N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
uvodnik
reguliranje medijskega pluralizma
spreminjanje zakona o medijih
kadrovske spremembe v medijih
medijska kronika
it
multikulturalizem in mediji
družba in mediji
v medijih
položaj novinarjev
le monde diplomatique
mediji in manjšine, velika britanija in slovenija
recenzije in prikazi
ekskrementi
fotografija
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Privid navidezne novinarske svobode kot krinka za obračune v javnosti
Tabloid je legitimen novinarski žanr, ki je 15. septembra 2005, z začetkom izhajanja novega tabloidnega dnevnika Direkt, dobil v Sloveniji povsem novo podobo. Direkt, ki je nastal po vzoru najbolje prodajanega nemškega tabloida Bild, je konceptualne principe vzel iz sedmih glavnih svetopisemskih grehov – napuha, nečistosti, nevoščljivosti, požrešnosti, lakomnosti, jeze in lenobe. Tabloid Direkt naj bi torej kaznoval bahavost, nezvestobo, nevoščljivost, jezo, lenobo in druge negativne človeške lastnosti, hkrati pa naj bi se postavljal na stran majhnih oziroma preprostih ljudi in razkrival, kakšne so temne plati iz življenja posameznikov, ki so slavni, bogati in vplivni. Slogan tabloida Direkt je »Brez milosti!«, odgovorni urednik Bojan Požar pa je novinarjem večkrat zagotovil, da slogan pomeni zgolj dejstvo, da bo časopis resnično brez cenzure. Vsi, o katerih Direkt piše, naj bi bili obravnavani enakopravno. Hitro se je izkazalo, da je Požar lagal, ko je dajal takšna zagotovila. Izkazalo se je, da bo Direkt služil le posameznikom, ki se želijo v javnosti maščevati nasprotnikom oziroma tistim, ki jih iz kakršnih koli razlogov ne marajo. Direkt je pisanje iz maščevanja dokazal že v prvi številki, ko je Požar objavil »afero« o domnevni pedofiliji v družini Plestenjak.

»Afera Plestenjak« ni bila plod nikakršnega raziskovalnega novinarstva in ni niti najmanj pripomogla k reševanju problematike s pedofilijo, kot so to poskušali prikazovati nekateri mediji, zlasti oddaji E+ na Kanalu A in Trenja na POP TV. Zgodbo o domnevnem dogajanju v družini Plestenjak je Požarju na pladnju dostavila Janja Ošlaj, nekdanja življenjska sopotnica Domna Slane, sina znane slikarke Dore Plestenjak, zgodba pa ni dosegla večjega učinka od klevetanja posameznikov, ki so v domnevno afero vpleteni.

Tabloid Direkt kot glasilo Janeza Janše?
Bojan Požar je v pogovoru, ki ga je 13. septembra 2005, dva dni pred začetkom izhajanja Direkta, objavil časnik Finance, izjavil: »Za rumene medije so bolj zanimivi desni politiki, saj se sklicujejo na neke vrednote, ki jih pozneje bistveno raje kršijo. Direkt bo politično nevtralen. Kratkoročno Direktova politična nevtralnost morda ne bo vidna, dolgoročna pa vsekakor. Če bomo desetkrat zapovrstjo pisali o Janši, bo to zato, ker se bo desetkrat z njim nekaj zgodilo.«

Naj analiziram Požarjevo izjavo.

»Za rumene medije so bolj zanimivi desni politiki, saj se sklicujejo na neke vrednote, ki jih pozneje bistveno raje kršijo.« Načeloma besede držijo, toda ne držijo, ko govorimo o tabloidu Direkt in o Požarju, ki je kot edini politični seksualni »aferi« doslej razkril le domnevne svingerske želje Aurelia Jurija in objavil fotografije treh ljudi, ki so se zabavali v pisarni (obe »aferi« je Požar objavil v rubriki Bulvar v Slovenskih novicah). Juri je poslanec SD, trojka pa je povezana z LDS. SD in LDS nista desni stranki. Tabloid Direkt, ki bi torej moral razkrivati zasebna življenja desnih politikov in preverjati, če morebiti ne kršijo konservativnih življenjskih načel, ki jih v javnosti zagovarjajo kot politiki in na zagovarjanju teh načel gradijo kariere, tega ne počne.

»Direkt bo politično nevtralen. Kratkoročno Direktova politična nevtralnost morda ne bo vidna, dolgoročna pa vsekakor.« Izjava ne drži. Kot edina notranjepolitična novinarka na Direktu sem hitro ugotovila, da časopis ni politično nevtralen, ampak služi le posameznikom, ki Direkt oziroma slogan »Brez milosti!« zlorabljajo kot – orožje za medsebojne obračune. Poleg tega medij, ki ob začetku izhajanja ni politično nevtralen, ne bo politično nevtralen niti pozneje. Morda bo le zamenjal navijaška stališča do posameznih strank oziroma do posameznikov v politiki.

»Če bomo desetkrat zapovrstjo pisali o Janši, bo to zato, ker se bo desetkrat z njim nekaj zgodilo.« Izjava je zavajajoča. Janez Janša je predsednik vlade in posledično ena izmed najbolj zanimivih osebnosti v državi. S predsednikom vlade se kar naprej nekaj dogaja, že zato, ker je pač predsednik vlade. Bilo bi nenavadno, če se z njim ne bi dogajalo nič. S predsednikom vlade se torej mora nekaj dogajati in po tej logiki bi lahko Direkt kar naprej pisal le o Janši. Vendar pa so Požarjeve besede hkrati v popolnem nasprotju z njegovimi besedami iz točke 1 v tej analizi. Direkt bi se z Janšo torej moral ukvarjati, ker je Janša politik, ki neke vrednote zagovarja, a jih sam krši. Vendar se Direkt z Janšo v tem smislu sploh ne ukvarja.

Tabloid Direkt je hitro dokazal, da bo služil trenutno vladajoči koaliciji. V času mojega službovanja v redakciji Direkta (1. 8. 2005–21. 11. 2005) je tabloid objavil le tri članke, ki premieru Janši niso bili naklonjeni. Prvi je bil članek o ustavnem zakonu o izbrisanih (»Janša briše izbrisane«, 12. 10. 2005), drugi je bil članek o govoru, ki ga je premier objavil v reviji Mag (»Honorarec na Magu«, 15. 10. 1005), tretji pa je bil članek o padcu podpore vladi Janeza Janše (»Janez, kva dogaja?«, 25. 10. 2005). Hkrati je Direkt objavljal in še vedno objavlja številne članke o simpatičnih dogodkih iz premierovega zasebnega življenja: o tem, kako Janša nakupuje v Baumaxu in mu na tla pade razstavljeno blago (»Veliko hrupa za žaluzije«, 27. 10. 2005), o tem, kako je Janša skozi okno svojega stanovanja v Ljubljani včasih vidi tudi smeti (»Volja ljudstva«, 21. 10. 2005), o trenutnem tesnem zavezništvu med njim in predsednikom uprave Istrabenza Igorjem Bavčarjem (»Z dvema mrežama se več ujame«, 25. 11. 2005) in tako naprej.

