Media Watch

Koncentracija medijskega lastništva, tako na globalni kot na nacionalni ravni, povzroča vse večjo zaskrbljenost, predvsem zaradi potencialno škodljivih učinkov na medijski pluralizem, raznolikost in profesionalne standarde novinarstva. Koncentracija medijskega lastništva, predvsem tujega lastništva, je postala ena osrednjih polemičnih tem Evropi z državami srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope vred. Zaradi pomembnosti tematike sta oddelek za medije Sveta Evrope in mreža medijskih centrov in inštitutov SEENPM – oziroma Mirovni inštitut kot član mreže SEENPM – 12. in 13. junija 2004 na Bledu organizirala regionalno konferenco, na kateri so sodelovali predstavniki nacionalnih vlad in parlamentov, predstavniki Evropske komisije in drugih evropskih inštitucij, predstavniki medijev, medijski strokovnjaki in predstavniki nevladnih organizacij iz držav jugovzhodne Evrope in držav pristopnic k EU. Na konferenci so sodelovale tudi mednarodne organizacije in raziskovalci medijskih politik, ki preučujejo koncentracijo medijskega lastništva. Predstavljeni so podrobni rezultati SEENPM-ovega raziskovalnega projekta o vzorcih medijskega lastništva in njihovih učinkih na neodvisnost in pluralizem medijev v državah JV Evrope in državah pristopnicah k EU, ki ga je od julija 2003 do junija 2004 vodil Mirovni inštitut. V nadaljevanju povzemamo najzanimivejše razprave z junijske konference.

Evropske dimenzije

Alison Harcourt z univerze v Bradfordu v Veliki Britaniji se zdi pomembno, da se evropski parlament ukvarja z lastništvom v medijih, saj je tako pokazal na nevarnosti koncentriranja lastništva, toda ne verjame, da bodo pobude za direktivo sploh kdaj kaj obrodile. Prav tako ne verjame, da bi katero od članic kaznovali zaradi koncentracije politične in medijske moči. Dolgoročni problem politike EU je, da se bolj zanima za podporo tako imenovanim evropskim šampionom kot učinkoviti regulaciji trga. Sesutje digitalnega trga je podjetjem povzročilo visoke stroške, vlado pa so prizadeli stroški zaradi odpuščanja in regulacije. V večini držav članic ima samo eno medijsko podjetje digitalni pristop, kot je denimo BSkyB v Veliki Britaniji. To je povezano z vedno večjo koncentracijo na celinskem trgu in v tisku in predstavlja nevarnost za interese javnosti. Tudi razprava o takšni politiki je ujeta v zaščito evropskih šampionov. V začetku junija je Gerhard Schröder izrazil željo, da bi spodbudili koncentracijo in tako na medijskem trgu okrepili najmočnejša evropska medijska podjetja. To je dokaj pomembno, še zlasti zato, ker so deleže v mnogih evropskih velikanih kupili Američani. Ti imajo v Vivendiju 90-odstotni delež, Kirch je kupil ameriški poslovnež Saban, News Corporation, ki upravlja BSkyB in Sky Italia, je pod nadzorom Ruperta Murdocha. Tudi za mnoga evropska podjetja, ki imajo sedež doma, so dobički drugod po svetu večji kot v Evropi. Po mnenju Alison Harcourt potrebujemo politiko, ki se bo ukvarjala z razmerami na trgu, ne z zastarelimi namerami politikov. Politika EU je doslej le zaostrila situacijo, ne pa jo blažila, kar je morda naredila nenamerno; Harcourtova je prepričana, da se stvari premikajo na boljše. Tudi nove oblike regulacije, kot sta samoregulacija ali usklajevanje nacionalnih regulatornih agencij (NRA), sta po njenem mnenju pozitivna koraka, a sta še vedno šibka instrumenta nadzora, saj nista ne obvezujoča ne zakonsko določena. Po njenem prepričanju so potrebni še dodatni ukrepi. Zagovorniške skupine, kot je Open Society Institute, se morajo zavedati vzporednih pobud na evropskem področju, ki so prav tako pomembne in morda celo bolj politično izvedljive kakor katere koli druge, ki se dotikajo medijskega lastništva. Moramo podpirati spodbude, ki se bojujejo proti korupciji, preoblikujejo varovalna pravila v bankah, usklajujejo cene za nakazilo denarja, nadzorujejo revizijo podjetij, usklajujejo korporativno obdavčevanje in morda pripravijo evropski kodeks o korporativnem upravljanju. Veliko podjetij v vzhodni Evropi je v lasti podjetij, ki račune vodijo v Nemčiji, Švici in Avstriji, torej tam, kjer je varovanje bančnega računa zapisano v ustavi in kjer zasebnim podjetjem ni treba javno razkriti prenosov na računu. Težko je uravnavati medijsko lastništvo, če ni zahtevano javno poslovanje. Edina obstoječa inštrumenta za uravnavanje trga v Evropi sta zakon o varstvu konkurence in praksa sodišča. Če pogledamo zadnjih trideset let, lahko opazimo, da sta ti dve pristojni telesi dosledno razveljavljali nacionalni javni interes in dajali prednost povečevanju trga. Da bi oblikovali razumno politiko za obravnavanje javnega interesa, moramo narediti korenite spremembe v pogodbah. Člen 2/1, ki govori o svobodi izražanja in dostopu do informacij in določa svobodo in pluralizem v medijih, je treba spoštovati, ne more biti le temelj za uskladitev direktive. Kevin Deidre, raziskovalka evropskega inštituta za medije, je govorila o več ovirah, ki zavirajo uskladitev pravilnikov na ravni EU. Čeprav se govori, da ne obstaja notranji trg EU za televizijo, radio in tisk in da se ta področja kot del nacionalnih trgov ureja na nacionalni ravni, je videti, da se trgi prepletajo. V posameznih državah obstajajo zelo različni sistemi ocenjevanja in sojenja ter nadzorovanja, prav tako gre za različne velikosti trgov, različne stopnje razvitosti trgov, kar zadeva lastništvo medijev, in različno stopnjo prisotnosti tujega kapitala, političnih strank, verskih skupin in drugih močnih nacionalnih akterjev. Poleg tega je usklajevanje oteženo zaradi pomanjkljive zakonske podlage. Pogodba o združevanju ne obravnava področja medijev. Po členu 151 zaščita kulturne raznolikosti izloča usklajevanje, osnutek evropske ustave v 16. členu, ki govori o dopolnjevanju, izloča usklajevanje. Deidre je pri pristopih k regulaciji povedala, da usklajevanje ni nujno potrebno ali zaželeno, da obstaja potreba po minimalnih merilih, ki zadevajo pluralizem v medijih, da so potrebne omejitve pri navzkrižnem lastništvu, da mora biti konkurenčna politika prilagojena medijem kot posebni vrsti industrije, saj zadeva politične in kulturne potrebe državljanov in njihove potrošniške interese. Prepričana je, da bi digitalno televizijo morale urejati države članice. Pri razvoju minimalnih meril je treba upoštevati velikost trga in zgodovino razvoja trga, še zlasti v majhnih državah. Lastništvo je treba nadzorovati, prav tako njegov vpliv na informacije o politiki. Obstaja želja, da bi ponovno odprli razpravo o čezmejnem oddajanju programov in o prihodkih od oglaševanja. Treba je zagotoviti pluralnost in prihodnost neodvisnim javnim servisom, televiziji in radiu. Med zakonskimi zavezami EU so poglavje o temeljnih človekovih pravicah (in osnutek ustave), ki v 11. členu in 2. odstavku govori o svobodi izražanja in dostopa do informacij. Spoštovati je treba svobodo in pluralnost medijev. Dr. Zrinjka Peruško z Inštituta za mednarodne odnose v Zagrebu in članica posvetovalnega odbora za medijsko raznolikost pri Svetu Evrope je dejala, da so globalne razmere zelo nenaklonjene medijski raznolikosti – tako glede lastništva, vsebine, pluralnosti kulture, občinstva in idej. Protipluralistični učinki se kažejo v konglomeracijah, tehnološkemu poenotenju (kar je lahko tudi pozitivno) in hiperkomercializaciji. V Evropi pa je mogoče zaslediti tudi pomanjkljivo znanje (podatki in njihove obrazložitve) o stanju medijskega sistema in raznolikosti programov, nejasnosti lastniških struktur, silah trga, prihodkih, nakladi in občinstvu. V državah obstajajo različni interesi, saj države z velikimi proizvajalci in izvozniki medijskih vsebin in medijev nimajo enakih interesov, kot jih imajo majhne države z nižjo produkcijo in majhnimi jezikovnimi trgi. Interesi medijskih mogotcev so usmerjeni v koncentracijo lastništva in dominantnega položaja, globalno pa prevladujejo liberalizacijske smernice. Po besedah Peruškove imajo snovalci politik pomanjkljivo zavedanje o pomembnosti kulturne raznolikosti in mnenjskega pluralizma. Med predlogi, ki jih je navedla Peruškova, je vseevropska študija, ki bi nadzorovala raznolikost elektronskih medijev, njihove vsebinske zvrsti in programe, kot vzoren model bi kazalo vzeti študijo nizozemskega pristojnega telesa. Potem bi bilo treba napraviti vseevropsko študijo o občinstvu, pri tem pa je branost, gledanost ali poslušanost pokazatelj resničnega vpliva na določenem trgu. Ti podatki že obstajajo pri evropskem svetu za radiodifuzijo (European Audiovisual Observatory), ki temelji na različnih nacionalnih podatkih. Peruškova pa je k temu dodala se vseevropsko študijo o vplivih tujega lastništva in transnacionalne koncentracije na kulturno raznovrstnost in medijski pluralizem. Poljska raziskovalka Beata Klimkiewicz s Centra Robert Schuman za poglobljene študije na Inštitutu evropske univerze ter Inštituta za novinarstvo in družbeno komuniciranje z univerze Jagiellonian je med drugim govorila o medijskemu pluralizmu. Gre za prisotnost medijske raznolikosti znotraj javne sfere, dostopa in možnost izbire, v čemer se državljani lahko najdejo. Obstajata dve vrsti pluralizma: zunanji in notranji. Prvi pomeni raznolikost neodvisnih in samostojnih medijev, notranji pa politično in kulturno raznolikost medijskih vsebin. V državah srednje Evrope je ohlapna regulacija medijskega pluralizma, protikoncentracijski ukrepi se slabo izvajajo, omejena sta obseg in izvajanje drugih regulacijskih pravil (pridržane pravice za oddajne frekvence, zahteve po neodvisnih ali lastnih programskih vsebinah, subvencije), koncentriranje lastništva v medijih, vse več povezav med posameznim področji, skupne strategije, ki jih uporabljajo lastniki, neskladnost različnih politik. Po mnenju Klimkiewiczeve je treba vzpostaviti določeno število načel o zaščiti medijske pluralnosti tako na nacionalni ravni kot na ravni EU, več načinov regulative za različne cilje, najpomembnejši cilj pa je zaščititi medijsko pluralnost kot temeljni pogoj za demokratično komuniciranje znotraj evropske javne sfere. Narava medijskega sektorja je po besedah Jürgena Menschinga z evropske direktive za konkurenco dvojna, saj so mediji po eni strani temeljni kamni demokratičnega procesa, pluralnosti medijev in kulturne raznovrstnosti, po drugi pa so tržno usmerjeni in tehnološko hitro napredujejo. Zato sta tudi zakonodaja o varstvu konkurence in regulativa pluralizma dve ločeni področji. Države članice bi morale ščititi pluralizem medijev, svoboda in odprtost trga pa sta ključni za inovacije, saj se konkurenca na odprtih medijskih trgih nagiba k pospeševanju pluralizma.

