N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
uvodnik
medijska politika
samoregulacija
zaščita novinarskih virov informacij
merjenje svobode medijev
rtv slovenija
medijski diskurzi
regija
iz zgodovine medijev
splet
medijski antiheroj
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Z nedavno sodbo je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo, da mora biti postopek odločanja o dopustnosti posega v pravico novinarja, da zavaruje svoj vir informacij, natančno določen v zakonu in ga mora voditi sodišče ali drug neodvisni in nepristranski organ – Spremembe zakona o medijih bi lahko izkoristili za uvedbo takšnega natančnejšega postopka
V času burnih razprav med spreminjanjem zakona o medijih je treba upoštevati poleg uredb in direktiv, s katerimi nas zavezuje (in obremenjuje) Evropska unija, tudi druge pravne akte nadnacionalnega pomena, na primer Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP) in na njej temelječo sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Ta z živahno razlago širi njeno dokaj okostenelo besedilo, ki se tako na podlagi konkretnih življenjskih primerov prilagaja novim okoliščinam in času, v katerem živimo. Tako je ESČP storilo tudi z nedavno sodbo v zadevi Sanoma Uitgevers B. V. proti Nizozemski.[1]

Ena od ključnih pravic v sodobni demokratični družbi je svoboda izražanja. EKČP jo le na splošno ureja v 10. členu.[2] Šele s sodno prakso ESČP pa so bili posamezni vidiki svobode izražanja podrobneje razdelani, med njimi tudi svoboda izražanja v medijih. ESČP v vsaki sodbi, ki se nanaša na svobodo izražanja medijev, poudari pomembno mesto, ki ga imajo mediji v sodobni demokratični družbi. Zbiranje in posredovanje informacij javnosti je njihova pravica in dolžnost. Korelat svobodnemu izražanju novinarja je namreč pravica javnosti do obveščenosti. Zato se svoboda izražanja ne nanaša le na informacije oziroma ideje, ki so sprejete z naklonjenostjo ali do katerih so prejemniki neopredeljeni, ampak tudi na informacije oziroma ideje, ki zmerjajo, pretresajo ali vznemirjajo. To zahtevajo pluralizem, strpnost in odprtost, brez katerih ni demokratične družbe. Novinarji pa morajo uživati nekatere posebne pravice, da lahko izpolnjujejo svoje poslanstvo.

V sodni praksi tega sodišča in tudi v raznih priporočilih Sveta Evrope je tako že dalj časa splošno sprejeto dejstvo, da je pravica novinarjev, da ne izdajo svojega vira informacij javnim oblastem, temeljna za uresničevanje njihove pravice do svobode izražanja. Z nedavno sodbo v zadevi Sanoma Uitgevers B. V. proti Nizozemski, pa je Veliki senat ESČP v zvezi s pravico novinarjev do nerazkritja vira informacij naredil še korak naprej in tako neodvisen položaj novinarjev še dodatno utrdil ali ga celo nadgradil.

Konkretna situacija, ki je bila podlaga za odločanje ESČP
Vse se je začelo z organizacijo nezakonite avtomobilske dirke na ulicah Nizozemske. Novinarji družbe pritožnice[3] so z organizatorji sklenili dogovor, da lahko dogodek fotografirajo in o njem objavijo prispevek, vendar pod pogojem, da ne izdajo identitete nobenega od udeležencev. Kmalu po dogodku je policija od družbe pritožnice zahtevala, da ji izroči vse fotografsko gradivo v zvezi z dirko, za odvzem spornega gradiva sta policista, ki sta obiskala prostore družbe pritožnice, po neuspešnih neformalnih zaprosilih, od odgovornega urednika izdala celo uradno odredbo. Zaradi vztrajnega zavračanja izročitve spornega gradiva sta se z isto zahtevo na odvetnika družbe pritožnice obrnila kar dva državna tožilca, rekoč, da gre za »življenje in smrt«.

Policija in državna tožilca so družbi zagrozili, da bodo, če ne bo izpolnila njihove zahteve po izročitvi zgoščenke s fotografijami, aretirali odgovornega urednika revije Autoweek ter zavarovali in preiskali tudi vse prostore družbe pritožnice[4] (prostore družbe pritožnice naj bi zaprli tudi za ves konec tedna ali celo dlje, odstranili naj bi tudi vse računalnike).[5]

Policija je nato odgovornega urednika do prihoda državnega tožilca za štiri ure v prostorih družbe pritožnice tudi pridržala. Po posegu odvetnika, specializiranega za kazensko pravo, se je v zaplet vmešal tudi preiskovalni sodnik. Ta je, po predhodnem spoznanju, da sam nima pristojnosti za odločanje v zadevi, izrazil svojo hipotetično odločitev: če bi bil za to pristojen, bi izdal odredbo za zaseg zgoščenke s fotografijami, z utemeljitvijo, da javni interes po pregonu kaznivega dejanja pretehta novinarski privilegij zoper razkritje vira podatkov družbe pritožnice. Odvetnika sta nato tožilcu pod protestom sporno zgoščenko izročila.

Družba pritožnica je pred domačimi sodišči neuspešno skušala doseči razveljavitev odredbe o zasegu, vrnitev izvirnika in uničenje vseh njegovih kopij ter sprejem sodne odredbe, ki bi policiji in tožilstvu prepovedala uporabo informacij z zgoščenke.

Odločitev ESČP – prvič
Marca 2009 je senat ESČP odločil, da družbi pritožnici s tem, ko je bila prisiljena izročiti zgoščenko tožilstvu in tako izdati svoj vir informacij brez predhodne odredbe sodišča, ni bila kršena pravica do svobodnega izražanja iz 10. člena EKČP. Priznalo je, da ima lahko taka odločitev negativne posledice za izvajanje novinarske pravice do svobode izražanja, vendar je po drugi strani ugotovilo, da so nizozemske oblasti upoštevale nasprotujoče si interese (novinarska svoboda proti uspešnemu pregonu kaznivega dejanja) in se na koncu (pravilno) odločile za interes javne varnosti.

Z informacijami z zgoščenke so namreč prišle do storilcev, ki so z nakladalnikom v roparskem napadu (t. i. ram raid) iz sten javnih stavb izruvali dva bankomata. V prid odločitvi nizozemskih oblasti je ESČP štelo tudi okoliščino, da tožilstvo ni sprožilo pregona proti udeležencem nezakonite avtomobilske dirke, ampak je te informacije uporabilo za pregon povsem drugega – znatno hujšega kaznivega dejanja,[6] do storilcev pa je lahko prišlo le z uporabo fotografij družbe pritožnice. Krajše rečeno, načeli sorazmernosti in subsidiarnosti sta bili po mnenju ESČP spoštovani.

Ker je odločitev prvostopenjskega senata burila duhove ne le med sodniki, ki so odločali in odločili o zadevi na prvi stopnji – odločitev je bila sprejeta z zelo šibko večino (s štirimi glasovi za in tremi proti) –, ampak še toliko bolj med strokovno javnostjo, je družba pritožnica, navdahnjena zlasti z idejami sodnikov, ki so glasovali proti odločitvi, vložila zahtevo za vnovično odločanje ESČP.

Odločitev ESČP – drugič
Veliki senat ESČP se je septembra 2010 zadeve lotil s kratkim pregledom razvoja sodne prakse v zvezi z novinarsko svobodo izražanja; pravica novinarjev, da zavarujejo svoje vire, je integralni del novinarske svobode, da brez vmešavanja javnih oblasti sprejemajo in razširjajo informacije ter druge ideje.[7] Še več, poseg vanjo lahko privede do nevarne situacije, ko so potencialni viri informacij – zaradi nezaupanja v varovanje tajnosti njihove identitete –, odvrnjeni od posredovanja informacij medijem. Na koncu se to lahko odrazi celo v izgubi danes tako pomembne javno-nadzorstvene vloge medijev ter tudi do omajanja sposobnosti medijev, da javnosti posredujejo pravilne in zanesljive informacije.

Da je ravnanje nizozemskih oblasti poseglo v pravico novinarjev družbe pritožnice do svobodnega izražanja, je ESČP odločilo že na prvi stopnji. Odločitvi o tem, ali je bil nizozemski zakon, ki je dovoljeval vmešavanje v novinarsko pravico do izražanja tako, da je omogočal razkritje vira proti volji novinarjev, zadostno varstvo pred neutemeljenimi posegi v pravico novinarjev do svobodnega izražanja, pa sta bili diametralno nasprotni.

Veliki senat ESČP je namreč odločil, da mora biti vmešavanje v pravico novinarjev do svobodnega izražanja predpisano z zakonom. Prva in najpomembnejša varovalka pred arbitrarnimi posegi v njihovo svobodo izražanja pa je zahteva po poprejšnji odločitvi sodišča oziroma drugega neodvisnega in nepristranskega organa o dopustnosti zahteve za razkritje vira informacij. Taka predhodna presoja mora potekati po jasnih merilih. Ni treba, da je presoja celovita, mora pa določiti, ali javni interes premaga pravico do svobodnega izražanja (načelo sorazmernosti) in ali v konkretni situaciji ni na voljo manj invazivnega sredstva za zavarovanje javnega interesa, kot je poseg v to pravico (načelo subsidiarnosti).

Državni tožilec kot stranka v kazenskem postopku ne more biti tak neodvisen in nepristranski organ. Prav tako pa temu merilu ni zadostilo vmešavanje preiskovalnega sodnika v konkretnem primeru. Za njegovo sodelovanje v zadevi namreč sploh ni bilo pravne podlage, dodatno pa njegova odločitev sploh ni bila zavezujoča, temveč zgolj svetovalna.

Kako razlagati slovensko ureditev?
V Sloveniji pravico do nerazkritja novinarskega vira na splošno določa zakon o medijih (ZMed),[8] ki v 21. členu pravi, da urednik, novinar ali avtor prispevka niso dolžni razkriti vira informacij, razen v primerih, ko to določa kazenska zakonodaja. Osnutek novega zakona o medijih – ZMed-1[9] v to določbo ne vnaša velikih sprememb. Novinar ima torej pravico do nerazkritja vira, razen če ga v to ne zavezujejo določbe kazenskega zakonika (KZ-1)[10] oziroma zakona o kazenskem postopku (ZKP).[11]

Pri tem je treba ločiti dva primera. Informacija, ki jo ima novinar, je lahko tako pomembna, da bi njeno nerazkritje oziroma nerazkritje njenega vira pomenilo kaznivo dejanje opustitve ovadbe, da se pripravlja kaznivo dejanje (280. člen KZ-1) oziroma kaznivo dejanje opustitve ovadbe kaznivega dejanja ali storilca (281. člen KZ-1). To niti ni tako sporno. Novinar je namreč zavezan, da sam poda ovadbo (čeprav mora pri tem razkriti vir informacij), nanj deluje le posredna prisila v obliki splošnih inkriminacij, ki zavezujeta vse državljane enako, in sta kot taki iz kriminalitetnopolitičnih razlogov upravičeni – varujeta vrednote, ki so nujne za mirno sožitje v družbi.

V drugem primeru, ki je bistven za pravico do nerazkritja novinarskega dela oziroma za določitev primerov, ko lahko organi kazenskega postopka v to pravico v skladu z ZKP posežejo, pa je novinar pri svojem delu naletel na informacijo, ki bi lahko služila kot pomemben podatek za kazenski postopek, morda celo kot dokaz. Kljub varovanju posebnega položaja novinarja se lahko v treh primerih zgodi, da bo novinar dolžan sodelovati z organi pregona in preiskovanja in jim razkriti vir informacije, in sicer pri preiskavi elektronskih in z njimi povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov (to je preiskava, na primer, novinarjevega telefona, računalnika, diskete ali spominske kartice), pri zasegu predmetov (to je zaseg denimo novinarjevih zapiskov v fizični obliki) ali pa pri zaslišanju novinarja kot priče. Vsem trem primerom je skupno to, da novinarju, če mu je priznan položaj privilegirane priče, z organi v kazenskem postopku ni treba sodelovati – brez sankcije lahko odrečejo sodelovanje v primeru preiskave elektronske naprave,[12] ne izročijo predmeta pri zasegu predmetov[13] in ni jim treba pričati.

Status privilegiranih prič ureja ZKP v 235.[14] in 236. členu. Slednji v peti točki prvega odstavka določa, da so dolžnosti pričevanja oproščeni odvetnik, zdravnik, socialni delavec, psiholog ali kakšna druga oseba o dejstvih, za katera je zvedela pri opravljanju poklica, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je zvedela pri opravljanju svojega poklica. Vendar pa ta možnost oprostitve pričevanja ni absolutna – tudi osebe, naštete oziroma mišljene v tem členu, morajo pričati, ko gre za nekatera najbolj zavržna kazniva dejanja (vsa kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, kaznivo dejanje zanemarjanja otroka in surovega ravnanja in kaznivega dejanja trgovine z ljudmi), ali če so izpolnjeni pogoji, določeni v zakonu, pod katerimi so te osebe odvezane dolžnosti varovanja tajnosti oziroma so dolžne posredovati zaupne podatke pristojnim organom.

Prvi zaplet se pojavi s subsumcijo novinarja pod druge osebe, ki so po peti točki prvega odstavka 236. člena ZKP oproščene pričevanja. Gre namreč za osebe, ki za podatke izvejo pri opravljanju poklica in zanje velja dolžnost, da jih ohranijo tajne. Novinarjevo varovanje vira informacij pa praviloma ni njegova dolžnost, ampak pravica. Če kljub temu privolimo v to, da novinar sodi med te druge osebe, ki so po ZKP oproščene pričevanja, pa je vprašljivo, kateri organ je tisti, ki jih v konkretni zadevi odveže pričevanja in tako »prisili«, da izdajo vir informacij.[15] Ker se vsa tri preiskovalna dejanja opravijo na podlagi odredbe sodišča, je treba ZKP razlagati tako, da je lahko samo sodišče tisto, ki pred izdajo sodne odredbe za preiskavo elektronskih naprav oziroma sodne odredbe za zaseg predmeta oziroma pred vabljenjem novinarja kot priče, odloči o tem, ali interesi kazenskega postopka v konkretni zadevi pretehtajo nad njegovo pravico do nerazkritja vira informacij.

Sklep
Veliki senat ESČP je v zadevi Sanoma Uitgevers B. V. proti Nizozemski odločil, da mora biti na zakonski ravni jasno določen postopek predhodnega odločanja o dopustnosti posega v pravico novinarja, da zavaruje svoj vir informacij. Ta postopek mora voditi sodišče ali drug neodvisni in nepristranski organ. Hkrati je odločil, da je bil nizozemski zakon glede nudenja zadostnih pravnih varovalk za odločitev o tem, ali je razkritje vira zaradi varovanja javnega interesa (torej pregona hujšega kaznivega dejanja) resnično pretehtalo nad interesom družbe pritožnice do svobodnega izražanja, zelo pomanjkljiv.

Iz tega lahko sklepamo, da je tudi slovenska zakonodaja glede tega instituta pomanjkljiva. Danes veljavni ZMed (in enako tudi osnutek novega zakona) napotuje na kazensko zakonodajo, ta pa nikjer izrecno ne izpostavlja novinarja kot osebe s privilegiranim položajem v kazenskem postopku. Če nekoliko »potelovadimo« in zamižimo na eno oko, ga lahko uvrstimo med osebe, ki so po ZKP oproščene dolžnosti pričanja. Če nam to uspe, nas nadalje reši dejstvo, da se lahko vsa tri preiskovalna dejanja, pri katerih lahko pride do razkritja vira informacij, opravljajo le na podlagi sodne odredbe in je torej sodišče tisti organ, ki odloča o tem, kaj je v konkretni zadevi pomembnejše: novinarjeva svoboda izražanja (in znotraj nje pravica do nerazkritja vira) ali uspešen pregon storilca kaznivega dejanja. S tako razlago kazenskega postopka se sicer lahko izognimo nadaljnjim kršitvam EKČP, vendar pa morda ne bi bilo odveč premisliti o natančnejši ureditvi pravice novinarja do zavarovanja (nerazkritja) njegovega vira informacij že v ZMed, še zlasti zdaj ko je v postopku sprejema novi zakon.

1 Št. 38224/03, 14. september 2010.
2 Člen 10 EKČP:»(1) Vsakdo ima pravico do svobode izražanja. Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje. Ta člen ne preprečuje državam, da zahtevajo dovoljenje za delo radijskih, televizijskih in kinematografskih podjetij. (2) Izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podrejeno obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon, in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, za varovanje zdravja ali morale, za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.«
3 Gre za družbo z omejeno odgovornostjo, ki izdaja več revij, med drugimi tudi tednik Autoweek, v katerem naj bi izšla reportaža o nezakoniti avtomobilski dirki.
4 Ne le prostore revije Autoweek, ampak tudi redakcije preostalih revij, ki jih izdaja in trži družba pritožnica.
5 Ta grožnja je za uredniško hišo že sama po sebi zelo stroga, če pa upoštevamo še dejstvo, da je bila v tistem času načrtovana poroka v nizozemski kraljevi družini in je bil tisti konec tedna bistven za pripravo reportaže o njej, bi družba z zaprtjem prostorov zaradi hišne preiskave utrpela veliko finančno škodo.
6 Pri preiskovanju kaznivega dejanja roparskega napada so policisti s prestrezanjem telefonskih klicev odkrili, da sta bila domnevna sostorilca roparskega napada z avtomobilom znamke Audi, ki je po tem, ko so bankomata izpraznili, služil za pobeg pred policijo, prisotna tudi na nezakoniti avtomobilski dirki.
7 Goodwin proti Združenemu kraljestvu, št. 28957/95, 11. julij 2002, British Broadcasting Corporation proti Združenemu kraljestvu, št. 25794/94, 18. januar 1996, Roemen in Schmidt proti Luksemburgu, št. 51772/99, 25. februar 2003, Ernst in drugi proti Belgiji, št. 33400/96, 15. julij 2003, Tillack proti Belgiji, št. 20477/05, 27. november 2007, Voskuil proti Nizozemski, št. 64752/01, 22. november 2007 in Financial Times Ltd in drugi proti Združenemu kraljestvu, št. 821/03, 15. december 2009.
8 Uradni list RS, št. 110/2006 – UPB1.
9 Predlog je dostopen na (27. 10. 2010). V 28. členu predloga ZMed-1 najdemo skorajda identično določbo, le krog upravičencev je zožil samo na novinarje (in torej ne več tudi urednika in avtorja prispevka).
10 Uradni list RS, št. 55/2008.
11 Uradni list RS, št. 32/2007 – UPB4, 68/2008, 77/2009 in 88/2009.
12 ZKP v šestem odstavku 219.a člena tako določa: »Imetnik oziroma uporabnik elektronske naprave mora omogočiti dostop do naprave, predložiti šifrirne ključe oziroma šifrirna gesla in pojasnila o uporabi naprave, ki so potrebna, da se doseže namen preiskave. Če noče tako ravnati, se sme kaznovati oziroma zapreti po določbi drugega odstavka 220. Člena tega zakona, razen če gre za osumljenca ali obdolženca ali osebo, ki ne sme biti zaslišana kot priča (235. člen) ali se je v skladu s tem zakonom odrekla pričevanju (236. člen)« (poudarila A. T.).
13 Člen 220 ZKP sicer ne vsebuje podobne določbe kot šesti odstavek 219.a člena ZKP (glej opombo št. 12), vendar je treba tudi to določbo razlagati tako, da izročitvena oziroma edicijska dolžnost ne velja za privilegirane priče. Če namreč priča s takim statusom ni dolžna ustno izpovedovati pred sodiščem, če ji ni treba sodelovati pri preiskovanju elektronske narave, po argumentu ad simile ji tudi ni treba izročiti predmeta, ki bi moral biti zasežen. Tako tudi Dežman, Z., in Erbežnik, A.: Kazensko procesno pravo Republike Slovenije. GV Založba, Ljubljana 2003, str. 720.
14 »Kot priča ne sme biti zaslišan: 1) kdor bi z izpovedbo kršil dolžnost varovanja uradne ali vojaške tajnosti, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti; 2) obdolženčev zagovornik o tem, kar mu je obdolženec zaupal kot svojemu zagovorniku, razen če obdolženec sam to zahteva.«
15 Obvezno pričanje v primerih taksativno naštetih kaznivih dejanj se mi niti ne zdi problematično, saj gre za omejeno in točno določeno število kaznivih dejanj, ki so večinoma resnično zavržna. Dvomi se pojavljajo le glede upravičenosti paternalistične drže nad osebami, mlajšimi od 15 let (spolno občevanje z njimi, čeprav prostovoljno, je kaznivo dejanje, prav tako prodaja in prikazovanje pornografskega gradiva), saj menim, da je ta starostna meja določena neposrečeno in ni več v skladu z resničnim stanjem v družbi.

izpis

Kaja Jakopič

Wikileaks – brezdomec med virom in medijem
Gre za prvi primer, v katerem so splet in »družbeni mediji« omogočili skupinam, ki še pred nekaj leti niso obstajale, bistveno vlogo v novinarstvu, prav tako pa se je potrdilo, da imajo tako imenovani stari mediji še vedno glavno vlogo pri analizi in razširjanju informacij.
Spletna stran www.wikileaks.org že vse od leta 2006, ko se je pojavila v svetovnem medmrežju, sproža zelo kontroverzne odzive. Na eni strani navdušenje, ker naj bi pomenila novo ero raziskovalnega novinarstva, in na drugi zgražanje, da izničuje poslanstvo medijev in novinarstva in da je nevaren izdelek dobe interneta. V zadnjih štirih letih so namreč na tej spletni strani objavljali občutljive dokumente vlad, organizacij in celo videoposnetek napada ameriškega vojaškega helikopterja na civiliste v Iraku, ki so bili sicer javnosti nedostopni, večinoma zaradi različnih oznak zaupnosti.

Nova strategija, stari mediji
Poleti 2010 so trije svetovni časopisi, New York Times, The Guardian in Der Spiegel, koordinirano in hkrati objavili članke o več kot 90.000 dokumentih, povezanih z vojno v Afganistanu, ki so jih hkrati, kot so izšli, objavil v celoti tudi na spletni strani Wikileaks, in tako predstavili novo taktiko delovanja razvpite spletne strani wikileaks.org. Ustanovitelj strani Julian Assange je ob tej novi taktiki poudaril, da so se odločili »deliti« te pomembne dokumente s temi tremi časopisi, ker so najbolj vplivne medijske hiše v ZDA, Veliki Britaniji in v Nemčiji. Seveda so te tri medijske hiše pridobile dostop do omenjenih dokumentov že tedne prej, da so jih lahko pregledale, »interpretirale« in pripravile vsaka svoje članke. Assange je očitno ugotovil, da samo dokumenti z velikim številom podatkov sami po sebi ne pomenijo nič, in da so »tradicionalni« mediji tisti, ki tem podatkom dodajo pomembno vrednost, s katero pritegnejo pozornost bralcev. Na ta način pa je Wikileaks, kot poudarja Steve Myers[1] v svojem članku, začel spreminjati strukturo moči informacij. »S tem, ko se je Wikileaks postavil v položaj med virom in medijem, je premaknil moč odločanja s tistih centrov, ki sicer določajo, kaj je informacija in kako jo predstaviti.« Assange pa je za to potreboval ravno »stare« medije, njihovo poročanje, doseg in ugled.

Vsekakor je primer Wikileaks velika zgodba. Velika za vse »vpletene« strani, najbolj pa seveda za novinarstvo. S simultanim izidom iste zgodbe v treh različnih časnikih v treh različnih državah smo lahko videli, kako je vsak časopis isto zgodbo predstavil drugače, na svoj način. Z drugačnimi poudarki, drugačnim razumevanjem podatkov. Medtem ko so v Guardianu izpostavili civilne žrtve, so se v New York Timesu osredotočili na odnose med ZDA in Pakistanom. Prav to lahko dokazuje, da Wikileaks ne predstavlja oziroma ne začenja novega obdobja raziskovalnega novinarstva, ampak le ponuja novinarjem in ostali javnosti dostop do različnih »občutljivih« dokumentov, ki pa jih ne razlaga in povezuje. Gre pravzaprav za neke vrste outsourcing raziskovalnemu novinarstvu, ko so podatki na voljo na spletu, novinarji in mediji pa so v teh primerih le distribucijski kanal. Kajti Wikileaks očitno svojega »poslanstva« ne more uresničevati brez sodelovanja s »klasičnimi« mediji.

Eden izmed redkih političnih komentatorjev, ki je svoje zgražanje nad Wikileaksom objavil v mainstreamovskem časniku Washington Post, je bil konservativec Marc Thiessen, ki je v svojem članku Wikileaks Must be Stopped[2] zapisal, da Wikileaks ni medijska organizacija, ampak kriminalno podjetje. Thiessen, sicer nekdanji pisec govorov Georga W. Busha, je seveda delovanje strani Wikileaks gledal v kontekstu državne varnosti in v članku izpostavil, da v svojem delovanju ne upošteva nikakršnih etičnih standardov, in zaključil, da ameriški predsednik Obama nima samo pravice, ampak dolžnost, da izsledi Assanga, ga zapre, njegovo organizacijo pa ukine. Assange, ki je takšne reakcije in zahteve predvidel že od samega začetka spletne strani, je zato najbolj znan po tem, da se mora ves čas skrivati, menjati lokacije svojega bivanja, njegova organizacija pa funkcionira brez matičnega sedeža, brez pisarn, s pomočjo tisočih prostovoljcev po celem svetu, ki omogočajo kompleksno delovanje infrastrukture spletne strani, med drugim tudi tako, da spletno stran vzdržujejo s pomočjo sedemdesetih strežnikov v mnogih državah po celem svetu in kar na nekaj sto spletnih domenah, kar onemogoča posameznim vladam, da bi jo ukinile.

Ker je torej logika delovanja spletne strani Wikileaks takšna, da ne sodi pod jurisdikcijo nobene države, si Assange svoje »brezdomstvo« razlaga tako, da ne upošteva nobenih pravil in zakonodaj, niti tistih, ki določajo pravila in izjeme o razkrivanju svojih virov informacij.

Da bi razumeli Wikileaks in njegov vpliv na novinarstvo, je treba poleg načina funkcioniranja novinarstva, razumeti tudi svet hekerjev, računalniških navdušencev in t. i. tehno disidentov. Prav ti, organizirani okoli Assanga, so bili sposobni »prebiti« šifrirane dostope do občutljivih dokumentov in jih umestiti na nejasen teritorij zaščite oziroma razkrivanja virov informacij.

Novinarstvo – več kot samo viri
Ali je torej bila spletna stran Wikileaks v teh primerih za medijske hiše vir informacij ali le partner? Vsekakor je sodelovanje Wikileaksa z velikimi mediji prineslo tudi veliko vprašanj, predvsem glede virov informacij in njihovega razkrivanja. Kot v vseh intervjujih poudarja Assange, je njegova organizacija svojim virom informacij obljubila dve bistveni stvari. Prvič, da bodo naredili vse, v tehničnem in pravnem smislu, da svojih virov ne bodo razkrili, in drugič, da bodo poskušali podatke kar najbolje predstaviti v javnosti in izkoristiti njihov efekt. In prav sodelovanje s tremi velikimi tiskanimi časopisi je bila izvedba obljube o »maksimiziranju« tega vpliva.

A kot so razkrili v članku na spletni strani Columbia Journalism Review,[3] so se novinarji, ki so pisali članke o razkritih dokumentih z Wikileaksa, skušali očitno distancirati od Assanga in njegovega dela. »Videl sem Juliana Assanga v zadnjih nekaj dnevih, ki je 'postopal' naokoli in razlagal, o nekakšnem medsebojnem sodelovanju med njim in tremi medijskimi hišami,« je izjavil Eric Schmitt, novinar New York Timesa. »Toda ni šlo za nikakršno sodelovanje z njim. Šlo je za sodelovanje z virom in ne za sodelovanje med tremi medijskimi hišami in njim.« Tudi Myres[4] v svojem tekstu izpostavlja izjave urednika New York Timesa Billa Kellerja, da je šlo za »'odgovorno' sodelovanje z viri informacij. Tudi Globoko grlo je imel svoje namene, prav tako Ellsberg (nekdanji vojaški analitik, ki je leta 1971 New York Timesu razkril zaupne dokumente o vietnamski vojni, op. a). Toda to ni zmanjšalo pomena vrednosti dokumentov, ki smo jih dobili. Če bi zavrnili sodelovanje z viri informacij, katerih nameni so bili povsem drugačni od naših, potem veliko pomembnih zgodb ne bi bilo nikoli razkritih. Najbolj pomembno je, kaj smo naredili z informacijami, ki smo jih dobili. Preverili smo njihovo verodostojnost, izpostavili naše sklepe, jih predstavili v pravem kontekstu in jih predstavili našim bralcem, pod našimi pogoji in ne pod pogoji virov informacij.« Pa vendar so v tem primeru vse tri časopisne hiše s svojim ugledom in ogromnim mednarodnim tržiščem dodale podatkom in dokumentom , ki jih je objavil Wikileaks, legitimnost in pomembnost, s tem pa seveda še povečale »ugled« in moč Assanga in njegove spletne strani. Ni namreč skrivnost, da je za spletno stran Wikileaks in Juliana Assanga pred letošnjim skupnim projektom z New York Timesom, Guardianom in Der Spieglom vedelo precej manj ljudi, pravzaprav zelo malo. In ni seveda skrivnost, da so se po objavi zaupnih dokumentov pojavili konflikti tudi med Assangem in njegovimi sodelavci. Kot so razkrili v članku na wired.com,[5] se je znotraj Assangove organizacije zgodil revolt, saj so mu nekateri njegovi sodelavci očitali, da je dokumente o vojni v Iraku objavil prehitro, glede na to, da vsa imena posameznikov, predvsem ameriških informatorjev in sodelavcev , na dokumentih niso bila ustrezno pregledana in zaščitena oz. zakrita.

Čakajoč na posledice
In kakšne so lahko posledice objav za vse vpletene strani v zadevi Wikileaks? Glede razkrivanja oziroma zaščite virov informacij so se takoj po objavi dokumentov odzvali v ameriškem senatu in zahtevali revizijo dela zakona, t. i. medijskega določila, ki določa primere, v katerih novinarjem ni potrebno razkrivati svojih virov, hkrati pa so tudi mnogi senatorji jasno in javno zagrozili, da Wikileaks po novem amandmaju, ki so ga predlagali, zagotovo ne bo mogel uveljavljati pravice do zaščite svojih virov, saj naj bi novi amandma omogočil zaščito virov le v primeru medijskih objav, kjer gre za interpretacijo določenih podatkov, pridobljenih od »skritih« virov informacij, ne bi pa omogočil zaščite virov informacij v primerih spletnih strani, ki objavljajo zaupne dokumente v celoti, brez interpretacije njihovih podatkov. V to skupino pa seveda sodi spletna stran Wikileaks. Toda Assangea takšne grožnje ne zanimajo; kot poudarja, je njegov glavni namen v zgodbi Wikileaks ukiniti prakso mnogih vlad in organizacij po svetu, ki s pomembnimi podatki ravnajo neodgovorno do javnosti, saj jih z oznakami o zaupnosti kratko malo skrijejo pred javnostjo in s tem onemogočijo pravico javnosti do informiranja o pomembnih zadevah, povezanih z njihovim življenjem. Prav o tem govori tudi Keller, urednik New York Timesa, ko poudarja, da so se odločili objaviti podatke z Wikileaksa tudi kot opozorilo, kako je tehnologija zmanjšala nadzor nad tem, kaj sploh lahko javnost izve.

Najbolj pomembno vprašanje v celotni zgodbi o Wikileaksu in objavi dokumentov je seveda, kakšne bodo njene posledice, ki pa še vedno niso jasne. Bodo vplivale na ameriško administracijo in Kongres? Bodo posledice primerljive s posledicami razkritja v primeru Ellsberg? Nixonova administracija je takrat tožila New York Times in ostale časopise, ki so objavili zaupne dokumente, vendar je po razsodbi Vrhovnega sodišča tožbo izgubila. Tudi tokrat ameriška vlada Wikileaksa ne pojmuje kot »novinarstvo«, temveč kot poskus spodbujanja posameznikov še k novim »krajam« zaupnih in nevarnih podatkov, ki bi jih potem objavljali na spletu.

Zagotovo je objava dokumentov dosegla namen Juliana Assanga in njegovih sodelavcev; objaviti pomembne podatke in s tem vplivati na javno mnenje. A po drugi strani bo posledica verjetno tudi na strani medijev in medijske zakonodaje. Bolj ostre zakonodaje glede zaščite virov informacij, ki so jih že sprejeli v ZDA in ki so bile sprejete ravno zaradi pojava spletni strani Wikileaks, bodo prizadele predvsem veliko ostalih spletnih medijev, še najmanj pa bodo onemogočile ponovitev objav na Wikileaksu. Seveda ostaja bistveno vprašanje tudi na strani novinarstva: kateri so tisti novinarski, uredniški kriteriji za objavo zaupnih dokumentov, ki opravičujejo objave zaupnih dokumentov v takšnem obsegu, kot se je zgodil v primeru Wikileaks. Mnogi mediji so do zdaj že velikokrat objavljali vsebine zaupnih dokumentov, vendar nikoli v tako ogromnem obsegu in s tako majhno »selekcijo« podatkov. Je svoboda govora, na katero se edino »zgovarja« Julian Assange, res lahko edini kriterij? Celo sam Daniel Ellsberg, ki sicer podpira Assangovo delo, je ob tem izjavil,[6] da Assange ne bi smel objaviti prav vseh dokumentov, ki jih je imel oziroma jih bo še dobil.

Vsekakor gre za prvi primer, v katerem so splet in »družbeni mediji« omogočili skupinam, ki še pred nekaj leti niso obstajale, bistveno vlogo v novinarstvu, prav tako pa se je potrdilo, da imajo t. i. stari mediji še vedno glavno vlogo pri analizi in razširjanju informacij. Blagovne znamke teh časopisov so, čeprav »ogrožene« zaradi pojava interneta, dokazale, da so še vedno glavni »igralci« pri podajanju in razlaganju glavnih novinarskih zgodb, tradicionalno novinarstvo pa je tako v tem primeru pridobilo ponovno priznanje svoje pomembnosti. Zgodba o spletni strani Wikileaks pa je zagotovo nov fenomen, ki je šele na svojem začetku.

1 Steve Myers: How WikiLeaks is Changing the News Power Structure, Poynter Online, 28. 7. 2010.
2 Marc Thiessen: WikiLeaks Must Be Stopped, Washington Post, 3. 8. 2010.
3 Clint Hendler: The Story Behind The Publication of WikiLeaks's Afganistan Logs, Columbia Journalism Review, 28. 7. 2010.
4 Steve Myers: How WikiLeaks is Changing the News Power Structure, Poynter Online, 28. 7. 2010.
5 Kevin Poulsen in Kim Zetter: Unpublished Iraq War Loggs Trigger Internal WikiLeaks Revolt, Wired.com, 27. 9. 2010.
6 Samuel P. Jacobs: Assange is in Some Danger, thedailybeast.com, 11. 6. 2010.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
zaščita vira
Medijska preža
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Kaja Jakopič
Wikileaks – brezdomec med virom in medijem
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Ian Mayes
Po navedbah vira
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Jernej Rovšek
Spremeniti sistem varstva osebnih podatkov v Sloveniji
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
internet
Medijska preža
Lenart J. Kučić
Novinarska internetna podoba
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Kaja Jakopič
Twitter volitve?
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Domen Savič
Internet kot zabloda
Domen Savič
Vzpon in padec informacijskega imperija
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Jurij Smrke
Novinarstvo in/kot tehnologija
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Eva Vrtačič, Klemen Ploštajner, Nina Vombergar
Informacija, ideologija, Wikileaks
Sonja Merljak Zdovc
Mobilno, lokalno, socialno
Eva Vrtačič
Fenomen Lana Del Rey: Retro-romantika, porno-šik
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Kaja Jakopič
Pasivni aktivizem: Vloga spletnih omrežij pri vstajah proti diktatorskim režimom
Kaja Jakopič
Wikileaks – brezdomec med virom in medijem
Bojan Anđelković
Časi navduševanja nad virtualnim prostorom, v katerem se lahko potepamo brez identitete, so za nami
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Timotej Semenič
Demistifikacija pojma spletna televizija
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Igor Vobič
Medijske hiše s spletnim novinarstvom le eksperimentirajo
Vuk Ćosić
Kriza, super
Brankica Petković
Narobe
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Eva Vrtačič
E-smrtnost: Patološki narcis in smrt v kiberprostoru
Eva Vrtačič
Internetna socialna obrežja: prijatelji za vedno?
Kaja Jakopič
Otroci na internetu
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Manca Borko
S stapljanjem uredništev v novo dobo novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Blog kot novinarski odgovor na težave neke lokalne skupnosti
Kaja Jakopič
Volivci v mreži spletnih skupnosti
Igor Vobič
Splet kot zrcalo krize novinarstva?
Kaja Jakopič
Blogam, torej sem … novinar in zvezda
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Jaka Železnikar
Spletni medij ali spletni podaljšek medija
Igor Vobič
Novinarstvo na spletu – Kdo s(m)o novinarji?
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Barbara Kvas
Politični spletkarji – predvolilne kampanje na spletu
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Brankica Petković
Mediji za državljane
Domen Savič, Barbara Kvas
Demokratični potencial spletnih dnevnikov
Nikola Janović
Praktične intervencije in teoretske refleksije
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Miha Ceglar
Katere podatke o uporabnikih lahko zbirajo slovenski operaterji?
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Kaja Jakopič
Slovenske parlamentarne volitve brez internetne kampanje
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Bibliowwwgrafija
Matjaž Trošt
Izzivi spletnega novinarstva
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Nova spletna stran čeških novinarjev
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Darren Purcell
Pošljite čim več ljudem
Darren Purcell
Otroška pornografija na internetu
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Goran Ivanović
Stara Mat’kurja - dobra juha
Erika Repovž
Nov internet časopis 24ur.com
Vuk Ćosić
Internet in kosovska vojna
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Državna propaganda na internetu
Vuk Ćosić
V boju proti državi
Joh Dokler
Brez komunikacije z bralci
Edicija MediaWatch
Darren Purcell
Slovenska država na internetu