Internet je za medije in novinarstvo prinesel nov komunikacijski kanal za dosego občinstva, katerega potencialna številčnost se z vstopom medija na internet bistveno poveča. Novinarjem internet ponuja več vrst virov in skoraj neomejene tehnične možnosti, s katerimi lahko upravljajo, posledično tudi možnost večje interaktivnosti med medijem in občinstvom.

Tudi večina tiskanih medijev je svojo klasično dejavnost prenesla na internet, kjer se mediju, ki je distribucijsko sicer omejen, število potencialnih bralcev krepko poveča. Kot piše Boynton (2002), je časnik The New York Times v enem letu (med aprilom 1999 in aprilom 2000) pridobil 11,4 milijona novih registriranih uporabnikov spletne verzije časnika, uporabnikov, ki glede na podatke ob registraciji, nikoli niso kupili tiskane izdaje časnika. To pomeni, da je s spletno verzijo NYT dosegel povsem novo skupino bralcev, poleg tega pa ni zanemarljiv podatek, da so v prvi polovici leta 1999 prek spletne strani pridobili 12.000 novih naročnikov tiskane izdaje. Iz tega lahko ugotovimo, da je prisotnost na spletu za medij pomembna tudi kot način oglaševanja osnovne dejavnosti, obenem pa jo dopolnjuje. Kot primer za dopolnjevanje naj navedem spletni strani dveh slovenskih medijev Pop Tv in Radio Slovenija – Val 202. Oba medija med oddajanjem gledalce oziroma poslušalce vabita na spletna naslova, na katerih bodo na primer lahko sodelovali v anketi, postavljali vprašanja, njihovo spletno sodelovanje pa bo predstavljeno tudi v televizijskem oziroma radijskem programu.

Internet omogoča tudi drugačen način pripovedovanja novic, saj lahko združuje več izraznih sredstev – premikajočo se in statično sliko, zvok, besedilo – poleg tega pa s skoraj neomejenimi prostorskimi razsežnostmi omogoča obširnejšo obravnavo dogodkov oziroma novic. S tem se za medije postavlja tudi vprašanje, kako naj v poplavi medijev in informacij sploh privabijo občinstvo ravno na svojo spletno stran. Kaj je torej tisto, kar naj bi spletne strani medijev ponujale?

V nadaljevanju se bom bolj ali manj osredotočil na časopisne spletne strani, o katerih sem zbiral podatke med avgustom in decembrom lani. Večini od spodaj omenjenih sem po elektronski pošti poslal vprašalnik, nekaj informacij pa sem pridobil v osebnem razgovoru. Elektronska sporočila sem poslal na naslednje medije: v Nemčijo na spletne različice časnikov Süddeustche Zeitung, Der Spiegel in Frankfurter Allgemeine Zeitung, v Veliko Britanijo na The Guardian, The Times in The Financial Times, International Herald Tribune, v Združene Države Amerike na že omenjeni The New York Times, Chicago Tribune, Los Angeles Times ter v Avstrijo na Der Standard in Kurier. Prejel sem povratna sporočila obeh avstrijskih spletnih časnikov, Standarda in Kurierja, Frankfurter Allgemeine Zeitunga, Financial Timesa in Financ. Na podlagi osebnih pogovorov sem vključil v analizo tudi finski dnevnik Helsingin Sanomat in spletno stran Pop Tv, 24ur.com.

Pri finskem časniku Helsingin Sanomat so se pred leti spletne različice lotili zelo polétno. Približno 30 ljudi je ustvarjalo domačo in mednarodno (v angleščini) spletno stran, na katerih so pripravljali prispevke z uporabo več izraznih sredstev, t. i. »webportaže«. Kljub dobremu odzivu obiskovalcev spletne strani – ki so ob tem omenjali tudi težave z »nalaganjem« tako težke vsebine, kar izpostavlja morda malce zanemarjen del novinarstva na spletu, namreč tehnologijo –, so morali zaradi previsokih stroškov število ljudi omejiti in tako končati s tovrstnimi prispevki. Po tem »znižanju stroškov« je v spletni redakciji največjega finskega dnevnika 12 ljudi, ki pa so večinoma zadolženi za ažuriranje novic, vsebina spletnega medija pa je nekakšno pomanjšano zrcalo klasične tiskane izdaje.