Korporacija WAZ

Nemška korporacija WAZ Medien Gruppe s sedežem v Essnu je lastnica številnih medijev v Nemčiji in Avstriji ter v državah južne in vzhodne Evrope (Madžarska, Hrvaška, Srbija in Črna gora, Bolgarija, Romunija, Makedonija) in ima zaposlenih 12.000 ljudi. Njihova glavna področja zajemajo dnevne časopise, revije z obširnimi in specializiranimi temami, oglaševanje, radijske medije in spletne strani. Imajo delež tudi v najbolj uspešnem nemškem televizijskem programu RTL. Po podatkih iz marčevskega Poročila o evropskem trgu tiskanih medijev (The European Newspaper Market Report 1/ March 2004), ki jih je omenil predstavnik WAZ Marcus Beermann, je časopisom v zadnjih letih na mnogih pomembnih medijskih trgih v Evropi začela padati naklada. K temu menda prispeva zmanjševanje prihodkov od oglaševanja. Med letoma 2001 in 2003 je bil zmanjšan prihodek od oglaševanja odraz vsesplošnega upadanja oglaševanja, ki je prizadelo vse medije. Gledano s sociološkega vidika pa bo starajoče se evropsko prebivalstvo bolj verjetno bolj bralo časopise kot mladi. To je svetovni trend, ki je nastal zaradi spreminjanja navad medijske potrošnje. Korporacija WAZ je na področju jugovzhodne Evrope dejavna od srede devetdesetih let, ko je v tamkajšnje založniške hiše in tiskarne vložila več sto milijonov evrov, v prihodnosti pa bo vložila še več deset milijonov evrov za reorganizacijo, modernizacijo in optimizacijo marketinških struktur in tehnične opreme. Po besedah Beermanna je razvoj demokracije temeljni pogoj za gospodarski razvoj in prepričani so, da jim bodo vlaganja v jugovzhodni Evropi v določenem časovnem obdobju prinesla dobiček. Zdi se jim pomembno, da so prisotni na medijskem trgu jugovzhodne Evrope, uspešnost pa je rezultat njihovih izkušenj z izkušnjami njihovih poslovnih partnerjev. WAZ je vedno verjel v delavnost in motiviranost zaposlenih, poleg tega pa pričakujejo, da se v bližnji prihodnosti v nasprotju z mediji v zahodni Evropi na medijskem trgu jugovzhodnih držav obeta rastoči trend, ki je odvisen od značilnih bralnih navad. WAZ je edini lastnik madžarske založniške hiše Pannon Lapok in bolgarske 24 Hours, je večinski lastnik romunskega Nationala (51-odstotni delež) in Romania Libera (71-odstotni) ter treh makedonskih založniških podjetij Dnevnika (81 odstotkov), Utrinskega Vesnika (51 odstotkov) in Vesti (51 odstotkov), ima 50-odstotni delež v hrvaškem European Press Holdingu, srbski Politiki in črnogorskih Vijestih. V bolgarskem podjetju Trud pa ima 30-odstotni delež. Pri WAZ zanikajo, da so monopolisti na posameznih trgih. Njihov tržni delež v Bolgariji dosega 33,6 odstotka, pri čemer bolgarska vlada dovoljuje največ 35-odstotni delež. Aprila 2004 je komisija za monopolizacijo medijev v Makedoniji odločila, da WAZ sme združiti tri časopise Dnevnik, Utrinski Vesnik in Vest pod okrilje enega podjetja Media Print Macedonia, ki je podoba modela WAZ. Po besedah predstavnika WAZ njihova uredništva sledijo načelom OSZE. Doslej sta ta kodeks podpisala le WAZ in norveško založniško podjetje Orkla Media, v njem pa je med drugim zapisano, da se podpisniki zavzemajo za spoštovanje človekovih pravic, temeljnih demokratičnih pravic, parlamentarnega sistema in mednarodnih sporazumov, zapisanih v listinah Organizacije združenih narodov. Poleg tega se morajo boriti proti totalitarni politiki, nacionalizmu in rasni diskriminaciji. Vpletenost WAZ v jugovzhodnih državah je del strateškega načrta, delo pa po besedah Srgjana Kerima, posebnega pooblaščenca za menedžerstvo WAZ v jugovzhodni Evropi in generalnega menedžerja pri Media Print Macedonia, sledi demokraciji, gospodarskemu razvoju, stabilizaciji in sprejemu evra. Kot poudarja Kerim, s tujimi partnerji zagotavljajo stabilnost in neodvisnost medijev, ki prenašajo svoj pozitivni vpliv in krepijo družbene in javne institucije. Partnerstvo z mediji v jugovzhodni Evropi je svojevrsten izziv. Na nek način se čutijo odgovorne za izboljšanje razmer, za boljšo obveščenost, za gospodarski razvoj, za napredovanje in uveljavitev regij in uvedbo evra. Posledica tega je tudi, da so tudi v Nemčiji in drugih državah, kjer deluje WAZ, lahko slišali in prebrali mnogo o državah jugovzhodne Evrope. Predstavnike WAZ pogosto sprašujejo, zakaj se toliko zanimajo za Balkan, na kar odgovarjajo, da se želijo prebiti na trge, ki jih ponujajo države jugovzhodne Evrope, in to je po njihovem v globaliziranem svetu in tržnem gospodarstvu dokaj običajno. Poleg njih se za medije v tem delu Evrope zanimajo tudi založniške hiše Axel Springer, Rheinische Post Meida, Verlagsgruppe Passau, Grüner & Jahr in H. Bauer, ki tako predstavljajo nove časopise in revije. Pri WAZ poudarjajo, da je trg jugovzhodne Evrope v razvoju in zato obeta veliko. Poleg tega je branost tiska visoka, saj tamkajšnji prebivalci zelo berejo časopise. Po besedah Kerima so jih v vseh primerih povabili kot partnerja in poudarjajo, da se niso vsiljevali sami. Kot uspešen primer svojega dela so navedli srbski časopis Politika, ki ima od vseh najdaljšo tradicijo in je nekoč veljal za kakovosten tisk. Toda med Miloševićevo vladavino se je naklada spustila na le desetino tistega, kar je imela pred njegovim prihodom na oblast. S srbskimi partnerji jim je uspelo naklado v dveh letih povečati za petkrat, tako da zdaj prodajo 100.000 izvodov Politike in so po letih izgube utrdili tudi finančni položaj. WAZ je podpisal listino OSCE, saj je aktivni udeleženec v jugovzhodni Evropi, del sveta, v katerem je večina držav v tranziciji, tako kar zadeva krepitev demokracije kot razvoj tržnega gospodarstva. Po besedah Kerima daje WAZ prednost domačemu partnerju. V lastništvu, pri katerem si z domačim lastnikom delita vsak polovico, jim podelijo zlati delež, ki se nanaša na uredniški del. Navedel je tudi primer Makedonije. Trije dnevniki, ki so v lasti WAZ, so vzpostavljeni na drugačne načine. Utrinski Vesnik, ki veljajo za najbolj kakovostnega in najbolj obširnega, bralci štejejo za bolj levega. Vodilni Dnevnik večina bralcev vidi kot liberalno usmerjenega, dnevnik Vest pa vidijo kot pragmatičnega in se nagiba k tabloidnemu stilu. Kerim je dejal, da je zanimivo pogledati, kaj o svojih časopisih mislijo njihovi uredniki. Urednik je na to, da Utrinski Vesnik štejejo za levo usmerjenega, dejal, da na Balkanu tisto, kar je predstavljeno analitično, že velja za levo usmerjeno poročanje. Urednik Dnevnika se ne ukvarja s tem, kam časopis uvrščajo bralci, temveč se mu zdi pomembno, da je vodilni in da ima največjo naklado. Odgovorni urednik Vesti se ne strinja z oznako tabloiden; po njegovem mnenju v Makedoniji tabloida sploh nimajo, saj je država tako majhna, da bi ga utegnili tožiti njegovi sorodniki. Drugače pa so v Makedoniji preiskovali vstop WAZ na makedonski trg in odobrili njihovo prisotnost, tako da po besedah njihovega predstavnika WAZ nima monopola. Po besedah makedonske predstavnice Rozane Vankovske je bil leta 2003 skupen tržni delež Utrinskega Vesnika (20,61-odstoten), Vesti (25,37-odstoten) in Dnevnika (48,04-odstoten) 94,02-odstoten, skupen tržni delež časopisa Nova Makedonija (1,95-odstoten) in Večera (4,03-odstoten) pa 5,98 odstotkov. Letos, torej leto zatem, je skupen delež prvih treh 54,87 odstotkov, Utrinskega Vesnika (14,50-odstoten), Vesti (14,36-odstoten) in Dnevnika (26,01-odstoten delež), drugih dveh (Nove Makedonije in Večera) pa 2,56-odstotkov, tržni delež novega časopisa Vreme je 43,31 odstotka, časopisa Makedonija denes pa 0,31 odstotka. Maja 2004 je pristojno telo za monopol potrdilo, da je trg raznolik in ni monopolen, pri razlogih pa navedlo, da je opaziti manjšanje tržnih deležev posameznih publikacij, da gre za neodvisne pravne osebe, da za vstop na trg ni nobenih ovir, da so se izboljšale delovne razmere, da se povečuje število storitev in da so zadovoljili interese potrošnikov. Med značilnostmi makedonskega medijskega trga je Snežana Trpevska navedla razdrobljenost, vzporedni trg, ki temelji na drugem jeziku, da se veliki in vplivni mediji povezujejo z vplivnimi lokalnimi posli, da je veliko število majhnih in neprofesionalnih medijev, obubožano gospodarstvo in s tem majhen trg za oglaševanje, slaba razvitost kakšne koli oblike koncentracije. Zakon o radiodifuziji so sprejeli maja 1997 z osnovnim namenom, da bi uzakonili in zaščitili pluralnost, samo nekaj zelo strogih predpisov, telo odločanja pa je pri tem država. Zakon o varstvu konkurence so sprejeli decembra 1999 in velja za vse medije – tako tiskane kot elektronske –, sklepe sprejema pristojni urad za monopol. Ne obstaja pa poseben zakon, ki bi zadeval samo tiskane medije. Med druge ukrepe prišteva koncesijo, ki je ne predajo v celoti, omejitve za vstop tujega kapitala (največ 25 odstotkov), a hkrati ni pogojev za pridružene osebe, transparentnost pa ne ureja zakon, temveč je to zapisano v pogodbi o koncesiji. Omejevalni pogoji zakona so vplivali na prakso in opazovanje elektronskih medijev, samo nekaj prošenj za spremembo lastniške strukture, ki so jih vložile lokalne radijske in televizijske postaje. Odločitve so sprejemali le na osnovi zakonskih meril, pri tem pa so sledili glavnemu cilju – zaščiti pluralizma na lokalni ravni. Novi zakon o radiodifuziji zajema odpravo prepovedi podeljevanja koncesij, ne bo več omejitev za tuji kapital, veliko bolj svobodna ureditev za horizontalno obliko lastništva, spremembe v lastniški strukturi bo opazoval in potrdil svet za radiodifuzijo, določili bodo različne omejitve prihodke od oglaševanja, branost, gledanost oziroma poslušanost in obseg delovanja, mediji pa bodo morali enkrat na leto objaviti podatke o lastniški strukturi.

Bosna in Hercegovina

Dunja Mijatović, direktorica oddelka za radiofuzijo v Agenciji za regulacijo komunikacij v BiH in podpredsednica EPRA (European Platform of Regulatory Agencies), je pojasnila, kakšno je bilo stanje na medijskem prizorišču v Bosni in Hercegovini pred letom 1998. Dovoljenja za televizijske in radijske postaje so v različnih delih države podeljevala različna telesa brez koordinacije in ne da bi upoštevali pravila. Predstavniki elektronskih medijev v mnogih primerih sploh niso zaprosili za dovoljenje, temveč so kar začeli oddajati, so začeli oddajati na spremenjeni frekvenci ali pa so spremenili druge parametre. Zelo je bil razširjen sovražno naravnan govor, veliko televizij in radiev je bilo pod popolno politično nadvlado, politične stranke so vplivale na uredniško politiko, vsebino informativnega programa in političnih vsebin. Junija leta 1998 je visoki predstavnik za BiH ustanovil Neodvisno komisijo za medije (IMC), ki je bila zadolžena za radiodifuzne medije. Marca 2002 se je visoki predstavnik odločil, da bo združil pristojnosti Neodvisne komisije za medije in Agencije za regulacijo telekomunikacij (TRA), ki pa sta še vedno regulirali vsaka svojo področje. Zdaj sta se združili v eno telo, Agencijo za regulacijo komunikacijo (RAK), neodvisno državno institucijo, ki regulira telekomunikacije in elektronske medije v BiH. V BiH je trenutno 183 radijskih in televizijskih postaj, med katerimi so nekatere zasebne. Med 42 televizijskimi postajami je 16 javnih in 26 zasebnih, med 141 radijskimi 62 javnih in 79 privatnih. Poleg teh pa so tudi tri postaje, ki so del javne radiotelevizije BiH. Kot je pojasnila Dunja Mijatović, pravila o medijski koncentraciji in pluralizmu določajo, da ena fizična ali pravna oseba ne more biti lastnica dveh ali več radiev ali dveh ali več televizijskih postaj, ki pokrivajo isto populacijo. Fizična ali pravna oseba, ki ima v lasti tiskani medij, je hkrati lahko lastnica le enega elektronskega medija (radia ali televizije), fizična ali pravna oseba pa ima lahko hkrati eno radijsko in eno televizijsko postajo, ki zajema enako populacijo.

Orkla Media in Poljska

Medijsko podjetje Orkla Media ima na Poljskem in v drugih vzhodnoevropskih državah dolgoročne načrte. Po besedah direktorja Orkla Media Stiga Finsla so naredili natanko to, za kar so jih povabili – prispevali so k razvoju poljskih medijev, svobodi tiska in medijskemu pluralizmu. Svoboda izražanja kot ustavna pravica je po mnenju Finsla mogoča šele, ko obstaja zagotovilo, da tisti, ki imajo v rokah moč, ne izvajajo pritiska nad tistimi, ki jim ta temeljna človekova pravica pripada. Naravni tok medijev, kar zadeva vsebino in politično držo, na splošno ne narekujejo mednarodne medijske hiše, temveč je rezultat domačega lastništva, pri tem pa politično sfero oblikuje nacionalni in lokalni interes. Uskladiti se morajo vrednote, ki jih ščiti medijska zakonodaja, in načela, ki jih zagovarjajo lastniki medija. Med načeli Orkla Medie je zapisanih več vidikov. Orkla Media se po besedah Stiga Finsla zavzema za svobodo govora, svobodo tiska, svobodnega toka informacij in demokratične vrednote. V okviru naštetega spoštuje identiteto in lokalno tradicijo publikacij in ne glede na ideološko pripadnost zagovarja in podpira svobodo in neodvisnost. Stig Finslo je še poudaril, da spoštujejo novinarska načela, ki veljajo v demokratičnem svetu, znotraj posameznih publikacij in v okviru uredniških pravilnikov pa ščitijo neodvisen položaj urednika. V to se ne smejo vmešavati vlada, lastniki, oglaševalci ali katera koli druga interesna skupina. A namesto da bi poljske oblasti ščitile novinarje, jih pogosteje prištevajo med zločince; to ogroža neodvisno in preiskovalno novinarstvo.

Madžarska

Mihály Gálik z budimpeštanske univerze za ekonomsko znanost in javno upravo je prepričan, da mediji iz lastnih nagibov težijo h koncentraciji, poleg tega pa je v medijski posel težko vstopiti, saj ga določujejo zelo stroga pravila. Omenil je tri vrste integracije: horizontalno, vertikalno in diagonalno. Horizontalna integracija se pojavlja na istem trgu; pri tem gre, denimo, za združitev dveh konkurenčnih časopisov. Vertikalna integracija je lastniški model, ki obsega in se širi skozi različne nivoje mrežne verige. Primer vertikalne integracije je filmski studio, ki ima v lasti verigo kinematografov. Pri diagonalni integraciji gre za navzkrižno lastništvo. Pojavlja se v državah, kjer zakonitosti trg uravnavajo tudi medije. Na splošno se pojavlja med izdajatelji časopisov in revij; če se pojavi med radijskimi in televizijskimi postajami, ga omejuje zakon o nacionalnih trgih, med izdajatelji tiskanih medijev in elektronskimi mediji pa je z zakonom zelo omejen na Madžarskem. Na Poljskem je to mnogo bolj ohlapno določeno z zakonom, zaradi kopičenja kapitala pa so takšna povezovanja omejena na Češkem. Privatizacija medijev na Madžarskem v poznih osemdesetih letih in v začetku devetdesetih let je bila spontana, a jo je nadzorovala država. Profesionalni tuji vlagatelji so pridobili obstoječe medijske blagovne znamke, predstavili nove izdelke in storitve ter kupili deleže obstoječih medijskih izdaj. Mediji na Poljskem, Madžarskem in Češkem uravnavajo trg. Gre za odkrito lastništvo, podatke o trgu in višino državne denarne pomoči, stabilno zakonodajo, neodvisno medijsko industrijo. Obseg trga določa kupna moč potrošnikov in zahteve oglaševalcev, obstaja pa potreba po popravkih napak in nepopolnosti, denimo v zvezi z javnimi mediji, posredno in neposredno državno denarno pomoč. Na Madžarskem so po podatkih madžarske oglaševalske zbornice leta 2002 oglaševalci v medijih oglaševali za 511,6 milijona evrov, leta 2003 pa so svoje izdatke povečali še za 19,4 milijona evrov. Drugačna podoba medijev pa se po mnenju Mihálya Gálika kaže v Albaniji, Moldaviji in Srbiji, saj medije podpirajo druga podjetja, ki nimajo enakih interesov kot mediji. V teh državah je medijski trg majhen, podatkov o lastništvu ni ali so zamegljeni, imajo pomanjkljivo zakonodajo, država pa je zelo vpletena v delovanje medijev. V neki anketi, ki so opravili na vzorcu 1000 ljudi, je pokazala, da kar 33 odstotkov Madžarov še ni slišalo, da so delni lastniki številnih madžarskih časopisov britanska, nemška in ameriška podjetja. Od tega jih 27 odstotkov podpira tuje lastnike, 11 odstotkov jih je proti, še največ pa je neopredeljenih – 28 odstotkov.

Češka

Michal Klima je pojasnil, da je bilo leta 1989 na Češkem sedem nacionalnih dnevnikov, v vsaki regiji po en lokalni in vsakem okrožju tednik, ki ga je izdajala komunistična partija. Ta je tudi določala količino tiska in skrbela tudi za distribucijo. Dnevna naklada tiska je znašala 1,8 milijona izvodov, od tega med 45 in 50 odstotki le Rudé právo. Medtem ko je bilo leta 1992 14 nacionalnih dnevnikov, jih je leta 2004 ostalo le še pet. Med letoma 1990 in 1993 so češki gledalci lahko gledali tri programe na javni televiziji, leta 1994 so ustanovili TV Nova in ukinili enega od programov na javni televiziji. Že isto leto je TV Nova dobila 60-odstotni delež gledalcev in več kot polovico prihodkov od oglaševanja. Leta 1996 je TV Nova dobila 60 odstotkov od oglaševanja, 1998 je TV Prima povečala svoj prihodek od oglaševanja in dosegla enakega kot javna televizija, že leta 2002 pa jo je v tem prehitela za trikrat. Milan Šmíd s katedre za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede z univerze Charles v Pragi je prepričan, da je medijsko koncentracijo mogoče izmeriti z raziskavo trga, ki jo naročujejo mediji in oglaševalci. Lastništvo v medijih je mogoče opazovati tudi v javnih virih: sodnem registru, ki je od septembra 1997 objavljen na spletni strani češkega ministrstva za pravosodje, v registru gospodarskih subjektov na spletni strani ministrstva za finance, in pri uradu za varstvo konkurence. Kot je dejal Šmíd, se težave pri opazovanju lastništva pojavljajo v sodnem registru, saj podatki niso osveženi, ker ne odraža resničnega stanja zaradi dolgotrajnih sodnih postopkov in zato ker tožba še ni pravnomočna. Najbolj nazoren primer je nejasen pravni položaj imetnika dovoljenja za TV Nova. Jasna slika o lastnikih medijev je lahko nejasna in njihove lastniške povezave so lahko zamegljene zaradi verige podjetij, ki imajo različne lastnike. Zakon o radiodifuziji ne nalaga dolžnosti, da bi javljali o premoženjskih povezavah zunaj lastništva medija. Na Češkem ne obstaja neodvisno nadzorno telo, kot je denimo Media Watch ali Media Observatory, ki ju podpira javna sfera. Koncentracija lastništva v čeških medijih je na delu, a za zdaj še ni dosegla takšne razsežnosti, da bi lahko ogrozila svobodo medijev ali medijski pluralizem v celotnem medijskem sistemu. Dominanten položaj enega močnega lastnika zadeva zasebno televizijo TV Nova (40–45 odstotkov tržnega deleža med televizijami) in regionalnega založniškega podjetja Vltava-Labe-Press VLP (med 90 in 95 odstotkov regionalnega trga med tiskanimi mediji). Urad za varstvo konkurence zavrača pritožbe o dominatnem položaju VLP z argumentom, da pristojen trg dnevnega tiska sestavljata tako regionalni kot nacionalni mediji, pri tem pa je delež LP 29-odstoten.

Slovaška

Zuzana Mistríková s slovaškega ministrstva za kulturo je povedala, da koncentracijo lastništva in vpliv na trg na Slovaškem na splošno ureja Urad proti monopolu znotraj Zakona o varstvu konkurence, a ne upošteva raznolikost informacij. Posebna regulativa, ki zadeva pluralizem in raznolikost lastništva, navzkrižnega lastništva in virov informiranja, se izvaja samo pri elektronskih medijih. Ureja ga Svet za radiodifuzijo in transmisijo. Pravna ali fizična oseba je lahko povezana le z eno nacionalno televizijo ali radiem oziroma ima najmanj 25-odstotni lastniški delež ali 25-odstotni delež pri pravici glasovanja. Lahko pa je povezana z mnogimi manjšimi regionalnimi ali lokalnimi televizijami ali radii, če skupno ne pokrivajo več kot 50 odstotkov prebivalstva. Podobna pravila veljajo za mreže. Prepoved koncentracije in navzkrižnega lastništva velja tako za televizijo kot radio. Navzkrižno lastništvo med lastniki televizije in radia tudi uravnava zakon. Ne nanaša pa se na navzkrižno lastništvo med založniškimi podjetji in družbami, ki imajo v lasti televizijo ali radio. Izjema je le izdajatelj nacionalnega tiskanega medija, ki ne more imeti hkrati televizije ali radia oziroma posega v pravila s 25 odstotki pravice. Temeljno pravilo za raznolikost medijev na Slovaškem je, da ima ena fizična ali pravna oseba lahko le en splošen program ali več specializiranih. Zakon o radiodifuziji ne izključuje tujih lastnikov v televizijskih ali radijskih postajah, zanje pa veljajo enaka pravila kot za družbe s sedežem na Slovaškem. Pri razdeljevanju koncesij za frekvence Svet za radiodifuzijo upošteva tudi vpliv pluralizma in raznolikosti, torej programov in lastniških vprašanj. Ministrstvo za kulturo je odgovorno, da registrira tiskane medije, a pri tem ni nobenih omejitev. Urejevanje je v pristojnosti Urada proti monopolu in posebnih dopolnil v zakonu o radiodifuziji, ki zadeva navzkrižno lastništvo med lastnikom televizije ali radia in tiskanega medija. V zadnjih nekaj letih je bilo opaziti koncentriranje lastništva med večjimi založniškimi hišami, vendar to ni vplivalo na raznolikost. Urad za telekomunikacije ureja nove medije, toda le glede tehničnih zahtev in cenovne politike, poleg tega pa je še zlasti pri internetnih medijih težko uporabiti standardizirane prijeme. Mistríková je prepričana, da bi morali biti novi mediji bolj dostopni, ne bolj omejeni.

Nemčija

Bernd Malzanini, predstavnik nemškega urada za varstvo konkurence na medijskem trgu (KEK), je pojasnil, da je do leta 1997 posamezna družba lahko zaprosila le za dve televizijski dovoljenji in dve radijski dovoljenji, od tega je lahko le ena za vsesplošni program in ena za informativni kanal. Lastniki elektronskih medijev, ki pokrivajo vsesplošne programe in informativni kanal, morajo upoštevati dodatne omejitve. Po letu 1997 ni več omejitev za pridobitev dovoljenj, vsako podjetje jih lahko dobi poljubno, medij je lahko v lasti enega lastnika, vsebinsko politiko pa določa gledanost in poslušanost. KEK sestavlja šest članov, ki so strokovnjaki za radiodifuzijo in strokovnjaki za trgovinsko pravo, te komisije pa ne uravnavajo direktive medijskih avtoritet. Pristojna telesa se morajo posvetovati s KEK, preden podelijo koncesijo, odločitve KEK so zavezujoče in jih mora pregledati tudi KDML. Podlage za nadzor nad koncentracijo lastništva v medijih: posebno za medijsko področje RStV za televizijo nacionalnega obsega, Zakon o medijih (regionalni in lokalni TV in radio), na splošno pa ga ureja Zakon o varstvu konkurence; pri tem je treba zagotoviti svobodno in učinkovito konkurenco, da bi preprečili zlorabo vladajočega gospodarskega položaja, uveljavlja ga zvezno sodišče, evropska zakonodaja zelo vpliva na zakon o varstvu konkurence. Cilj nadzorovanja lastništva je zaščita pluralnosti mnenj, zakonske predpostavke: 30-odstotna gledanost ali 25-odstotna gledanost in dominantna pozicija na dotičnem medijskem trgu, delež vseh medijskih aktivnosti je enakovreden 30-odstotni gledanosti. Gledanost in poslušanost določa trg – javni servis in nacionalni zasebni kanali (samo tisti v nemškem jeziku), delež občinstva, pri čemer šteje povprečna gledanost v zadnjih dvanajstih mesecih, merilo pa je reprezentativni vzorec televizijskih gledalcev, starejših od treh let. Med sankcijami je zapisano, da se je treba odpovedati pripadajočim deležem, zmanjšati vpliv na trgih in narediti kaj za zaščito pluralnosti medijev, denimo tretji strani dati na voljo medijski prostor, vzpostavitev posvetovalnega programskega sveta; v najslabšem primeru sledi odvzem koncesije.

Latvija

Po besedah Arvilsa Ašeradensa v Latviji ni zakonskih omejitev za ustanovitev in upravljanje neodvisne medijske hiše. Sodišča lahko omejijo uredniško neodvisnost, kadar ta ne ločijo med mnenji in dejstvi in s tem prizadenejo ugled in dostojanstvo posameznika. Šest latvijskih založnikov ima v lasti 60 odstotkov tiskanih medijev, a to po prepričanju Arvilsa Ašeradensa ne ogroža medijske pluralnosti (raznolikosti). Problem za medijsko neodvisnost je neuspeh medija, ki tako postane žrtev lastnikov s politično agendo. Lastniki medija ne morejo imeti nobenega drugega motiva, razen da ustvarjajo dobiček z neodvisno uredniško politiko, saj le tako lahko na daljše časovno obdobje pridobijo zaupanje bralcev. Prva etična obveznost medijev je po besedah Arvilsa Ašeradensa, da prinašajo dobiček. Uredniška neodvisnost mora biti zaščitena v glavnih dokumentih medija. Gre za vrednote, ki jih postavlja medijska hiša in obrazložitev nalog oziroma poslanstva, organizacijsko strukturo, pogodbo o zaposlitvi urednika, zaposlitvene pogodbe pa morajo vključevati tudi novinarski kodeks. Po etičnem kodeksu časopisa Diena mora novinar pri svojem delu slediti le pravici javnosti do obveščenosti o dogodkih, ki so zanje pomembni ali zanimivi. Neodvisnost uredništva se kmalu lahko sprevrže v svoje nasprotje, če pride do podkupovanja na ravni uredništva, kot je denimo prikrito oglaševanje v plačanih člankih, ali podkupovanje novinarjev z darili, storitvami in podobnimi ugodnostmi. Arvils Ašeradens je dejal, da se na majhnem medijskem trgu v Latviji, kjer nastopa več igralcev oziroma je dejavnih 251 medijev, ne gre bati za medijsko pluralnost, da pa manjša branost na splošno povečuje število medijev, ki delajo z izgubo, kar lahko postane nevarnost za neodvisnost uredniške politike. Poleg tega je prepričan, da pa bosta hitra gospodarska rast in nedavna pridružitev Evropski uniji spodbudili evropske medijske družbe, da bodo vlagali v latvijske medije. Prav tako pričakuje nadaljevanje medijske koncentracije.

Moldavija

Po besedah Tamare Caraus je edini moldavski predpis proti koncentraciji v medijih zapisan v zakonu o medijih (v členu 5.3), obstajajo pa omejitve za tuje lastnike medijev, predpisi o jeziku za elektronske medije, ki morajo 65 odstotkov svoje vsebine predstaviti v uradnem jeziku Moldavije (zakon o medijih, člen 13.3). V zakonu o varstvu konkurence iz leta 2000 pa ni nobenega predpisa, da velja tudi za medije. Pred letom 1990 so bili vsi mediji v državni lasti. Medtem ko pri časopisih in elektronskih medijih, ki pokrivajo celotno področje Moldavije, skoraj ni opaziti sprememb, se tedniki, lokalni mediji in publikacije politični strank razvijajo hitreje. V okviru televizijskih in radijskih programov, časopisov in medijih nevladnih organizacij so ločeni podprogrami in sekcije, ki oddajajo ali pišejo tudi v romunščini in ruščini. Gre za dvojezične izdaje publikacij, televizijske in radijske programe. Kot je pojasnila Tamara Caraus, večina gledalcev in bralcev živi v mestih, kjer je največ rusko govorečega prebivalstva. Po tradiciji je v Moldaviji mogoče kupiti tudi ruske časopise, najmanj štiri moskovske dnevnike, ki imajo zveste bralce. Oglaševalci najraje objavljajo v medijih v ruščini, opaziti pa je pomanjkanje vlaganja zahodnoevropskih podjetij, hkrati pa veliko ruskega kapitala. Občinstvo se ni spremenilo, prevladujejo stari vzorci obnašanja in miselnost, ki je prevladovala v časih Sovjetske zveze. Po besedah Carausove je zelo težko ugotoviti, kdo so lastniki največjih medijev, ni primerov o nameri, združitvi ali prevzemu na medijskem trgu, je pa opaziti tako imenovane neodvisne sponzorirane medije, priloge in ponavljanje oddaj. Moldavija za raziskovanje koncentracije lastništva v medijih še ni zrela. Takšne študije in ukrepi proti koncentraciji delujejo le v demokratični družbi, kjer po svojih zakonitostih deluje tudi trg. Primer Moldavije opozarja na dejstvo, da so neodvisni mediji, svoboden trg in demokracija nerazdružljivo povezani.

Sklepi in priporočila konference

Udeleženci junijske regionalne konference o koncentraciji medijskega lastništva so sprejeli sklepe in priporočila, ki jih navajamo v celoti. Udeleženci konference se zavedajo pomembnosti medijskega pluralizma v demokratični družbi in soglašajo s temi sklepi in priporočili: Glede na demokratični, družbeni in kulturni pomen medijev nadzor združevanja in drugi instrumenti konkurenčne politike sami po sebi še ne zagotavljajo medijskega pluralizma. Zato naj se nadzor združevanja na evropski pa tudi na nacionalnih ravneh, kjer je to primerno, dopolni s posebnimi ukrepi za zaščito in spodbujanje medijskega pluralizma. Oblikovalci politike naj spodbujajo sprejemanje in učinkovito izvajanje posebne zakonodaje, ki bo zagotavljala medijski pluralizem in preprečevala čezmerno koncentracijo lastništva, kakor predvideva priporočilo Sveta Evrope št. R (99) 1 o ukrepih za spodbujanje medijskega pluralizma. Organi oblasti naj si pri razvijanju politike prizadevajo za preprečevanje vsakršnih konfliktov interesov, ki bi ogrožali neodvisnost in pluralizem medijev. Oblikovalci politike naj uvajajo in izvajajo ustrezne ukrepe za zagotavljanje transparentnosti v medijskem sektorju, kakor predvideva priporočilo Sveta Evrope št. R (94) 13 o ukrepih za spodbujanje transparentnosti v medijih. Ti ukrepi naj temeljijo na načelu prostega dostopa javnosti do točnih informacij za obveščenost o tem, v čigavi lasti in pod čigavim nadzorom so mediji. Omogočajo naj pristojnim organom, da bodo pravilno ocenjevali medijske trge in vpliv koncentracije lastništva na medijski pluralizem. Posebnim neodvisnim regulativnim agencijam naj se dajo potrebna pooblastila za spremljanje in ukrepanje proti združevanju in drugim dejanjem koncentracije, ki ogrožajo medijski pluralizem. Te agencije naj si v okvirih državnih in mednarodnih predpisov izmenjujejo informacije ter sodelujejo z drugimi pristojnimi organi v državi in podobnimi organi v drugih državah. Javne radiotelevizije naj prispevajo k medijskemu pluralizmu s ponujanjem raznolikega nabora kakovostnih oddaj. Organi oblasti naj zagotovijo primeren pravni okvir, ustrezne mehanizme financiranja in okolje, v katerem bodo javne radiotelevizije lahko neodvisno opravljale svoje poslanstvo. Medijske organizacije naj razvijejo sisteme medijske odgovornosti za krepitev poklicnih vrednot, uredniške in novinarske neodvisnosti in kakovostnega novinarstva. Z uredniškimi statuti naj se zagotovi ločitev poslovnih in uredniških dejavnosti. Združenja in sindikati novinarjev in drugih medijskih delavcev naj imajo ključno vlogo pri definiranju uredniške neodvisnosti in izdelavi ogrodja za socialno stabilnost v medijih. Medijska podjetja naj se zavedajo pomena svoje vloge v družbi in vodijo družbeno odgovorno politiko v skladu z mednarodnimi konvencijami in temeljnimi delovnimi standardi. Ta politika naj se po vsej regiji enako in na karseda visoki ravni osredotoča na razvoj svobode izražanja, poklicno usposabljanje in izboljševanje razmer, v katerih medijski delavci opravljajo svoje delo. Organi oblasti naj podpirajo in omogočajo neodvisne raziskave medijskega trga, občinstva in koncentracije medijev ter si tako pridobijo trdno podlago za svoje odločanje. Take raziskave naj pomagajo pri pojasnjevanju vpliva nacionalne in nadnacionalne koncentracije na medijski pluralizem in raznolikost medijskih vsebin. Nevladne organizacije naj imajo pomembno vlogo pri dvigovanju ravni javne osveščenosti, zbiranju podatkov o medijskem lastništvu in razvijanju drugih oblik spremljanja, pa tudi pri dajanju predlogov za politiko spodbujanja medijskega pluralizma. V okviru procesa stabilizacije in vključevaja zahodnega Balkana v Evropsko unijo naj države v regiji s podporo evropskih institucij spodbujajo medijski pluralizem kot ključni element nadaljnje evropske integracije. Delovni načrt in sklepi, ki bodo sprejeti na 7. evropski ministrski konferenci Sveta Evrope o množičnih medijih (10. in 11. marca 2005 v Kijevu), naj vsebujejo nadaljnje ukrepe za spodbujanje medijskega pluralizma na evropski ravni. Ministrska konferenca naj omogoči posvetovanje z ustreznimi nevladnimi organizacijami, ki delujejo na področju medijev.

Neva Nahtigal
Usposabljanje Romov za profesionalno radijsko novinarstvo

Center za medijsko politiko pri Mirovnem inštitutu je (v partnerstvu z romskim društvom Romani Union iz Murske Sobote) v okviru svojih programov za širitev dostopa romske skupnosti do medijev pripravil program intenzivnega izobraževanja za romske radijske novinarje. Projekt »Usposabljanje Romov za profesionalno radijsko novinarstvo« je s finančno podporo Evropske unije potekal od decembra 2003 do julija 2004. Namenjen je bil krepitvi medkulturnega dialoga in dvigu zavesti o pomenu kulturne raznolikosti, prek odpiranja slovenskega medijskega prostora za udeležbo članov romske skupnosti pri ustvarjanju medijskih vsebin. Cilj konkretnih dejavnosti je bil usposobiti skupino romskih novinarjev za poročanje o kompleksnih temah, posebej pomembnih za slovensko romsko skupnost. Projekt je vključeval dve intenzivni delavnici in izdajo priročnika o radijskem novinarstvu, pripravljenega posebej za romske novinarje in druge radijske ustvarjalce. Delavnic so se udeležili sodelavci romske radijske produkcije ROMIC iz Murske Sobote (Aleš Horvat, Robertina Ratko, Petra Horvat, Lenko Baranja, Martina Horvat, Valerija Horvat, Romeo Horvat – Popo, Demjen Šarkezi, Mario Horvat in Dario Baranja), romski novinar, ki sodeluje pri pripravi romske oddaje na novomeškem radiu Studio D (Bogdan Miklić) in ustvarjalca romske oddaje na Radiu Študent iz Ljubljane (Haris Tahirović in Elvis Amiti). Delo je usmerjala Neva Nahtigal, vodja projekta, mentorji posameznih vsebinskih sklopov so bili še Aljaž Pengov Bitenc, Tanja Taštanoska, Špela Škrbina, Marko Prpič in Brankica Petković. Udeleženci delavnic so se učili, kako se pripraviti na pokrivanje posameznega dogodka ali teme, kako spremljati razpravo, izbrati najpomembnejše poudarke, sestaviti dodatna vprašanja za govornike, izvesti intervjuje in nenazadnje – kako sestaviti in pripraviti radijski prispevek o izbrani temi. Osrednja tema prve delavnice (od 1. do 3. julija v Ljubljani) je bila romska bivalna problematika. Za izhodišče novinarskega dela je služil posvet o socialno-ekonomski integraciji Romov, ki je potekal v Državnem svetu. Udeleženci delavnice so govornikom po posvetu zastavili dodatna vprašanja, s pomočjo mentorjev/urednikov poiskali dodatne podatke in sogovornike ter v dnevu in pol pripravili 5-minutni radijski prispevek, ki je celovito predstavil romsko bivanjsko problematiko na nacionalni ravni. Na drugi delavnici (od 26.-29. julija v Ljubljani) so udeleženci in mentorji pripravili 20-minutno magazinsko oddajo o vzgoji in izobraževanju Romov. Že pred delavnico se je pet mladih romskih novinarjev udeležilo novinarske konference, na kateri je Ministrstvo za šolstvo predstavilo Strategijo vzgoje in izobraževanja Romov v Republiki Sloveniji. Po novinarski konferenci so opravili tudi krajši pogovor z ministrom, dr. Slavkom Gabrom. Udeleženec delavnic s Trate pri Kočevju je posnel pogovore s kočevskimi Romi, sodelavci produkcije ROMIC pa so v Prekmurju posneli ankete med šolarji, pogovore z udeleženci izobraževanja za romske pomočnike, itd. Na sami delavnici so udeleženci opravili še kopico telefonskih klicev po vsej Sloveniji, tako da so pridobili široko paleto mnenj in izkušenj o posameznih tematskih sklopih oddaje (rezultati dosedanjih ukrepov, nova strategija, model romskega pomočnika, stanje na področju osnovnega šolstva, problem usmerjanja Romov v osnovne šole s prilagojenim programom ter izobraževanje odraslih). Enega ali oba končna izdelka delavnic in/ali poročila in reportaže o projektu in njegovem ozadju je objavilo več kot dvajset radijskih in televizijskih postaj ter tiskanih medijev po vsej Sloveniji. S tem je bil izpolnjen še eden od ciljev projekta - pritegniti medijsko pozornost in doseči publiciteto prizadevanj romske skupnosti za dostop do produkcije medijskih vsebin, pa tudi predstaviti teme, pomembne za romsko medijsko skupnost, čim večjemu številu radijskih poslušalcev – tako Romov kot Neromov. Pomemben uspeh projekta je tudi navezava stikov med romskimi novinarji iz različnih delov Slovenije, ki so se že začeli dogovarjati o sodelovanju pri nadaljnjem delu, o izmenjavi informacij, skupnem pokrivanju pomembnih dogodkov ipd. Tako lahko že govorimo o nastavkih za razvoj dopisniške mreže, ki bi lahko zagotavljala ustrezno informiranost romske skupnosti po vsej Sloveniji (pod pogojem, da bo za to tudi dovolj možnosti v medijih). Bistveno je še dejstvo, da so bili romski novinarji prisotni ob dogodkih, pomembnih za slovensko romsko skupnost, ki pa so jih doslej (če sploh kdo) 'pokrivali' le neromski novinarji. Udeleženci delavnic so bili tako prvi novinarji, ki so (tudi) predstavnikom najvišjih državnih inštitucij zastavljali vprašanja v imenu romskega dela slovenske javnosti.

izpis

Roman Kuhar
Mediji v raziskavi o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk
www-mirovni-institut.si/glbt

Na Mirovnem inštitutu je bil pred kratkim zaključen dvoletni raziskovalni projekt o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk v Sloveniji, ki sta ga izvajala dr. Alenka Švab in mag. Roman Kuhar. Čeprav mediji niso bili v središču njunega raziskovalnega interesa, se je nekaj vprašanj v prvem, kvantitativnem delu raziskave, nanašalo tudi na gejevske in lezbične medije ter poročanje medijev o homoseksualnosti. Raziskava, v katero je bilo vključeno 443 gejev in lezbijk, starih od 17 do 60 let, je pokazala, da se starši s svojimi odraščajočimi otroki le redko pogovarjajo o homoseksualnosti (in spolnosti nasploh). 76% vprašanih je tako zatrdilo, da se njihovi starši v času odraščanja in šolanja z njimi niso ali so se zelo malo pogovarjali o homoseksualnosti. Če do tega pogovora v družini pride, potem so eden od glavnih iniciatorjev prav mediji. Geji in lezbijke so namreč poročali, da so se s svojimi starši pogovarjali o homoseksualnosti potem, ko so na primer na televiziji videli film s to tematiko. Medijske reprezentacije homoseksualnosti so ob pogosti informacijski blokadi v družini in šoli sodelujočim v anketi predstavljale enega redkih virov informacij o homoseksualnosti. Na splošno so anketirani največ informacij o homoseksualnosti dobili z interneta ter iz specializiranih gejevskih in lezbičnih medijev. V veliki meri so anketiranci iskali informacije o homoseksualnosti tudi v strokovni literaturi in poljudnih revijah. V nekaj manjši meri so dobili informacije o homoseksualnosti s televizije, najmanj pa z radia in iz dnevnega časopisja. To seveda ne pomeni, da radio in dnevno časopisje ponujata najmanj informacij o homoseksualnosti, pač pa imata ta dva medija v primerjavi s televizijo manjši domet. Raziskava je hkrati zaznala precejšnje nepoznavanje (vsaj nekaterih) slovenskih gejevskih in lezbičnih medijev. 11% vprašanih na primer ne pozna nobenega slovenskega gejevskega in lezbičnega časopisa, revije ali internetne strani. Relativno dobro je poznavanje Legebitrinih oznanil, saj revijo pozna ali bere 67% vprašanih. Razlog za poznavanje Legebitrinih oznanil je verjetno v dobri in brezplačni distribucije revije po Sloveniji. Hkrati je to tudi edina slovenska gejevska in lezbična revija, ki še izhaja, potem ko je bila reviji Lesbo odvzeta finančna dotacija in je tako, podobno kot Revolver v devetdesetih, zaradi finančnih razlogov prenehala z izhajanjem. Več kot polovica anketirancev revije Lesbo sicer ne pozna, eden od glavnih razlogov za to pa je bil v problemu distribucije revije po Sloveniji. Hkrati je bila revija vsebinsko zahtevnejša, medtem ko so Legebitrina oznanila kot glasilo skupine Legebitra lahkotnejšega značaja in v tem smislu dostopa širši populaciji. Anketiranci relativno slabo poznajo različne slovenske GLBT internetne strani, saj nepoznavanje teh strani v večini primerov dosega ali pa presega 50%. Najslabše respondenti in respondetke poznajo radijsko oddajo Lesbomanija (81% je ne pozna). Poglaviten razlog za to je dejstvo, da je oddaja predvajana na Radiu Študent, ki ga je mogoče poslušati le v Ljubljani z okolico, hkrati pa ima Radio Študent zaradi svoje nekomercialne usmeritve tudi specifično ciljno poslušalstvo. Med vsemi domačimi GLBT mediji so bili s strani anketiranih na lestvici od 1 do 5 najbolje ocenjeni: Internetne strani SIQRD (3,7), Internetne strani Legebitre (3,66) in revija Lesbo (3,63). Preostali rezultati raziskave so dosegljivi na www-mirovni-institut.si/glbt.

izpis

Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Prvi forum neodvisnih medijev vzhodne in srednje Evrope, fmedia.ecn.cz

Forum po definiciji pomeni javno mesto, kjer se o čem razpravlja, debatira in ne nazadnje tudi konkretizira. Priložnost debate smo zainteresirani predstavniki neodvisnih medijev po dolgem času imeli v Pragi in Freistadtu od 10. do 13. junija letos. Srečali smo se vsi neodvisni mediji, tako tiskani, elektronski, radijski in televizijski, iz bolj ali manj vse vzhodne in srednje Evrope in Afrike, da bi vzpostavili mrežo enako mislečih in enako usmerjenih medijev, izmenjali izkušnje, ideje in reševali sorodne težave. Vzpostaviti smo hoteli skupno iniciativo, ki bi na ravni Evropske unije gospodom in gospem v bruseljskih palačah uspela dopovedati in dokazati, da so neodvisni mediji še kako pomembni pri pluralizaciji in ozaveščanju javnosti v prizmi neglobalnega in nekomercialnega. Udeleženci in predavatelji smo tako imeli na štiridnevnih različnih delavnicah in okroglih mizah imeli enkratno priložnost, da javnosti in sebi pokažemo, kakšne vsebine ustvarjamo, s kakšnimi težavami se pri tem soočamo in kaj s tovrstnimi vsebinami hočemo doseči. Mariborski radio študent je s svojo delavnico z naslovom »Samoodločanje in samoorganizacija«, s pomočjo sorodnega radijskega medija, Radia Z iz Nürnberga in italijanskega video produkcijskega studia Candida TV, uspel definirati dejstva, s katerimi se soočajo današnji neodvisni mediji. Ne glede na to, ali gre za radijske, medmrežne, televizijske ali kulturne projekte, težave, s katerimi se soočamo, so v prvi vrsti zagotavljanje finančnih sredstev in netransparentnost medijskih zakonov, nadalje premajhna zainteresiranost družbene iniciative (civilne družbe) in samodefiniranje organizacije. Glede finančnih sredstev se je skupina udeležencev složno strinjala, da je iskanje sredstev v lokalni in širši skupnosti še zmeraj najdonosnejše, da pa absolutno premalo izkoriščamo medmrežno povezavo s sorodnimi organizacijami (mediji), s pomočjo katerih bi laže prišli do žaklja evropskih skladov. Najbrž ni treba posebej razlagati, da so medijski zakoni netransparentni in izredno nenaklonjeni neodvisnim medijem. Zato je toliko bolj potrebna skupna iniciativa in pritisk na evropski parlament, kar nas posledično pripelje do premajhne vpletenosti družbene iniciative, ki bi s svojo možnostjo delovanja in potrebo nakazovala in podpirala obstoj neodvisnih medijev. Na ta način bi se morda tudi mediji v nastajanju laže samodefinirali in dejansko služili civilni družbi. Žal pa ugotavljamo, da se morajo danes tudi neodvisni mediji čedalje bolj prodajati kot podjetja, ki poudarjajo, kako pomembni in potrebni so. A stvari niso tako preproste, tudi ne tako črno-bele. Tisti, ki razvoj in usmerjenost neodvisnih medijev natančno spremljate, zagotovo veste, da skupina neodvisnih medijev v Evropi nima skupne pravnoformalne iniciative, organa, ki bi branil interese neodvisnosti. Pojavljajo se razni »medijski aktivizmi«, ki so pri posredovanju informacij sicer uspešni, nepogrešljivi in dobrodošli www.indymedia.org, a na medijsko-zakonodajno ustavnem področju nemočni. Tako rekoč sploh niso priznani. Le kdaj ste v nacionalnih ali komercialnih medijih zasledili, da bi uporabljali informacije neodvisnih medijev? Neodvisnost ni samo finančna, ki jo lahko dosežemo le z različnimi vlagatelji, donacijami in dotacijami, projekti, partnerskimi sodelovanji, in ki jo je v trenutni globalizaciji medijskega kapitala zmeraj teže ohranjati, temveč predvsem in zlasti vsebinska neodvisnost in možnost ter pravica do komuniciranja. To pomeni, da medijski program ne pripravljajo samo kvazikvalificirani uslužbenci, ki ustvarjajo medijske vsebine, temveč različne manjšine, združenja, skupine, marginalizirane subkulture, študentje in razne etnične skupine. Govora je o skupnostnih ali community medijih, pomembna točka FM@dia Foruma, ki jih je v Evropi, zlasti v Italiji, Franciji, Nemčiji in Avstriji kar nekaj, v Sloveniji pa žal le Mariborski radio študent in Radio Študent v Ljubljani. Skupnostni mediji so po definiciji družbena iniciativa, ki naj vzgaja in razvija svoje lokalno poznavanje struktur in s tem svoj lasten medijski diskurz –ne izrabljajo pa standardnih rešitev medijskega diskurza. Hkrati naj bi skupnostni mediji zagotavljali pomen kulturnega izraza in civilne debate, ki jo zadružni mediji pogosto ignorirajo. Konkretizirajmo: v Italiji, natančneje v Bozenu, od leta 1982 deluje Radio Tandem www.radiotandem.it, ki je del združenja »Popolare Network«. Gre za neodvisno združenje 24 radijskih postaj. Radio Tandem je bil na začetku dvojezičen, danes pa deluje v petih jezikih, med drugim tudi v arabščini in albanščini. V prihodnosti pa si želijo še večjo multilingvističnost. Iniciativa tamkaj živečih manjšin hoče svojim manjšinam ponuditi lastne vsebine, v lastnem jeziku. Povedano drugače: hoče svoj kulturni izraz skozi lastne civilne debate. Izredno simpatična predstavnika radia sta tako ves čas foruma v vseh mogočih jezikih v živo ustvarjala program, ga skozi kakovostni, doma narejeni oddajnik, oddajala v praški (govorim o kreativnem in učinkovitem piratskem vdoru v tamkajšnjo radiodifuzno sfero) in bozenski eter ter s pomočjo kamere uporabnikom njihove spletne strani omogočala živ dostop in stik na FM@dia Forum. To je primer neodvisnega medija, od katerega se lahko le učimo! Primer izredno uspešne manjšinske civilne iniciative je prav tako danska Migrant TV ali v originalu Indvandrer TV www.indvandrertv.dk, v kateri program prav tako ustvarjajo predstavniki posameznih manjšin v lastnem jeziku, z danskimi podnapisi. Tako civilna manjšinska iniciativa poskrbi, da jo razume lastna in širša javnost. S tem se manjša ksenofobija in veča tolerantnost do drugačnosti. Skupnostni mediji – kot del neodvisnih – pa seveda niso samo civilna iniciativa manjšin, ampak pomenijo tudi pravico in možnost do komuniciranja. To v praksi pomeni, da imajo meščani in skupnosti omogočen prost dostop do informacij globalni in neodvisnih medijev hkrati. Potreba po slednjih se je v času FM@dia Foruma izkazala za izredno pomembno. V nekaterih državah, na primer na Poljskem, v Romuniji, Estoniji, žal tudi na Češkem, neodvisnih medijev sploh ni, zato tudi ni prostega pretoka informacij. Radijske in televizijske postaje, spletne strani in tiskani mediji kot tudi kulturni projekti so v mnogih državah ogroženi, utišani, zanikani, mnogim medijem so vlade ali mestne oziroma tuje korporacije odvzele dovoljenja in frekvence. Zaradi političnih razlogov je zavrnjeno ali ustavljeno sofinanciranje, prav tako pa je kritično mnenje proti lokalni politični strukturi v veliki meri še zmeraj cenzurirano. Prav zaradi takšnih pritiskov smo vsi prisotni zavzeli kritično stališče do nacionalnih in lokalnih pogledov, utemeljenih na prisilnem razumevanju »dopolnilnega principa«, saj so zaradi evropske, kulturne in medijske politike neodvisnim medijem preprečeni aktivni ukrepi za zagotavljanje principov Evropske konvencije o človekovih pravicah. Udeleženci smo poudarili, da »dopolnilni princip« ne bi smel biti uporabljen kot izgovor za zanemarjanje kritične diskusije in za nezavzemanje konkretnih stališč realizacije odgovornosti in priložnosti Evropske unije. Poudarili smo zahtevo, da naj bi evropski parlament zagotavljal svobodo mnenja in pluralizma v medijih in spodbujal kulturno raznolikost. In večina udeležencev je menila, da so prav skupnostni mediji ključ do močne, družbeno odgovorne civilne družbe.