Prvi primer: obračun SDS z LDS v tabloidu Direkt?
Eden izmed številnih popolnoma izmišljenih člankov, ki jih je objavil Direkt in na katerem lahko nazorno dokažem princip tabloidnega maščevanja, je bil članek o nekdanjem poslancu LDS Cirilu Pucku, ki ga je Robert Törnar iz Celja obtoževal, da mu je dolžan izplačilo v višini več kot enega milijona tolarjev. Törnar je zgodbo z dokumenti, ki menda dokazujejo verodostojnost njegovega pričevanja, v redakcijo Direkta prinesel sam in privolil tudi v fotografiranje. Članek s fotografijo, ki ga je 23. 9. 2005 objavil Direkt, je temeljil le na Törnarjevi izpovedi in priloženi dokumentaciji. Pucka nismo poklicali, niti nismo zgodbe preverjali nikjer drugje. Požar je namreč dejal, da bomo od Pucka zahtevali komentar šele po objavi članka z naslovom »Pucko ni tak mucko«. Kljub temu smo v objavili vrsto trditev, recimo: »Ciril Pucko, nekdanji poslanec in član sveta LDS, je razgrajal in nadlegoval striptizeto v nočnem lokalu na Madžarskem, obtožnici in škandalu pa se je očitno izognil s podkupnino madžarskim policistom – brez plačila pa je ostal njegov posebni tolmač Robert Törnar.« In nadaljevanje, ki je bilo ravno tako trdilno in je v žaljivem tonu obtoževalo Pucka: »Po nekaj popitih kozarcih alkohola se je sicer menda mirnemu politiku, po domače rečeno, utrgalo. Žalil je domačine in z vulgarnimi izrazi pa tudi prijemi nadlegoval artistko, ki je plesala med striptiza željnimi obiskovalci lokala. No, kot kaže, je bil politik Pucko le nekoliko preveč pohoten, saj so ga iz lokala nagnali, ga prijavili policiji in zoper njega sprožili uradno preiskavo.« V članku o Pucku se je Direkt skliceval na dokument: »Dobili smo pisno dokazilo (opremljeno z uradno glavo LDS!!!), ki ga je Pucko poslal Törnarju in v njem zapisal podrobna navodila.« In na koncu Pucka obtožili še: »Toda skopuški poslanec je na milijon tolarjev nagrade hinavsko pozabil. Kakor je pozabil celo na storitve prevajanja, prevozne stroške in na stroške cestnine. Pucko, ki bi Törnarju moral nakazati 1,127.290 tolarjev, je dobesedno poniknil. Razočarani Törnar ga je večkrat klical, toda Pucko se ni javljal. Törnar se je nazadnje obrnil še na Avtorsko agencijo Slovenije, ki mu je bila najprej pripravljena pomagati, ko pa jim je povedal, da je v zgodbo vpleten visoki politik LDS, so mu odvrnili, da se raje ne bodo vpletali.« Naslednji dan, ko je bil članek o Pucku objavljen, so me iz LDS opozorili, da je zgodba najverjetneje izmišljena, saj je dokument, s katerim je Törnar poskušal dokazovati verodostojnost svoje zgodbe, očitno ponarejen. Na dokumentu dejansko piše, da je bil izdan junija 2004, zraven glave LDS pa je naslov: Slovenska cesta 27. Dejstvo je, da sedež LDS junija 2004 še ni bil na Slovenski cesti 27, ampak v stavbi TR3 v Ljubljani. Junija 2004 LDS sploh še ni vedela, da se bo preselila na Slovensko cesto 27; odločitvi o selitvi v druge prostore je botroval poraz na parlamentarnih volitvah in posledično zmanjšani proračun, s katerim stranka razpolaga v opoziciji. Požarja sem opozorila, da je Törnarjev dokument očitno ponarejen, toda vseeno je zahteval, da nadaljujemo zgodbo in tako sem 24. septembra 2005 v Direktu objavila članek z velikim nadnaslovom »AFERA PUCKO«. Vsi v redakciji smo vedeli, da v resnici ni nikakršne »afere«. »Afera« je bila le v Direktu: »Včeraj dopoldne, ob 10.00, nas je zaradi članka z naslovom Pucko ni tak mucko, objavljenega v četrtkovem Direktu, po telefonu poklical nekdanji poslanec LDS Ciril Pucko. Deloval je zelo prizadeto. Večkrat je ponovil, da Roberta Törnarja ni videl še nikoli v življenju niti ni zanj še nikoli slišal.« Kljub temu da smo v redakciji vedeli, da ni nikakršne afere, je Požar zahteval, da za izjavo prosimo tudi predsednika vlade Janeza Janšo, predsednika LDS Antona Ropa in madžarsko veleposlaništvo v Sloveniji. Ker je bilo vsem bolj ali manj jasno, da je dokument, ki smo ga objavili, ponarejen, zadeve ni želel komentirati nihče. To smo v Direktu povzeli kot: »Predsednik LDS Tone Rop zgodbe ni želel komentirati, prav tako našega pisanja niso hoteli komentirati na madžarskem veleposlaništvu v Ljubljani. Vsaj do konca redakcije ne, čeprav smo jih za izjavo zaprosili že ob 11.39.« Tudi Robert Törnar se iz neznanih razlogov ni bil več pripravljen pogovarjati po telefonu. Poslal pa je veliko elektronskih pisem, ki jih je Direkt objavil v isti številki kot nadaljevanje »Afere Pucko«. Dopisovanje je plod zahtev, ki sem jih naslovila na Törnarja, ker sem želela pojasnila, kakšna je resnica in od kod je prišel ponarejeni dokument.

Törnar se je v dopisih, ki jih je poslal na moj elektronski naslov, poskušal izviti iz neprijetne zagate. Želel je avtorizacijo članka, potem pa sem mu pojasnila, da je avtorizacija stvar predhodnega dogovora med novinarjem in intervjuvancem. Ker predhodnega dogovora med mano in Törnarjem ni bilo, poleg tega je Törnar, ki je sam prišel na Direkt, dovolil fotografiranje, v avtorizacijo nisem privolila. Zanimivo je, da je v enem izmed dopisov Törnar omenil g. Lavriha iz urada predsednika vlade. To je Aleksander Lavrih, ki je v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše zaposlen kot svetovalec za nacionalno varnost. Že v prvi vrsti je nenavadno, da se svetovalec za nacionalno varnost ukvarja z domnevnimi izterjatvami, predvsem pa je nenavadno, da svetovalec za nacionalno varnost ni opazil, da je dokument ponarejen. Zaradi omenjenega dokumenta je LDS proti neznanemu storilcu že vložila kazensko ovadbo, ki bo osvetlila tudi to, kakšna je bila v primeru Direktovega napada na Cirila Pucka vloga Aleksandra Lavriha. Toda Direkt o tem sploh ne poroča. Ravno tako, kot se ni Pucku niti enkrat opravičil za nastalo škodo.

Drugi primer: obračun LDS z LDS v tabloidu Direkt
V času službovanja na Direktu sem ugotovila, da je LDS stranka, ki Direkt kar naprej izrablja za razčiščevanje medsebojnih sporov oziroma predvsem sporov, ki se dotikajo frakcijskih bojev v ljubljanski mestni LDS. Tako je nekdanji podžupan iz vrst LDS Igor Omerza za Direkt napisal več člankov, ki so napadali druge člane stranke. Denimo, pod članek z naslovom »Nespontani splav Ropa iz LDS« je Požar podpisal sebe in mene, v resnici pa je članek napisal Omerza. V tem članku namreč ni niti ene same črke, ki bi jo bila napisala jaz, Požar pa je prispevek, ki mu ga je na listu papirja vročil Omerza, zgolj prepisal in dodal nekaj pridevnikov. Članek, ki ga je napisal Omerzam je izrazito povzdigoval Jelka Kacina, kar je razumljivo, saj je bil Omerza glavni Kacinov lobist: »Veliki zmagovalec sobotnega kongresa največje opozicijske stranke Jelko Kacin bi moral po hitrem postopku zamenjati diktatorskega Toneta Ropa, prejšnjega predsednika LDS in vodjo poslanske skupine LDS v državnem zboru.« Hkrati je Omerza žaljivo pisal o nekaterih drugih članih LDS: »Da ne govorimo o čudežno prepotentni Viktoriji Potočnik, nekdanji županji Ljubljane in napol političnem mrliču, ki javno razlaga, da bo Kacinu dala sto dni miru. Kar je v principu popolna neumnost. Tako imenovanih sto dni uvodnega miru je v politiki stvar razmerja in politične vljudnosti med vlado in opozicijo, ne pa članov neke politične stranke in legitimno izvoljenega predsednika.« In še: »Sicer pa, kdo je sploh ta Viktorija Potočnik, da Kacinu tako grozi. Navsezadnje je njena aferaška banka SIB liberalne demokrate brcnila tja, kjer zdaj ždijo.« Ob koncu članka pa je Omerza zapisal: »Namesto podžupana Igorja Omerze, ki je menda pripravljen odstopiti. Mimogrede, Omerza je bil na sobotnem kongresu edini delegat, ki ni vstal in ploskal medlemu govoru predsednika države Drnovška.« Navedeni primer je le eden izmed vsakodnevnih tabloidnih obračunov, ki jih preko Direkta peljejo posamezniki iz LDS, na obračunavanje v tabloidu pa niso imune niti druge slovenske parlamentarne stranke, saj v večjem ali manjšem obsegu počnejo isto posamezniki iz skorajda vseh parlamentarnih strank, še zlasti pa velja izpostaviti predsednika SNS Zmaga Jelinčiča, po naročilu katerega je Direkt objavil številne članke.

Posegi v avtorsko delo novinarjev Direkta
Eden izmed prvih člankov, pri katerem sem zasledila močne uredniške posege v svoje avtorsko delo, je bil članek o direktorici Inštituta za civilizacijo in kulturo Alji Brglez in njeni morebitni kandidaturi za predsednico LDS. Članek je – kot večina prispevkov, ki jih objavi Direkt – temeljil na govoricah, ki pa jih je Brglezova, s katero sem se pogovarjala 15. 9. 2005, potrdila. Dejala je, da o kandidaturi za predsednico LDS resno razmišlja in da jo pri njeni nameri podpirajo »pravi liberalci«. Ostale govorice, iz katerih smo sestavili članek o Brglezovi, smo pomalem – kot običajno – prispevali vsi v redakciji Direkta. Požar je v moj članek o Brglezovi vpisal vrsto žaljivih pridevnikov, kot je, denimo, »zlata prinašalka«, pod članek pa je spet podpisal mene. Kljub temu da novinarski kodeks urednikom prepoveduje posege v članke novinarjev, so takšni posegi v tabloidu Direkt stalnica. Požar novinarjem vsakodnevno spreminja članke in jim dodaja žaljive pridevnike, pogosto pa tudi napake oziroma trditve, ki se pozneje izkažejo za laži. Na sporno početje sem Požarja večkrat opozorila, na nedopustnost njegovih posegov v članke pa sem opozorila tudi v prispevku, ki ga je ob moji odpovedi sodelovanja z Direktom 22. 11. 2005 objavil časnik Večer. Požar je oboje zavrnil kot neumnost. Še več, izrazil je prepričanje, da njegovi posegi v avtorsko delo novinarjev oziroma objavljanje laži in žaljivih pridevnikov le »bogatijo« tekste novinarjev, za katere je Požar sicer večkrat izjavil, da ne obvladajo tabloidnega jezka. Hkrati je Požar pristojnosti, da lahko članke po lastni volji spreminjajo, prenesel tudi na lektorice. Tako se študentke, ki nimajo nikakršnih izkušenj z novinarstvom, ukvarjajo z vsem, le s tistim ne, s čimer bi se dejansko morale ukvarjati – z odpravljanjem slovničnih napak v člankih novinarjev.

Žaljivke in poniževalni pridevniki
S tem ko je Direkt direktorico ICK Aljo Brglez poimenoval »zlata prinašalka«, je hitro, kot je kasneje v kolumni v Financah zapisala Brglezova, pohodil vse svoje junake prihodnjega pisanja. Požar namreč zahteva, da vsebujejo članki v Direktu čim več žaljivih in poniževalnih pridevnikov. Kakopak takšnih pridevnikov Požar ne dojema kot žaljivke in poniževanja. Dojema jih le kot »sočne« besede, ki popestrijo novinarske tekste. V Direktu ni skorajda nihče opisan kot »normalen«, saj Požar za vsakogar najde nekaj slabšalnega. Če je pri delu malo bolj počasen, je v Direktu kar – len. (Primer: Novinarka Jadranka Rebernik) Če Direktu ni povšeči, je pač – aboten ali napol aboten. (Primer: Scenarist POP TV Igor Bratož in drugi) Če je ambiciozen, je za Direkt, ki ambicioznim ljudem ni naklonjen, preprosto – nenormalno ambiciozen. (Primer: Direktorica ICK Alja Brglez) Vsi, ki se ponašajo z intelektualnimi dosežki, so za Direkt – metrointelektualci. (Primeri: dr. Marko Milosavljevič, kolumnist Marko Crnkovič, novinarka in pisateljica Vesna Milek) Če bi nekdo rad nekaj dosegel, a mu morda trenutno ne gre vse od rok, je takoj – radbibil, radabibila; če jih je več, pa pač radibibili. (Primera: Milek in arhitekt Matej Mljač)

Ob tem je treba poudariti, da se podobno žaljiv in posmehljiv odnos do ljudi, o katerih tabloid Direkt piše, odvija tudi znotraj redakcije. Recimo, za vsako lepo žensko smo v redakciji rekli, da je prasica, za vsakega uspešnega moškega, da je peder – oznaka ni mišljena v seksualnem smislu, ampak v smislu nevoščljivosti.

Novinarji Direkta v spopadu z asocialnostjo
V času sodelovanja s tabloidom sem, ravno tako kot nekateri drugi novinarji Direkta, opažala močne spremembe v svojem zasebnem življenju. Izpostavila bi predvsem osamljenost, osovraženost in zaničevanje. Veliko ljudi se je kratko malo nehalo pogovarjati z mano, kot izgovor pa so vedno uporabili frazo češ, »s tabo se več ni varno pogovarjati«. Opažala sem, da mi ljudje več ne zaupajo, saj je Direkt že na začetku pokazal, da ne bo časopis, ki bi mu ljudje lahko verjeli, njegovim novinarjem pa zaupali. Številni ljudje so se me začeli že na daleč izogibati, kar je vodilo v osamljenost in posledično v osovraženost. Sama sem zaničevanje doživljala iz vseh sfer, od politikov, gospodarstvenikov, predvsem pa od drugih novinarskih kolegov, tudi od tistih, s katerimi sem pred začetkom sodelovanja s tabloidom Direkt povsem korektno sodelovala v uredništvih drugih medijev. Ravno zaradi posmehovanja, pritiskov in slabšalnega odnosa, ki so ga deležni novinarji Direkta, se številni med njimi raje podpisujejo s psevdonimi. Tako, denimo, ne obstaja novinarka, ki bi ji bilo v resnici ime Maša Cvek. Niti novinarka Sanja Skarza ne obstaja. Psevdonima sta tudi Rudi Rus in Tone Cajhen. Pri zbiranju informacij pa se novinarji poslužujejo najrazličnejših načinov, ki so po zakonu kaznivi; opozoriti velja predvsem na grožnje in izsiljevanja. Ko sem se odločila izstopiti iz začaranega kroga in sporno dogajanje v Direktu razkriti javnosti, sem vrsto groženj in izsiljevanj prejela tudi sama. Požar je svoje grožnje nazadnje uresničil, saj me je poskušal na različne načine diskreditirati v Direktu, pri tem pa mu je izdatno pomagala oddaja E+, ki jo ureja Požarjeva življenjska sopotnica Barbra Drnač. Oddaja se je, ravno tako kot Direkt, pri napadih name posluževala kaznivih dejanj, recimo, skrivnega snemanja in objavljanja zasebnih telefonskih pogovorov.

Uničena blagovna znamka
Časopisna hiša Dnevnik, ki si je zastavila cilj, da bo Direkt v petih letih najbolje prodajani časopis v državi, pa v svojo namero očitno še vedno verjame, kljub temu da ji tabloid – v katerem noče oglaševati skorajda nobeno slovensko podjetje, ker si nobeno podjetje ne želi uničiti slovesa z oglaševanjem v tako neverodostojnem in žaljivem časopisu – močno škoduje po poslovni in tudi po novinarski plati. Po napovedi v časniku Finance bodo menda Direkt kot blagovno znamko preselili na Hrvaško, v BiH in v SČG. Več o poslovnih in političnih motivih za nastanek tabloida, o ozadju številnih neresničnih zgodb, ki jih objavlja Direkt, o napadih na posameznike, o vdorih v zasebnost, o psevdonimih in načinih, ki jih novinarji uporabljajo pri zbiranju informacij, o dogajanju v redakciji ter vse o tem, kako živi novinar Direkta in kako ga dojema okolica tudi po tem, ko Direkt zapusti, sem opisala v knjigi Operacija Direkt, ki sta jo 16. marca izdali založbi Ignis in Koščak.

Po izidu knjige Operacija Direkt
Predstavitve knjige so se udeležili vsi vidnejši slovenski mediji, večina izmed njih pa je o knjigi poročala zelo pozitivno. Po mojem mnenju sta najbolj korektno in obširno o Operaciji Direkt poročala tednika Mag in Demokracija, tednik Mladina je zabeležil pozitivno recenzijo knjige, tudi poslovni dnevnik Finance je objavil več pozitivnih člankov o meni in knjigi, ženska priloga Dela in Slovenskih novic Ona pa mi je dala možnost, da se v intervjuju opravičim ljudem, ki sem jih kot novinarka Direkta prizadela. Oddaja Studio City na TV Slovenija je pripravila na temo Operacije Direkt krajšo debato, v katero pa – čeprav so povabili Bojana Požarja – niso povabili mene, ampak Mića Mrkaića. Požar se je debate v Studiu City udeležil le pod pogojem, da mu ne bo treba komentirati konkretnih navedb iz knjige. Pozitiven intervju z mano sta sicer opravila RGL in Val 202, med tem ko je radio Hit moje zaupanje zlorabil. Povabili so me za gostjo v jutranji program, čez teden dni pa so v isti oddaji gostili Požarja, predvajali izseke posnetega pogovora z mano in dovolili, da me je Požar žalil; Požar se je skupaj z voditeljema jutranjega programa na radiu Hit posmehoval, da je knjiga Operacija Direkt posledica »mojih psiholoških blodenj«. Najbolj pa me je presenetila kritika, ki jo je v Jani objavil Vinko Vasle. Vasle ni kritiziral knjige, temveč mene osebno in to na zelo žaljiv način. Tako je med drugim bralce Jane pozval, naj se »vsi izogibajo mene in mojega pisateljevanja«. Melita Poler – Kovačič, ki ravno tako kot Marko Milosavljević ni želela napisati recenzije za knjigo Operacija Direkt (to je razlog, da knjiga ne premore kritične analize in hladnega presojanja), je dan po izidu knjige za TV Slovenija izjavila, da je to »tabloidna knjiga, ki ne more dvigniti ravni slovenskega novinarstva«..

Na dan izida knjige je bil eden izmed glavnih akterjev v Operaciji Direkt Franci Zavrl iz Pristopa gost v oddaji E+ na Kanalu A, v kateri je priznal, da je vse, kar piše v knjigi o njem, res. Na vprašanje voditeljice oddaje, komu se bodo zaradi Operacije Direkt najbolj tresle hlače, je Zavrl odvrnil, da ni nujno, da se bodo tresle hlače, ampak se bo tresla kakšna »kikla«. Dan po izidu Operacije Direkt je Bojan Požar v Direktu o meni objavil obširni in izmišljeni članek, v katerem me je poskušal povezati z vrsto seksualnih škandalov, a ker zgodba v Sloveniji ni naletela na odmev, sta Požar in Zavrl izmišljene seksualne škandale o meni poskušala lansirati na Hrvaško. Slobodna Dalmacija je objavila o meni vrsto Požarjevih laži, mene pa za mnenje sploh niso vprašali. Poklical me je novinar Jutarnjega lista, sestala sva se in se pogovarjala o knjigi, a naslednji dan je Jutarnji list objavil članek z velikim naslovom »Novinarka kaže: Da, imala sam redoviti seks sa ministrom.« Nato me je poklicala novinarka Globusa, ki je želela z mano narediti velik intervju. Ko sem odklonila, saj se je vmes za intervju najavil še tednik Nacional, mi je novinarka Globusa grozila, da bo časopis – če intervjuja ne dam njim, ampak Nacionalu – o tej zadevi vseeno pisal, ampak tako, da bo zame zagotovo negativno. Bojan Požar in Franci Zavrl nista bila niti enkrat pripravljena komentirati konkretnih navedb iz knjige. Resnico o svojem početju v novinarstvu sta poskušala prikriti z izmišljenimi seksualnimi škandali, zato sem proti Direktu vložila odškodninsko tožbo v višini treh milijonov tolarjev. Okrožno sodišče v Ljubljani je Direktu izdalo začasno prepoved pisanja o mojem zasebnem življenju. Doslej zoper mene – zaradi Operacije Direkt – tožbe ni vložil nihče.

izpis

Tomaž Zaniuk

Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Sodelavke in sodelavci RŠ se sprašujemo, ali ne bo po desetletju despotizma samooklicanega direktorja za RŠ nastopilo obdobje, v katerem ga bo po svoji volji preoblikovala vsakokratna vladajoča študentska politika.
Ne glede na že od osamosvojitve Slovenije in zamenjave družbenega sistema trajajoče neurejene pravnoformalne, statusne, organizacijske in delovne razmere, na katere smo delujoči in delujoče na Radiu Študent Ljubljana v zadnjem desetletju večkrat poskusili opozoriti tudi širšo javnost, se je ta na agendo osrednjih medijev v slovenskem prostoru prebil šele pred kratkim. Za to so v prvi vrsti zaslužni imenovanje samooklicanega direktorja Radia Študent dr. Dejana Jelovca v nadzorni svet časnika Delo in še nekoliko prej v vladni odbor za reforme ter Jelovčeva javna podpora Zakonu o RTV Slovenija. Še posebej prvo, torej politično kadriranje v nadzorni svet Dela ter posledično imenovanje Petra Jančiča za odgovornega urednika, katero je podprlo manj kot 15 odstotkov novinarskega kolektiva na Delu, sta spodbudili tudi člane ožjega uredništva Radia Študent in o. p. odgovornega urednika Petra Barbariča, da so za miselnost, načela, način delovanja ter organiziranja, ki so že od začetka nepretrganega oddajanja radijskega programa na frekvenci 89,3 Mhz, od 9. maja 1969, v veljavi na Radiu Študent, tako nedostojno politično servilnost dr. Dejana Jelovca obsodili v Javnem pozivu članu Nadzornega sveta Dela dr. Dejanu Jelovcu, direktorju Radia Študent (23. 1. 2006) in Odprtem pismu direktorju Radia Študent in članu nadzornega sveta Dela dr. Dejanu Jelovcu (2. 3. 2006). S slednjim se je uredništvo Radia Študent celo odločilo, »da do razrešitve stanja odpoveduje udeležbo na vseh formalnih ali neformalnih sestankih in ostalih oblikah izmenjav mnenj in informacij na Radiu Študent, na katerih bo prisoten tudi Dejan Jelovac«. Za pravi oris aktualnih kriznih razmer na Radiu Študent in nakazujoči se konec desetletne despotske vladavine samooklicanega direktorja dr. Dejana Jelovca pa je treba navesti in upoštevati tudi nekaj dejstev iz novejše zgodovine RŠ, ki v pravnoformalno neurejenih razmerah deluje od zamenjave družbenopolitičnega sistema in osamosvojitve Republike Slovenije leta 1991 in je do 19. 10. 2004 posloval kot p. o. – po nekaterih informacijah celo zadnja pravna oseba, ki se po zamenjavi družbenopolitičnega sistema še ni uskladila z veljavnim pravnim redom RS. Materijo se je sicer poskušalo urediti z naslednjimi pollegalnimi dokumenti:
  • Aktom o ustanovitvi Zavoda s pravico javnosti Radio Študent, 8. 11. 1993
  • Statutom Zavoda Radio Študent s pravico javnosti, 19. 12. 1995
  • Pogodbo o ustanovitvi Zavoda Radiotelevizija Študent, 29. 7. 2002
  • Aktom o ustanovitvi Zavoda Radio Študent, 19. 10. 2004
Poskusi ureditve
Po osamosvojitvi in zamenjavi družbenopolitičnega sistema je RŠ statusno pravno ter za potrebe notranje organizacije začel smiselno uporabljati Zakon o zavodih. RŠ se je z Zakonom o zavodih poskušal uskladiti z Aktom o ustanovitvi Zavoda Radio Študent s pravico javnosti z dne 8. 11. 1993 in Statutom Zavoda Radio Študent s pravico javnosti z dne 19. 12. 1995, ki ju je sprejela Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju ŠOU), po katerega določilih je bila izpeljana tudi zadnja v sodni register vpisana sprememba zastopnika (Imenovanje direktorja, 28. 10. 1997, imenovan za štiri leta), v organu upravljanja, svetu zavoda, ki je dr. Dejana Jelovca po enoletnem poskusnem obdobju (1996) imenoval, pa so bili zastopani delavci (1) in sodelavci RŠ (2), predstavniki ŠOU (3) ter predstavniki javnosti (3). Akt o ustanovitvi Zavoda Radio Študent s pravico javnosti ni bil nikoli vpisan v sodni register, ker je temeljil na kar nekaj zmotnih ugotovitvah. Status zavoda s pravico javnosti lahko v skladu s 23. členom Zakona o zavodih dobi le posamezen zavod, ki opravlja javno službo, te pa se opravljajo le z zakonom oziroma odlokom občine ali mesta na podlagi zakona določene dejavnosti, katerih trajno in nemoteno opravljanje zagotavlja v javnem interesu republika, občina ali mesto. Prvi organizacije, ki opravljajo dejavnost vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, otroškega varstva in socialnega varstva, od medijskih organizacij pa le RTV Slovenija. Vse ostale medijske organizacije pa bi se glede na veljavno zakonodajo morale lastninsko preoblikovati po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki določa, da se zakon izrecno uporablja za podjetja z družbenim kapitalom in se po 2. členu izrecno uporablja tudi za lastninsko preoblikovanje podjetij oziroma drugih pravnih oseb, ki opravljajo časopisno, radijsko in televizijsko, časopisno-agencijsko, filmsko-informativno dejavnost in založniško dejavnost, razen dejavnosti, ki so z zakonom opredeljene kot javne službe. Zakona oziroma odloka občine ali mesta, ki bi RŠ opredelil kot javno službo, pa ni. Akt o ustanovitvi Zavoda Radio Študent s pravico javnosti, ki ga je sprejel ŠOU Ljubljana, nadalje ni imel nikakršne pravne osnove za vpis v sodni register tudi zaradi dejstva, da je Zakon o skupnosti študentov, ki ureja položaj delovanje in dejavnost samoupravne skupnosti študentov Slovenije (Študentska organizacija Slovenije) ter je pravna podlaga za nadaljnje pravno konstituiranje Študentskih organizacij Univerz v Ljubljani in Mariboru Državni zbor RS sprejel 20. 6. 1994, torej dobrih sedem mesecev po datumu poskusa sprejema Akta o ustanovitvi Zavoda Radio Študent s pravico javnosti (8. 11. 1993). Tudi sama pravna možnost, po kateri je študentska organizacija sploh lahko izdajatelj radijskega, televizijskega ali pa obeh programov, če programske vsebine ustvarjajo in razširjajo večinoma študentje in so pretežno namenjene študentski javnosti, in če uporablja presežek prihodkov nad odhodki samo za izvajanje dejavnosti, za katero je ustanovljena, je v zakonskem redu RS omogočena šele z Zakonom o medijih (v nadaljevanju ZMed), ki je začel veljati 26. 5. 2001.

Oškodovane sodelavke in sodelavci
Navedeno in samo dejstvo, da je bil RŠ do 19. 10. 2004 v sodni register pravno statusno vpisan zgolj kot p. o., s temeljnim aktom – Statutom DO Radio Študent (31. 12. 1986) –, je v letu 1997 izrabil dr. Dejan Jelovac, 28. 10. 1997 za mandatno obdobje štirih let v sodni register vpisan zastopnik RŠ p. o., in – namesto da bi poskrbel za zakonitost delovanja Zavoda Radio Študent s pravico javnosti – razpustil svet zavoda, torej organ upravljanja, ki ga je pravzaprav imenoval za direktorja RŠ. S tem so bili oškodovani tako ŠOU v Ljubljani kot sodelavke in sodelavci RŠ, saj so ostali brez pravice in kakršnih koli možnosti do soupravljanja RŠ, za katerega se s tem, ne glede na njegovo zgodovinsko vlogo pri demokratizaciji in pluralizaciji slovenske družbe in 37-letno kontinuiteto neodvisnega študentskega medija posebnega pomena, začne še vedno trajajoče obdobje despotizma – samovoljne vladavine direktorja dr. Dejana Jelovca.

Pravnoformalnega statusa RŠ ni bilo moč urediti tudi s Pogodbo o ustanovitvi Zavoda Radiotelevizija Študent, ki sta ga v letu 2002 skupaj ustanovila ŠOU v Ljubljani in dr. Dejan Jelovac v imenu Radio Študent, p. o., saj se s tem RŠ pravzaprav razbija na dva dela, zaradi neurejenega pravnega statusa pa je tudi RTVŠ še vedno brez organa upravljanja, torej sveta zavoda. Ima pa v sodni register vpisanega zastopnika, saj ta pogodba v 71. členu določa, da: »S sklenitvijo te Pogodbe o ustanovitvi oba soustanovitelja imenujeta doc. dr. Dejana Jelovca za direktorja do imenovanja novega direktorja.«

Registrsko sodišče v Ljubljani 19. 10. 2004 sicer vpiše spremembo pri subjektu vpisa Radio Študent, p. o., in sicer, da se RŠ, p. o., preoblikuje v Zavod RŠ ter da se namesto ustanovitelja UK ZSMS vpiše ŠOU v Ljubljani. Pod spremembe in pripadajoči Akt o ustanovitvi Zavoda RŠ sta se podpisala takratna predsednica ŠOU v Ljubljani Maja Potočnik in zadnji nosilec v sodni register vpisane spremembe zastopnika RŠ, p. o., Dejan Jelovac. O tem procesu preoblikovanja ni bil obveščen niti o. p. odgovornega urednika Peter Barbarič in nihče drug izmed delavcev ali sodelavcev RŠ. Pollegalnost slednje statusnopravno spremembe je v tem, da je bila sprejeta na podlagi treh pravno spornih statutarnih sklepov, ki jih je samovoljno sprejel in podpisal direktor oziroma poslovodni organ RŠ, in sklepa predsedstva ŠOU, ki ga je podpisala predsednica ŠOU, brez poprejšnje potrditve študentskega zbora, kot to zahtevajo določila statuta ŠOU. Ta akt v 70. členu določa, da se »za direktorja zavoda RŠ /…/ imenuje doc. dr. Dejana Jelovaca, stanujočega na Linhartovi cesti 64, Ljubljana, za mandatno obdobje 5 let«, prav tako pa je dejstvo, da po določilih tega akta ni moč konstituirati sveta Zavoda RŠ, saj ta v zadnjem odstavku 19. člena določa, da »predstavnika zainteresirane javnosti v Svetu imenuje in razrešuje svet zavoda RŠ«, v prvem odstavku 20. člena pa da se »Svet konstituira na svoji prvi redni seji, ki se imenuje konstitutivna seja, na kateri izmed svojih članov izvoli predsed¬nika in podpredsednika. Na konstitutivni seji morajo biti navzoči najmanj eden predstavnik ustanovitelja, eden predstavnik delavcev in eden predstavnik javnosti.«

Zadnje desetletje delovanja
Da je Radio Študent zadnje desetletje v obdobju despotizma – samovoljne vladavine direktorja dr. Dejana Jelovca – tako povsem črno na belem pričajo poskusi legalizacije neustreznih pravnoformalnih okvirjev (Pogodba o ustanovitvi Zavoda RTVŠ, 2002, in Akt o ustanovitvi Zavoda RŠ, 2004), ki omogočajo poseganja v programsko območje RŠ, sodelavcem in sodelavkam RŠ odvzemajo vsako pravico oziroma možnost soupravljanja ter ne upoštevajo pravnoformalnih okvirjev (Akt o ustanovitvi Zavoda s pravico javnosti RŠ, 1993, in Statuta Zavoda s pravico javnosti RŠ, 1995), ki ju je že sprejel ŠOU in po katerih določilih je bil za štiriletni mandat leta 1997 imenovan Poslovodni organ, direktor Dejan Jelovac. Ta je istega leta zboru sodelavcev RŠ odrekel vsakršno formalnostatusno veljavo in legitimnost kot organu Zavoda s pravico javnosti RŠ. Pogodbe o avtorskem delu na RŠ pa v zadnjih letih vsebujejo celo določilo: »S podpisom te pogodbe avtor nima pravice do soupravljanja v organizaciji Radio Študent, ki je naročnik njegovega avtorskega dela, kot to določa veljavna zakonodaja v Republiki Sloveniji. V primeru avtorjevega ravnanja v nasprotju z določilom prejšnjega odstavka tega načela te Pogodbe, bo Radio Študent takoj odstopil od te Pogodbe o avtorskem delu.« To določilo vsebujejo tudi pogodbe o avtorskem delu urednikov redakcij in vodij služb. Sodelavke in sodelavci Radia Študent zato ugotavljamo, da poskusi v zadnjih nekaj let predvidenih in vsiljenih formalnih struktur pravnoformalnega urejanja ne upoštevajo značilnosti, posebnosti in potreb 36 let neodvisnega radijskega medija na frekvenci 89,3 Mhz, ki bi ga naj obravnavale – tudi zaradi zgodovinske vloge in kontinuitete RŠ – kot medij s statusom študentskega programa in programa posebnega pomena, pravzaprav najstarejšega predstavnika t. i. tretjega medijskega sektorja, za čigar varovanje in ohranitev je smernice že sprejela tudi evropska komisija. Glede na to, da je RŠ pred osamosvojitvijo odigral pomembno vlogo tudi pri demokratizaciji in pluralizaciji slovenske družbe, v današnjih razmerah tržnega gospodarstva pa kot skupnostni in nekomercialni radio daje legitimnost pluralnosti slovenskega medijskega prostora, in da pravnoformalne rešitve, ki jih je v letu 2002 in 2004 tudi s pomočjo ŠOU poskušal vsiliti direktor oziroma poslovodni organ Zavodov RŠ in RTVŠ, takšno vlogo RŠ odvzemajo, se sodelavke in sodelavci RŠ, oziroma Sindikat Radia Študent in Uredništvo Radia Študent, v katera smo se kljub nasprotovanju direktorja dr. Dejana Jelovca samoorganizirali, zavzemamo za čimprejšnjo statusnopravno ureditev RŠ in vzpostavitev sveta zavoda kot organa upravljanja, v katerem bo zagotovljen metodološki in vsebinski vpliv ter sodelovanje sodelavk in sodelavcev pri soupravljanju enovitega subjekta RŠ. Organiziran bo tako, da bo zagotavljal nadaljevanje neodvisne, avtonomne in alternativne produkcije medijskih vsebin na 89,3 Mhz.

Zato so predstavniki uredništva in sindikata RŠ opravili tudi več razgovorov z aktualnimi zastopniki ustanovitelja RŠ, ŠOU v Ljubljani, in ga seznanili z aktualnimi razmerami, posledico desetletja despotske vladavine samooklicanega direktorja RŠ. Zaradi neurejenega pravnoformalnega statusa RŠ ne deluje organ upravljanja in nadzora, poslovodni organ pa nima veljavnega mandata. Posledica omenjenih nepravilnosti so dolgoletna netransparentnost v finančnem in vsebinskem poslovanju ter samovoljne odločitve poslovodnega organa, kar je v nasprotju s potrebami in načeli programskega območja RŠ ter tako onemogoča uspešno, nemoteno in kvalitetno delovanje programskega območja, s posrednim in neposrednim vplivom in poseganjem vanj pa ga tudi resno ogroža. Zadnji poskusi pravnoformalnega preoblikovanja RŠ (Akt o ustanovitvi Zavoda RŠ, 2004; Pogodba o ustanovitvi Zavoda RTVŠ, 2002) odrekajo kakršne koli soupraviteljske pravice programskim sodelavcem, katerih edina pristojnost je podajanje neobvezujočih mnenj k imenovanju in razreševanju odgovornega urednika; določajo neustrezna razmerja v organu upravljanja RŠ in med ŠOU ter RŠ; ŠOU lahko kadar koli in kakor koli samovoljno spreminja temeljni pravni Akt, ukine Zavod … Tovrstni poskusi tako neposredno pogojujejo in vplivajo na programsko vsebino RŠ, s čimer je resno ogrožena kontinuiteta, vloga, avtonomija in neodvisnost medija.

Navedena dejstva so ŠOU v Ljubljani, natančneje pa študentski zbor na 29. redni seji 30. 11. 2005 in na 34. redni seji 25. 1. 2006, spodbudila, da je sprejel spremembe in dopolnitve ter čistopis akta o ustanovitvi Zavoda Radia Študent, s katerim se odpravljajo najbolj sporna določila s strani direktorja dr. Dejana Jelovca v imenu RŠ samovoljno sprejeta določila Akta o ustanovitvi Zavoda RŠ – imenovanje dr. Dejana Jelovca za direktorja RŠ za mandatno obdobje 5 let, odvzem soupravljavskih pravic sodelavkam in sodelavcem RŠ in nezmožnost konstitucije sveta zavoda kot organa upravljanja RŠ. Javni poziv članu nadzornega sveta Dela dr. Dejanu Jelovcu, direktorju Radia Študent (23. 1. 2006) in Odprto pismo direktorju Radia Študent in članu Nadzornega sveta Dela dr. Dejanu Jelovcu (2. 3. 2006) uredništva RŠ pa je spodbudil predsedstvo ŠOU v Ljubljani, da je na 40. seji (20. 3. 2006) sprejel sklep št. 23, s katerim »direktorja Radia Študent poziva, da v skladu s sprejetim aktom zagotovi konstituiranje Sveta Zavoda RŠ«.

Dileme trenutnega položaja
Ne glede na nakazujoči se konec desetletnega despotizma, samovoljne vladavine samooklicanega direktorja Zavoda RŠ, pa je vseeno treba opozoriti na nekaj ključnih dilem, ki ostajajo tudi po zadnjih s strani studentskega zbora ŠOU v Ljubljani sprejetih dopolnilih in spremembah akta o ustanovitvi RŠ. Ta po novem sodelavkam in sodelavcem RŠ sicer vrača pravico do soupravljanja Zavoda RŠ, saj predvideva, da RŠ v svetu zavoda zastopajo trije predstavniki – ob predstavniku delavcev (RŠ ima trenutno dva zaposlena) še predstavnika redakcij in služb. Toda ker ta še vedno ne ustreza ne samemu organizacijskemu stanju RŠ ne njegovim dejanskim potrebam, so se sodelavke in sodelavci z zastopniki ŠOU dogovorili, da po konstituciji Sveta Zavoda RŠ oblikujejo posebno delovno telo, ki bo študentskemu zboru pred koncem aktualnega mandata predlagalo še nekatere nujne spremembe, ki se nanašajo predvsem na zagotovitev večje avtonomije programskega dela RŠ. Te so predvsem soglasje uredništva RŠ v širši sestavi, katerega po 39. členu sestavljajo vsi člani redakcij RŠ, ki opravljajo novinarsko delo, odgovorni urednik, drugi avtorji prispevkov in drugi programski sodelavci, na imenovanje odgovornega urednika RŠ ter soglasje članov matične redakcije ali programske službe na imenovanje urednikov in/ali redakcij oziroma vodij programskih služb Zavoda RŠ. Sedanja ureditev namreč predvideva, da je lahko za odgovornega urednika imenovan kandidat, ki dobi najmanj 33-odstotno pisno podporo članov uredništva v širši sestavi, ter da odgovorni urednik urednike in/ali redaktorje redakcij oziroma vodje programskih služb imenuje in razrešuje po poprejšnjem mnenju članov matične redakcije in službe. Za zdaj ključna nerazrešena dilema, o kateri pa se predstavniki ŠOU v Ljubljani, kot dediču ustanovitelja RŠ iz leta 1969, niso pripravljeni pogovarjati, pa ostaja, ali lahko vladajoča koalicija študentskega zbora tudi v prihodnje samovoljno in brez soglasja delujočih na RŠ sprejema kakršne koli dopolnitve in spremembe akta o ustanovitvi Zavoda RŠ, s katerim se je od dediča ustanovitelja vsaj 20 let starejši RŠ šele v letu 2006 dokončno uskladil z veljavnim redom Republike Slovenije. Zato se sodelavke in sodelavci RŠ sprašujemo, ali ne bo po desetletju despotizma oziroma samovolje samooklicanega direktorja za RŠ nastopilo obdobje, v katerem ga bo po svoji volji preoblikovala vsakokratna vladajoča študentska politika.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

profesionalna etika in samoregulacija

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
raziskovalno novinarstvo
Medijska preža
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Blaž Zgaga
Novinarsko preiskovanje trgovine z orožjem: Kako je nastala trilogija V imenu države?
Eva Vrtačič, Klemen Ploštajner, Nina Vombergar
Informacija, ideologija, Wikileaks
Vasja Jager
O belih miših in fantomskih smučarjih: kako smo preiskovali nova dejstva v orožarski aferi
Igor Mekina
Z lažjo do resnice?
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Andrej Koritnik
Med novinarstvom in literaturo
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Gojko Bervar
Miheljak o bolezni v hiši
Bojan Golčar
Z inovacijskim novinarstvom do inovativne družbe
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Roman Kuhar
Mediji v raziskavi o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk
Danijela Đoković
Kreativna komunikacijska akcija Vox Populi – Raziskovanje slovenske identitete
Saša Bojc
Kaj je preiskovalno novinarstvo?
Edi Pucer
Dober urednik podpira preiskovalnega novinarja
Petra Kerčmar
Vloga medijev pri aferi Rdeči križ
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Ali H. Žerdin
Lahko kupite volitve?
Blaž Zgaga
Res vemo, kaj je raziskovalno novinarstvo?
Špela Šipek
Novinarji nismo prenašalci doziranih informacij
Aleš Gaube
Zgodba o korupciji
Sandra Bašić-Hrvatin
In novinarje ubijajo, mar ne?
Jani Sever
Novinarstvo brez blišča
Brankica Petković
Finančna usodnost raziskovalnega novinarstva
Raziskovalno novinarstvo je delo ekipe
Novinarski večeri
04.06.1999
Peter Preston, Laurie Flynn, Luke Harding
Vodne gate
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
08.09.1997
Viktor Ivančić, Ali H. Žerdin
Neodgovorno novinarstvo
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
socialni položaj novinarjev
Medijska preža
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Sonja Merljak Zdovc
O prihodnosti novinarstva, če ta sploh obstaja
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Martin Tomažin
Čedalje manj redno zaposlenih v medijih
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Neva Nahtigal
Kolektivna pogodba za vse novinarje
Igor Drakulič
Svobodni novinarji: kako urediti svoj status?
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
Iztok Jurančič
Pogajanja o novinarski kolektivni pogodbi
Igor Drakulič
Svobodni novinarji podpisali škodljive pogodbe
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Brankica Petković
Novinarska stavka – znanilka novega vala medijske tranzicije?
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Neva Nahtigal
Prenova kolektivne pogodbe za novinarje
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gašper Lubej
Ustanovljena sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Iztok Jurančič
Novinarski sindikat pred izzivi priprave nove kolektivne pogodbe
Grega Repovž
Leto 2003 – leto medijskega preloma
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Matjaž Pikalo
Kdo bo še pisal?
Gašper Lubej
Ko novinarji delajo brez pogodb in zavarovanja
Neva Nahtigal
Samostojni novinarji so ranljiva skupina delavcev v Evropi
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Ljuba Babič Košir
Vsi na isti veji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Barbara Bizjak
Stavka na Delu
Mateja Hrastar
Kratek premislek o statusu svobodnjaka
Dejan Pušenjak
Izgubljene novinarjeve utopije
Marinka Boljkovac-Borković
Profesionalna solidarnost je temelj zaščite novinarjev
Brankica Petković
Ko pridejo hudi časi
Novinarski večeri
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
03.10.2002
Arne König, Alenka Burja
Samostojno novinarstvo – stvar izbire ali nuje?
17.03.1998
Aidan White, Marjan Sedmak
Novinarji vseh dežel, združite se!
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko