N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
uvodnik
medijska politika
medijske prakse
novinarji
splet
diskurz o balkanu
manjšine v medijih
medijske reprezentacije
resničnostni šovi
razprave
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Dvajset let medijske ne-politike je vseskozi proizvajalo učinke. Danes, v času sprejemanja nove medijske zakonodaje in v pogojih globoke svetovne krize medijskega sektorja in novinarstva, je vprašanje zagotavljanja demokratične javne komunikacije eno temeljnih političnih vprašanj – Nova zakonodaja brez širše razprave o viziji medijskega sektorja in brez oblikovane medijske politike bo spremenila bore malo

Pred sprejemanjem nove medijske zakonodaje (Zakona o RTVS in Zakona o medijih) je pravi čas, da skozi pregled dogajanja na medijskem področju v zadnjih dvajsetih letih opozorimo na dejstvo, da je bilo kljub številnim zakonskim spremembam to področje in še zmeraj je brez ključnega elementa – jasne medijske politike.

Medijska politika pa ni enoznačen pojem. Treba je namreč upoštevati razliko med tremi pojmi, ki se pogostokrat uporabljajo kot sopomenke – medijska politika, medijska regulacija in medijsko upravljanje.[1] Medijska politika je oblikovanje ciljev in norm, ki določajo strukturo in delovanje medijskih sistemov. Medijska regulacija je sistem pravno zavezujočih mehanizmov, ki jih mediji morajo upoštevati pri svojem delovanju. Medijsko upravljanje pa je skupek formalnih in neformalnih mehanizmov na nacionalni ali pa nadnacionalni ravni, ki oblikujejo medijski sistem v skladu s sprejetimi navodili in smernicami[2] medijske politike.

Oblikovanje politike je Karl W. Deutsch (sicer na primeru zunanje politike) primerjal z igro fliperja. »Vsaka interesna skupina, vsaka agencija, vsak pomemben uradnik, pravnik ali nacionalni mnenjski voditelj je v poziciji zatiča, medtem ko je nastajajoča odločitev podobna končni točki poti jeklene žogice, ki se na poti navzdol odbija od zatiča do zatiča.«[3]

Težava slovenske medijske regulacije je bila vse od leta 1991 v tem, da smo igrali igro fliperja brez vsaj minimalno oblikovane oziroma zastavljene medijske politike. Namesto tega je Slovenija različne oblike medijskega upravljanja spreminjala v ohlapno medijsko regulacijo. Medijska politika je sistematičen poskus izoblikovanja določenega tipa medijske strukture in obnašanja oziroma onemogočanja alternativnih oblik struktur in obnašanja. V tem pomenu je medijska politika politično delovanje. Paradoksalno gledano, kljub prekomerni politizaciji medijske sfere in političnem vmešavanju v delovanje medijev, slovenska politika ni bila sposobna (ali pa ni želela) oblikovati in sprejeti temeljni politični dokument, ki bi dolgoročno izoblikoval natančno določeni tip medijske strukture in obnašanja.

Pomanjkanje politike je razvidno na vrsti temeljnih področij medijskega delovanja: neuspešnem razdržavljenju RTVS, neuspešnem preprečevanju medijske koncentracije, neuspešnem zagotavljanju medijske in novinarske avtonomije, neuspešnem zagotavljanju pluralnega medijskega prostora, neuspešnem zagotavljanju javnega interesa in na koncu tudi v neuspešni zakonodaji. Pogosto spreminjanje zakonodaje (Zakon o RTVS se je spremenil leta 1994, 2001 in 2005 brez upoštevanja manjših sprememb posameznih členov zaradi odločitev ustavnega sodišča, Zakon o medijih pa 1994, 2001 in 2006) je navidezno ustvarjalo občutek, da slovenske vladajoče politične elite imajo medijsko politiko, dejansko pa so zakonske spremembe samo sledile in legitimirale stihijo razvoja medijske sfere. V času mandata ministrice za kulturo Andreje Rihter (2000–2004) se je prvič spremljanje področja medijev združilo v Direktoratu za medije, bil je sprejet Nacionalni program za kulturo (NPK) za obdobje 2004– 2007[5] , v katerem lahko znotraj širšega področja avdiovizualne kulture in medijev najdemo ukrepe za spodbujanje in ohranjanje medijskega pluralizma.[5] Nacionalni program za kulturo sprejet leta 2008[6] medijev skorajda ne omenja. Kljub temu da je ministrstvo za kulturo neposredno odgovorno za spremljanje in razvoj medijskega sektorja, politike, ki bi usmerjala to področje, skoraj ni.

Ta medijska ne-politika (kot skrajna oblika škodljive regulacije) pa je vseskozi proizvajala učinke. Leta 2010, v času sprejemanja nove zakonodaje in pogojih globoke svetovne krize medijskega sektorja in novinarstva, je vprašanje zagotavljanja demokratične javne komunikacije eno temeljnih političnih vprašanj.[7]

V nadaljevanju bomo pokazali, kakšne so posledice takšne medijske ne-politike in kakšno vlogo so pri tem imeli država, mediji (medijski lastniki), novinarji in javnost.

Privatizacija

Zgodba o privatizaciji medijev v Sloveniji je večplastna. Pred sprejetjem zakona o privatizaciji (leta 1992) so javne razprave pokazale, da bi se pri upoštevanju dejanskih državnih vložkov v medijih njihova privatizacija končala kot podržavljenje. Zato je bila odločitev skupine, ki je pripravljala zakon, približno takšna: če medije izenačimo z drugimi podjetji in če ostanejo v rokah zaposlenih, imajo več možnosti, da se izognejo neposrednim političnim pritiskom strank in države.[8] Obstajala je še ena bojazen, ki naj bi jo zakonodaja preprečila, in to je združevanje tiskanih in radiodifuznih medijev. S prepovedjo verižnega lastninjenja in z omejitvami pri deležu tujega kapitala se je poskušalo preprečiti, da bi prvo televizijsko postajo kupil takrat največji časopisni založnik. Nakup so dejansko preprečili, v zameno pa smo na televizijskem področju dobili enega samega, ameriškega investitorja, ki mu je v petnajstih letih uspelo vzpostaviti lastniški nadzor nad tremi televizijskimi programi (POP TV, Kanal A in TV Pika).

Po zakonu o privatizaciji se je delež družbenega kapitala (delnice) prenesel na tri sklade. Vsako podjetje, ki se je lastninilo, je moralo po zakonu dvajset odstotkov delnic nameniti Skladu RS za razvoj, ta pa jih je nato na dražbah ali v svežnjih ponudil investicijskim skladom. Po deset odstotkov vsakega podjetja sta dobila Kapitalski (danes KAD) in Odškodninski sklad (danes SOD). Preostali delež lastništva (60 odstotkov) so tako dobili zaposleni in nekdanji zaposleni. Leta 1994 ko se je dejansko začela privatizacija medijev, so zaposleni v njih imeli večinski lastninski delež. Bili so lastniki, ki so lahko odločali o prihodnjem razvoju medijskega sektorja. Žal pa so bile njihove odločitve večinoma zaslužkarske narave. Večina zaposlenih je svoje lastniške deleže drago prodala. Skrb za javni interes in poseben pomen medijev za demokracijo je odtehtala cena posamezne delnice. Za današnjega bralca/ko je zanimivo ugotoviti kdo so bili takratni lastniki na primer treh velikih splošnoinformativnih dnevnih časopisov Dela, Dnevnika in Večera? Kako sta Delo in Večer postala lastnina proizvajalca pijač, Dnevnik pa lastnina nekoč velikega založnika, danes pa velikega lastnika zdravilišč? Veliki del takratnih »majhnih« lastnikov časopisnih podjetij je še zmeraj zaposlen v nekoč »svojih« medijih – nekateri kot novinarji, nekateri kot uredniki ali pa člani uprav in nadzornih svetov.

Koncentracija

Kljub temu da je veliko število avtorjev in avtoric v tej reviji[9] , njenih knjižnih izdajah[10] ali pa v drugih medijih[11] že dalj časa opozarjalo, da je na medijskem trgu koncentracija lastništva škodljiva za državljane/ke in demokracijo so prevladujoči pogledi na to vprašanje (kakor lastnikov tako tudi političnih elit) najprej problem minimizirali (medijske koncentracije ni, če pa že je, gre za »normalno« delovanje trga), potem pa ga zlorabili v dnevnopolitične interese. Na eni strani so medijski lastniki odkrito ali prikrito lobirali za sprejemanje takšne zakonodaje, ki bistveno ne bo posegala v lastniške strukture ali pa bo oblikovana tako, da je institucije, zadolžene za nadzor in sprejemanje ustrezne politike, ne bodo sposobne izvajati. Zakon o javnih glasilih (iz leta 1994) je lastniški delež posameznega izdajatelja v določenem mediju omejil na 33 odstotkov. A hkrati so avtorji tega zakona storili vrsto napak, katerih posledice prav tako čutimo še danes. Pravzaprav je ravno Zakon o javnih glasilih (ZJG) najslabši medijski zakon v samostojni Sloveniji, ki je kriv za neštete zlorabe, vprašanje je samo, ali je pri njegovem pisanju šlo za nepremišljenost ali namerno površnosti ali škodljivost.

Najslabši medijski zakon

ZJG je pustil komercialni radio in televizijo praktično popolnoma deregulirana. Določil v zvezi z njimi je bila le peščica, in še te so bile brez ustreznih kazenskih določil. Zato je vse od 1994 do 2001 komercialna radiotelevizija delovala neurejeno, ob vsakodnevnem kršenju zakona, brez kakršnihkoli kazni.

Razlog za takšno deregulacijo naj bi bil, po izjavi enega od avtorjev takratnega zakona Mileta Šetinca, pomanjkanje »realne ocene, kaj se v medijskem prostoru pravzaprav sploh lahko zgodi. /…/ Spraševal sem na RTV, koliko samostojnih televizij lahko preživi majhen slovenski trg; njihova ocena je bila eno do dve; eno že; dve pa malo verjetno. Zato je naša takratna ocena bila, da je verjetnost velikega zanimanja tujega kapitala za televizijo kot najdražjo medijsko investicijo majhna.«[12] Samo leto po sprejetju tega zakona sta začela oddajati tako TV3 kot POP TV in snovalce zakona in njihova razmišljanja ter snovanje zakona postavila v zelo čudno luč: je bila nereguliranost resnično posledica napačnih ocen ali pa je šlo za posledico močnih zasebnih interesov, da se zasebna radiodifuzija pusti povsem neomejena?

Hkrati ZJG ni predvideval plačilo koncesij za frekvence za komercialne radiotelevizije. Posledica: zasebni lastniki radijskih in televizijskih postaj so brezplačno prišli do dragocenega javnega dobra, tega pa so nato pogosto preprodajali naprej in služili na račun davkoplačevalcev. Na Madžarskem so tako leta 1997 nacionalne frekvence oddali za 10 let dvema koncesionarjema, vsak pa je moral plačati 50 milijonov dolarjev. Ob upoštevanju, da je bil madžarski oglaševalski trg takrat vreden 188 milijonov dolarjev in da je slovenski takrat znašal 35 milijonov dolarjev[13] , bi torej Slovenija oz. proračun z oddajo koncesije za nacionalna programa, kot sta bila POP TV in TV3, moral od vsakega prejeti po 10 milijonov dolarjev. Namesto tega smo frekvence podelili brezplačno, in ko je Marjan Meglič leta 1997, torej le dve leti po nastanku programa POP TV, prodal svoj delež v družbi Pro Plus (v katero je realno vložil zgolj svoje frekvence MMTV – torej javno dobro v javni lasti), je za to prejel pet milijonov dolarjev.[14] Z brezplačno podeljenimi frekvencami so se tako (zelo) okoristili zgolj nekateri posamezniki, medtem ko ne država, ne javnost, ne proračun od tega niso imeli povsem nobene koristi. Spet se zastavlja vprašanje, ali je šlo zgolj za napako ali za preplet interesov in okoriščanje določenih lobijev?

Na eni strani se je tako namnožilo število radijskih in televizijskih postaj, ki so zaradi pomanjkanja kriterijev in jasne vizije in medijske politike vse po vrsti ustvarjale podobne vsebine in ponujale podobno shemo. Prva posledica tega je bila pavperizacija radijskega in televizijskega sektorja, predvsem v manjših in gospodarsko šibkejših okoljih.

Druga posledica te namnožitve in pavperizacije je bila skorajšnja prodaja frekvenc ali združevanje v različne mreže. To pa je pripeljalo do visoke koncentracije na radiodifuznem področju.

Prva vrata tej koncentraciji so ostala odprta že s samim zakonom, ki sploh ni določal povezanih oseb. Čeprav je določanje povezanih oseb eden temeljnih mehanizmov vseh državnih organov za preprečevanje koncentracije in varstvo konkurence na kateremkoli področju in v katerikoli državi, se avtorjem ZJG – spet – ni zdelo pomembno, da bi se ukvarjali s tem in določili povezane osebe. Mile Šetinc, eden od avtorjev ZJG, je pozneje pojasnjeval: »Naša logika, karikirano rečeno, je bila, da so lastniki lahko tudi trije sorodniki, tudi trije poslovni partnerji, tudi trije politični zavezniki, ampak v vsakem primeru morajo biti najmanj trije. Kar je še zmeraj bolje, kot če je en sam lastnik, saj ko bo prišlo do spora med lastniki in novinarji, bodo ti zadnji lahko igrali na njihove interne razlike, skratka, bodo v vsakem primeru imeli določen manevrski prostor.«[15] V resnici se je s takšno nedoločitvijo povezanih oseb manevrski prostor zmanjšal, koncentracija lastništva in nadzor nad mediji pa povečal. Šele Zakon o medijih iz leta 2001 je določil povezane osebe, a takrat je bilo v marsikaterem primeru že prepozno. Lastniške strukture so bile vzpostavljene, lastništva prepletena in pogosto je preostala le legalizacija obstoječega stanja.

Podobno se je zgodilo z radijskimi ali televizijskimi mrežami. ZJG jih sploh ni predvideval, zato so lahko obstajale v določeni pravni praznini (em>POP TV, Gajba TV itd.), na koncu pa je tudi pri njih prišlo le do legalizacije vzpostavljenega stanja. Pri tem se je nekdanja koncentracija, ko je družba Pro Plus imela v lasti najprej POP TV in Gajbo TV, nato pa POP TV in Kanal A, še povečala, ko je prišlo do prevzema TV Pika. Družba Pro Plus ima tako danes v lasti tri televizijske programe, zaradi česar izzveni današnje stanje kot norčevanje, če upoštevamo izjavo njihovega dolgoletnega direktorja Marijana Jurenca. Ta je leta 1997 izjavil (sicer za poskuse javne televizije, da bi dobila dodaten, tretji kanal), da bi »imela televizija tri kanale – za kar so pred časom obstajale določene težnje – pa je povsem podobno Tuđmanovem sistemu. Da bi kdo imel tri programe, se mi namreč ne zdi preveč demokratično.«[16]

In na koncu teh nesmislov in napak, ki so bili sprejeti v ZJG in ki so usodno zaznamovali slovensko medijsko krajino ne samo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, temveč ki se po neki inerciji ali zaradi pomanjkanja kritičnega razmisleka vlečejo še vse do danes, je tudi odnos medijev do lastne transparentnosti. Kot primer netransparentnega obnašanja samih medijev, njihovih lastnikov in tudi novinarjev navedimo primer objavljanja revidiranih podatkov o nakladah. Še danes, torej dvajset let po prvem tranzicijskem koraku, mnogi slovenski tiskani mediji nočejo objaviti – in tudi ne objavijo – podatkov o svojih nakladah. Slovenska oglaševalska zbornica v okviru svojega projekta revidiranih naklad[17] objavlja le naklade določenih medijskih hiš, in še tu le za določene naslove oziroma izdaje. Vrsta medijskih hiš namreč k projektu ni pristopila in svoje naklade še vedno skriva. Tudi tu Slovenija še vedno zaostaja za Evropo in ZDA, kjer je objavljanje vseh podatkov (prodana naklada, distribuirana naklada, remitenda, razdeljeni brezplačni primerki na letališčih in hotelih, naročniki ipd.) za vse tiskane medije nekaj povsem samoumevnega že desetletja. V Ameriki so transparentnost tovrstnih podatkov vzpostavili že leta 1912 s t. i. Newspaper Publicity Act; zakon je bil naperjen predvsem »proti tistim, ki izvajajo prevare, da bi polepšali svojo javno podobo in ki ne razkrivajo, kdo je dejanski lastnik ali kdo dejansko nadzira publikacijo, pa tudi prakso podajanja napihnjenih podatkov o nakladi, s katerimi naj bi bolj pritegnili oglaševalce. Zakon je tudi napadel prakso prikrivanja oglaševanja pod masko novic.«[18] Dve leti pozneje je nastala Audit Bureau of Circulation (ABC), ki še danes preverja vse podatke, mediji pa morajo na svojih straneh vsakih nekaj mesecev objaviti njegove revidirane podatke za lastne izdaje. Enako velja v Veliki Britaniji. Pri nas pa ta princip preglednosti naklad ni vzpostavljen še vse do danes. Logika, zakaj ne, se razkriva v pripombah udeležencev okrogle mize, ki jo je pripravila Delova Sobotna priloga leta 1999, v času pripravljanja Zakona o medijih. Miran Lesjak z Dnevnika je takrat izjavil: »Mile Šetinc je opozoril na vprašanje, ali je kdo pomislil, da ta odločba (predlog v osnutku zakona, da morajo tiskani mediji objaviti podatke o svoji nakladi, op. p.) lahko uniči majhne časopise.« In pozneje: »Po eni strani naj bi ščitili nacionalno kulturno identiteto, kateri del so tudi lokalni mediji, po drugi pa udarimo točno po tem.« Državna sekretarka na ministrstvu za kulturo Majda Širca mu je nasprotovala: »Ni res. Z zakonom po lokalnih medijih niti malo ne udarimo, ampak jih kvečjemu ščitimo. /…/ Jaz še vedno mislim, da s tem, ko niso bile objavljene naklade, pravzaprav ni bil zaščiten neki drugi segment, to so potrošniki, in upam, da nas bo podprl tudi urad za konkurenco.«[19]

Nepreglednost, ki jo je začel ZJG, se je vzpostavila tudi pri lastniški strukturi v medijih, ki jo nihče ni mogel in hotel nadzirati. Tudi pri tem vprašanju se je pokazalo, kako so mediji, njihovi lastniki, a pogosto tudi uredniki in vidnejši novinarji, uporabljali dvojna merila ocenjevanja transparentnosti, ko gre za delovanje 'njihovih' medijev v primerjavi s preostalo družbo. Zato smo v medijih prebirali in poslušali o neštetih napakah v zdravstvu, gospodarstvu, šolstvu, državnih institucijah, o prikrivanju pogodb, lastniških povezavah, čudnem zaposlovanju, možni korupciji in tako naprej – le o medijih samih je bilo slišati ali videti zelo malo.

Zakon o medijih (2001) je določbe o medijski koncentraciji poostril in vpeljal številne varovalke, ki naj bi preprečile kopičenje lastnine v rokah majhnega števila lastnikov. Rezultat? Dva od treh splošno informativnih plačljivih dnevnih časopisov sta v rokah istega lastnika, dva od treh komercialnih televizijskih programov s nacionalno pokritostjo so v rokah istega lastnika, večina komercialnih radijskih programov je v rokah dveh mrež, nekoč zasebna novinarska agencija pa je v 100-odstotni lasti vlade RS.

Zagotavljanje pluralizma in podeljevanje državnih pomoči

Omejevanje koncentracije je povezano tudi s ukrepi države za zagotavljanje pluralizma medijskega prostora in raznovrstnosti medijske ponudbe. Vsa doslej sprejeta medijska zakonodaja je vsebovala tudi različne mehanizme državnih pomoči. Kljub izdatnemu več kot desetletje trajajočemu državnemu sofinanciranju medijev ni nobene raziskave, ki bi pokazala da je ta pomoč prispevala k večji pluralnosti in raznovrstnosti medijev ali pa državljanom zagotovila raznolikost vsebin, ki jih trg ni zagotavljal.[20]

Državna pomoč medijem ima v Sloveniji slab prizvok že vse od prvega tovrstnega primera in mnoga nasprotovanja državni pomoči so izhajala prav iz slabega zgleda, ki ga je ta prvi primer vzpostavil. Prvo pomoč v demokratični Sloveniji je namreč vzpostavil takratni predsednik vlade Lojze Peterle, ki je marca 1991 v državni proračun uvrstil novo postavko: 28 milijonov dinarjev za demokratizacijo medijev. Osem milijonov je takrat prejela Demokracija, 20 milijonov dinarjev ali skoraj dva milijona mark pa je dobil Slovenec, povsem novi časnik, ki je bil takratni vladi pisan na kožo. Navsezadnje je vrnitev njegovega prvega urednika v okviru programa za vračanje naših emigrantov financiral sklad za repatriacijo Slovencev, ki ga je ustanovil izvršni odbor Peterletovih Slovenskih krščanskih demokratov.[21]

Tudi časnik je bil natanko tak, torej pisan na kožo stranki, ki je botrovala nastanku Slovenca, bil pa je hkrati tako neprofesionalno narejen, da je začetna naklada 80.000 izvodov kmalu padla na 5000. Po petletnih mukah je Slovenec propadel s sedmimi milijoni mark izgube ob še dveh milijonih nepovratne državne pomoči. Princip državnega subvencioniranja medijev z namenom njihove pluralizacije in dviga kakovosti bi si težko želel slabšo popotnico.

Pri ocenjevanju državne pomoči ne gre spregledati tudi že prej omenjeno dejstvo, da je celoten radiofrekvenčni spekter, ki je javno dobro in last vseh državljanov in državljank, podarjen lastnikom radijskih in televizijskih postaj. Od leta 1995, ko so se frekvence začele deliti, se je to javno dobro preprodajalo, pogoji njegove uporabe spreminjali, programi spreminjali iz nekomercialnih v komercialne, iz krščansko usmerjenih v oglaševalsko vodene.

Leta 2009 je tako država prek ministrstva za kulturo razdelila 3,4 milijonov evrov sredstev državnih pomoči. Glede na obseg sredstev in majhno število enih in istih prejemnikov gre za eno najbolj subvencioniranih dejavnosti. Za državljane bi bilo pomembno vedeti, koliko novih delovnih mest je bilo ustvarjenih s temi sredstvi, kako so ti delavci/ke plačani, ali gre za stalno zaposlitev ali pa različne oblike slabo plačanega in nestabilnega pogodbenega dela, koliko denarja je bilo vloženo za projekte preiskovalnega novinarstva; in na koncu, kakšen je bil dejanski učinek uporabe teh sredstev? Ali imamo več pluralizma in raznovrstnosti? Ali imajo državljani/ke več medijske izbire? Pri tem pa ne smemo spregledati dejstvo, da so med največjimi dolgoletnimi prejemniki te pomoči medijski lastniki, ki že leta in leta uspešno lobirajo v državnem zboru za svoje lastne interese. Gre za lokalne in regionalne medije, katerih župani sedijo v državnem zboru in brezpogojno sledijo interesom svojih lokalnih medijskih baronov in barones. Pogosto pa so ti župani/poslanci še lastniško povezani s temi mediji, saj imajo občine v njih lastniške deleže. Tako nastopajo v treh vlogah hkrati: kot poslanci nastopajo v vlogi zakonodajalca, kot župani v vlogi lokalnega oblastnika in hkrati še samega lastnika medija-prejemnika državnih sredstev. Nadzor je popoln, koncentracija moči pa neomejena.

Razdržavljenje RTV Slovenija

RTV Slovenija je že desetletja poligon za uveljavljanje neposrednih političnih interes vsakokratnih vladajočih elit. Tudi zadnja javna predstavitev predloga novega zakona o RTV je pokazala, da skoraj ni politike ali pa interesne skupine, ki je sposobna misliti javni servis onkraj svojih lastnih interesov. Od zaposlenih, ki vztrajajo pri tem, da so javni uslužbenci večinoma zaradi varnosti sedanje zaposlitve, do različnih predstavnikov civilne družbe, ki v zagotovljenem pritoku javnega denarja vidijo najbolj enostavno možnost za pridobitev vpliva na njegovo delitev. Namesto da bi z zakonom definirali javni interes (kaj je javni servis dolžan početi) in zagotovili ustrezno organizacijsko in finančno obliko delovanja, se razprava vrti predvsem okrog tega, kdo bo zasedal določene pozicije v strukturi upravljanja RTV. Po 18 letih ponavljajočih se razprav o pomenu in vlogi javnega servisa se ob vsakokratni spremembi zakona na dnevni red javne razprave uvrščajo ena in ista vprašanja. Namesto političnega in državljanskega poguma za zagovor ustreznih zakonskih rešitev, ki bi dokončno zagotovile dostop javnosti do svojega medija in zaostrile njegovo javno odgovornost, se spet soočamo z močjo partikularnih interesov katerih edini skupni imenovalec je status quo (spreminjajmo, ne da bi karkoli resnično spremenili!).

Uredniška in novinarska avtonomija

Že prej smo omenili, da so v procesu privatizacije novinarji in zaposleni postali večinski lastniki v številnih medijih, ki delujejo še danes. Novinarji in zaposleni so sredi 90. let prejšnjega stoletja dejansko imeli možnost prevzeti nadzor nad medijem, v katerem so delali. Namesto podjetij, kateri je primarni motiv delovanja ustvarjanje dobička, bi lahko zaposleni poskušali razvijati nove oblike medijskih organizacij, usmerjenih v služenje javnem dobru. Žal, to se ni zgodilo. Kljub temu da so novinarji zagovarjali tezo, da so medijska podjetja nekaj več kot »tovarne za tiskanje denarja«, da imajo mediji pomembno vlogo pri ohranjanju in razvijanju demokracije, so v zadnjem desetletju mediji postali prav to – visoko dobičkonosna podjetja, ki so veliko prinašala lastnikom in vse manj zaposlenim in javnosti. Ne gre pozabiti tudi, da so bili slovenski novinarji med prvimi v vzhodni in srednji Evropi, ki so sprejeli profesionalna pravila obnašanja in aktivno posegali tudi v spreminjanje zakonodaje.

Tudi na tem področju je bilo storjenih nekaj napak; med njimi so takšne, ki povzročajo težave še danes in ki še danes zmanjšujejo profesionalnost in neodvisnost novinarjev. Ena takšnih napak, ki je zaznamovala vsakodnevno delo novinarjev in urednikov, je avtorizacija intervjujev. V angloameriškem novinarstvu je avtorizacija intervjujev popolnoma neznan pojem, in če ga želite pojasniti britanskemu ali ameriškemu kolegu ali kolegici, potrebujete kar nekaj časa, preden razumejo, za kaj gre. In potem ko razumejo, so najbolj šokirani nad tem, da ne gre za zahtevo politike ali gospodarstva, recimo zakonodajalcev in zakona, temveč da gre pravzaprav za zahtevo samih novinarjev in njihovega kodeksa.

Društvo novinarjev Slovenije je namreč v svojem kodeksu, torej obliki samoregulacije, novembra 1991 v Smernici 2.4. zapisalo[22] : »Intervju je novinarsko neoporečen, ko je prizadeti odobril končno verzijo.« Takšna smernica je podeljevala intervjuvancu – ki je pri novinarskem delu najpogosteje pripadnik politične, gospodarske ali kulturne elite in s tem tudi nosilec tovrstne moči – skoraj absolutni nadzor nad objavljenim intervjujem. Novinar se je na drugi strani znašel v podrejenem položaju, ki ga je zaradi takšnih določil v kodeksu marsikdo pri nas znal dobro zlorabljati.

Filozofijo odvisnosti od politikov, gospodarstvenikov in drugih nosilcev moči ali vpliva je kodeks razširjal naslednjih enajst let, kolikor je veljal; da se je ta filozofija dobro prijela – tudi pri drugih generacijah –, pa dokazuje še današnja pogosta praksa, ko se zahteva avtorizacijo, pogosto ne samo intervjujev, temveč tudi izjav.

Uredniške in novinarske avtonomije je danes vse manj. V njo ne posegajo samo politiki in njihovi piarovci, temveč tudi lastniki sami, veliki oglaševalci, PR-podjetja (ki so lastniško povezana s mediji), zlorabe pravice do odgovora in popravka, pritiski s tožbami, nemogoči pogoji dela. Razen majhnega števila dobro plačanih novinarjev – večinoma iz istih krogov in generacij, kot so bile tiste, ki so sodelovale pri privatizaciji samih medijev, v katerih so zaposleni pridobili večinski delež in ga nato prodali – je danes velika večina ustvarjalcev slabo plačanih mezdnih delavcev brez plač, brez bonitet in brez varnega socialnega položaja. V takšnih razmerah se še bolj razmahnejo pritiski, zahteve lastnikov, zahteve oglaševalcev, podkupovanja ter hkratna intelektualna in avtorska podrejenost zahtevam po hiperprodukciji neproblematičnih prispevkov. Tudi zaradi premajhne solidarnosti starejših novinarjev je novinarski poklic danes vedno bolj podoben kastnemu sistemu, v katerem mlajši novinarji sodijo med »nedotakljive«: delajo za avtorske honorarje, ki se jih ob prvi krizi povsem odreže, brez povračila različnih stroškov in brez možnosti napredovanja, po možnosti na napotnico mlajšega brata ali prijatelja – kar pogosto ve vrsta njegovih ali njenih starejših kolegov, pa vendar proti tovrstnemu tlačenju in hkratnemu kršenju pravic in zakonodaje ne storijo ničesar ali bore malo.

Globalna kriza poslovanja in identitete

Vse navedene napake in težave slovenskega medijskega prostora in medijske regulacije ter samoregulacije bi bile dovolj problematične že same po sebi, v stanju zdrave ekonomije in razmer v sami medijski industriji. Tako pa se te težave vrstijo v času ne samo hude splošne svetovne gospodarske krize, ki verižno (posebej seveda prek oglaševanja in kupne moči) vpliva na samo medijsko industrijo, temveč tudi specifične – spet svetovne – medijske in posebej novinarske krize, verjetno najhujše v zadnjih desetletjih. Pomanjkanje medijske politike in tehtnega razmisleka, kako naprej, je v takšnih razmerah toliko hujše in je lahko celo usodno. Lahkotnost, s katero je medijska skupnost pred krizo prezrla vsako priložnost za premislek o uvajanju izdelanih in premišljenih mehanizmov regulacije in samoregulacije, se v času krize nadaljuje. Namesto vizionarskih razprav o prenovi medijskega sektorja se industrija in novinarski ceh izgubljata v množici incidentov in površnega kramljanja o posameznih kazalcih ekonomske in moralne krize celotnega sektorja. Govorci, pripuščeni v javno razpravo o tej temi, pa ne premorejo več kot partikularne in kratkovidne premisleke uprizorjene v formatu »za in proti«.[23]

Po skoraj dveh desetletjih večinoma spodletelih poskusov urejanja domačega medijskega sektorja, ko so dobički medijskih podjetij dosegali dvomestno število, se le-ta praktično podira.[24] Za to krizo ni kriv internet in blogi, kot trdijo številni novinarji in mediji sami, ampak je kriza posledica razpada modela financiranja, na katerem je temeljila medijska industrija zadnjih sto let, in izgube zaupanja javnosti v novinarsko delo. Novega modela financiranja ni. Mediji na internetu ne prinašajo takšnih dobičkov, kot so jih bili doslej vajeni medijski lastniki. Poskusi, da bi se bralcem na internetu zaračunavalo obiske, so propadli. Paul Gillin na svojem spletnem portalu Newspaper Death Watch[25] popisuje ugašanje in izumrtje nekoč uglednih ameriških časopisov. V ZDA je od leta 2007 enajst od 50 največjih mestnih časopisov (nekateri s več kot stoletno tradicijo) prenehalo izhajati, osem pa uporablja »hibridni model« izhajanja (dostopni na spletu in v tiskani obliki ali pa samo v spletni obliki). V Veliki Britaniji je po podatkih regulatorja Ofcom samo v letu 2008 propadlo 60 časopisov, od tega 50 brezplačnikov in 10 plačljivih, medtem ko bi lahko ob nadaljevanju krize do leta 2014 propadla polovica lokalnega in regionalnega tiska.[26]

Pod največjim udarom so se znašli brezplačniki, ki so še pred nekaj leti veljali za prihodnost tiska in katerih poslovni model temelji izključno na oglasih, brez prihodkov naročnikov ali kupcev. Tak poslovni model se je v času gospodarske krize v večini sveta izkazal za katastrofalnega oziroma nerealnega. V začetku letošnjega leta je v celotnem svetu izhajalo 210 dnevnih brezplačnikov. Toda medtem ko v letih od 1995 do 1999 ni propadel noben brezplačnik, je od leta 1999 do danes propadlo že 154 dnevnih brezplačnikov. To pomeni, da je skoraj 45 odstotkov vseh brezplačnih časnikov medtem propadlo. V Evropi so podatki še slabši, saj je propadlo več kot polovica vseh nastalih brezplačnikov (95 od 185).

V primeru brezplačnikov so takšni rezultati predvsem posledica sedanje gospodarske in finančne krize ter nerealnih oglaševalskih pričakovanj. Toda hkrati so za takšno stanje v mnogočem krivi tudi mediji sami. Čeprav se je v zadnjih dveh desetletjih število prebivalcev v ZDA povečalo za skoraj četrtino, je naklada časopisov padla za petino. Obstoječi model, na katerem temelji produkcija in distribucija novic, potrebuje korenite spremembe, sta marca 2009 v reviji The Nation zapisala Robert McChesney in John Nichols.[27] V enem letu od izida njihovega članka se je marsikaj zgodilo (večino tega sta popisala v svoji novi knjigi The Life and Death of American Journalism). Medijska industrija tone vse globlje – število odpuščenih novinarjev in zaposlenih v medijih skokovito narašča, medijski prostor pa vse bolj polnijo cenene in neuporabne vsebine. V ameriški časopisni industriji je po podatkih Pew Recearch Centra zaposlenih okoli 47.000 novinarjev. Grafična oblikovalka Erica Smith od leta 2008 na svojem blogu Paper Cuts[28] vodi evidenco o številnih novinarjih in zaposlenih v medijih, ki so izgubili službo. Na blogu najdemo tudi zemljevid, na katerem spremljamo območja, na katerih se koncentrira število izgubljenih delovnih mest – delovnih mest, ki jih nikoli več ne bo. Samo v prvih mesecih leta 2010 je službo izgubilo 1726 zaposlenih (leta 2008 je službo izgubilo 15.790, leta 2009 skoraj 17.000) v medijih, tem pa je treba dodati še številne medije, ki so odpustili veliko število zaposlenih, podatkov o tem pa niso objavili. Med odpuščenimi novinarji je največ tistih, ki so mlajši od 35 let.[29] Kriza v medijski industriji je za sabo pustila pravo opustošenje – številna manjša ali srednjevelika mesta so ostala brez svojih časopisov, lokalno prebivalstvo pa je ostalo brez pomembnega vira informacij. Kljub množičnem odpuščanju novinarjev novičarska industrija ne izgublja ustvarjalce in posrednike novic. Namesto novinarjev to počnejo zaposleni v službah za odnose s javnostjo in vseh ostalih službah, zadolženih za upravljanje z javnim mnenjem (tako v gospodarskem kakor tudi v državnem sektorju). Seveda to ne pomeni, da vsi tisti, ki delajo v službah za odnose s javnostjo, vplivajo na novičarsko delo, kaže pa na bistveno spremenjeno moč pri produkciji informacij.[30]

Kriza medijske industrije zahteva resen premislek, kakšna je sploh vloga medijev in novinarjev v družbi. V ZDA je Federal Trade Commission marca 2010 organizirala posvet o temi »Kako bo novinarstvo preživelo v času interneta?« Na posvet so povabili vodilne ljudi iz medijske industrije, medijske strokovnjake in zastopnike civilne družbe, da ponudijo svoje poglede na prihodnost novinarstva. Zvezna komisija namerava po koncu posvetov predlagati konkretne gospodarske ukrepe, katerimi bi rešili propadajočo industrijo.[31] Fundacija Knight, znana po tem, da podpira številne nepridobitne medijske projekte, je po opravljeni obsežni razpravi izdala knjigo s priporočili za varovanje informacijskih potreb (predvsem lokalnih) skupnosti v digitalnem času.[32] Časopis Columbia Journalism Review (izdaja ga fakulteta za novinarstvo Kolumbijske univerze v New Yorku) je Leonardu Downieju in Michaelu Schudsonu naročil raziskavo o rekonstrukciji ameriškega novinarstva. Njihov članek, objavljen oktobra 2009, je spodbudil široko razpravo v javnosti o prihodnosti novinarstva.[33] Hkrati pa je demokratski senator Benjamin Cardin vložil predlog zakona, poimenovan Zakon o oživljanju časopisov (Newspaper Revitalization Act), medtem ko je John Kerry v senatu vodil zaslišanja, kako ohraniti ameriške časnike.[34] Živahna javna razprava o prihodnosti novinarstva v ZDA prinaša različne predloge, kako demokratizirati medije in jih vrniti v osrčje demokratičnega javnega prostora.

V Sloveniji bomo to leto (še enkrat) v celoti spremenili medijsko zakonodajo. Nova zakonodaja bo spremenila bore malo, če ob tem ne poteka širša razprava, kaj želimo v medijih, z mediji in mediji sami sploh doseči, in če hkrati sploh ni oblikovana medijska politika. Znova namreč nastaja medijska regulacija, ne da bi bila pred tem medijska politika jasno določena. Takšno odločanje je lahko tehnično in birokratsko ustrezno, gotovo pa ne bo rešilo težav, ki se v tem prostoru vlečejo vsaj dve desetletji, in ne bo ponudilo razmisleka o možnih rešitvah težav in poteh, po katerih se bodo mediji gibali v prihodnosti. Ta pa bo tako tehnološko kot ekonomsko, predvsem pa profesionalno in politično gledano (v najširšem smislu politično – predvsem v smislu vloge v demokratskih procesih, pluralnosti in kakovostne obveščenosti državljanov) že sama po sebi težavna in nejasna. Brez jasno opredeljene vizije in medijske politike bo podobna tavanju v temi. Če namreč ne vemo, kaj želimo s spremembo zakonodaje doseči, bomo zelo težko poiskali ustrezne rešitve – kako.

Predlog ukrepov

Sistematičen pregled ukrepov, potrebnih za prenovo medijske politike, smo v sodelovanju z Društvom novinarjev Slovenije in Sindikatom novinarjev Slovenije pripravili in predstavili še v predvolilnem času leta 2008. Tukaj pa, v zaključku članku, ki se ozira po dvajsetih letih medijske politike v Sloveniji, pa Ministrstvu za kulturo predlagamo, da kot pristojno ministrstvo za medije po opravljeni javni razpravi oblikuje dolgoročno medijsko politiko in določi ustrezne ukrepe, s katerimi bo zagotovilo razvoj medijskega sektorja v javnem interesu. Predlog ukrepov naj med drugim vključuje:

  • Pripravo vsakoletne celovite analize medijskega sektorja, s katero bo mogoče izvajati učinkovito podporo zagotavljanju javnega interesa na področju medijev in medijskega pluralizma
  • Pripravo ustreznih mehanizmov za podporo kvalitetnega novinarskega dela, predvsem za podpro projektov preiskovalnega novinarstva.
  • Pripravo ustreznih mehanizmov za podporo zaposlovanja novinarjev.
  • Pripravo ustreznih mehanizmov za učinkovit nadzor izvajanja medijske politike.
  • Usklajevanje ukrepov na ravni ministrstva za finance, ministrstva za visoko šolstvo in tehnologijo ter ministrstva za kulturo.
  • Ustanavljanje Nacionalnega sveta za medije, ki bo skrbel za sprejemanje kratkoročnih in dolgoročnih programov za medije.
  • Podporo lokalnim neprofitnim in skupnostnim medijem, ki bodo skrbeli za medijske potrebe lokalnih skupnosti.
  • Podporo izobraževanju novinarjev in vseh zaposlenih v medijskem sektorju (ustrezna štipendijska politika).
  • Podporo programom medijske pismenosti in aktivnega vključevanja državljanov v oblikovanje medijske politike.
  • Izvajanje rednih posvetov na temo medijskega razvoja, v katere bodo vključeni domači in tuji strokovnjaki s področja medijev, predstavniki medijske industrije, novinarji, medijski aktivisti in civilnodružbene organizacije.
1 Des Freedman (2008). The Politics of Media Policy. Cambridge: Polity Press, str. 1, 14.
2 Evropske direktive so smernice, ki so nastale kot rezultat usklajevanja različnih medijskih politik in jih razumemo kot obliko medijskega upravljanja.
3 Karl W. Deutsch (1978), The Analysis of International Relations. Englewood Cliffs: Prentice Hall, str. 89–90.
4 Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2004–2007, Uradni list RS 28/04, str. 3101 http://www.dz-rs.si/index.php?id=101&sm=c&q=Nacionalni+program+za+kulturo+2004-2007&mandate=-1&unid=SA|C12565E2005E8311C1256E4A002CEF4C&showdoc=1 (dostop 5. 4. 2010)
5 »Vprašanje medijskega pluralizma je v prvi vrsti vprašanje, kako navkljub nezadržnemu procesu koncentracije lastništva v medijih zagotoviti čim bolj raznoliko ponudbo medijskih vsebin in čim večjo odprtost medijev za izražanje različnih mnenj in stališč, pri čemer je še posebej pomembna vloga javne radiotelevizije. Ustrezno podporo je treba zagotoviti tudi drugim programom posebnega pomena (lokalnim, regionalnim, študentskim ter nepridobitnim radijskim in televizijskim programom). Dokončno bo potrebno vzpostaviti celovit pregled nad slovensko medijsko krajino (razvid medijev, razvid novinarjev, seznam kabelskih operaterjev) in učinkovit inšpekcijski nadzor. Posebno težavo na tem področju predstavlja prešibka usklajenost ter premajhna kadrovska in tehnična usposobljenost štirih poglavitnih dejavnikov, ki si delijo pristojnosti s tega področja: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za informacijsko družbo, Agencija za telekomunikacije, pošto in radiodifuzijo ter Svet za radiodifuzijo«. (NPK 2004–2007).
6 Resolucija o Nacionalnem programu za kulturo 2008–2011, Uradni list RS, št. 35/08, str. 3378. Glej http://www.dz-rs.si/index.php?id=101&sm=c&q=Nacionalni+program+za+kulturo+2008-2011&mandate=-1&unid=SA|C12565E2005E8311C125741F005DE3F0&showdoc=1 (dostop 5. 4. 2010).
7 Robert W. McChesney in John Nichols (2010). The Death and Life of American Journalism. The Media Revolution That Will Begin the World Again. Nation Books.
8 Sandra Bašić Hrvatin in Tanja Kerševan-Smokvina, »Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj«, Medijska preža (pomlad 1999), dostopno na: http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/05/vzhod/(dostop 5. 4. 2010).
9 Sandra Bašić Hrvatin in Lenart J. Kučić, »Monopoly – družabna igra trgovanja s mediji«, Medijska preža (zima 2002), dostopno na: http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/15/trg/ (dostop 5. 4. 2010). Seznam vseh prispevkov o medijski koncentraciji kot tudi analiz medijskih trgov objavljenih v reviji Medijska preža (1998–2010) je dostopen na http://mediawatch.mirovni-institut.si/teme/trg/ (dostop 5. 4. 2010).
10 Sandra B. Hrvatin in Marko Milosavljević (2001).Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih. Regulacija, privatizacija, koncentracija in komercializacija medijev. Ljubljana: Mirovni inštitut. Sandra Bašić Hrvatin in Brankica Petković (2007). In temu pravite medijski trg? Vloga države v medijskem sektorju v Sloveniji. Ljubljana: Mirovni inštitut (zbirka Media Watch). Vse publikacije objavljene v zbirki Media Watch so dostopne na: http://mediawatch.mirovni-institut.si/edicija/seznam/22/ (dostop 5. 4. 2010).
11 Številni članki Marka Milosavljevića v Delu, med drugim »Amerika, vendar južna: TV po slovensko«, 27. 1..1996, str. 44, »Nadzor nad »licencami za tiskanje denarja: spremembe zakona o javnih glasilih«, 28. 6. 1997, str. 32, »Kdo je prava motnja v sistemu?: slovenske televizije«, 7. 2. 1998, »Milijarda za brodolom: sklad za medije«, 15. 7. 2000.
12 Matija Grah, »Počasi proti koncentraciji lastništva«, Sobotna priloga Dela, 9. 12. 2000, str. 9–10.
13 Marko Milosavljević, »Slovenija kot most v vzhodno Evropo«, Sobotna priloga Dela, 12. 7. 1997, str. 28.
14 Marko Milosavljević, »Ali v tej državi spoštujejo zakon samo norci?«, Sobotna priloga Dela, 18. 7. 1998, str. 28.
15 Matija Grah, »Počasi proti koncentraciji lastništva«, Sobotna priloga Dela, 9. 12. 2000, str. 9–10.
16 Glej http://www.soz.si/projekti_soz/rpn_revidiranje_prodanih_naklad/ in http://www.soz.si/projekti_soz/preglednica_revidiranih_prodanih_naklad/.
17 Hiley H. Ward (1997). Mainstreams of American Media History. Boston: Allyn and Bacon, str. 336–337.
18 Marko Milosavljević, »Minister stresa sarkazme, novinarji brusijo nože«, Sobotna priloga Dela, 22. 5. 1999, str. 35–36.
19 Računsko sodišče je na Ministrstvu za kulturo revidiralo državno sofinanciranje medijev od 1. 1. 2006 do 8. 1. 2009. V obdobju, na katerega se nanaša revizija, so bili izvedeni trije javni razpisi, v okviru katerih je ministrstvo za sofinanciranje izbralo 625 projektov programskih vsebin medijev, ki jim je skupno namenilo 12,472.694 evrov. Računsko sodišče je v svojem poročilu med drugim ugotovilo, da je:
  • bilo ministrstvo neuspešno pri spremljanju, doseganju in poročanju o učinkih izvedenih aktivnosti, saj razvid medijev in izvedene raziskave, ki jih pri spremljanju uporablja ministrstvo, ne predstavljajo dobre podlage za oceno uspešnosti dela ministrstva na področju sofinanciranja medijev, ministrstvo pa se ni opredelilo do posameznih ukrepov, ki so predlagani v raziskavah, oziroma ni uporabilo ugotovitev raziskav za izboljšanje prihodnjih aktivnosti na področju sofinanciranja medijev;
  • ministrstvo tudi ni poročalo o doseganju vnaprej zastavljenih ciljev, temveč o ciljih, ki niso bili vnaprej določeni;
  • ker ni bilo merljivih ciljev, ne obstajajo ustrezni in zadostni podatki, da bi bilo mogoče oceniti uspešnost ministrstva pri doseganju ciljev in izidov, povezanih s pluralnostjo in demokratičnostjo medijev v obdobju, na katerega se nanaša revizija.
  • Poročilo o izvajanju NPK 2004–2007 (2008: 72). Glej http://www.mk.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/pageuploads/Ministrstvo/Podatki/Letna_porocila/Porocilo_NPK_za_leto_2008.pdf (dostop 5. 4. 2010).

20 Sandra B. Hrvatin in Marko Milosavljević (2001). Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih. Regulacija, privatizacija, koncentracija in komercializacija medijev. Ljubljana: Mirovni inštitut (zbirka Media Watch), str. 27–29.
21 Tiskani mediji, radijski in televizijski programi ter elektronske publikacije 1,400.000 evrov, programske vsebine radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega, študentskega oz. nepridobitnega radijskega ali televizijskega programa pa 2,000.000 evrov.
22 Društvo novinarjev Slovenije se je pri pisanju kodeksa leta 1991 menda zgledovalo oziroma je prevajalo nemškega. Toda pri tem so storili napako in »zaželeno« avtorizacijo spremenili v »zahtevano« avtorizacijo.
23 Junija 2008 je v javnosti bil predstavljen dokument Za prenovo medijske politike – Izhodišča za spremembe strukturnih, zakonodajnih in nadzornih mehanizmov na področju medijske politike, ki so ga pripravili nekateri člani uredništva Medijske preže, Sindikat novinarjev Slovenije in Društvo novinarjev Slovenije ter pobudnika novinarske peticije. Resne javne debate o predlogih iz tega dokumenta skoraj ni bilo.
24 Za enega boljših preglednih tekstov o stanju in razlogih medijske krize še pred splošno gospodarsko krizo glej Jurgen Kronig, »A crisis in the fourth estate, The Guardian, 16. 8. 2004, dostopno na http://www.guardian.co.uk/media/2004/aug/16/mondaymediasection.politicsandthemedia (dostop 12. 3. 2010).
25 Glej http://www.newspaperdeathwatch.com/.
26 Stephen Brook, »Half UK local and regional papers could shut by 2014, MPs are told, The Guardian, 16. 6. 2009, dostopno na http://www.guardian.co.uk/media/2009/jun/16/half-local-papers-could-shut-2014, (dostop 12. 3. 2010).
27 Robert McChesney in John Nichols (2009), »The Death and Life of Great American Newspaper«. V: The Nation, 18. 3., dostopno na: http://www.thenation.com/doc/20090406/nichols_mcchesney (dostop 5. 4. 2010).
28 http://graphicdesignr.net/papercuts/(dostop 5. 4. 2010).
29 Erik Sass, »AP: Newspapers Cut Young Employees«, MediaPostNews, 2. 9. 2009, dostopno na http://www.mediapost.com/publications/index.cfm?fa=Articles.showArticle&art_aid=112804(dostop 5. 4. 2010). Po podatkih Newspaper Association of America iz avgusta 2009 so prihodki časopisne industrije v drugem četrtletju 2009 padli za 29 odstotkov (v primerjavi s istim obdobjem preteklega leta) tj. od 9,6 na 6,8 milijard dolarjev.
30 McChesney in Nichols, prav tam, str. 49.
31 Glej http://www.ftc.gov/opp/workshops/news/index.shtml.
32 The Knight Commission on the Information Needs of Communities in a Democracy, Informing Communities: Sustaining Democracy in the Digital Age (Knight Foundation 2010), dostopno na http://www.knightcomm.org/wp-content/uploads/2010/02/Informing_Communities_Sustaining_Democracy_in_the_Digital_Age.pdf (dostop 5. 4. 2010).
33 Leonard Downie Jr. in Michael Schudson, »The Reconstruction of American Journalism«, Columbia Journalism Review, 19. 10. 2009, dostopno na http://www.cjr.org/reconstruction/the_reconstruction_of_american.php?page=all (dostop 5. 4. 2010). Glej tudi Serge Halimi, »Where do we go from here?«, Le Monde Diplomatique, oktober 2009, dostopno na http://mondediplo.com/2009/10/01press (dostop 5. 4. 2010).
34 Glej http://www.reuters.com/article/idUSTRE52N67F20090324 (dostop 5. 4. 2010).

izpis

Gojko Bervar

Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Mnogi s(mo) pričakovali, da bo nova oblast hitro in učinkovito zaorala na medijskem področju. Če kot opozicija ugotavljaš, da je položaj katastrofalen, potem se že med opozicijskim stažem pripravljaš, kaj boš naredil, ko boš prevzel oblast.

V prvi polovici marca letos je na tribuni, ki jo pod naslovom Divje misli redno prireja Ministrstvo za kulturo (MZK), o temi kriza javne besede razpravljala pestra skupina: odvetnica, filozof, dva nekdanja urednika, publicist in literat. Uvod je bil dramatičen: drsimo v »volčje družbeno občutje, ki se preliva tudi v javni govor. Kapital sklepa kupčije s politiko in sili svoje medije v komercializacijo. Javna scena je razdrobljena ali pa ravnodušna. Mediji v marsičem to zmedo še krepijo … Resni mediji so žrtve in sokreatorji takega stanja. Pri tem si mediji ne priznajo, da so sredi krize identitete in daleč od vloge čuvajev demokracije. Razvijajo premalo samokritičnosti in hkrati premalo solidarnosti, ki bi jih okrepila v razmerju do lastnikov in do politike. Čas je za alarm in ustrezno akcijo … Odgovornosti za obstoj resnih medijev se ta vlada ne more otresti. Marsikaj lahko naredi.«[1]

Grozljiva podoba stanja javne besede in medijev v Sloveniji, ki jo je na tribuni Kriza javne besede naslikal Janko Lorenci, kolumnist Mladine in nekdanji urednik Sobotne priloge Dela, je sicer precej točna, a vsaj analitično pomanjkljiva. Slovenski mediji se namreč prebijajo skozi precej podobno situacijo kot v razvitih državah. Komunikacijska tehnologija jih je dohitela in prehitela, preden so našli odgovore. Kako ohraniti tiskano izdajo, radijski ali televizijski program, če te po desni prehiteva spletna(i), in kako preživeti na prehodu, ko je polovica občinstva in bralstva še vedno navezana na tradicionalne oblike. Pa seveda, kako tržiti spletno izdajo. Problem, ki ga je slovenskim medijem zakuhala Janševa vlada, ni samo v tem, da je poskušala prek ovinka dobiti prevladujoč vpliv na medije, ampak tudi ta, da so v tem času nehali misliti na strateške usmeritve, ker so se morali ubadati s politikantskimi zadevami. Če je, na primer, Janez Janša bitko za vpliv nad Delom sčasoma izgubil, pa je zgladil pot podjetnikom, ki sicer o medijih nimajo veliko pojma, znajo pa oceniti, ali bo njihov nakup v prihodnosti s prodajo medijskih delnic prinesel dobiček. Jasno je, da taki lastniki ne dajo preveč na strategijo. Narobe – med tem začasnim lastništvom hočejo samo izpuliti kar največ denarja. To realno pomanjkanje zanimanja lastnikov za razvoj medija je eden od temeljnih razlogov za poglabljanje slovenske medijske krize in prek nje tudi krize javne besede. Vlada? Vlada ne more rešiti resnih medijev. Lahko pa ponudi okvir, ki jim ob ustreznem lastnem angažmaju odpira možnosti za razvoj. Pa ne s posebnimi skladi za »uravnoteženje medijev«, ampak z ustvarjanjem ustreznega pravnega okolja. Tega pa je Janševa oblast zares devastirala.

Današnja oblast je imela na čem graditi

Ko je položaj medijev v času prejšnje koalicije postal že farsičen, je nevladna skupina iz vrst raziskovalcev, pobudnikov novinarske peticije iz leta 2007, društva in sindikata novinarjev, urada varuha človekovih pravic in Mirovnega inštituta pripravila pregledno analizo položaja in spisek predlogov, kaj je treba narediti.[2]

Med ključnimi problemi, ki jih je na zakonodajnem področju povzročila zakonodajna oblast ali pa so ostali nerešeni že od prej, so: poskusi vplivanja politične oblasti na medije skozi uredniške zamenjave in lastniške manipulacije, okrepljena moč uprav v razmerju do uredništev, nedelujoča zaščita novinarjev zaradi sprememb uredniške politike, politično motivirano podeljevanje subvencij pod nadzorom vlade, manipulacija s pravico do popravka in odgovora, neučinkovit nadzor inšpekcij, pravno-socialno neurejen položaj samostojnih novinarjev, kršitev osnovnih pravil novinarskega dela na nacionalki. Ob tem so avtorji opozorili, da s spremembo statusa gospodarske zbornice pravzaprav ni več relevantnega sogovornika novinarjev na strani delodajalcev. Pa tudi na to, da je slovenska zakonodaja – kar zadeva nove tehnologije in s tem nove (spletne) medije – povsem bosa. V delu gradiva, ki navaja predloge za prenovo medijske politike so bili avtorji dovolj oprijemljivi, da (katerikoli) oblasti, seveda če bi bila dobronamerna, ob spremembah medijske zakonodaje ne bi bilo treba veliko premišljevati, kaj je treba narediti. Avtorji besedila so opozorili tudi na zaporedje korakov: najprej strategija razvoja medijskega sektorja, ocena stanja, javna razprava, okrepitev socialnega dialoga med novinarji in delodajalci (pri tem pa je treba vzpostaviti reprezentativno skupino izdajateljev medijev) in zagotovitev pravnega okvira za pogajanja med obema stranema. Najprej pa je treba sestaviti krovni zakon o medijih (oziroma, ker se je definicija medija spremenila, bi ta vključeval tudi avduvizualne medijske storitve), za njim pa naj pride na vrsto zakon o RTV Slovenija. Zakon o medijih naj uredi tudi vprašanja reševanja konfliktov med uredništvom in izdajateljem, predpiše pa naj tudi sporazum med njima, ki bo vseboval tudi minimalne profesionalne in etične standarde. Poleg tega je treba oceniti sedanji sistem subvencioniranja in pripraviti drugačni seznam prioritet. Zakon o RTV Slovenija pa naj tej zagotovi od politike neodvisni način subvencioniranja, drugačne – od dnevne politike neodvisne – postopke kandidiranja članov programskega sveta, pristojnosti ombudsmana na RTV pa naj bi določil zakon in zgolj statut RTV Slovenija.

Apel podobo na ogled postavi

Mnogi s(mo) pričakovali, da bo nova oblast hitro in učinkovito zaorala na medijskem področju. Če kot opozicija ugotavljaš, da je položaj katastrofalen, potem se že med opozicijskim stažem pripravljaš, kaj boš naredil, ko boš prevzel oblast. To, kar je sledilo prevzemu oblasti, je bolj dišalo po tem, da nekdanja opozicija niti ni povsem verjela, da bo na volitvah zmagala. Če k temu prištejemo še nekaj puhlic sedanjega predsednika vlade, da se v medije ne bodo vmešavali in jih ne bodo preganjali in vplivali nanje, je položaj deloval vse prej kot rožnat. Predsednik koalicije, ki je zatrjevala, da je treba priti na oblast tudi zato, da bodo ljudje v medijih dobili pošteno in profesionalno informacijo, zatrjuje, da bo vlada, z nekakšno politiko konsenza, vzdrževala katastrofalno stanje, kakršnega je deloma omogočila tudi prejšnja koalicija. Kot že rečeno, pa je to stanje medije pahnilo v naročje lastnikom, ki jih razvojna vprašanja niso preveč zanimala in so zato zaostajali za rešitvami, ki bi jih morali nujno sprejeti.

A nekaj je treba novi (Pahorjevi) oblasti priznati: zakonske rešitve, ki prihajajo, niso skrpucalo ene noči, ampak plod dolge strokovne razprave, ki ji je, vsaj do nastanka tega članka, sledila tudi javna razprava o zakonu o RTV Slovenija. Ne glede na nizko kakovost razprave je izpolnjena obljuba pripravljavca zakona. Do njegovih rešitev in rešitev še do nastanka tega članka neznanih končnih predlogov zakona o medijih se bom poskušal v okviru zdaj znanega tudi opredeliti. V zakonu o RTV Slovenija je kar nekaj rešitev, ki jih je ponudila širša strokovna skupina, te pa odgovarjajo tudi na mnoga vprašanja, ki so jih že pred tem zastavili v že omenjeni nevladni skupini. Ali kot je v predstavitvi zakona o RTV Slovenija dejala kulturna ministrica Majda Širca Ravnikar: »Zakon smo pisali in medili prav zaradi programov, ki naj obveljajo.«[3]

Zakon o RTV Slovenija

RTV Slovenija je v zadnjih letih živela v posebnem transu. Zamrznjeni prispevek RTV je reševala nekdanja odločitev o nakupu delnic EUTELSAT; s tem denarjem je hiša reševala politične obljube svojih političnih sponzorjev – kakor je naneslo. Z denarjem, ki je bil sicer namenjen razvoju (torej tudi razvoju digitalne tehnologije, s katerim RTV krepko zamuja), so, na primer, financirali sporno nadaljevanko Strasti, ki naj bi z uvrstitvijo pred televizijski dnevnik pred ekrane vrnila nekdanje gledalce te pešajoče nacionalkine informativne oddaje. Projekt, ki je ob tem iz tradicionalnega termina izrinil celo risanko za otroke, je kmalu propadel, zanj pa, kolikor vem, nihče ni odgovarjal. Iz hiše je v zadnjih letih odšla vrsta prvovrstnih novinarjev, ki so jih zamenjali ubogljivi, »razumni« in za to razumnost dobro plačani novinci. »Na RTV je bilo po uveljavitvi zakona o RTV iz leta 2005 zagotovo veliko turbulenc, in ne brez ran … Marsikdo misli, da bi z obstoječim zakonom in novimi imenovanji mirno lahko preživeli.«[4]

Skupina, ki jo je okoli sebe za posvet zbrala ministrica, je bila naklonjena spremembam – še posebej, ker so te nujne – in ne ohranitvi statusa quo, ki bi obstoječi garnituri omogočil imenovanja sebi prikladnih direktorjev in urednikov. Tako je nastala verjetno najbolj radikalna statusna sprememba RTV – ki naj bi se iz položaja javnega zavoda prelevila v družbo, ki bi se, ob posebni zaščiti, zgledovala pri gospodarskih družbah, kar je bil tudi predlog strokovne skupine. Po tem predlogu naj bi RTV postala samostojna oseba javnega prava posebnega pomena, kar je po mojem sicer povsem nepravniškem mnenju precejšnja inovacija, ki utegne povzročiti težave že pri registraciji RTV Slovenija v sodnem registru. A ta rešitev precej natančno razmeji dejavnost nacionalke na javni del in tistega, kjer z drugimi ponudniki konkurira na trgu. Taki rešitvi so se v javni razpravi o zakonu najodločneje uprli sindikati RTVS, ki, če izvzamemo njihovo željo po čim manj spremembah, ki bi posegle v obstoječe pravice, v drugačnem pravnem statusu nacionalke vidijo možnost za lažje odpuščanje delavcev. Hkrati so se kruhoborsko uprli ukinitvi obstoječega položaja javnih uslužbencev; to pomeni, da so za nekaj evrov pripravljeni prodati svoj neodvisni status. Novi predlog je zanesljivo inovacija, za katero je še zelo težko oceniti, kako bo delovala, ponuja pa nekaj priložnosti za drugačno, predvsem pa transparentno delovanje nacionalne RTV.

Inovacija je tudi novi predlog za vodenje nacionalke: namesto dosedanjih direktorjev zakon predlaga petčlansko upravo, kar je zanimiva, predvsem pa integrativna rešitev. Generalni direktor po novem ne bo imel neomejene oblasti, o vseh odločitvah bo moral dobiti soglasje uprave. Čeprav je zelo verjetno, da bo nova uprava razdelila pristojnosti med radio in televizijo – torej da bosta dva člana uprave tako ali drugače povezana z enim od obeh medijev –, tako sestavljeno upravno telo ne spodbuja parcialnih interesov. Upravniki bodo morali iskati optimalne rešitve pri obeh medijih in rezultat ne bo odvisen od spopada med direktorjem radia in direktorjem televizije.

Predlagatelji zakona so tudi poskrbeli za kar nekaj varovalk neodvisnosti. Prvič v zgodovini neodvisne Slovenije oblast nima vpliva na rast višine prispevka RTV; poviševal se bo samodejno z rastjo življenjskih stroškov. S tem je ukinjena ena od možnosti političnega izsiljevanja. Novi Svet RTV bo članstvo dobil prek – meni ne povsem doumljivega – sistema, po katerem bodo 11- ali 15-člansko zastopstvo imenovali predsednik republike, državni zbor, SAZU, Nacionalni svet za kulturo, Zavod Center za informiranje in razvoj nevladnih informacij, Zveza Družbenih organizacij Slovenije, Rektorska konferenca (torej Univerze) in zaposleni na RTV Slovenija. Vedno sem se zavzemal, da je treba obnoviti stari sistem imenovanja članov sveta, da pa je treba spremeniti sistem, po katerem so nekdanje pooblaščene organizacije imenovale svoje predstavnike v svetu. Prav tega dela – načina imenovanja, ko so o svetnikih odločali kar upravni organi teh organizacij – novi zakon ne odpravlja, čeprav zahteva, naj se pooblaščenci med sabo uskladijo. To pa bo po moje povzročilo veliko težav.

Novi zakon o medijih

Ali je zaporedje sprejemanja zakonov usodno? Logika bi kajpak bila, da bi oblast najprej sestavila medijsko strategijo, nato sprejela zakon o medijih in na koncu zakon o RTV. Vojko Stopar, direktor direktorata za medije pri MZK pravi, da je za pripravo strategije po zakonu o medijih zadolžen APEK (Agencija za pošto in elektronske komunikacije), soglasje pa mora dati Svet za radiodifuzijo[5] . »V vseh teh letih Svet za radiodifuzijo ni dal soglasja k nobeni strategiji, zato je pač ni … Priporočilo parlamenta, naj se v to vključi tudi MZK, smo spoštovali tako, da pač upoštevamo predlog strategije, ki jo je pripravil APEK spomladi 2009.«[6]

Dela z zakonom o medijih se je lotila strokovna skupina približno 20 ljudi, ki je stvari razvijala ob predlogu dr. Jurija Žureja. Očitek, da je ministrstvo pozabilo na vrstni red razprave – najprej torej krovni zakon, potem šele zakon o RTV, uporabljen predvsem zato, da bi lahko proces zavlačevali, ni preveč produktiven. Dejstvo je, da bosta oba zakona v parlament prišla skoraj istočasno, čeprav – to je še vedno res – medijski, za katerega bi bilo dobro, da je prvi, kak mesec za RTV-jevskim. Vojko Stopar meni, da se, razen v zelo specifičnih primerih, osnutek novega zakona o medijih zelo malo dotika zakona o RTV Slovenija in da torej kakšne velike škode pri zamenjavi vrstnega reda ni.[7]

V zadnjih letih se je namreč v medijskem prostoru, zlasti ko gre za produkcijo in distribucijo avdiovizualnih medijskih vsebin, marsikaj močno spremenilo, kar je EU zaznala z novo Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki jo je treba vnesti v zakon.

Ker ob nastajanju tega besedila, osnutka zakona še ni bilo v javnosti, se je mogoče nasloniti zgolj na pripovedi in pripombe ljudi, ki so videli zadnje besedilo.

Novi medijski zakon se spopada s precejšnjo zmedo, še posebej pri medijski koncentraciji. Z raznimi »povezavami« se rojevajo novi medijski gospodarji, ovinki mimo sedanje zakonodaje dopuščajo koncentracijo mimo pravil. Novi zakon naj bi se – ko gre za avdiovizualne medije – odpovedal merilu pokritosti Slovenije in ga zamenjal z oglaševalskim deležem; nadzor nad tem naj bi po spremembi postalo delo Urada za varstvo konkurence.

Enega o resnih problemov, s katerim se je ukvarjala medijska politika v Sloveniji, je bila zanesljivo razdrobljenost nadzornih organov: APEK, Svet za radiodifuziji, Urad za varstvo konkurence, Inšpektorat za medije. Novi zakon bo menda razrešil kolizijo med njimi: vsaka od teh institucij bo namreč po novih zakonskih predlogih opravila svoj del dela, ob tem, ko naj bi se Svet za radiodifuzijo spremenil v Nacionalni svet za medije, ki se bo ukvarjal z vprašanji avtonomije, s kodeksi, s profesionalnimi in etičnimi vprašanji.

Po novem zakon znova natančneje opredeljuje pravico do popravka in pravico do odgovora, kot dve vsebinsko različni pravici.

Dosedanjo sporno urejeno pravico do popravka naj bi osnutek novega medijskega zakona rešil precej bolj pregledno. Pravico do popravka povezuje izključno s prizadetim posameznikom; političnim strankam torej ne dovoljuje zlorabljanja pravice do popravka pritožbe. Pravica do odgovora ki ni omejena zgolj na prizadetega, ampak jo je mogoče uveljaviti, ko je odgovor v interesu javnosti in v katerem pisec zaradi posebnih znanj ali izkušenj bistveno popravlja ali zanika zapisano, je že s s tako defincijo odgovora vsebinsko omejena.

Nakazuje se ureditev, po kateri naj bi RTV Slovenija v osrednjem programskem časovnem pasu (prime time) odpravila oglaševanje. Zahteva močno diši po lobiranju iz komercialnih medijev in nikakor ni nova, saj se je v različnih oblikah (popolno oziroma selektivno odpravljanje oglaševanja na RTV Slovenija) pojavljala že ob prejšnjih spremembah zakona – pobudniki so imeli vselej prepoznavne povezave v komercialnih medijih. Res pa je, da je za novo ofenzivo, ki je uspešno spravila določilo v osnutek zakona, krivo tudi vodstvo nacionalke, saj ta v zadnjem času prebija vse zakonsko določene omejitve v dolžini oglaševalskih blokov in seveda s tem tudi zbija ceno na oglaševalskem trgu.

Spremembe zakona o medijih se spoprijemajo tudi s kvotami slovenske glasbe v medijih. Če se bo uveljavilo določilo, ki RTV Slovenija odreja, da mora biti 40 odstotkov predvajane glasbe v osrednjem programskem času slovenskega izvora oziroma plod poustvarjanja slovenskih izvajalcev, bo to pomenilo, da predlagatelji poznajo dosedanjo prakso. V praksi se je namreč nacionalka temu izogibala – slovensko glasbo je predvajala v nočnih urah, ko je poslušanost že sicer nižja in tako za silo lovila predpisano statistično povprečje (kvoto). To česar pripravljalci novega medijskega zakona verjetno ne vedo, pa je, da celotna doslej posneta slovenska glasbena produkcija zadostuje za predvajanje pod takimi pogoji za dobre tri tedne, potem pa se lahko vse skupaj obrne še enkrat. S takšno ureditvijo bi prisilili nacionalko k zniževanju kriterijev kakovosti, ti pa so, vsaj kar zadeva zabavno glasbo, že zdaj zelo nizki in usmerjeni predvsem v množično produkcijo.

Zgodbe o novinarski avtonomiji po vsem sodeč novi zakon o medijih ne bo razrešil; naj bi, tako kot v starem, vseboval le nekaj deklarativnih določil. Tu pač veljajo načela svobodne konkurence. A stvar ni tako preprosta – zakon bi seveda lahko tudi omejil samopašnost lastnikov. Ne na delovno-socialnem področju, kjer vlada zlasti v majhnih medijih zakon džungle, ampak v profesionalnem, kjer so stvari zlasti v majhnih elektronskih medijih pogosto pod ravnijo dopustnega.

Novi zakon naj bi ukinil oziroma spremenil tudi dve samopostrežnici – model financiranja tako imenovanih radijskih in televizijskih programov posebnega družbenega pomena, na katerega so se v preteklosti »nalepili« mnogi lokalni programi. Po novem naj bi bila pravica do podpore definirana bitveno manj ohlapno. Nakazuje se tudi sprememba oziroma ukinitev tako imenovanega sklada za medije v dosedanji obliki, ki je do zdaj rabil predvsem za nagrajevanje poslušnih, čeprav morda tudi bogatih medijev.

Pa še enkrat na začetek

Ko so na marčevski tribuni Kriza javne besede končevali razpravo, ki je sicer poudarjala, da nobena zakonodaja ne more popraviti nezavidljivega stanja na medijskem trgu, so na koncu našli krivca za vsesplošni polom slovenskih medijev. V Sloveniji, so ugotovili, manjka zavedanje o profesionalnih in etičnih standardih. Zato, tako so ugotavljali, bi kazalo ustanoviti vseslovenski medijski svet, ki bi z vso avtoriteto delil pravico.[8] Tudi kazni. A tribuna je pri tem ostala zunaj realnega sveta, v katerem že obstajajo take institucije (v obliki tiskovnih svetov). V slovenskem primeru bi velik korak naprej pomenilo tudi zakonsko določilo, da je del pogodbe novinarja z delodajalcem tudi kodeks profesionalnih standardov. Če naj samoregulacija ostane samoregulacija, oblast ne sme določati vsebine teh standardov, lahko pa določi, da jih mora oblikovati medijska hiša sama, še bolje pa bi bilo, ko bi kodeks nastal v povezavi vseh izdajateljev, urednikov in novinarjev in v njihovem skupnem sporazumu o njegovi splošni veljavi. Potem se bomo sploh šele začeli prav pogovarjati o prihodnosti slovenske medijske krajine.

1 Janko Lorenci na omizju o krizi javne besede 11. marca 2010.
2 Dr. Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Iztok Jurančič, Jernej Rovšek in Brankica Petković.
3 109. člen Zakona o medijih po spremembah zakona leta 2006 določa, da APEK predlaga pristojnem ministrstvu strategijo razvoja radijskih in televizijskih programov v Republiki Sloveniji, 100. člen pa določa, da mora Svet za radiodifuzijo dati agenciji soglasje na predlagano strategijo. Vendar je pomembno omeniti, da pri tem ne gre za strategijo razvoja celotnega medijskega sektorja, da bi opravičevalo ministrstvo za odsotnost celotne strategije.
4 Vojko Stopar v pogovoru za avtorjem 25. 3. 2010.
5 Vojko Stopar, prav tam.
6 To je na tribuni Kriza javne besede predlagal filozof in medijski analitik Boris Vezjak.
7 Vojko Stopar, prav tam.
8 To je na tribuni Kriza javne besede predlagal filozof in medijski analitik Boris Vezjak.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
zakon o medijih
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mediji za državljane – Priporočila
Brankica Petković, Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin
Sporna določila o financiranju programskih vsebin
Predlog amandmajev Mirovnega inštituta na člene o proračunskih sredstvih za medije
Predlog Mirovnega inštituta za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Renata Šribar
Predlog Renate Šribar in koordinacije nevladnih organizacij za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Jurij Žurej
Reguliranje medijskih vsebin za odrasle
Jernej Rovšek
Kaj je na medijskem področju mogoče urejati z zakonom?
Marta Gregorčič
Novi zakon o medijih: žrtve o žrtvah
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Aleš Gaube
Umakniti slab predlog zakona o medijih
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
socialni položaj novinarjev
Medijska preža
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Sonja Merljak Zdovc
O prihodnosti novinarstva, če ta sploh obstaja
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Martin Tomažin
Čedalje manj redno zaposlenih v medijih
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Neva Nahtigal
Kolektivna pogodba za vse novinarje
Igor Drakulič
Svobodni novinarji: kako urediti svoj status?
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
Iztok Jurančič
Pogajanja o novinarski kolektivni pogodbi
Igor Drakulič
Svobodni novinarji podpisali škodljive pogodbe
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Brankica Petković
Novinarska stavka – znanilka novega vala medijske tranzicije?
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Neva Nahtigal
Prenova kolektivne pogodbe za novinarje
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gašper Lubej
Ustanovljena sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Iztok Jurančič
Novinarski sindikat pred izzivi priprave nove kolektivne pogodbe
Grega Repovž
Leto 2003 – leto medijskega preloma
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Matjaž Pikalo
Kdo bo še pisal?
Gašper Lubej
Ko novinarji delajo brez pogodb in zavarovanja
Neva Nahtigal
Samostojni novinarji so ranljiva skupina delavcev v Evropi
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Ljuba Babič Košir
Vsi na isti veji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Barbara Bizjak
Stavka na Delu
Mateja Hrastar
Kratek premislek o statusu svobodnjaka
Dejan Pušenjak
Izgubljene novinarjeve utopije
Marinka Boljkovac-Borković
Profesionalna solidarnost je temelj zaščite novinarjev
Brankica Petković
Ko pridejo hudi časi
Novinarski večeri
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
03.10.2002
Arne König, Alenka Burja
Samostojno novinarstvo – stvar izbire ali nuje?
17.03.1998
Aidan White, Marjan Sedmak
Novinarji vseh dežel, združite se!
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo