N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
uvodnik
mediji, javno, zasebno
rtv - programi posebnega pomena
novinarska stavka
parlamentarne volitve in mediji
medijski pregled
enakost spolov
podoba sčg v osrednjem časniku
mediji v svetu
šport in mediji
mediji, jezik, ideologija
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
fotografija
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Stavka je opozorila na probleme, katerih rešitve se skrivajo tako na zakonodajnem kot drugih področjih dela, v GZS, SNS, Društvu novinarjev Slovenije, vladi, ministrstvih, državnem zboru, javnem zavodu RTV in v gospodarskih družbah samih.
Novinarska stavka oktobra 2004 je bila, je in bo predmet številnih razprav, upam, da predvsem strokovnih, za iskanje rešitev v bistveno spremenjenih okoliščinah v primerjavi z letom 1991. Pot do teh predlogov je socialni dialog, ki upošteva pristojnosti, objektivno različne interese ene in druge strani, možnosti ter skupne interese na delojemalski (sindikalni) in delodajalski strani v zasebnem sektorju, v gospodarskih družbah, obveznih članicah GZS, ki jih zakon zavezuje, da zanje velja, kar se v pogajanjih dogovori in sprejme Združenje za tisk in medije (v nadaljevanju ZTM). Težko mi je pod težo nekaterih tudi izjemno neprijetnih izkušenj in groženj (ko sem bila del ekipe, ki si je prizadevala nadaljevati socialni dialog in znotraj tega začeti pogajanja med Gospodarsko zbornico Slovenije (v nadaljevanju GZS) oziroma njenim ZTM ter Sindikatom novinarjev Slovenije – v nadaljevanju SNS) popolnoma objektivno presojati številne okoliščine. Zato bralke in bralce prosim, da to upoštevate. Ta članek sem napisala v svojem imenu, upoštevajoč pisne dokumente in pravne podlage, ne pa v imenu ZTM, katerega predsednica upravnega odbora (v nadaljevanju UO) sem. Kot članica UO sem bila izvoljena na volitvah v GZS lani, za predsednico UO so me imenovali junija 2003 člani UO. Do stavke ni prišlo po krivdi GZS, saj je večkrat predlagala (do začetka stavke uradno trikrat) začetek pogajanj. Druga stran, SNS, predlogov ni sprejela. Neresnica je, da se ZTM v letu 2004 ni hotel pogovarjati oziroma pogajati (prvi pisni predlog je avgustovski), zato je bil GZS oziroma ZTM neupravičeno ožigosan. To dokazujejo pisni dokumenti in sporočila, a niso prišla v javnost. V času od junija do oktobra 2004 se tudi pokazalo, da nekateri premalo poznajo (ali nočejo poznati) določila Zakona o delovnih razmerjih, Zakona o medijih, pristojnosti GZS, kolektivno dogovarjanje, predvsem pa bistveno spremenjene okoliščine zasebne lastnine leta 2004 oziroma 1998 v primerjavi z družbeno lastnino leta 1991. To nepoznavanje je zaviralo socialni dialog, ki je bil po letu 1998, ko je prišlo do izstopa ZTM iz kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (v nadaljevanju KPPN), prekinjen, ker je SNS tako hotel. Stavka novinarjev je bila interesna stavka in ni bila splošna. Stavkal je manjši del slovenskih novinarjev v zasebnem sektorju (v dobrem odstotku gospodarskih družb, izdajateljev medijev in članic ZTM – medijskih družb). Tako so stavkali v treh slovenskih dnevnikih (kjer imajo podjetniške kolektivne pogodbe, uporabljajo KPPN in imajo novinarji najvišje plače v Sloveniji), Slovenski tiskovni agenciji in v javnem zavodu RTV, kjer predstavljajo novinarji manjši del zaposlenih. Največja žrtev stavke je bil Kodeks slovenskih novinarjev, saj se je slišala predvsem ena, novinarska plat. Predsednik SNS je zapisal, da so se člani izvršnega odbora bili res dolžni »odločiti tudi po funkciji, a glasovali so tudi kot novinarji«. Pri tem pa »pozabili«, da so novinarji v skladu s kodeksom: dolžni predstaviti celovito sliko dogodkov in svoje delo; preverjati točnost zbranih informacij; ne smejo zamolčati pomembnih dejstev; če so vpleteni v dogodke, o katerih poročajo, morajo to razkriti oziroma se kot novinarji izločiti ter so dolžni upoštevati enaka merila, kot jih sami zahtevajo od drugih. Tudi na javni RTV so »pozabili« na tisti del Poklicnih meril in načel novinarske etike v programih RTV Slovenija kot javnega zavoda, kjer je med drugim zapisano: »Izogniti se je treba vsemu, kar lahko spodbudi upravičeno domnevo, da je novinar ali javni zavod pristranski ali pod vplivom neke skupine za pritisk, ne glede na to, ali je ta ideološka, politična, finančna, socialna, verska ali kulturniška.« Za razumevanje okoliščin, pravnih in drugih okoliščin, odnosov med delodajalci in delojemalci ter možnih rešitev je koristen pogled v preteklost.

Pogled nazaj
1991 Osamosvojitev sredi leta, potem osamosvojitvena vojna. Dvajsetega decembra je bila objavljena KPPN, osem dni zatem nova slovenska ustava. Tedaj je še veljala jugoslovanska zakonodaja, bila je družbena lastnina in mediji (tedaj javna glasila oziroma njihovi izdajatelji) so imeli drugačen položaj kot sedaj, ko so izdajatelji pretežno v zasebni lasti (in se financirajo iz sredstev, ki jih pridobijo na trgu), le javni zavod RTV je del javnega sektorja (in se pretežno financira iz davkoplačevalskega RTV-prispevka). Podpisnik KPPN na strani delojemalcev je bil leta 1991 SNS, njegove reprezentativnosti niso preverjali, saj je bil zakon o reprezentativnosti sindikatov sprejet šele leta 1993. Novinarji so bili tedaj družbenopolitični delavci. KPPN vsebuje nekaj posebnosti, ki jih drugje skoraj ni najti: vsa delovna mesta so opredeljena kot tista z višjo ali visoko izobrazbo, novinarjem pripada poleg 0,5-odstotnega minulega dela še dodatna 0,2 odstotka za vsako izpolnjeno leto novinarskega dela, letni dopust traja do 35 dni oziroma več za tiste, ki pridobijo dodatne dneve na podlagi socialno-zdravstvenih meril, poleg rednega dopusta jim pripada še pet plačanih delovnih dni za rekreativni oddih. Na delodajalski strani so se podpisali trije: Sekcija za tisk pri GZS, kjer je 50 delovnih organizacij v družbeni lastnini, prostovoljnih članic GZS (danes so izdajatelji medijev v zasebni lasti obvezni člani GZS), opravljalo tudi dejavnost posebnega družbenega pomena. Drugi podpisnik je bilo Združenje radijskih postaj Slovenije, prostovoljno združenje 20 lokalnih radijskih postaj v Sloveniji. (Večina tedanjih članic tega združenja je po letu 1994 dobilo status nekomercialnih radijskih programov, sedaj pa imajo status regionalnih in lokalnih radijskih programov posebnega pomena in so obvezni člani GZS-ZTM) Tretji podpisnik je bil Svet RTV, organ zavoda, katerega položaj se je v primerjavi z drugima dvema delodajalcema v 13 letih najmanj spremenil, saj se ni privatiziral. Zaradi družbene lastnine ni bilo razlike med tremi delodajalci, podpisniki KPPN, četudi so nekateri delali v gospodarstvu, drugi pa v negospodarstvu (zavod RTV). Tedaj so bili v veljavi: Zakon o javnem obveščanju, sprejet leta 1986 in dopolnjen leta 1989, Zakon o temeljih sistema javnega obveščanja iz leta 1985 ter Zakon o vnašanju in razširjanju tujih sredstev množičnega komuniciranja in o tuji informacijski dejavnosti v Jugoslaviji iz leta 1974, Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja iz leta 1989 in Zakon o delovnih razmerjih iz leta 1990, Zakon o podjetjih iz leta 1988, Zakon o avtorski pravici iz leta 1978, zvezni Zakon o stavki iz leta 1991 ter Zakon o Gospodarski zbornici Slovenije iz marca 1990. GZS je imela pooblastilo sklepati kolektivne pogodbe z učinkom splošne veljavnosti v dejavnostih in za celotno gospodarstvo. KPPN je bila sicer sklenjena kot poklicna, a v okviru stranke skleniteljice na delodajalski strani je nastopalo Združenje za tisk, kar je KPPN dajalo možnost kandidiranja za registracijo v registru kolektivnih pogodb pri pristojnem ministrstvu za delo, ki je na podlagi Navodila o vpisu v register to KPPN s splošno veljavnostjo tudi vpisalo. Ker navodilo ne predvideva izbrisa, bo tam ostala do spremembe navodila. In prav zaradi splošne veljavnosti je GZS tako želen partner. Če članstvo v GZS ne bi bilo več obvezno, bi padla tudi splošna veljavnost kolektivnih pogodb. Medijsko prizorišče je bilo leta 1991 veliko manj raznoliko kot danes. Približno 50 delodajalcev časopisno informativne in založniške dejavnosti, 20 lokalnih radijskih postaj in zavod RTV so bili tisti, ki so se znašli na delodajalski strani. Četudi je leta 1989 začel oddajati preko kabelskega sistema tv-program Prleški tednik, leta 1990 prva lokalna televizijska programa Kanal 2 in Vaš kanal, leta 1991 Kanal A. Teh SNS tedaj ni vključil.

1992–1995 Leta 1992 je začel veljati Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki je povzročil poleg junija leta 1993 sprejetega Zakona o gospodarskih družbah največje spremembe na področju medijev oziroma tedaj še javnih glasil. Začela se je privatizacija družbene lastnine, začetek delitve izdajateljev medijev na zasebni (gospodarski, profitni) in javni (negospodarski, neprofitni) sektor, le RTV je ostala na istem, v negospodarstvu (četudi je iz zavoda postala javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena). Izdajatelji medijev so postajale zasebne gospodarske družbe, ki na trgu samostojno opravljajo pridobitno dejavnost. Novinarji so, tako kot sicer tudi njihovi sodelavci (tonski tehniki, snemalci, napovedovalci, šoferji, tajnice, računovodje), začeli delati v dveh različnih sektorjih, v zasebnem in javnem. Proces privatizacije je trajal tja do leta 1999, ko so se v sodni register vpisali zadnji olastninjeni izdajatelji medijev in bile sklicane prve skupščine d. o. o. Leta 1993 je bil sprejet Zakon o reprezentativnosti sindikatov in šele tedaj so se lahko sindikati vpisali v register, tako tudi SNS. Leta 1994 sta bila sprejeta Zakon o javnih glasilih (UL RS, št. 18/94) in Zakon o Radioteleviziji Slovenija (UL RS, št. 18/94). Statut javnega zavoda Radiotelevizija Slovenije iz leta 1995 (z njim je soglašal državni zbor) je določal, da je RTV Slovenija »javna, enotna in neprofitna radiotelevizijska organizacija«. Leta 1995 sta začela oddajati dva nova televizijska programa v zasebni lasti, POP TV in TV 3. Zakon o javnih glasilih je spodbudil nastajanje novih medijev, tako tiskanih (časopisov, revij) kot radiodifuznih (radijskih in televizijskih postaj) v zasebnem sektorju kot profitnih družb. V skladu z Zakonom o javnih glasilih so se radijski in televizijski programi delili na nekomercialne in komercialne programe. Nekomercialnih radijskih je bilo okrog 20, poleg le-teh so imeli tak status tudi programi RTV Slovenija, komercialni so začeli bolj množično oddajati po letu 1994. Posebnih pogojev, kaj mora izpolnjevati izdajatelj medija, na primer tehnične, kadrovske, ni bilo in jih še danes ni. Leta 1995 je bil sprejet Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (UL RS, št. 21/95), ki je pomenil podlago tudi za obveznosti izdajateljev radiodifuznih medijev, ki pa se jim nekateri izmikajo še danes. RTV Slovenija in nekomercialne radijske postaje so obveznosti poravnavale, številne komercialne so se obveznostim izmikale, nekatere še danes. Leta 1995 se je v državnem zboru ustavil v drugem branju Zakon o kolektivnih pogodbah, ki še danes čaka na sprejem in bi lahko v marsičem olajšal kolektivno dogovarjanje med delodajalci in delojemalci.

2001–2002 Leta 2001 je bil sprejet Zakon o medijih (UL RS, št. 35/01, 62/03, 113/03), ki je prinesel tudi večjo avtonomijo novinarjev. V njem je opredeljeno, kdo je novinar (tisti, ki ima pogodbo o zaposlitvi ali je samostojni novinar), kaj so pristojnosti uredništva, mediji na radiodifuznem področju se delijo na radijske in televizijske, le-ti pa na radijske in tv-programe ter radijske in tv-programe posebnega pomena (s posebnimi obveznostmi). Leta 2004 so programi posebnega pomena programi RTV Slovenija ter 17 lokalnih in regionalnih radijskih in 7 tv-programov. Drugi so tako imenovani radijski in tv-programi (67 radijskih in 23 televizijskih), izdajatelji večine, razen treh, so majhne gospodarske družbe. Na področju izdajateljev časopisov je več kot 60 gospodarskih družb. Aprila 2002 je bil sprejet nov zakon o delovnih razmerjih, ki med drugim določa, da kolektivno pogodbo za območje republike ali za posamezno dejavnost sklepajo sindikati in GZS oziroma druga splošna asociacija organizacij oziroma delodajalcev.