Metka Dedakovič
4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike
www.riosummit2004.com.br

Od 19. do 23. aprila 2004 je bil v Rio de Janeiru 4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike. Srečanja organizirajo vse od leta 1995, ko so se v avstralskem Melbournu na tak način prvič sestali svetovni strokovnjaki z medijskih področij. Osrednja tema je bila televizijsko ustvarjanje za najmlajše ciljne skupine, kmalu pa je gibanje preraslo v osrednji mednarodni forum, ki se zavzema za kvalitetno ustvarjanje vsega medijskega ustvarjanja za otroke in mladostnike. Srečanje organizirajo vsaka tri leta; tako je bilo drugo v Londonu leta 1998, tretje v Solunu leta 2001, letošnje pa prvič v Latinski Ameriki, v deželi z velikim številom otroške in najstniške populacije in s pestro kulturno raznolikostjo. Srečanj se običajno udeležijo strokovnjaki z najrazličnejših področij, ki se tako ali drugače dotikajo medijev. Tako so se v Riu zbrali uredniki, ustvarjalci, raziskovalci, publicisti, tržni strokovnjaki, študenti, organizatorji, nacionalne in mednarodne korporacije in privatne medijske produkcijske skupine, sponzorji ter ocenjevalci tovrstnih produkcij, otroški ustvarjalci in seveda predstavniki ciljne publike, tako imenovani uporabniki radia, televizije, interneta in računalniških igric. Prijavljeno je bilo več kot 2000 udeležencev z vsega sveta. Posebnost četrtega srečanja pa je bil še Mednarodni mladinski forum s 150 mladimi udeleženci posveta za okroglo mizo. Vsi seminarji, diskusije, promocijske in izobraževalne predstavitve ter analize so bile del rdeče niti, ki so jo določili organizatorji: Mediji od vseh, mediji za vse (media from all, media for all). Izhajali so iz enotnega tematskega izhodišča, da imajo vsi otroci in mladostniki tega planeta enako pravico do kvalitetnih medijskih programov, namenjenih prav njim. Razprave, ki so osvetljevale teme in podteme srečanja v Riu, se pravzaprav ponavljajo, saj analizirajo medijska sredstva in njihove učinke, ki obstajajo že dolgo in so iz leta v leto močnejši, predstavljajo pa začaran krog, ki je sestavljen iz med seboj trdno povezanih verižnih členov. Bistvo lahko strnemo v spoznanje, da mediji zelo lahko in močno vplivajo na mišljenje, vrednote in navade otrok in mladostnikov, staršev, pa tudi pedagogov. Zato morajo otroci imeti nesporno pravico, da so kot uporabniki vpleteni v proces učenja o selektivnem, a svobodnem izboru. Medijsko tržišče in njegove zakonitosti so naslednji člen, ki vpliva na možnosti izbora po eni strani, pa globalne širitve samo enih vrhunskih produkcij po drugi. Vsi se strinjajo, da mora za globalni uspeh izdelek vsebovati predvsem dobro zgodbo in dosegati visoko raven tehnične dovršenosti. Seveda pa ravno globalizacija, če pomeni poenotenje tržišča, prinaša tudi negativne učinke, saj je v popolnem nasprotju s kulturno raznolikostjo našega planeta. Od tu odpor do vrednot, ki jih razširjajo in ščitijo zahodni mediji, predvsem iz Združenih držav. Njihov vpliv je dosegel čisto vsa področja tega planeta, temelji pa na – kot vemo zelo dobro tudi sami – kulturi nasilja, potrošništva, individualizma, materializma in senzacionalizma. Zato strokovnjaki menijo, da morajo mediji, predvsem televizija, postati še večje okno za širitev različnih kulturnih identitet. Tako je na tokratnem srečanju bila nenehno prisotna težnja, celo zahteva po stalnem revidiranju medijev ter njihovih vrednot, in teženj, ki jih posredujejo. Ustvarjati in obvladovati medije je velika odgovornost, ki se je moramo zavedati vsi. Že en gib, beseda, pogled lahko v temelju vplivajo na življenja mnogih! Po vsem povedanem pa nikakor ni mogoče reči, da obstaja magična formula za ustvarjanje kvalitetne medijske produkcije. Vemo pa za določene smernice, navodila in zahteve, ki lahko zagotavljajo uspešno prenašanje znanja in želenih vrednot. Bistveno ostaja: izobrazba, kultura in zabava, trije temeljni elementi programov, ki lahko kadar koli in kjer koli izpolnijo pričakovanja otrok in mladostnikov. Splošna ozaveščenost o vplivu in usmerjanju medijskih sredstev je pravzaprav že zelo razvita in prav zaradi tehnološkega napredka lahko dostopna. Na nas – ustvarjalcih programov in oblikovalcih tržnih zahtev, pedagogih in starših – je, koliko se bomo pustili izobraziti sami in kako veliko odgovornost čutimo do svojih potomcev. Ob vsej že nedoumljivi tehnologiji, ki nas tako ali drugače določa, je namreč še vedno človeški faktor tisti, ki pritisne na gumb, pošlje sliko, pove misel in vpliva na čustva.

izpis

Saša Bojc
Danski Media Watch
www.bashy.dk

Danski MediaWatch (MW), ki mu urednikuje Bashy Quraishy, je v 18. številki sledil poročanju medijev o etničnih manjšinah v prvem trimesečju letošnjega leta (od 1. januarja do 31. marca 2004). Pod drobnogled so vzeli najstarejši danski konservativni časopis Berlingske Tidende, skrajno desničarski tabloid B. T., tabloid Ekstra Bladet, ki napada in žali vsakogar, razen članov kraljeve družine, največji danski časopis Morgenavisen Jyllands-Posten, ki je desničarsko usmerjen, Politiken, ki je najbliže naprednemu mainstreamovskemu časopisu, informativni program na javni televiziji TV-Avisen in informativni program na TV 2, ki je polovično v javni lasti (50 odstotkov). Danski mediji so v »svobodnem svetu, ki ga vodijo ZDA in njihova zaveznica Velika Britanija«, kot so zapisali v MW, osredotočeni na vojno proti terorizmu, pri tem pa ne vzamejo niti časa niti prostora, da bi veliko pozornosti posvečali etničnim manjšinam, ki živijo na Danskem. V tej izdaji MW so po poglavjih razdelili teme, ki obravnavajo etnične manjšine. V poglavju o tem, da danski mediji gojijo stereotipno podobo o etničnih manjšinah, so analizirali poročanje o delu na črno, ki ga opravljajo priseljenci, in getih, kjer živijo. V prvem četrtletju je bilo v središču poročanje o terorizmu, pri tem pa so vpletali tudi kriminalna dejanja, ki so jih zagrešili pripadniki etničnih manjšin. Mediji so uporabili slogan, da teroristi prihajajo oziroma so že prišli. Strah pred terorizmom in terorizem strahu gresta z roko v roki, je zapisano pod poglavjem o terorizmu. Enaindvajsetega marca, malo preden je Danska obnorela zaradi poroke prestolonaslednika Frederika z Avstralko Mary Donaldson, so v tabloidu Ekstra Bladet brez posebnega razloga pisali o strahu pred terorizmom v zvezi z bližajočo se poroko. Poročanje o terorju, ne glede na to, koliko je oddaljen od Danske in kako neznaten je, je postalo zgodba zase. Namigovali so na povezave z danskimi priseljenci in terorističnimi mrežami, čeprav jih ni bilo, novo kost za glodanje pa so dobili ob terorističnem napadu v Madridu. Pokazalo se je, da je eden od teroristov, vpletenih v napad, nekoč živel na Danskem, kar naj bi po poročanju TV 2 (v poročilih 15. marca 2004 ob 10. uri) lahko predstavljajo grožnjo tudi Danski. Podobne naslove, ki so poudarjali povezanost teroristov s tragedijo v Madridu, je bilo zaslediti tudi v drugih medijih. Vse skupaj pa je vodilo v pravo paniko pred napadi. Kot mogoče indice za teroristični napad so sumili še tako nepomembne predmete ali dogodke – v časopisnih stolpcih se je kot preteča nevarnost med drugim znašla pozabljena plastična vrečka na vlaku. Pisali so o tem, kako so muslimani, ki živijo na Danskem, od Al Kaide dobili večje vsote denarja, kako se islamistične teroristične celice v Evropi razraščajo kot maligni tumor in da teroristi potujejo s ponarejenimi danskimi potnimi listi. Vzrok in posledica sta vse pogosteje zamešana. Ni dvoma, da so ksenofobija in protiislamistična čustva globoko zakoreninjena v povprečnem Dancu, ki je ponosen ravno na svojo povprečnost. Prepričani so, da znajo ločiti dobro od slabega, da vedo vse tako o najmanjših kot o največjih zadevah. Hkrati pa ždijo v kotu, se izogibajo vsakršni odgovornosti in spravljajo v obup vsakogar, ki se ne strinja z njimi ali pa zato, ker česa sami ne razumejo, pišejo v danskem MW. Naperjenost in ksenofobijo je mogoče zaslediti tudi v pismih bralcev. Mediji in politiki izpostavljajo predsodke in jih tako ne samo podpirajo, temveč jih še krepijo. Danski liberalci so vse prej kot liberalni, ko so na vrsti etnične manjšine, sprejeli pa so več diskriminatornih zakonov. Prav tako se glede pripadnic etničnih manjšin več govori o njih kot z njimi. Eno od poglavij, ob katerem se pokaže ksenofobično razpoloženje Dancev, so tudi naglavne rute. V tabloidu B. T., ki postavlja žensko razgaljenost, so naglavne rute razglasili za kos oblačila, ki zelo pokvari videz ženske. Na Danskem nameravajo podobno kot v Franciji sprejeti prepoved nošenja naglavne rute. Vlada prepričanje, da naglavna ruta simbolizira zatiranje žensk in da je protizahodnjaška, protiameriška, nedanska in nedemokratična. Ko pa moški in ženske pokažejo svojo demokratično pravico, da protestirajo proti predlogu novega zakona, jih tisk ignorira. Podobno je bilo z demonstracijami v Københavnu 5. januarja letos, o katerih so v najstarejšem konservativnem časopisu Berlingske Tidende, največjem časopisu Morgenavisen Jyllands-Posten in mainstreamovskem Politikenu poročali zelo skromno. Ko so mediji pisali o francoskem zakonu, niso omenjali dejstva (o izsledkih raziskave so poročali 8. januarja 2004 v britanskem Independentu), da etnične manjšine, ki lahko svobodno izražajo svojo kulturo, čutijo do nove domovine močno vdanost. V MW so na koncu poglavja o tako imenovanem ekonomsko korektnem novinarstvu zapisali, da ekonomsko korektni mediji želijo prodajati svoje izdelke, ki jih morajo tudi tržiti. Tako resnični, hipotetični in namišljeni terorizem kot tudi strah pred terorizmom je blagoslov ne samo za politike, temveč tudi za medije. Čeprav so v Berlingske Tidende s serijo člankov z naslovom »Koranski zid« (The Koran Wall) hoteli spregovoriti o temah, ki so že vrsto let v središču javnih in političnih razprav. A diskurz, ki uporablja izraze mi in oni, tujci, novi mohamedanci in podobno, ohranja zid še bolj trden. Serija je temeljila na podobi, ki so si jo o muslimanih ustvarile modre danske oči. Dejstva ne štejejo dosti, čeprav bi se z njimi lahko zoperstavili širjenju strahu in sovraštva. To je tudi vzrok, zakaj tisk in politiki uporabljajo priseljence na splošno in še zlasti muslimane kot tiste, ki se jih je treba bati in jih sovražiti. Pri tem je treba imeti tudi dobro mero ignorance oziroma nevednosti. Berlingske Tidende, B. T., Morgenavisen Jyllands-Posten svoje bralce držijo v nevednosti glede islama. Vsak dan jim postrežejo le z drobci v protiislamističnem tonu. Pogosto gre za zavajanje bralcev, saj objavljajo tudi pisma bralcev, v katerih se nevedni pritožujejo nad čim, kar je že bilo sprejeto. V skrajno desničarskem tabloidu B. T. so, denimo, objavili pismo bralca, ki je zahteval, naj se priseljevanje ustavi, čeprav je vlada ta diskriminatorni zakon že sprejela. Tako mediji prispevajo k še večji sovražnosti do tujcev in posredno tudi do strožje zakonodaje, ki omejuje njihove pravice. Na Danskem so posebni zakoni, ki zadevajo tako imenovano ponovno združitev z družino, navidezno zato, da bi preprečili vsiljene poroke. Čeprav jih zakon pri 18. letih ne zadeva več, še vedno ne morejo računati, da se bo njihov partner lahko priselil v državo, preden dopolnijo 24 let. Zato se mnogi odselijo na Švedsko. Posebne kvote so že sprejeli tudi v bivalnih okrožjih, šolah in gimnazijah. Vlada pri tem pozablja na številne brezposelne pripadnike etničnih manjšin. Ne samo da je socialno podporo zmanjšala na minimum, temveč je sprejela tudi zakon, ki jim nalaga, da sprejmejo katero koli delo, ki jim je ponujeno. Hkrati politiki in mediji nikoli ne zamudijo priložnosti, da poudarijo, da nezakonita delovna sila sloni na etničnih manjšinah. Študija evropskega centra za rasizem in ksenofobijo (European Monitoring Center for Racism and Xenophobia) je pokazala, da Danci ne sodijo med najbolj strpne narode. Uvrščajo se mnogo niže kot Španci in Švedi in za malo više od Britancev in Francozov. A danski raziskovalci – kot tudi mediji in politiki – so kljub temu še vedno prepričani, da Dance ne prežema nobena vrsta ksenofobije, so med drugim še zapisali v 18. MW. Več informacij je mogoče prebrati na spletnem naslovu www.bashy.dk

izpis

Danijela Đoković
Kreativna komunikacijska akcija Vox Populi – Raziskovanje slovenske identitete
www.media-forum.si/slo/projekti/vow-populi

Študentski projekt Vox Populi (glas ljudstva) je namenjen spodbujanju kritičnega razmišljanja o aktualnih dogodkih, ki s svojo težo vplivajo na oblikovanje slovenskega in svetovnega družbenega ter političnega prostora. Z našo dejavnostjo izražamo potrebo po drugačnem javnem prostoru in načinu delovanja v njem. Letošnji projekt smo začeli z nabiranjem novih sodelavcev-študentov, in sicer tako da smo imeli predstavitev projekta, našega dosedanjega dela in ciljev pri vajah predmeta Politično komuniciranje na Fakulteti za družbene vede. Letošnji problem smo določili na podlagi koncepta multikulturnosti in nestrpnosti, vendar problematike nismo želeli samo površinsko obravnavati, ampak iskati vzroke zanje. Naredili smo korak nazaj in se vprašali po naši lastni identiteti, namreč drugačnost v neki družbi postane problematična takrat, ko nismo prepričani v svojo lastno identiteto. Naš letošnji problem je bil torej raziskati pozitivne in negativne vidike slovenske identitete. Prvotna zastavitev projekta je za problem določila obravnavo pojavov multikulturnosti ter z njo povezano nestrpnost do drugačnosti. Vendar je postalo očitno, da je tako zastavljen problem preširok in da mu manjka pojasnjevalna vrednost, ukvarjali smo se le z obravnavo simptomov namesto, da bi iskali vzroke zanje. Problem je bilo potrebno bolje definirati, v našem primeru lokalizirati, zato smo stopili korak nazaj in obravnavano tematiko umestili v prostor in čas. Prostor Slovenija in čas leto 2004, leto vstopa Slovenije v EU. To se nam zdi prelomnega značaja, saj se v tem kaže edinstvena situacija v možnosti opazovanja, spremljanja in doživljanja političnih ter družbenih sprememb na makro in mikro ravni. Takšna zamejitev problema nas je pripeljala do končne tematike letošnjega projekta, ki je raziskovanje slovenske identitete. Poskušali smo najti odgovore na vprašanja: kdo smo, kam gremo, zakaj smo takšni kakršni smo, česa se bojimo. Lotili smo se projekta, v katerem bomo Slovence soočili z njim lastnimi strahovi, da bi ti v tem prepoznali njihovo absurdnost. Pri raziskovanju identitete smo sprejeli določene predpostavke, da identiteta ni prirojena, da ima posameznik več identitet, da se identificiranju ne moremo odpovedati, da so identitete spremenljive v času in kontekstu. Nacionalna identiteta temelji na podajanju občutka pripadnosti prek splošnih in skupnih potez kot so izvor, homogenost, zgodovina, specifičnost kulture in vrednot. Ima vlogo vzpostavljanja namišljene skupnosti. Konstituiranje nacionalne identitete pa poteka v relacijskih razmerjih do drugih, kdo smo je odvisno od tega s kom imamo opravka. Definirana je na podlagi diference in izključevanja npr. Slovenec je tisti, ki ni »čefur«, Italijan itd. Slovenija velja za monokulturno družbo, kar dokazujejo statistike o nacionalni in etnični pripadnosti ter veroizpovedi. Večina problemov in bojazni, ki se pojavlja v zvezi z slovensko identiteto je pogojena z majhnostjo naroda, negativnim naravnim prirastkom, preteklo zgodovino, razlikami med mestom in podeželjem in socialnim položajem. Slovenska nacionalna identiteta se pogosto kaže v skrbi za jezik, ker je slovensko konstituiranje nacionalnosti povezano s kulturo. Za slovensko identiteto naj bi bil značilen nemi nacionalizem, ki temelji na kulturnih in športnih dosežkih ter gospodarski uspešnosti. Kljub temu je prisotnih tudi veliko predsodkov in stereotipov do južnih narodov nekdanje skupne države, Romov, prebežnikov ter tujcev na splošno. S projektom smo želeli doseči študentsko populacijo družboslovnih fakultet in širšo študentsko populacijo drugih fakultet Univerze v Ljubljani, vendar se pri tem nismo omejevali, saj smo ciljali posredno tudi na študentske, specializirane in splošne medije ter v omejenem obsegu na politično in splošno javnost. Naša ključna ciljna skupina pa so predvsem mladi, t. j. študenti, saj predstavljajo kritične državljane, civilno družbo, bodoče nosilce in akterje družbenih sprememb. Študenti so potencialno najbolj kritični državljani EU in tudi tisti, ki bodo v največji meri deležni prednosti širitve EU kot so: prost pretok ljudi, možnosti zaposlitve v državah EU, akademski programi izmenjave... Zanje smo se odločili tudi na podlagi različnih raziskav, ki kažejo na trende upadanja zanimanja mladih za politiko in družbeno aktualne probleme. Zato je naš projekt namenjen temu, da privabi, mobilizira in prek komunikacijskega procesa z uporabo popularnih sredstev komunikacije vplete. Delamo na tem, da se akcijo predstavi na vseh slovenskih univerzah (Ljubljana, Maribor, Koper), v študentskih medijih in na popularnih študentskih zbirališčih. Osnovna ideja projekta Vox Populi je, da ponudi študentom izpeljavo celostne kritične propagandne akcije od začetne ideje do njene vizualizacije in postavitve v realen fizičen prostor. Naša izhodišča so kreativne in inovativne rešitve ter vizualizacija različnih aktualnih problematik. Preko komuniciranja s plakati poskušamo spodbuditi kritično razmišljanje mladih in kažemo alternativne možnosti delovanja v družbenem in komunikacijskem procesu. S problematiziranjem vizualnih pojavov v medijskem prostoru poskušamo dati aktualnim vprašanjem novo dimenzijo in nov kontekst. Letos smo raziskovali različne vidike slovenske identitete. S pomočjo brainstorminga smo iskali ideje, ki bi čimbolj kreativno prikazale izbrano problematiko. Da bi ideje uspešno vizualizirali, smo morali zbrati in izbrati ustrezno slikovno gradivo, pri sami realizaciji pa nam je pomagal oblikovalec, s katerim smo ves čas intenzivno sodelovali. Temo smo razdelili na kategorije, ki smo jih imeli po lastni presoji za konstitutivne ali pomembne za slovensko identiteto, in sicer: odnos do »tujcev« (»čefurji«, Italijani, Romi, Hrvati, Avstrijci), jezik, zgodovina, simboli (zastava, kranjska čebelica, lipov list, Triglav, denar itd.), invazija Z kulture (Slovenija in globalizacija), Slovenci kot maloštevilen narod, šport (nogomet, rokomet, smučanje, skoki, alpinizem), slovenska družina, psihološke značilnosti Slovencev (avtoagresivnost, alkoholizem, samomorilnost, ambicioznost, individualizem, prepirljivost, nevoščljivost, opravljivost, ekstremizem), pozitivne lastnosti Slovencev, Slovenija in EU. Končni proizvod projekta so razstave avtorskih plakatov in drugih izraznih sredstev, ki jih nameravamo razstavljati tudi na drugih lokacijah po Sloveniji. Razstave vedno organiziramo glede na našo ciljno skupino na lokacijah, ki so mladim dosegljive in privlačne (prostori fakultet, študentskih organizacij, študentskih klubov idr.). Do sedaj smo na letošnjo temo Raziskovanje slovenske identitete organizirali štiri razstave. Prva je bila maja v okviru Festivala mladinskih kultur na Metelkovi, plakati so bili na ogled v Celici. Z letošnjimi plakati smo se predstavili tudi v klubu K16, na Filozofski fakulteti. Razstavljali smo v Ateljeju 2050, društvu za promocijo in razvoj vizualne kulture ter v okviru letošnje Lupe. Prijavili in tekmovali smo tudi na Magdaleni, 6. mednarodnem festivalu kreativne komunikacije, ki je potekal v Mariboru, dve naši prijavljeni deli sta se uvrstili med finaliste. Trenutno smo v fazi obnavljanja spletne strani Vox Populi (www.media-forum.si/vox-populi), kjer sproti objavljamo vse dosedanje dejavnosti. Za prihodnost načrtujemo še nekaj razstav, prislužili smo si pohvale organizatorjev Festivala mladinskih kultur, ki so nas povabili k sodelovanju na podobnem festivalu v Italiji. Projekt vključuje 10 članov, med temi sta tudi dva fotografa in oblikovalec. Delujemo v okviru nevladne organizacije Media Forum. Podpirata nas doc. dr. Sandra Bašić - Hrvatin in mag. Kristina Plavšak Krajnc ter ostali strokovnjaki z različnih področij. Načrtujemo, da se bo projekt Vox Populi izvajal tudi v prihodnosti.

izpis