Medijska preža št. 16, marec 2003

Sredi februarja se je Krekova družba umaknila iz največje dnevniške hiše Delo, vanjo pa je vstopila Pivovarna Laško. To je bilo veliko presenečenje, saj je dotlej za najbolj zagretega kupca Dela veljala največja založniško-trgovska družba DZS. Njen prvi mož Bojan Petan je v intervjuju za Finance v začetku februarja izjavil, da »ta trenutek DZS nima popolnoma nič z nakupom deleža krekovcev«. Zanikal je tudi povezavo Laščanov in DZS pri nakupu Dela.

Sicer pa so lastniško zamenjavo v Delu spremljale številne nepreverjene informacije in špekulacije. S svojo nekonsistentnostjo so jih razpihovali tudi Laščani sami: najprej so napovedali, da se potegujejo za 19 odstotkov Dela, čez nekaj dni pa jih je uradno zanimal večji delež.

Motiv Laščanov za največjo medijsko hišo ostaja nepojasnjen. Zakaj se je Tone Turnšek, prvi mož Pivovarne Laško in hkrati član nadzornega sveta Dela, sploh odločil za nakup največje časopisne hiše, katere predsednik uprave in odgovorni urednik že pol leta ne komunicirata? Gre za politični motiv? Po nekaterih ocenah gre »kratkoročno za igranje monopolija, vendar to še ne pomeni, da bi tisti, ki ima moč, lahko vpeljal potrebne spremembe«. Glede na to, da se nobena velika zgodba v Sloveniji ne zgodi slučajno, lahko sklenemo, da vladajoči politiki upravljanje Dela ne morejo prepustiti naključju. V ozadju vsakega dvigovanja prahu okoli drugega najmočnejšega medija je zmeraj isti cilj – (politično) obvladovanje najmočnejše časopisne hiše.

Iskanje ekonomskih motivov za pristanek Dela v rokah Laščanov ni nič lažje. Predvsem zato, ker skušajo javnost pomiriti z izjavami, da Pivovarna Laško ni parkirišče delnic za kakega drugega lastnika (denimo za DZS) in da delnic ne bodo prodali naprej, ker naj bi imeli strateški interes. Možno je, da bi bilo Delo zanje le vmesna postaja pred prevzemom Pivovarne Union. Če je to res, so vstopili v Delo zato, da bi te delnice dražje prodali tedaj, ko bi lahko prevzeli Union. Ali pa bo morda že kmalu jasno, katere LDS-u prijazne družbe so poleg Laščanov preostali Delovi lastniki? Kaj pa če je to morda zametek oblikovanja domačega konzorcija, ki naj bi branil Delo pred tujci ali pa bo to vlogo odigralo Laško samo? Morda pa bodo Delo v prihodnosti prodali tujcem in računajo na prevzemno premijo? Vse je možno.

Prav tako ni mogoče prepričljivo napovedati, kako se bo končala usoda Pivovarne Laško v osrednji časopisni hiši. Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP) namreč meni, da imajo Laščani v Delu skupaj s povezanimi osebami 27,33-odstotni lastniški delež in bi zato po zakonu morali objaviti ponudbo za prevzem (to je zakonska obveznost ob nakupu več kot četrtinskega paketa), česar niso storili. Pivovarna Laško trdi, da ima od 14. februarja le 24,98 odstotka Dela in nič več.

Kakorkoli, ATVP je v začetku marca vložila predlog za uvedbo postopka o prekršku zoper Pivovarno Laško pri nakupu Dela in zdaj čaka na odločitev sodnika za prekrške. Svoj predlog utemeljujejo s tistimi povezavami in deleži, ki so po oceni ATVP dokazljivi in za katere lahko dokažejo, da gre za parkirane delnice. Alja Markovič Čas z ATVP je pri tem povedala, da je Pivovarna Laško posredno, prek Radenske in investicijske družbe Infond, lastnica še 2,35-odstotnega deleža Dela. Na ATVP dodajajo, da je morda sporni delež, parkiran pri povezanih osebah, celo večji. Pojasnimo, da za prekršek, za katerega je osumljena Pivovarna Laško, zakon o prevzemih določa vsaj pol milijona tolarjev kazni.

Razkrijmo še, katera podjetja sumijo, da v zgodbi o Delu nastopajo kot povezane osebe z Laščani. Po pisanju v Delu ima Infond ID 6,8 odstotka Delovih delnic, Infond Holding pa 0,43-odstotni delež. Hkrati sta obe družbi v skoraj petinski lasti Radenske, katere večinski (več kot 80-odstotni) lastnik je Pivovarna Laško. Sredi marca je jasno, da bo lastništvo Dela letos še ena od vročih medijskih zgodb, kot verjetno velja tudi za TV3.

Ivan Ćaleta na koncu kupil TV 3

Še januarja se je zdelo, da TV3 letos ne bo dobila novih lastnikov. Hrvaški podjetnik Ivan Ćaleta, ki je veljal za najresnejšega kupca, je zamujal z bančnimi jamstvi za dva milijona evrov kupnine. Hkrati se je namigovalo o oblikovanju konzorcija slovenskih podjetij kot možnega kupca TV3. Iz več virov smo izvedeli, da naj bi Marijan Jurenec, prvi mož Pro Plusa, razmišljal o preoblikovanju TV 3 v tak program, ki ne bi konkuriral Pop tv-ju in Kanalu A, ki ju izdaja Pro Plus. To naj bi Jurencu uspelo prek konzorcija najboljših domačih podjetij, ki bi kupil TV 3.

Pomenljivo pa je to, da je konzorcij tonil v pozabo tedaj, ko se je prebudila politična desnica z Barbaro Brezigar na čelu, ki je vladajoči garnituri ponovno očitala, da v našem medijskem prostoru ni potrebne pluralizacije. Naključje? Poznavalci dvomijo. Logičen sklep je, da se je po Jurenčevi zamisli oblikoval konzorcij podjetij, za katerega je vedela politična levica. Nakup TV3 jim je preprečila desna opozicija, ko je razdelila javnost z opozorili, da v medijskem (tv) prostoru ni pluralizacije. V tem ozračju pa so se Ćaleti na stežaj odprla vrata za kapitalski vstop v TV 3.

Od srede februarja je jasno, da so cerkveni lastniki (Tiskovno društvo Ognjišče, koprska škofija, Marketing 3 in Franc Bole) tričetrtinski delež tretje največje televizije prodali štirim hrvaškim podjetjem (četrtino delnic sta zadržali Krekova družba in založba Mladinska knjiga, menda v pričakovanju, da naj bi TV3 v prihodnje boljše poslovala). Od 15- do 20-odstotni delež TV3 imajo Global komunikacije, Operativna kompanija, Studio millenium in GRP mediji. Po besedah hrvaških poznavalcev so vsa štiri hrvaška podjetja tesno povezana s Ćaleto, vendar je sam sredi februarja na novinarski konferenci priznal le to, da je lastnik oglaševalske agencije Globalne komunikacije.

Čeprav za predsednika uprave Operativne kompanije hrvaški sodni register navaja Damirja Tusa, je pravi lastnik podjetja Rick Sheldon iz Londona. Ta naj bi bil Ćaletov človek. Začetek njunega poslovnega sodelovanja sega v čas pred uvedbo DDV na Hrvaškem, ko naj bi Ćaleta oglasni prostor na HTV prodajal prek Londona oziroma Sheldona, da bi se tako izognili plačilu prometnega davka. Poznavalci s Ćaleto povezujejo tudi podjetje Revizija Zagreb v lasti Ivana Štimca. Ta družba naj bi štiri leta opravljala revizijo za HRT, hkrati pa tudi revizijo in računovodske posle za Ćaleta oziroma za vsa njegova podjetja. Hkrati naj bi bil Štimac tudi lastnik Studia millenium, ki je zdaj v lasti Damirja Tusa. Ta je hkrati direktor crikveniške podružnice Revizije Zagreb.

Kot formalni lastnik podjetja GRP Mediji je v sodnem registru Trgovskega sodišča v Zagrebu navedeno londonsko podjetje Nicholl Mckenzie LTD, ki se je pred dobrimi tremi leti preimenovalo v X3M International Ltd. Med njegovimi ustanovitelji je naveden tudi Ćaleta, ki naj bi bil dejanski lastnik GRP medijev.

Pri teh povezavah ni presenetljivo, da je Ćaleta novi predsednik uprave TV 3. Proti njemu na Hrvaškem teče precej (po nekaterih virih kar okoli 15) sodnih sporov. Kljub temu Mirko Kraševec, bivši predsednik NS TV3 in glavni pogajalec na strani slovenskih lastnikov, razplet razume kot prispevek k pluralizaciji medijev in krepitvi medsosedskih odnosov. Na predstavitvi lastniških sprememb je poudaril, da »TV3 ni več cerkvena televizija, temveč običajna komercialna«.

Prodajalci in kupci so sklenili zanimiv dogovor o plačilnih pogojih. Simon Zdolšek, predsednik poslovodstva Krekove družbe, je povedal, da so 75-odstotni delež najprej ovrednotili na pet milijonov evrov. Od tega so odšteli 1,3 milijona evrov zapadlih obveznosti in dobili končno prodajno ceno (3,7 milijona evrov). Po dogovoru bodo hrvaški lastniki poravnali 2,2 milijona evrov z gotovino v osmih obrokih. Za preostali milijon evrov in pol pa naj bi nekdanjim slovenskim cerkvenim lastnikom namenili oglasni prostor na TV3. Franc Bole, direktor Tiskovnega društva (TD) Ognjišče in Marketing 3, pojasnjuje, kako bodo unovčili svoj delež: »Ker je zdaj težko najti televizijske oglaševalce, bomo oglasni prostor uporabljali predvsem zase - za oglaševanje knjig TD Ognjišče. Če se bo pokazala priložnost, pa bomo oglasni prostor prodali drugim oglaševalcem.« Po Boletovih zagotovilih naj ne bi postavili višje cene kot novi lastniki TV3.

Nekateri medijski poznavalci menijo, da je slabo poslovanje le deloma spodbudilo prodajo TV3. Prepričani so, da je komercialna televizija ugledu Cerkve bolj škodila kot koristila, zato so se ji raje odrekli, kar je po finančni plati (TV3 je že drugič v prisilni poravnavi) tudi smiselno. Kraševec pojasnjuje: »Družinska televizija, ki naj bi razširjala tudi evangelijske vrednote, hkrati pa bi živela od oglasov, ne bi mogla obstati brez stalnega donatorja. Ker ga ni bilo, je TV3 zašla v rdeče številke, s tem pa ni bilo pravih pogojev za ustvarjanje dobrega programa.« Po Kraševčevih besedah so nekdanji lastniki izbrali kupca, ki je bil v nakupu najhitrejši, konkretnejši in je imel boljše reference na področju televizijske dejavnosti. Tak razplet naj bi prispeval k pluralizaciji medijev in krepitvi sosedskih odnosov, dodaja Kraševec.

Tudi Ćaleta je z naložbo v slovenski televiziji zadovoljen. TV3 naj bi mu prinesla od 15 do 25 odstotkov tržnega deleža, dobiček pa čez tri leta. Med vsebinskimi novostmi je najkonkretnejša napoved informativnega programa čez tri ali štiri mesece. Pa tudi to, da bi TV3 čez čas vključil v regionalno televizijsko mrežo, v kateri bi bili tudi bosanska OBN in hrvaška Nova TV. Program za te tri trge naj bi zagotavljala ena produkcijska hiša, s čimer bi močno zmanjšali programske stroške. Prav tako Ćaleta ne izključuje možnosti, da bi oglasni prostor na vseh treh televizijah prodajali kar iz enega središča.

Z reševanjem komercialne televizije pa ima Ivan Ćaleta na Hrvaškem že triletne izkušnje. V zvezi z lastništvom in upravljanjem Nove TV je vpleten celo v precej sodnih sporov. Svoje strani zgodbe nam ni razkril, zato predstavljamo, kako zaplet z Novo TV vidijo njegovi nasprotniki.

