Tabloid je legitimen novinarski žanr, ki je 15. septembra 2005, z začetkom izhajanja novega tabloidnega dnevnika Direkt, dobil v Sloveniji povsem novo podobo. Direkt, ki je nastal po vzoru najbolje prodajanega nemškega tabloida Bild, je konceptualne principe vzel iz sedmih glavnih svetopisemskih grehov – napuha, nečistosti, nevoščljivosti, požrešnosti, lakomnosti, jeze in lenobe. Tabloid Direkt naj bi torej kaznoval bahavost, nezvestobo, nevoščljivost, jezo, lenobo in druge negativne človeške lastnosti, hkrati pa naj bi se postavljal na stran majhnih oziroma preprostih ljudi in razkrival, kakšne so temne plati iz življenja posameznikov, ki so slavni, bogati in vplivni. Slogan tabloida Direkt je »Brez milosti!«, odgovorni urednik Bojan Požar pa je novinarjem večkrat zagotovil, da slogan pomeni zgolj dejstvo, da bo časopis resnično brez cenzure. Vsi, o katerih Direkt piše, naj bi bili obravnavani enakopravno. Hitro se je izkazalo, da je Požar lagal, ko je dajal takšna zagotovila. Izkazalo se je, da bo Direkt služil le posameznikom, ki se želijo v javnosti maščevati nasprotnikom oziroma tistim, ki jih iz kakršnih koli razlogov ne marajo. Direkt je pisanje iz maščevanja dokazal že v prvi številki, ko je Požar objavil »afero« o domnevni pedofiliji v družini Plestenjak.

»Afera Plestenjak« ni bila plod nikakršnega raziskovalnega novinarstva in ni niti najmanj pripomogla k reševanju problematike s pedofilijo, kot so to poskušali prikazovati nekateri mediji, zlasti oddaji E+ na Kanalu A in Trenja na POP TV. Zgodbo o domnevnem dogajanju v družini Plestenjak je Požarju na pladnju dostavila Janja Ošlaj, nekdanja življenjska sopotnica Domna Slane, sina znane slikarke Dore Plestenjak, zgodba pa ni dosegla večjega učinka od klevetanja posameznikov, ki so v domnevno afero vpleteni.

Bojan Požar je v pogovoru, ki ga je 13. septembra 2005, dva dni pred začetkom izhajanja Direkta, objavil časnik Finance, izjavil: »Za rumene medije so bolj zanimivi desni politiki, saj se sklicujejo na neke vrednote, ki jih pozneje bistveno raje kršijo. Direkt bo politično nevtralen. Kratkoročno Direktova politična nevtralnost morda ne bo vidna, dolgoročna pa vsekakor. Če bomo desetkrat zapovrstjo pisali o Janši, bo to zato, ker se bo desetkrat z njim nekaj zgodilo.«

Naj analiziram Požarjevo izjavo.

»Za rumene medije so bolj zanimivi desni politiki, saj se sklicujejo na neke vrednote, ki jih pozneje bistveno raje kršijo.« Načeloma besede držijo, toda ne držijo, ko govorimo o tabloidu Direkt in o Požarju, ki je kot edini politični seksualni »aferi« doslej razkril le domnevne svingerske želje Aurelia Jurija in objavil fotografije treh ljudi, ki so se zabavali v pisarni (obe »aferi« je Požar objavil v rubriki Bulvar v Slovenskih novicah). Juri je poslanec SD, trojka pa je povezana z LDS. SD in LDS nista desni stranki. Tabloid Direkt, ki bi torej moral razkrivati zasebna življenja desnih politikov in preverjati, če morebiti ne kršijo konservativnih življenjskih načel, ki jih v javnosti zagovarjajo kot politiki in na zagovarjanju teh načel gradijo kariere, tega ne počne.

»Direkt bo politično nevtralen. Kratkoročno Direktova politična nevtralnost morda ne bo vidna, dolgoročna pa vsekakor.« Izjava ne drži. Kot edina notranjepolitična novinarka na Direktu sem hitro ugotovila, da časopis ni politično nevtralen, ampak služi le posameznikom, ki Direkt oziroma slogan »Brez milosti!« zlorabljajo kot – orožje za medsebojne obračune. Poleg tega medij, ki ob začetku izhajanja ni politično nevtralen, ne bo politično nevtralen niti pozneje. Morda bo le zamenjal navijaška stališča do posameznih strank oziroma do posameznikov v politiki.

»Če bomo desetkrat zapovrstjo pisali o Janši, bo to zato, ker se bo desetkrat z njim nekaj zgodilo.« Izjava je zavajajoča. Janez Janša je predsednik vlade in posledično ena izmed najbolj zanimivih osebnosti v državi. S predsednikom vlade se kar naprej nekaj dogaja, že zato, ker je pač predsednik vlade. Bilo bi nenavadno, če se z njim ne bi dogajalo nič. S predsednikom vlade se torej mora nekaj dogajati in po tej logiki bi lahko Direkt kar naprej pisal le o Janši. Vendar pa so Požarjeve besede hkrati v popolnem nasprotju z njegovimi besedami iz točke 1 v tej analizi. Direkt bi se z Janšo torej moral ukvarjati, ker je Janša politik, ki neke vrednote zagovarja, a jih sam krši. Vendar se Direkt z Janšo v tem smislu sploh ne ukvarja.

Tabloid Direkt je hitro dokazal, da bo služil trenutno vladajoči koaliciji. V času mojega službovanja v redakciji Direkta (1. 8. 2005–21. 11. 2005) je tabloid objavil le tri članke, ki premieru Janši niso bili naklonjeni. Prvi je bil članek o ustavnem zakonu o izbrisanih (»Janša briše izbrisane«, 12. 10. 2005), drugi je bil članek o govoru, ki ga je premier objavil v reviji Mag (»Honorarec na Magu«, 15. 10. 1005), tretji pa je bil članek o padcu podpore vladi Janeza Janše (»Janez, kva dogaja?«, 25. 10. 2005). Hkrati je Direkt objavljal in še vedno objavlja številne članke o simpatičnih dogodkih iz premierovega zasebnega življenja: o tem, kako Janša nakupuje v Baumaxu in mu na tla pade razstavljeno blago (»Veliko hrupa za žaluzije«, 27. 10. 2005), o tem, kako je Janša skozi okno svojega stanovanja v Ljubljani včasih vidi tudi smeti (»Volja ljudstva«, 21. 10. 2005), o trenutnem tesnem zavezništvu med njim in predsednikom uprave Istrabenza Igorjem Bavčarjem (»Z dvema mrežama se več ujame«, 25. 11. 2005) in tako naprej.

