N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
uvodnik
medijska politika
samoregulacija
zaščita novinarskih virov informacij
merjenje svobode medijev
rtv slovenija
medijski diskurzi
regija
iz zgodovine medijev
splet
medijski antiheroj
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Bojan Anđelković
Časi navduševanja nad virtualnim prostorom, v katerem se lahko potepamo brez identitete, so za nami
Pojmi virtualne skupnosti, identitete in komunikacije, ki so bili ključni v zgodnjih teorijah računalniško posredovane komunikacije imajo s pojavom spletnih socialnih omrežij diametralno nasproten značaj v primerjavi s tistimi iz obdobja anonimnih virtualnih klepetalnic.
What comes after Facebook? Self-mining?
- Lev Manovich, 6. avgust 2008 (na Twitterju)

V uvodnem delu vplivne knjige Jezik novih medijev, ki je zdaj že davnega leta 2001 ponudila prvo sistematično in eksaktno, do danes najbrž še ne preseženo teorijo novih medijev, Lev Manovich skozi osebno kronologijo predstavi ključne dogodke v razvoju novih tehnologij in medijev v zadnjih treh desetletjih dvajsetega stoletja. Piše se leto 1975: Manovich v Moskvi študira računalništvo in arhitekturo, programi se pišejo še v zvezke in risbe rišejo v bloke, saj še ni osebnih računalnikov – na Univerzi v Utahu pa znanstveniki izumijo algoritem, ki se še danes uporablja za fino senčenje 3-D računalniških objektov. V letu 1985 je Manovich že na Manhattnu in dela za Digital Effects, eno izmed prvih podjetij za 3-D računalniško animacijo, vendar računalnik takrat lahko nariše le primitivne geometrične forme, kot so kocke, cilindri, sfere itn.; računalniška umetnost že obstaja, vendar nekje na obrobju, daleč od oči javnosti. Piše se leto 1995: Manovich je v Linzu na Ars Elektroniki, najprestižnejšem svetovnem festivalu računalniške umetnosti - računalnik, ki je bil vse od zgodnjih 60-ih let uporabljan le kot orodje za proizvodnjo, je »naenkrat« postal univerzalni medijski stroj, kar je postalo kristalno jasno z vpeljavo svetovnega spleta kot medija konec dvajsetega stoletja. »Piše se leto 2005 …« se glasi nedokončani stavek s katerim se tudi konča pričujoče poglavje knjige izdane leta 2001 (prim. Manovich: 2001, 3–6).

Res, kaj lahko rečemo o letu 2005 iz današnje perspektive? V telefonskem intervjuju, ki sem ga opravil z Levom Manovichem pred dvema letoma, nisem zamudil priložnosti za to vprašanje, namigujoč, da bi lahko bili bistvena novost prvega desetletja 21. stoletja socialni mediji, ki so postali možni s pojavom t. i Spleta 2.0 (termin je leta 2004 uvedel Tim O'Reilly, glej en.wikipedia.org/wiki/Web_2.0). Manovich je tako rekoč brez razmišljanja in brez kakršnih koli posebnih pojasnjevanj odgovoril s kratkim in prepričljivim »Da!«, ki ni puščal nikakršnega dvoma o tem, da so socialni mediji tista bistvena medijska novost in paradigma značilna za današnji čas (intervju je v zvočni obliki v celoti dostopen na spletni strani Radia Študent: Anđelković 2008). V svojem tekstu o socialnih medijih, kasneje nekoliko spremenjenem in integriranim v njegovo dolgo pričakovano novo knjigo Softver prevzema oblast, ki jo je pod licenco Creative Commons v elektronski obliki objavil konec leta 2008, pa Manovich opozarja, da socialni mediji niso enostavno stopnjevana različica medijske kulture 20. stoletja: nasprotno, od medijev smo prešli na socialne medije, na enak način kot smo od videa/filma prešli na socialni video (Manovich, 2008a).

V tem članku bomo skušali podati nekaj razmislekov o tej novi medijsko-komunikacijski paradigmi na primeru spletnega socialnega omrežja Facebook, ki se trenutno nahaja na 2. mestu po obiskanosti v skupnem spletnem prometu, takoj za nedosegljivim Googlom - julija letos je namreč Facebook zabeležil 500 milijonov aktivnih uporabnikov, kar pomeni, da ga trenutno uporablja vsak štirinajsti prebivalec planeta Zemlja oz. vsak drugi uporabnik interneta – in sicer tako, da bomo analizirali pojme virtualne skupnosti, identitete in komunikacije, ki so bili ključni v zgodnjih teorijah računalniško posredovane komunikacije.[1] Pokazali bomo, da so ti trije pojmi s pojavom sedanjih spletnih socialnih omrežij popolnoma predrugačeni oz. da imajo na ključnih ravneh diametralno nasproten značaj v primerjavi s tistimi iz obdobja anonimnih virtualnih klepetalnic.

»Virtualne« skupnosti – realen nadzor
Obstajata dve glavni splošni značilnosti zgodnjih teorij o virtualnih skupnostih: po eni strani naj bi bile te skupnosti anonimne, po drugi strani pa neprostorske. Vendar že sama naslova nekdanjega in sedanjega najbolj popularnega spletnega socialnega omrežja dovolj simptomatično govorita o preseženosti teh teorij. Saj kako lahko še govorimo o tem, da sama definicija virtualnih skupnostih predpostavlja obstoj neprostorske skupnosti, če se ta skupnost imenuje Moj prostor (MySpace)? In kako lahko še govorimo o anonimnosti v virtualni skupnosti, če se virtualna skupnost imenuje Knjiga obrazov (Facebook)? V tem smislu niti ne moremo več govoriti o tem, »da imajo virtualne skupnosti zgolj obiskovalke in obiskovalce in nobenega stalnega prebivalca«, saj so uporabniki Facebooka tako obiskovalci, kot tudi stalni prebivalci svojih spletnih strani, v okviru katerih imajo svojo steno (Wall), svoj dom (Home) in svoj poštni predal (Inbox). V primerjavi z nekdanjimi virtualnimi klepetalnicami je za Facebook namreč karakteristično prav to, da njegovi uporabniki v glavnem niso anonimni, ampak so prisotni s svojim polnim imenom, spolom, letom starosti in mestom bivanja. Za skupnosti »prijateljev« na Facebooku torej lahko samo pogojno rečemo, da so virtualne oz. so virtualne v enaki meri, kot bi bila virtualna skupnost, ki bi jo naredili iz seznama imen v svojem mobilnem telefonu – ali pa celo manj, saj imamo na spletnih socialnih omrežjih v glavnem pred sabo tudi vizualno podobo »sogovornika« in njegove osnovne podatke, ne spomnimo pa se fizičnega videza in ne vemo osnovnih podatkov o precej imenih, ki jih imamo v imeniku svojega telefona. Po drugi strani pa ne moremo več govoriti niti o tem, da so te in takšne »virtualne« skupnosti zamišljene (v kontekstu vplivne teorije Benedicta Andersona), glede na to, da ne gre za nikakršno zamišljanje skupnosti ampak za konkretne posameznike, katerih osnovni podatki so uporabniku praviloma znani. V določenem smislu torej lahko rečemo, da so te in takšne »virtualne« skupnosti bolj konkretne od »realnih« skupnosti, kot so narod, navijači kakšnega kluba ali gledalci kakšne TV oddaje. V skladu z vsem zgoraj rečenim, danes ne velja več niti teza, da se virtualne skupnosti razlikujejo od realnih po tem, da njihovi pripadniki stopajo v njih prostovoljno, po svobodni izbiri: »prijateljstva« na Facebooku so namreč prostovoljna v enaki meri kot so to »prijateljstva«, v katera stopamo v »realnem« življenju, saj gre v veliki večini primerov za ljudi, ki jih poznamo tudi off-line.

V čem je torej osnovna razlika med nekdanjimi virtualnimi in sedanjimi »virtualnimi« skupnostmi? Ali drugačno vprašanje, v čem je razlika med nekdanjimi klasičnimi in sedanjimi socialnimi mediji? Socialni mediji so za razliko od klasičnih veliko bolj intimni, saj informacije niso posredovane od neke višje instance, ampak se po pravilu prenašajo direktno od posameznika do posameznika, v glavnem nanašajoč se na neposredne življenjske okoliščine. Tukaj merimo predvsem na to, da se uporabnik prek sedanjih spletnih socialnih omrežij ne informira le o tem, kaj se je zgodilo po svetu, državi ali mestu v katerem živi, ampak tudi o tem, kaj delajo in kaj bodo delali ljudje, ki jih pozna ali želi spoznati. Stran »Domov« uporabnikov Facebooka, kot tudi celoten komunikacijski sistem »prijateljstev« je namreč narejen tako, da ima posameznik precejšen uvid v spletne aktivnosti drugih uporabnikov: lahko izve, kdo se je s kom pravkar »spoprijateljil«, kaj je kdo komu sporočil, kateri dogodek bo kdo obiskal itn. Vmesniki pričujočih spletnih strani so namreč pravi majhni vohunski sistemi, neka vrsta pervertiranega Foucaultovega panoptikona, v katerem so vsi hkrati ujetniki in čuvaji, ki lahko gledajo drug drugega, ne da bi jih ta drugi videl. Vsakdo seveda lahko navleče zastor, tako, da na namestitvah za zasebnost na spletni strani določi, da drugi uporabniki ne vidijo vsega – kar je, mimogrede, v primeru Facebooka vse prej kot lahko – toda problem je v tem, da si čuvaji, ki radi gledajo, nič manj ne želijo biti videni: hočejo, da o njih ostanejo podatki, ki jih bodo opazili drugi uporabniki; mogoče jih bodo celo analizirali, sortirali, predelovali in posredovali naprej.

Emblematične identitete in sodobni voajerizem
Tudi glede spletnih praks osebnih prezentacij v zvezi s konstrukcijo virtualne identitete lahko povlečemo črto med anonimnimi virtualnimi klepetalnicami in sedanjimi spletnimi socialnimi omrežji. V internetnih klepatalnicah smo pred pojavom Spleta 2.0 namreč imeli svobodo, da izberemo katero koli identiteto: lahko smo bili moški ali ženske, stari ali mladi, lahko smo bili iz tega ali onega konca sveta itn. To v sedanjih spletnih socialnih okoljih kot so Facebook, MySpace ali Twitter ni več primer, saj je, če hočemo vzpostaviti določene kontakte in nabrati socialni kapital, ki ga lahko unovčimo tudi v »realnem« življenju, nujno, da se predstavljamo za tisto »kar v resnici smo«. Prav tako je nujno, da se tista identiteta ne spreminja; nekdo seveda lahko zamenja fotografijo ali ime na svojem profilu, pa vendar bodo njegovi »prijatelji« vseeno vedeli čigava »realna« identiteta se skriva za tisto novo »virtualno« identiteto. Drugače povedano, časi navduševanja nad virtualnim prostorom, v katerem se lahko potepamo brez identitete, zapuščajoč svoje telo nekje tam v fizičnem svetu, so že za nami. Vojna med našo dano, fizično resničnostjo in virtualnimi svetovi, ki jo je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja objavil kibernetski platonizem (Strehovčev termin), se je končala brez zmagovalca. SiOLov reklamni oglas iz leta 1998: »Svet ni eden. Svetova sta dva« ne drži več. Medmrežje ni več brezkončna puščava realnega za virtualne pobege računalniških navdušencev. Je del vsakdanjega življenja milijonov ljudi, ki se pogosto ne zavedajo tega, da se lahko danes vsak njihov gib – tako na internetu kot v fizični realnosti – pazljivo spremlja in evidentira. Tako recimo družbe kot so NetGeo mapirajo IP naslove in priskrbijo geografske koordinate za potrebe trženja spletnih podjetij, mobilni telefoni pa omogočajo, da se določenega posameznika lahko geografsko locira v katerem koli trenutku. Sedanje medmrežje torej »ni več neko podatkovno 'čisto drugo', ampak je vedno bolj prizemljeno in evidentirano v njegovi geografski in geopolitični 'fizikalnosti'« (Strehovec 2007, 18). To pa nikakor ni zadnje poglavje v zgodbi o koncu medmrežja kot prostora brezmejne svobode, saj tendence v zvezi z digitalnimi identitetami nakazujejo, da bo moral imeti v prihodnosti vsak uporabnik medmrežja – vsekakor pa tisti ki bo hotel opraviti kakšno finančno transakcijo - eno samo digitalno identiteto, s pomočjo katere se bo moral identificirati »podobno kot z vozniškim dovoljenjem v fizičnem svetu«,[2] njegovi podatki pa se bodo zbirali »podobno kot z avtom med vožnjo po avtocestnem omrežju zbiramo račune o vsaki plačani cestnini« (navajamo po: Strehovec 2007, 19).

Za sedanje »virtualne« identitete torej v nekem smislu lahko rečemo, da so celo bolj določene od naših »realnih« identitet - v enakem smislu kot smo za »virtualne« skupnosti rekli, da so bolj konkretne od »realnih« skupnosti. Tako je recimo identiteta posameznika v okviru sedanjih spletnih socialnih okoljih vedno določena tudi z identitetami njegovih »prijateljev«: posameznik namreč tam v določenem smislu nikoli ne nastopa sam, ampak vedno skupaj s svojimi »prijatelji«, prav tako pa z vsemi drugimi uporabniki deli isti vmesnik, ki ponuja enake vsebine, aplikacije in možnosti komunikacije, kar ima nujno za posledico to, da ima tvoja »identiteta« veliko skupnega z drugimi »identitetami«. Če smo v dobi postmoderne lahko govorili o krizi identitete v smislu subjekta brez fiksne, esencialne ali permanentne identitete, danes v kontekstu spletnih socialnih omrežij v okviru Spleta 2.0 lahko govorimo o krizi identitete, ki ni več niti spreminjajoča se forma, ampak le še znak: identiteta kot emblem! Neskončna privlačnost je v tem, da lahko nabiramo svoje »prijatelje« in jih hranimo na svoji spletni strani kot razglednice: končno si jih lahko lastimo, jih posedujemo, menjamo, kupujemo ali prodajamo - lahko pa jih tudi enostavno zbrišemo.[3] Gre za užitek sodobnega voajerja glede katerega Janez Strehovec pravi: »Flaneurski voajer (opisan v Benjaminovih esejih o Parizu kot glavnem mestu 19. stoletja) je mutiral v sodobnega voajerja, opremljenega z mobilnimi napravami za dnevno in nočno snemanje. Pri tem je značilno in zanimivo, da posneta gradiva (…) le redko prenese v album fotografij na računalniku ali drugo digitalizirano podatkovno bazo, prav tako jih praviloma ne natisne; rabi jih le za uživanje pri, recimo, kar dvojnem gledanju, značilnem za sodobnega voajerja, ki uživa v tem, da videno tudi virtualizira, ga mesti v medij podobe (…) Voajer je tam, kjer imaš sočloveka v formatu peep showa. Voajer je danes tam, kjer imaš sogovornika (tudi) v formatu fotografije ali videa na zaslonu mobilnika.« (Strehovec 2007, 187)

Komunikacija obdarovanj in kolaborativna remiksabilnost
Tukaj nas ne bodo zanimale značilnosti zdaj že klasične internetske besedilnosti – kot so povezovanje pisanih in govornih oblik, okrajšave, vpeljava emocionalne ikonografije in povečana raba simbolov in ločil, grafološke inovacije itn. – ki veljajo tudi za zgodnje virtualne klepetalnice, ampak se bomo osredotočili predvsem na tiste nove modele, ki niso obstajali pred pojavom Spleta 2.0. Za te sodobne modele spletne komunikacije lahko v nasprotju s prejšnjimi rečemo, da so narejeni tako, da zahtevajo enako mero ali celo več vljudnosti, kot je to primer v fizični realnosti: na Facebooku namreč ne najdemo nikakršnih nesramnosti in žaljivk – tisto kar se v internetnem žargonu imenuje flaming, kar je bila ena od osnovnih karakteristik anonimnih internetnih klepetalnic – in sicer iz enostavnega razloga, ker je komunikacijski sistem »prijateljev« narejen tako, da z enostavnim pritiskom na gumb lahko onemogočimo vsako komunikacijo z osebo, ki nas žali ali nadleguje, s tem, da jo izločimo iz seznama svojih »prijateljev«. Zaradi samopromocije oz. nabiranja socialnega kapitala, ki je eden izmed poglavitnih namenov sedanjih spletnih socialnih omrežij (glej Ellison at all 2008) , se to seveda nikomur ne izplača in takšne odpovedi »prijateljstev« so prej izjema kot pravilo. Rezultat takšnega sistema komunikacije je navidezna idilična pristna skupnost samih prijateljev, ki večinoma ne delajo nič drugega, razen tega, da drug drugega pozdravljajo z nasmehi, si pošiljajo čudovite fotografije ali kakšna druga virtualna darila, pri čemer seveda velja staro pravilo obdarovanja, ki pravi: če ti kdo kaj podari – si obvezan, da mu darilo vrneš (v skladu z antropološko teorijo Marcela Maussa). Kot opozarja Lev Manovich v že citiranem eseju o socialnih medijih: »Pogosto 'vsebina', 'novice' ali 'mediji' postajajo znaki dobre volje (tokens), ki se uporabljajo, da začnejo ali obdržijo konverzacijo. Njihov prvotni pomen je manj pomemben od njihove funkcije takšnih znakov dobre volje. Tukaj mislim na ljudi, ki postavljajo slike drug drugemu na MySpaceu ali pa izmenjujejo darila na Facebooku. Kakšno darilo boš dobil, je manj pomembno od samega dejanja darovanja ali pa postavljanja komentarja ali slike« (Manovich 2008a). Jasno je torej, da komunikacija na sedanjih spletnih socialnih omrežjih ni samo verbalna, ampak tudi neverbalna oz. vizualna: na Facebooku se tako v ta namen uporabljajo slike in videi ter različna virtualna darila oz. aplikacije, ki so jih naredili prav uporabniki, zelo pogosto pa se verbalna in neverbalna sredstva komunikacije kombinirajo, kar je hkrati tudi ena od glavnih značilnosti novomedijske besedilnosti na sploh (glej Strehovec 2007). Še dve pomembni značilnosti komunikacije na sedanjih spletnih socialnih omrežjih, ki jih razlikujeta od anonimnih spletnih klepetalnic, sta po eni strani hkratna možnost sinhrone in asinhrone komunikacije, po drugi pa to, da takšna komunikacija pogosto predstavlja le nadaljevanje komunikacije v fizičnem svetu ali pa pripravo nanjo.

Manovich v svoji najnovejši knjigi začne poglavje o socialnih medijih z izpostavitvijo dveh pomembnih tem Spleta 2.0: »Prvič, od leta 2000 naprej je opazen postopen premik od uporabnikov spleta, ki pristopajo k vsebini, ki je izdelana s strani veliko manjšega števila profesionalnih izdelovalcev, k uporabnikom, ki pristopajo k vsebini, ki je izdelana s strani drugih neprofesionalnih uporabnikov. Drugič, če je bil v devetdesetih letih splet v glavnem izdajateljski medij, v obdobju po letu 2000 postaja vedno bolj komunikacijski medij.« (Manovich 2008b: 191:192) Dejanska novost nove paradigme je torej prav prehod od konsumpcije h konsumpciji-produkciji kot aktivnosti, ki temelji na brisanju meja med producenti in konzumenti. Virtualna okolja kot so Facebook, MySpace ali Twitter namreč niso enostavno le mediji za komunikacijo, ampak tudi za informiranje, reklamiranje, agitacijo ali prezentacijo; blogi, razglasi, dogodki, novice različnih specializiranih skupin, v katere lahko posameznik vstopa, so samo nekatera izmed možnih orodij za nove oblike oglaševanja in informiranja, ki jih ne podcenjujejo več ne poslovna ne politična podjetja.

Facebook je, kot smo že povedali, v juliju tega leta imel 500 milijonov aktivnih uporabnikov, pri čemer niso upoštevana tudi druga podobna ali drugačna spletna socialna omrežja popularna na posameznih koncih sveta ali pa drugačne oblike socialnega mreženja oz. sodobna komunikacijsko-medijska orodja kot so SMS, RSS, blogi, različne aplikacije spletne pošte, komande »posreduj« in »preusmeri«, mailing liste, Web povezave, peer-to-peer omrežja, Firewire, Bluetooth, kar so le nekatera izmed orodij, ki jih navaja Manovich, »ki stimulirajo ljudi, da vlečejo informacije iz najbolj različnih virov v svoj lastni prostor, da jih remiksajo in naredijo dostopne za druge«. (Manovich 2008b, 246). Gre torej za informacije in medije, ki jih oblikujejo in distribuirajo sami uporabniki, pri čemer postaja meja med osebnim in družbenim oz. aktualnim in virtualnim precej nestabilna.[5] Kot opozarja »profesionalna blogerka« in hkrati teoretičarka socialnih medijev, Barb Dybward: »Mislim, da so trenutno najbolj zanimivi aspekt Spleta 2.0 orodja, ki raziskujejo kontinuum med osebnim in družbenim, ter orodja, z določeno fleksibilnostjo in modularnostjo, ki omogočajo kolaborativno remiksabilnost – neki transformativni proces, v katerem se lahko informacije in mediji, ki jih organiziramo, rekombinirajo in sestavljajo tako, da ustvarijo nove oblike, koncepte, mushap-e in usluge.« (navajamo po Manovich 2008b: prav tam). Manovich na istem mestu postavi tudi precej zanimivo, bolj ali manj retorično vprašanje, ki ga puščamo v razmislek na koncu tega teksta: »Če neka oseba dobiva vse novice prek blogov, ali to avtomatično pomeni, da je njeno razumevanje sveta in pomembnih vprašanj drugačno od osebe, ki bere samo osrednje časopise?«

Literatura
Anderson, Benedict (2007): Zamišljene skupnosti: O izviru in širjenju nacionalizma, Studia Humanitatis, Ljubljana.
Anđelković, Bojan (2008): Odprt termin RKHV: Pogovorni večerni termin z Levom Manovichem (avdio).
Ellison B. Nicole, Steinfield, Charles, Lampe Cliff (2008): »The Benefits of Facebook »Friends«: Social Capital and College Students' Use of Online Social Network Sites«.
Klepec, Peter (2004): Vznik Subjekta, Založba ZRC in Filozofski inštitut ZRC SAZU, Ljubljana.
Manovich, Lev (2001): The Language of New Media, Mass.: The MIT Press, Cambridge.
Manovich, Lev (2008a): »The Practice of Everyday (Media) Life«.
Manovich, Lev (2008b): Software takes command, Draft version: November 20, 2008.
Mauss, Marcel (1996): »Esej o daru« v: Esej o daru in drugi spisi, ŠKUC: Znanstveni inštitut filozofske fakultete (Studia Humanitatis), Ljubljana.
Praprotnik, Tadej (2003): Skupnost, identiteta in komunikacija v virtualnih skupnosti, ISH, Ljubljana 2003.
Strehovec, Janez (2008): Besedilo in novi mediji, Literarno-umetniško društvo Literatura, Ljubljana.

1 V zvezi s tem primerjaj recimo predelano doktorsko disertacijo Tadeja Praprotnika, Skupnost, identiteta in komunikacija v virtualnih skupnostih (2003), ki je iz današnje medijsko-komunikacijske perspektive popolnoma presežena, je pa uporabna v smislu primerjanja spletnih teorij in praks pred in po pojavom socialnih medijev v okviru Spleta 2.0, kar je tudi glavno izhodišče tega besedila.
2 Glej en.wikipedia.org/wiki/Identity_2.0, dostop 2. septembra 2010.
3 To, da na Facebooku lahko kupiš svojega prijatelja za virtualni denar potem ni enostavno le dober vic - pričujoča aplikacija namreč zelo ilustrativno prikazuje samo bistvo »nezavednega« naših virtualnih prijateljstev.
4 V avgustu tega leta se je skupnosti Facebook tako pridružila tudi uradna spletna stran severnokorejske vlade, Uriminzokkiri; o vplivu Facebooka na ameriške volitve leta 2008 pa glej recimo članek »Facebook Effect’ Mobilizes Youth Vote«.
5 V tem tekstu nismo delali razlike med virtualnim in realnim, ampak med virtualnim in aktualnim, v skladu z enim izmed glavnih izhodišč filozofije Gillesa Deleuza, ki je o pričujočem razmerju povedal naslednje: »Virtualno ni zoperstavljeno realnemu, pač pa zgolj aktualnemu. Virtualno poseduje polno realnost kot virtualno. Za virtualno bi morali reči natanko tisto, kar je Proust dejal za stanja resonance: ‘So realna, ne da bi bila aktualna, idealna, ne da bi bila abstraktna’; so simbolna, ne da bi bila fiktivna. Virtualno bi morali definirati kot nek strogi del realnega objekta – kot da bi objekt imel enega svojih delov v virtualnem, kot da bi bil vanj potopljen kot v objektivno dimenzijo.« (Gilles Deleuze, Razlika in ponovitev, navajamo po: Klepec 2004, 88-89)

izpis

 S O R O D N E   T E M E

internet

Medijska preža
Lenart J. Kučić
Novinarska internetna podoba
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Kaja Jakopič
Twitter volitve?
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Domen Savič
Internet kot zabloda
Domen Savič
Vzpon in padec informacijskega imperija
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Jurij Smrke
Novinarstvo in/kot tehnologija
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Eva Vrtačič, Klemen Ploštajner, Nina Vombergar
Informacija, ideologija, Wikileaks
Sonja Merljak Zdovc
Mobilno, lokalno, socialno
Eva Vrtačič
Fenomen Lana Del Rey: Retro-romantika, porno-šik
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Kaja Jakopič
Pasivni aktivizem: Vloga spletnih omrežij pri vstajah proti diktatorskim režimom
Kaja Jakopič
Wikileaks – brezdomec med virom in medijem
Bojan Anđelković
Časi navduševanja nad virtualnim prostorom, v katerem se lahko potepamo brez identitete, so za nami
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Timotej Semenič
Demistifikacija pojma spletna televizija
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Igor Vobič
Medijske hiše s spletnim novinarstvom le eksperimentirajo
Vuk Ćosić
Kriza, super
Brankica Petković
Narobe
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Eva Vrtačič
E-smrtnost: Patološki narcis in smrt v kiberprostoru
Eva Vrtačič
Internetna socialna obrežja: prijatelji za vedno?
Kaja Jakopič
Otroci na internetu
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Manca Borko
S stapljanjem uredništev v novo dobo novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Blog kot novinarski odgovor na težave neke lokalne skupnosti
Kaja Jakopič
Volivci v mreži spletnih skupnosti
Igor Vobič
Splet kot zrcalo krize novinarstva?
Kaja Jakopič
Blogam, torej sem … novinar in zvezda
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Jaka Železnikar
Spletni medij ali spletni podaljšek medija
Igor Vobič
Novinarstvo na spletu – Kdo s(m)o novinarji?
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Barbara Kvas
Politični spletkarji – predvolilne kampanje na spletu
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Brankica Petković
Mediji za državljane
Domen Savič, Barbara Kvas
Demokratični potencial spletnih dnevnikov
Nikola Janović
Praktične intervencije in teoretske refleksije
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Miha Ceglar
Katere podatke o uporabnikih lahko zbirajo slovenski operaterji?
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Kaja Jakopič
Slovenske parlamentarne volitve brez internetne kampanje
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Bibliowwwgrafija
Matjaž Trošt
Izzivi spletnega novinarstva
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Nova spletna stran čeških novinarjev
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Darren Purcell
Pošljite čim več ljudem
Darren Purcell
Otroška pornografija na internetu
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Goran Ivanović
Stara Mat’kurja - dobra juha
Erika Repovž
Nov internet časopis 24ur.com
Vuk Ćosić
Internet in kosovska vojna
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Državna propaganda na internetu
Vuk Ćosić
V boju proti državi
Joh Dokler
Brez komunikacije z bralci
Edicija MediaWatch
Darren Purcell
Slovenska država na internetu