 |
|
|
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
V tem poglavju Medijske preže predstavljamo izkušnje in poglede dosedanjih udeležencev v projektu »Prihodnost večkulturnih družb v Evropi in vloga medijev - Dobre politike in prakse iz Združenega kraljestva« (Future of multicultural societies in Europe and the role of the media - Good policy and practice from the UK), ki ga od oktobra 2005 izvaja Mirovni inštitut s podporo Britanskega veleposlaništva v Ljubljani.
Dobre prakse
Poglavitni namen projekta je bil odpreti možnost slovenski širši javnosti, ustvarjalcem kulturne in manjšinske politike, medijskim strokovnjakom, novinarjem, predstavnikom manjšinskih in skupnostnih medijev, da se seznanijo z britanskimi mehanizmi javne politike, medijsko prakso, prizadevanji države, medijev, manjšinskih skupnosti in nevladnih organizacij pri razvoju multikulturne družbe in odgovornosti medijev. Med drugim je projekt vključeval predavanja novinarjev in strokovnjakov iz Velike Britanije v Sloveniji o medijski in kulturni raznolikosti ter tudi obisk slovenskih novinarjev, aktivistov in strokovnjakov iz osrednjih in manjšinskih medijev v medijskih hišah in sorodnih medijskih organizacijah v Veliki Britaniji. Tako sta Ranka Ivelja, novinarka Dnevnika in članica Novinarskega časnega razsodišča ter Vili Einspieler, novinar Dela in predsednik Novinarskega častnega razsodišča v decembru 2005 obiskala britansko Pritožno komisijo za tisk (Press Complaint Commission) ter časopisna ombundsmana (Reader’s Editor) pri Guardianu in Timesu v Londonu. Mojca Planšak, takrat odgovorna urednica radia MARŠ in Neva Nahtigal, aktivistka na področju manjšinskih medijev in svobodna novinarka sta januarja 2006 obiskali nevladni organizaciji, ki si prizadevata za svobodo in odgovornost medijev, Campaign for Press and Broadcasting Freedom v Londonu ter MediaWise v Bristolu. Februarja 2006 pa sta pripadnika romske in bošnjaške skupnosti v Sloveniji, ki aktivno delujeta tudi na novinarskem področju, Janja Rošer (romska radijska produkcija Romic) in Admir Baltić (urednik časopisa Bošnjak ter soustvarjalec skupnostne oddaje Podalpski selam na Radiu Študent) obiskala skupnostni - community Desi radio, ki deluje za Panjabi manjšino v Londonu ter Sound vision, skupnostni radio za več etničnih skupnosti v Londonu. Kakšne so bile njihove izkušnje, koliko so britanske dobre medijske prakse lahko prenosljive v slovenski medijski prostor, ali se je od Britancev mogoče naučiti multukulturalizma ter ga uspešno uvajati v domačo medijsko pokrajino, so predstavili v člankih, ki sledijo.
izpis
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Britanske izkušnje s Pritožno komisijo za tisk – Novinarski kodeks bi morali za svojega vzeti tudi uprave in lastniki medijev
Slovenski mediji so v zadnjih letih opazno porumeneli. Raven spoštovanja novinarskih etičnih oziroma profesionalnih norm, zapisanih v Kodeksu novinarjev Slovenije, se je znižala zlasti z zaostritvijo konkurenčnega boja med elektronskimi mediji, pa tudi s tekmo na tabloidnem trgu, kjer se morda najostrejši boj bije med tabloidoma Slovenske novice, ki se je na slovenskem trgu že zasidral, in Direktom, ki ga še osvaja. Najhuje pri tem je, da konkurenčni boj med mediji tudi doslej kakovostne oziroma verodostojne medije rine na rumeno stran. Ni naključje, da se v časopisju fotografije povečujejo in besedila skrajšujejo, časa za pripravo in preverjanje novinarskih prispevkov pa je vse manj. Pritiske po dnevnem produciranju odmevnih, prodajnih zgodb zlasti mladi novinarji težko zdržijo. Kršitve kodeksa so zato pravzaprav samoumevne.
Slovensko častno razsodišče (NČR), skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (SNS), se na pritožbe odziva, kolikor more ažurno, razsodbe sprejema večinoma soglasno, pri obsodbi ravnanja, ki ni skladno s kodeksom, pa ne okleva – obsodilnih razsodb je razmeroma veliko. Kljub vsemu pa najbrž ni pretirana trditev, da lahko NČR zaradi svojega statusa in organiziranosti neljuba dogajanja v slovenski časopisni industriji le bolj ali manj opazuje. Razsodbe NČR so namreč praviloma objavljene le na spletnih straneh NČR in DNS, kršilci kodeksa pa se nanje lahko požvižgajo – mediji so namreč zavezani objavljati razsodbe NČR le moralno. Na srečo ima NČR (še) dovolj avtoritete, da njegove razsodbe štejejo in da novinarjem, ki se znajdejo pred njim (iz »resnih« pa tudi iz rumenih medijev), ni vseeno, kako bo razsodišče razsodilo. Precej bolj – tako kaže praksa – pa je za razsodbe vseeno urednikom, ki se le s težavo odločijo za objavo razsodbe, ko ta v negativno luč postavlja njihov medij. Kako okrepiti vpliv in pomen NČR oziroma doseči večjo veljavo določil kodeksa, preden začnejo časopise pokopavati milijonske tožbe in preden zadeve »uredi« država, bomo zato premislili v luči organiziranosti oziroma načina delovanja sorodnega britanskega organa – Pritožne komisije za tisk (Press Complaints Commission).
Pritožna komisija za tisk
Prvo telo novinarske samoregulacije – Tiskovni svet (Press Council) – so v Veliki Britaniji ustanovili leta 1953. V osemdesetih letih, ko so britanski trg preplavili tabloidi, med katerimi so nekateri dnevno kršili pravila etičnega novinarstva, se je v vladnih strukturah okrepilo prepričanje, da tiskovni svet ni dovolj učinkovit organ in da bi morda veljalo razmisliti o ostrejši zakonski regulativi. Leta 1990 je posebna komisija vseeno predlagala ustanovitev novega nevladnega telesa, ki »naj bi v 18 mesecih dokazalo, da se lahko dovolj učinkovito postavi po robu neetičnemu pisanju«, ki so ga označevali zlasti grobi posegi v zasebnost. Leta 1991 so ustanovili nevladno pritožbeno komisijo za tisk in prvič napisali tudi kodeks. Ta (v različici iz aprila 2004) vsebuje 16 določil, ki zadevajo točnost in natančnost objavljenega, zasebnost, metode zbiranja informacij in posebno pozornost do bolj ranljivih družbenih skupin. Britanski kodeks posebno varuje otroke (podobno tudi slovenski), nedolžne svojce ali prijatelje obsojenih za kazniva dejanja (ti so lahko omenjeni le v primeru, če je to nujno potrebno za zgodbo), žrtve spolnih napadov (do pravnomočne obsodbe morajo novinarji zamolčati tudi okoliščine, zaradi katerih bi te ljudi kdo utegnil prepoznati, imen žrtev ali prič, mlajših od 16 let, pa sploh ni dovoljeno objaviti) in bolnike.
Tako uredniki kot lastniki so se zavezali, da bodo v svojih časopisnih hišah kodeks spoštovali. Ti tudi zagotavljajo finančna sredstva za delovanje komisije, ki je leta 2004 za svoje delo porabila 1,7 milijona funtov. Zadostna finančna sredstva komisiji med drugim omogočajo zaposlitev ducata profesionalcev – pravnikov in drugega osebja –, hitro odzivanje in realne možnosti, da o pomenu spoštovanja kodeksa široke skupine ljudi osveščajo tudi »na terenu«, na raznih srečanjih, okroglih mizah in seminarjih po vsej državi. Kot zanimivost: kodeks je preveden tudi v bengalščino, urdu, somalščino, kitajščino in v jezik za slepe, pritožbo pa lahko napišejo prizadeti bralci sami ali s pomočjo zaposlenih v komisiji.
Komisija je, kot radi poudarjajo v njenem vodstvu, neodvisna tako od vlade kot od izdajateljev (lastnikov) časopisov. V 17-članskem telesu, v katerem sedijo ugledni predstavniki javnosti, večinoma univerzitetni profesorji, tisk oziroma novinarstvo zastopa le sedem ljudi; vsi so izključno uredniki (v našem častnem razsodišču sedijo izključno novinarji in uredniki). Lastniki britanskih časopisnih hiš sicer prispevajo finančna sredstva, a to je tudi vse, drugih pravic menda nimajo. Toda če komisija ugotovi, da je določen časopis kršil kodeks, razsodbo kršitelj objavi v celoti. Menda se ne zgodi, da kakšen medij ne bi hotel objaviti razsodbe, pa čeprav so te razmeroma dolge in lahko zahtevajo tudi celotno časopisno stran. (Da so razsodbe predolge, je eden od »argumentov« slovenskih časopisov, s katerimi zavračajo objavo razsodb.)
Več storijo, da pride do dogovora med časopisom in pritožnikom
Pot od pritožbe, potem ko jo komisija oceni kot upravičeno, do morebitne obsodilne razsodbe je drugačna kot pri nas. Predvsem veliko več storijo za to, da pride do dogovora med časopisom in pritožnikom. Potem ko je časopis seznanjen s pritožbo, ima na voljo več možnosti ukrepanja oziroma poprave škode. Pritožniku se lahko javno opraviči, lahko objavi popravek, novinar lahko napiše še en članek, v katerem navedejo prej neznana ali zanemarjena dejstva oziroma drugo plat zadeve, ali pa zgolj pojasnijo, zakaj se s pritožbo ne strinjajo. Če se pritožnik s tem pojasnilom ali predlaganim odzivom strinja, je pritožba rešena. Če obe strani vztrajata pri svojih argumentih, komisija obravnava pritožbo in sprejme razsodbo. Pri soočanju argumentov obeh strani v pisni in osebni komunikaciji sodelujeta pooblaščeni koordinator za stike s komisijo na časopisu in osebje komisije. Če je potrebno, zaposleni pri komisiji raziščejo ozadje zgodbe, ki jo obravnava prispevek. Praviloma obravnavajo le pritožbe, ki pritožnike zadevajo neposredno, občasno pa dopustijo izjeme – če gre za zadevo, ki je v širšem javnem interesu. Leta 2004 je komisija dobila 3618 pritožb. Približno polovico so predstavljali primeri, v katerih je bila kršitev kodeksa verjetna. Kar v 98 odstotkih teh primerov končna razsodba komisije ni bila potrebna, saj sta se pritožnik in časopis s pomočjo osebja komisije prej pogodila. To je tudi glavni cilj.
Predsedujoči komisiji sir Christopher Meyer je v letnem poročilu za leto 2004 dejstvo, da v tako velikem odstotku pride do dogovora, poudaril kot poseben dosežek. Njegova utemeljitev je zanimiva tudi z vidika aktualnih sprememb slovenskega zakona o medijih. »Od 713 pritožb, kolikor jih je komisija prejela v letu 2004, je za 333 ocenila, da so upravičene. Pet zaposlenih uradnikov je v pogajanjih s časopisi doseglo dogovor v 327 primerih. Komisija je na koncu torej razsodila le v šestih primerih. Te številke so jasen odgovor tistim, ki trdijo, da bi morali pravico do popravka zavarovati in urediti z zakonom,« je poudaril Meyer. Dodajmo, da so pritožbe v 92 odstotkih napisali »navadni« ljudje (čeprav seveda najbolj odmevajo pritožbe znanih osebnosti, denimo Paula McCartneya, Allegre Versace ali bivše žene Eltona Johna, ki so se pritožili zaradi domnevno neupravičenega vdora v zasebnost), kar 60 odstotkov vseh pritožb pa se je nanašalo na točnost zapisanega oziroma na pravico do popravka. Zaradi domnevno nedovoljenih posegov v zasebnost se je pritožila dobra desetina pritožnikov.
Kaj se lahko naučimo iz britanskih izkušenj s samoregulacijo?
Nobene ureditve, naj se zdi njenim oblikovalcem in izvajalcem še tako dobra, ni smiselno kar tako prenašati v drug sistem, z drugačnimi rešitvami in drugačno tradicijo. Na podlagi izkušenj in organiziranosti britanske Pritožne komisije za tisk (in drugih sorodnih samoregulacijskih teles) pa bi vsekakor veljalo razmisliti o tistih konceptualnih in organizacijskih spremembah, s katerimi bi dosegli, da bi razsodbe Novinarskega častnega razsodišča bolj odmevale v širši javnosti, da bi jih mediji objavljali tudi v manj odmevnih primerih in da bi kodeks poleg novinarjev in urednikov za svojega vzele tudi uprave medijskih hiš oziroma lastniki. Med slednjimi so zdaj žal tudi taki, ki v kršenje kodeksa zavestno privolijo, ker je prav to primerjalna prednost, s katero osvajajo trg oziroma povečujejo naklado in dobiček. Morda bi veljalo znova razmisliti tudi o že stari in za mnoge sporni ideji tiskovnega sveta, v katerem bi poleg novinarjev in urednikov o morebitnih kršitvah etičnih oziroma profesionalnih norm sedeli tudi ugledni predstavniki iz vrst nevladnih organizacij, univerz in širše javnosti.
Največja prednost novinarske samoregulacije je, da omogoča visoko raven spoštovanja etičnih standardov, ne da bi ob tem žrtvovali svobodo tiska. Toda država bo v samoregulacijo privolila le, če bo ta dovolj učinkovita.
izpis
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
V Veliki Britanijiso stopili na rep brezobzirnemu, neprofesionalnemu in neetičnemu novinarstvu v rumenih medijih pod prisilo države, ki se zdi vse bolj realna tudi v Sloveniji – Golo prenašanje tujih modelov, ki se zaradi različnosti družbenih razmer ne obnese, lahko škodi novinarstvu
Novinarsko častno razsodišče (NČR), ki se srečuje s podobnimi kršitvami profesionalnih in etičnih standardov kot Pritožbena komisija za tisk (Press Complaints Commission – PCC), nima prav nobenih razlogov za slabo vest. V javnosti je sicer mogoče slišati očitke, da bi bile razsodbe NČR bolj verodostojne, če o pritožbah čez novinarstvo ne bi odločali le novinarji, vendar gre za posplošena mnenja in ocene, ki ne izhajajo iz resne analize dejanskega dela samoregulacijskega organa Društva novinarjev Slovenije (DNS) in Sindikata novinarjev Slovenije (SNS).
NČR gleda na poklicne standarde kot strokovnjak, ki pozna medijske posebnosti, predvsem pa novinarstvo in njegove širše etične zahteve. V predhodnem postopku se lahko posvetuje tudi s strokovnjaki za etiko javne besede, množične medije, medijsko pravo in za druga področja, če predmet spora presega možnosti presoje na temelju določil Kodeksa novinarjev Slovenije. Razsodbe NČR so utemeljene na mednarodno priznanih standardih, ki veljajo v novinarskem poklicu in katerih slovensko različico je sprejelo DNS skupaj s SNS. Zato tudi ni nobenih vsebinskih razlik, če primerjamo razsodbe NČR in PCC. Za ponazoritev zadostuje, če pod drobnogled vzamemo vdor v zasebnost. Skupna ugotovitev bi lahko bila, da ni mogoče enkrat za vselej določiti meje med pravico posameznika do zasebnosti in pravico javnosti do obveščenosti.
Razsodbe objavljajo tudi rumeni tiskani mediji
Kodeks novinarjev Slovenije v poglavju Pravice novinarjev in razmerja do javnosti tudi določa, da nihče ne sme brez soglasja novinarja pomensko spremeniti ali predelati njegovega izdelka. Novinar ima pravico podpisovati prispevke. Zato ga ni mogoče podpisovati brez njegove vednosti ali proti njegovi volji. Gre za pravico do ugovora, ki jo žal slovenski novinarji, kot ugotavlja NČR pri obravnavi vrste pritožb, velikokrat ne uporabijo. Za takšno ravnanje pogosto obstajajo objektivni vzroki, vendar so tudi primeri, ko se poskušajo novinarji na ta način izogniti odgovornosti. Kljub temu gre za primer dobre prakse, ki ga, denimo, britanski kodeks etike ne pozna. V PCC pravijo, da je to cena, ki so jo plačali na račun sestave njihovega samoregulacijskega organa, ker so vanj pripustili le urednike in ugledne predstavnike širše javnosti.
Iz drugega zornega kota je velik dosežek PCC, da njihove razsodbe v celoti objavljajo tudi rumeni tiskani mediji. Čeprav NČR, ki razsoja tudi o pritožbah čez novinarstvo v elektronskih medijih, nima v rokah instrumenta, ki bi jih prisilil, da bi sprejeli odgovornost do bralcev, poslušalcev in gledalcev, ni pravo vprašanje »rumeni mediji – da ali ne«. Zmotno je tudi prepričanje, da v njih kratko malo ni novinarjev, ki si prizadevajo za lastno verodostojnost, ker naj jim ne bilo mar, da je kredibilnost njihov največji kapital. Res pa je, da zoper novinarstvo, ki si ga na slovenskem medijskim trgu, na primer, občasno privošči novi dnevnik Direkt, pritožbe na samoregulacijski organ niso zadosten ukrep. Pridobivanje bralcev na način, ki ga je izbral Direkt, neposredno škodi ugledu slovenskega novinarstva in ni v skladu s častjo, ki jo od uredništev posameznih medijev in novinarjev zahtevajo etični standardi in javnost.
Tudi s PCC niso vsi zadovoljni
V Veliki Britaniji, ki je tudi že šla po tej poti, so stopili na rep brezobzirnemu, neprofesionalnemu in neetičnemu novinarstvu v rumenih medijih pod prisilo države, ki se zdi vse bolj realna tudi v Sloveniji. To je scenarij, ki lahko škodi slovenskemu novinarstvu že zato, ker se nekritično prenašanje tujih modelov zaradi različnosti družbenih razmer praviloma ne obnese. Z odgovornim ravnanjem, kar velja tudi za rumeno obarvane resne medije, ga lahko preprečijo le uredništva in njihovi lastniki, če bodo javnosti dokazali, da jih zahteve, kot so svoboda izražanja, kakovost programskih vsebin in delovanje v javnem interesu, ne zanimajo zgolj takrat, ko je v njih mogoče prepoznati dobiček.
Če potegnemo črto pod primerjavo med NČR in PCC, je ključno vprašanje učinkovitosti samoregulacijskih organov, s katerim se ne ukvarjajo le v tranzicijskih državah, temveč je vseskozi na dnevnem redu tudi v državah z dolgo demokratično tradicijo. Navsezadnje tudi s PCC niso vsi zadovoljni, čez njihovo delo pa se pritožujejo tako novinarji kot tudi organizirana civilna družba. Če sodimo po zaostankih, NČR melje hitreje kot sodni mlini, razsodniki pa še ne grozijo s stavko, ker za svoje delo sploh niso plačani. Res pa je, da lahko obstoječa organiziranost NČR povzroči težave v njegovem delovanju, če ga bodo pritožniki prekomerno zasuli s pritožbami.
NČR je za zdaj uspelo ohraniti avtonomijo tudi zato, ker nevtralno razsoja o pritožbah čez novinarstvo. Čeprav se, sodeč po številu in tehtnosti pritožb, krepi zaupanje novinarjev in javnosti v NČR, je treba upoštevati, da si to, kaj je pošteno in verodostojno, novinarji razlagajo po svoje, bralci, poslušalci in gledalci pa po svoje. Zato NČR skrbi tudi za to, da širši javnosti pojasnjuje, katerim etičnim in poklicnim merilom so zavezani novinarji in uredniki, s sprejetjem izjav pa – izhajajoč iz pojavov v novinarskih praksah – ponuja trajnejša merila in postopke, ki naj zagotovijo spoštovanje etike javne besede.
Večjo pozornost nameniti samoregulaciji
Na izražene pomisleke, da častno razsodišče nima dovolj zob, da bi lahko grizlo, NČR poskuša odgovoriti z močjo argumentov. Ne izhaja iz stališča, da so razsodniki nezmotljivi in da morajo vsi sprejeti razsodbe NČR, temveč dopušča, da se kdo z njimi ne strinja in to tudi javno pove. Četudi razsodbe po svoji vsebini nimajo značaja sodb ali odločb, določila kodeksa pa niso pravno zavezujoča, tako da NČR ne more zahtevati objave razsodb v medijih, razsodišče nima občutka, da opravlja Sizifovo delo. Zgolj zaradi dejstva, da razsoja na podlagi internega kodeksa, ki sta ga sprejeli prostovoljni novinarski organizaciji, še ni mogoče sklepati o njegovi nemoči.
Mediji v prvi vrsti prodajajo novice, kar pomeni, da ni vsaka razsodba NČR, čeprav si z vsako prizadeva za boljše novinarstvo, po svoji vsebini zanimiva tudi za širšo javnost. Ko pritožbe na NČR zadevajo primere, ki so že sami po sebi deležni velike pozornosti v javnosti, ni bojazni, da mediji ne bi objavili razsodb NČR. Kljub temu bi lahko slovensko novinarstvo iz primerjave učinkovitosti NČR in PCC, glede na aktualne politične in kapitalske posege v medijski prostor, sklenilo, da bo moralo nameniti bistveno večjo pozornost samoregulaciji. Če ne želi, da se mu bo tudi na področju varovanja profesionalnih in etičnih standardov zgodila regulacija.
izpis
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Petnajst let po ustanovitvi PCC je šef londonske policije sir Ian Blair sprožil buren odziv, ko je kritično ocenil vsebine britanskih medijev. Konec januarja jih je obtožil institucionalnega rasizma.
Odgovorni uredniki v Sloveniji si ob spreminjanju zakona o medijih v svojih in drugih medijih sporočajo ugotovitve, kot je ta, da »takšne pretnje vlad niso nič neobičajnega. Običajno so namenjene temu, da bi tisk sam bolje poskrbel za preganjanje zlorab v lastnih vrstah. Kjer se ni mogoče dogovoriti, pa se konča kakor v Franciji ali Sloveniji, pač z ostro zakonodajo o pravici do popravka, kakršna tu že velja.« V Veliki Britaniji pravica do popravka ni zakonsko regulirana. Ko je upadanje medijskih standardov – predvsem zaradi tabloidov – sprožilo zahteve po državni intervenciji, je medijska industrija ustanovila Pritožno komisijo za tisk (Press Complaints Comission – PCC).
Odnos medijev do etničnih manjšin
Petnajst let po ustanovitvi PCC je šef londonske policije sir Ian Blair sprožil buren odziv, ko je kritično ocenil vsebine britanskih medijev. Konec januarja jih je obtožil institucionalnega rasizma, tudi z uporabo primera odmevnega dvojnega umora v Sohamu leta 2002. Mediji so se večinoma odzvali prozorno osuplo in užaljeno. Blair se je pozneje opravičil, ker da je morda uporabil neustrezen primer, vendar je vztrajal, da mediji delajo očitne razlike med ljudmi glede na nji-hovo etnično ozadje. Britanski tisk po Blairovih ugotovitvah posveča veliko več prostora smrtim belih pripadnikov srednjega razreda kot tistim znotraj etničnih manjšin. Poročanje o umorih ljudi z manjšinskim etničnim ozadjem je, tako Blair, omejeno »na odstavek na strani 97«.
Da se mora žal v veliki meri strinjati s šefom britanske policije, je bil prvi odziv direktorja MediaWise Mikea Jempsona, ko ga je v zvezi s tem poklical novinar News of the World. Je pa, kot je nadaljeval Jempson, problem institucionalnega rasizma v medijih še veliko globlji in širši. Pripadnikom manjšinskih etničnih skupnosti novinarji praviloma dajejo besedo le takrat, ko kateri od njih povzroči takšno ali drugačno težavo in je govor o nekakšni krizni situaciji, pa še takrat jim praviloma posvetijo občutno manj pozornosti kot pripadnikom etnične večine, ki govorijo o istih stvareh.
V naslednjih urah na sedežu MediaWise je Jempson iz kupov papirjev izvlekel več primerov iz britanskega tiska, ki so se zdeli kot karikirani prikazi splošnih tendenc v poročanju o etničnih manjšinah, azilantih, priseljevanju in sorodnih temah. Med drugim je pripovedoval o popolnoma fabricirani zgodbi, ki je prerasla v pravo urbano legendo. S prve strani tabloida The Sun je kričal naslov: »Labod na žaru: prosilci za azil kradejo kraljičine ptice za piknike«. The Sun se je skliceval na uradno poročilo metropolitanske policije, ta pa ni mogla potrditi, da bi sploh kdaj obstajal kakšen policijski dokument s takšno vsebino. Sodelavec MediaWise je sprožil postopek pri PCC. Ta je presodil, da je povsem ustrezno uravnoteženje izvornega »poročanja« predlog, ki ga je pripravil The Sun. Pet me-secev zatem, ko je neutemeljena zgodba zasedla celo prvo stran, je tako tabloid na 41. strani objavil »pojasnilo«: »Poročilo v časniku The Sun 4. 7. 2003 o izginevanju labodov v južni Angliji je trdilo, da so za to odgovorni prosilci za azil. Čeprav je veliko članov javnosti trdilo, da so labode pobijali in jedli ljudje, za katere so menili, da so Vzhodnoevropejci, ni bil v povezavi s tem nihče aretiran in sprejemamo, da zato ta trenutek še ni mogoče zaključiti, ali so bili osumljenci res prosilci za azil ali ne.«
Kritiki menijo, da so v sedanji sestavi Pritožne komisije za tisk zastopani predvsem interesi posameznih izdajateljev, zato med drugim predlagajo, naj se sestava spremeni, tako da bodo v PCC novinarji in predstavniki javnosti. Vse prevečkrat se zdi, da je komisija namenjena predvsem »trgovanju z grehi«. Veliki in močni si med seboj perejo roke in krijejo hrbte, tisti, ki naj bi jim bila komisija v prvi vrsti namenjena, pa večinoma ostajajo proti medijem nemočni, tudi takrat, ko jim ti z neetičnim ravnanjem resno škodujejo.
Mike Jempson in drugi opozarjajo tudi na pomanjkljivosti etičnega kodeksa, ki je podlaga za presojo poročanja v tisku. MediaWise se zavzema za dopolnitve členov o točnosti poročanja, zasebnosti, nadlegovanju, primerih tragedij in žalovanja, otrocih, diskriminaciji in za uvedbo nekaterih novih. Zavzema se tudi za ustanovitev institucije medijskega ombudsmana, na katerega bi se lahko obrnili državljani, nezadovoljni z odločitvijo PCC ali nadzornika standardov v elektron-skih medijih, Ofcoma.
Pozivi k transparentnosti in odpiranju medijev za javnost
»Manj kot sama določila kodeksa je problematičen način, kako jih Pritožna komisija za tisk interpretira,« menijo v Kampanji za svobodo tiskanih in elektronskih medijev (CPBF). Vodi jo Barry White, v pogovoru pa je sodeloval tudi sopredsedujoči Julian Petley. S primerom določila o prepovedi predsodkov v poročanju in rasnega razlikovanja (13. člen kodeksa) v CPBF ilustrirajo splošni vtis, da PCC obstaja predvsem zato, da ščiti močne izdajatelje. Komisija namreč zavrne na desetine pritožb, osnovanih na tem členu, ker da jih lahko vložijo samo neposredno prizadete (po interpretaciji komisije: omenjene) osebe. Številni pojavi rasis-tičnega diskurza v medijih zaradi ozkih interpretacij kodeksa tako sploh ne morejo biti predmet obravnave Pritožne komisije za tisk, opozarjajo o v CPBF. Pozivajo k praksi, ki bo izkazovala večjo voljo britanskega tiska, da bi odpravili način poročanja, ki v družbi pomembno prispeva k širjenju prikritega rasizma. Tega je pred dobrima dvema letoma pri sebi zaznalo 31 odstotkov Britancev, zajetih v poročilo Nacionalnega centra za raziskave družbenih odnosov.
Kot najbolj akuten problem pa je za Whita in Petleya netransparentnost delovanja pritožne komisije. Največkrat se pritožbe (tiste, ki so sploh sprejete) končajo s poravnavami, ki se ne zdijo ustrezne glede na učinke in razsežnosti neetičnega poročanja. Javnost se upravičeno sprašuje, menijo v CPBF, kako poteka trgovanje v zakulisju. Zato se zavzemajo za uvrstitev PCC med organe, ki so podrejeni Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja iz leta 2000 (čemur PCC odločno nasprotuje), tako da bi imeli pritožniki možnost vpogleda v vso dokumentacijo in korespondenco, povezano z njihovimi primeri.
Sogovorniki v Veliki Britaniji so opozorili, da nasprotujejo državnemu poseganju v medije, da pa poleg nacionalnega kodeksa in etične komisije obstaja veliko mehanizmov, s katerimi bi lahko krmarili med pastmi posegov države ter nikomur in ničemur (razen komercialnim interesom) odgovornih medijev. Mike Jempson je kot eno najboljših izpostavil prakso časnika Guardian. Poleg vsakodnevnega objavljanja popravkov Guardian vsak teden objavi tudi poglobljen ko-mentar urednika za bralce Iana Mayesa, ki je med drugim zelo nevsiljiva oblika medijskega opismenjevanja, predvsem pa zaupanja javnosti. Guardian namreč na inteligenten način nagovarja bralce in jim ponuja neprecenljiv vpogled v procese selekcije in diskusije v uredništvih.
Razumevanje samoregulacije v Sloveniji
Pisci poročila o samoregulaciji v Sloveniji so lani ugotovili: »Med intervjuvanjem se je izkazalo, da mnogim intervjuvancem ni jasna razlika med samoregulacijo in zakonsko regulacijo. Dejstvo, da je pravica do popravka zakonsko zagotovljena, je nekatere govorce napeljalo k temu, da so govorili o zakonski regulaciji kot možni alternativi častnemu razsodišču. Eden od intervjuvanih parlamentarcev je menil, da je kazenski zakonik tudi oblika samoregulacije, ker novinarje napel-juje k temu, da si postavljajo meje pri tem, kar pišejo, ali da pišejo na tak način, da se izognejo sodnim procesom.«
Morda ni neobičajno, da vlade grozijo medijem, je pa v demokratičnih družbah do danes že postalo neobičajno, da bi tvorci medijskih politik govorili o grožnjah s kazenskim pregonom kot načinu za medijsko samoregulacijo.
Namen samoregulacije ni samocenzura zaradi bojazni pred (kazenskimi ali drugačnimi) sankcijami, ampak krepitev odgovornosti medijev do javnosti, s tem pa tudi zaupanja javnosti do medijev. Odgovornost se vzpostavlja na ravni etike in na način odprtosti za mnenja bralcev, poslušalcev in gledalcev. Za to je seveda treba najprej preseči gledanje na novinarstvo, kot da je v spopadu tako s politiko kot z javnostjo. Politiko naj bi nadzorovali, javnosti naj bi služili – tako se je vsaj zdelo, ko smo se odločali za novinarski poklic.
Če si meja sprejemljivega v medijih ne bomo postavili sami, nam jih bodo postavili drugi. Komaj čakajo.
Odgovorni uredniki v Sloveniji si ob spreminjanju zakona o medijih v svojih in drugih medijih sporočajo ugotovitve, kot je ta, da »takšne pretnje vlad niso nič neobičajnega. Običajno so namenjene temu, da bi tisk sam bolje poskrbel za preganjanje zlorab v lastnih vrstah. Kjer se ni mogoče dogovoriti, pa se konča kakor v Franciji ali Sloveniji, pač z ostro zakonodajo o pravici do popravka, kakršna tu že velja.« V Veliki Britaniji pravica do popravka ni zakonsko regulirana. Ko je upadanje medijskih standardov – predvsem zaradi tabloidov – sprožilo zahteve po državni intervenciji, je medijska industrija ustanovila Pritožno komisijo za tisk (Press Complaints Comission – PCC).
Odnos medijev do etničnih manjšin
Petnajst let po ustanovitvi PCC je šef londonske policije sir Ian Blair sprožil buren odziv, ko je kritično ocenil vsebine britanskih medijev. Konec januarja jih je obtožil institucionalnega rasizma, tudi z uporabo primera odmevnega dvojnega umora v Sohamu leta 2002. Mediji so se večinoma odzvali prozorno osuplo in užaljeno. Blair se je pozneje opravičil, ker da je morda uporabil neustrezen primer, vendar je vztrajal, da mediji delajo očitne razlike med ljudmi glede na njihovo etnično ozadje. Britanski tisk po Blairovih ugotovitvah posveča veliko več prostora smrtim belih pripadnikov srednjega razreda kot tistim znotraj etničnih manjšin. Poročanje o umorih ljudi z manjšinskim etničnim ozadjem je, tako Blair, omejeno »na odstavek na strani 97«.
Da se mora žal v veliki meri strinjati s šefom britanske policije, je bil prvi odziv direktorja MediaWise Mikea Jempsona, ko ga je v zvezi s tem poklical novinar News of the World. Je pa, kot je nadaljeval Jempson, problem institucionalnega rasizma v medijih še veliko globlji in širši. Pripadnikom manjšinskih etničnih skupnosti novinarji praviloma dajejo besedo le takrat, ko kateri od njih povzroči takšno ali drugačno težavo in je govor o nekakšni krizni situaciji, pa še takrat jim praviloma posvetijo občutno manj pozornosti kot pripadnikom etnične večine, ki govorijo o istih stvareh.
V naslednjih urah na sedežu MediaWise je Jempson iz kupov papirjev izvlekel več primerov iz britanskega tiska, ki so se zdeli kot karikirani prikazi splošnih tendenc v poročanju o etničnih manjšinah, azilantih, priseljevanju in sorodnih temah. Med drugim je pripovedoval o popolnoma fabricirani zgodbi, ki je prerasla v pravo urbano legendo. S prve strani tabloida The Sun je kričal naslov: »Labod na žaru: prosilci za azil kradejo kraljičine ptice za piknike«. The Sun se je skliceval na uradno poročilo metropolitanske policije, ta pa ni mogla potrditi, da bi sploh kdaj obstajal kakšen policijski dokument s takšno vsebino. Sodelavec MediaWise je sprožil postopek pri PCC. Ta je presodil, da je povsem ustrezno uravnoteženje izvornega »poročanja« predlog, ki ga je pripravil The Sun. Pet mesecev zatem, ko je neutemeljena zgodba zasedla celo prvo stran, je tako tabloid na 41. strani objavil »pojasnilo«: »Poročilo v časniku The Sun 4. 7. 2003 o izginevanju labodov v južni Angliji je trdilo, da so za to odgovorni prosilci za azil. Čeprav je veliko članov javnosti trdilo, da so labode pobijali in jedli ljudje, za katere so menili, da so Vzhodnoevropejci, ni bil v povezavi s tem nihče aretiran in sprejemamo, da zato ta trenutek še ni mogoče zaključiti, ali so bili osumljenci res prosilci za azil ali ne.«
Kritiki menijo, da so v sedanji sestavi Pritožne komisije za tisk zastopani predvsem interesi posameznih izdajateljev, zato med drugim predlagajo, naj se sestava spremeni, tako da bodo v PCC novinarji in predstavniki javnosti. Vse prevečkrat se zdi, da je komisija namenjena predvsem »trgovanju z grehi«. Veliki in močni si med seboj perejo roke in krijejo hrbte, tisti, ki naj bi jim bila komisija v prvi vrsti namenjena, pa večinoma ostajajo proti medijem nemočni, tudi takrat, ko jim ti z neetičnim ravnanjem resno škodujejo.
Mike Jempson in drugi opozarjajo tudi na pomanjkljivosti etičnega kodeksa, ki je podlaga za presojo poročanja v tisku. MediaWise se zavzema za dopolnitve členov o točnosti poročanja, zasebnosti, nadlegovanju, primerih tragedij in žalovanja, otrocih, diskriminaciji in za uvedbo nekaterih novih. Zavzema se tudi za ustanovitev institucije medijskega ombudsmana, na katerega bi se lahko obrnili državljani, nezadovoljni z odločitvijo PCC ali nadzornika standardov v elektronskih medijih, Ofcoma.
Pozivi k transparentnosti in odpiranju medijev za javnost
»Manj kot sama določila kodeksa je problematičen način, kako jih Pritožna komisija za tisk interpretira,« menijo v Kampanji za svobodo tiskanih in elektronskih medijev (CPBF). Vodi jo Barry White, v pogovoru pa je sodeloval tudi sopredsedujoči Julian Petley. S primerom določila o prepovedi predsodkov v poročanju in rasnega razlikovanja (13. člen kodeksa) v CPBF ilustrirajo splošni vtis, da PCC obstaja predvsem zato, da ščiti močne izdajatelje. Komisija namreč zavrne na desetine pritožb, osnovanih na tem členu, ker da jih lahko vložijo samo neposredno prizadete (po interpretaciji komisije: omenjene) osebe. Številni pojavi rasističnega diskurza v medijih zaradi ozkih interpretacij kodeksa tako sploh ne morejo biti predmet obravnave Pritožne komisije za tisk, opozarjajo o v CPBF. Pozivajo k praksi, ki bo izkazovala večjo voljo britanskega tiska, da bi odpravili način poročanja, ki v družbi pomembno prispeva k širjenju prikritega rasizma. Tega je pred dobrima dvema letoma pri sebi zaznalo 31 odstotkov Britancev, zajetih v poročilo Nacionalnega centra za raziskave družbenih odnosov.
Kot najbolj akuten problem pa je za Whita in Petleya netransparentnost delovanja pritožne komisije. Največkrat se pritožbe (tiste, ki so sploh sprejete) končajo s poravnavami, ki se ne zdijo ustrezne glede na učinke in razsežnosti neetičnega poročanja. Javnost se upravičeno sprašuje, menijo v CPBF, kako poteka trgovanje v zakulisju. Zato se zavzemajo za uvrstitev PCC med organe, ki so podrejeni Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja iz leta 2000 (čemur PCC odločno nasprotuje), tako da bi imeli pritožniki možnost vpogleda v vso dokumentacijo in korespondenco, povezano z njihovimi primeri.
Sogovorniki v Veliki Britaniji so opozorili, da nasprotujejo državnemu poseganju v medije, da pa poleg nacionalnega kodeksa in etične komisije obstaja veliko mehanizmov, s katerimi bi lahko krmarili med pastmi posegov države ter nikomur in ničemur (razen komercialnim interesom) odgovornih medijev. Mike Jempson je kot eno najboljših izpostavil prakso časnika Guardian. Poleg vsakodnevnega objavljanja popravkov Guardian vsak teden objavi tudi poglobljen komentar urednika za bralce Iana Mayesa, ki je med drugim zelo nevsiljiva oblika medijskega opismenjevanja, predvsem pa zaupanja javnosti. Guardian namreč na inteligenten način nagovarja bralce in jim ponuja neprecenljiv vpogled v procese selekcije in diskusije v uredništvih.
Razumevanje samoregulacije v Sloveniji
Pisci poročila o samoregulaciji v Sloveniji so lani ugotovili: »Med intervjuvanjem se je izkazalo, da mnogim intervjuvancem ni jasna razlika med samoregulacijo in zakonsko regulacijo. Dejstvo, da je pravica do popravka zakonsko zagotovljena, je nekatere govorce napeljalo k temu, da so govorili o zakonski regulaciji kot možni alternativi častnemu razsodišču. Eden od intervjuvanih parlamentarcev je menil, da je kazenski zakonik tudi oblika samoregulacije, ker novinarje napeljuje k temu, da si postavljajo meje pri tem, kar pišejo, ali da pišejo na tak način, da se izognejo sodnim procesom.«
Morda ni neobičajno, da vlade grozijo medijem, je pa v demokratičnih družbah do danes že postalo neobičajno, da bi tvorci medijskih politik govorili o grožnjah s kazenskim pregonom kot načinu za medijsko samoregulacijo.
Namen samoregulacije ni samocenzura zaradi bojazni pred (kazenskimi ali drugačnimi) sankcijami, ampak krepitev odgovornosti medijev do javnosti, s tem pa tudi zaupanja javnosti do medijev. Odgovornost se vzpostavlja na ravni etike in na način odprtosti za mnenja bralcev, poslušalcev in gledalcev. Za to je seveda treba najprej preseči gledanje na novinarstvo, kot da je v spopadu tako s politiko kot z javnostjo. Politiko naj bi nadzorovali, javnosti naj bi služili – tako se je vsaj zdelo, ko smo se odločali za novinarski poklic.
Če si meja sprejemljivega v medijih ne bomo postavili sami, nam jih bodo postavili drugi. Komaj čakajo.
1. Peter Jančič, »Kaj je cenzurirano?«, Delo, 18. 3. 2006.
2. Owen Gibson, Vikram Dodd, »Met chief labels media institutionally racist«, Guardian, 27. 1. 2006.
3. Nick Medic, »Making a meal of a myth«, v: MediaWise (2004): Satisfaction Guaranteed, str. 27–31.
4. Mike Jempson, »Time for a culture change«, v: MediaWise (2004): Satisfaction Guaranteed, str. 31–41.
5. John Carvel, »Media blamed as racism increases«, Guardian, 9. 12. 2003.
6. »CPBF calls on PCC to open books«. Na: www.cpbf.org.uk.
7. Article 19, IFJ: »Freedom and Accountability: Safeguarding Free Expression Through Media Self-Regulation«; marec 2005. Na: http://www.article19.org/pdfs/publications/self-regulation-south-east-europe.pdf.
izpis
Mojca Planšak
Zagovorništvo javnega interesa in pravic manjšin v medijih
Povezovanje znotraj civilne družbe in med sindikati na področju medijskega osveščanja v Veliki Britaniji
MediaWise (www.mediawise.org.uk) je britanska nevladna organizacija, ki se ne ukvarja samo s problematiko manjšin, etničnih skupin in njihove podobe v medijih, temveč organizira tudi številne delavnice za novinarje, otroke in mladostnike ter širšo javnost, o percepciji medijev in posledic, ki jih lahko ima slabo zapisana novinarska zgodba. Njihov glavni pristop svetovanja, posredovanja informacij, raziskav, izdanih publikacij in delavnic temelji na etičnih vrlinah v novinarstvu, ki jih je po besedah direktorja Mikea Jempsona iz leta v leto manj. Konkretizirajmo: v angleškem Daily Expressu so ne dolgo tega objavili zgodbo o Romih, ki se je izkazala za popolnoma lažno. Na prvi strani časopisa so zapisali, da v Anglijo prihaja 1,6 milijonov Romov, ki si želijo boljšega življenja. Ne samo to, prihod Romov in drugih emigrantov so označili kot grožnjo, ki bo Anglijo dobesedno preplavila in onemogočila nadaljnje zaposlovanje Angležev. Ko so na MediaWiseu intervjuvali Roma iz naslovnice, so ugotovili, da slednji s svojo družino nikoli ni imel namena zapustiti rodne Slovaške. Analizo lažnega članka so pozneje želeli objaviti v Guardianu, vendar zaradi groženj s tožbo vpleteni romski družini, s strani Daily Expressa, resnica nikoli ni prišla na dan. Tukaj si velja zastaviti vprašanje: koliko takšnih zgodb morda preberemo v slovenskih medijih, pa za njihovo verodostojnost sploh ne vemo? Direktor MediaWise je na tem mestu opozoril na pomanjkljivosti uspešnosti delovanja Pritožne komisije za tisk (Press Complaints Commission – PCC; www.pcc.org.uk). Kajti raziskave MediaWise iz leta 2004 kažejo na mnoga nerazumevanja pritožb bralcev, ki večinoma nikoli niso prišla do novinarjev, temveč so ostala v predalih urednikov. Zato je eno izmed priporočil Pritožni komisiji za tisk s strani MediaWise obravnavanje določenih primerov pritožb na direktni relaciji novinar in prizadeti, brez prisotnosti urednika, vendar pa s prisotnostjo nevtralne osebe (stranke). Mike Jempson je prav tako opozoril na nefleksibilnost Pritožne komisije za tisk in prenekatero lastniško povezavo upraviteljev komisije z medijsko industrijo in vladajočo politično strukturo. MediaWise se vključuje tudi v postopke sprožanja pritožb pred Pritožno komisijo za tisk. Primer uspešnega razkrikanja lažne zgodbe sega v leto 2004, objavljene v Sunday Mirror. Zgodba je trdila, da v Črni gori mladi prostovoljec preprodaja otroke. S pravno pomočjo je MediaWise uspelo od časnika Sunday Mirror iztržiti in po krivem obtoženemu plačati 40.000 funtov odškodnine. Kljub temu pa je škoda za obtoženega prostovoljca nepopravljiva, saj je bila zgodba objavljena na več kakor 100 spletnih straneh in jo je bilo skoraj nemogoče popraviti. Prostovoljca tako še danes ogrožajo klevetanja.
Poleg takšnega opozarjanja na lažne novinarske zgodbe vodi MediaWise še nekaj izjemnih projektov. Eden izmed njih je kataloga izgnanih novinarjev, katerega podrobnosti si je moč gledati na www.ramproject.org.uk/directory. V njem so življenjepisi in kontaktni podatki o novinarjih, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje družine, državo, poklic in se prilagoditi življenju z nizkimi življenjskimi pogoji in skoraj nemogočimi finančnimi viri. Namen kataloga je prispevati k zaposlovanju in omogočanju opravljanja svojega poklica novinarjem, ki so so prebegli v Veliko Britanijo.
Kot vse nevladne organizacije pa se tudi MediaWise ne more izogniti vprašanju preživetja; trenutno se ukvarjajo z dolgoročnim projektom z naslovom »Novinarstvo in zaupanje javnosti« (Journalism and the public trust), njegov namen pa je zbrati informacije o novinarskih zgodbah tako s strani novinarjev kakor tudi s strani bralcev, poslušalcev in gledalcev. Pri tem projektu upajo na sodelovanje študentov novinarstva, ki bi se na ta način dejansko soočili s svojim poklicem in njegovo problematiko. Projekt bo tako zajemal raziskavo sprememb v načinu iskanja informacij zadnjih 25 let, del projekta pa se bo ukvarjal z analizo in prikazom lažnih zgodb v angleškem novinarstvu.
Kampanja za svobodo tiskanih in elektronskih medijev
Kampanja za svobodo tiskanih in elektronskih medijev (Campaign for Press and Broadcasting Freedom – CPBF; www.cpbf.org.uk) je bila ustanovljena leta 1979, da bi ustvarila raznovrstne, demokratične in reprezentativne medije, pri tem pa zajela zlasti lokalne skupnosti. Zdaj organizacijo podpira 20 nacionalnih sindikatov, številne regije, podružnice, okrožne laburistične stranke in individualni člani. Dejansko organizacija nenehno spremlja medijske vsebine in skuša vplivati na zakonodajo. Zlasti slednja je bila v času študijskega obiska izredno vroča tema, saj je v ospredju sprejemanje Bele listine o BBC, ki kljub navideznemu nemogočemu vplivanju politike na medije, kot se rado trdi, slednje, s svojimi novimi predlogi, omogoča. Prav zato so svojo zadnjo izdajo časopisa Free Press namenili tej problematiki, aprila pa so o tem pripravili konferenco na nacionalni ravni. Pri CPBF še zlasti opozarjajo na problem koncentracije medijska lastništva, samoregulacijo in vodenje medijskih struktur ter pravico do informiranja in pravica do odgovora in popravka, pri tem pa zahtevajo ustanovitev neodvisnega telesa v vsaki medijski hiši, ki bi skrbela in odločala o objavah pravice do odgovora in popravka. Njihova ključna naloga pa je povezovanje znotraj civilne družbe in med sindikati na področju medijskega osveščanja in ne nazadnje bdenje nad delitvijo radijskih in televizijskih frekvenc, ki se bo zlasti z uvedbo nove Bele listine močno spremenilo. Medijski mogotec James Murdoch je namreč BBC že označil kot plenilca davkoplačevalskega denarja. Namreč po logiki kapitala naj bi digitalizacija medijev prinesla toliko možnosti izbire, da javni servisi, kakršen je BBC s svojimi posebnimi pravicami, ne bi bili več potrebni. Upajmo le, da bo CPBF uspelo preprečiti tovrstna prizadevanja medijskega korporativizma.
1. Povzeto po Mike Jempson, Rich Cookson (ur.): Satisfaction Guaranteed? Press complaints system under scrutiny. Bristol: MediaWise, 2004, str. 33–34.
izpis
Admir Baltić
Mediji in manjšine v Sloveniji in Veliki Britaniji
V Sloveniji skoraj ni politične opcije, ki bi v medijski marginalizaciji narodnih skupnosti Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov prepoznala družbeni problem vreden reševanja. Zato so skupnosti prepuščene same sebi – Koliko je uporaben model skupnostnih radijskih postaj iz Velike Britanije?
Ko govorimo o medijski produkciji manjšinskih narodnih skupnosti, ki živijo v Sloveniji, nimajo pa priznanega manjšinskega statusa – v mislih imamo Albance, Bošnjake, Črnogorce, Hrvate, Makedonce in Srbe – lahko zelo hitro ugotovimo da je le-ta omejena na tiskane medije ter v manjši meri na internetne strani. Omenjene skupnosti so le izjemoma prisotne tudi v elektronskih medijih, četudi doslej opravljene raziskave kažejo, da se pripadniki teh narodnih skupnosti zanimajo za potencialni radijski ali televizijski program v svojih maternih jezikih na RTV Slovenija, ki bi zastavljal vprašanja in se loteval problemov, s katerimi se srečujejo v svojem tukajšnjem vsakdanu (Komac, 2004: 390). Slovenski javni elektronski mediji za ta interes ne kažejo posluha, četudi je bil že ustrezno artikuliran in naslovljen (na primer poziv Bošnjaške kulturne zveze Radiu Slovenija). Seveda, kot je znano, po zakonski plati upravljavci naših javnih medijev niso dolžni razmišljati o razširitvi svoje programske ponudbe v tej smeri. Temu ustrezno zakonsko podlago bi lahko priskrbela politika, toda v Sloveniji skoraj ni politične opcije, ki bi v medijski marginalizaciji omenjenih narodnih skupnosti prepoznala družbeni problem vreden reševanja. Zato so skupnosti prepuščene same sebi; ko gre za preboj v elektronske medije, se nekatere izmed njih naslanjajo na obstoječe alternativne nekomercialne radijske postaje, Mariborski radio Študent in ljubljanski Radio Študent. Ko gre za slednjega, velja povedati, da se na njem že vse od osamosvojitve Slovenije posveča pozornost tudi oddajam v bosanskem jeziku. Tako so bila devetdeseta leta na Radiu Študent zaznamovana z oddajo »Nisam ja odavde« (predvsem posvečena begunski populaciji), pozneje, po prelomu tisočletja, pa je na spored prišla oddaja »Hajvan« (predvsem glasbenega značaja), kateri pa se je leta 2004 pridružila oddaja »Podalpski selam«. Slednja se od prejšnjih dveh razlikuje po tem, da jo pripravljajo in vodijo pripadniki bošnjaške skupnosti, ki so bili rojeni in so odrasli v Sloveniji, in po tem, da je zamišljena kot oddaja z jasno določeno ciljno publiko prepoznano v lokalni bošnjaški skupnosti. Oddaja je predvsem informativnega in izobraževalnega značaja in je plod prostovoljnega dela, traja 40 minut in je na sporedu vsako drugo soboto ob 14.00. Bolj pogosto predvajanje oddaje, na primer enkrat na teden, za zdaj ni možno zaradi programske sheme Radia Študent, pa tudi zaradi časovnih omejitev ustvarjalcev oddaje. Leta 2005 je oddaja kot projekt Bošnjaške kulturne zveze Slovenije dobila tudi finančno podporo Ministrstva za kulturo RS, s katero si je ekipa »Podalpskega selama« priskrbela nekaj potrebne tehnične in glasbene opreme in si tako olajšala delo. Primarna ciljna publika te oddaje šteje približno 15.000 ljudi – toliko pripadnikov bošnjaške skupnosti živi na področju, ki ga pokriva frekvenca Radia Študent (Ljubljana in okolica). Vendar ni jasnih podatkov, koliko predstavnikov te skupnosti redno posluša oddajo. Prav tako ni podatkov o tem, koliko medijskih vsebin v svojem maternem jeziku si ta skupnost dejansko želi, lahko pa predvidevamo, da želje te skupnosti po omenjenih vsebinah presegajo 80 minut radijskega programa na mesec, kolikor ponuja »Podalpski selam« na Radiu Študent.
Primer dobre prakse – Desi Radio v Londonu
Kako je pa s problemom vstopanja primerljivih etničnih skupnosti v elektronske medije po Evropi? Kot primer dobre prakse lahko opozorimo na model iz Velike Britanije. Britanska vlada podpira ustanavljanje skupnostnih radijskih postaj, ki niso profitno naravnane, ampak poskušajo biti servis svojim ciljnim skupnostim na način, da so družbeno koristne tudi v širšem smislu. V zahodnem Londonu ima, na primer, pandžabsko govoreča skupnost svojo radijsko postajo Desi Radio. To je neprofitna radijska postaja, ki si je na razpisu britanske agencije za komunikacije leta 2002 pridobila brezplačno AM frekvenco. Najprej je bila frekvenca enoletna in jo je bilo treba obnavljati, leta 2004 pa je agencija za komunikacije Desi radiu dodelila frekvenco za pet let. Radio ima v lasti in z njim upravlja dobrodelna organizacija Punjabi centre. V njenih prostorih Desi Radio tudi domuje. Na področju, ki ga pokriva njihova frekvenca, živi po ocenah 135.000 pandžabsko govorečih Londončanov, po drugih ocenah pa kar 200.000. Tako številčna skupnost sama po sebi predstavlja upoštevanja vreden trg, kar pomeni, da lahko (z brezplačno frekvenco) Desi Radio skoraj v celoti podpira svoje delovanje z oglaševanjem, četudi je angleški jezik v programu redkost. Zakon, ki ureja delovanje neprofitnih radijskih postaj v Veliki Britaniji, pa iztržek iz oglaševanja omejuje z vsoto zbranih donacij. Po zakonu lahko skupnostni radio na en funt zbranih prostovoljnih prispevkov za financiranje delovanja radia (ki se darovalcem štejejo kot davčna olajšava) prisluži še en funt z oglaševanjem. V primeru Desi Radia takšna proračunska politika pomeni primerno tehnično opremljeno in prostorno radijsko postajo, dva zaposlena za polni delovni čas in dva zaposlena za polovični delovni čas ter 24-urni program, ki ga poleg zaposlenih z vsebino polni še približno 40 prostovoljk in prostovoljcev. Program Desi radia ni komercialno naravnan, zabavne vsebine niso na prvem mestu, ampak so to predvsem tiste izobraževalne in informativne vsebine, ki jih na drugih londonskih radijskih postajah skoraj ni, lokalna pandžabsko govoreča skupnost pa po njih čuti potrebo.
Kakšen zgled za manjšinske skupnosti v Sloveniji?
Ali bi se po tem modelu lahko zgledovali tudi v Sloveniji? Prvi pogoj za takšen scenarij bi bil seveda primeren in stimulativen zakonski okvir, ki bi ponujal realne možnosti za razmišljanje v tej smeri. Vendar pa velja ob tem razmisliti o realnih potrebah v uvodu omenjenih manjšinskih narodnih skupnosti. Kot prvo velja imeti v mislih, da pripadniki omenjenih narodnih skupnosti verjetno precejšnjo mero svojih potreb po radijskem ali televizijskem programu v maternem jeziku pokrijejo s spremljanjem dostopnih radijskih in televizijskih programov iz drugih republik bivše Jugoslavije, kar v določeni meri omili občutek medijske zapostavljenosti, četudi ti mediji praviloma ne ponujajo vsebin, ki bi opozarjale na pomembna vprašanja in probleme teh skupnosti, ki nastajajo v okolju, v katerem živijo. Hkrati pa je treba ob primerjavi z britanskim modelom vedeti, da so skupnosti v Sloveniji bistveno manj številčne kot priseljenske skupnosti v Londonu; to pa pomeni manjši tržni potencial oz. še večjo odvisnost od takih ali drugačnih donacij za potencialen neprofiten elektronski medijski podvig. To manjšo tržno moč bi se dalo nadomestiti z uporabo novih cenejših tehnologij, kot so na primer oddajanje radijskega programa na internetu ali preko omrežja kabelskih operaterjev, vendar bi takšna rešitev vsaj v začetku oddajanja pomenila občutno manj obsežen krog poslušalcev in s tem tudi manjši pozitiven učinek. Po mnenju predstavnikov kulturnih društev omenjenih narodnih skupnosti bi bila še najboljša rešitev za omenjeno zapostavljenost teh skupnosti v slovenskih elektronskih medijih enourni tedenski program na nacionalnem radiu oziroma televiziji v maternih jezikih teh skupnosti, kar pa nas na koncu zopet pripelje k politični volji.
izpis
Janja Rošer
Prostovoljci ustvarjajo manjšinski radio
Obisk dveh manjšinskih radijskih postaj v Veliki Britaniji in primerjava z romsko skupnostjo v Sloveniji– Desi Pandžabi radio v Londonu ima od 40 do 70 prostovoljcev, 90 odstotkov prostovoljcev je žensk. V naši romski skupnosti je težko najti prostovoljce.
Desi radio je v lasti pandžabske skupnosti, ki v Londonu šteje več kot 200.000 prebivalcev.
Radio deluje pod okriljem Pandžab centra, ki je dobrodelna organizacija; tako center kot tudi radio se financira večinoma iz dobrodelnih prispevkov. Ti prispevki niso obdavčeni, vendar pa njihova vloga ni samo v denarju, ampak tudi v brezplačnem prostoru za kakšno prireditev in podobno. Namen Pandžab centra je širiti zavest o pandžabskem jeziku, kulturi in zgodovini. Organizacijska struktura Pandžab centra je sestavljena iz petih direktorjev in šestih članov. Na leto imajo najmanj štiri sestanke (vsake tri mesece).
Desi radio je eden izmed redkih tovrstnih medijev v Veliki Britaniji, ki ima licenco za oddajanje in 24-urni program vsak dan. Dve osebi sta redno zaposleni, dve pa za polovični čas. Imajo tudi od 40 do 70 prostovoljcev, ki se vsaki dve uri menjavajo, tako lahko radijski program poteka v živo. Devetdeset odstotkov prostovoljcev je žensk. Kljub temu da so prostovoljci pripadniki različnih ver, se med seboj zelo dobro razumejo. V radijskih oddajah o veri in politiki ne govorijo, razen v času volitev. Največ razpravljajo o kulturi in zgodovini padnžabske skupnosti, prioriteta radia pa je glasba. Vrtijo različne vrste indijske glasbe, od duhovne do sodobne. Trikrat na teden po dve uri imajo oddajo v živo, kamor lahko poslušalci pokličejo in komentirajo aktualne dogodke oz. izrazijo svoje mnenje.
Govorijo predvsem v pandžabskem jeziku, saj veliko prebivalcev Pandžaba ne razume angleškega jezika, vendar pa nekateri mlajši prostovoljci govorijo tudi v angleščini.
Na Desi radiu vsaki dve uri predvajajo kratke novice, ki se ukvarjajo s pripadniki pandžabske skupnosti v Londonu, prav tako pa tudi s Pandžabci v Indiji in Pakistanu. Urednik novic išče novice predvsem na internetu. Poslušalcem hoče posredovati čim bolj sveže novice o tem, kaj se dogaja doma in po svetu.
Desi radio za svoje prostovoljce organizira tudi različna izobraževanja in usposabljanja za novinarsko delo. To usposabljanje izvaja radio BBC iz Londona. Nekateri prostovoljci, ki so končali to usposabljanje, so se zaposlili na angleških profesionalnih radijskih postajah. Do sedaj se je na ta način za novinarsko delo usposobilo že okrog 200 prostovoljcev.
Radijski signal ima premer oddajanja 20 kilometrov, v tem obsegu pa ima od 150.000 do 200.000 poslušalcev, ki so pripadniki pandžabske skupnosti. Angleških poslušalcev je zelo malo.
Vodilni Desi radia pravijo, da je radio uspešen, saj ga skupnost podpira. Poslanstvo Desi radia je kreirati identiteto Pandžabcev ter spodbujati pripadnike te skupnosti, da se čim bolj integrirajo z Britanci. Imajo tudi časopis v pandžabskem jeziku. Pandžab center pa upa, da bodo nekoč imeli tudi svojo televizijo, Desi TV.
Pandžabska skupnost je ena izmed večjih manjšin v Londonu. Večina njenih pripadnikov je zaposlenih v različnih tovarnah in podjetjih. Pravijo, da so pri boljših službah pogosto diskriminirani. Mladi se izobražujejo, hodijo na fakultete in iščejo boljše priložnosti zase.
Radio za dvajset skupnosti v Londonu
Sound vision radio je skupnosti medij, ki ima sedež v Hackneyu v Londonu. Predvajajo program 20 skupnosti (Južnoameričanov, Špancev, Portugalcev, Poljakov, Afričanov, Kitajcev, Američanov itd.). Trenutno imajo petletno licenco in so eni redkih, ki so jo sploh pridobili. Radio se financira iz sredstev, ki jih donirajo skupnosti, in iz različnih prispevkov (npr. cerkvenih). Nekaj denarja pridobijo tudi iz oglaševanja. Na radiu sta zaposleni dve osebi.
Različne skupnosti Sound radiu plačujejo 40 funtov za enourno oddajo, ki jo predvaja. Največ programa poteka v španskem jeziku, in sicer 6 ur dan. Šestnajst ur programa poteka v živo. Skupnosti se same odločajo, o čem bodo v oddajah govorili. Pripadniki skupnosti, ki imajo svoje oddaje, delajo prostovoljno. Zanje so organizirana tudi različna izobraževanja.
Pravijo, da imajo krog 20.000–40.000 poslušalcev na dan, čez vikend pa tudi do 100.000.
Na radiu pa se ukvarjajo tudi z drugimi dejavnostmi: mladini in otrokom pomagajo pri učenju dela z računalnikom. Veliko je mladih, ki bi radi postali glasbeniki, zato jim pomagajo tako, da lahko na radiu posnamejo kakšno zgoščenko in podobno.
V čem se razlikuje delo v Romicu?
Radio Romic kot radijski medij romske skupnosti v Sloveniji deluje v produkcijski obliki od leta 2003. Na radiu pripravlja sedem novinarjev enkrat na teden 25-minutno oddajo, ki se imenuje »Šunen le Romen – Prisluhnite Romom«. To oddajo nato predvaja osem različnih radijskih in televizijskih postaj po Sloveniji (Radio Študent – Ljubljana, Radio Marš – Maribor, Radio Odeon – Črnomelj, Radio Maxi – Ljutomer, Radio Kaos – Ljubljana, lokalna TV Idea – Murska Sobota, lokalna TV Lendava). Oddaje lahko poslušate tudi preko interneta na spletni strani www.romic.si.
Oddaje se pripravljajo v romskem in slovenskem jeziku. V teh oddajah predstavljamo aktualne dogodke, ki so povezani z Romi, z njihovim družabnim življenjem, kulturnimi aktivnostmi; govorimo o težavah, s katerimi se Romi srečujemo, političnim delovanjem itd. Imamo veliko intervjujev s pomembnimi osebami, ki so povezane z romsko skupnostjo in širšo javnostjo, vrtimo tudi romsko glasbo.
Radio Romic se financira iz mednarodnih projektov. Za svoje novinarje smo organizirali usposabljanje za novinarsko delo, pri tem pa je našemu mediju pomagal tudi Mirovni inštitut.
Ocenjujemo, da ima naša oddaja »Šunen le Romen – Prisluhnite Romom« več kot 150.000 poslušalcev, med katerimi so predvsem Neromi.
Radio Romic je težko primerjati z radijskima postajama, ki sem ju obiskala v Londonu. Pandžabska skupnost v Londonu šteje več kot 200.000 pripadnikov, po neuradnih podatkih pa je pripadnikov romske skupnosti v Sloveniji okrog 10.000. Večina poslušalcev obeh radijskih postaj v Londonu je pripadnikov različnih skupnosti, angleških poslušalcev je zelo malo. V Sloveniji romsko oddajo poslušajo predvsem Neromi.
Obe radijski postaji v Londonu imata zelo veliko prostovoljcev in zelo malo zaposlenih. Ti prostovoljci so zelo pomembni, saj brez njih radijskih oddaj ne bi mogli predvajati v živo. V romski skupnosti je zelo težko najti prostovoljce. Na Radiu Romic prostovoljcev ni, novinarji so plačani preko avtorskih pogodb.
Oba radia v Londonu imata 24-urni program v živo. Pri nas to ni mogoče, saj nimamo radijske frekvence. Oba radia v Londonu pridobivata veliko različnih prispevkov, iz katerih se financirata, pri nas pa nimamo nobenih možnosti, da bi nam kdo dajal, na primer, prostovoljne prispevke, zato se Radio Romic financira iz razpisov mednarodnih fundacij.
Upam, da bo Radio Romic kmalu pridobil radijsko frekvenco in da se bomo približali uspešnemu delovanju radijskih postaj, ki sem jih spoznala v Londonu.
izpis
|
|
S O R O D N E T E M E
izobraževanje novinarjev, konference in štipendije Medijska preža
 |
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
|
|
Zala Volčič
Zasidrano v teoriji, usmjerjeno v prakso
|
|
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
|
|
Rinaldo DiRicchardi-Muzga
Izobraževanje za romske novinarje na RTV Slovenija
|
|
Luna Jurančič Šribar
Srečanje poklicnih in »uličnih« novinarjev
|
|
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
|
|
Anita Mikulič
Poglej si z novimi očmi
|
|
Seminarji in obvestila
|
|
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Mojca Mayr, Eva Plej
Možnost protispektakla
|
|
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
|
|
|
|
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
|
|
Nikola Janović
Praktične intervencije in teoretske refleksije
|
|
|
|
|
|
Neva Nahtigal
Usposabljanje Romov za profesionalno radijsko novinarstvo
|
|
Danijela Đoković
Kreativna komunikacijska akcija Vox Populi – Raziskovanje slovenske identitete
|
|
|
|
|
|
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
|
|
Kristina Plavšak
V iskanju popolne novinarske šole
|
|
Kristina Plavšak
Kako do izobraženih in izurjenih novinarjev?
|
|
Bojan Golčar
Medijske komunikacije na mariborski univerzi
|
|
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
|
|
Petra Šubic
Novinar je »večni« študent brez časa za študij
|
|
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
|
|
Uroš Slak
Študij je obojestranska korist
|
|
Janez Sajovic
Nastaja izobraževalni center RTV Slovenija
|
|
Peter Frankl
Novinarje učimo ekonomije in ekonomiste novinarstva
|
|
Edi Pucer
Nekaj kisika za možgane
|
|
Saša Banjanac Lubej
Ovire tudi pri brezplačnem izboraževanju
|
|
Sonja Merljak
Poynter - medijska šola za izšolane novinarje
|
|
Lucija Bošnik
Šest opornikov k razumevanju islama
|
|
Pomoč ameriških novinarjev
|
|
Štipendije za magistrski študij novinarstva
|
|
Magistrski študij novinarstva Evropske novinarske akademije
|
|
Seminar o poročanju o gospodarstvu
|
|
Slovenski novinarji na seminarjih v JV Evropi
|
|
Seminar o preiskovalnem novinarstvu v Ljubljani
|
|
Mednarodne nagrade za preiskovalno novinarstvo
|
|
Gojko Bervar
Mreža evropskih tiskovnih svetov
|
|
Tomaž Trplan
Evropska konferenca perifernih revij
|
|
Razpis za novinarske nagrade
|
|
Slovenski novinarji na seminarjih v JV Evropi
|
|
Pakt stabilnosti in mediji
|
|
Gostujoči uredniki v ZDA
|
|
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
|
|
Perspectives of Media Policy in South East Europe;
Ljubljana, 22-23 November 2001 (Grand Hotel Union) - Preliminary Agenda
|
|
Novinarske štipendije za študijski obisk v ZDA
|
|
Slovenski novinarji na seminarjih v jugovzhodni Evropi
|
|
Seminar o poročanju o zdravstvu
|
|
Konferenca in nagrade Mirror Europe
|
|
Podiplomski študij novinarstva
|
|
Regionalni bilten Mednarodne federacije novinarjev
|
|
Seminarji v jugovzhodni Evropi
|
|
Konferenca Freedom Foruma v Zagrebu
|
|
Novi štipendijski program Mirovnega inštituta
|
|
Medijska politika v jugovzhodni Evropi
|
|
Konferenca o interaktivnem založništvu
|
|
Nova spletna stran čeških novinarjev
|
|
Mreža medijskih centrov in institutov v jugovzhodni Evropi
|
|
Mednarodna konferenca o raziskovalnem novinarstvu
|
|
O sovražnem govoru
|
|
Seminarji Evropskega centra za novinarstvo
|
|
Elektronski bilteni z novicami o svetovnih medijih
|
|
Poletna univerza v Amsterdamu in Maastrichtu
|
|
Karmen Erjavec
Vzgoja za medije
|
|
Jolanda Lebar, Suzana Kos
(Ne)izobraževanje na nacionalki
|
|
Marko Prpič
Stalno izobraževanje je nujno
|
|
Proti evropskem novinarskem kodeksu
|
|
Mirko Štular
Ves svet na dlani
|
|
Aleš Gaube
Pričakovali smo veliko, dobili pa dosti več
|
|
Jerca Legan
Ženske Bližnjega vzhoda
|
|
Katja Šeruga
Analitično s terena
|
|
Mojca Lorenčič
Izpopolnjevanje pri Reutersu
|
|
Erika Repovž
Kdo bo delal selekcijo?
|
|
Mojca Širok
Vse se je začelo z nekrologom
|
|
Robert Gorjanc
Novi časi, nova vloga
|
|
Jože Možina
Urejena pričeska in obleka, a brez blišča
|
|
Matjaž Kek
Partnerstvo z mediji
|
|
Darijan Košir
Upoštevati, ne pa prenašati
|
profesionalna etika in samoregulacijaMedijska preža
|
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
|
|
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
|
|
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
|
|
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
|
|
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
|
|
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
|
|
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
|
|
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
|
|
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
|
|
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
|
|
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
|
|
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
|
|
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
|
|
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
|
|
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
|
|
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
|
|
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
|
|
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
|
|
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
|
|
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
|
|
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
|
|
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
|
|
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
|
|
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
|
|
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
|
|
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
|
|
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
|
|
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
|
|
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
|
|
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
|
|
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
|
|
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
|
|
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
|
|
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
|
|
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
|
|
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
|
|
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
|
|
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
|
|
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
|
|
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
|
|
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
|
|
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
|
|
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
|
|
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
|
|
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
|
|
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
|
|
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
|
|
Marta Gregorčič
Morebiti pa
|
|
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
|
|
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
|
|
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
|
|
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
|
|
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
|
|
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
|
|
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
|
|
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
|
|
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
|
|
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
|
|
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
|
|
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
|
|
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
|
|
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
|
|
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
|
|
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
|
|
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
|
|
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
|
|
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
|
|
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
|
|
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
|
|
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
|
|
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
|
|
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
|
|
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
|
|
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
|
|
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
|
|
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
|
|
Sonja Zdovc
Brezplačniki
|
|
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
|
|
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
|
|
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
|
|
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
|
|
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
|
|
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
|
|
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
|
|
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
|
|
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
|
|
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
|
|
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
|
|
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
|
|
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
|
|
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
|
|
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
|
|
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
|
|
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
|
|
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
|
|
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
|
|
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
|
|
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
|
|
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
|
|
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
|
|
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
|
|
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
|
|
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
|
|
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
|
|
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
|
|
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
|
|
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
|
|
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
|
|
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
|
|
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
|
|
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
|
|
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
|
|
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
|
|
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
|
|
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
|
|
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
|
|
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
|
|
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
|
|
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
|
|
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
|
|
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
|
|
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
|
|
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
|
|
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
|
|
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
|
|
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
|
|
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
|
|
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
|
|
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
|
|
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
|
|
|
|
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
|
|
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
|
|
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
|
|
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
|
|
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
|
|
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
|
|
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
|
|
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
|
|
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
|
|
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
|
|
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
|
|
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
|
|
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
|
|
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
|
|
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
|
|
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
|
|
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
|
|
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
|
|
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
|
|
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
|
|
Nikola Janović
Balkan v podobi
|
|
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
|
|
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
|
|
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
|
|
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
|
|
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
|
|
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
|
|
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
|
|
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
|
|
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
|
|
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
|
|
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
|
|
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
|
|
Novi kodeks slovenskih novinarjev
|
|
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
|
|
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
|
|
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
|
|
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
|
|
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
|
|
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
|
|
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
|
|
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
|
|
Renata Šribar
Nezgode s spolom
|
|
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
|
|
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
|
|
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
|
|
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
|
|
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
|
|
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
|
|
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
|
|
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
|
|
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
|
|
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
|
|
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
|
|
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
|
|
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
|
|
Rastko Močnik
Posredna propaganda
|
|
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
|
|
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
|
|
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
|
|
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
|
|
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
|
|
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
|
|
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
|
|
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
|
|
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
|
|
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
|
|
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
|
|
Cene Grčar
Beseda velja
|
|
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
|
|
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
|
|
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
|
|
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
|
|
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
|
|
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
|
|
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
|
|
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
|
|
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
|
|
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
|
|
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
|
|
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
|
|
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
|
|
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
|
|
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
|
|
Zoran Medved
Nova pravila igre
|
|
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
|
|
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
|
|
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
|
|
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
|
|
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
|
|
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
|
|
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
|
|
Zoran Medved
Na razpotju
|
|
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
|
|
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
|
|
Mojca Širok
Medijske selitve
|
|
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
|
|
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
|
|
Proti evropskem novinarskem kodeksu
|
|
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
|
|
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
|
|
V službi javnosti - zaščita ranljivih
|
|
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
|
|
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
|
|
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
|
|
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
|
|
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
|
|
Licence za novinarje
|
|
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
|
|
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
|
|
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
|
|
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
|
|
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
|
|
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
|
|
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
|
|
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
|
|
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
|
|
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
|
|
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
|
|
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
|
|
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
|
|
Edo Pajk
Fotoblamaža
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
|
|
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
|
|
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
|
|
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
|
|
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
|
|
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
|
|
Edo Pajk
Sumljivi državljani
|
|
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
|
|
Zavezujem se...
|
|
Aidan White
Novinarji so del družbe
|
|
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
|
Edicija MediaWatch Novinarski večeri
|
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
|
|
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
|
|
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
|
|
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
|
|
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
|
|
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
|
|
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
|
|
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
|
|
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
|
|
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
|
Omizja
|
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
|
|
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
|
|
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
|
|
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
|
|
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
|
|
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
|
svoboda izražanjaMedijska preža
|
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
|
|
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
|
|
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
|
|
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
|
|
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
|
|
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
|
|
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
|
|
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
|
|
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
|
|
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
|
|
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
|
|
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
|
|
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
|
|
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
|
|
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
|
|
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
|
|
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
|
|
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
|
|
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
|
|
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
|
|
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
|
|
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
|
|
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
|
|
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
|
|
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
|
|
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
|
|
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
|
|
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
|
|
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
|
|
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
|
|
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
|
|
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
|
|
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
|
|
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
|
|
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
|
|
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
|
|
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
|
|
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
|
|
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
|
|
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
|
|
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
|
|
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
|
|
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
|
|
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
|
|
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
|
|
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
|
|
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
|
|
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
|
|
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
|
|
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
|
|
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
|
|
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
|
|
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
|
|
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
|
|
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
|
|
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
|
|
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
|
|
Brankica Petković
Mediji za državljane
|
|
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
|
|
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
|
|
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
|
|
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
|
|
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
|
|
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
|
|
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
|
|
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
|
|
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
|
|
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
|
|
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
|
|
Serge Halimi
Nova cenzura
|
|
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
|
|
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
|
|
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
|
|
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
|
|
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
|
|
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
|
|
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
|
|
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
|
|
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
|
|
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
|
|
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
|
|
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
|
|
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
|
|
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
|
|
Maja Breznik
Kulturni krogi
|
|
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
|
|
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
|
|
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
|
|
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
|
|
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
|
|
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
|
|
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
|
|
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
|
|
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
|
Novinarski večeri Omizja
|
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
|
|
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
|
|
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
|
|
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
|
evropsko medijsko pravoMedijska preža Omizja notranja svoboda tiskaMedijska preža Novinarski večeri sovražni govor in medijski diskurzMedijska preža
|
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
|
|
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
|
|
Ekskrementi
|
|
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
|
|
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
|
|
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
|
|
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
|
|
Tanja Petrović
Tako evropsko
|
|
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
|
|
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
|
|
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
|
|
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
|
|
Ekskrementi
|
|
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
|
|
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
|
|
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
|
|
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine[1]
|
|
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
|
|
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
|
|
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
|
|
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
|
|
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
|
|
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
|
|
Ekskrementi november 2010–april 2011
|
|
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
|
|
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
|
|
Ekskrementi
|
|
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
|
|
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
|
|
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
|
|
Andrej Motl
Rasizem na internetu
|
|
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
|
|
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
|
|
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
|
|
Ekskrementi
|
|
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
|
|
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
|
|
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
|
|
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
|
|
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
|
|
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
|
|
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
|
|
Ekskrementi
|
|
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
|
|
Gojko Bervar
Islam in mediji
|
|
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
|
|
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
|
|
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
|
|
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
|
|
Ekskrementi
|
|
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
|
|
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
|
|
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
|
|
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
|
|
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
|
|
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
|
|
|
|
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
|
|
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
|
|
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
|
|
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
|
|
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
|
|
Ekskrementi
|
|
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
|
|
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
|
|
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
|
|
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
|
|
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
|
|
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
|
|
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
|
|
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
|
|
Ekskrementi
|
|
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
|
|
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
|
|
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
|
|
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
|
|
Ekskrementi
|
|
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
|
|
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
|
|
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
|
|
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
|
|
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
|
|
Admir Baltić
Kaplja čez rob
|
|
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
|
|
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
|
|
Ekskrementi
|
|
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
|
|
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
|
|
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
|
|
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
|
|
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
|
|
Ekskrementi
|
|
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
|
|
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
|
|
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
|
|
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
|
|
Ekskrementi
|
|
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
|
|
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
|
|
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
|
|
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
|
|
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
|
|
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
|
|
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
|
|
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
|
|
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
|
|
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
|
|
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
|
|
Ekskrementi
|
|
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
|
|
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
|
|
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
|
|
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
|
|
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
|
|
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
|
|
Ekskrementi
|
|
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
|
|
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
|
|
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
|
|
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
|
|
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
|
|
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
|
|
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
|
|
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
|
|
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
|
|
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
|
|
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
|
|
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
|
|
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
|
|
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
|
|
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
|
|
Antipoezija v reviji Maturant&ka
|
|
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
|
|
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
|
|
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
|
|
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
|
|
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
|
|
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
|
|
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
|
|
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
|
|
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
|
|
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
|
|
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
|
|
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
|
|
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
|
|
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
|
|
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
|
|
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
|
|
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
|
|
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
|
|
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
|
|
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
|
|
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
|
|
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
|
|
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
|
|
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
|
|
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
|
|
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
|
|
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
|
|
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
|
|
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
|
|
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
|
|
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
|
|
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
|
|
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
|
|
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
|
|
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
|
|
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
|
|
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
|
|
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
|
|
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
|
|
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
|
|
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
|
|
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
|
|
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
|
|
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
|
|
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
|
|
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
|
|
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
|
|
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
|
|
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
|
|
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
|
|
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
|
|
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
|
|
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
|
|
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
|
|
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
|
|
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
|
|
Ekskrementi
|
|
Edo Pajk
Ekskrementi
|
|
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
|
|
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
|
|
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
|
|
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
|
|
Vine Bešter
Na strani gledalcev
|
|
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
|
|
Edo Pajk
Ekskrementi
|
|
»Čefurska golazen…«
|
|
Edo Pajk
Ekskrementi
|
|
Edo Pajk
Ekskrementi
|
|
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
|
|
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
|
|
Boris Čibej
Krivi so uredniki
|
|
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
|
|
Edo Pajk
Medijski stereotipi
|
|
Retorika begunske politike v Sloveniji
|
Edicija MediaWatch
|
Tanja Petrović
Dolga pot domov
|
|
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
|
|
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
|
|
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
|
|
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
|
|
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
|
|
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
|
|
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
|
Spremljanje nestrpnosti Novinarski večeri
|
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
|
|
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
|
|
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
|
|
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
|
|
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
|
|
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
|
Omizja
|
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
|
|
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
|
|
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
|
|
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
|
evropska unijaMedijska preža
|
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
|
|
Tanja Petrović
Tako evropsko
|
|
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
|
|
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
|
|
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
|
|
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
|
|
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko komisijo zanima neodvisnost regulatorjev medijev
|
|
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
|
|
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
|
|
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
|
|
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
|
|
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
|
|
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
|
|
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
|
|
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
|
|
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
|
|
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
|
|
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
|
|
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
|
|
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
|
|
Mojca Planšak
Zagovorništvo javnega interesa in pravic manjšin v medijih
|
|
Admir Baltić
Mediji in manjšine v Sloveniji in Veliki Britaniji
|
|
Janja Rošer
Prostovoljci ustvarjajo manjšinski radio
|
|
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
|
|
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
|
|
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
|
|
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
|
|
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
|
|
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
|
|
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
|
|
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
|
|
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
|
|
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
|
|
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
|
|
Mihela Zupančič
Kako bo o Evropski uniji poročala STA?
|
|
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
|
|
Neva Nahtigal
Novinarski kažipot po labirintih Evropske unije
|
|
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
|
|
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
|
|
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
|
|
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
|
|
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
|
|
Mojca Pajnik
Evropska unija, volitve in mediji
|
|
Mojca Širok
En sam novinarski sindikat
|
|
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
|
|
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
|
|
Peter Preston
Budnost za skupno stvar
|
Edicija MediaWatch Novinarski večeri Omizja |
|