Eden izmed številnih popolnoma izmišljenih člankov, ki jih je objavil Direkt in na katerem lahko nazorno dokažem princip tabloidnega maščevanja, je bil članek o nekdanjem poslancu LDS Cirilu Pucku, ki ga je Robert Törnar iz Celja obtoževal, da mu je dolžan izplačilo v višini več kot enega milijona tolarjev. Törnar je zgodbo z dokumenti, ki menda dokazujejo verodostojnost njegovega pričevanja, v redakcijo Direkta prinesel sam in privolil tudi v fotografiranje. Članek s fotografijo, ki ga je 23. 9. 2005 objavil Direkt, je temeljil le na Törnarjevi izpovedi in priloženi dokumentaciji. Pucka nismo poklicali, niti nismo zgodbe preverjali nikjer drugje. Požar je namreč dejal, da bomo od Pucka zahtevali komentar šele po objavi članka z naslovom »Pucko ni tak mucko«. Kljub temu smo v objavili vrsto trditev, recimo: »Ciril Pucko, nekdanji poslanec in član sveta LDS, je razgrajal in nadlegoval striptizeto v nočnem lokalu na Madžarskem, obtožnici in škandalu pa se je očitno izognil s podkupnino madžarskim policistom – brez plačila pa je ostal njegov posebni tolmač Robert Törnar.« In nadaljevanje, ki je bilo ravno tako trdilno in je v žaljivem tonu obtoževalo Pucka: »Po nekaj popitih kozarcih alkohola se je sicer menda mirnemu politiku, po domače rečeno, utrgalo. Žalil je domačine in z vulgarnimi izrazi pa tudi prijemi nadlegoval artistko, ki je plesala med striptiza željnimi obiskovalci lokala. No, kot kaže, je bil politik Pucko le nekoliko preveč pohoten, saj so ga iz lokala nagnali, ga prijavili policiji in zoper njega sprožili uradno preiskavo.« V članku o Pucku se je Direkt skliceval na dokument: »Dobili smo pisno dokazilo (opremljeno z uradno glavo LDS!!!), ki ga je Pucko poslal Törnarju in v njem zapisal podrobna navodila.« In na koncu Pucka obtožili še: »Toda skopuški poslanec je na milijon tolarjev nagrade hinavsko pozabil. Kakor je pozabil celo na storitve prevajanja, prevozne stroške in na stroške cestnine. Pucko, ki bi Törnarju moral nakazati 1,127.290 tolarjev, je dobesedno poniknil. Razočarani Törnar ga je večkrat klical, toda Pucko se ni javljal. Törnar se je nazadnje obrnil še na Avtorsko agencijo Slovenije, ki mu je bila najprej pripravljena pomagati, ko pa jim je povedal, da je v zgodbo vpleten visoki politik LDS, so mu odvrnili, da se raje ne bodo vpletali.« Naslednji dan, ko je bil članek o Pucku objavljen, so me iz LDS opozorili, da je zgodba najverjetneje izmišljena, saj je dokument, s katerim je Törnar poskušal dokazovati verodostojnost svoje zgodbe, očitno ponarejen. Na dokumentu dejansko piše, da je bil izdan junija 2004, zraven glave LDS pa je naslov: Slovenska cesta 27. Dejstvo je, da sedež LDS junija 2004 še ni bil na Slovenski cesti 27, ampak v stavbi TR3 v Ljubljani. Junija 2004 LDS sploh še ni vedela, da se bo preselila na Slovensko cesto 27; odločitvi o selitvi v druge prostore je botroval poraz na parlamentarnih volitvah in posledično zmanjšani proračun, s katerim stranka razpolaga v opoziciji. Požarja sem opozorila, da je Törnarjev dokument očitno ponarejen, toda vseeno je zahteval, da nadaljujemo zgodbo in tako sem 24. septembra 2005 v Direktu objavila članek z velikim nadnaslovom »AFERA PUCKO«. Vsi v redakciji smo vedeli, da v resnici ni nikakršne »afere«. »Afera« je bila le v Direktu: »Včeraj dopoldne, ob 10.00, nas je zaradi članka z naslovom Pucko ni tak mucko, objavljenega v četrtkovem Direktu, po telefonu poklical nekdanji poslanec LDS Ciril Pucko. Deloval je zelo prizadeto. Večkrat je ponovil, da Roberta Törnarja ni videl še nikoli v življenju niti ni zanj še nikoli slišal.« Kljub temu da smo v redakciji vedeli, da ni nikakršne afere, je Požar zahteval, da za izjavo prosimo tudi predsednika vlade Janeza Janšo, predsednika LDS Antona Ropa in madžarsko veleposlaništvo v Sloveniji. Ker je bilo vsem bolj ali manj jasno, da je dokument, ki smo ga objavili, ponarejen, zadeve ni želel komentirati nihče. To smo v Direktu povzeli kot: »Predsednik LDS Tone Rop zgodbe ni želel komentirati, prav tako našega pisanja niso hoteli komentirati na madžarskem veleposlaništvu v Ljubljani. Vsaj do konca redakcije ne, čeprav smo jih za izjavo zaprosili že ob 11.39.« Tudi Robert Törnar se iz neznanih razlogov ni bil več pripravljen pogovarjati po telefonu. Poslal pa je veliko elektronskih pisem, ki jih je Direkt objavil v isti številki kot nadaljevanje »Afere Pucko«. Dopisovanje je plod zahtev, ki sem jih naslovila na Törnarja, ker sem želela pojasnila, kakšna je resnica in od kod je prišel ponarejeni dokument.

Törnar se je v dopisih, ki jih je poslal na moj elektronski naslov, poskušal izviti iz neprijetne zagate. Želel je avtorizacijo članka, potem pa sem mu pojasnila, da je avtorizacija stvar predhodnega dogovora med novinarjem in intervjuvancem. Ker predhodnega dogovora med mano in Törnarjem ni bilo, poleg tega je Törnar, ki je sam prišel na Direkt, dovolil fotografiranje, v avtorizacijo nisem privolila. Zanimivo je, da je v enem izmed dopisov Törnar omenil g. Lavriha iz urada predsednika vlade. To je Aleksander Lavrih, ki je v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše zaposlen kot svetovalec za nacionalno varnost. Že v prvi vrsti je nenavadno, da se svetovalec za nacionalno varnost ukvarja z domnevnimi izterjatvami, predvsem pa je nenavadno, da svetovalec za nacionalno varnost ni opazil, da je dokument ponarejen. Zaradi omenjenega dokumenta je LDS proti neznanemu storilcu že vložila kazensko ovadbo, ki bo osvetlila tudi to, kakšna je bila v primeru Direktovega napada na Cirila Pucka vloga Aleksandra Lavriha. Toda Direkt o tem sploh ne poroča. Ravno tako, kot se ni Pucku niti enkrat opravičil za nastalo škodo.

V času službovanja na Direktu sem ugotovila, da je LDS stranka, ki Direkt kar naprej izrablja za razčiščevanje medsebojnih sporov oziroma predvsem sporov, ki se dotikajo frakcijskih bojev v ljubljanski mestni LDS. Tako je nekdanji podžupan iz vrst LDS Igor Omerza za Direkt napisal več člankov, ki so napadali druge člane stranke. Denimo, pod članek z naslovom »Nespontani splav Ropa iz LDS« je Požar podpisal sebe in mene, v resnici pa je članek napisal Omerza. V tem članku namreč ni niti ene same črke, ki bi jo bila napisala jaz, Požar pa je prispevek, ki mu ga je na listu papirja vročil Omerza, zgolj prepisal in dodal nekaj pridevnikov. Članek, ki ga je napisal Omerzam je izrazito povzdigoval Jelka Kacina, kar je razumljivo, saj je bil Omerza glavni Kacinov lobist: »Veliki zmagovalec sobotnega kongresa največje opozicijske stranke Jelko Kacin bi moral po hitrem postopku zamenjati diktatorskega Toneta Ropa, prejšnjega predsednika LDS in vodjo poslanske skupine LDS v državnem zboru.« Hkrati je Omerza žaljivo pisal o nekaterih drugih članih LDS: »Da ne govorimo o čudežno prepotentni Viktoriji Potočnik, nekdanji županji Ljubljane in napol političnem mrliču, ki javno razlaga, da bo Kacinu dala sto dni miru. Kar je v principu popolna neumnost. Tako imenovanih sto dni uvodnega miru je v politiki stvar razmerja in politične vljudnosti med vlado in opozicijo, ne pa članov neke politične stranke in legitimno izvoljenega predsednika.« In še: »Sicer pa, kdo je sploh ta Viktorija Potočnik, da Kacinu tako grozi. Navsezadnje je njena aferaška banka SIB liberalne demokrate brcnila tja, kjer zdaj ždijo.« Ob koncu članka pa je Omerza zapisal: »Namesto podžupana Igorja Omerze, ki je menda pripravljen odstopiti. Mimogrede, Omerza je bil na sobotnem kongresu edini delegat, ki ni vstal in ploskal medlemu govoru predsednika države Drnovška.« Navedeni primer je le eden izmed vsakodnevnih tabloidnih obračunov, ki jih preko Direkta peljejo posamezniki iz LDS, na obračunavanje v tabloidu pa niso imune niti druge slovenske parlamentarne stranke, saj v večjem ali manjšem obsegu počnejo isto posamezniki iz skorajda vseh parlamentarnih strank, še zlasti pa velja izpostaviti predsednika SNS Zmaga Jelinčiča, po naročilu katerega je Direkt objavil številne članke.

Eden izmed prvih člankov, pri katerem sem zasledila močne uredniške posege v svoje avtorsko delo, je bil članek o direktorici Inštituta za civilizacijo in kulturo Alji Brglez in njeni morebitni kandidaturi za predsednico LDS. Članek je – kot večina prispevkov, ki jih objavi Direkt – temeljil na govoricah, ki pa jih je Brglezova, s katero sem se pogovarjala 15. 9. 2005, potrdila. Dejala je, da o kandidaturi za predsednico LDS resno razmišlja in da jo pri njeni nameri podpirajo »pravi liberalci«. Ostale govorice, iz katerih smo sestavili članek o Brglezovi, smo pomalem – kot običajno – prispevali vsi v redakciji Direkta. Požar je v moj članek o Brglezovi vpisal vrsto žaljivih pridevnikov, kot je, denimo, »zlata prinašalka«, pod članek pa je spet podpisal mene. Kljub temu da novinarski kodeks urednikom prepoveduje posege v članke novinarjev, so takšni posegi v tabloidu Direkt stalnica. Požar novinarjem vsakodnevno spreminja članke in jim dodaja žaljive pridevnike, pogosto pa tudi napake oziroma trditve, ki se pozneje izkažejo za laži. Na sporno početje sem Požarja večkrat opozorila, na nedopustnost njegovih posegov v članke pa sem opozorila tudi v prispevku, ki ga je ob moji odpovedi sodelovanja z Direktom 22. 11. 2005 objavil časnik Večer. Požar je oboje zavrnil kot neumnost. Še več, izrazil je prepričanje, da njegovi posegi v avtorsko delo novinarjev oziroma objavljanje laži in žaljivih pridevnikov le »bogatijo« tekste novinarjev, za katere je Požar sicer večkrat izjavil, da ne obvladajo tabloidnega jezka. Hkrati je Požar pristojnosti, da lahko članke po lastni volji spreminjajo, prenesel tudi na lektorice. Tako se študentke, ki nimajo nikakršnih izkušenj z novinarstvom, ukvarjajo z vsem, le s tistim ne, s čimer bi se dejansko morale ukvarjati – z odpravljanjem slovničnih napak v člankih novinarjev.

S tem ko je Direkt direktorico ICK Aljo Brglez poimenoval »zlata prinašalka«, je hitro, kot je kasneje v kolumni v Financah zapisala Brglezova, pohodil vse svoje junake prihodnjega pisanja. Požar namreč zahteva, da vsebujejo članki v Direktu čim več žaljivih in poniževalnih pridevnikov. Kakopak takšnih pridevnikov Požar ne dojema kot žaljivke in poniževanja. Dojema jih le kot »sočne« besede, ki popestrijo novinarske tekste. V Direktu ni skorajda nihče opisan kot »normalen«, saj Požar za vsakogar najde nekaj slabšalnega. Če je pri delu malo bolj počasen, je v Direktu kar – len. (Primer: Novinarka Jadranka Rebernik) Če Direktu ni povšeči, je pač – aboten ali napol aboten. (Primer: Scenarist POP TV Igor Bratož in drugi) Če je ambiciozen, je za Direkt, ki ambicioznim ljudem ni naklonjen, preprosto – nenormalno ambiciozen. (Primer: Direktorica ICK Alja Brglez) Vsi, ki se ponašajo z intelektualnimi dosežki, so za Direkt – metrointelektualci. (Primeri: dr. Marko Milosavljevič, kolumnist Marko Crnkovič, novinarka in pisateljica Vesna Milek) Če bi nekdo rad nekaj dosegel, a mu morda trenutno ne gre vse od rok, je takoj – radbibil, radabibila; če jih je več, pa pač radibibili. (Primera: Milek in arhitekt Matej Mljač)

Ob tem je treba poudariti, da se podobno žaljiv in posmehljiv odnos do ljudi, o katerih tabloid Direkt piše, odvija tudi znotraj redakcije. Recimo, za vsako lepo žensko smo v redakciji rekli, da je prasica, za vsakega uspešnega moškega, da je peder – oznaka ni mišljena v seksualnem smislu, ampak v smislu nevoščljivosti.

V času sodelovanja s tabloidom sem, ravno tako kot nekateri drugi novinarji Direkta, opažala močne spremembe v svojem zasebnem življenju. Izpostavila bi predvsem osamljenost, osovraženost in zaničevanje. Veliko ljudi se je kratko malo nehalo pogovarjati z mano, kot izgovor pa so vedno uporabili frazo češ, »s tabo se več ni varno pogovarjati«. Opažala sem, da mi ljudje več ne zaupajo, saj je Direkt že na začetku pokazal, da ne bo časopis, ki bi mu ljudje lahko verjeli, njegovim novinarjem pa zaupali. Številni ljudje so se me začeli že na daleč izogibati, kar je vodilo v osamljenost in posledično v osovraženost. Sama sem zaničevanje doživljala iz vseh sfer, od politikov, gospodarstvenikov, predvsem pa od drugih novinarskih kolegov, tudi od tistih, s katerimi sem pred začetkom sodelovanja s tabloidom Direkt povsem korektno sodelovala v uredništvih drugih medijev. Ravno zaradi posmehovanja, pritiskov in slabšalnega odnosa, ki so ga deležni novinarji Direkta, se številni med njimi raje podpisujejo s psevdonimi. Tako, denimo, ne obstaja novinarka, ki bi ji bilo v resnici ime Maša Cvek. Niti novinarka Sanja Skarza ne obstaja. Psevdonima sta tudi Rudi Rus in Tone Cajhen. Pri zbiranju informacij pa se novinarji poslužujejo najrazličnejših načinov, ki so po zakonu kaznivi; opozoriti velja predvsem na grožnje in izsiljevanja. Ko sem se odločila izstopiti iz začaranega kroga in sporno dogajanje v Direktu razkriti javnosti, sem vrsto groženj in izsiljevanj prejela tudi sama. Požar je svoje grožnje nazadnje uresničil, saj me je poskušal na različne načine diskreditirati v Direktu, pri tem pa mu je izdatno pomagala oddaja E+, ki jo ureja Požarjeva življenjska sopotnica Barbra Drnač. Oddaja se je, ravno tako kot Direkt, pri napadih name posluževala kaznivih dejanj, recimo, skrivnega snemanja in objavljanja zasebnih telefonskih pogovorov.

Časopisna hiša Dnevnik, ki si je zastavila cilj, da bo Direkt v petih letih najbolje prodajani časopis v državi, pa v svojo namero očitno še vedno verjame, kljub temu da ji tabloid – v katerem noče oglaševati skorajda nobeno slovensko podjetje, ker si nobeno podjetje ne želi uničiti slovesa z oglaševanjem v tako neverodostojnem in žaljivem časopisu – močno škoduje po poslovni in tudi po novinarski plati. Po napovedi v časniku Finance bodo menda Direkt kot blagovno znamko preselili na Hrvaško, v BiH in v SČG. Več o poslovnih in političnih motivih za nastanek tabloida, o ozadju številnih neresničnih zgodb, ki jih objavlja Direkt, o napadih na posameznike, o vdorih v zasebnost, o psevdonimih in načinih, ki jih novinarji uporabljajo pri zbiranju informacij, o dogajanju v redakciji ter vse o tem, kako živi novinar Direkta in kako ga dojema okolica tudi po tem, ko Direkt zapusti, sem opisala v knjigi Operacija Direkt, ki sta jo 16. marca izdali založbi Ignis in Koščak.

Predstavitve knjige so se udeležili vsi vidnejši slovenski mediji, večina izmed njih pa je o knjigi poročala zelo pozitivno. Po mojem mnenju sta najbolj korektno in obširno o Operaciji Direkt poročala tednika Mag in Demokracija, tednik Mladina je zabeležil pozitivno recenzijo knjige, tudi poslovni dnevnik Finance je objavil več pozitivnih člankov o meni in knjigi, ženska priloga Dela in Slovenskih novic Ona pa mi je dala možnost, da se v intervjuju opravičim ljudem, ki sem jih kot novinarka Direkta prizadela. Oddaja Studio City na TV Slovenija je pripravila na temo Operacije Direkt krajšo debato, v katero pa – čeprav so povabili Bojana Požarja – niso povabili mene, ampak Mića Mrkaića. Požar se je debate v Studiu City udeležil le pod pogojem, da mu ne bo treba komentirati konkretnih navedb iz knjige. Pozitiven intervju z mano sta sicer opravila RGL in Val 202, med tem ko je radio Hit moje zaupanje zlorabil. Povabili so me za gostjo v jutranji program, čez teden dni pa so v isti oddaji gostili Požarja, predvajali izseke posnetega pogovora z mano in dovolili, da me je Požar žalil; Požar se je skupaj z voditeljema jutranjega programa na radiu Hit posmehoval, da je knjiga Operacija Direkt posledica »mojih psiholoških blodenj«. Najbolj pa me je presenetila kritika, ki jo je v Jani objavil Vinko Vasle. Vasle ni kritiziral knjige, temveč mene osebno in to na zelo žaljiv način. Tako je med drugim bralce Jane pozval, naj se »vsi izogibajo mene in mojega pisateljevanja«. Melita Poler – Kovačič, ki ravno tako kot Marko Milosavljević ni želela napisati recenzije za knjigo Operacija Direkt (to je razlog, da knjiga ne premore kritične analize in hladnega presojanja), je dan po izidu knjige za TV Slovenija izjavila, da je to »tabloidna knjiga, ki ne more dvigniti ravni slovenskega novinarstva«..

Na dan izida knjige je bil eden izmed glavnih akterjev v Operaciji Direkt Franci Zavrl iz Pristopa gost v oddaji E+ na Kanalu A, v kateri je priznal, da je vse, kar piše v knjigi o njem, res. Na vprašanje voditeljice oddaje, komu se bodo zaradi Operacije Direkt najbolj tresle hlače, je Zavrl odvrnil, da ni nujno, da se bodo tresle hlače, ampak se bo tresla kakšna »kikla«. Dan po izidu Operacije Direkt je Bojan Požar v Direktu o meni objavil obširni in izmišljeni članek, v katerem me je poskušal povezati z vrsto seksualnih škandalov, a ker zgodba v Sloveniji ni naletela na odmev, sta Požar in Zavrl izmišljene seksualne škandale o meni poskušala lansirati na Hrvaško. Slobodna Dalmacija je objavila o meni vrsto Požarjevih laži, mene pa za mnenje sploh niso vprašali. Poklical me je novinar Jutarnjega lista, sestala sva se in se pogovarjala o knjigi, a naslednji dan je Jutarnji list objavil članek z velikim naslovom »Novinarka kaže: Da, imala sam redoviti seks sa ministrom.« Nato me je poklicala novinarka Globusa, ki je želela z mano narediti velik intervju. Ko sem odklonila, saj se je vmes za intervju najavil še tednik Nacional, mi je novinarka Globusa grozila, da bo časopis – če intervjuja ne dam njim, ampak Nacionalu – o tej zadevi vseeno pisal, ampak tako, da bo zame zagotovo negativno. Bojan Požar in Franci Zavrl nista bila niti enkrat pripravljena komentirati konkretnih navedb iz knjige. Resnico o svojem početju v novinarstvu sta poskušala prikriti z izmišljenimi seksualnimi škandali, zato sem proti Direktu vložila odškodninsko tožbo v višini treh milijonov tolarjev. Okrožno sodišče v Ljubljani je Direktu izdalo začasno prepoved pisanja o mojem zasebnem življenju. Doslej zoper mene – zaradi Operacije Direkt – tožbe ni vložil nihče.

Ne glede na že od osamosvojitve Slovenije in zamenjave družbenega sistema trajajoče neurejene pravnoformalne, statusne, organizacijske in delovne razmere, na katere smo delujoči in delujoče na Radiu Študent Ljubljana v zadnjem desetletju večkrat poskusili opozoriti tudi širšo javnost, se je ta na agendo osrednjih medijev v slovenskem prostoru prebil šele pred kratkim. Za to so v prvi vrsti zaslužni imenovanje samooklicanega direktorja Radia Študent dr. Dejana Jelovca v nadzorni svet časnika Delo in še nekoliko prej v vladni odbor za reforme ter Jelovčeva javna podpora Zakonu o RTV Slovenija. Še posebej prvo, torej politično kadriranje v nadzorni svet Dela ter posledično imenovanje Petra Jančiča za odgovornega urednika, katero je podprlo manj kot 15 odstotkov novinarskega kolektiva na Delu, sta spodbudili tudi člane ožjega uredništva Radia Študent in o. p. odgovornega urednika Petra Barbariča, da so za miselnost, načela, način delovanja ter organiziranja, ki so že od začetka nepretrganega oddajanja radijskega programa na frekvenci 89,3 Mhz, od 9. maja 1969, v veljavi na Radiu Študent, tako nedostojno politično servilnost dr. Dejana Jelovca obsodili v Javnem pozivu članu Nadzornega sveta Dela dr. Dejanu Jelovcu, direktorju Radia Študent (23. 1. 2006) in Odprtem pismu direktorju Radia Študent in članu nadzornega sveta Dela dr. Dejanu Jelovcu (2. 3. 2006). S slednjim se je uredništvo Radia Študent celo odločilo, »da do razrešitve stanja odpoveduje udeležbo na vseh formalnih ali neformalnih sestankih in ostalih oblikah izmenjav mnenj in informacij na Radiu Študent, na katerih bo prisoten tudi Dejan Jelovac«. Za pravi oris aktualnih kriznih razmer na Radiu Študent in nakazujoči se konec desetletne despotske vladavine samooklicanega direktorja dr. Dejana Jelovca pa je treba navesti in upoštevati tudi nekaj dejstev iz novejše zgodovine RŠ, ki v pravnoformalno neurejenih razmerah deluje od zamenjave družbenopolitičnega sistema in osamosvojitve Republike Slovenije leta 1991 in je do 19. 10. 2004 posloval kot p. o. – po nekaterih informacijah celo zadnja pravna oseba, ki se po zamenjavi družbenopolitičnega sistema še ni uskladila z veljavnim pravnim redom RS. Materijo se je sicer poskušalo urediti z naslednjimi pollegalnimi dokumenti:

• Aktom o ustanovitvi Zavoda s pravico javnosti Radio Študent, 8. 11. 1993
• Statutom Zavoda Radio Študent s pravico javnosti, 19. 12. 1995
• Pogodbo o ustanovitvi Zavoda Radiotelevizija Študent, 29. 7. 2002
• Aktom o ustanovitvi Zavoda Radio Študent, 19. 10. 2004

Po osamosvojitvi in zamenjavi družbenopolitičnega sistema je RŠ statusno pravno ter za potrebe notranje organizacije začel smiselno uporabljati Zakon o zavodih. RŠ se je z Zakonom o zavodih poskušal uskladiti z Aktom o ustanovitvi Zavoda Radio Študent s pravico javnosti z dne 8. 11. 1993 in Statutom Zavoda Radio Študent s pravico javnosti z dne 19. 12. 1995, ki ju je sprejela Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju ŠOU), po katerega določilih je bila izpeljana tudi zadnja v sodni register vpisana sprememba zastopnika (Imenovanje direktorja, 28. 10. 1997, imenovan za štiri leta), v organu upravljanja, svetu zavoda, ki je dr. Dejana Jelovca po enoletnem poskusnem obdobju (1996) imenoval, pa so bili zastopani delavci (1) in sodelavci RŠ (2), predstavniki ŠOU (3) ter predstavniki javnosti (3). Akt o ustanovitvi Zavoda Radio Študent s pravico javnosti ni bil nikoli vpisan v sodni register, ker je temeljil na kar nekaj zmotnih ugotovitvah. Status zavoda s pravico javnosti lahko v skladu s 23. členom Zakona o zavodih dobi le posamezen zavod, ki opravlja javno službo, te pa se opravljajo le z zakonom oziroma odlokom občine ali mesta na podlagi zakona določene dejavnosti, katerih trajno in nemoteno opravljanje zagotavlja v javnem interesu republika, občina ali mesto. Prvi organizacije, ki opravljajo dejavnost vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, otroškega varstva in socialnega varstva, od medijskih organizacij pa le RTV Slovenija. Vse ostale medijske organizacije pa bi se glede na veljavno zakonodajo morale lastninsko preoblikovati po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki določa, da se zakon izrecno uporablja za podjetja z družbenim kapitalom in se po 2. členu izrecno uporablja tudi za lastninsko preoblikovanje podjetij oziroma drugih pravnih oseb, ki opravljajo časopisno, radijsko in televizijsko, časopisno-agencijsko, filmsko-informativno dejavnost in založniško dejavnost, razen dejavnosti, ki so z zakonom opredeljene kot javne službe. Zakona oziroma odloka občine ali mesta, ki bi RŠ opredelil kot javno službo, pa ni. Akt o ustanovitvi Zavoda Radio Študent s pravico javnosti, ki ga je sprejel ŠOU Ljubljana, nadalje ni imel nikakršne pravne osnove za vpis v sodni register tudi zaradi dejstva, da je Zakon o skupnosti študentov, ki ureja položaj delovanje in dejavnost samoupravne skupnosti študentov Slovenije (Študentska organizacija Slovenije) ter je pravna podlaga za nadaljnje pravno konstituiranje Študentskih organizacij Univerz v Ljubljani in Mariboru Državni zbor RS sprejel 20. 6. 1994, torej dobrih sedem mesecev po datumu poskusa sprejema Akta o ustanovitvi Zavoda Radio Študent s pravico javnosti (8. 11. 1993). Tudi sama pravna možnost, po kateri je študentska organizacija sploh lahko izdajatelj radijskega, televizijskega ali pa obeh programov, če programske vsebine ustvarjajo in razširjajo večinoma študentje in so pretežno namenjene študentski javnosti, in če uporablja presežek prihodkov nad odhodki samo za izvajanje dejavnosti, za katero je ustanovljena, je v zakonskem redu RS omogočena šele z Zakonom o medijih (v nadaljevanju ZMed), ki je začel veljati 26. 5. 2001.

Navedeno in samo dejstvo, da je bil RŠ do 19. 10. 2004 v sodni register pravno statusno vpisan zgolj kot p. o., s temeljnim aktom – Statutom DO Radio Študent (31. 12. 1986) –, je v letu 1997 izrabil dr. Dejan Jelovac, 28. 10. 1997 za mandatno obdobje štirih let v sodni register vpisan zastopnik RŠ p. o., in – namesto da bi poskrbel za zakonitost delovanja Zavoda Radio Študent s pravico javnosti – razpustil svet zavoda, torej organ upravljanja, ki ga je pravzaprav imenoval za direktorja RŠ. S tem so bili oškodovani tako ŠOU v Ljubljani kot sodelavke in sodelavci RŠ, saj so ostali brez pravice in kakršnih koli možnosti do soupravljanja RŠ, za katerega se s tem, ne glede na njegovo zgodovinsko vlogo pri demokratizaciji in pluralizaciji slovenske družbe in 37-letno kontinuiteto neodvisnega študentskega medija posebnega pomena, začne še vedno trajajoče obdobje despotizma – samovoljne vladavine direktorja dr. Dejana Jelovca.

Pravnoformalnega statusa RŠ ni bilo moč urediti tudi s Pogodbo o ustanovitvi Zavoda Radiotelevizija Študent, ki sta ga v letu 2002 skupaj ustanovila ŠOU v Ljubljani in dr. Dejan Jelovac v imenu Radio Študent, p. o., saj se s tem RŠ pravzaprav razbija na dva dela, zaradi neurejenega pravnega statusa pa je tudi RTVŠ še vedno brez organa upravljanja, torej sveta zavoda. Ima pa v sodni register vpisanega zastopnika, saj ta pogodba v 71. členu določa, da: »S sklenitvijo te Pogodbe o ustanovitvi oba soustanovitelja imenujeta doc. dr. Dejana Jelovca za direktorja do imenovanja novega direktorja.«

Registrsko sodišče v Ljubljani 19. 10. 2004 sicer vpiše spremembo pri subjektu vpisa Radio Študent, p. o., in sicer, da se RŠ, p. o., preoblikuje v Zavod RŠ ter da se namesto ustanovitelja UK ZSMS vpiše ŠOU v Ljubljani. Pod spremembe in pripadajoči Akt o ustanovitvi Zavoda RŠ sta se podpisala takratna predsednica ŠOU v Ljubljani Maja Potočnik in zadnji nosilec v sodni register vpisane spremembe zastopnika RŠ, p. o., Dejan Jelovac. O tem procesu preoblikovanja ni bil obveščen niti o. p. odgovornega urednika Peter Barbarič in nihče drug izmed delavcev ali sodelavcev RŠ. Pollegalnost slednje statusnopravno spremembe je v tem, da je bila sprejeta na podlagi treh pravno spornih statutarnih sklepov, ki jih je samovoljno sprejel in podpisal direktor oziroma poslovodni organ RŠ, in sklepa predsedstva ŠOU, ki ga je podpisala predsednica ŠOU, brez poprejšnje potrditve študentskega zbora, kot to zahtevajo določila statuta ŠOU. Ta akt v 70. členu določa, da se »za direktorja zavoda RŠ /…/ imenuje doc. dr. Dejana Jelovaca, stanujočega na Linhartovi cesti 64, Ljubljana, za mandatno obdobje 5 let«, prav tako pa je dejstvo, da po določilih tega akta ni moč konstituirati sveta Zavoda RŠ, saj ta v zadnjem odstavku 19. člena določa, da »predstavnika zainteresirane javnosti v Svetu imenuje in razrešuje svet zavoda RŠ«, v prvem odstavku 20. člena pa da se »Svet konstituira na svoji prvi redni seji, ki se imenuje konstitutivna seja, na kateri izmed svojih članov izvoli predsed¬nika in podpredsednika. Na konstitutivni seji morajo biti navzoči najmanj eden predstavnik ustanovitelja, eden predstavnik delavcev in eden predstavnik javnosti.«

Da je Radio Študent zadnje desetletje v obdobju despotizma – samovoljne vladavine direktorja dr. Dejana Jelovca – tako povsem črno na belem pričajo poskusi legalizacije neustreznih pravnoformalnih okvirjev (Pogodba o ustanovitvi Zavoda RTVŠ, 2002, in Akt o ustanovitvi Zavoda RŠ, 2004), ki omogočajo poseganja v programsko območje RŠ, sodelavcem in sodelavkam RŠ odvzemajo vsako pravico oziroma možnost soupravljanja ter ne upoštevajo pravnoformalnih okvirjev (Akt o ustanovitvi Zavoda s pravico javnosti RŠ, 1993, in Statuta Zavoda s pravico javnosti RŠ, 1995), ki ju je že sprejel ŠOU in po katerih določilih je bil za štiriletni mandat leta 1997 imenovan Poslovodni organ, direktor Dejan Jelovac. Ta je istega leta zboru sodelavcev RŠ odrekel vsakršno formalnostatusno veljavo in legitimnost kot organu Zavoda s pravico javnosti RŠ. Pogodbe o avtorskem delu na RŠ pa v zadnjih letih vsebujejo celo določilo: »S podpisom te pogodbe avtor nima pravice do soupravljanja v organizaciji Radio Študent, ki je naročnik njegovega avtorskega dela, kot to določa veljavna zakonodaja v Republiki Sloveniji. V primeru avtorjevega ravnanja v nasprotju z določilom prejšnjega odstavka tega načela te Pogodbe, bo Radio Študent takoj odstopil od te Pogodbe o avtorskem delu.« To določilo vsebujejo tudi pogodbe o avtorskem delu urednikov redakcij in vodij služb. Sodelavke in sodelavci Radia Študent zato ugotavljamo, da poskusi v zadnjih nekaj let predvidenih in vsiljenih formalnih struktur pravnoformalnega urejanja ne upoštevajo značilnosti, posebnosti in potreb 36 let neodvisnega radijskega medija na frekvenci 89,3 Mhz, ki bi ga naj obravnavale – tudi zaradi zgodovinske vloge in kontinuitete RŠ – kot medij s statusom študentskega programa in programa posebnega pomena, pravzaprav najstarejšega predstavnika t. i. tretjega medijskega sektorja, za čigar varovanje in ohranitev je smernice že sprejela tudi evropska komisija. Glede na to, da je RŠ pred osamosvojitvijo odigral pomembno vlogo tudi pri demokratizaciji in pluralizaciji slovenske družbe, v današnjih razmerah tržnega gospodarstva pa kot skupnostni in nekomercialni radio daje legitimnost pluralnosti slovenskega medijskega prostora, in da pravnoformalne rešitve, ki jih je v letu 2002 in 2004 tudi s pomočjo ŠOU poskušal vsiliti direktor oziroma poslovodni organ Zavodov RŠ in RTVŠ, takšno vlogo RŠ odvzemajo, se sodelavke in sodelavci RŠ, oziroma Sindikat Radia Študent in Uredništvo Radia Študent, v katera smo se kljub nasprotovanju direktorja dr. Dejana Jelovca samoorganizirali, zavzemamo za čimprejšnjo statusnopravno ureditev RŠ in vzpostavitev sveta zavoda kot organa upravljanja, v katerem bo zagotovljen metodološki in vsebinski vpliv ter sodelovanje sodelavk in sodelavcev pri soupravljanju enovitega subjekta RŠ. Organiziran bo tako, da bo zagotavljal nadaljevanje neodvisne, avtonomne in alternativne produkcije medijskih vsebin na 89,3 Mhz.

Zato so predstavniki uredništva in sindikata RŠ opravili tudi več razgovorov z aktualnimi zastopniki ustanovitelja RŠ, ŠOU v Ljubljani, in ga seznanili z aktualnimi razmerami, posledico desetletja despotske vladavine samooklicanega direktorja RŠ. Zaradi neurejenega pravnoformalnega statusa RŠ ne deluje organ upravljanja in nadzora, poslovodni organ pa nima veljavnega mandata. Posledica omenjenih nepravilnosti so dolgoletna netransparentnost v finančnem in vsebinskem poslovanju ter samovoljne odločitve poslovodnega organa, kar je v nasprotju s potrebami in načeli programskega območja RŠ ter tako onemogoča uspešno, nemoteno in kvalitetno delovanje programskega območja, s posrednim in neposrednim vplivom in poseganjem vanj pa ga tudi resno ogroža. Zadnji poskusi pravnoformalnega preoblikovanja RŠ (Akt o ustanovitvi Zavoda RŠ, 2004; Pogodba o ustanovitvi Zavoda RTVŠ, 2002) odrekajo kakršne koli soupraviteljske pravice programskim sodelavcem, katerih edina pristojnost je podajanje neobvezujočih mnenj k imenovanju in razreševanju odgovornega urednika; določajo neustrezna razmerja v organu upravljanja RŠ in med ŠOU ter RŠ; ŠOU lahko kadar koli in kakor koli samovoljno spreminja temeljni pravni Akt, ukine Zavod … Tovrstni poskusi tako neposredno pogojujejo in vplivajo na programsko vsebino RŠ, s čimer je resno ogrožena kontinuiteta, vloga, avtonomija in neodvisnost medija.

Navedena dejstva so ŠOU v Ljubljani, natančneje pa študentski zbor na 29. redni seji 30. 11. 2005 in na 34. redni seji 25. 1. 2006, spodbudila, da je sprejel spremembe in dopolnitve ter čistopis akta o ustanovitvi Zavoda Radia Študent, s katerim se odpravljajo najbolj sporna določila s strani direktorja dr. Dejana Jelovca v imenu RŠ samovoljno sprejeta določila Akta o ustanovitvi Zavoda RŠ – imenovanje dr. Dejana Jelovca za direktorja RŠ za mandatno obdobje 5 let, odvzem soupravljavskih pravic sodelavkam in sodelavcem RŠ in nezmožnost konstitucije sveta zavoda kot organa upravljanja RŠ. Javni poziv članu nadzornega sveta Dela dr. Dejanu Jelovcu, direktorju Radia Študent (23. 1. 2006) in Odprto pismo direktorju Radia Študent in članu Nadzornega sveta Dela dr. Dejanu Jelovcu (2. 3. 2006) uredništva RŠ pa je spodbudil predsedstvo ŠOU v Ljubljani, da je na 40. seji (20. 3. 2006) sprejel sklep št. 23, s katerim »direktorja Radia Študent poziva, da v skladu s sprejetim aktom zagotovi konstituiranje Sveta Zavoda RŠ«.

Ne glede na nakazujoči se konec desetletnega despotizma, samovoljne vladavine samooklicanega direktorja Zavoda RŠ, pa je vseeno treba opozoriti na nekaj ključnih dilem, ki ostajajo tudi po zadnjih s strani studentskega zbora ŠOU v Ljubljani sprejetih dopolnilih in spremembah akta o ustanovitvi RŠ. Ta po novem sodelavkam in sodelavcem RŠ sicer vrača pravico do soupravljanja Zavoda RŠ, saj predvideva, da RŠ v svetu zavoda zastopajo trije predstavniki – ob predstavniku delavcev (RŠ ima trenutno dva zaposlena) še predstavnika redakcij in služb. Toda ker ta še vedno ne ustreza ne samemu organizacijskemu stanju RŠ ne njegovim dejanskim potrebam, so se sodelavke in sodelavci z zastopniki ŠOU dogovorili, da po konstituciji Sveta Zavoda RŠ oblikujejo posebno delovno telo, ki bo študentskemu zboru pred koncem aktualnega mandata predlagalo še nekatere nujne spremembe, ki se nanašajo predvsem na zagotovitev večje avtonomije programskega dela RŠ. Te so predvsem soglasje uredništva RŠ v širši sestavi, katerega po 39. členu sestavljajo vsi člani redakcij RŠ, ki opravljajo novinarsko delo, odgovorni urednik, drugi avtorji prispevkov in drugi programski sodelavci, na imenovanje odgovornega urednika RŠ ter soglasje članov matične redakcije ali programske službe na imenovanje urednikov in/ali redakcij oziroma vodij programskih služb Zavoda RŠ. Sedanja ureditev namreč predvideva, da je lahko za odgovornega urednika imenovan kandidat, ki dobi najmanj 33-odstotno pisno podporo članov uredništva v širši sestavi, ter da odgovorni urednik urednike in/ali redaktorje redakcij oziroma vodje programskih služb imenuje in razrešuje po poprejšnjem mnenju članov matične redakcije in službe. Za zdaj ključna nerazrešena dilema, o kateri pa se predstavniki ŠOU v Ljubljani, kot dediču ustanovitelja RŠ iz leta 1969, niso pripravljeni pogovarjati, pa ostaja, ali lahko vladajoča koalicija študentskega zbora tudi v prihodnje samovoljno in brez soglasja delujočih na RŠ sprejema kakršne koli dopolnitve in spremembe akta o ustanovitvi Zavoda RŠ, s katerim se je od dediča ustanovitelja vsaj 20 let starejši RŠ šele v letu 2006 dokončno uskladil z veljavnim redom Republike Slovenije. Zato se sodelavke in sodelavci RŠ sprašujemo, ali ne bo po desetletju despotizma oziroma samovolje samooklicanega direktorja za RŠ nastopilo obdobje, v katerem ga bo po svoji volji preoblikovala vsakokratna vladajoča študentska politika.