Pristojnosti GZS in Združenja za tisk in medije
Zakon o GZS in statut, sprejet na njegovi podlagi, opredeljujeta GZS kot avtonomno, nepolitično in strokovno organizacijo za uveljavljanje vpliva svojih članov in gospodarstva v razmerju do države, sindikatov in drugih socialnih partnerjev pri sprejemanju in uresničevanju gospodarske politike in gospodarskega sistema, nudenje gospodarskih infrastrukturnih storitev članom in izvajanje javnih pooblastil, ki ji jih poveri država. Obvezni člani GZS, ki plačujejo članarino, so predvsem pravne in fizične osebe po zakonu o gospodarskih družbah, javna podjetja in zadruge ter podružnice tujih gospodarskih subjektov, ki opravljajo pridobitno dejavnost. Zastopanost posameznih avtonomnih delov v skupščini GZS in v upravnem odboru GZS je proporcionalna glede na obseg kapitala, število članov in število delavcev zaposlenih pri članih zbornice v posamezni dejavnosti ali območju. Zbornica je organizirana po panogah (26) in območjih (13). Vsakemu članu GZS je dana preko njegovih predstavnikov aktivna in pasivna volilna pravica v vse organe, lahko sodeluje pri sestavljanju odprtih kandidatnih list; pri volitvah v skupščino zbornice ter v upravne odbore združenj in območnih zbornic ima en glas in še dodatno število glasov, sorazmerno enakovrednemu upoštevanju velikosti kapitala in števila delavcev, ki jih zaposluje. Podlaga za organiziranje panožnih združenj je interes članov. UO GZS je s posebnim pravilnikom sprejel razvrstitev dejavnosti v posamezna panožna združenja z uporabo standardne klasifikacije dejavnosti, skupščina GZS pa sklep o organiziranju panožnih združenj na podlagi organizirane razprave med članstvom. Eno izmed teh združenj je tudi ZTM, katerega organ upravljanja je 16-članski UO, izvoljen sredi leta 2003 na volitvah v organe zbornice. ZTM sestavljajo strokovna združenja: grafičarjev, založnikov in knjigotržcev, slovenskih časopisov in revij, radijskih in tv-postaj, fonogramske in videogramske industrije. Glede na standardno klasifikacijo dejavnosti sodijo sem izdajanje časopisov, revij, periodike ter tudi radijska in tv-dejavnost, dejavnost tiskovnih agencij. Skupaj je v ZTM nekaj manj kot 1500 gospodarskih družb in tudi nekaj samostojnih podjetnikov, od tega je skoraj 1000 aktivnih, 462 je gospodarskih družb na področju medijev. ZTM je tudi podpisnik kolektivne pogodbe časopisnoinformativne, založniške in knjigotrške dejavnosti, sprejete leta 2000, ki velja za vse delodajalce, ki opravljajo časopisnoinformativno, založniško in knjigotrško dejavnost, ki po Standardni klasifikaciji dejavnosti opravljajo sedem dejavnosti, med njimi izdajajo časopise ter revije in periodiko. Vsi izdajatelji medijev niso v tem združenju, saj imajo drugačno klasifikacijo dejavnosti in jih torej odločitve ZTM ne zavezujejo, lahko pa jih prostovoljno izvajajo. Med izdajatelji časopisov je le ena družba (Delo, d. d.) z več kot 440 zaposlenimi, tu je bila po podatkih iz zaključnega računa 2003 povprečna plača na zaposlenega 548.000 tolarjev, novinarske plače so 40 odstotkov nad KPPN. V dveh časopisnih hišah je bilo leta 2003 od 200 do 250 zaposlenih, v vseh ostalih manj kot 100. Največje plače imajo novinarji v glavnem mestu, na manj razvitih območjih ali območjih s strukturnimi problemi so precej manjše. Veliko večja pestrost je med izdajatelji revij, še večja med izdajatelji radijskih in televizijskih programov (v zasebnem sektorju). Razlika je predvsem med izdajatelji radijskih in tv-programov posebnega pomena in ostalimi. Vsi so majhne gospodarske družbe. Prvi imajo več zaposlenih, tudi novinarjev. V 16 izdajateljih lokalnih in regionalnih radijskih programov posebnega pomena je med zaposlenimi tretjina novinarjev, na izdajatelja trikrat več kot v ostalih izdajateljih radijskih programov (bivših komercialnih). Noben izdajatelj lokalnega oziroma regionalnega radijskega programa posebnega pomena v zasebnem sektorju nima sedeža ne v Ljubljani, Mariboru ali Kopru. Vsi pa pridobivajo prihodke na trgu. ZTM se pogaja in sklepa kolektivne pogodbe v dejavnosti v imenu in za račun samo članic tega združenja kot gospodarskih subjektov. Zato je odgovornost združenja na tem področju tako velika, saj podpis kolektivne pogodbe pomeni tudi neposredno obveznost za vsako članico združenja. Le-te pa so tako različne, da je tako različnost treba upoštevati pri iskanju rešitev. Taka različnost (prihodki, zaposleni, ostali zunanji sodelavci, študenti, povprečne plače zaposlenih) in številčnost izdajateljev medijev pomeni zahtevno usklajevanje, pa tudi iskanje rešitev v procesu kolektivnega dogovarjanja, ki ne bodo zmanjšale pravice enih in onemogočile (ukinjale) drugih, manjših, na obrobju Slovenije in jih izrinjale s trga. Dejstvo, da novinarstvo ni dejavnost, otežuje hitre rešitve, nekateri problemi, na katere opozarja tudi SNS, so rešljivi le s spremembo zakonodaje. Ne le podatki o številu gospodarskih družb, tudi podatki iz razvida medijev pri ministrstvu za kulturo (september 2004) kažejo na pestrost. Vpisanih je 872 medijev, od tega 97 radijskih, 54 televizijskih, 18 elektronskih ter 702 tiskana, od tega jih 43 izhaja samo v elektronski obliki. Izdajatelji teh medijev so v veliki večini majhne gospodarske družbe, nekaj je delniških družb, niso pa vsi izdajatelji medijev vključeni v ZTM. Prav tako odločitve ZTM niso obvezne za tiste medije, katerih izdajatelji sodijo v javni sektor (na primer RTV Slovenija, Zavod Marš).

Kronologija socialnega dialoga med GZS in SNS od 1991 naprej
Po začetku veljavnosti KPPN decembra 1991 je bil sredi januarja leta 1992 sklenjen dogovor, da izračune izhodiščih plač pripravlja SNS, delodajalci pa ga verificirajo. Aprila tega leta je Svet RTV dal prvo pobudo za spremembo kolektivne pogodbe, ker je niso mogli izvajati in avgusta tega leta so se začela pogajanja za spremembe. Ker so imeli na RTV težave zaradi zakona o zamrznitvi plač, je RTV hotela določene rešitve po svoji meri, a ni prišlo do soglasja za spremembo KPPN. Leta 1994 so z RTV opozarjali na razhajanja glede izračuna izhodiščne plače in Svet RTV je dal pobudo za sklic Komisije za pomirjanje, Združenje za tisk pa je predlagalo ponoven začetek pogajanj o spremembah in dopolnitvah KPPN. Januarja leta 1995 so se začela pogajanja, vendar so bila februarja prekinjena zaradi neusklajenih stališč. Januarja leta 1996 je bila napovedana stavka novinarjev zaradi neizpolnjevanja določb KPPN, vendar je bila pozneje prestavljena na marec 1996. Aprila, avgusta in septembra 1996 je ZTM predlagal začetek pogajanj o spremembah in dopolnitvah KPPN, vendar je oktobra 1996 SNS zavrnil pobudo delodajalcev. Novembra tega leta so delodajalci spet poslali pobudo za spremembe in dopolnitve KPPN, a spet ni bilo pravega odziva SNS. Julija 1997 je potekalo dopisovanje glede veljavnosti izračuna izhodiščih plač, saj je arbitražni svet odločil, da je potreben medsebojni dogovor. Bistveno spremenjene okoliščine, težave pri usklajevanju tako različnih podpisnikov iz javnega in zasebnega sektorja so se pokazale aprila leta 1998, ko je UO ZTM sprejel izstop iz podpisništva, za ostale podpisnike je kolektivna pogodba veljala še naprej. Zatem je izstopil tudi GIZ nekomercialnih radijskih postaj (ustanovljen s pogodbo oktobra 1996, interesno združenje manjšega dela radijskih postaj v Sloveniji, ki je »nadaljeval vsebinsko delo Združenja radijskih postaj«, podpisnikov KPPN). Tako je na delodajalski strani leta 1998 ostal kot podpisnik le še Svet RTV in v tem javnem zavodu kot delu javnega sektorja tudi izvajajo KPPN. Zaposleni v tem javnem zavodu so sedaj vključeni v zakon o javnih uslužbencih in njihov sindikat sodeluje v pogajalski skupini sindikatov javnega sektorja za sklenitev kolektivne pogodbe za javni sektor. SNS je aprila 1998 med drugim na izstop ZTM odgovoril, da »se ne more obnašati drugače, kot da spoštuje veljavno pogodbo«. Podobno je odgovoril tudi GIZ-u. Sledilo je še nekaj stikov med SNS in GZS, od decembra 2002 do junija 2004 pa je vladal »molk«. Predsednik SNS je v intervjuju, objavljenem v Mladini na dan končanja stavke, med drugim dejal: »Šele po primopredaji poslov (sredi leta 2002, op. R. K.), ko je bilo treba narediti program dela, sem izvedel za znameniti zbornični odstop iz leta 1998. Sklical sem izvršni odbor SNS in zahteval, naj zahteva razlago od Združenja za tisk in medije. Temu bi sledil upravni spor na sodišču in danes bi že imeli v rokah odločbo, da njihov podpis velja. Takrat smo imeli različne prave razlage in izvršni odbor me je preglasoval z 10:1. Povedal sem jim, da je to tiščanje glave v pesek na obeh straneh in da bo do problema prišlo, ko bomo predlagali prenovo kolektivne pogodbe.« V SNS so že leta 1998 (najpozneje pa 2002) vedeli, v čem je problem in stavkati po šestih letih zastavlja predvsem vprašanje, kaj so delali novinarji tedaj, kaj je delalo tedanje vodstvo SNS. Namesto da bi pregledali svoje vrste, so raje preložili odgovornost na GZS-ZTM, češ da se noče pogajati. Dejstvo je, da so se okoliščine od leta 1991 do leta 1998 bistveno spremenile in vsak pravnik ve povedati, kaj pravi za take primere Zakon o obligacijskih razmerjih oziroma sedanji Obligacijski zakonik. ZTM je podpisnik dveh panožnih kolektivnih pogodb (v časopisnoinformativni je opredeljeno tudi delo novinarjev), nekatere njegove članice (predvsem na področju radijske in tv-dejavnosti, ki nima svoje panožne pogodbe) uporabljajo splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti. Iskanje novih rešitev v novih okoliščinah je zato odgovorno delo različnih socialnih partnerjev v zasebnem sektorju.

Leto 2004
SNS je 9. junija posredoval GZS-ZTM pobudo za pristop k spremembam KPPN. O tem je razpravljal UO ZTM na 2. seji konec junija in odgovoril, da ni več aktualni podpisnik KPPN, poleg tega je združenje že sklenitelj dveh panožnih kolektivnih pogodb. UO je o tem drugič razpravljal na 3. seji konec avgusta, tako kot sem obljubila predsedniku SNS na srečanju 13. avgusta. UO je v pisnem odgovoru ponovil, da ni več podpisnik KPPN, da je »Združenje za tisk in medije je podpisnik panožne kolektivne pogodbe (časopisnoinformativne), ki jo uporabljajo predvsem izdajatelji tiskanih medijev in tu obstaja tudi možnost uresičevanja predlogov SNS«. Prva možnost za pogajanja je bila torej dana s tem odgovorom in ne drži, da se ZTM ni bil pripravljen pogajati. Razkorak je ostal glede forme, ne pa, da se ZTM ne bi bil pripravljen pogajati. UO se je na 4. seji sestal 24. septembra in predlagal delovno srečanje med člani UO, povabljenimi članicami GZS in predstavniki SNS v sredo, 29. septembra. Na 5. seji se je UO sestal v petek, 1. oktobra, se seznanil z delovnim srečanjem ter oblikoval odgovor na tri stavkovne zahteve SNS (pogajanja o spremembah in dopolnitvah KPPN, preklic izstopa leta 1998 in dogovor o avgustovskem dodatku za novinarje v višini 17.000 tolarjev), ki jih je združenje prejelo 23. septembra. Med drugim je ugotovil, da je napoved stavke preuranjena in neutemeljena, saj je stavka napovedana zoper subjekt, ki ni stranka KPPN, s čemer je bil SNS seznanjen in »pozval SNS k mirnemu in nekonfliktnemu dialogu, kjer bo mogoče sistematično uresničevati sicer legitimen interes SNS, da se kot predstavniki ene od skupin, zaposlenih pri delodajalcih Združenja za tisk in medije, vključijo v kreativen socialni dialog«. UO je sprejel sklep, da se takoj začnejo pogajanja s predstavniki SNS ter poudaril, da »ob začetku ni smiselno izključiti nobene od možnih oblik uresničevanja stavkovnih zahtev ter je potrebno v pogajanjih celovito preučiti učinke posamičnih rešitev, upoštevajoč tudi pozitivno zakonodajo«. UO je tudi določil petčlansko pogajalsko skupino, predlagal prvi sestanek pogajalskih skupin 7. oktobra ob 14. uri, predlagal, da SNS odpove stavko ter začne pogajanja. SNS se s takim predlogom ni strinjal in je v petek, 1. oktobra, ob 19. uri in 5 minut posredoval v podpis dogovor o takojšnji izpolnitvi stavkovnih zahtev SNS. UO ni imel pooblastil za podpis takega dogovora, je pa naslednji dan, v soboto, 2. oktobra, torej dan pred napovedano stavko, po odprtem pismu predsednika GZS predstavnikom novinarjev, poslal že drugi uradni, sicer pa tretji predlog za pogajanja o novi kolektivni pogodbi ter poziv k odpovedi stavke. GZS odgovora SNS na ta predlog ni prejel. V nedeljo, 3. oktobra, se je začela stavka. Stavkali so le v nekaterih medijskih hišah, velika večina medijev in v njih zaposlenih se ni pridružila stavki. Stavkali niso na POP TV, Kanalu A, v lokalnih in regionalnih radijskih in tv-postajah, delali so tudi v številnih drugih tiskanih medijih, tudi regionalnih in lokalnih. V ponedeljek, 4. oktobra, drugi dan stavke, se je UO sestal na 6. seji in ponovno predlagal začetek pogajanj za novo kolektivno pogodbo za poklicne novinarje, zaposlene pri delodajalcih, članih ZTM (se pravi v zasebnem sektorju), 7. oktobra oziroma v skladu s posebnim dogovorom, imenoval pet članov v pogajalsko skupino, določil izhodišča za pogajanja. SNS je na ta predlog odgovoril s »staro« stavkovno zahtevo-pogajanji o spremembah in dopolnitvah KPPN. UO ni imel mandata za sprejem predlaganih sklepov, zato je bila 7. seja UO spet naslednji dan, v torek, tretji dan stavke. Tega dne so se predstavniki SNS, zatem pa tudi ZTM, srečali tudi s predsednikom republike. UO združenja je malo po 17. uri posredoval SNS odgovor, da UO ponovno izraža pripravljenost za pogajanja, kot je sporočil do tedaj že trikrat in ponovno povabil SNS na pogajanja 7. oktobra ob 14. uri. V stališčih je navedel pravne podlage za svoje predloge. To je bil že sedmi pisni odgovor, ki ga je ZTM posredoval SNS od junija 2004 naprej. Stavkovni odbor je, kot se je neuradno izvedelo, z glasovanjem po prejemu obsežnega pisnega odgovora ZTM sprejel sklep o prekinitvi stavke in ga malo pred polnočjo tega dne tudi sporočil javnosti: da je stavka prekinjena in da z delom nadaljujejo od 8. ure naprej. Na Radiu Slovenija so začeli delati že opolnoči in ne šele zjutraj. Gospodarska škoda v družbah, kjer so stavkali, ni majhna, SNS naj bi bo povrnil del plače stavkajočim, saj je bila stavka interesna in so vnaprej za to rezervirali sredstva (tudi za samostojne in svobodne novinarje in novinarje-honorarne sodelavce). V četrtek, 7. oktobra, sta se pogajalski skupini SNS in ZTM, kot je predlagal UO ZTM, prvič srečali in se tudi dogovorili za drugo srečanje 21. oktobra. Stavka je opozorila na probleme, katerih rešitve se skrivajo tako na zakonodajnem kot drugih področjih dela, v GZS, SNS, Društvu novinarjev Slovenije, vladi, ministrstvih, državnem zboru, javnem zavodu RTV in gospodarskih družbah samih. Naj jih nekaj omenim:
  • reprezentativnost socialnih partnerjev (sindikata in delodajalcev) v zasebnem in javnem sektorju,
  • ravni in razmerja med kolektivnimi pogodbami (splošna panožna, podjetniška, poklicna) v javnem in zasebnem sektorju,
  • je mogoče samo s ceno delo za zaposlene po pogodbi o zaposlitvi ter za ostale (avtorsko, delo po delovršni pogodbi, delo preko študentske napotnice), ki opravljajo novinarsko delo, regulirati delo gospodarskih subjektov na trgu oziroma kako drugače (tehnični, kadrovski pogoji) določiti pogoje za delo, na primer radijskih in televizijskih postaj na trgu,
  • opredelitev, kdo je novinar in kdo vse opravlja novinarsko delo (Zakon o medijih, podatki, ki jih zbira Statistični urad RS, tisti, ki opravljajo novinarsko delo, pa delajo preko študentske napotnice, imajo avtorske ali kakšne druge pogodbe. Le-ti delajo praktično v vseh medijih v javnem in zasebnem sektorju, pri tem so v prednosti tisti v univerzitetnih centrih),
  • kako naj poteka obveščanje javnosti v času stavke, saj opredelitev o tem v kodeksu ni, v tej stavki pa so kar s Poslovnikom o poteku splošne stavke urednikov in novinarjev, "samoupravno" določili, da bodo stavkovni odbori namesto odgovornih urednikov in novinarjev opravljali njihovo delo oziroma so postali "veliki cenzorji";
  • zakonitost stavke na nacionalni in podjetniški (zavodski) ravni itd.


Poslušati in slišati
Iskreno upam, da bodo pogajalci izkoristili priložnost za argumentiran pogovor, ki bo temeljil na objektivnih vodilih, da bodo znali ločiti zadeve od pogajalcev, cilje od stališč, da bodo nenehno iskali nove možnosti (tudi predlaganje zakonskih in drugih sprememb) ter upoštevali, da se pogajajo za rešitve v zasebnem sektorju. Pravijo, da so taka »sodelovalna« pogajanja najuspešnejša, ko želiš urejati zadeve, upoštevajoč pristojnosti, možnosti in dejstvo, da temelji kolektivno dogovarjanje na prostovoljnosti, ne prisili.

izpis

Neva Nahtigal

Zakaj so stavkali novinarji?
Odnos lastnikov medijev do socialnega in poklicnega statusa novinarjev je neločljivo povezan z izpolnjevanjem pravice javnosti do obveščenosti ter kakovostjo in verodostojnostjo medijskih vsebin.
Ob prvi splošni stavki novinarjev – začela se je 3. oktobra opolnoči in se začasno prekinila 6. oktobra ob 8. uri – so se razvile živahne razprave o tem, kaj je bilo tega sploh treba, kaj je prineslo, kaj pomenilo, od kod kar napoved stavke, kaj bo zdaj … »V resnici po moji oceni tri četrt stavkajočih nima pojma, zakaj s(m)o sploh stavkali,« je nekaj dni po začasni prekinitvi stavke menila samostojna novinarka, ki se je stavki sicer tudi sama pridružila. »Stavkali smo za nacionalno poklicno kolektivno pogodbo,« odgovarja Iztok Jurančič, predsednik Sindikata novinarjev Slovenije. Ta(k) cilj je bil ob napovedi stavke za marsikoga preveč neoprijemljiv in izkazalo se je, da veliko novinarjev kolektivno pogodbo pojmuje kot nekaj birokratskega, kar nima velike zveze z njihovim vsakdanjim delom in življenjem. Če bi bilo res tako, če kolektivna pogodba ne bi bila pomembna za vsakega novinarja in njegovo delo za delodajalca oziroma naročnika, potem na strani lastnikov medijev ne bi bilo tako velikega odpora do pogajanj in stavke sploh ne bi bilo, meni Jurančič.

Šest let trajajoč »pat-položaj«
Ko je Sindikat novinarjev Slovenije na Združenje za tisk in medije junija 9. junija prvič poslal pobudo za pogajanja o spremembah in dopolnitvah kolektivne pogodbe za poklicne novinarje, je ZMT poziv zavrnil, češ da sploh ni pravi naslovnik za takšne pobude sindikata. Že od leta 1998 namreč tli spor o veljavnosti in uveljavljanju nacionalne kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (KPPN), ki je bila podpisana leta 1991 kot prva poklicna kolektivna pogodba v Sloveniji. Sedem let po podpisu pogodbe je Združenje za tisk in medije (ZTM) od kolektivne pogodbe odstopilo, o svojem odstopu od pogodbe je Sindikat obvestilo tudi Gospodarsko interesno združenje lokalnih in regionalnih radijskih postaj. Sindikat novinarjev vztraja na izvirnem stališču, da je bil odstop delodajalcev neveljaven in to utemeljuje z določili KPPN, ki so jih s svojih podpisom leta 1991 potrdili tudi predstavniki delodajalcev, a jih ob odstopu niso upoštevali. Jurančič navaja še druge argumente za neveljavnost odstopa in napoveduje, da bo SNS o tem sprožil sodni spor1. ZTM, nasprotno, vztraja pri stališču, da kolektivna pogodba od leta 1998 za njegove člane ni več zavezujoča in je odločitev, ali jo upošteva ali ne, prepuščena vsakemu medijskemu podjetju. To je združenje ponovilo tudi septembra, ko je uradno zavrnilo predlog o avgustovski uskladitvi plač novinarjev (v skladu s KPPN), ki jo je dober mesec pred tem predlagal sindikat novinarjev. Kot je takrat povedal Jurančič, je SNS ocenil, da sta s tem »izničenje in protipravna razveljavitev« kolektivne pogodbe za poklicne novinarje segla že do sleherne medijske hiše, zaradi takšnih enostranskih dejanj delodajalskih zastopnikov pa je stavka boljši izhod kot pa dovoliti, da se minimalne pravice iz 14-letne kolektivne pogodbe »izbrišejo na obroke«.2 ZTM sicer niti med stavko ni privolil v uskladitev plač in ta zgodba ostaja odprta, je pa s pristopom k pogajanjem združenje priznalo svojo reprezentativnost in sindikat je po šestih letih spet dobil sogovornika med delodajalci, kar je bilo bistvo splošne stavke. Združenje je tudi priznalo veljavnost kolektivne pogodbe v medijskih podjetjih, kjer imajo novinarji v svojih pogodbah o zaposlitvi zapisano obstoječo kolektivno pogodbo. Z začetkom pogajanj po Jurančičevih besedah ostaja odprta tudi možnost tožb zoper podjetja, kjer kolektivne pogodbe doslej niso spoštovali. Zato je sindikat tudi sklenil po treh dneh stavko začasno prekiniti, čeprav »stavkovnih zahtev sindikata Gospodarska zbornica Slovenije oziroma njeno združenje za tisk in medije v zadnjem odgovoru ni sprejelo v celoti«. Nekaj članov stavkovnega odbora je menilo, da bi bilo treba stavko nadaljevati in z njo doseči izpolnitev vseh stavkovnih zahtev, ob glasovanju pa je prevladalo stališče, da je treba zaradi »odgovornosti do javnosti in novinarjev, ki so v rednem delovnem razmerju, pogodbenem razmerju ali imajo sodelovanje z mediji dogovorjeno na kakršen koli drug način« (kot je stavkovni odbor zapisal v sporočilu za javnost) sprejeti pobudo za »konstruktivna pogajanja o kolektivni pogodbi«, čim prej sesti za pogajalsko mizo in se premakniti z mrtve točke. Tudi podpredsednik SNS in vodja stavkovnega odbora na TVS Rajko Gerič za največji dosežek stavke označuje dejstvo, da ima sindikat kot predstavnik novinarjev spet pogajalskega partnerja. Ni pa, je opozoril Gerič, mogoče pritrdilno odgovoriti na največkrat izrečeno vprašanje novinarjev po stavki: »Ali smo zmagali?« Geričev odgovor je, da »bomo zmagali takrat, ko bomo dosegli to, kar želimo doseči na pogajanjih«. »Etapni« cilj, ki ga je dosegla stavka, je bil začetek pogajanj, končnega je sindikat novinarjev v stavkovnih pravilih opredelil kot »ohranitev, dopolnitev in spremembe nacionalne poklicne kolektivne pogodbe ter doseči, da jo bodo spoštovala reprezentativna združenja delodajalcev, saj drugače ni mogoče zagotoviti njene splošne veljavnosti in ustrezno zavarovati socialnih in materialnih pravic novinarjev.« 3

