Medijska preža št. 16, marec 2003

Uvajanje javnega radia in televizije v postkomunističnih državah ni lahko delo. Javno življenje so kolonizirale politične stranke. Civilna družba in javno mnenje sta oslabljena, razdrobljena in demoralizirana, zato se politične stranke ne srečajo z nobeno nasprotujočo silo, ki bi jih bila sposobna spametovati.

Demokratični procesi so komajda začeli poganjati svoje korenine. Standard javnega diskurza je zelo nizek. Mnogi novinarji so prepričani, da je opredeljevanje za določene politične stranke po lastni izbiri pomeni opravljanje državljanske dolžnosti. Ljudje se zavedajo, da stvari ne tečejo tako, kot bi morale; nimajo vere v boljšo prihodnost.

V takšnih okoliščinah se zdi pričakovanje, da bi javna radio in televizija lahko postala zares neodvisna in nepristranska medija, le prazno upanje, utvara.

Poglejmo, kakšne so še druge možnosti. Ko so v Afriki začeli z načrti za razvoj, je hitro postalo jasno, da bi bilo nesmiselno uvajati tehnologijo, s katero delavci niso znali upravljati, zato so se zatekli k »primerni tehnologiji«. Ali smo si pripravljeni priznati, da bi se v srednji in vzhodni Evropi morda morali zadovoljiti s »primernim«, ne pa z resničnimi javnimi mediji (public service media)?

Ena takšnih »primernih« rešitev bi bila dati javnemu radiu in televiziji močnega zavetnika, na primer ministrskega predsednika. Potemtakem radio in televizija ne bi bila tako raztrgana zaradi političnih bojev in bi imela na voljo veliko finančnih sredstev, toda le v primeru, če bi ostala zvestno »na liniji«. Spremembam v vladi bi seveda sledile spremembe vodilnih v takšnem »javnem« radiu in televiziji, čemur bi vsakokrat sledile spremembe v celotni strukturi zaposlenih po hierarhični lestvici navzdol; saj ljudem, ki so delali za prejšnjo vlado, nova ne bi mogla zaupati. Novinarji ne bi bili več psi čuvaji, temveč bi postali krotki psički v vajetih vodilnih.

Druga možnost bi bila »parlamentarna radiotelevizija«, kakršna je italijanska in v kateri je RAI razdrobljen med parlamentarne stranke. Ali pa smo lahko bolj »demokratični« in razdelimo javne medije med vladajoče in opozicijske stranke ne glede na to, ali so slednje zastopane v parlamentu ali ne. To seveda nima ničesar opraviti z resničnim javnim radiem in televizijo, poleg tega je za postkomunistične države značilno, da se politične stranke rojevajo in izginjajo čez noč. Rezultat bi bilo nenehno preigravanje moči, saj se stranke, ki nadzorujejo določene programe (oz. kanale), zamenjajo vsakih nekaj let. Na kratko: dobili bi popolnoma kaotično situacijo, ki bi uničila žalostne ostanke profesionalizma, povzročila dokončno izgubo kredibilnosti in nepopravljivo škodo. Nastale razmere ne bi koristile niti politikom, saj bi bilo nesmiselno imeti v oblasti televizijske programe, čigar poročil in programa nihče ne gleda. Sedaj bi nam že moralo biti jasno, da takšne »primerne« rešitve pomenijo recept za katastrofo ne le za javne medije, temveč za družbo; vsak dan bi nas opominjale, da je napredovanje k demokraciji nezadovoljivo in nedosegljivo, in da je to razlog za sramoto.

Ne bi se smeli zadovoljiti z mislijo, da smo nesposobni za izgradnjo demokracije v naših državah. Javna radio in televizija sta nujno potrebna temeljna kamna v izgradnji demokracije, sta forum za javno razpravo ter tudi, upajmo, zelo potrebna glasova razuma.

Zato verjamem, da bi morali izbrati drugačen pristop: zavrnite vsakršne »primerne« rešitve, sestavite najboljši mogoč predlog zakona o radiu in televiziji in ustvarite najboljšo mogočo institucionalno ureditev za javne medije. Seveda ne moremo pričakovati, da bi bilo že s prvim dnem delovanje popolno. Toda temelji bodo postavljeni, kar je že veliko. Postavili si boste standarde in ne boste sklepali kompromisov. Če bi politikom zakon dovolil nadzor nad javnimi mediji, se temu nikoli ne bi odrekli. Toda če se bodo poskušali vmešavati v javne medije zunaj meja zakona, jih bo potrebno vsak dan opozarjati, da je njihovo vmešavanje nedopustno.

Vsemu temu bi morala slediti leta trdega dela: preprečiti, da bi se zakoni spreminjali na slabše, upreti se in onemogočiti poskuse politikov, da bi pritiskali na javne medije ter onemogočali neodvisnost vodilnih ljudi in novinarjev. Napredek bo počasen, toda zanesljiv, ker bi pred sabo imeli cilj, za katerega si je vredno prizadevati.

Politiki si ne morejo pomagati: ekshibicionisti, kot so, so prepričani, da jih bo konec, če ne bodo v središču javnega življenja. Toda sčasoma bodo celo oni spoznali, da jim televizijski zaslon lahko pomaga, vendar jih lahko tudi uniči, ter da jim nadzor javne televizije zagotavlja prej poraz kot zmago na volitvah.