postati pevec/pevka, in da nekdo, ki s kitaro zabava prijatelje doma, ne bo nujno zabaval tudi preostalo Slovenijo. Visoke kvote so omogočile ravno to, da se je ustvaril širok prostor, ki ga je bilo treba zakonsko zapolniti s čimerkoli in posledično so se tudi določeni kvalitetni izvajalci izgubili znotraj zvočnega enoumja.

V zadnjih petih letih so uvedene kvote dosegle ne samo osiromašitev slovenske glasbe, temveč so jo tudi redefinirale v sredinsko neoprijemljivo glasbo, katerih izvajalci so zmotno prepričani, da se bo ob pogostejšem predvajanju avtomatično spremenila v uspešnico in katere najboljši pokazatelj je festival Ema, kamor se zlije vsa podstandardna slovenska glasbena produkcija. Pred povišanjem kvot je tako mainstream kot alternativna scena imela nekaj izvajalcev, ki so ustvarjali vrhunsko glasbo na svojem področju in imele zvezdniški status, v zadnjih letih pa ni niti nekih novih, svežih glasbenikov, ki bi izstopali. V mainstreamu je to mogoče bila Neisha, a po prvencu presežka ni več, v alternativi pa zadnje čase tak status pridobiva N'Toko. Drugače pa prevladujejo eni in isti izvajalci, ki jih poslušamo in gledamo povsod, na radiu, mestnih prireditvah, v političnih kampanjah itd.

Glasbene oddaje, kot so bile Roka rocka, Aritmija, Frekvenca itd., so ukinili, ker so imele menda prenizko stopnjo gledanosti, kljub temu da je bila, na primer, ravno Aritmija najbolj gledana oddaja med mlajšo generacijo. Teh oddaj so se spomnili tudi pobudniki kongresa, štiri leta pozneje. Matevž Šalehar - Hamo, organizator kongresa in član bluesovske glasbene skupine, je v intervjuju za Dnevnik izjavil, da se zaveda, da s kvotami skupine, kot so njegova, ne bodo veliko profitirale, zato pa si želijo, da se »na nacionalno televizijo vrnejo glasbene oddaje, kjer se bodo lahko predstavljale tudi skupine, kot je moja. Tukaj pa lahko rečem, da imam nekakšno računico, v smislu, da bi mogoče lahko kdaj svojo skupino predstavil v kakšni taki oddaji, da bi ljudje sploh vedeli, da obstaja«.

Četudi je prišla pobuda ponovno na podlagi lastnih interesov, to ne spremeni dejstva: te glasbene oddaje potrebujemo, potrebujemo prostor, kjer se lahko predstavljajo glasbene novitete, nova glasbena prizorišča in dejavnosti, povezane z delovanjem glasbene scene, treba je slišati in videti glasbenike, slišati njihovo glasbo in misel. Ker trenutno niso videni nikjer, razen na koncertnih prizoriščih. Tako tudi ne preseneča, da v tej osiromašenosti nista mogli preživeti glasbeni reviji Muska in RSQ. Če zatajita televizija in radio, je težko pričakovati, da bo preživel tisk, predvsem če se vsebinsko osredotoča na za slovensko pop glasbeno sceno netipične glasbene smernice. Glasbenih zapisov je izredno malo, skoraj nič se ne beleži, objave so omejene na napovednike ali krajše recenzije. Preoblikovana z novim imenom Nova Muska se je preselila na splet in živi izključno od samoiniciative njenih piscev.

V zadnjih pogovorih na ministrstvu je obveljal konsenz 30–35 odstotkov slovenske glasbe na nacionalnih programih, na komercialnih pa 20 odstotkov v dnevnem oddajnem času. Vendar noben zakon in predpisane kvote ne morejo zaukazati odgovornosti in senzibilnosti do slovenske glasbe in krepiti nacionalno zavest. Ravno tako noben zakon ne more vplivati na odločitev glasbenega uredništva, katero glasbo bodo predvajali znotraj kvot. In ne nazadnje noben zakon ne more določiti, da nekomu kot slovenskemu glasbeniku avtomatično pripada pravica do publike. Vse to lahko doseže samo glasba sama, glasbeni mediji številni posamezniki, ki so aktivni na glasbenem področju. Dokler se ne bo problematike začelo reševati aktivno, na različnih nivojih, si bo predvsem mlajši poslušalec veliko raje izbral iTunes, kot pa prižgal radio. In to nikogar ne bi smelo presenetiti.

Še vedno veljavni zakon o medijih iz leta 2006 je v času sprejemanja reševal dve poglavitni zagati, ki se nanašata na uredniško delo: pravico do popravka in zaščito otrok in mladoletnih. Sprejeta rešitev prve razen nekaj manjših medijskih spektaklov ni odmevala, gotovo pa ni prinesla zaznavne družbene škode. Vse drugače je bilo z zakonskim in nato udejanjenim (ne)uresničevanjem načela zaščite otrok in mladoletnih pred spornimi medijskimi vsebinami.

Danes v Sloveniji težko najdemo vrtec, kjer ne bi otroci skušali ponazarjati porno scen, vsekakor pa ni takega, kjer ne bi imeli problemov z malo Lolito, ki se navidezno (samo)pornografizira. Na ravni osnovne šole se pornoseksualizacija najbolj neprijazno izraža s sovražnostjo do istospolno usmerjenih[1] in s prevzemanjem (diskriminatrnih) tradicionalnih vlog deklic[2] in dečkov v spolnosti; k slednjim so vštete žaljivke punc in spolno nadlegovanje; na drugi strani pa so poskusi dekliškega uveljavljanja seksualne moči s pornoprijemi.[3]

Podobno polje, s katerega se privzemajo norme odraščanja, so komercialne konstrukcije nasilja. Razširjeno merilo odraščanja v »pravo« moškost je, kolikšno dozo krvi, brutalnosti, groze fant prenese. O družbeni škodi neomejenega razširjanja pornografskih in nasilnih komercialnih konstrukcij ni potrebno več diskutirati, zdaj je tu na dlani. Skozi odzvanjanje regulacijske stihije na področju zaščite otrok n mladoletnih na ravni živetega so dodatne zakonske luknje, ki so se pokazale, dobile nekako usoden značaj; tudi kritika zakonskega predloga iz leta 2006 jih je spregledala. Predvsem gre za manko mehanizmov presojanja vsebin in sankcioniranja. Tako se je med drugim izkazalo, nadvse obskurno, da inšpektorat za medije in kulturo ne prevzema (več) naloge strokovnega presojanja, niti ni med njim in agencijo za pošto in elektronske komunikacije v vlogi strokovnega arbitra formaliziranega in utečenega sodelovanja. Ob pričujoči sliki bi bilo logično pričakovati, da bodo predlogi novih rešitev na obravnavanem področju strokovni (s tem pa tudi konsistentni in funkcionalni). Analiza osnutka medijskega zakona kaže, da je bilo tako pričakovanje, če se je kje gojilo, precej naivno. Zaščita otrok in mladoletnih v zakonskem osnutku oblikuje kontinuum od ignorantskih variant do elaboriranih določil. Žal prve prevladujejo.

Zaščita otrok in mladoletnih je v zakonskem osnutku glede spornih vsebin obravnavana v štirih členih[4] ; uvodoma (čl. 8) je govora predvsem o tiskanih medijih, oglaševalskih površinah in elektronskih publikacijah z vidika »pornografskih vsebin« in »prikazov neupravičenega nasilja«. Izstopajoča in po dosedanjih izkušnjah z regulacijo namerna nemarnost je, da je pri elektronskih publikacijah lahko dovolj tudi neopredeljena »zaščita« (4. odstavek). Če določilo projiciramo v prakso, to pomeni, da bi zadostovalo tudi že opozorilo »Otrokom dostop prepovedan«. Kar se pravzaprav že dogaja in je pomensko enako varovalo kot bi bilo povabilo »Otroci, glejte, kaj gledajo nekateri odrasli«.

Oglaševanje regulira potencialno škodljive vsebine pavšalno (čl. 44) – s povzemanjem dikcije direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki pa vendarle pomeni zgolj okvir. Najbolj razširjen podžanr (porno-chic) se bo tako spet lahko skrival za nazivom »erotika« in se potemtakem še vedno vztrajno vsiljeval otrokom. Če se je že pristalo na ta model regulacije porna v oglaševanju, se morda ne bi bilo odveč ozreti po oglaševalskih regulatornih ali koregulatornih praksah, ki resno jemljejo vsaj načelo družbene enakosti spolov in obravnavajo njegove kršitve. Skratka, ta člen bi moral všteti eno ali drugo in se podrobneje opredeliti vsaj še do nasilja. Se pa medijski osnutek kompleksno in izdelano loteva zaščite otrok in mladoletnih v radijskih in televizijskih programih (čl. 60): z upoštevanjem raznolikosti potencialno škodljivih vsebin, starostnih skupin otrok in opcij zaščite bi moral biti paradigma drugim rešitvam, ki to zdaj niso. O tem zaradi prostorske bližine najbolj drastično priča kar naslednji člen (čl. 61), ki se nanaša na zaščito otrok in mladoletnikov v AVMS na zahtevo in radiih na zahtevo. Gre za regulacijo vsebin, ki so opredeljene glede na potencialni učinek, »resno« in možno škodovanje razvoju otrok in mladoletnih. Omejitev potencialno »resno« škodljivih vsebin se izvaja skozi njihovo dostopnost, ki pa prav tako kot same vsebine ni natančneje določena. Enako problematično je neopredeljevanje vsebin, ki bi lahko škodovale (2. odstavek tega člena).

Evropska direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah (AVMS) sicer res uporablja skorajda identično pravno uzanco za avdiovizualne medijske storitve na zahtevo glede vsebin, ki bi lahko resno škodovale, (čl. 12), vendar ob tem v uvodnihopredelitvah usmerja k tehnični zaščiti (paragraf 60), posebej pa opozarja še na nelegalnost otroške pornografije. V slovenskem osnutku zakona pa namesto napotila k tehnični zaščiti najdemo zgolj pravilo nedostopnosti. Kako ohlapno se zna izvrševati pogoj posredovanja vsebin: »da jih mladoletniki praviloma ne bodo mogli slišati ali videti«, pričajo aktualne rešitve na tem področju (mislimo seveda na lažne zaščite na mobilnih portalih in pay-tv, ki so dostopne preko mobilnih telefonov, pa tudi na mrke zaščite na pay-tv sredi dneva).

Druga pomembna in obširna tema za razmislek v primeru AVMS na zahtevo in radiih na zahtevo, vprašanje opredelitve vsebin, se mora dejansko reševati skozi primerjavo regulacije vsebin na televiziji. Vsebine, ki bi lahko resno škodovale otrokom in mladoletnim, se tu nanašajo večinoma na nelegalne pornografske žanre (realistično prikazovanje sado-mazohizma, nekrofilija, zoofilija, otroška pornografija) in gotovo tudi na žanre nasilja, ki vključujejo realno nasilje. V tej luči velja resno priporočilo za indeksiranje in definiranje vsebin iz 61. člena. Sicer bo nov medijski zakon v koliziji z veljavnim kazenskim zakonikom – če ostanemo v registru otroške pornografije – z njegovim 176. členom. V primeru spodbujanja sovraštva do določene prebivalstvene skupine (glede na enega od pripoznanih virov diskriminacij) preko AVMS na zahtevo in radia na zahtevo pa bi šlo za kolizijo s 297. členom KZ.

Da je potrebno opozoriti na nelegalne vsebine tudi na tem mestu, dokazuje zlasti obstoječa praksa portalov z otroško pornografijo. Naš končni argument za nadgradnjo predloga 61. člena pa je povsem tehnične narave. Tako televizija kot AVMS na zahtevo sta v evropski direktivi regulirana okvirno, pri tem pa obravnavani predlog slovenskega medijskega zakona člen, ki se nanaša na televizijo, ustrezno artikulira skozi cilj operativnosti, drugega pa skorajda prepiše[5] iz direktive, ne da bi ga dopolnil vsaj z omejitvami, ki so v njej zapisane na drugem mestu; slednje pomeni, da zadaj ni prav nobene vizije o operativnosti v imenu zaščite otrok in mladoletnih. Izkušnja branja tega, drugega osnutka zakona je na tem mestu še posebej žalostna, ker je Slovenija še zelo daleč od kompleksne zakonske rešitve omejevanja komunikacijskih vsebin z vidika zaščite otrok in mladoletnih (in je pri tem tudi na repu EU).

Kljub temu, da nadzor in sankcioniranje v primeru kršitev načela zaščite otrok in mladoletnih na področju elektronskih medijev v skladu z medijskim zakonskim osnutkom izvaja APEK, je na mestu vprašanje o vlogi sveta za medije na obravnavanem področju. Če je med njegovimi nalogami tudi, denimo, nadzorovanje »izvajanja internih pravil izdajateljev AVMS v zvezi z oglaševanjem zdravju škodljive hrane in pijače v medijih« (čl. 86), bi bilo umestno, če bi redno opravljalo tudi strokovno nalogo spremljanja razvoja standardov in sredstev zaščite otrok in mladoletnih pred potencialno škodljivimi vsebinami (posebej tudi v okviru AVMS) in jih soočalo s stanjem v Sloveniji. Če ta predlog zveni cinično, vir slednjega ni na naši strani. S tem v zvezi bi veljalo odgovoriti tudi na vprašanje, kje v predlagani sestavi sveta je eksplicitno mesto za predstavnika ali predstavnico »laične« zainteresirane javnosti ali nevladnega sektorja. Ga ne vidimo (čl. 82), čeprav gre za demokratični standard. Tudi ta manko je z naše perspektive eden od flopov zakonskega osnutka. Dve družbeno-politično primerljivi državi, Madžarska in Latvija,[6] skušata urejati obe tu najbolj sporni zadevi, tj. regulacijo AVMS na zahtevo in sestavo medijskega sveta, povsem drugače. Latvija v predlogu zakona o elektronskih medijih natančno opredeljuje regulacijo AVMS na zahtevo (Be—rzin,a-Andersone 2010, 28).[7] Madžarska pa medijskemu svetu podeljuje drugačen status in funkcijo, vendar se mu v sistemu pravnega obvladovanja »medijev in komunikacij« pridružuje specifičen svet, sestavljen iz predstavnic/-kov civilne družbe (Lengyel 2010, 34).

Razpravljanje sestavljata povzetek in deloma tudi nadgradnja pripomb in dopolnil na prvi osnutek medijskega zakona,[8] ki sta bila poslana na ministrstvo za kulturo.[9] Poleg avtorice članka v vlogi koordinatorke navedenega strokovnega komentarja je tu še sedemnajst akademskih in civilnodružbenih imen, ki stojijo za njimi.[10] Pripombe in sugestije so bile napisane v okviru temeljnega znanstveno-raziskovalnega projekta,[11] ki si je za predmet proučevanja zadal prav vzpostavljanje norm socializacije v odraslost preko novih medijev.

Država na eni strani ruši tisto, kar na drugi gradi. Bi bilo možno, da sinergija delovanja v smeri demokratizacije v tukajšnjem družbenem prostoru postane kaj več kot priročna politična floskula? Ne samo, da je duh zakona v tem delu slab[12] in rešitve pavšalne in neučinkovite (razen na področju televizije), temveč se razkriva tudi dejstvo »totalitarizma« nove oblasti, saj jo bolj kot sodelovanje v iskanju rešitev (navsezadnje tudi s službami pod lastnim okriljem) zanima uresničevanje nelegitimnih interesov skozi princip moči oblastniško-kapitalskih pozicij.

Be—rzin,a-Andersone, I. (2010). Progress of the New Electronic Media Law in Latvia, Iris, 2010/7, str. 28.
Direktiva AVMS (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah), dostop 18. 5. 2010.
KZ – 1, www.uradni-list.si/1/content?id=86833, dostop 1. 11. 2009.
Lengyel, M. (2010). A Wave of Media Legislation, Iris, 2010/8, str. 34.
McRobbie, A. (2007). Top Girls? Young Women and the Post-Feminist Sexual Contract. Cultural Studies, XXI/4–5, str. 718–737.
Nayak, A., in Kehily, M. J. (2008). Gender, Youth and Culture: Young Masculinities and Femininities, Houndmills in New York: Palgrave Macmillan.
Nielsen, H. B. (2004). Noisy Girls: New Subjectivities and Old Gender Discourse. Young. Nordic Yournal of Youth Research, XII/1, str. 9–30.
Renold, E. (2000). »Coming out«: gender, (hetero)sexuality and the primary school, Gender and Education, 12/3, str. 309–326,
Zakon o medijih – 1, 2. osnutek, dostop 17. 11. 2010.
Walkerdine, V. (1998). Popular Culture and Eroticization of Little Girls. V: Jenkins, H., The Children's Culture Reader. New York in London: New York University Press, str. 154–164.