V nam bližnji Avstriji tako na primer časnika Der Standard in Der Kurier na spletu ponujata celotno tiskano izdajo, poleg tega samostojna internetna redakcija skrbi za redno obnavljanje novic. Pri obeh medijih menijo, da gre pri spletnih različicah za samostojna projekta, ki se napajata iz tiskanih različic, z osveževanjem novic pa ponujata svojim spletnim bralcem tudi nekaj več. Teh je, kot pravijo pri Standardu, približno 30-odstotkov novih, medtem ko je pri Kurierju večina spletnih bralcev istih kot bralcev tiskane izdaje, svojo spletno različico pa razumejo tudi kot kanal za doseganje novih ciljnih skupin.

Tudi v Nemčiji, pri Frankfurter Allegemeine Zeitung, omogočajo spletnim bralcem dostop do tiskane izdaje, poleg tega pa omenjajo tudi dodatno ponudbo, s katero skušajo doseči predvsem mlajše, morda tako kot pri finskem časniku, v želji, da bi pridobili potencialno bralstvo za tiskano izdajo. Pri FAZ-u menijo, da gre v prvi vrsti pri spletni različici za samostojen projekt samostojne redakcije, pri britanskem The Financial Times pa za razliko od omenjenega poudarjajo predvsem komplementarnost obeh medijev. Prav tako pri Financial Timesu nimajo posebne samostojne redakcije, ki bi skrbela za vsebino spletne različice. Tako kot vsi zgoraj omenjeni mediji, tudi pri Financial Timesu omogočajo spletni vpogled v tiskano dejavnost. Za spletne bralce je namreč na voljo velik delež tiskane izdaje, kot pa opažajo na podlagi raziskav njihovo spletno domovanje privablja predvsem več mlajših in žensk.

Pod drobnogled vzemimo še enega od slovenskih medijev, ki se predstavlja na spletu, časnik Finance. Spletna verzija obiskovalcem razkriva do 90 odstotkov tiskane izdaje, dopolnjene z drugimi novicami. Pri Financah za vsebino spletne različice skrbijo podobno kot pri sorodnemu Financial Timesu, z recimo temu, intergrirano ekipo. Na Financah pravijo, da je njihova ciljna skupina na spletu približno taka kot ciljna skupina tiskanega časnika. Zanimivo je, da pri spletni verziji Financ menijo, da gre za dopolnjujoč del tiskane verzije, s tem, da jo v marsičem že prerašča.

Če na kratko povzamem, je pri vseh omenjenih časnikih na spletu možno prebrati vsaj del tiskane verzije časnika, celotno pri avstrijskima Standardu in Kurierju, s tem, da prav vsi časniki na spletu nudijo določeno dodatno ponudbo. Pri bolj natančnem ogledu teh spletnih strani lahko ugotovimo, da gre predvsem za neprestano osveževanje novic. Poleg tega spletne strani teh medijev ponujajo storitve, ki bi jih lahko umestili v področje povečevanja interaktivnosti med medijem in bralstvom, morda tudi med bralstvom samim. Primer za to so lahko forumi, ki jih večina teh spletnih strani ima, spletne ankete, ki so lahko tudi uporaben dodatek kot pokazatelj mnenja občinstva. S stališča novinarskega dela so zanimive tudi klepetalnice, saj v tem primeru novinar nekako zgubi posredniško vlogo med virom in občinstvom, slednje pa dobi možnost neposrednega stika z virom informacij. Pomembna je tudi časovna razsežnost klepetalnic, saj tisti, ki vprašanje postavi, lahko na odgovor računa v relativno kratkem času. Glede na to, da pri omenjenih časopisnih spletnih medijih ne gre za idealno-tipske spletne medije, torej za take, ki bi ustvarjali vsebine samo za splet, je pričakovano, da na spletu objavljajo tudi več ali manj vsebine, ki polnijo tiskano izdajo medija. Kot napoveduje Boynton (2002), bodo v prihodnje časniki in revije živeli dvojno življenje, s tem, da bo tiskana verzija spodbujala obisk na spletni strani in obratno. Na način, da se bosta obe verzije posvetili bolj svojim prednostim, tako da naj bi spletna stran ponujala krajše, ažurirane vesti, medtem ko bi bila daljša poročila ali »feature« zgodbe namenjene za tiskano verzijo. S tem se v teoriji kaže tudi dejanska usmeritev, v katero smer gre trenutno spletno novinarstvo.

Naj se malce oddaljim od časopisnih spletnih medijev. Eden izmed spletnih medijev pri nas je tudi 24ur.com. Podobno kot v pri Helsingin Sanomatu je število novinarjev dokaj majhno, skrbijo predvsem za nenehno osveževanje novic, v prvi vrsti je torej ažurnost. Poleg tega pomembno mesto zavzemajo vsebine iz televizijske informativne oddaje 24 ur, nato klepetalnice, v katerih gostom vprašanja zastavljajo obiskovalci spletne strani ter od nastanka predvsem tudi podstran Popovi zdravniki. Tudi v tem zadnjem primeru novinarstvo nima posebno izrazite teže, zanimivo pa je, da spletni medij daje svojim obiskovalcem možnost neposrednega stika z zdravniki. Kot nekakšna družbeno odgovorna funkcija ali pa, kot radi rečejo onstran Atlantika, povračilo skupnosti. Sicer je v osnovi tudi ta spletna stran (24ur.com) po eni strani dopolnilo televizijskemu programu, po drugi pa gre za njegovo nadgradnjo.

Zanimivo je, da pri nobenem od medijev, razen pri Helsingin Sanomatu, nisem zasledil poskusov pripovedovanja novic z večjimi izraznimi sredstvi hkrati. Najbrž tudi zato, kot kaže finski primer, ker se vse skupaj konec koncev ne (iz)plača. Bo pa morebitni preskok v tovrstno novinarstvo vsekakor zanimivo spremljati in bo, če bo zaživel, predvsem zaradi oblike podajanja informacij morebiti predstavljal izziv tako avtorjem kot občinstvu. Do takrat pa bodo spletni mediji svoje poslanstvo skušali najti skozi svojo hitrost in globalno navzočnost.

Glede globalne navzočnosti je nekaj malega nakazano že zgoraj, pri navajanju podatkov finskega časnika. Ta ima namreč spletno različico tudi v angleškem jeziku, v kateri so zbrane kratke in jedrnate vesti, redno ažurirane. Kot malce hudomušno ugotavlja Herbert (2001), so danes informacije vse bolj univerzalne, globalne in govorijo angleško. Po drugi strani pa spletni mediji vse bolj skušajo svojo vsebino prilagoditi uporabniku, tako da jo lokalizirajo. Dva primera sta ameriška medija, in sicer tednik Time in televizijska hiša CNN. Oba pri prihodu na spletno stran ponudita tudi lokalizirane strani za Evropejce, Azijce … Tudi v tem primeru medij išče nekakšno pot k čim širšemu občinstvu in s tem k večjemu dohodku iz oglaševanja, saj se bolj kot ne zdi, da predvsem denar kroji razvoj spletnega novinarstva ali pa pomanjkanje le-tega.

Na globalnem trgu novic je težko preživeti, saj obiskovalci spletnih strani bržkone niso pripravljeni plačevati za nekaj, kar lahko »klik« stran dobijo zastonj. Morda res ne zavito v najlepše barve pomembnega medija, pa vendar. In še, primeri časopisnih medijev z močno novinarsko ekipo nakazujejo, za kaj se v veliki meri odločajo mediji na spletu, namreč za dopolnjevanje »klasične« izdaje, kar lahko morebiti v prihodnje vodi k preraščanju prvotno načrtovanega pomena spletnega medija. Za zdaj se dopolnjevanje in nadgrajevanje bolj ali manj izkaže za ažuriranje novic. Nič slabega. Ali bi vi plačali za kaj več?

Viri:
Herbert, John (2001): Practising Global Journalism, Exploring Reporting Issues Worldwide. Focal Press, Oxford.
Jones, G.Steven (1997): Virtual Culture: Identity and Communication in Cybersociety. Sage publications, London, Thousand Oaks, New Delhi.
Columbia Journalism Review, 18. 9. 2002.
Boynton, S. Robert (2000): New Media May be Old Media’s Savior, http://www.cjr.org/year/00/2/boynton.asp
Spletna stran RIS http://www.ris.org, 10. 9. 2002.