Koprsko okrožno sodišče je konec leta 1999 razsodilo, da nekdanji novinar Republike Boris Vuk ni kriv razžalitve zaradi objave članka o nenavadnem vzponu in požigu piranskega gradbenega podjetja Finali. Tožnik je namreč od novinarja zaradi »duševnih bolečin« zahteval 3,1 milijona tolarjev. »Kdor javno deluje, je izpostavljen javni kritiki. Toliko bolj, če gre za funkcionarja, saj je javna kritika njegovega ravnanja, ki je kakorkoli povezana z njegovim statusom, celo nujna,« je zapisal okrožni sodnik Bogomir Horvat. Ta razsodba je med mnogimi drugimi na isto temo omenjena le zato, ker je po svoje paradigmatična; je namreč ena od prvih sodb, v kateri so se tudi prvostopenjska sodišča v Sloveniji že začela sklicevati na to, kar bi lahko imenovali »koncept javne osebe,« in s tem neposredno na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Prvi premik in prelom v tej smeri se je že pred dvema letoma zgodil v »primeru Nežmah«, ko s(m)o po vrsti člankov, v katerih je bila prikazana evropska praksa obravnave domnevnih žalitev javnih osebnosti zagovorniki manj omejene kritike slavili svojo prvo zmago.Takrat je vrhovno sodišče prvič jasno zatrdilo, da je treba v primerih, ko novinarji pri opravljanju svojega poklica ocenjujejo ravnanje in izjave javnih osebnosti, o obstoju »namena zaničevanja«, presojati »po najstrožjih kriterijih,« saj da je omejevanje svobode izražanja v skladu z evropsko zakonodajo mogoče omejiti in kaznovati le, če je to »nujno v demokratični družbi,« pri čemer pa je to »nujo« potrebno tolmačiti izredno restriktivno. Vendar pa to še zmeraj ne pomeni, da je Slovenija na področju javne besede brezhibna dežela. Zakonska določila o izdaji državne skrivnosti so, na primer, še zmeraj precej restriktivna, novinarji pa si kljub več poskusom še nismo mogli izbojevati zakonsko zagotovljene pravice do zaščite vira informiranja. Mejo med dovoljenim in prepovedanim razkrivanjem državnih skrivnosti je seveda težko določiti. Primer jbtz dobro razkriva to dilemo; kar je bilo za tedanje vojaške organe nelegitimna izdaja vojaške skrivnosti, je bila za novinarje informacija, pomembna za javnost. Obsodba četverice je bila seveda napaka, ki se v zahodnih demokracijah ne bi bila zgodila. Ameriški kazenski zakonik, na primer, določa, da je prepovedano odtujevati »karkoli vrednega«, to pa je seveda tudi fotokopiranje zaupnih dokumentov. Slovenski predpisi so na prvi pogled seveda podobni ameriškim.

Vojaška skrivnost so, na primer, vsi podatki ali dokumenti, ki so z zakonom ali drugim predpisom razglašeni za vojaško skrivnost in »katerih izdaja je imela ali bi lahko imela hujše posledice za oborožene sile in njihove priprave za obrambo države.« Toda še bolj zanimiv je člen 282. kazenskega zakonika rs, ki določa, da stori kaznivo dejanje izdaje vojaške skrivnosti tako vojaška oseba, ki sporoči skrivnost nepoklicani osebi, kot tudi tisti, ki »na protipraven način pridobi podatke, za katere ve, da se varujejo kot vojaška tajnost, ali kdor take podatke brez dovoljenja objavi«. V nasprotju z ZDA in še marsikatero drugo državo je tako v Sloveniji lahko za izdajo državnih skrivnosti kaznovana tudi novinar in časopis, ki tajno informacijo objavi. Ameriški sodniki pa so v nasprotju s tem odločili, da se »prenos, predaja in dostava« državnih skrivnosti nepooblaščenim osebam ne more nanašati na objavljanje časopisnih člankov, pač pa samo na pravo vohunstvo. Povedano drugače; država lahko nerga kolikor hoče, toda, »ko tajna informacija doseže tisk, se zadeve radikalno spremenijo«, novinarji pa lahko zaradi svojega poslanstva načeloma brez strahu pred kazenskemi sankcijami objavljajo tudi najpomembnejše državne skrivnosti.

Druga siva lisa se razteza na področju, ki ga je ilustriral primer iz uvoda. Kljub že opisanemu in še nekaterim vzpodbudnim signalom namreč številne obsodbe novinarjev, ki so si v Sloveniji upali kritizirati javne funkcionarje, vendarle dokazujejo, da še zmeraj živimo v času, v katerem se kritikom javnih osebnosti v imenu časti in dobrega imena natikajo nagobčniki. Prakso pregonov in preiskav zaradi kaznivih dejanj, storjenih s tiskom, je po osamosvojitvi znova uvedlo predvsem ministrstvo za obrambo. Na slovenskih sodiščih so v skladu z neevropsko slovensko zakonodajo sodniki tudi večkrat zahtevali, naj novinarji dokazujejo »resničnost« svojih mnenj. Primerov je veliko. Obsodba novinarja Bojana Groma na 1,3 milijona tolarjev kazni zaradi žalitve, ki da jo je povzročil tožilki Barbari Brezigar, obsodba Bernarda Nežmaha zaradi domnevne žalitve župana Rupla, tožba Romane Logar proti Marjanu Sedmaku, nekatere (izgubljene) obtožbe obrambnega ministrstva proti Tadeju Bratoku, Adolfu Štormanu, Bojanu Gromu in novinarjem Mladine zaradi domnevne prizadete »časti in dobrega imenu državnega organa« so samo kapljice v poplavi obtožb in obsodb, ki smo jim priča po prihodu demokracije in ki davkoplačevalce stanejo milijone tolarjev. Javnost sprejema te obsodbe mlačno; v socializmu je bila skoraj vsaka obsodba dokaz represije, v demokraciji pa so vse številnejše obsodbe novinarjev dobile prizvok obračuna z »opravljivci« in predstavljene so kot nekaj popolnoma sprejemljivega. To je seveda daleč od resnice. Obsodbe novinarjev so vsaj v primeru kritike javnih funkcionarjev večinoma nedopusten poseg v svobodo obveščanja. To dokazujejo tako primeri iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu kakor primeri sodne prakse številnih evropskih držav. In ne samo to. Odgovorni v medijih vedo, da so tudi neutemeljene tožbe za žalitve drage za obrambo in zato omejujejo domete raziskovalnega novinarstva. Ta trend k samocenzuri v Sloveniji je težko izmeriti, vendar ni dvoma, da bi razširitev takšne »hladne« klime lahko povzročila trajnejše zatiranje svobodne in odkrite razprave.

Kaj to pomeni? Zgolj to, da sodne prepovedi časopisov, cenzurni uradi, spiski prepovedanih, v bunkerje spravljenih knjig in v celulozno kašo spremenjenih časopisov niso samo podobe iz daljne preteklosti. Cenzura in omejevanje svobode tiska tudi v Sloveniji nista popolnoma izginila po prihodu demokracije, pač pa sta zgolj spremenila svojo podobo.

Zgodovina novinarstva je bila seveda zmeraj zgodovina spopadov za svobodo javne besede. Ne spopadov za absolutno svobodo, ker te seveda ni, pač pa za svobodo govora in tiska, ki je v demokracijah jasno omejena z zakoni. »Oblast vlade, da cenzurira tisk je omejena tako, da je tisku dana pravica, da je za zmeraj svoboden in da lahko obsoja vlado. Tisk je zaščiten s tem, da lahko razkriva vladne skrivnosti in informira javnost,« je v svoji odločitvi v primeru »Pentagonskih papirjev« zapisal sodnik Black. Nekako v skladu s to mislijo tudi vse več sodnikov v Sloveniji s svojimi odločitvami očitno širi meje naše svobode in s tem tudi meje našega sveta. Da pa bi pri tem lahko bili uspešni in bi tako ostalo tudi v prihodnje, bo treba demokratične forme čim prej preliti še nekaj slovenske predpotopne medijske zakonodaje.

Najenostavnejša definicija sedanjega pravnega, moralnega in profesionalnega stanja v srbskemu novinarstvu bi bila, da gre za klasičen napad na profesionalizem oziroma na svobodo tiska. Takšno stanje je posledica državnih, političnih in ideoloških vzrokov. Prava kot bistvene kategorije namerno ne omenjam, ker je vsebovana že v zadnjih dveh, v katerih imata pomembne položaje v pravnih institucijah vladajoči ekstremni desni in levi del (če je med njima sploh kakšna razlika).

V času prebujanja svobode tiska pred nekaj leti se je tako kot v drugih bivših socialističnih državah tudi v Srbiji pojavilo upanje, da bodo vsi mediji krenili po tej poti. Toda prav takrat je histerija neprofesionalizma zajela najpomembnejše medije – srbsko državno televizijo in založniško hišo Politika, ki sta še vedno najdoslednejša čuvaja režima in verbalna tožnika in razsodnika vsega in vsakogar, še zlasti svobodnih novinarjev. Toda hitro po umiritvi nacionalistične evforije, ko je več kot 99% Srbov nasedlo Miloševićevi tezi o »ogroženosti Srbov« in teoriji o tem, da »morajo vsi Srbi živeti v eni državi« (pri tem pa ni bila mišljena preselitev vseh Srbov v Srbijo, kar se je potem zgodilo, ampak priključitev vseh teh ozemelj Srbiji), so se začeli v Srbiji pojavljati mediji svobodnejšega duha brez režimskih šablon. Konec leta 1996 in v letu 1997 jih je bilo samo v Beogradu okrog dvajset. Hkrati je bilo to obdobje prvih hajk proti njim, pa tudi začetek množičnih prestopov svobodomiselnih novinarjev iz režimskih redakcij v neodvisne. Govori se, da je samo z državne rtv odšlo okrog 1300 ljudi.

V začetku so medije onemogočali na perfiden način, pozneje pa je bila oblast zaradi resnosti razmer - režim je izgubljal eno vojno za drugo in eno ozemlje za drugim – prisiljena delovati vse bolj brutalno. Posebnost današnje situacije je, da sedaj odkrito napadajo vse neodvisne medije. To se kaže na razne načine, predvsem skozi zakon o informiranju, ki so ga v srbskem parlamentu sprejeli oktobra '98, in to po hitrem postopku. Posledica tega je, da so sodišča zasuta s tožbami proti redakcijam, ki niso po meri in okusu oblasti. Novinarje tožijo tudi po členu 218 srbskega kazenskega zakonika, ki govori o »širjenju lažnih informacij in vzemirjanju državljanov«, in po členu 219, ki govori o »nepooblaščenem lastništvu radijske postaje«. Na ta način oblast določa, kaj je res in kaj ne. Komentar lastnikov časopisov in neodvisnih novinarjev na sprejeti zakon o informiranju je bil, da so zanje uvedli izredno sodišče. Po tem zakonu se je, na primer, pojavila kakšna fantomska »patriotska zveza« ali pa »skupina državljanov«, ki je tožila redakcijo ali posameznega novinarja, in po zakonu mora biti postopek za ugotavljanje odgovornosti končan v 24 urah. Potem sledijo ogromne kazni. Društvo neodvisnih novinarjev Srbije (NUNS) poudarja, da »pomenijo ti zakoni uradno ukinitev novinarske profesije«. Po podatkih NUNS je bilo v desetih mesecih kaznovanih okrog 30 medijev, kar je državnemu proračunu prineslo okrog milijon nemških mark dohodkov. NUNS navaja, da se je vse začelo s kaznijo v višini 3.6000.000 dinarjev za časnik Dnevni telegraf in tednik Evropljanin, ki sta bila v lasti že pokojnega Slavka Ćuruvije. Ćuruvija in še dva novinarja Dnevnega telegrafa, Srdjan Janković in Zoran Luković, so se znašli na sodišču, ko jih je zaradi razžalitve tožil podpredsednik srbske vlade Milovan Bojić s še enim od vodilnih funkcionarjev stranke JUL. Obsojeni so bili na pet mesecev zapora. Proti urednici gospodarske rubrike omenjenega časopisa Zoji Jovanov teče postopek, ker je še pred dvema letoma napovedala devalvacijo dinarja, ki je dva meseca kasneje res izgubil svojo vrednost. Po nekem zastrašujočem komentarju režimske Politike Ekspres z naslovom »Ćuruvija dočakal bombe« - neodvisne novinarje je komentator imenoval »izdajalci, ki jim izdaje ne bomo nikoli pozabili« - so Ćuruvijo s strelom v hrbet ubili. To se je zgodilo letos na pravoslavno veliko noč v vojnem času, primer pa še do danes ni razjasnjen in nima primere v zgodovini srbskega naroda. Po istem zakonu je bilo ukinjenih veliko elektronskih medijev, tisti pa, ki so še obstajali, niso smeli prenašati tujih radijskim in televizijskih postaj v srbščini, sodišča pa so bila vse bolj zasuta s tožbami. Razsodbe se vedno končajo v škodo novinarjem.

Neodvisni novinarji so začeli kampanjo za odpravo zakona o informiranju. Organizirali so javne tribune po vsej Srbiji, časopisi pa so se pridružili s svojimi argumenti. No, kmalu se je zgodba o zakonu končala, ker je bilo razglašeno vojno stanje in je tedaj cenzura vzela stvari v svoje roke. Elektronske medije so prepovedali brez obrazložitve, nekateri časopisi so zaradi svojih razlogov izbrali močno avtocenzuro, očitno zato, da bi se obdržali na trgu. Tuje dopisnike so oblasti izganjali iz države, tisti pa, ki so ostali, so tvegali življenja in žrtvovali vse za objektivnost poročanja s terena. Nekateri so se temu izognili tako, da so poročali iz Podgorice, kjer so lahko vsaj nemoteno in brez skrbi delali. Med vojno je zakonodaja najbolj prizadela glavnega urednika TV Soko Banja Nebojšo Ristića, ki je bil obsojen na leto zapora samo zato, ker je v redakciji na svoje okno nalepil plakat »free press«. Prestal je polovico kazni, vsa prizadevanja za ublažitev ali oprostitev pa so zaman. Nikola Djurić, lastnik Radio Sitija iz Niša, pa je bil obsojen na dva meseca zapora zaradi »nepooblaščenega lastništva radijske postaje«. Med razglasitvijo vojnega stanja in po njej je zakon o informiranju ostal v veljavi. Pred začetkom bombardiranja Srbije so bile metode onemogočanja medijev politične, policijske in pravne, medtem ko so v vojni veljali posebni zakoni. Sedaj se to nadaljuje s kombiniranjem vseh teh elementov. Neprofesionalizem je postal uradna doktrina. Niti en državni novinar ni odgovarjal, ker je demonstrante, ki so protestirali proti režimu in represiji, na primer označil za »pedre in narkomane«. Tožba enega od vodij kosovskih Srbov Momčila Trajkovića proti trem režimskim časopisom je bila brez težav zavrnjena zaradi »pomanjkanja dokazov«. Beograjske študente, ki so začeli akcije proti zakonu, ki to omogoča, so policisti na ulici zaustavili. Režimski mediji so pojasnili, da je »šlo za skupino huliganov, ki so kršili javni red in mir«. Tudi za to ni nihče odgovarjal. Sodnikom, ki hočejo soditi pravično, grozijo, da jih bodo odpustili. Novi zakon o lokalni samoupravi, ki omogoča uvedbo prisilne uprave v mestih, kjer lokalne, svobodnejše redakcije še obstajajo, pa je samo novi Damoklejev meč nad resnico o Srbiji in v Srbiji.

Leta 1994 je madžarsko ustavno sodišče presojalo, ali člen 232. kazenskega zakonika, ki opredeljuje »žalitev oblasti ali uradne osebe«, krši pravico do svobode izražanja, zajamčeno v 61. členu ustave. člen 232 kazenskega zakonika. Ta vsebuje naslednja določila:

• Oseba, ki v prisotnosti druge osebe izjavi ali razširja govorice o dejstvu ali ki uporabi izraz, ki se neposredno nanaša na tako dejstvo, ki lahko razžali čast uradne osebe ali razžali čast oblasti z žalitvijo uradne osebe, ki predstavlja to oblast, stori kaznivo dejanje in se kaznuje z zaporom do dveh let, z javnim delom ali z globo.
• Oseba bo kaznovana glede na 1. odstavek, če v povezavi z ravnanjem oblasti ali v povezavi z uradno osebo uporablja izraz ali stori dejanje, ki lahko žali čast uradne osebe, ali žali oblast z razžalitvijo uradne osebe, ki to oblast predstavlja.
• Oseba, ki stori kaznivo dejanje, opredeljeno v 1. in 2. odstavku, v prisotnosti večjega števila članov javnosti, naj se za kaznivo dejanje kaznuje z zaporom od dveh do treh let.
• Oseba ne bo kaznovana, če se pokaže, da je bilo izrečeno dejstvo resnično. Ugotavljanje resničnosti je potrebno, če je navajanje ali širjenje dejstva ali uporabo izraza, ki se na dejstvo nanaša, upravičeval javni interes ali utemeljeni interes koga drugega.
• Kazenski pregon zaradi žalitve oblasti ali uradne osebe se sproži na podlagi ovadbe, ki jo vloži organ ali oseba, ki ga/jo opredeljujejo zakonski predpisi.

Po členu 137 kazenskega zakonika in 34.(1) člena zakona xviii 1993, v veljavi od 13. maja 1993, ki se nanaša na kazenski zakonik, so »uradne osebe«:

1. člani parlamenta;
2. predsednik republike;
3. predsednik vlade;
4. člani vlade, državni tajniki;
5. sodniki ustavnega sodišča, sodniki, tožilci;
6. varuhi človekovih pravic in narodnih in etičnih pravic manjšin;
7. člani organov lokalne uprave;
8. javni notarji;
9. osebe, ki delajo na ustavnem sodišču, sodiščih, tožilstvih, v državnih upravnih organih, organih lokalne uprave, državnem revizijskem uradu, pisarni predsednika republike, pisarni parlamenta, katerih delo prispeva k pravilnemu delovanju teh organov;
10. osebe, ki izvršujejo javno oblast, izvajajo upravne naloge v državnih organih in tudi v organih, ki so z zakonskimi določili pooblaščeni za izvrševanje javne oblasti, državnih upravnih nalog.

Kakor vidimo, so po teh predpisih sodniki uživali enako zaščito kot politiki, člani parlamenta ali vlade. Peticije na ustavno sodišče je spodbudilo dejstvo, da so madžarska sodišča v letu 1993 na podlagi člena 232 kazenskega zakonika obsojala politike in družboslovce, ki so kritizirali ministre. Toda teh konkretnih primerov ni bilo mogoče spodbijati pred ustavnim sodiščem, saj to lahko presoja zgolj o ustavnosti abstraktnih norm, ne pa konkretnih odločitev sodišča. Izjemoma ima v kazenskem postopku ustavno sodišče pravico, da odredi ponovno obravnavo končnih sodb, ki so bile sprejete na podlagi tistih določil kazenskega zakonika, ki so bile spoznana za neustavna. To je razlog, zaradi katerega so prosilci zaprosili za ponovno obravnavo člena 232. To tudi pomeni, da navzkrižje med določilom in temeljno pravico do svobode govora ne izhaja iz primerov, ki so povezani s kritiziranimi sodniki.

Ustavno sodišče je v svoji odločitvi (36/1994) razveljavilo člen 232 kot neustaven, ker v enakem obsegu kaznuje obrekovanje in žalitve oseb, ki izvajajo javno oblast, in drugih oseb, kar očitno nasprotuje načelom, ki jih je v svojem delu razvilo evropsko sodišče za človekove pravice. Glede na obrazložitev odločitve je razveljavljeno določilo kaznovalo izražanje vrednostnih sodb v javnih zadevah, kar je nepotrebno in neproporcionalno omejevanje temeljnih ustavnih pravic. Sodišče je tudi ugotovilo, da - kar se tiče sporočanja dejstev - člen 232 ne ločuje med resničnimi in neresničnimi izjavami in znotraj tega med zavestno popačenimi izjavami in tistimi, ki so napačne zaradi nemarnosti, ki izhajajo iz kršitve profesionalnih ali poklicnih pravil. Svoboda izražanja pa je lahko ustavno omejena s sredstvi kazenskega zakonika le v drugem primeru. Na drugi strani je sodišče odločilo, da zaščita časti ali ugleda oblasti in uradnih oseb, ki jo zagotavlja kazensko pravo, ni v nasprotju z ustavo. Ustavno nekaznivo področje izražanja, ki ga varuje pravica do svobode izražanja, pa je seveda širše v odnosu do javnih uradnikov in politikov kakor takrat, ko gre za druge osebe. Zaradi razveljavitve člena 232 bo varovanje časti oblasti in uradnih oseb uravnavalo splošno kriminalno pravo, ki govori o kršenju časti in ugleda kot o osebni pravici, zagotovljeni v členih 179 in 180 kazenskega zakonika. Ta govorita o obrekovanju, razžalitvi in nespoštljivosti. Ustavno sodišče je v duhu teh določil podalo mnenje, da lahko zaradi ustavne pomembnosti svobode izražanja v javnih zadevah zaščita časti javnih oseb in javnih uradnikov in drugih akterjev javnega življenja manj omejuje svobodo izražanja kakor zaščita časti civilnih oseb.

Drugo vodilo, ki ga je ustavno sodišče podalo sodiščem, ki izvajajo zakon, prepoveduje kaznovanje mnenj, ki izražajo vrednostno sodbo, ne glede na to, kako močno bi lahko takšno mnenje razžalilo čast ali dobro ime kritiziranega uradnika. Kaznovanje izjav, ki bi lahko bile žaljive, je lahko ustavno, le če se je oseba, ki je takšno izjavo podala, zavedala, da je izjava neresnična, ali če se ta oseba (npr. novinar) neresničnosti izjave ni zavedala zaradi opustitve primerne skrbnosti, kakršna se od nje običajno pričakuje pri opravljanju poklica.

Ustavni sodniki so tudi sklenili, da ni moč ustavno spodbijati različnega sodnega obravnavanja kaznivih dejanj proti uradnim osebam ali neuradnim osebam. Po njihovi odločitvi razveljavitev člena 232 kazenskega zakonika ne zahteva ločene ureditve kazenskega postopka. V primeru obrekovanja ali razžalitve se namreč zasebna tožba sproži le, če je toženo stranko moč preganjati zasebno.

Pri utemeljevanju svoje odločitve je madžarsko Ustavno sodišče sprejelo tako ameriške kot evropske standarde. Pojasnilo odločitve je po eni strani na moč podobno razlagi ameriškega vrhovnega sodišča v razsodbi v razvpitem procesu »New York Times proti Sullivan« leta 1964, ki je predvidela ustavno zaščito za »neresnice v dobri veri« (»bona fide«), ki se nanašajo na javne osebe, da bi tako zagotovili možnost razpravljanja o javnih zadevah. Na drugi strani se je sodišče naslonilo tudi na sodno prakso evropskega sodišča za človekove pravice v primerih Lingens, Thorgeirson, Castells in Oberschlick. Ustavno sodišče v odločitvi ugotavlja, da parlament ni posebej zakonsko uredil klevetanja ali obrekovanja javnih uradnikov, kar pomeni, da so tudi te uradne osebe zaščitene samo, če zaščito zahtevajo zasebno. Po odločitvi ustavnega sodišča v praksi sodišč število kazenskih ovadb, ki so jih državni uradniki vložili proti novinarjem, pada, število zasebnih tožb pa narašča. V mnogih primerih sodišča odločajo, da gre za kršitev osebnih pravic politika, in obsojenim časopisom ali novinarjem določajo kazni za oškodovanje in duševne bolečine.

Rad bi omenil nekaj konkretnih primerov, v katerih so sodišča skladno z odločitvijo ustavnega sodišča odločila, da morajo javne osebe prenesti več kot navadni državljani. V enem od takih primerov je sodišče oprostilo obtoženca, ki je v časniku trdil, da glavni urednik tedenskega časopisa ni verodostojen; da je lažnivec. Sodišče je sklepalo, da inkriminirani stavek ni bil izjava, ki bi temeljila na dejstvu, ampak vrednostna sodba in da je žrtev - urednik časopisa - javna oseba, ki se mora sprijazniti tudi z možnostjo, da bo deležen kritičnih mnenj (Odločba sodišča /CD/ 1995.77).

Podobno je sodišče druge stopnje oprostilo javnega klevetanja obtoženega, ki je v politični debati na straneh lokalnega časopisa rekel, da je žrtev alkoholik. V sodbi je sodišče poudarilo, da mora biti tisti, ki stopi v svet političnih bojev, pripravljen sprejeti kritiko, tudi če je ta včasih neutemeljena (CD 1994.356).

Tudi znanega pisatelja, ki se je pritožil zaradi posmehljivega članka, je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da je pisatelj javna oseba, ki je lahko predmet kritike in ironije. Čeprav ta lahko oskruni pisateljsko delo, to ni primer, s katerim bi se moralo ukvarjati kazensko pravo.

Po členu 179 kazenskega zakonika stori oseba, ki razširja dejstva, ki lahko škodujejo časti nekoga, ali uporablja izraz, ki se neposredno nanaša na taka dejstva, kazenski prekršek. To pomeni, da se tisk ne more izogniti odgovornosti za širjenje žaljivih informacij s trditvijo, da je informacija prišla od nekoga drugega. Če novinar ve, da bi dejstvo lahko prizadelo čast nekoga, stori prekršek, ne glede na to, kaj sam meni o resničnosti informacije (CD 1992.226). Toda če informacija prihaja od oblasti - in če novinar iz nje ne izpeljujejo sklepov -, novinarja ni moč preganjati zaradi obrekovanja. Po drugi odločitvi sodišča kazensko pravo ne more omejevati kritik in vrednostnih sodb, če te sodijo v meje sprejemljivega. Te meje pa niso odvisne od osebne občutljivosti žrtve, ampak je v takih primerih vodilo »splošna presoja« (CD 1995.77). Sodišče je oprostilo urednike dnevnega časopisa, ki jih je pisec razvpite knjige tožil, ker je v časopisu pisalo, da je knjiga protižidovska. Sodišče je ugotovilo, da izjava ni prešla meja kritike (CD 1994.300). Sodišče je zagotovilo tudi nekaznivost žanra, kakršen je satira. Sklicevalo se je na to, da takšna literarna sredstva - podobno kakor šale in karikature - ne bi smela biti obravnavana po kazenskih zakonih.

In končno, še nerešeni primer madžarskega novinarja. V avgustu 1998 je Viktor Orban, predsednik madžarske vlade, dal javno izjavo, v kateri je trdil, da so v prejšnji vladi voditelji stranke »Fidesz - MPP« (vladajoča stranka na Madžarskem) in člani njihovih družin nezakonito in tajno zbirali podatke ter to financirali z javnimi sredstvi. Izjava je zbudila zgražanje javnosti, stranke sedanje opozicije (ki so tvorile vladajočo koalicijo v letih 1994-1998) pa so navedbe odločno zanikale. Predstavniki opozicije so od predsednika vlade zahtevali, naj svoje trditve dokaže z dokumenti. Vendar pa je gospod Orban to odklonil.

Po dolgotrajnih sporih so imenovali posebno parlamentarno komisijo (komisija za preiskavo nezakonitih in tajnih zbirk podatkov o politikih, drugih javnih osebah in njihovih družinskih članih), da razišče primer. Preiskava zelo dolgo ni pripeljala do rezultatov. Po nadaljnjih zapletih in zavlačevanjih je maja 1999 predsednik vlade privolil v zaslišanje pred komisijo in ji predal nekaj dokumentov, toda seja je bila zaprta za tisk in dokumenti označeni za zaupne. Tako javnost ni mogla dobiti informacij o primeru na splošno in o resničnosti vsebine obtožb, ki jih je podal predsednik vlade, čeprav je od izjave preteklo skoraj leto dni.

Sedemindvajsetega maja 1999 je tednik Kriminalis objavil štiri dokumente, ki so se nanašali na dejavnost komisije. V uvodniku je glavni urednik Laszlo Juszt zatrdil, da se je pripravljen soočiti z obtožbo o izdaji državne skrivnosti, da bi naredil konec varanju javnosti in histeriji, ki jo je sprožila vlada. Nekaj dni pozneje je minister za nadzor nad tajnimi službami vložil ovadbo proti glavnemu uredniku in ga obtožil izdaje državne skrivnosti. Policija je sprožila preiskavo (v času preiskave je bila zamrznjena veljavnost Jusztovega potnega lista), vendar pa je 23. julija 1999 glavni javni tožilec v Budimpešti (ki je nadziral zakonitost preiskave) preiskovalcem odredil, naj zadevo končajo, češ da dokumenti, objavljeni v tedniku, ne vsebujejo državnih skrivnosti. Vodja državnega policijskega urada in direktor službe državne varnosti sta se na odločitev pritožila, toda pomočnik glavnega javnega tožilca je 11. avgusta 1999 pritožbo zavrnil. Videti je bilo, da je primer končan. Potem pa je glavni javni tožilec 7. septembra 1999 ovrgel odločitvi glavnega javnega tožilca iz Budimpešte in pomočnika glavnega javnega tožilca ter naročil policiji, naj nadaljuje preiskavo. Trdil je, da eden od dokumentov vsebuje podatek, ki je bil opredeljen kot državna skrivnost.

Na tej točki se je Laszlo Juszt obrnil na parlamentarnega pooblaščenca za varstvo podatkov (ki je pooblaščen za podatke, opredeljene kot državna ali uradna skrivnost). Parlamentarni pooblaščenec Laszlo Majtenyi je v svojem priporočilu, objavljenem 23. novembra 1999, zatrdil, da - čeprav ni moč izključiti možnosti, da je razkritje nekaterih objavljenih podatkov škodovalo pomembnim interesom Republike Madžarske - ni prišlo do izdaje državnih skrivnosti. Dva izmed štirih dokumentov namreč sploh nista bila opredeljena kot državna skrivnost. Enega je kot državno skrivnost opredelila nepooblaščena oseba (in samo podatki, ki so opredeljeni v skladu s strogimi proceduralnimi pravili zakona o državnih skrivnostih, so lahko in morajo biti obravnavani kot državna skrivnost). Četrti pa ne vsebuje podatkov, ki bi bili take vrste, da bi bil dokument lahko opredeljen kot dokument, ki vsebuje državne skrivnosti. Parlamentarni pooblaščenec je od pristojnih oblasti zahteval, naj med preiskavo upoštevajo njegovo mnenje. Ker pa priporočila ombudsmana za tožilce niso obvezujoča, teče kazenski postopek še vedno.

Medijsko sliko Bosne in Hercegovine v veliki meri zaznamuje, glede na velikost in gospodarske razmere v državi, ogromno število elektronskih medijev (275) in nesorazmerno malo medijev, ki se jim je uspelo izogniti objemu vladajočih nacionalističnih struktur. Več kot petsto neprofesionalnim, nevplivnim ali pa nadzorovanim medijem kljubuje samo nekaj medijev, ki jim še vedno uspeva ohranjati avtonomno uredniško politiko. To so predvsem tednika Dani in Slobodna Bosna iz Sarajeva, tednik Reporter in časnik Nezavisne novine iz Banjaluke ter televizija OBN in radio Fern iz Sarajeva.

Vladajoči nacionalistični režimi v še vedno trojno etnično razdeljeni Bosni in Hercegovini so takoj po vojni poskušali z metodami, značilnimi za totalitaristične režime, in pritiskali na redke medije, ki so profesionalni in kritični do vlade. Arzenal pritiskov je segal od brutalnih napadov v medijih pod nadzorom oblasti, do obtožb najvišjih državnih in strankarskih funkcionarjev, da so mediji plačanci Sorosa, CIA, Zagreba, Beograda in Teherana, pa do fizičnih napadov na novinarje in podtaknjenih bomb pred redakcijami in pod avtomobili novinarjev. V takšni situaciji je angažirano, kritično in profesionalno novinarstvo postalo poklic, ki ga maloštevilni novinarji opravljajo na lastno odgovornost. Če je sploh še mogoče govoriti o pravem novinarstvu, še zlasti v luči stavka pokojnega hrvaškega publicista Veselka Tenžera: »Tam, kjer se v novinarstvu začenja hrabrost, se profesionalizem konča.« Toda zaradi močne prisotnosti vojaških in civilnih predstavnikov mednarodne skupnosti, ki imajo skoraj take pristojnosti, kakor da bi bila BiH protektorat, imajo oblasti v primerjavi s sosednjima državama Hrvaško in še posebno Srbijo zelo zožen prostor za represivno delovanje institucij. Zato se kot njihovi pendreki ne pojavljajo policijske ali varnostne službe, ampak znani kriminalci in silaki, ki grozijo, zastrašujejo in fizično napadajo novinarje. V takšnih okoliščinah so vladajoče strukture kot najučinkovitejšo obliko represije nad neodvisnimi mediji zelo zvito izbrale sodne tožbe proti novinarjem, urednikom in medijem. Formalna osnova za tožbe so bili členi kazenskega zakonika Federacije BiH in Republike srbske o žalitvi in kleveti, ki so z rešitvami, formulacijami in sankcijami vred prevzete iz kazenskega zakonika sfrj. Podlaga za tožbe so praviloma teksti, ki kažejo na kriminalno–korupcijsko naravo oblasti v BiH. Zasebni tožniki igrajo pri tem važno vlogo. Po opažanjih Mehmeta Halilovića, pomočnika za medije ombudsmana za človekove pravice Federacije BiH, je simptomatično, da so zasebni tožniki proti novinarjem v veliki večini primerov nosilci visokih političnih in državnih funkcij, ki »bi se morali zavedati, da kot nosilci odgovornih javnih funkcij prevzemajo tudi tveganje za javno kritiko in zato ne uživajo takšne stopnje kazenskopravne zaščite kot navadni državljani«. Da gre za zvito izbrano strategijo, kaže tudi odnos vladajočih strank in državnih organov, ki sodne pregone novinarjev na podlagi tožb strankarskih in državnih funkcionarjev javno vedno ocenjujejo kot zasebno odlločitev tožnikov. S tem poskušajo v javnosti ustvariti iluzijo, da se stranke ali državni organi distancirajo od tožb svojih funkcionarjev, in hočejo pokazati, da v sodnih procesih ne uporabljajo svojega očitnega vpliva v pravosodju. Ravno v tej točki – politično nadzorovanega pravosodja – pridemo namreč do glavnega problema sodnih tožb proti novinarjem v BiH.

Eden od ključnih problemov postdaytonske BiH je po enotnih ocenah vseh mednarodnih predstavnikov popolna odvisnost pravosodnih organov in institucij od trenutne politične oblasti. Načelo delitve oblasti na zakonodajno, sodno in izvršno je danes v BiH poteptano, ker je izvršna oblast nadrejena drugima dvema oziroma živijo v simbiozi. Tako način volitev sodnikov, ki je povsem v rokah vladajočih strank, kakor sistem financiranja pravosodja kažeta na odločilni vpliv vladajočih nacionalističnih oligarhij.

Način vodenja dosedanjih sodnih procesov, ki so jih sprožili najmogočnejši pripadniki političnega in državnega establišmenta, kakor tudi same obsodbe najuglednejših bosanskih novinarjev, so pokazali, da močni »zasebni tožniki« in njihovi lobiji popolnoma nadzorujejo pravosodje. Večino procesov proti najbolj znanim novinarjem so spremljali predstavniki misije ovse v BiH, Urada visokega predstavnika mednarodne skupnosti in predstavnikov misije Združenih narodov. Za večino teh procesov so skupno ugotovili, da so bili vodeni nazakonito, da ni bilo spoštovano načelo enakopravnosti strank v procesu na škodo novinarjev in da so nepopolno ali pa napačno ugotavljali dejstva. Rezultat so prvostopenjske sodbe, v katerih so novinarje obsodili celo na pogojne zaporne kazni. (Zanimivo je, da trenutno dva glavna in odgovorna urednika vodilnih sarajevskih tednikov delata pod grožnjo zaporne kazni, medtem ko čakata na odgovor na pritožbo.) Na problem nezakonitih sojenj, še posebno pa izrekanja tudi zapornih kazni za novinarje, se je odzval tudi takratni visoki predstavnik mednarodne skupnosti Carlos Westendorp, ki je na koncu svojega mandata poleti 1999 v skladu s svojimi pooblastili izničil člene kazenskega zakonika Federacije BiH in Republike srbske, po katerih je bilo mogoče izrekati zaporne kazni za novinarje zaradi žalitev in klevet. Po napovedih predstavnikov mednarodne skupnosti naj bi zaradi zaščite novinarskega profesionalizma sodni procesi na osnovi zasebnih tožb ne bili več domena kazenskega, ampak civilnega prava. To naj bi se zgodilo v okviru velikega in zapletnega procesa reforme pravosodja v BiH, ki je prišla na vrsto po reformi policije. Gre namreč za enega izmed glavnih vzrokov za ogrožanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter pravne negotovosti državljanov Bosne in Hercegovine.

Pravijo, da so novinarji, ki se aktivno ukvarjajo s preiskovalnim novinarstvom dobri šele takrat, ko imajo za seboj že nekaj sodnih procesov z javnimi osebnostmi, kopico anonimnih groženj ali pa posledic prepričevanj o »pravilnem stališču«, ki jih občutijo na lastni koži. Glede na to, da je Bosna in Hercegovina brez dvoma predpolitična družba, so v Republiki srbski (RS), manjši bosansko-hercegovski entiteti, sodni spori o pravici do javne besede zelo redki. In ko se zgodi, da se novinarji znajdejo na sodišču zaradi objave sporne informacije, takšna vest skorajda nima odmeva v javnosti.

Od konca vojne v BiH je bilo v RS le nekaj primerov, v katerih so novinarje tožili zaradi razžalitve ali pa objavljanja neresnic. Večinoma so bili ti primeri hitro pozabljeni ali pa sploh niso prišli v medije. Zakaj je tako? Najprej zato, ker bosansko-hercegovska družba bolj kot kdaj temelji na tradicionalnih in patriarhalnih vrednotah in ker je to družba, v kateri ni državljanske zavesti. Če bi obstajala, bi se ljudje gotovo spraševali, zakaj mora človek plačati kazen ali pa oditi v zapor, če delo opravi profesionalno, še posebno, če ima prav. Reakcije pa so prav nasprotne, na primer: »Pač, preveč je govoril, itak ne bo nič dosegel.« Pri nas je vdanost v usodo vedno pravilo, nikoli izjema. Zato velja novinarski poklic za nekoristnega, nesmiselnega ali pa ponižujočega.

To potrjuje tudi lanski primer novinarke lokalne tv postaje v Zvorniku, ki je bila obsojena na šest mesecev zapora. Uredniku ni prinesla v cenzuro vesti, ki je, sicer samo posredno, obtoževala lokalno oblast, da se ne meni za stavko delavcev, ki šest mesecev niso dobili plač. Novica je bila objavljena, zelo hitro so sledili zaslišanje, sojenje in obsodba. Vse je bilo pospremljeno s pripombo: »Kako si upa?« Kakšnih omembe vrednih reakcij seveda ni bilo, kar pa tudi ni čudno, glede na to, da gre za regijo, ki velja za trdnjavo trdoživih nacionalistov, ki jih ni strah tudi napadov na dobro oborožene enote SFOR.

Kljub temu se je v zadnjem letu splošna varnostna situacija v RS izboljšala. K temu je pripomogla tudi zamenjava oblasti, ustanovitev neodvisne komisije za medije, ki jo je ustanovil Urad visokega predstavnika v BiH, pa tudi intenzivne aktivnosti Helsinškega odbora. Advokat Miodrag Stojanović, ki sodeluje s Helsinškim odborom, zagotavlja novinarjem in medijem, proti katerim teče sodni postopek, brezplačne pravne storitve. Povedal je, da gre v zadnjem času predvsem za spore med novinarji in medijskimi hišami glede pravice do delovnega razmerja. V RS ni pravnega predpisa, ki bi eksplicitno ščitil politike pred javno kritiko. Zadnjega od takšnih predpisov je za obe entiteti junija letos odpravil visoki predstavnik v BiH Carlos Westendorp. No, zakone v tej državi, tudi če obstajajo, izvajajo zelo počasi, tako da najenostavnejši procesi trajajo dolge mesece. Morda tudi zato novinarji niso pogosto pod udarom zakonov. Posledica tega so bili zelo svobodno napisani članki in prispevki, v katerih so novinarji upravičeno ali pa brez pravih argumentov kritizirali vse javne osebnosti.

Zunanjemu opazovalcu bi se lahko relativno veliko število elektronskih in tiskanih medijev, v katerih ne manjka dobrih preiskovalnih prispevkov, zdelo velik napredek v primerjavi s policijsko kontrolirano družbo, ki je bila še pred dvema letoma surova resničnost. Toda to je samo privid.

Profesionalizem pri novinarjih v RS ima, zahvaljujoč splošni nacifikaciji družbe v vojni, nacionalni in tudi strankarski prizvok. To je kvazi profesionalizem. Na tiskovnih konferencah raznih političnih strank in funkcionarjev v Banjaluki sem opazil, da vsaj 90 odstotkov novinarjev in »novinarjev« postavlja zelo arogantna, celo predrzna vprašanja tistim, za katere menijo, da niso dovolj »njihovi«. Takšni novinarji svoja poročila odkrito ali pa prikrito obarvajo tako, da ustrezajo političnim stališčem, ki so jim blizu. To je bilo zlasti očitno med zračnimi napadi Nata na Jugoslavijo, ko so se nekateri novinarji – nacionalni dušebrižniki – pred vsemi zahodnjaki, celo tistimi, ki niso imeli z Natom nobene zveze, ponašali s patetičnimi »tarčami« (target) ali pa pozivali na bojkot njihovih tiskovnih konferenc. Vprašanje profesionalizma je povezano s problematiko tožb proti medijem in novinarjem. Dejstvo, da politiki nikoli ali pa zelo redko tožijo novinarje, pomeni samo to, da jih njihovo delo niti malo ne zanima, ker javno mnenje ne obstaja. Vendar se to počasi spreminja. Vprašanje pa je, ali novinarstvo s tem kaj pridobi. Tu mislim na uporabo drugih metod, s katerimi novinarje prepričujejo, da se jim kratko malo ne splača biti iskren. Čeprav prej v RS fizičnih napadov na novinarje ni bilo, pa sta bila oktobra lani v desetih dneh dva takšna primera (prej je zadostovala samo grožnja po telefonu). Dopisnika RTV BiH Mirka Srdića iz Doboja je fizično napadel namestnik predsednika občine. Srdiću so priporočili, naj gre iz mesta, ker je sodelavec »sovražne«, »muslimanske« televizije. Le nekaj dni pred tem je bil Željko Kopanja, glavni urednik in lastnik banjaluškega časnika Nezavisne novine, težko ranjen in je ostal brez obeh nog. Neznani storilec je pod njegov avto podstavil eksploziv. Vzrok je bila očitno novinarjeva drznost, da je v svojih tekstih zapisal, da so pripadniki srbske vojske v minuli vojni na več lokacijah množično ubijali Bošnjake. Bil je edini novinar iz RS, ki je objavil takšne preiskovalne prispevke, čeprav nekateri mediji (ki so o tem objavili samo skromne odlomke) od tujih donatorjev dobivajo veliko denarja, da bi ustvarili »demokratično okolje«. Kolumnist sarajevske Slobodne Bosne Ozren Kebo je pravilno ugotovil, da takrat, ko se postavi vprašanje vojnih zločinov proti nesrbskemu prebivalstvu med vojno v BiH, v RS ni novinarskega profesionalizma.

V sosednji entiteti, federaciji BiH, sta tednika Dani in Slobodna Bosna že pred dvema letoma pisala o zločinih, ki jih je zagrešila bosanska vojska, nakar so sledile številne reakcije predstavnikov oblasti in vojske. S tega vidika so ti preiskovalni prispevki dosegli svoj cilj. Pokazalo se je, da je javnost v Sarajevu veliko bolj pripravljena sprejeti dejstvo, da je tudi njihova vojska ubijala civiliste. Po atentatu na Kopanjo se ni zgodilo nič posebnega – nihče ni nadaljeval njegovega dela. Tisti, ki mislijo, da so dobri novinarji, so prišli do enostavnega sklepa: Kaj je Kopanja dobil za svoje noge? Kup verbalnih protestov, podpor in trepljanja po ramenu… pri nas se torej ne splača postavljati vprašanj o odgovornosti morilcev, ki med nami živijo kot mirni državljani. Resda sta novinarski združenji, ki delujeta v RS, od ministrstva za notranje zadeve zahtevali, da objavi rezultate preiskave, in organizirali okrogle mize o varnosti novinarjev, toda to je bila zgodba za dva dni. Krivca seveda niso našli, toda tisti, ki je hotel Kopanjo likvidirati, ima sedaj še več razlogov za strah, saj je ta novinar povedal, da bo odslej še bolj odkrito govoril o vsem, kar ve.

Tudi v Federaciji BiH je bilo nekaj podobnih poskusov – med vojno so glavnega in odgovornega urednika Slobodne Bosne Senada Avdića nekajkrat fizično napadli, do danes pa tudi večkrat tožili, medtem ko je imel lastnik tednika Dani več neprijetnih izkušenj s sarajevskimi kriminalci, ki so bili med vojno neposredno povezani z vrhom oblasti v Sarajevu. Vrnil se bom na začetek zgodbe. Povečano število sodnih prijav proti novinarjem ne pomeni, da obstaja v zakonu oblika verbalnega delikta ali pa da so vsi novinarji profesionalci.

Zelo spodbudno je, da v takšni družbi ni več nedotakljivih.

Nepristransko sodišče lahko brez problemov ugotovi, ali je novinar s svojimi trditvami kršil moralne norme. S tem bi se gotovo zmanjšalo število neprofesionalcev v medijih in, kar je najpomembnejše, v ospredju bi bila odgovornost za javno besedo, tako za novinarje kot tudi za politike. Prav zaradi pomanjkanja odgovornosti na vseh ravneh je RS država drugorazrednih politikov, med katerimi ni osebe z brezmadežno preteklostjo – prej bi lahko rekli nasprotno. Toda tudi novinarji so odsev svoje podobe v ogledalu, ker so prav oni, skupaj s politiki, po razpadu Jugoslavije največ pripomogli k fašizaciji družbe. Zato morajo sedaj začeti tudi proces v nasprotno smer.