Pogajanja o pogajanjih?
Po začasni prekinitvi stavke je v novinarske vrste dodatno zmedo vnesla Jurančičeva izjava, da bodo predmet pogajanj med SNS in ZTM najprej sama pogajalska izhodišča. Težko si je (bilo) zamisliti, da smo bralce, poslušalce in gledalce tri dni pustili na cedilu zato, da se bodo začela pogajanja o pogajanjih … Treba je vedeti, da sindikat in društvo novinarjev ves čas vztrajata pri pogajanjih o pre-novi kolektivne pogodbe, Združenje za tisk in medije pa, če že, pri pogajanjih o novi kolektivni pogodbi. Spet gre za na videz majhne razlike, ki pa so odločilnega pomena, in zato bodo predmet pogajanj najprej res sama izhodišča nadaljnjih pogajanj. Jurančič je pojasnil, da bi pogajanja o novi kolektivni pogodbi, ki jih predlaga ZTM pri GZS, pomenila pogajanja (tudi) o pravicah, ki sta jih delojemalska in delodajalska stran opredelili že med pogajanji o kolektivni pogodbi iz leta 1991. Pogajalcem sindikata pa je skupščina članov SNS dala mandat za pogajanja o pripravljenem predlogu sprememb in dopolnitev obstoječe kolektivne pogodbe. Ta predvideva uskladitev pogodbe s spremenjeno delovnopravno in medijsko zakonodajo, ureditev statusa samostojnih in svobodnih poklicnih novinarjev, ureditev avtorskih pravic in finančnih nadomestil za njihovo sekundarno uporabo, vključitev minimuma pravil avtonomije uredništev in razširitev kroga podpisnikov na delodajalski strani. Mandat pogajalce tudi zavezuje, da ne smejo privoliti v nobeno znižanje minimalnih standardov, zapisanih v KPPN, razen če so v koliziji z zakonodajo. Združenje za tisk in medije pa je leta 1998 od pogodbe odstopilo prav zato, ker so za veliko večino njegovih članov (podjetij, ki se ukvarjajo z medijsko dejavnostjo) celo minimalni standardi, zapisani v KPPN, previsoki. V svojem sporočilu za javnost je upravni odbor ZTM 24. septembra sicer zapisal, da nekatere medijske hiše v praksi upoštevajo standarde iz poklicne pogodbe za novinarje in da nekatere celo zagotavljajo več. Po besedah Zlatka Šetinca, predstavnika Dnevnika in predsednika strokovnega združenja za časopisno dejavnost, pa je 95 odstotkov gospodarskih subjektov, ki jih združuje ZTM, takih, ki »ne morejo spoštovati niti dosedanje poklicne kolektivne pogodbe, kaj šele dopolnjene« (Večer, 29. 9. 2004). Šetinc je že pred stavko opozoril na del težav, ki jih bodo imeli pogajalci ZTM GZS v lastnih vrstah. Povedal je, da so bili predstavniki večjih medijskih hiš na preteklih sestankih (na ZMT, op. a.) »v nehvaležnem položaju«. Po Šetinčevih besedah niso mogli razumeti, zakaj se s sindikatom novinarjev ne morejo pogajati. Težava je (bila) v tem, da bi, če bi večje časopisne hiše »nekaj podpisale«, to veljalo za vseh 462 članic združenja (prav tam). V času odstopa od pogodbe, sklenjene s Sindikatom novinarjev Slovenije je ZTM pri GZS vodil Andrej Lesjak, direktor podjetja Delo Revije. V pogovoru za Finance je povedal, da je združenje po odstopu kot partnerja v nadaljnjih pogajanjih sprejelo sindikat Pergam. »V tem trenutku je s Pergamom tudi za področje novinarskega dela podpisana kolektivna pogodba, ki je po vsebini mogoče malenkost drugačna – ne rečem slabša –, kot je to, kar predlaga novinarski sindikat, in ne vidim nobenega razloga za stavko,« je menil Lesjak, ki zdaj vodi pogajalsko skupino ZTM (Finance, 20. 9. 2004). Sindikat urejanje položaja novinarjev s panožno kolektivno pogodbo zavrača, pri tem ga podpira tudi društvo novinarjev. Predsednik DNS Grega Repovž meni, da bi bilo izničenje poklicne pogodbe in njena nadomestitev s pogodbo grafične dejavnosti »izredno hud udarec za novinarstvo«. Predsednika društva in sindikata sta že pred dvema letoma (9. oktobra 2002) podpisala »Protokol o skupnih ciljih in sporazum o skupnem interesu pri sporazumevanju o kolektivni pogodbi za novinarje«; sodelovanje med SNS in DNS je bilo pri pripravi prenovljene pogodbe in je zdaj, ob njenem uveljavljanju, tesnejše kot kdaj koli prej. Društvo je tudi pripravilo določila o avtonomiji uredništva, ki jih vsebuje predlog prenovljene kolektivne pogodbe. V skupnem pozivu k stavki (27. septembra) sta predsednika sindikata in društva pojasnila, da »druge kolektivne pogodbe, ki jih vsiljujejo delodajalci, statusa novinarskega poklica ne urejajo. /…/ Brez nacionalne kolektivne pogodbe bi bil pritisk na posamezne novinarje nepredstavljivo hujši, pravna, poklicna in druga urejenost medijskega prostora pa neprimerno slabša.« Kot je povedal Jurančič, »določila te pogodbe ne urejajo samo plač in drugih tovrstnih pravic, temveč tudi pravice, ki izvirajo iz posebnosti novinarskega poklica in zadevajo avtorske pravice, samostojnost in odgovornost novinarjev, ne nazadnje spoštovanje novinarskega kodeksa, ki je del te pogodbe (sindikalnega predloga prenovljene pogodbe, op. a.).« (Dnevnik, 30. 9. 2004) Trditve delodajalcev, da je lahko kolektivna pogodba dejavnosti ustrezno nadomestilo za poklicno, zavračajo tudi novinarji, ki že imajo izkušnje z delom pod pogoji, določenimi v panožni kolektivni pogodbi. »Člani Sindikata novinarjev Gorenjskega glasa in novinarji, stalni pogodbeni sodelavci, podpiramo prizadevanja Sindikata novinarjev Slovenije za ohranitev in dopolnitev nacionalne poklicne kolektivne pogodbe, ker svoj položaj ocenjujemo kot neurejen. Po sili razmer smo v podjetju začasno prešli na Pergamovo kolektivno pogodbo, ki pa ne upošteva dovolj posebnosti novinarskega poklica in tudi neprimerno vrednoti naše delo,« so zapisali novinarji, ko so svoje bralce obvestili o podpori stavki in razlogih zanjo. (Gorenjski glas, 1. 10. 2004)

Podpora stavki
Novinarji so sicer med stavko ugotavljali, da je »stavkati teže kot delati«. V stavkovnih dneh je vladala napetost, ker je bilo jasno, da bo takoj po koncu ali prekinitvi stavke treba nadoknaditi veliko zamujenega dela, situacija pa je tudi sicer v novinarskih vrstah zbujala nelagodje, tako med stavkajočimi kot nestavkajočimi. Tisti, ki so stavkali, so se čutili opeharjene za podporo in solidarnost nestavkajočih kolegov, ti pa za razumevanje njihovih razlogov za nadaljevanje dela. Izmenjave mnenj o tem so, na primer, najbolj zaznamovale t. i. mailing listo samostojnih in svobodnih novinarjev4, na kateri so se takrat začeli oglašati tudi novinarji, ki so bili prej le pasivni uporabniki. Stavko za nacionalno kolektivno pogodbo za poklicne novinarje so podprli številni mediji in novinarji. Zanjo se je od 477 članov sindikata, kolikor jih je glasovalo o stavki, izreklo 464 članov oziroma 97 odstotkov. Za stavko je tako glasovalo blizu 70 odstotkov vseh članov sindikata novinarjev. Dva dni pred stavko je sindikat javnosti sporočil, da so splošno stavko podprli TV Slovenija, Radio Slovenija, Regionalni center RTV Slovenija Maribor, Regionalni center RTV Slovenija Koper-Capodistria, Delo, Večer, Dnevnik, Slovenske novice, Primorske novice ter STA, vsa uredništva GV Revije, Radio Štajerski val, Gorenjski glas, Kmečki glas, Novi tednik – Radio Celje, Radio Tednik Ptuj, nekatera uredništva Mladinske knjige, solidarnostno tudi Dolenjski list. Pozneje so se stavki pridružili še tednik Mandrač, Radio MARŠ, tiskovna agencija Morel, internetni medij Ljubljanske novice, posamezni novinarji POP TV, solidarnostno tudi novinarji poslovnega časopisa Profit. Stavko so podprli in se ji pridružili tudi številni samostojni in svobodni novinarji, med njimi vsi, združeni v Sindikat Radia Študent. Če bi stavka trajala dlje, bi se ji – kot je bilo mogoče razbrati iz izjav v medijih in zasebnih krogih – nedvomno pridružili še drugi mediji ali vsaj posamezni novinarji. Stavka je bila deležna široke podpore sindikatov drugih poklicev in panog, pa tudi tujih novinarskih organizacij. Podprla jo je Mednarodna zveza novinarjev (IFJ) ki povezuje 500.000 novinarjev z vsega sveta, posebej še hrvaško in švedsko novinarsko društvo, Združenje in Sindikat novinarjev Srbije in Črne gore ter italijanski sindikat novinarjev. Kot »nestavkajoči medij« je bila v ospredju pozornosti predvsem komercialna televizija POP TV, veliko zanimanje je vladalo za odločanje o načinu podpore stavki na Dnevniku, ki se je končalo proti zaostritvi (ta bi najverjetneje pomenila, da tako kot Delo in Večer – ki nista izšla že v torek - tudi Dnevnik v sredo, 6. oktobra sploh ne bi izšel), in na Financah, kjer so novinarji z 19 glasovi za in enim proti sicer podprli stavko, a so se odločili vseeno nadaljevati delo. Precej ob strani pa je šla mimo stavka na mnogih komercialnih radijskih postajah, ki so vse dni oddajale program, moderiran v živo, in objavljale novinarske prispevke. Teh medijev ne gre spregledati, če se poskušamo s te kratke časovne distance ozreti na stavko in jo videti v njenem širšem kontekstu. Med naključnim poslušanjem jutranjega programa ene od komercialnih postaj smo slišali voditeljico programa poslušalcem pojasnjevati odnos do stavke na tej komercialni postaji. Po njenih besedah so novinarji sicer podpirali stavko, vendar pa delajo za komercialni medij, ki živi od oglasov in si ne more privoščiti izpada prihodkov, kakršnega bi prinesla novinarska stavka. Tako se je še enkrat več pokazalo, da je novinarsko delo danes pojmovano predvsem kot tržno blago, ki zagotavlja preživetje medijskih podjetij, in da veliko novinarjev interes kapitala (lastnikov) postavlja pred lastne interese. Predvsem v manjših medijih je razlog za to večinoma v bojazni, da bi drugačna pozicija pomenila izgubo vira zaslužka, ki novinarju zagotavlja vsaj preživetje. Če si postavljen pred odločitev, ali stavka ali preživetje, je o »višjih ciljih« težko razmišljati. Da so bili mnogi novinarji soočeni s tako dilemo, potrjujejo tudi konkretni primeri pritiskov na ne-redno zaposlene novinarje »stavkajočih medijev«. Po besedah novinarke regionalnega medija, ki se ne želi javno izpostaviti, je vodstvo od samostojnih novinarjev, ki so redni člani redakcije, zahtevalo, da med stavko delajo, sicer da jim bodo prekinili pogodbe o sodelovanju. Čeprav je pravica do stavke pravica vsakega državljana Republike Slovenije, zapisana v ustavi, in čeprav je Sindikat novinarjev Slovenije glasovanje o stavki izvedel tudi med samostojnimi in svobodnimi novinarji, je vodstvo omenjenega medija zatrdilo, da imajo pravico do stavke le redno zaposleni novinarji. Prav podpora samostojnih in svobodnih novinarjev, predvsem tistih, ki so redni člani redakcij, pa je bila bistvena za uspeh stavke; s tem se strinjajo tudi sogovorniki iz mednarodnih novinarskih združenj. Zelo lahko bi se namreč zgodilo, da bi (še) namesto stavkajočih redno zaposlenih novinarjev delali preostali člani redakcij, kar je doslej večkrat spodkopalo uspeh novinarskih stavk po Evropi.

V ospredju samostojni in svobodni novinarji
Freelancerji niso bili v težavnem položaju le med stavko, ampak tudi sicer veljajo za najbolj ranljivo skupino novinarjev. Kot je pokazala pred dobrima dvema letoma opravljena primerjalna analiza položaja samostojnih novinarjev po Evropi5 in kot kažejo mnoge mednarodne raziskave in analize na tem področju, je vprašanje pravic in statusa freelancerjev žgoča tema sodobnega medijskega prostora, ki je ni več mogoče puščati ob strani. Pri tem ne gre za trenutno »krizo« na trgu novinarske delovne sile, trendi so jasni in – že je mogoče trditi – nezajezljivi. Freelancerjev je povsod vedno več, med njimi pa vedno več takih, ki to ne želijo biti, pa nimajo druge izbire. Osnovna »delitev« slovenskih freelancerjev na samostojne in svobodne novinarje je izpeljana iz razlik med tistimi, ki so kot samostojni novinarji registrirani pri ministrstvu za kulturo (še leta 1995 jih je bilo v registru 120, zdaj število že presega 210), in tistimi, ki se sicer preživljajo z novinarskih delom in niso redno zaposleni, vendar nimajo »uradnega« statusa samostojnega novinarja. Kdor pridobi uradni status samostojnega novinarja, je dolžan vsak mesec plačevati prispevke za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje (minimalno okoli 60.000 tolarjev) in to breme medijske hiše pomagajo nositi le redkim samostojnim novinarjem. Prispevke mora samostojni novinar plačati, ne glede na to, ali je v določenem mesecu zaslužen honorar dovolj visok, da novinar lahko s preostankom (po plačilu prispevkov) pokrije še življenjske stroške. Mnoge novinarje to odvrne od pridobitve statusa in vztrajajo med t. i. svobodnimi novinarji ali status samostojnega novinarja celo »vrnejo«. V pred manj kot letom dni opravljeni anketi sindikata novinarjev je bilo razmerje med sodelujočimi samostojnimi in svobodnimi novinarji 1 : 2. Delež samostojnih novinarjev je znašal 34, svobodnih pa 66 odstotkov. Predvsem zaradi metodoloških težav6 vzorec (skupaj 104 respondenti) sicer ni reprezentativen in se ga ne da zanesljivo posploševati za celo populacijo, se pa razmerje ujema s siceršnjimi ocenami sindikata in društva novinarjev o razmerjih med samostojnimi in svobodnimi novinarji. Skupaj naj bi tako ne-redno-zaposleni novinarji predstavljali že tretjino vseh novinarjev. Obe skupini svoj ocenjujeta podobno; samostojni novinarji s povprečno oceno 1,9, svobodni 1,8 (do 5). Kot slab ali izredno slab je svoj položaj ocenilo skupaj 82 odstotkov sodelujočih samostojnih in svobodnih novinarjev.

Freelancerji v kolektivni pogodbi
Evropska, pa tudi krovna Mednarodna novinarska zveza že več let opozarjata, da le ureditev razmer za samostojne novinarje lahko dolgoročno zagotavlja urejen položaj vseh novinarjev, tudi redno zaposlenih7. Že zdaj je namreč med novinarji uveljavljeno reklo, da »na vsakega redno zaposlenega novinarja pred vrati čaka deset drugih«, ki bi bili pripravljeni (in kmalu prisiljeni) delati v še tako slabih razmerah in za še tako nizko plačilo. To dolgoročno ogroža tudi socialni in profesionalni položaj njihovih redno zaposlenih kolegov in znižuje kakovost novinarskega dela ter medijskih vsebin. Po primerjalnih analizah o stanju na tem področju po Evropi ter po preučitvi razmer v Sloveniji sta v Sloveniji obe stanovski organizaciji, sindikat in društvo novinarjev, ureditev položaja samostojnih in svobodnih novinarjev postavili v ospredje svojih aktivnosti in prizadevanj. Predlog prenovljene kolektivne pogodbe, ki ga je sindikat poslal združenju za tisk in medije, upošteva priporočila mednarodnih organizacij in vsebuje številna in jasna določila o pravicah in obveznosti samostojnih in svobodnih novinarjev, ki bi uredila njihov socialni in poklicni položaj.8 Že prvi odzivi z Združenja za tisk in medije so pokazali, da se bodo prav pri tem pogajalci obeh strani najbolj razhajali. ZTM je v neuradnih odzivih na predlog sindikata kategorično zavrnil opredelitev pravic samostojnih in svobodnih novinarjev v (novi ali prenovljeni) nacionalni poklicni kolektivni pogodbi. Predsednica ZTM Rina Klinar je, na primer, v dneh pred stavko opozorila na »morebitne napačna pričakovanja SNS, da bi lahko z eno pogodbo rešili težave novinarjev«. Po njenih besedah lahko kolektivna pogodba velja za zaposlene novinarje, »nikakor pa se z njo ne more urejati razmer svobodnih novinarjev in honorarnih sodelavcev«. (Delo, 30. 9. 2004) Po mnenju Gašperja Lubeja s Slovenske tiskovne agencije, ki je bil še pred nedavnim tudi sam »novinar-sodelavec«, položaj samostojnih in svobodnih novinarjev v Sloveniji pa je preučil in predstavil v svojem diplomskem delu, je »argument delodajalske strani o tem, da kolektivna pogodba ne more urejati položaja freelancerjev, smešen«. Tudi če zasebni delodajalci vztrajajo pri veljavnosti odstopa od kolektivne pogodbe (RTV Slovenija od pogodbe ni nikoli odstopila), ne morejo zanikati dejstva, da so se že pred 14 leti pogajali o pogodbi, ki je vsebovala tudi določila o samostojnih novinarjih. Leta 1991 so podpisali pogodbo, ki je v uvodnih določbah opredelila veljavnost tudi za samostojne novinarje, v 79. členu pa določila, da mora plačilo za delo svobodnih in samostojnih novinarjev urejati posebna pogodba, pri čemer pogoji dela ne morejo biti slabši kot za redno zaposlene novinarje. Lubej, podobno kot številni drugi novinarji, ugotavlja, da gre sicer res za zelo splošni člen, ki se v praksi večinoma ni uresničeval, vendar pa reguliranje položaja zunanjih sodelavcev s kolektivno pogodbo ne bi bil precedenčni primer, ne v tujini in ne pri nas. Za razumevanje kategoričnega zavračanja natančne ureditve položaja samostojnih in svobodnih novinarjev s kolektivno pogodbo se kaže spet spomniti na strukturo članstva Združenja za tisk in medije pri GZS. Za več sto manjših medijev, članov ZTM, je »zaposlovanje« freelancerjev edina možnost, da preživijo; ureditev razmer na tem področju, kakršno predvideva sindikalni predlog sprememb in dopolnitev kolektivne pogodbe, bi jih vsaj nekaj deset pahnila v propad, zato je pričakovati še nove in hude »notranje blokade« pogajalskega procesa. Na freelancerje se ne zanašajo samo mali mediji. Tudi večjim oziroma njihovim lastnikom je v interesu, da ostane področje samostojnega oziroma svobodnega novinarstva čim bolj neurejeno; v marsikateri redakciji večjih medijev je že več kot polovica »navideznih« freelancerjev (kot Mednarodna novinarska zveza opredeljuje redne člane redakcij, ki niso redno zaposleni). Obstajajo sicer bolj odgovorni mediji, ki freelancerje – redne člane redakcij vsaj z določitvijo pavšalnega mesečnega plačila in minimalnih dodatnih pravic vsaj nekoliko izenačujejo z redno zaposlenimi novinarji, »načeloma« pa mediji freelancerje obravnavajo predvsem kot možnosti za kovanje prihranka in dobička. Freelancerji so za lastnike veliko cenejši kot redno zaposleni novinarji, ker jih (pogosto nezakonito) plačujejo po avtorskih in drugih pogodbah, bistveno manj obdavčenih, kot je pogodba o redni zaposlitvi. Stroške dela je mogoče dodatno znižati tako, da je tudi neto honorar za primerljivo delo nižji kot neto plačilo redno zaposlenih novinarjev. Freelancerji, tudi če so redni člani redakcij in izpolnjujejo enak obseg dela kot redno zaposleni novinarji, razen redkih izjem ne prejemajo niti regresa, primerov izplačila 13. plače pa doslej med freelancerji sploh ni bilo zaslediti. Poleg tega freelancerji večinoma pristajajo tudi na to, da sami krijejo vse stroške, povezane z delom. Skozi lastniško optiko je dodatna »prednost« tudi dejstvo, da freelancerja ne ščitijo določila o odpovedi delovnega razmerja in jih je mogoče kadar koli odsloviti. Številni novinarji tako svoje delo opravljajo v izrazito negotovih razmerah, imajo bistveno manj pravic kot redno zaposleni novinarji in v najslabših primerih se jim celo dogaja, da zanj ne dobijo niti honorarja. Tudi o tem je tekla »korespondenčna razprava« na mailing listi samostojnih in svobodnih novinarjev. Eden od novinarjev je (5. oktobra) zapisal, da bodo morali mediji, ki si ne morejo privoščiti najema/zaposlovanja in ustreznega plačevanja usposobljenih novinarjev, »pač zapreti svoja vrata«, preživeli pa bodo dobri mediji in dobri novinarji. Novinar je dodal: »Verjamem, da je tako v interesu javnosti kot v interesu ceha, da imamo kakovostne medije in kakovostne novinarje.« Podobnih mnenj je bilo na listi še več, nasprotnih doslej še ne.

Brezzobi psi čuvaji?
Da so se razmere na novinarskem trgu dela in na širšem medijskem trgu močno spremenile, pritrjujeta tako sindikat novinarjev kot gospodarska zbornica in obe združenji prav spremenjene razmere od podpisa KPPN uporabljata tudi kot glavni argument za svoja stališča do kolektivne pogodbe – vsak s svojega zornega kota. Novinarji, ki jim je naloženo izpolnjevanje pravice javnosti do obveščenosti, opravljanje vloge »psa čuvaja«, svoje delo opravljajo v kontekstu odnosa med delodajalcem in delojemalcem, v sodobnih razmerah pa vse večkrat tudi v kontekstu odnosu »naročnika in izvajalca«. Odnos lastnikov medijev do socialnega in poklicnega statusa novinarjev je neločljivo povezan z izpolnjevanjem pravice javnosti do obveščenosti ter kakovostjo in verodostojnostjo medijskih vsebin. Vstopanje v polje javne komunikacije in vodilna vloga pri določanju njene »agende« ter vpliv na javno mnenje so med argumenti novinarjev, ki vztrajajo pri tem, da je treba njihov poklic posebno zaščititi, da posamezni novinarji niso prepuščeni (vsakokratnim) interesom kapitala in lahko kljubujejo vse pogostejšim pritiskom. Vse več novinarjev pripoveduje, da so morali, na primer, zamolčati določene informacije ali celo umakniti članke, ki bi lahko škodili poslovnim partnerjem lastnikov medija ali odvrnili oglaševalce. Hkrati je vse več novinarjev prisiljenih poročati o dogodkih in temah, ki si objave po drugih merilih sploh ne bi zaslužili, pa poročanje (spet) narekujejo interesi lastnikov. V razmerah, ko so odvisni od dobre volje lastnikov medijev, »psi čuvaji« izgubljajo zob za zobom in interes kapitala vse bolj prevladuje nad javnim interesom. Ne glede na to, kako bodo tekla in kako bodo ocenjena pogajanja, je med največje uspehe stavke mogoče šteti dejstvo, da je (p)ostala osrednja tema med novinarji in v širši javnosti. Samorefleksija je prešla okvir ozkega kroga sodelavcev in poklicnih kolegov, ki se praviloma pogovarjajo o »svojih« medijih, »svojih« urednikih, »svojih« pogodbah, »svojih« plačah … Osebne in posamične izkušnje so dobile širši kontekst in na dan je prišel nespregledljivi vzorec podobnih izkušenj in razmer. Novinarji spoznavajo, da je nekaj treba spremeniti, da bodo morale biti spremembe korenite in da jih je treba uvesti čim prej. Veliko bralcev, poslušalcev in gledalcev se je med stavko čutilo opeharjene za svojo pravico do obveščenosti, javna razprava, ki se je odprla ob tem, pa je marsikoga že pripeljala do spoznanja, da ustrezna zaščita novinarskega poklica ni le v interesu novinarjev, ampak celotne javnosti.

1 Iztok Jurančič v posebni izdaji e-Novinarja ob letošnjih novinarskih dnevih piše: »Pravna erozija KPPN se je začela z majskim odstopom ZTM leta 1998, pospešila pa letos tako, da jo je okronala še država oziroma parlament in pristojna ministrstva. Iz dogovora in zakona o plačni politiki za 2004 in 2005 so namreč izpustili tudi našo poklicno pogodbo, ki je seveda še vedno del veljavnega delovnopravnega reda. Če so torej leta 1998 na pravno sporen in enostranski način iz KPPN izstopili zaposlovalski zastopniki zasebnega sektorja (pogodba je kljub vsemu preživela šest let v novinarskih pogodbah o zaposlitvi), smo letošnjega avgusta doživeli precedenčni »državni udar« na njen lastni pravni red. Medtem ko je odstop GZS iz maja leta 1998 pomenil umiranje na obroke za segment novinarske populacije, ki je v poklic vstopala po omenjenem datumu in za samostojne ter svobodne novinarje, je državni desant zagrozil, da iz pravnega reda izbriše tudi redno zaposlene novinarje. Nerazčiščeni položaj je postal nevzdržen, ker je blokiral pogajanja o prenovi KPPN, hkrati pa jo zaradi zastarelosti obsodil na smrt v nekaj naslednjih letih.«
2 Dnevnik, 15. 9. 2004.
3 Kratek pregled predloga sprememb in dopolnitev KPPN je bil objavljen v 17./18. številki Medijske preže (oktober 2003); dostopen tudi na: http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/17/pravo; celotno besedilo je dostopno na: http://www.novinar.com/sindikat/projekt.asp?id=23
4 Vzpostavitev mailing liste, na kateri vsako elektronsko sporočilo vsakega člana prejemejo vsi drugi člani, je bila del projekta, ki sta ga leta 2002 skupaj zasnovala in izpeljala Sindikat novinarjev Slovenije in Mirovni inštitut. Mailing lista je trenutno edina možnost za širšo izmenjavo mnenj in informacij med samostojnimi in svobodnimi novinarji, na njej pa je že več kot 300 članov.
5 Povzetek je bil objavljen v 14. številki Medijske preže (poletje 2002) in je dostopen na: http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/14/samostojni.
6 Metodičen metodološki pristop med drugim onemogoča dejstvo, da – ker nimajo ne statusa ne redne novinarske zaposlitve – ni nikakršne uradne evidence svobodnih novinarjev, ki bi kazala število celotne populacije. Hkrati to pomeni, da je svobodne novinarje tudi težko »izslediti«, vzpostaviti stik, potreben za izvedbo reprezentativne ankete. V tem primeru je bilo glavno orodje komunikacije medmrežje. Poleg pozivov na domači strani Sindikata novinarjev Slovenije so bili k izpolnjevanju spletne ankete na spletni strani razširjeni tudi prek mailing liste samostojnih in svobodnih novinarjev. Novinarji so lahko izpolnili tudi »klasično« anketo; nekateri so jo dobili po pošti (predvsem člani sindikata), nekateri na srečanjih samostojnih in svobodnih novinarjev, nekateri prek sindikalnih zaupnikov v večjih medijskih hišah …
7 Glej http://www.ifj.org/default.asp?issue=FREELANCE&Language=EN.
8 Novinarji-sodelavci, ki najmanj leto dni za medij opravljajo delo enakega obsega kot redno zaposleni novinarji, naj bi imeli prednost pri sklenitvi delovnega razmerja (obdobje opravljanja takega dela naj bi se še naprej štelo tudi v čas zahtevanih delovnih izkušenj za posamezno delovno mesto). Od novinarjev-sodelavcev po enoletnem obdobju pogodbenega opravljanja dela ob sklenitvi delovnega razmerja po sindikalnem predlogu ne bi bilo mogoče zahtevati poskusnega dela, dve leti rednega pogodbenega sodelovanja pa bi zadoščali tudi za priznanje opravljenega pripravništva. Prenovljena KP posebno zahteva sklenitev pogodbe za vsakršno sodelovanje med registriranim medijem in samostojnim novinarjem, ki mora med drugim vsebovati opredelitev dela in rokov za njegovo izvršitev ter izplačilo v pogodbi določenega honorarja. Ob daljšem sodelovanju bi morala pogodba vsebovati tudi določila o odpovednem roku, minimalnem mesečnem pavšalnem plačilu in obsegu delovnih obveznosti, o povračilu stroškov za prehrano in prevoz, nadomestilih za dopust in odsotnost zaradi bolezni, plačilu prispevka za prostovoljno pokojninsko zavarovanje, plačilih za delovno uspešnost itd. Po letu dni rednega pogodbenega sodelovanja naj bi imeli novinarji-sodelavci zagotovljeno pravico do plačanega dopusta in izplačila regresa, že po šestih mesecih pa tudi do izplačila sorazmernega zneska t. i. trinajste plače. Za novinarje-sodelavce s pogodbami o rednem sodelovanju naj bi smiselno veljal tudi tarifni del prenovljene KP, tako da redni sodelavci ne bi za enak obseg dela prejemali nižjih plačil kot redno zaposleni novinarji. Pri tem bi bili delodajalci dolžni upoštevati tudi stroške obveznega socialnega zavarovanja, ki ga morajo mesečno plačevati samostojni novinarji. Za sklepanje avtorskih pogodb pa naj bi veljale minimalne tarife iz cenika, ki ga objavlja Društvo novinarjev Slovenije. Cenik naj bi bil tarifna priloga KP, ki bi ga pogodbene stranke usklajevale vsaj enkrat na leto. (iz pregleda sprememb KPPN v Medijski preži 17/18).

izpis

Igor Drakulič

(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Samostojni in svobodni novinarji, ki so razdrobljeni po vsej Sloveniji, so s to stavko dobili zagotovilo, da niso sami.
Sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev (SSSN) pri Sindikatu novinarjev Slovenije (SNS) šteje pri­bli­žno sto novinark in novinarjev. Na rednih mesečnih sestankih se nas zbere od deset do petnajst. Kolegi in kolegice iz iste medijske hiše, ki na sestankih živahno izmenjujejo izkušnje, se na hodnikih nočejo poznati, ko se srečajo. Strah jih je. Delodajalci, lastniki, uprava (marsikje so njihova podaljšana roka žal tudi uredniki) so večini prisilnih freelance novinarjev nagnali strah v kosti. »Če kaj čivknem glede višine honorarja ali kakšnih drugih ugodnosti, dobim takoj pod nos, da v vrsti za mano čaka cela vrsta drugih, ki bi z velikim veseljem prevzela moj položaj – tudi za nižji honorar. Absurdno je, da delam za honorar, ki je nižji od potnih stroškov. Prav rada se pripeljem v Ljubljano na montiranje oddaje, saj tako s kilometrino zaslužim nekaj več,« pravi zagrenjeno ena od novinark. »Pred dobrim letom me je uprava prisilila, da se zaposlim kot s. p. Rekli so mi sicer, da mi bodo ustrezno povišali honorar, kolikor bodo znašali obvezni prispevki za državo, vendar so na to obljubo kmalu pozabili. Zdaj delam na lokalnem radiu po cele dneve, velikokrat tudi ob sobotah in nedeljah. Na mesec prejmem 130.000 tolarjev neto honorarja, s katerim moram poravnati približno 50.000 tolarjev prispevkov, pa še iz lastnega žepa moram dajati za bencin, ko me pošljejo na teren. Poleg tega nas kolegi, ki so zaposleni, nenehno opozarjajo, da nismo del kolektiva. Na izlete odhajajo le oni, počitniške zmogljivosti so namenjene le njim ... Oni so kasta zase, mi pa smo lahko le tiho in delamo, sicer bomo izgubili še to, kar imamo,« pripoveduje novinarka, ki dela na eni od lokalnih radijskih postaj na Štajerskem. Ali je lahko urednik kdor koli, je bilo vprašanje novinarja in novinarke iz SV Slovenije. »Naš direktor in lastnik nam je za urednika postavil svojega bratranca, ki je po izobrazbi avtomehanik ali nekaj podobnega. Pa to še ni vse. V zadnjih letih je direktor postal lastnik še treh lokalnih medijev, lastništvo pa je prepisal na ženo, hčerko in brata. Seveda je tudi v vseh teh medijih kot urednike zaposlil in dobro plačal svoje sorodnike. Novinarji pa dobimo od 500 do 1000 tolarjev, ko gremo na novinarsko konferenco ter pripravimo in zmontiramo prispevek o tem dogodku,« dodajata novinarja na lokalnem radiu.

V najslabšem položaju so freelance novinarji v lokalnih medijih
Takih in podobnih zgodb je pravzaprav toliko, kot je freelance novinarjev. V bistveno slabšem položaju so novinarji zunaj večjih središč, saj so na milost in nemilost prepuščeni pohlepnim lastnikom in ponekod pokvarjenim, nesposobnim urednikom. Novinarji na periferiji pozdravljajo delovanje sindikata, se želijo včlaniti v delo SSSN, a si ne upajo. Kaj bodo pa rekli njihovi šefi, če bodo zvedeli, da se včlanjujejo v sindikat? Nič ne bodo rekli – vrgli jih bodo na cesto. Na periferiji pa honorarne zaposlitve ne ležijo ravno po cestah. Bolje je dobiti nekaj kot nič, razmišljajo freelance novinarji, in tega se dobro zavedajo lastniki ter delodajalci. Zato so tudi pravi heroji tisti s&s novinarji, ki so si kljub na videz brezizhodnemu položaju upali postaviti proti upravam – z odločitvijo, da se pridružijo stavki. Resnici na ljubo so to največkrat tisti, ki imajo v posameznem mediju tako trden položaj, da so praktično nezamenljivi. Tisti, ki so se v tolikšni meri poistovetili z medijem, da si poslušalci/gledalci/bralci in seveda tudi oglaševalci ne predstavljajo, kako bi ta medij funkcioniral brez njih. Tako imenovane »medijske zvezde« niti ne razmišljajo o redni zaposlitvi, saj pri delodajalcu dosežejo skoraj vse, kar si zaželijo. Medijske zvezde so seveda tudi precej pokvarljivo blago in nekateri ne čutijo nobene povezanosti z drugimi kolegi in kolegicami. K sreči pa so tudi taki, ki jim cehovska solidarnost veliko pomeni in bodo prvi na stavkovnih barikadah. Kako lahko stavkajo freelance novinarji? Odgovor je jasen. Če so za stavko uredniki, potem stavkajo tudi novinarji, pa če so redno ali honorarno zaposleni. Na POP TV in Financah so bili uredniki proti stavki, zato tam tudi ni bilo stavke. Uprava in uredniki POP TV in Financ novinarjem sicer niso oporekali pravico do stavke, vendar se je v takem primeru zelo težko izpostaviti in solidarizirati s cehom. Težko bi našli kakšnega s&s novinarja, ki ne bi bil za stavko. Zakaj? Ker prenovljena kolektivna pogodba za poklicne novinarje še bolj eksplicitno ureja prav njihov status. Položaj zaposlenih in ne-zaposlenih novinarjev je sicer izenačevala že obstoječa kolektivna pogodba, vendar tega ni v dosedanjih 13 letih spoštoval skoraj noben delodajalec. Sindikat novinarjev Slovenije in Društvo novinarjev Slovenije bi v vseh teh letih lahko sprožila že nič koliko tožb proti delodajalcem zaradi kršitev kolektivne pogodbe. Stanovski novinarski organizaciji te pravne možnosti doslej nista uporabljali v tolikšni meri, kot bi jo lahko. Če bi jo, bi spravila na kolena večino slovenskih medijskih hiš. Glede na ignoranco in aroganco delodajalcev pa se bo začela bitka na nož. Spoštujete kolektivno pogodbo? Tako je prav. Ne spoštujete kolektivne pogodbe? Se zavedate pravnih posledic? Do tega roka morate urediti vse nepravilnosti, sicer vas bosta v najkrajšem času obiskali davčna in delovna inšpekcija, s sodišča pa bo prišlo vabilo na sodno obravnavo. Ni pomembno, koliko časa se bomo pravdali. V sodni pravdi, ki je tekla deset let, so zmagali oškodovani novinarji. Dobili pa so večmilijonske odškodnine – in to zaradi tega, ker jim pred desetimi leti pri plači niso odobrili zakonsko določene revalorizacije v višini nekaj tisoč tolarjev. Zato sploh ni bilo vprašanje – stavka da ali ne. Samostojni in svobodni novinarji, ki so razdrobljeni po vsej Sloveniji, so s to stavko dobili zagotovilo, da niso sami. Dobili so potrdilo, da so nepreklicno postali del slovenskega novinarstva in da vsi slovenski novinarji stavkajo tudi zaradi tega, ker je položaj freelance novinarjev povsem neurejen. Delodajalci so mislili, da bodo z odklanjanjem dialoga povzročili med novinarji apatijo. Zgodilo se je ravno obratno – še bolj so nas povezali in okrepili jedro sindikata, ki bo najprej dosegel sprejem prenovljene kolektivne pogodbe, potem pa budno nadziral spoštovanje le-te. S kolektivno pogodbo ne bomo čez noč rešili vseh težav samostojnih in svobodnih novinarjev. Potrebnega bo še precej prepričevanja, pa tudi groženj s sodišči. Ponekod bo treba pomesti tudi v lastnih vrstah in izločiti črne ovce, ki si ne zaslužijo naziva novinar ali urednik. S prstom bo treba pokazati tudi na novinarje, ki se imajo za višjo kasto od freelance kolegov. Znotraj ceha moramo poskrbeti za samopodobo, nenehno izobraževanje in ustrezno ovrednotenje poklica. Nacionalna kolektivna pogodba za poklicne novinarje je le osnovno ogrodje, na katerem moramo graditi naprej. Le tako bomo samostojno in svobodno opravljali svoj poklic – tako zaposleni kot ne-zaposleni.

izpis

Neva Nahtigal, Uroš Škerl

Novinarski večer o stavki
Ko je peti dan po začasni prekinitvi stavke, 11. oktobra 2004, Mirovni inštitut organiziral 63. novinarski večer pod naslovom Zakaj novinarska stavka?, so bili zasedeni vsi stoli v ljubljanski galeriji Škuc. Poleg obrazov, ki nikoli ne manjkajo, so tja prišli tudi mnogi novi – nekateri znani s TV-ekranov, drugi kot imena in glasovi z radijskih programov, več tistih, ki se podpisujejo pod članke v dnevnem in tedenskem tisku, pa tudi nekaj z osrednje tiskovne agencije in tistih, ki soustvarjajo spletne medije. Ker je stavka vnesla zmedo v vse pore medijev in javnosti, so prišli poslušat, kakšne odgovore lahko ponudijo predsednik odbora za stavke pri bavarskem sindikatu novinarjev dr. Wolfgang Soergel, novinarka in voditeljica osrednje informativne oddaje TV Slovenija Simona Rakuša, novinar in voditelj osrednje informativne oddaje POP TV Edi Pucer in predsednik Sekcije samostojnih in svobodnih novinarjev pri Sindikatu novinarjev Slovenije Igor Drakulić. Igor Drakulić je menil, da je stavka osrednji element, ki je povezal prej povsem razkropljeno množico samostojnih in svobodnih novinarjev, ki jih sicer zadeva dobršen del predlaganih sprememb kolektivne pogodbe. To se je pokazalo tudi v razpravah, ki so oživele na t. i. mailing listi samostojnih in svobodnih novinarjev, ki povezuje več kakor 300 samostojnih in svobodnih novinarjev. V medijih, kjer uredniki niso podprli stavke, je bila ta, pravi Drakulić, za freelancerje zelo težavna. Največje težave so imeli v lokalnih in regionalnih medijih, kjer so bili mnogi postavljeni pred dejstvo, da bodo, če se odločijo za ne-delo, mediji prekinili sodelovanje z njimi. Drakulić je ob predstavitvi splošnega položaja samostojnih in svobodnih novinarjev izpostavil, da je vse več tako imenovanih »prisilnih freelancerjev«, ki imajo status samostojnega novinarja le zato, ker jih mediji ne zaposlijo, čeprav so redni člani redakcij. Dr. Wolfgang Soergl je predstavil razmere v Nemčiji, kjer je novinarjev – v razmerju do prebivalstva – po njegovi oceni dvakrat več kot v Sloveniji, kar velja tudi za freelancerje. Soergl je omenil stavko časopisnih novinarjev v začetku letošnjega leta, ki kljub dobri organizaciji ni dosegla dimenzij, do kakršnih se je razmahnila v Sloveniji. Kot je povedal, »niti ob najboljših dneh ni bila na strani stavkajočih niti tretjina urednikov«. Na vrhuncu stavke je večina časopisov še vedno izhajala, v njih pa so bili natisnjeni članki, pripravljeni vnaprej, oziroma tisti, ki so jih pripravili posebej za čas stavke najeti zunanji sodelavci. Soergl se je čudil široki podpori stavke med samostojnimi in svobodnimi novinarji in doseženi stopnji splošne medsebojne solidarnosti novinarjev ob pripravi kolektivne pogodbe in stavki. Po Soerglovem mnenju je najpomembneje, da je stavka bila, saj po njej razmere niso več enake, kot so bile. Od leta 1998 do zdaj ni bilo niti pogajanj, zaradi izvedbe in dimenzij stavke pa so se ta začela in sindikat za pogajalsko mizo sedi kot močnejši pogajalec, kot bi bil sicer. Edi Pucer je povedal, da so se novinarji POP TV (ki se stavki kolektivno ni pridružila) lahko svobodno odločali, ali bodo delali ali ne. Med razlogi za svojo ne-pridružitev stavki je Pucer navedel slabo obveščenost oziroma pripravo stavke s strani sindikata ter veliko finančno škodo, ki bi jo komercialna televizija utrpela, če bi stavkali na volilni dan. Poleg tega je poudaril, da ni pravično stavkati na račun nekoga (v tem primeru lastnika POP TV), ki s stavkovnimi zahtevami »nima ničesar skupnega«. Na vprašanje, zakaj POP TV v nedeljo, ko se je začela stavka, te ni pokril z novinarskim prispevkom, je Pucer odgovoril, da sam ne ve, zakaj se je urednik tako odločil, je pa po Pucerjevem mnenju stavka šla »mimo« predvsem zato, ker so tisti dan na komercialni televiziji zaradi volitev in hudih težav s tehniko vladale prave obsedne razmere. Kot je povedal Pucer, so se poskusi vzpostavitve sindikalne organiziranosti na POP TV pred leti izjalovili, in to predvsem zato, ker imajo »ljudje tam dobre pogodbe«. Navedel je primer sodelavke, ki ni bila redno zaposlena, ko je zanosila in rodila, pa je uživala vse pravice iz rednega delovnega razmerja. Simona Rakuša, ki je bila med stavko na TV Slovenija članica stavkovnega odbora, je opisala delovnopravne razmere na POP TV in TV Slovenija, kot jih pozna iz svojih izkušenj ter izkušenj svojih novinarskih kolegov. Kot je povedala, tudi sama ve za tak primer, kot ga je omenil Pucer, na komercialni televiziji. Opozorila je, da je nezaposlena novinarka pravice redno zaposlenih uživala zato, ker se je tako odločil njen nadrejeni, ki pa bi se lahko odločil tudi drugače. »Le če so tvoje pravice zapisane črno na belem, nisi odvisen od dobre volje svojega šefa,« je dodala Rakuša in povedala, da se je sama za stavko odločila predvsem iz solidarnosti – do tistih, ki jim delodajalci ob nespoštovanju veljavne kolektivne pogodbe kratijo osnovne socialne pravice. Taki primeri so, je bil odziv, tudi na RTV Slovenija, s čimer se je po krajšem premisleku strinjala tudi gostja novinarskega večera. Splošna stavka je tako ali drugače zade(va)la vse novinarje, ne glede na to, v katerih medijih delajo in ne glede na to, ali so stavkali ali ne. Razprava je tako kmalu prerasla okvire govorniškega omizja in novinarji in drugi so začeli tudi sami ponujati svoje odgovore in mnenja. Pokazalo se je, da smo novinarji bolj vajeni o teh temah poročati, kot o njih razmišljati v povezavi z nami samimi. Na pomanjkanje samorefleksije med novinarji je na novinarskem večeru opozoril tudi Ervin Hladnik Milharčič, urednik Sobotne priloge Dela: »Novinarji, ki se imamo za najbolj intelektualno razvite, se zdimo intelektualno nesposobni oceniti svoj položaj.« Na nelagodje in očitke novinarjev ob zmedi, povezani s stavko, je Milharčič odvrnil, da je smisel stavke prav v tem, da vnese zmedo. Povedal je, da se je sam za podporo stavki odločil instinktivno. Kot urednik dela tako z redno zaposlenimi novinarji kot s freelancerji in se počuti nelagodno v vlogi, ko lahko freelancerja vedno odpusti in on odloča o njegovem plačilu. Opozoril je, da bo imel pritisk po čim nižji zaščiti članov redakcij dolgoročne učinke na kakovost, ki se bo zniževala, in dodal, da se mu zdi naravnost smešno, da je solidarnost med delojemalci in delodajalci, ne pa med delojemalci. Tudi drugi člani publike so opozorili, da interesov kapitala ne kaže postavljati pred interese novinarja, ker ta lahko dobro, kakovostno in kredibilno poroča le, če bo imel sam urejene osnovne pogoje in garancije za bivanje in delovanje. Edi Pucer je povedal, da pri odločitvi o ne-stavkanju ni šlo le za preprečitev gospodarske škode, ki bi jo zaradi stavke utrpel POP TV, ampak predvsem za upoštevanje interesa javnosti, ki ima pravico do obveščenosti, še posebno na dan volitev. Predsednik Sindikata Iztok Jurančič je zatem opozoril, da si morajo novinarji sami priboriti pravico do svobode izražanja, da lahko izpolnjujejo pravico javnosti do obveščenosti. Tudi Soergel je o trčenju temeljnih pravic – do obveščenosti in do stavke – menil, da je v tem primeru morala imeti prednost pravica do stavke. Ena od »predstavnic javnosti« v publiki je dodala, da je sama raje nekaj dni neinformirana kot doživljenjsko slabo informirana, in da je bilo po njenem mnenju bistvo stavke prav v zagotavljanju pravice javnosti do kredibilnih informacij. Debata se je mestoma razvila v prerekanje o tem, ali je bila novinarska javnost o razlogih za stavko dovolj kakovostno obveščena. Ob nekaterih tehtnih očitkih, da bi organizacija stavke lahko bila po tej plati boljša, je več govorcev izrazilo mnenje, da bi se morali novinarji informirati (tudi) sami, saj je iskanje informacij osnova novinarskega poklica in »novinarjeva dolžnost«, kot je opozorila Simona Rakuša. Ne-seznanjenosti s pred-stavkovnim dogajanjem po mnenju številnih prisotnih ni mogoče pripisati (le) sindikatu, ampak predvsem pomanjkanju interesa med novinarji.

izpis

Jaka Repanšek

Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Avtorskopravna razmerja v delovnopravnem okolju so še vedno neurejena. Prenos pogodbenih pravic na založnika je običanjo daljši od zakonsko določenih 10 let.
Predlog (pre)nove kolektivne pogodbe za novinarje, ki jo je sestavil Sindikat novinarjev Slovenije, vsebuje tudi pomembna določila o varstvu avtorskih pravic novinarjev v rednem delovnem razmerju in njemu podobnem delovnem razmerju. Poglavje o ureditvi avtorskih pravic v predlogu prenove kolektivne pogodbe je nastalo s pomočjo dr. Mihe Trampuža iz Avtorske agencije za Slovenijo (AAS).

Razkorak med zakonom in prakso
Ob nastajanju predloga prenove kolektivne pogodbe ne smemo prezreti, da je minilo že devet let, odkar je Slovenija dobila povsem nov in z evropskimi ter mednarodnimi predpisi usklajen avtorskopravni zakon (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, ZASP). Sestavljavci zakona, med njimi najuglednejši strokovnjaki (teoretiki in praktiki) avtorskega prava, so v ZASP zapisali tudi določbe, ki urejajo razmerja med naročniki avtorskih del in avtorji v primerih, ko so slednji v rednem delovnem razmerju pri delodajalcu, denimo založniku, RTV-organizaciji, agenciji ... In če lahko za marsikatero poglavje ZASP mirno zatrdimo, da je v praksi zaživelo vsaj kolikor toliko celovito, te trditve na področju urejanja avtorskopravnih razmerij v delovnopravnem okolju ne moremo zagovarjati. Prav na tem področju namreč vse do oblikovanja v uvodu omenjenega predloga prenove kolektivne pogodbe ni bilo storjenega ničesar, kar bi pripeljalo do trajnejše ureditve razmerij med zaposlenimi novinarji in njihovimi delodajalci. Novinarji, ki so zaposleni v podjetjih – izdajateljih medijev –, so avtorji, ki ustvarjajo avtorska dela v delovnem razmerju, kot nadomestilo za svoje ustvarjanje (za založnika ali rtv-organizacijo) pa dobivajo plačo. To je osnovna premisa, ki jo upošteva ZASP, ko v 101. členu natančneje ureja položaj novinarjev glede na njihovo »avtorstvo«: »(1) Kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja), se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno. (2) Po preteku roka iz prejšnjega odstavka pripadejo pravice iz prejšnjega odstavka delojemalcu, s tem da delodajalec lahko zahteva njihov ponovni prenos proti plačilu primernega nadomestila.«

Članki 10 let »last« založnika
Če je novinar torej zaposlen v nekem časopisu in je tam pisal članke, za kar je dobival plačo, bodo ti članki po doslej veljavni ureditvi vsaj še 10 let »last« založnika, ne glede na to, ali so bili objavljeni, kje so bili objavljeni in koliko plače je naš novinar v resnici dobil zanje. »Pogodba«, o kateri je beseda v 101. členu ZASP, je lahko pogodba vseh vrst: lahko tudi kolektivna pogodba, pogodba o zaposlitvi, posebna avtorska pogodba. Najprimernejša po mnenju komentatorjev ZASP (Trampuž, Oman, Zupančič, Založba GV, 1995) bi bila pogodba o zaposlitvi kot osrednji pravni posel urejanja pravic in obveznosti pogodbenih strank v delovnem razmerju, čeprav v praksi ta možnost še ni zaživela. In kaj je bistvo navajanja te »pogodbe«? Prav dejstvo, da se lahko stranki (založnik in novinar« v tej pogodbi dogovorita, da bo rok za prenos materialnih avtorskih pravic iz delovnega razmerja krajši (za enkratno objavo, eno leto ...) ali daljši (za ves čas trajanja avtorske pravice, torej do 70 let po avtorjevi smrti) od zakonsko predvidenih 10 let. In kdaj sploh lahko govorimo o avtorskih delih, ki nastanejo v delovnem razmerju? Vprašanje je po mnenju avtorskopravnih teoretikov treba presojati na podlagi pravnih dejstev (vsebina kolektivne pogodbe, pogodbe o zaposlitvi, sistematizacija delovnih mest...) in dejanskih okoliščin (delovni čas, sredstva delodajalca, izkušnje, pridobljene na delovnem mestu...). Omenjena vprašanje je pomembno zlasti zaradi perečega vprašanja obdavčitve avtorskih del (razlika med bruto prispevki iz delovnega razmerja in DDV za avtorska dela). Naj na tem mestu omenimo nedavno odločbo upravnega sodišča, ki je omenjeno problematiko rešila v korist medijskih podjetij (nasproti davčni upravi), kar bo po mojem mnenju vplivalo na prakso sklepanja posebnih avtorskih pogodb ob že sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Bistvo omenjene odločbe je v stališču sodišča, da je poleg obstoječih pogodb o zaposlitvi, delavcem in delodajalcem v določenih primerih dovoljeno sklepati posebne avtorske pogodbe za avtorska dela, ki nastanejo denimo v prostem času in niso v povezavi z določbo 101. člena ZASP – torej niso del opisa del in nalog po pogodbah o delu, temveč so ustvarjena po prostih pobudah delavcev in v njihovem prostem času. Sodišče pa je zavzelo tudi stališče, da je potrebno omenjeno vprašanje presojati od primera do primera.

Neuveljavljena pravica iz sekundarnih reprodukcij
Dosedanja praksa na omenjenem področju kaže, da so zlasti delodajalci bolj vešče uporabljali svoje avtorskopravno znanje in pogosto v pogodbah o zaposlitvi dopolnili določbo 101. člena ZASP tako, da so trajanje prenosa materialnih in drugih (prenosljivih) pravic avtorja prenesli na delodajalca za obdobja, daljša od 10 let (denimo za ves čas trajanja avtorske pravice). Prav dejstvo, da je v pogodbenem odnosu med delavcem in delodajalcem slednji navadno močnejša in prava bolj uka stranka kot delavec-novinar, je omogočilo takšno prakso. In prav to dejstvo je najpomembnejši argument za urejanje tega področja v kolektivni pogodbi, saj njena splošna, kolektivna veljavnost omogoča enakopravno obravnavo temeljnih pravic vseh zaposlenih novinarjev. Omeniti velja tudi, da do razvoja sodobnih internetnih tehnologij (baze člankov on-line) niti ni bilo pretirane potrebe po urejanju »arhivskega« prenosa pravic na posameznih avtorskih delih, zlasti v tiskanih medijih. Seveda se je interes založnikov in uporabnikov medijskih vsebin prav zaradi razvoja spletnih tehnologij tako povečal, da je ureditev problema sekundarnih, terciarnih, reprodukcij nujna tudi (in zlasti) v kolektivni pogodbi. Ponovimo lahko že zapisano stališče, da je predlog nove novinarske kolektivne pogodbe s stališča varovanja avtorskih pravic za novinarje zelo konkretno in dobro utemeljeno pogajalsko izhodišče. Ob upoštevanju in nujnem urejanju zakonitih pravic (in interesov) novinarjev glede nadomestil za uporabo avtorskih del iz delovnega razmerja ne smemo pozabiti tudi na širši okvir omenjene problematike in na dejstvo, da se na tem področju v devetih letih ni zgodilo skorajda nič. Sicer pa, koliko novinarskih vsebin sploh še nastane v rednih delovnih razmerjih in kaj dolgoročno za slovensko novinarstvo pomeni zastrašujoč trend honorarnega zaposlovanja in zaposlovanja za določen čas? Odgovora ne bo prinesla niti nova kolektivna pogodba niti stavka. Potreben bo korenit poseg v status novinarskega poklica, ki se začne še pred prvim letnikom študija novinarstva ...

izpis

Miha Trampuž

Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Predlog možnih rešitev področja avtorskih pravic v novinarski poklicni kolektivni pogodbi – Predlog je pripravil dr. Miha Trampuž iz Avtorske agencije za Slovenijo, s sodelovanjem predstavnikov obeh novinarskih stanovskih organizacij
8. Avtorske in druge pravice novinarjev


76. člen (Splošno)
  1. Dela novinarjev (članki, ilustracije, karikature, fotografije, RTV prispevki, uredniško delo kot zbirka, oddaje itd.) so v skladu z veljavnim zakonom o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP, Uradni list RS 21/95, 9/01, 30/01) avtorska dela, ki uživajo varstvo po Ustavi Republike Slovenije, citiranem zakonu in tej kolektivni pogodbi.
  2. Ta kolektivna pogodba ureja avtorska dela novinarjev, ki jih ti ustvarijo pri izpolnjevanju svojih obveznosti iz delovnega ali njemu podobnega pogodbenega razmerja.
  3. Novinarji jamčijo, da so njihova dela njihova lastna stvaritev in da z njimi ne kršijo avtorskih ali drugih pravic tretjih oseb. V primeru takih kršitev se zavežejo povrniti delodajalcu škodo in stroške.
  4. Določbe tega poglavja, ki se nanašajo na avtorsko pravico, se smiselno uporabljajo za sorodne pravice novinarjev.
  5. Za vprašanja, ki niso urejena s to pogodbo, se uporabljajo ZASP in drugi veljavni predpisi.


77. člen (Minimalne pravice)
  1. Ta kolektivna pogodba določa minimalne pravice novinarjev pri uporabi njihovih avtorskih del. Podrobnejša vprašanja glede te uporabe se lahko uredijo v hišnih ali kolektivnih pogodbah za določene kategorije del oz. novinarjev, v pogodbah o zaposlitvi ter v avtorskih ali drugih pogodbah, ki morajo biti v skladu s to kolektivno pogodbo. Pogodbene določbe, ki ne dosegajo minimalnih pravic iz te kolektivne pogodbe, so nične.
  2. Minimalne višine nadomestil, ki pripadajo novinarjem po tej kolektivni pogodbi, in način za njihov izračun, so določeni v Tarifnem delu te kolektivne pogodbe.
  3. Ta kolektivna pogodba ne posega v avtorske in druge pravice novinarjev, ki jih ti uveljavljajo preko kolektivnih organizacij po ZASP.


78. člen (Moralne in osebnostne pravice)
  1. Delodajalec se zavezuje, da bo pri uporabi avtorskih del novinarjev spoštoval njihove moralne avtorske pravice, zlasti pa:
    1. pravico priznanja avtorstva – da bo vedno navedel ime in priimek novinarja;
    2. pravico spoštovanja dela – da dela na bo skazil, vanj kako drugače posegal ali ga uporabil na način, da bi ti posegi ali ta uporaba okrnili novinarjevo osebnost.
  2. Delodajalec se zavezuje, da bo pri uporabi avtorskih del novinarjev spoštoval njihove osebnostne pravice. Novinarji soglašajo, da delodajalec v mejah novinarjevih obveznosti in v skladu z njihovim namenom prosto uporablja:
    1. ime in priimek novinarja (pravica do imena);
    2. glas novinarja (pravica na glasu);
    3. podobo novinarja (pravica na lastni podobi).


79. člen (Industrijska in druga lastnina)
  1. Uporaba novinarjevega dela za blagovne ali storitvene znamke ter za druge pravice industrijske lastnine je možna le na podlagi posebne predhodne pisne pogodbe z novinarjem.
  2. Primerki avtorskih del, ki jih novinarji pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali delodajalčevih navodil izročijo delodajalcu (tipkopisi, načrti, diskete, CD-Romi, reprodukcije risb, reprodukcije fotografij in drugi nosilci) postanejo z izročitvijo last delodajalca. Izvirniki avtorskih del (izvirne risbe, diapozitivi, drugi izvirniki) postanejo last delodajalca na podlagi posebne predhodne pisne pogodbe z novinarjem.

    80. člen (Materialne avtorske pravice)
    1. Pod pogoji iz (2), (3) in (4) odstavka tega člena novinar s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, avtorske pogodbe ali druge pogodbe prenese na delodajalca vse materialne avtorske pravice po členih 22-36, 104 in 121 ZASP (vključno z reproduciranjem v elektronski obliki, pravico uvoza ter tonskim in vizualnim snemanjem) na svojem delu. Ta prenos je izključen, časovno in teritorialno neomejen, v neomejeni nakladi in s pravico nadaljnjega prenosa na tretje osebe.
    2. Delodajalec lahko uporabi novinarjevo delo le na podlagi posebne predhodne pisne pogodbe z novinarjem, če gre za sekundarno uporabo tega dela v obliki oz. za namene:
      • knjig,
      • sloganov,
      • tržnih likov (character merchandising),
      • reproduciranja in distribuiranja na CD-Romu ali podobnem nosilcu.
    3. Izključni prenos pravic na fotografijah, ilustracijah in karikaturah se po enkratni uporabi s strani delodajalca spremeni v neizključni prenos.
    4. Delodajalec se zaveže plačati novinarju dodatno primerno denarno nadomestilo za vse sekundarne uporabe novinarjevega dela, zlasti pa:
      • dajanje na voljo javnosti na svojem ali tujem strežniku preko 3 dni od prve objave,
      • nadaljnji prenos pravic na druge časopisne, založniške, medijske in podobne osebe (npr. prenos člankov ali oddaj),
      • nadaljnji prenos pravic v obliki clippinga (fotokopije, CD-Romi, on-line),
      • kabelska retransmisija,
      • vse druge oblike sekundarne uporabe.
    5. Dodatno primerno denarno nadomestilo iz prejšnjega odstavka se plača za vsak primer sekundarne uporabe novinarjevega dela, pripada novinarju poleg siceršnje plače ali pogodbenega avtorskega honorarja ter je določeno v Tarifnem delu te kolektivne pogodbe.
    6. Če delodajalčev prenos pravic na tretje osebe ni neposredno izražen v denarju (izmenjave, kompenzacije), se ta oceni in obračuna glede na običajne cene takega prenosa.
    7. Če delodajalec glede določenega novinarjevega dela ne izpolni enega ali vseh pogojev iz (2) ali (3) ali (4) odstavka tega člena, pripadejo vse pravice iz (1) odstavka tega člena na tem delu v celoti in neomejeno novinarju.
    8. Ne glede na določbe tega člena pripadejo v primeru prenehanja delovnega razmerja vse pravice na vseh delih, ki jih je ustvaril novinar v času trajanja delovnega razmerja, v celoti in neomejeno zopet novinarju.


    81. člen (Izjeme)
    1. Ne glede na določbe 80. člena lahko novinar prosto uporabi svoje delo:
      1. pri izdaji svojih zbranih del ali pregleda svojih del;
      2. za uporabo svojega dela na natečajih ali razpisih, na katerih sodeluje;
      3. za uporabo svojega dela pri svoji pedagoški dejavnosti.
    2. Ne glede na določbe 80. člena lahko delodajalec prosto uporabi novinarjevo delo:
      1. za svoje interne namene;
      2. za promocijo svojega medija, vendar le v manjšem obsegu;
      3. za odstop državni tiskovni agenciji;
      4. za izmenjavo del med delodajalcem in drugimi izdajatelji medijev, če je to urejeno s posebno pogodbo med njimi.
    3. Obseg uporabe novinarjevih del po tem členu mora biti omejen glede na namen, ki ga je treba doseči, mora biti v skladu z dobrimi običaji, ne sme nasprotovati običajni uporabi dela in ne sme biti v nerazumni meri v nasprotju z zakonitimi interesi novinarja in delodajalca.


    82. člen (Evidence in obračun)
    1. Delodajalec mora voditi redne in stalne evidence o vseh primerih sekundarne uporabe novinarjevega dela iz 2. in 4. odstavka 80. člena te kolektivne pogodbe, o tem pripraviti pisni letni obračun nadomestil in mu ga dostaviti do 15. februarja za preteklo koledarsko leto.
    2. Nadomestila iz prejšnjega odstavka zapadejo v plačilo 15. marca za preteklo koledarsko leto.
    3. Novinar in Sindikat imata pravico, da ob vsakem času vpogledata in kopirata evidence iz prvega odstavka tega člena.


    83. člen (Aktivna legitimacija Sindikata novinarjev Slovenije)
    1. Pogodbene stranke ugotavljajo, da so novinarji za primer kršitve svojih pravic s pristopno izjavo k Sindikatu novinarjev Slovenije prenesli na Sindikat vse svoje materialne avtorske pravice po členih 22-36, 104 in 121 ZASP (vključno s reproduciranjem v elektronski obliki, pravico uvoza ter tonskim in vizualnim snemanjem) na vseh svojih delih, v obsegu kot jim pripadajo ali bi jim utegnile pripasti po tej kolektivni pogodbi. Ta prenos je neizključen, časovno in teritorialno neomejen ter velja za primer kršitve pravic novinarjev (vključno z neplačevanjem dolžnih nadomestil).
    2. Na podlagi prenosa iz prejšnjega odstavka in v njegovih okvirih lahko Sindikat novinarjev Slovenije v svojem imenu in za račun novinarjev uveljavlja njihove pravice pred sodišči in drugimi organi zaradi kršitev s strani delodajalca ali tretjih oseb (aktivna legitimacija).


    84. člen (Pasivnost delodajalca)
    1. Če delodajalec ne izvršuje avtorskih pravic na novinarjevem delu, ali jih izvršuje v nezadostni meri (npr. neredno ali neučinkovito) in so zaradi tega interesi novinarjev prizadeti, lahko novinar ali Sindikat prekliče ustrezno materialno avtorsko pravico na določenem novinarjevem delu, ki je bila po zakonu, tej kolektivni pogodbi, pogodbi o zaposlitvi, avtorski pogodbi ali z drugim pravnim aktom prenešana na delodajalca.
    2. Preklic iz prejšnjega odstavka je možen v roku treh mesecev od dne, ko je novinar ali Sindikat opomnil delodajalca glede okoliščin iz prejšnjega odstavka, uveljavi pa se lahko, če novinar ali Sindikat ponudi delodajalcu primeren dodatni rok za zadostno izvrševanje pravice.
    3. Z uveljavitvijo preklica ustrezna materialna avtorska pravica delodajalca na določenem novinarjevem delu ugasne in zopet pripade v celoti in neomejeno novinarju, v primeru iz 83. člena te pogodbe pa Sindikatu.


    85. člen (Posebne določbe za novinarje-sodelavce) freelancerji
    1. Postavke v %, ki so določene v tem podpoglavju in ustreznem Tarifnem delu te kolektivne pogodbe, se pri novinarjih-sodelavcih povečajo za dodatnih absolutnih 20%.
    2. Delodajalčeva sekundarna uporaba del novinarjev-sodelavcev je možna le na neizključni podlagi za vse teritorije, razen Slovenije.
    3. Po poteku trajanja pogodbe, sklenjene z novinarjem-sodelavcem, pripadejo vse avtorske pravice na njegovih delih, ustvarjenih po tej pogodbi, zopet novinarju-sodelavcu, če ni v pogodbi drugače določeno.


    Tarifni del - Avtorske pravice
    Opombe
    • Pri uporabi, ki sočasno zajame več novinarjev, velja odstotek avtorskih nadomestil za vse novinarje skupaj, če ni posebej z * določeno, da odstotek velja v celoti za posameznega novinarja.
    • Avtorsko nadomestilo pri več avtorjih se med njimi deli glede na dejanski prispevek vsakega novinarja.
    • Avtorsko nadomestilo velja v bruto iznosu brez DDV
    • MPC (maloprodajne cene) in druga plačila se kot obračunska osnova upoštevajo brez DDV


    Časopisi
    Reproduciranje več kot ene številke časopisa v knjigi: 15 % od MPC Reproduciranje več kot ene številke časopisa na CD-Romu: 30 % od MPC Delodajalčevi ponatisi novinarjevega dela:* po tarifi za objavo člankov, zmanjšani za 20 % Dajanje na voljo javnosti na strežniku (on-line) delodajalca:* 20 % od MPC za vsak down-load Clipping - za fotokopije:* 30 % MPC za vsako fotokopijo novinarjevega dela
    • za CD-Rome: 40 % MPC
    • on-line:* gl. prenos pravic na tretje osebe
    Prenos pravic na tretje osebe:* 50 % od brutto plačila tretje osebe

    RTV oddaje
    Reproduciranje več kot ene oddaje na CD-Romu: 30 % od MPC Delodajalčeve ponovitve oddaj:* 20 % nadomestila za prvo oddajo, 10% v jutranjem programu, 5% v nočnem programu 40% za oddaje starejše od 10 let Ena ponovitev v roku 48 ur po prvem oddajanju se ne upošteva. Ponovitev v obsegu 5 minut (ne preko 25% dela) se ne upošteva Dajanje na voljo javnosti na strežniku (on-line) delodajalca:* 20 % od MPC za vsak down-load Clipping - za prepis: 30 % MPC za vsak prepis novinarjevega dela
    • za CD-Rome: 40 % MPC
    • on-line: gl. zgoraj
    Prenos pravic na tretje osebe: 35 % od brutto plačila tretje osebe Uporaba v obliki clippinga iz drugega odstavka tega člena obsega vse oblike uporabe novinarjevega dela za ta namen (npr. v obliki fotokopij, prepisov govorjenih del, CD-Romov, on-line strežnikov) po samem delodajalcu ali po tretjih osebah, razen v primeru privatnega ali drugega lastnega reproduciranja v skladu s 50. členom ZASP.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

medijski trg

Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
socialni položaj novinarjev
Medijska preža
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Sonja Merljak Zdovc
O prihodnosti novinarstva, če ta sploh obstaja
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Martin Tomažin
Čedalje manj redno zaposlenih v medijih
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Neva Nahtigal
Kolektivna pogodba za vse novinarje
Igor Drakulič
Svobodni novinarji: kako urediti svoj status?
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
Iztok Jurančič
Pogajanja o novinarski kolektivni pogodbi
Igor Drakulič
Svobodni novinarji podpisali škodljive pogodbe
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Brankica Petković
Novinarska stavka – znanilka novega vala medijske tranzicije?
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Neva Nahtigal
Prenova kolektivne pogodbe za novinarje
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gašper Lubej
Ustanovljena sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Iztok Jurančič
Novinarski sindikat pred izzivi priprave nove kolektivne pogodbe
Grega Repovž
Leto 2003 – leto medijskega preloma
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Matjaž Pikalo
Kdo bo še pisal?
Gašper Lubej
Ko novinarji delajo brez pogodb in zavarovanja
Neva Nahtigal
Samostojni novinarji so ranljiva skupina delavcev v Evropi
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Ljuba Babič Košir
Vsi na isti veji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Barbara Bizjak
Stavka na Delu
Mateja Hrastar
Kratek premislek o statusu svobodnjaka
Dejan Pušenjak
Izgubljene novinarjeve utopije
Marinka Boljkovac-Borković
Profesionalna solidarnost je temelj zaščite novinarjev
Brankica Petković
Ko pridejo hudi časi
Novinarski večeri
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
03.10.2002
Arne König, Alenka Burja
Samostojno novinarstvo – stvar izbire ali nuje?
17.03.1998
Aidan White, Marjan Sedmak
Novinarji vseh dežel, združite se!
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
mediji in pravo
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
Medijska preža
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
zakon o avtorskih in sorodnih pravicah
Medijska preža
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela