»Če zaposleni ustvari avtorsko delo v delovnem razmerju in sicer v okviru dela, ki ga opravlja na osnovi opisa del in nalog, je za svoje delo, ki je lahko tudi avtorsko delo, vedno priznan kot avtor (moralna pravica), nikakor pa za ustvaritev ne prejema avtorskega honorarja, tudi če ga pripravi pri pravni osebi za drugo uredništvo oz. sektor ali izven delovnega časa, pač pa za opravljanje takega dela prejme le osnovno plačo, povečano za delovno uspešnost.«

Tako se dobesedno glasi del obrazložitve Davčne uprave republike Slovenije oz. njenega davčnega urada v Mariboru, ki je ČZP Večer d.d. iz Maribora izdala odločbo, da mora naknadno plačati vse prispevke iz izplačanih tako imenovanih »internih avtorskih honorarjev« v letu 1997. Teh je bilo za 34, 5 milijona tolarjev (vseh avtorskih honorarjev, tudi zunanjim sodelavcem, je bilo v tem letu 168,7 milijona SIT), in mariborska časopisna hiša je morala skupaj z zamudnimi obrestmi letos spomladi odvesti davkariji še 36,9 milijona. Na odločbo se je sicer pritožila, a to ni zadržalo plačila. Odtlej že šest mesecev ni odgovora, do takrat pa tudi ni mogoč preskus te odločitve na sodišču, kar bo Večer zagotovo storil.

Najprej moramo povedati, da ima Večer izredno restriktiven pravilnik o internem honoriranju, saj so honorarji mogoči le za delo v drugi ediciji - za časnikarje Večera v 7D ali Našem domu in pri specifičnih zvrsti humorja, ki ga Večer neguje v Totem listu, in ni ga birokrata, ki bi lahko to kot delovno obveznost z opisom del in nalog naložil novinarjem tako, da bi se to potem dalo tudi prodajati. Nikakršnih drugih »medrubričnih« honorarjev ali posebnih plačil za delo v prilogah, ki izhajajo dnevno, pri Večeru ne poznamo. To dokazuje tudi podatek, da je znesek internih honorarjev v primerjavi z izplačanimi rednimi plačami v letu 1997 le 5 odstotkov, kar je bistveno manj kot pri treh sorodnih dnevnikih ali elektronskih medijih. Redni osebni dohodki pa so tudi bistveno višji, kot jih določa kolektivna pogodba, zato seveda ne gre za znano prakso, ko je delodajalec določal časnikarjem najmanjše možne plače, normalen zaslužek pa so si lahko pridobili z avtorskimi honorarji, ki so bili za hišo bistveno »cenejši« kot redna plača, obremenjena z vsemi prispevki, časnikarji pa so ostali brez socialne varnosti v bolezni ali po upokojitvi.

Pravna služba Večera in njeni pravni svetovalci v pritožbi menijo, da se davkarji pri svoji odločitvi ne morejo naslanjati le na nekatere člene zakona o dohodnini, povsem pa prezreti zakona o avtorskih pravicah. Če jim ne bo uspelo, se časopisni hiši Večer finančno zelo slabo piše, saj ima po davčni zakonodaji davkarija možnost, da te prispevke izterja za pet let nazaj.

Če se bo to zgodilo, lahko na podlagi administrativnega ukrepa države, ki retrogradno na novo tolmači zakone, pride do finančnega zloma vse slovenske časopisne dejavnosti. Toda to, kar nas pri Večeru najbolj moti, je predvsem povsem nelogična selektivnost davkarjev. Doslej sta morali prispevke poravnati le dve časopisni hiši - Ptujski tednik in Večer, drugih, kjer gre za bistveno večje zneske, se davkarija še sploh ni lotila. Da ne govorimo o drugih področjih, kot je visoko šolstvo, kjer bi pravilo, da lahko delavec pri svojem delodajalcu lahko dobiva le redno plačo in nobenega drugega prihodka, ukinilo celo vrsto študijskih usmeritev, raziskovalno delo in celoten izredni študij.

Zato se ne moremo znebiti občutka, da gre za povsem ciljano akcijo, ki nima zveze s polnjenjem proračuna, ampak je njen namen predvsem pritisk na redakcijo in časnikarje. Na žalost imamo z načini, kako poskuša pri nas država ohraniti »cesarjeva nova oblačila«, dovolj grenkih izkušenj. Od znanega lažnega in izmišljenega pisma bralcev, ki je oblatil celotno redakcijo in ga je objavilo uradno glasilo Slovenske vojske v času, ko je MORS vodil še sedanji vodja opozicije, do hišnih preiskav pri članih redakcije in vse pogostejših vabil časnikarjev na policijska zaslišanja zaradi tekstov, ki so bili objavljeni in niso doživeli nobenega demantija ali popravka.

Sedanji položaj, ko v izredno ostrem konkurenčnem boju slovenskih dnevnikov država s svojimi ukrepi finančno občutno prizadene le tistega, ki ima po splošni oceni nekoliko bolj kritičen odnos in neodvisen položaj od oblasti kakor druga dva, zato po naših izkušnjah ni slučajen in je povsem v skladu s stopnjo demokratizacije in pravne varnosti, ki smo ji priča v naši državi.

Le drobna primerjava - čeprav dobršnji del prispevkov, ki jih je moral Večer plačati pripada SPIZ, temu na pamet ne pade, da bi za dve leti nazaj korigiral pokojninske osnove prizadetih časnikarjev. Tudi DURS, ki bi za nazaj moral revidirati dohodninske odločbe (pri avtorskih honorarjih so prejemniki praviloma krepko doplačevali dohodnino), tega ne stori, saj je dodatne prispevke zaračunal v pavšalu - na celotno vsoto in ne na posamezne delavce. Seveda pa v listi prispevkov, ki jih je treba naknadno plačati, ne pozabi niti na - zaradi tega - višji davek na plačilno listo. Kako tipično za dtžavo, ki se hvali z evropsko stopnjo demokracije, določila, da se vsi prejemki delavca od enega delodajalca lahko izplačujejo le kot redna plača, pa ne postavi v zakonu, ampak v interni okrožnici davčnim inšpektorjem.

Marca leta 1997 sem skupaj s Sindikatom novinarjev Slovenije in z izdatno strokovno pomočjo odvetnika Dragana Dmitroviča dala pobudo za presojo ustavnosti določb prvega, drugega in tretjega odstavka 7. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list št. 14/ 90). Ta govori o dolžnostih delavca do delodajalca v času trajanja delovnega razmerja in v celoti prepoveduje vsakršno delavčevo aktivnost, ki je kakorkoli povezana z dejavnostjo podjetja, v katerem je zaposlen, četudi gre za delo zunaj delovnega časa. Gre za tako imenovano konkurenčno prepoved, ki jo marsikdo še vedno ne ločuje od konkurenčne klavzule iz istega člena tega zakona, ki pa opredeljuje dolžnosti delavca do delodajalca po prenehanju delovnega razmerja in jo je Ustavno sodišče (us) tri leta po sprejetju zakona že razveljavilo. Ustavno sodišče je januarja letos sprejelo tudi našo pobudo za oceno ustavnosti in tako razveljavilo še prve tri odstavke tega člena ZDR. Ker gre za vprašanje temeljnih pravic in svoboščin vseh zaposlenih v razmerju do delodajalcev, je prav, da se z omenjeno odločbo us seznanijo tudi poklicni novinarji, saj je do nje prišlo prav na podlagi izkušenj pri kršenju pravic novinarja.

Ko smo se s takratnim predsednikom Sindikata novinarjev Slovenije Venčeslavom Japljem, Natašo Pirc, Matjažem Albrehtom, Igorjem Juričem in številnimi drugimi novinarji sindikalisti odločali za pobudo us, smo namreč izhajali iz ustavne določbe, da je (v skladu z 39. členom ustave Republike Slovenije) vsakomur zagotovljena pravica do svobodnega pisnega izražanja misli, do govora, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja in da novinarji pri tem ne moremo (in ne smemo) biti nikakršna izjema. Poleg tega tudi iz določb Münchenske deklaracije, ki so jo sprejeli predstavniki združenj novinarjev držav Evropske skupnosti, izhaja, da je pravica do svobode izražanja, kritike in informacije ena temeljnih človekovih pravic. Pri tem je odgovornost novinarja do javnosti nad katerokoli drugo odgovornostjo, zlasti nad odgovornostjo do delodajalca ali oblasti. Dolžnost novinarja je braniti svobodo informiranja, komentiranja in kritike.

Določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 7. člena ZDR novinarju po našem prepričanju niso omogočale vsega navedenega, zato smo smatrali, da so kršene tudi temeljne človekove (novinarjeve) pravice in svoboščine. Glede na prakso v nekaterih medijih, da novinarji zunaj delovnega časa ne smejo sodelovati z drugimi mediji, in glede na določila tega člena, je bilo mogoče sklepati, da novinarjem torej ni zagotovljena ustavna pravica do svobodnega izražanja. Enako pomembna je bila za nas tudi ugotovitev, da v zakonu poleg omenjenih spornih obveznosti, ki bremenijo le delavca, niso bile hkrati določene tudi obveznosti delodajalca oziroma delovne organizacije. Ta bi po našem mnenju v času opravljanja poklica in spoštovanja konkurenčne prepovedi delavcu (novinarju) morala zagotavljati ustrezno materialno nadomestilo, bodisi kot dodatek k plači bodisi kot odškodnino.

Menili smo namreč, da je povsem nesprejemljivo, da zakon varuje zgolj pravice gospodarskega subjekta in hkrati omejuje ustavne pravice delavca, ne da bi mu bilo za to zagotovljeno ustrezno denarno nadomestilo. Brez dvoma je bila pri tem kršena tudi temeljna pravica do enakopravnosti, saj so bili v primerjavi z delodajalci novinarji v znatno podrejenem položaju. Povedano drugače, zakon, ki ureja delovna razmerja, v katera sta vselej vpleteni dve strani, bi moral v skladu z načelom pravičnosti določiti medsebojne pravice in obveznosti obeh partnerjev, ne pa da je obremenil le delavca novinarja. Takšna pravna ureditev je bila po našem mnenju v neskladju z načeli pravne in socialne države, ki izhajajo iz (2. člena) naše ustave. V skladu s temi načeli namreč zakonodaja tudi ob varstvu določenih interesov delodajalcev ne bi smela zanemariti legitimnih interesov delavca, še posebno kot ekonomsko in socialno šibkejšega partnerja v delovnem razmerju.

Kot rečeno, je Ustavno sodišče vse tri odstavke omenjenega člena ZDR razveljavilo; z omejitvijo, da razveljavitev začne veljati leto dni po objavi odločbe v Uradnem listu. Ustavno sodišče, ki je odločitev sprejelo soglasno, pri tem meni, da so določbe 7. člena ZDR dejansko posegale v eno temeljnih svoboščin delavcev v delovnem razmerju, namreč v svobodo dela, ki jo zagotavlja 49. člen ustave. Ta, ustavno zagotovljena svoboda pa ne more biti izčrpana že s tem, ko se je delavec sam odločil za sklenitev delovnega razmerja. Delavcu, torej tudi novinarju, mora biti prepuščeno in zagotovljeno, »da se lahko sam in svobodno odloča o tem, kako bo porabil svoj preostanek časa in energije«.

Druga plat te zgodbe pa je delavčeva lojalnost do delodajalca. Ta je po mnenju us kršena, če delavec v nasprotju s poslovnimi interesi podjetja, v katerem je zaposlen, in brez soglasja pri svoji dejavnosti zunaj delovnega razmerja uporablja znanja, izkušnje in zveze, ki jih je pridobil v delovnem razmerju. V tem primeru gre za »neposreden napad na notranje kvalitete podjetja kot živega organizma in hkrati dela delodajalčeve lastnine«. Zanimivo je, da so po mnenju ustavnih sodnikov takšnega ogrožanja zmožni predvsem delavci z višjo stopnjo izobraženosti in usposobljenosti, zato konkurenčna prepoved ni že v načelu v neskladju z ustavo.

Ker pa gre hkrati za najbolj neposredno in enostransko omejevanje pravic in svoboščin delavca, ki je v delovnem razmerju praviloma šibkejša stranka, je zakonodajalec v skladu z načeli pravne in socialne države »dolžan skrbno pretehtati vsebino in obseg ter pravne posledice take prepovedne oziroma omejitvene norme. Pri tem je njegova prvenstvena naloga, da zavaruje delavca pred nesorazmernim omejevanjem njegove svobode dela s konkurenčnimi prepovedmi.« Takšnega tehtanja pa v postopku sprejemanja izpodbijanih zakonskih določb po mnenju us ni bilo.

Ustavni sodniki tudi menijo, da je 7. člen ZDR formuliran zelo široko, saj so »interesi organizacije oziroma delodajalca« ohlapen in raztegljiv pojem, ki prinaša »predvsem visoko mero pravne negotovosti in hkrati možnost zelo široke uporabe prepovedne norme«. Zato je nevzdržno, da se prepoved nanaša na sleherno delo, ne glede na njegovo naravo, pomembnost in kakovost. Razveljavljena zakonska norma je torej ne oziraje se na obseg in težo poslov in ne oziraje se na negativni vpliv na interese delodajalca že vnaprej okvalificirala tako delo ali sklenitev posla kot hujšo kršitev delovne discipline, za katero se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja«. Vse to pa je po presoji ustavnih sodnikov nesorazmeren in zato neutemeljen poseg v delavčevo svobodo dela in podjetniške pobude, kar povzroča delavcu visoko stopnjo pravne negotovosti. Prav načelo pravne varnosti pa je eno temeljnih načel pravne države. Ustavno sodišče se je v skladu z našo pobudo posebej opredelilo tudi do konkurenčne prepovedi, ki velja za poklic novinarja, in pri tem ugotavlja, da je »svoboda izražanja pravica slehernika in ne le novinarja. Hkrati pa meni, da novinar, ki ne želi biti vezan z dolžnostjo lojalnosti do kateregakoli delodajalca, lahko opravlja svoj poklic tudi samostojno.« Ugotavlja pa tudi, da je, na primer, zaradi narave časopisne dejavnosti lahko delodajalec poudarjeno zainteresiran za lojalnost zaposlenih novinarjev. Zato »bi pretirano stroga in široka konkurenčna prepoved lahko bila v primeru novinarja ne le v nasprotju z njegovo svobodo dela, temveč tudi izgovor za neutemeljeno omejevanje njegove svobode izražanja. To po mnenju ustavnih sodnikov »zgovorno razkriva občutljivost in zapletenost pravnega urejanja konkurenčne prepovedi in sploh lojalnosti delavca delodajalcu«.

Če k temu ugotovitvam Ustavnega sodišča dodamo še dejstvo, da je po naši zakonodaji disciplinski organ v podjetjih z manj kot petdeset zaposlenimi na prvi in drugi stopnji lahko kar direktor podjetja, je »neposlušnega« novinarja, ki čuti svojo odgovornost predvsem do javnosti, mogoče po načelu »kadija tuži, kadija sudi« postaviti na cesto z enim oziroma največ dvema disciplinskima postopkoma. Seveda za objavo novinarskega prispevka v drugem mediju, ki ne zadeva področja novinarjevega dela, ki ga ta opravlja v rednem delovnem razmerju. Na primer, če ta po službeni dolžnosti spremlja agrarno politiko in v prostem času za drug medij pripravi intervju o kulturi dialoga in etiki javne besede.

Kaj bo v prihodnje novinarjem dovoljeno delati zunaj delovnega razmerja je načelno vprašanje, ob katerem bo treba vzpostaviti dialog tako na ravni delodajalcev kot novinarskih sindikatov. Do takrat, ko bodo pravice novinarjev in dolžnosti delodajalcev postale tudi predmet pogodbe o zaposlitvi, pa je najbrž še daleč, saj do zdaj na tem področju kljub ustavni odločbi ni bilo narejeno prav veliko. Morda bodo na odprta vprašanja odgovorili udeleženci okrogle miza, ki jo pripravlja Sindikat novinarjev Slovenije. Čas se namreč izteka, pa tudi predlog novega zakona o delovnih razmerjih je že v postopku sprejemanja.