Zapleti v Novi TV

Nova TV je edina hrvaška komercialna televizija z nacionalnim dosegom (pokriva več kot 60 odstotkov ozemlja) in zato največji tekmec državne HTV. Tako gledanost kot oglasni prihodki Nove TV rastejo, je januarja pisal Feral Tribune. Isti vir navaja, da so predlani predvajali za približno dva milijona sekund oglasov, s čimer so zaslužili najmanj 120 milijonov kun ali 3,6 milijarde tolarjev. Februarja naj bi po Ćaletovih besedah začeli predvajati tudi informativni program, kar je pomembno glede na to, da so prihodnje leto na Hrvaškem parlamentarne volitve. Doslej pa so gledalce razvajali s predvajanjem prvih pet najbolj gledanih vsebin v ZDA, Veliki Britaniji in Nemčiji.

Zaradi oglaševalskega denarja se zanjo borita dve skupini. Prva skupina se je oblikovala okoli Vinka Grubišića in z njim povezanih, kot sami trdijo, »resničnih lastnikov« Nove TV, ki so pred dobrimi tremi leti dobili koncesijo za desetletno oddajanje tega programa. Osrednji lik nasprotne skupine pa naj bi predstavljal Ivan Ćaleta s simpatizerji.

Nova TV se je kmalu po začetku delovanja poslovno povezala z Operativno kompanijo, katero naj bi obvladoval Ćaleta. To podjetje je po ekskluzivni pogodbi Novi TV zagotavljalo program in oddajnike ter vodilo njene finančne posle. V zameno so tržili oglasni prostor Nove TV, denar iz tega naslova pa se je stekal na račun Operativne kompanije. Ko pa so se ti prilivi lani močno povečali, so se začeli spori med obema interesnima skupinama.

T. i. Ćaletovi nasprotniki so februarja lani prekinili poslovno sodelovanje z Operativno kompanijo, češ da slednja ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti in da ogroža delničarje Nove TV. Z namenom, da bi preprečili prekinitev pogodbe, poskuša Ćaletova skupina odtlej prevzeti Novo TV. Vendar naj bi jim uspelo pridobiti le četrtinski delež, razkrivajo »pravi lastniki« v dokumentu z naslovom Dosje neke prevare - Nova TV. V njem Grubišićeva skupina dokazuje prevaro, ki naj bi jo po njihovem mnenju vodil prav Ćaleta.

Merjenje moči med obema taboroma je vrhunec doseglo sredi lanskega leta. Kot piše v Dosjeju, naj bi Ćaleta skupaj s štirimi ljudmi organiziral dve skupščini delničarjev, na katerih naj bi (domnevno na podlagi lažne delniške knjige) zamenjali lastniško sestavo Nove TV. Tako naj bi Ćaletina skupina dobila polovičen delež komercialne televizije, v resnici pa naj bi imeli le 25 odstotkov in eno delnico. Njihov naslednji korak naj bi bili zamenjavi uprave in nadzornega sveta. Po Ćaletovih željah naj bi Novo TV vodil Ivan Blažičko (v hrvaškem sodnem registru je naveden kot direktor Operativne kompanije). Po navedbah Ćaletovih simpatizerjev naj bi bila Nova TV v lasti podjetij Pitos (25 odstotkov), Jadran film (20 odstotkov), Studio milenium (25 odstotkov), EPH (15 odstotkov), Sportske novosti (10 odstotkov) in TV Zastupstvo (5 odstotkov).

Njihovi nasprotniki tej lastniški sestavi oporekajo in trdijo, da so pravi lastniki vpisani v delniško knjigo, ki jo vodi družba Codex sortium. Resnično pravi lastniki naj bi torej bili Continental film (14,55 odstotka), Croatia Records (10 odstotkov), Jadran film (20 odstotkov), Miroslav Lilić (5,45 odstotka), Tomislav Marčinko (10 odstotkov), Orlando FTV (25 odstotkov), Sportel (10 odstotkov) in TV Zastupstvo (5 odstotkov). Te lastnike priznava tudi tamkajšnji svet za radiodifuzijo.

Potegovanje obeh skupin za prevlado je privedlo do obstoja dveh uprav in dveh lastniških skupin za eno Novo TV. Odločitev o tem, kdo je pravi lastnik Nove TV, mora dati sodišče.

Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Eden od pogojev ugotavljanja in preprečevanja medijske koncentracije pa je javna dostopnost podatkov o lastniških deležih v medijih – Predsednik uprave enega od največjih slovenskih medijskih lastnikov mora pogledati v delniško knjigo, da bi znal povedati, kdo je lastnik družbe, ki jo vodi

Razprava o medijski koncentraciji v Sloveniji se večinoma suče okrog dveh trditev: lastništvo v medijih je enako kateremukoli lastništvu (mediji so za njihove lastnike enaki »tovarnam čevljev«) in koncentracija medijev nima nobenega vpliva na delovanje novinarjev oz. na vsebino medijske ponudbe. Zato želimo najprej poudariti, da je koncentracija lastništva v medijih pomembna. Zakaj? Zato, ker je neposredno povezana z vprašanjem pluralizma javnosti dostopnih mnenj. Predpogoja medijskega pluralizma sta pluralizem lastništva (obstoj različnih in medsebojno neodvisnih ponudnikov medijskih vsebin) in pluralizem mnenjske ponudbe (pluralnost medijskih vsebin). Pluralizem ponudbe pa ni odvisen (oz. pogojen) z dejansko porabo medijskih vsebin.

Če je lastništvo v medijih samo kapitalska naložba, zakaj se pred vsako pomembno prodajo/nakupom deležev največjih slovenskih medijev pojavi toliko različnih razlag o »dejanskih razlogih«, ki vodijo potencialne nove lastnike? Zgodba o prodaji 25-odstotnega deleža Dela ni nobena izjema. Sredi februarja je Pivovarna Laško (predsednik uprave pivovarne sedi v nadzornem svetu Dela) od prejšnjega lastnika Krekove družbe kupila 24,98-odstotni delež časopisne družbe Delo za 5,8 milijarde tolarjev. Krekova družba, ki je imela četrtinski delež v Delu in tretjinski v TV3 je morala uskladiti svoje lastniške deleže z zahtevami zakona o medijih (rok za usklajevanje je potekel konec oktobra 2002). Odločili so se, da svojo »medijsko lastnino« prodajo: Delo Pivovarni Laško in TV3 hrvaškemu poslovnežu Ivanu Ćaleti. V medijih pa smo lahko prebrali različne interepretacije »dejanskih« razlogov za nakup: da so »Pivovarno Laško k poslu »prisilili« v zameno za obljubljeno dovoljenje za prevzem Uniona«, da »Delo obvladujejo tudi tisti, ki jih ni v delniški knjigi«, da je »Krekova družba vseskozi bila nezaželena lastnica«, »da so Laščani nakup Dela preplačali« oz. da je pri prodaji/nakupu pomembno vlogo odigrala politika.

Preden je Pivovarna Laško kupila četrtinski delež Dela, se je v medijih veliko govorilo o domnevnem prevzemu Dela s strani DZS. V intervjuju za Finance (5. 2. 2003) je predsednik uprave DZS na vprašanje o razlogih nakupa Dela izjavil, da je Delo več kot samo delniška družba, »zato je treba poleg delniškega kapitala pri Delu plačati tudi neke druge vrednote«. Po njegovem mnenju so te »druge vrednote« povezane z »oblikovanjem javnega mnenja«, kar pomeni, da nakup medijev ni »običajen posel«. Lastnik lahko vpliva na mnenjsko profiliranje medija, ki ga ima v svoji lasti (»dolgoročno lahko, kratkoročno težje« pravi Petan), medijsko lastništvo pa lahko ima posledice na medijski pluralizem.

Zgodba o domnevnem DZS-jevem nakupu Dela se s tem ni končala. Predsednik uprave je v istem intervjuju izrecno zatrdil, da se ne zanima več za nakup lastniškega deleža v Delu (»ne, definitivno ne!«). Teden kasneje (11. 2. 2003) je v anketi Gospodarskega vestnika na internetu kar 93 odstotkov anketirancev izjavilo, da mu ne verjame.