N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
uvodnik
časopisni trg
oglaševanje na tv
neurejena zakonodaja
novinarji in mediji na sodiščih
evropsko medijsko pravo
javni govor
mednarodne konference in festivali
medijski pregled
recenzije
odziv na odziv
ekskrementi
foto
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Koprsko okrožno sodišče je konec leta 1999 razsodilo, da nekdanji novinar Republike Boris Vuk ni kriv razžalitve zaradi objave članka o nenavadnem vzponu in požigu piranskega gradbenega podjetja Finali. Tožnik je namreč od novinarja zaradi »duševnih bolečin« zahteval 3,1 milijona tolarjev. »Kdor javno deluje, je izpostavljen javni kritiki. Toliko bolj, če gre za funkcionarja, saj je javna kritika njegovega ravnanja, ki je kakorkoli povezana z njegovim statusom, celo nujna,« je zapisal okrožni sodnik Bogomir Horvat. Ta razsodba je med mnogimi drugimi na isto temo omenjena le zato, ker je po svoje paradigmatična; je namreč ena od prvih sodb, v kateri so se tudi prvostopenjska sodišča v Sloveniji že začela sklicevati na to, kar bi lahko imenovali »koncept javne osebe,« in s tem neposredno na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Prvi premik in prelom v tej smeri se je že pred dvema letoma zgodil v »primeru Nežmah«, ko s(m)o po vrsti člankov, v katerih je bila prikazana evropska praksa obravnave domnevnih žalitev javnih osebnosti zagovorniki manj omejene kritike slavili svojo prvo zmago.Takrat je vrhovno sodišče prvič jasno zatrdilo, da je treba v primerih, ko novinarji pri opravljanju svojega poklica ocenjujejo ravnanje in izjave javnih osebnosti, o obstoju »namena zaničevanja«, presojati »po najstrožjih kriterijih,« saj da je omejevanje svobode izražanja v skladu z evropsko zakonodajo mogoče omejiti in kaznovati le, če je to »nujno v demokratični družbi,« pri čemer pa je to »nujo« potrebno tolmačiti izredno restriktivno. Vendar pa to še zmeraj ne pomeni, da je Slovenija na področju javne besede brezhibna dežela. Zakonska določila o izdaji državne skrivnosti so, na primer, še zmeraj precej restriktivna, novinarji pa si kljub več poskusom še nismo mogli izbojevati zakonsko zagotovljene pravice do zaščite vira informiranja. Mejo med dovoljenim in prepovedanim razkrivanjem državnih skrivnosti je seveda težko določiti. Primer jbtz dobro razkriva to dilemo; kar je bilo za tedanje vojaške organe nelegitimna izdaja vojaške skrivnosti, je bila za novinarje informacija, pomembna za javnost. Obsodba četverice je bila seveda napaka, ki se v zahodnih demokracijah ne bi bila zgodila. Ameriški kazenski zakonik, na primer, določa, da je prepovedano odtujevati »karkoli vrednega«, to pa je seveda tudi fotokopiranje zaupnih dokumentov. Slovenski predpisi so na prvi pogled seveda podobni ameriškim.

Vojaška skrivnost so, na primer, vsi podatki ali dokumenti, ki so z zakonom ali drugim predpisom razglašeni za vojaško skrivnost in »katerih izdaja je imela ali bi lahko imela hujše posledice za oborožene sile in njihove priprave za obrambo države.« Toda še bolj zanimiv je člen 282. kazenskega zakonika rs, ki določa, da stori kaznivo dejanje izdaje vojaške skrivnosti tako vojaška oseba, ki sporoči skrivnost nepoklicani osebi, kot tudi tisti, ki »na protipraven način pridobi podatke, za katere ve, da se varujejo kot vojaška tajnost, ali kdor take podatke brez dovoljenja objavi«. V nasprotju z ZDA in še marsikatero drugo državo je tako v Sloveniji lahko za izdajo državnih skrivnosti kaznovana tudi novinar in časopis, ki tajno informacijo objavi. Ameriški sodniki pa so v nasprotju s tem odločili, da se »prenos, predaja in dostava« državnih skrivnosti nepooblaščenim osebam ne more nanašati na objavljanje časopisnih člankov, pač pa samo na pravo vohunstvo. Povedano drugače; država lahko nerga kolikor hoče, toda, »ko tajna informacija doseže tisk, se zadeve radikalno spremenijo«, novinarji pa lahko zaradi svojega poslanstva načeloma brez strahu pred kazenskemi sankcijami objavljajo tudi najpomembnejše državne skrivnosti.

Druga siva lisa se razteza na področju, ki ga je ilustriral primer iz uvoda. Kljub že opisanemu in še nekaterim vzpodbudnim signalom namreč številne obsodbe novinarjev, ki so si v Sloveniji upali kritizirati javne funkcionarje, vendarle dokazujejo, da še zmeraj živimo v času, v katerem se kritikom javnih osebnosti v imenu časti in dobrega imena natikajo nagobčniki. Prakso pregonov in preiskav zaradi kaznivih dejanj, storjenih s tiskom, je po osamosvojitvi znova uvedlo predvsem ministrstvo za obrambo. Na slovenskih sodiščih so v skladu z neevropsko slovensko zakonodajo sodniki tudi večkrat zahtevali, naj novinarji dokazujejo »resničnost« svojih mnenj. Primerov je veliko. Obsodba novinarja Bojana Groma na 1,3 milijona tolarjev kazni zaradi žalitve, ki da jo je povzročil tožilki Barbari Brezigar, obsodba Bernarda Nežmaha zaradi domnevne žalitve župana Rupla, tožba Romane Logar proti Marjanu Sedmaku, nekatere (izgubljene) obtožbe obrambnega ministrstva proti Tadeju Bratoku, Adolfu Štormanu, Bojanu Gromu in novinarjem Mladine zaradi domnevne prizadete »časti in dobrega imenu državnega organa« so samo kapljice v poplavi obtožb in obsodb, ki smo jim priča po prihodu demokracije in ki davkoplačevalce stanejo milijone tolarjev. Javnost sprejema te obsodbe mlačno; v socializmu je bila skoraj vsaka obsodba dokaz represije, v demokraciji pa so vse številnejše obsodbe novinarjev dobile prizvok obračuna z »opravljivci« in predstavljene so kot nekaj popolnoma sprejemljivega. To je seveda daleč od resnice. Obsodbe novinarjev so vsaj v primeru kritike javnih funkcionarjev večinoma nedopusten poseg v svobodo obveščanja. To dokazujejo tako primeri iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu kakor primeri sodne prakse številnih evropskih držav. In ne samo to. Odgovorni v medijih vedo, da so tudi neutemeljene tožbe za žalitve drage za obrambo in zato omejujejo domete raziskovalnega novinarstva. Ta trend k samocenzuri v Sloveniji je težko izmeriti, vendar ni dvoma, da bi razširitev takšne »hladne« klime lahko povzročila trajnejše zatiranje svobodne in odkrite razprave.

Kaj to pomeni? Zgolj to, da sodne prepovedi časopisov, cenzurni uradi, spiski prepovedanih, v bunkerje spravljenih knjig in v celulozno kašo spremenjenih časopisov niso samo podobe iz daljne preteklosti. Cenzura in omejevanje svobode tiska tudi v Sloveniji nista popolnoma izginila po prihodu demokracije, pač pa sta zgolj spremenila svojo podobo.

Zgodovina novinarstva je bila seveda zmeraj zgodovina spopadov za svobodo javne besede. Ne spopadov za absolutno svobodo, ker te seveda ni, pač pa za svobodo govora in tiska, ki je v demokracijah jasno omejena z zakoni. »Oblast vlade, da cenzurira tisk je omejena tako, da je tisku dana pravica, da je za zmeraj svoboden in da lahko obsoja vlado. Tisk je zaščiten s tem, da lahko razkriva vladne skrivnosti in informira javnost,« je v svoji odločitvi v primeru »Pentagonskih papirjev« zapisal sodnik Black. Nekako v skladu s to mislijo tudi vse več sodnikov v Sloveniji s svojimi odločitvami očitno širi meje naše svobode in s tem tudi meje našega sveta. Da pa bi pri tem lahko bili uspešni in bi tako ostalo tudi v prihodnje, bo treba demokratične forme čim prej preliti še nekaj slovenske predpotopne medijske zakonodaje.

izpis

Tatjana Mandić

Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Najenostavnejša definicija sedanjega pravnega, moralnega in profesionalnega stanja v srbskemu novinarstvu bi bila, da gre za klasičen napad na profesionalizem oziroma na svobodo tiska. Takšno stanje je posledica državnih, političnih in ideoloških vzrokov. Prava kot bistvene kategorije namerno ne omenjam, ker je vsebovana že v zadnjih dveh, v katerih imata pomembne položaje v pravnih institucijah vladajoči ekstremni desni in levi del (če je med njima sploh kakšna razlika).

V času prebujanja svobode tiska pred nekaj leti se je tako kot v drugih bivših socialističnih državah tudi v Srbiji pojavilo upanje, da bodo vsi mediji krenili po tej poti. Toda prav takrat je histerija neprofesionalizma zajela najpomembnejše medije – srbsko državno televizijo in založniško hišo Politika, ki sta še vedno najdoslednejša čuvaja režima in verbalna tožnika in razsodnika vsega in vsakogar, še zlasti svobodnih novinarjev. Toda hitro po umiritvi nacionalistične evforije, ko je več kot 99% Srbov nasedlo Miloševićevi tezi o »ogroženosti Srbov« in teoriji o tem, da »morajo vsi Srbi živeti v eni državi« (pri tem pa ni bila mišljena preselitev vseh Srbov v Srbijo, kar se je potem zgodilo, ampak priključitev vseh teh ozemelj Srbiji), so se začeli v Srbiji pojavljati mediji svobodnejšega duha brez režimskih šablon. Konec leta 1996 in v letu 1997 jih je bilo samo v Beogradu okrog dvajset. Hkrati je bilo to obdobje prvih hajk proti njim, pa tudi začetek množičnih prestopov svobodomiselnih novinarjev iz režimskih redakcij v neodvisne. Govori se, da je samo z državne rtv odšlo okrog 1300 ljudi.

V začetku so medije onemogočali na perfiden način, pozneje pa je bila oblast zaradi resnosti razmer - režim je izgubljal eno vojno za drugo in eno ozemlje za drugim – prisiljena delovati vse bolj brutalno. Posebnost današnje situacije je, da sedaj odkrito napadajo vse neodvisne medije. To se kaže na razne načine, predvsem skozi zakon o informiranju, ki so ga v srbskem parlamentu sprejeli oktobra '98, in to po hitrem postopku. Posledica tega je, da so sodišča zasuta s tožbami proti redakcijam, ki niso po meri in okusu oblasti. Novinarje tožijo tudi po členu 218 srbskega kazenskega zakonika, ki govori o »širjenju lažnih informacij in vzemirjanju državljanov«, in po členu 219, ki govori o »nepooblaščenem lastništvu radijske postaje«. Na ta način oblast določa, kaj je res in kaj ne. Komentar lastnikov časopisov in neodvisnih novinarjev na sprejeti zakon o informiranju je bil, da so zanje uvedli izredno sodišče. Po tem zakonu se je, na primer, pojavila kakšna fantomska »patriotska zveza« ali pa »skupina državljanov«, ki je tožila redakcijo ali posameznega novinarja, in po zakonu mora biti postopek za ugotavljanje odgovornosti končan v 24 urah. Potem sledijo ogromne kazni. Društvo neodvisnih novinarjev Srbije (NUNS) poudarja, da »pomenijo ti zakoni uradno ukinitev novinarske profesije«. Po podatkih NUNS je bilo v desetih mesecih kaznovanih okrog 30 medijev, kar je državnemu proračunu prineslo okrog milijon nemških mark dohodkov. NUNS navaja, da se je vse začelo s kaznijo v višini 3.6000.000 dinarjev za časnik Dnevni telegraf in tednik Evropljanin, ki sta bila v lasti že pokojnega Slavka Ćuruvije. Ćuruvija in še dva novinarja Dnevnega telegrafa, Srdjan Janković in Zoran Luković, so se znašli na sodišču, ko jih je zaradi razžalitve tožil podpredsednik srbske vlade Milovan Bojić s še enim od vodilnih funkcionarjev stranke JUL. Obsojeni so bili na pet mesecev zapora. Proti urednici gospodarske rubrike omenjenega časopisa Zoji Jovanov teče postopek, ker je še pred dvema letoma napovedala devalvacijo dinarja, ki je dva meseca kasneje res izgubil svojo vrednost. Po nekem zastrašujočem komentarju režimske Politike Ekspres z naslovom »Ćuruvija dočakal bombe« - neodvisne novinarje je komentator imenoval »izdajalci, ki jim izdaje ne bomo nikoli pozabili« - so Ćuruvijo s strelom v hrbet ubili. To se je zgodilo letos na pravoslavno veliko noč v vojnem času, primer pa še do danes ni razjasnjen in nima primere v zgodovini srbskega naroda. Po istem zakonu je bilo ukinjenih veliko elektronskih medijev, tisti pa, ki so še obstajali, niso smeli prenašati tujih radijskim in televizijskih postaj v srbščini, sodišča pa so bila vse bolj zasuta s tožbami. Razsodbe se vedno končajo v škodo novinarjem.

Neodvisni novinarji so začeli kampanjo za odpravo zakona o informiranju. Organizirali so javne tribune po vsej Srbiji, časopisi pa so se pridružili s svojimi argumenti. No, kmalu se je zgodba o zakonu končala, ker je bilo razglašeno vojno stanje in je tedaj cenzura vzela stvari v svoje roke. Elektronske medije so prepovedali brez obrazložitve, nekateri časopisi so zaradi svojih razlogov izbrali močno avtocenzuro, očitno zato, da bi se obdržali na trgu. Tuje dopisnike so oblasti izganjali iz države, tisti pa, ki so ostali, so tvegali življenja in žrtvovali vse za objektivnost poročanja s terena. Nekateri so se temu izognili tako, da so poročali iz Podgorice, kjer so lahko vsaj nemoteno in brez skrbi delali. Med vojno je zakonodaja najbolj prizadela glavnega urednika TV Soko Banja Nebojšo Ristića, ki je bil obsojen na leto zapora samo zato, ker je v redakciji na svoje okno nalepil plakat »free press«. Prestal je polovico kazni, vsa prizadevanja za ublažitev ali oprostitev pa so zaman. Nikola Djurić, lastnik Radio Sitija iz Niša, pa je bil obsojen na dva meseca zapora zaradi »nepooblaščenega lastništva radijske postaje«. Med razglasitvijo vojnega stanja in po njej je zakon o informiranju ostal v veljavi. Pred začetkom bombardiranja Srbije so bile metode onemogočanja medijev politične, policijske in pravne, medtem ko so v vojni veljali posebni zakoni. Sedaj se to nadaljuje s kombiniranjem vseh teh elementov. Neprofesionalizem je postal uradna doktrina. Niti en državni novinar ni odgovarjal, ker je demonstrante, ki so protestirali proti režimu in represiji, na primer označil za »pedre in narkomane«. Tožba enega od vodij kosovskih Srbov Momčila Trajkovića proti trem režimskim časopisom je bila brez težav zavrnjena zaradi »pomanjkanja dokazov«. Beograjske študente, ki so začeli akcije proti zakonu, ki to omogoča, so policisti na ulici zaustavili. Režimski mediji so pojasnili, da je »šlo za skupino huliganov, ki so kršili javni red in mir«. Tudi za to ni nihče odgovarjal. Sodnikom, ki hočejo soditi pravično, grozijo, da jih bodo odpustili. Novi zakon o lokalni samoupravi, ki omogoča uvedbo prisilne uprave v mestih, kjer lokalne, svobodnejše redakcije še obstajajo, pa je samo novi Damoklejev meč nad resnico o Srbiji in v Srbiji.

izpis

Gabor Holmai

Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Leta 1994 je madžarsko ustavno sodišče presojalo, ali člen 232. kazenskega zakonika, ki opredeljuje »žalitev oblasti ali uradne osebe«, krši pravico do svobode izražanja, zajamčeno v 61. členu ustave. člen 232 kazenskega zakonika. Ta vsebuje naslednja določila:
  • Oseba, ki v prisotnosti druge osebe izjavi ali razširja govorice o dejstvu ali ki uporabi izraz, ki se neposredno nanaša na tako dejstvo, ki lahko razžali čast uradne osebe ali razžali čast oblasti z žalitvijo uradne osebe, ki predstavlja to oblast, stori kaznivo dejanje in se kaznuje z zaporom do dveh let, z javnim delom ali z globo.
  • Oseba bo kaznovana glede na 1. odstavek, če v povezavi z ravnanjem oblasti ali v povezavi z uradno osebo uporablja izraz ali stori dejanje, ki lahko žali čast uradne osebe, ali žali oblast z razžalitvijo uradne osebe, ki to oblast predstavlja.
  • Oseba, ki stori kaznivo dejanje, opredeljeno v 1. in 2. odstavku, v prisotnosti večjega števila članov javnosti, naj se za kaznivo dejanje kaznuje z zaporom od dveh do treh let.
  • Oseba ne bo kaznovana, če se pokaže, da je bilo izrečeno dejstvo resnično. Ugotavljanje resničnosti je potrebno, če je navajanje ali širjenje dejstva ali uporabo izraza, ki se na dejstvo nanaša, upravičeval javni interes ali utemeljeni interes koga drugega.
  • Kazenski pregon zaradi žalitve oblasti ali uradne osebe se sproži na podlagi ovadbe, ki jo vloži organ ali oseba, ki ga/jo opredeljujejo zakonski predpisi.


Po členu 137 kazenskega zakonika in 34.(1) člena zakona xviii 1993, v veljavi od 13. maja 1993, ki se nanaša na kazenski zakonik, so »uradne osebe«:
  1. člani parlamenta;
  2. predsednik republike;
  3. predsednik vlade;
  4. člani vlade, državni tajniki;
  5. sodniki ustavnega sodišča, sodniki, tožilci;
  6. varuhi človekovih pravic in narodnih in etičnih pravic manjšin;
  7. člani organov lokalne uprave;
  8. javni notarji;
  9. osebe, ki delajo na ustavnem sodišču, sodiščih, tožilstvih, v državnih upravnih organih, organih lokalne uprave, državnem revizijskem uradu, pisarni predsednika republike, pisarni parlamenta, katerih delo prispeva k pravilnemu delovanju teh organov;
  10. osebe, ki izvršujejo javno oblast, izvajajo upravne naloge v državnih organih in tudi v organih, ki so z zakonskimi določili pooblaščeni za izvrševanje javne oblasti, državnih upravnih nalog.


Sporni člen razveljavnen
Kakor vidimo, so po teh predpisih sodniki uživali enako zaščito kot politiki, člani parlamenta ali vlade. Peticije na ustavno sodišče je spodbudilo dejstvo, da so madžarska sodišča v letu 1993 na podlagi člena 232 kazenskega zakonika obsojala politike in družboslovce, ki so kritizirali ministre. Toda teh konkretnih primerov ni bilo mogoče spodbijati pred ustavnim sodiščem, saj to lahko presoja zgolj o ustavnosti abstraktnih norm, ne pa konkretnih odločitev sodišča. Izjemoma ima v kazenskem postopku ustavno sodišče pravico, da odredi ponovno obravnavo končnih sodb, ki so bile sprejete na podlagi tistih določil kazenskega zakonika, ki so bile spoznana za neustavna. To je razlog, zaradi katerega so prosilci zaprosili za ponovno obravnavo člena 232. To tudi pomeni, da navzkrižje med določilom in temeljno pravico do svobode govora ne izhaja iz primerov, ki so povezani s kritiziranimi sodniki.

Ustavno sodišče je v svoji odločitvi (36/1994) razveljavilo člen 232 kot neustaven, ker v enakem obsegu kaznuje obrekovanje in žalitve oseb, ki izvajajo javno oblast, in drugih oseb, kar očitno nasprotuje načelom, ki jih je v svojem delu razvilo evropsko sodišče za človekove pravice. Glede na obrazložitev odločitve je razveljavljeno določilo kaznovalo izražanje vrednostnih sodb v javnih zadevah, kar je nepotrebno in neproporcionalno omejevanje temeljnih ustavnih pravic. Sodišče je tudi ugotovilo, da - kar se tiče sporočanja dejstev - člen 232 ne ločuje med resničnimi in neresničnimi izjavami in znotraj tega med zavestno popačenimi izjavami in tistimi, ki so napačne zaradi nemarnosti, ki izhajajo iz kršitve profesionalnih ali poklicnih pravil. Svoboda izražanja pa je lahko ustavno omejena s sredstvi kazenskega zakonika le v drugem primeru. Na drugi strani je sodišče odločilo, da zaščita časti ali ugleda oblasti in uradnih oseb, ki jo zagotavlja kazensko pravo, ni v nasprotju z ustavo. Ustavno nekaznivo področje izražanja, ki ga varuje pravica do svobode izražanja, pa je seveda širše v odnosu do javnih uradnikov in politikov kakor takrat, ko gre za druge osebe. Zaradi razveljavitve člena 232 bo varovanje časti oblasti in uradnih oseb uravnavalo splošno kriminalno pravo, ki govori o kršenju časti in ugleda kot o osebni pravici, zagotovljeni v členih 179 in 180 kazenskega zakonika. Ta govorita o obrekovanju, razžalitvi in nespoštljivosti. Ustavno sodišče je v duhu teh določil podalo mnenje, da lahko zaradi ustavne pomembnosti svobode izražanja v javnih zadevah zaščita časti javnih oseb in javnih uradnikov in drugih akterjev javnega življenja manj omejuje svobodo izražanja kakor zaščita časti civilnih oseb.

Drugo vodilo, ki ga je ustavno sodišče podalo sodiščem, ki izvajajo zakon, prepoveduje kaznovanje mnenj, ki izražajo vrednostno sodbo, ne glede na to, kako močno bi lahko takšno mnenje razžalilo čast ali dobro ime kritiziranega uradnika. Kaznovanje izjav, ki bi lahko bile žaljive, je lahko ustavno, le če se je oseba, ki je takšno izjavo podala, zavedala, da je izjava neresnična, ali če se ta oseba (npr. novinar) neresničnosti izjave ni zavedala zaradi opustitve primerne skrbnosti, kakršna se od nje običajno pričakuje pri opravljanju poklica.

Ustavni sodniki so tudi sklenili, da ni moč ustavno spodbijati različnega sodnega obravnavanja kaznivih dejanj proti uradnim osebam ali neuradnim osebam. Po njihovi odločitvi razveljavitev člena 232 kazenskega zakonika ne zahteva ločene ureditve kazenskega postopka. V primeru obrekovanja ali razžalitve se namreč zasebna tožba sproži le, če je toženo stranko moč preganjati zasebno.

Upoštevanje mednarodnih standardov
Pri utemeljevanju svoje odločitve je madžarsko Ustavno sodišče sprejelo tako ameriške kot evropske standarde. Pojasnilo odločitve je po eni strani na moč podobno razlagi ameriškega vrhovnega sodišča v razsodbi v razvpitem procesu »New York Times proti Sullivan« leta 1964, ki je predvidela ustavno zaščito za »neresnice v dobri veri« (»bona fide«), ki se nanašajo na javne osebe, da bi tako zagotovili možnost razpravljanja o javnih zadevah. Na drugi strani se je sodišče naslonilo tudi na sodno prakso evropskega sodišča za človekove pravice v primerih Lingens, Thorgeirson, Castells in Oberschlick. Ustavno sodišče v odločitvi ugotavlja, da parlament ni posebej zakonsko uredil klevetanja ali obrekovanja javnih uradnikov, kar pomeni, da so tudi te uradne osebe zaščitene samo, če zaščito zahtevajo zasebno. Po odločitvi ustavnega sodišča v praksi sodišč število kazenskih ovadb, ki so jih državni uradniki vložili proti novinarjem, pada, število zasebnih tožb pa narašča. V mnogih primerih sodišča odločajo, da gre za kršitev osebnih pravic politika, in obsojenim časopisom ali novinarjem določajo kazni za oškodovanje in duševne bolečine.

Primeri
Rad bi omenil nekaj konkretnih primerov, v katerih so sodišča skladno z odločitvijo ustavnega sodišča odločila, da morajo javne osebe prenesti več kot navadni državljani. V enem od takih primerov je sodišče oprostilo obtoženca, ki je v časniku trdil, da glavni urednik tedenskega časopisa ni verodostojen; da je lažnivec. Sodišče je sklepalo, da inkriminirani stavek ni bil izjava, ki bi temeljila na dejstvu, ampak vrednostna sodba in da je žrtev - urednik časopisa - javna oseba, ki se mora sprijazniti tudi z možnostjo, da bo deležen kritičnih mnenj (Odločba sodišča /CD/ 1995.77).

Podobno je sodišče druge stopnje oprostilo javnega klevetanja obtoženega, ki je v politični debati na straneh lokalnega časopisa rekel, da je žrtev alkoholik. V sodbi je sodišče poudarilo, da mora biti tisti, ki stopi v svet političnih bojev, pripravljen sprejeti kritiko, tudi če je ta včasih neutemeljena (CD 1994.356).

Tudi znanega pisatelja, ki se je pritožil zaradi posmehljivega članka, je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da je pisatelj javna oseba, ki je lahko predmet kritike in ironije. Čeprav ta lahko oskruni pisateljsko delo, to ni primer, s katerim bi se moralo ukvarjati kazensko pravo.

Po členu 179 kazenskega zakonika stori oseba, ki razširja dejstva, ki lahko škodujejo časti nekoga, ali uporablja izraz, ki se neposredno nanaša na taka dejstva, kazenski prekršek. To pomeni, da se tisk ne more izogniti odgovornosti za širjenje žaljivih informacij s trditvijo, da je informacija prišla od nekoga drugega. Če novinar ve, da bi dejstvo lahko prizadelo čast nekoga, stori prekršek, ne glede na to, kaj sam meni o resničnosti informacije (CD 1992.226). Toda če informacija prihaja od oblasti - in če novinar iz nje ne izpeljujejo sklepov -, novinarja ni moč preganjati zaradi obrekovanja. Po drugi odločitvi sodišča kazensko pravo ne more omejevati kritik in vrednostnih sodb, če te sodijo v meje sprejemljivega. Te meje pa niso odvisne od osebne občutljivosti žrtve, ampak je v takih primerih vodilo »splošna presoja« (CD 1995.77). Sodišče je oprostilo urednike dnevnega časopisa, ki jih je pisec razvpite knjige tožil, ker je v časopisu pisalo, da je knjiga protižidovska. Sodišče je ugotovilo, da izjava ni prešla meja kritike (CD 1994.300). Sodišče je zagotovilo tudi nekaznivost žanra, kakršen je satira. Sklicevalo se je na to, da takšna literarna sredstva - podobno kakor šale in karikature - ne bi smela biti obravnavana po kazenskih zakonih.

In končno, še nerešeni primer madžarskega novinarja. V avgustu 1998 je Viktor Orban, predsednik madžarske vlade, dal javno izjavo, v kateri je trdil, da so v prejšnji vladi voditelji stranke »Fidesz - MPP« (vladajoča stranka na Madžarskem) in člani njihovih družin nezakonito in tajno zbirali podatke ter to financirali z javnimi sredstvi. Izjava je zbudila zgražanje javnosti, stranke sedanje opozicije (ki so tvorile vladajočo koalicijo v letih 1994-1998) pa so navedbe odločno zanikale. Predstavniki opozicije so od predsednika vlade zahtevali, naj svoje trditve dokaže z dokumenti. Vendar pa je gospod Orban to odklonil.

Po dolgotrajnih sporih so imenovali posebno parlamentarno komisijo (komisija za preiskavo nezakonitih in tajnih zbirk podatkov o politikih, drugih javnih osebah in njihovih družinskih članih), da razišče primer. Preiskava zelo dolgo ni pripeljala do rezultatov. Po nadaljnjih zapletih in zavlačevanjih je maja 1999 predsednik vlade privolil v zaslišanje pred komisijo in ji predal nekaj dokumentov, toda seja je bila zaprta za tisk in dokumenti označeni za zaupne. Tako javnost ni mogla dobiti informacij o primeru na splošno in o resničnosti vsebine obtožb, ki jih je podal predsednik vlade, čeprav je od izjave preteklo skoraj leto dni.

Sedemindvajsetega maja 1999 je tednik Kriminalis objavil štiri dokumente, ki so se nanašali na dejavnost komisije. V uvodniku je glavni urednik Laszlo Juszt zatrdil, da se je pripravljen soočiti z obtožbo o izdaji državne skrivnosti, da bi naredil konec varanju javnosti in histeriji, ki jo je sprožila vlada. Nekaj dni pozneje je minister za nadzor nad tajnimi službami vložil ovadbo proti glavnemu uredniku in ga obtožil izdaje državne skrivnosti. Policija je sprožila preiskavo (v času preiskave je bila zamrznjena veljavnost Jusztovega potnega lista), vendar pa je 23. julija 1999 glavni javni tožilec v Budimpešti (ki je nadziral zakonitost preiskave) preiskovalcem odredil, naj zadevo končajo, češ da dokumenti, objavljeni v tedniku, ne vsebujejo državnih skrivnosti. Vodja državnega policijskega urada in direktor službe državne varnosti sta se na odločitev pritožila, toda pomočnik glavnega javnega tožilca je 11. avgusta 1999 pritožbo zavrnil. Videti je bilo, da je primer končan. Potem pa je glavni javni tožilec 7. septembra 1999 ovrgel odločitvi glavnega javnega tožilca iz Budimpešte in pomočnika glavnega javnega tožilca ter naročil policiji, naj nadaljuje preiskavo. Trdil je, da eden od dokumentov vsebuje podatek, ki je bil opredeljen kot državna skrivnost.

Na tej točki se je Laszlo Juszt obrnil na parlamentarnega pooblaščenca za varstvo podatkov (ki je pooblaščen za podatke, opredeljene kot državna ali uradna skrivnost). Parlamentarni pooblaščenec Laszlo Majtenyi je v svojem priporočilu, objavljenem 23. novembra 1999, zatrdil, da - čeprav ni moč izključiti možnosti, da je razkritje nekaterih objavljenih podatkov škodovalo pomembnim interesom Republike Madžarske - ni prišlo do izdaje državnih skrivnosti. Dva izmed štirih dokumentov namreč sploh nista bila opredeljena kot državna skrivnost. Enega je kot državno skrivnost opredelila nepooblaščena oseba (in samo podatki, ki so opredeljeni v skladu s strogimi proceduralnimi pravili zakona o državnih skrivnostih, so lahko in morajo biti obravnavani kot državna skrivnost). Četrti pa ne vsebuje podatkov, ki bi bili take vrste, da bi bil dokument lahko opredeljen kot dokument, ki vsebuje državne skrivnosti. Parlamentarni pooblaščenec je od pristojnih oblasti zahteval, naj med preiskavo upoštevajo njegovo mnenje. Ker pa priporočila ombudsmana za tožilce niso obvezujoča, teče kazenski postopek še vedno.

izpis

Senad Pećanin

Skrivanje za zasebnimi tožbami
Medijsko sliko Bosne in Hercegovine v veliki meri zaznamuje, glede na velikost in gospodarske razmere v državi, ogromno število elektronskih medijev (275) in nesorazmerno malo medijev, ki se jim je uspelo izogniti objemu vladajočih nacionalističnih struktur. Več kot petsto neprofesionalnim, nevplivnim ali pa nadzorovanim medijem kljubuje samo nekaj medijev, ki jim še vedno uspeva ohranjati avtonomno uredniško politiko. To so predvsem tednika Dani in Slobodna Bosna iz Sarajeva, tednik Reporter in časnik Nezavisne novine iz Banjaluke ter televizija OBN in radio Fern iz Sarajeva.

Vladajoči nacionalistični režimi v še vedno trojno etnično razdeljeni Bosni in Hercegovini so takoj po vojni poskušali z metodami, značilnimi za totalitaristične režime, in pritiskali na redke medije, ki so profesionalni in kritični do vlade. Arzenal pritiskov je segal od brutalnih napadov v medijih pod nadzorom oblasti, do obtožb najvišjih državnih in strankarskih funkcionarjev, da so mediji plačanci Sorosa, CIA, Zagreba, Beograda in Teherana, pa do fizičnih napadov na novinarje in podtaknjenih bomb pred redakcijami in pod avtomobili novinarjev. V takšni situaciji je angažirano, kritično in profesionalno novinarstvo postalo poklic, ki ga maloštevilni novinarji opravljajo na lastno odgovornost. Če je sploh še mogoče govoriti o pravem novinarstvu, še zlasti v luči stavka pokojnega hrvaškega publicista Veselka Tenžera: »Tam, kjer se v novinarstvu začenja hrabrost, se profesionalizem konča.« Toda zaradi močne prisotnosti vojaških in civilnih predstavnikov mednarodne skupnosti, ki imajo skoraj take pristojnosti, kakor da bi bila BiH protektorat, imajo oblasti v primerjavi s sosednjima državama Hrvaško in še posebno Srbijo zelo zožen prostor za represivno delovanje institucij. Zato se kot njihovi pendreki ne pojavljajo policijske ali varnostne službe, ampak znani kriminalci in silaki, ki grozijo, zastrašujejo in fizično napadajo novinarje. V takšnih okoliščinah so vladajoče strukture kot najučinkovitejšo obliko represije nad neodvisnimi mediji zelo zvito izbrale sodne tožbe proti novinarjem, urednikom in medijem. Formalna osnova za tožbe so bili členi kazenskega zakonika Federacije BiH in Republike srbske o žalitvi in kleveti, ki so z rešitvami, formulacijami in sankcijami vred prevzete iz kazenskega zakonika sfrj. Podlaga za tožbe so praviloma teksti, ki kažejo na kriminalno–korupcijsko naravo oblasti v BiH. Zasebni tožniki igrajo pri tem važno vlogo. Po opažanjih Mehmeta Halilovića, pomočnika za medije ombudsmana za človekove pravice Federacije BiH, je simptomatično, da so zasebni tožniki proti novinarjem v veliki večini primerov nosilci visokih političnih in državnih funkcij, ki »bi se morali zavedati, da kot nosilci odgovornih javnih funkcij prevzemajo tudi tveganje za javno kritiko in zato ne uživajo takšne stopnje kazenskopravne zaščite kot navadni državljani«. Da gre za zvito izbrano strategijo, kaže tudi odnos vladajočih strank in državnih organov, ki sodne pregone novinarjev na podlagi tožb strankarskih in državnih funkcionarjev javno vedno ocenjujejo kot zasebno odlločitev tožnikov. S tem poskušajo v javnosti ustvariti iluzijo, da se stranke ali državni organi distancirajo od tožb svojih funkcionarjev, in hočejo pokazati, da v sodnih procesih ne uporabljajo svojega očitnega vpliva v pravosodju. Ravno v tej točki – politično nadzorovanega pravosodja – pridemo namreč do glavnega problema sodnih tožb proti novinarjem v BiH.

Eden od ključnih problemov postdaytonske BiH je po enotnih ocenah vseh mednarodnih predstavnikov popolna odvisnost pravosodnih organov in institucij od trenutne politične oblasti. Načelo delitve oblasti na zakonodajno, sodno in izvršno je danes v BiH poteptano, ker je izvršna oblast nadrejena drugima dvema oziroma živijo v simbiozi. Tako način volitev sodnikov, ki je povsem v rokah vladajočih strank, kakor sistem financiranja pravosodja kažeta na odločilni vpliv vladajočih nacionalističnih oligarhij.

Način vodenja dosedanjih sodnih procesov, ki so jih sprožili najmogočnejši pripadniki političnega in državnega establišmenta, kakor tudi same obsodbe najuglednejših bosanskih novinarjev, so pokazali, da močni »zasebni tožniki« in njihovi lobiji popolnoma nadzorujejo pravosodje. Večino procesov proti najbolj znanim novinarjem so spremljali predstavniki misije ovse v BiH, Urada visokega predstavnika mednarodne skupnosti in predstavnikov misije Združenih narodov. Za večino teh procesov so skupno ugotovili, da so bili vodeni nazakonito, da ni bilo spoštovano načelo enakopravnosti strank v procesu na škodo novinarjev in da so nepopolno ali pa napačno ugotavljali dejstva. Rezultat so prvostopenjske sodbe, v katerih so novinarje obsodili celo na pogojne zaporne kazni. (Zanimivo je, da trenutno dva glavna in odgovorna urednika vodilnih sarajevskih tednikov delata pod grožnjo zaporne kazni, medtem ko čakata na odgovor na pritožbo.) Na problem nezakonitih sojenj, še posebno pa izrekanja tudi zapornih kazni za novinarje, se je odzval tudi takratni visoki predstavnik mednarodne skupnosti Carlos Westendorp, ki je na koncu svojega mandata poleti 1999 v skladu s svojimi pooblastili izničil člene kazenskega zakonika Federacije BiH in Republike srbske, po katerih je bilo mogoče izrekati zaporne kazni za novinarje zaradi žalitev in klevet. Po napovedih predstavnikov mednarodne skupnosti naj bi zaradi zaščite novinarskega profesionalizma sodni procesi na osnovi zasebnih tožb ne bili več domena kazenskega, ampak civilnega prava. To naj bi se zgodilo v okviru velikega in zapletnega procesa reforme pravosodja v BiH, ki je prišla na vrsto po reformi policije. Gre namreč za enega izmed glavnih vzrokov za ogrožanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter pravne negotovosti državljanov Bosne in Hercegovine.

izpis

Zlatan Karabegović

Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Pravijo, da so novinarji, ki se aktivno ukvarjajo s preiskovalnim novinarstvom dobri šele takrat, ko imajo za seboj že nekaj sodnih procesov z javnimi osebnostmi, kopico anonimnih groženj ali pa posledic prepričevanj o »pravilnem stališču«, ki jih občutijo na lastni koži. Glede na to, da je Bosna in Hercegovina brez dvoma predpolitična družba, so v Republiki srbski (RS), manjši bosansko-hercegovski entiteti, sodni spori o pravici do javne besede zelo redki. In ko se zgodi, da se novinarji znajdejo na sodišču zaradi objave sporne informacije, takšna vest skorajda nima odmeva v javnosti.

Od konca vojne v BiH je bilo v RS le nekaj primerov, v katerih so novinarje tožili zaradi razžalitve ali pa objavljanja neresnic. Večinoma so bili ti primeri hitro pozabljeni ali pa sploh niso prišli v medije. Zakaj je tako? Najprej zato, ker bosansko-hercegovska družba bolj kot kdaj temelji na tradicionalnih in patriarhalnih vrednotah in ker je to družba, v kateri ni državljanske zavesti. Če bi obstajala, bi se ljudje gotovo spraševali, zakaj mora človek plačati kazen ali pa oditi v zapor, če delo opravi profesionalno, še posebno, če ima prav. Reakcije pa so prav nasprotne, na primer: »Pač, preveč je govoril, itak ne bo nič dosegel.« Pri nas je vdanost v usodo vedno pravilo, nikoli izjema. Zato velja novinarski poklic za nekoristnega, nesmiselnega ali pa ponižujočega.

To potrjuje tudi lanski primer novinarke lokalne tv postaje v Zvorniku, ki je bila obsojena na šest mesecev zapora. Uredniku ni prinesla v cenzuro vesti, ki je, sicer samo posredno, obtoževala lokalno oblast, da se ne meni za stavko delavcev, ki šest mesecev niso dobili plač. Novica je bila objavljena, zelo hitro so sledili zaslišanje, sojenje in obsodba. Vse je bilo pospremljeno s pripombo: »Kako si upa?« Kakšnih omembe vrednih reakcij seveda ni bilo, kar pa tudi ni čudno, glede na to, da gre za regijo, ki velja za trdnjavo trdoživih nacionalistov, ki jih ni strah tudi napadov na dobro oborožene enote SFOR.

Kljub temu se je v zadnjem letu splošna varnostna situacija v RS izboljšala. K temu je pripomogla tudi zamenjava oblasti, ustanovitev neodvisne komisije za medije, ki jo je ustanovil Urad visokega predstavnika v BiH, pa tudi intenzivne aktivnosti Helsinškega odbora. Advokat Miodrag Stojanović, ki sodeluje s Helsinškim odborom, zagotavlja novinarjem in medijem, proti katerim teče sodni postopek, brezplačne pravne storitve. Povedal je, da gre v zadnjem času predvsem za spore med novinarji in medijskimi hišami glede pravice do delovnega razmerja. V RS ni pravnega predpisa, ki bi eksplicitno ščitil politike pred javno kritiko. Zadnjega od takšnih predpisov je za obe entiteti junija letos odpravil visoki predstavnik v BiH Carlos Westendorp. No, zakone v tej državi, tudi če obstajajo, izvajajo zelo počasi, tako da najenostavnejši procesi trajajo dolge mesece. Morda tudi zato novinarji niso pogosto pod udarom zakonov. Posledica tega so bili zelo svobodno napisani članki in prispevki, v katerih so novinarji upravičeno ali pa brez pravih argumentov kritizirali vse javne osebnosti.

Zunanjemu opazovalcu bi se lahko relativno veliko število elektronskih in tiskanih medijev, v katerih ne manjka dobrih preiskovalnih prispevkov, zdelo velik napredek v primerjavi s policijsko kontrolirano družbo, ki je bila še pred dvema letoma surova resničnost. Toda to je samo privid.

Profesionalizem pri novinarjih v RS ima, zahvaljujoč splošni nacifikaciji družbe v vojni, nacionalni in tudi strankarski prizvok. To je kvazi profesionalizem. Na tiskovnih konferencah raznih političnih strank in funkcionarjev v Banjaluki sem opazil, da vsaj 90 odstotkov novinarjev in »novinarjev« postavlja zelo arogantna, celo predrzna vprašanja tistim, za katere menijo, da niso dovolj »njihovi«. Takšni novinarji svoja poročila odkrito ali pa prikrito obarvajo tako, da ustrezajo političnim stališčem, ki so jim blizu. To je bilo zlasti očitno med zračnimi napadi Nata na Jugoslavijo, ko so se nekateri novinarji – nacionalni dušebrižniki – pred vsemi zahodnjaki, celo tistimi, ki niso imeli z Natom nobene zveze, ponašali s patetičnimi »tarčami« (target) ali pa pozivali na bojkot njihovih tiskovnih konferenc. Vprašanje profesionalizma je povezano s problematiko tožb proti medijem in novinarjem. Dejstvo, da politiki nikoli ali pa zelo redko tožijo novinarje, pomeni samo to, da jih njihovo delo niti malo ne zanima, ker javno mnenje ne obstaja. Vendar se to počasi spreminja. Vprašanje pa je, ali novinarstvo s tem kaj pridobi. Tu mislim na uporabo drugih metod, s katerimi novinarje prepričujejo, da se jim kratko malo ne splača biti iskren. Čeprav prej v RS fizičnih napadov na novinarje ni bilo, pa sta bila oktobra lani v desetih dneh dva takšna primera (prej je zadostovala samo grožnja po telefonu). Dopisnika RTV BiH Mirka Srdića iz Doboja je fizično napadel namestnik predsednika občine. Srdiću so priporočili, naj gre iz mesta, ker je sodelavec »sovražne«, »muslimanske« televizije. Le nekaj dni pred tem je bil Željko Kopanja, glavni urednik in lastnik banjaluškega časnika Nezavisne novine, težko ranjen in je ostal brez obeh nog. Neznani storilec je pod njegov avto podstavil eksploziv. Vzrok je bila očitno novinarjeva drznost, da je v svojih tekstih zapisal, da so pripadniki srbske vojske v minuli vojni na več lokacijah množično ubijali Bošnjake. Bil je edini novinar iz RS, ki je objavil takšne preiskovalne prispevke, čeprav nekateri mediji (ki so o tem objavili samo skromne odlomke) od tujih donatorjev dobivajo veliko denarja, da bi ustvarili »demokratično okolje«. Kolumnist sarajevske Slobodne Bosne Ozren Kebo je pravilno ugotovil, da takrat, ko se postavi vprašanje vojnih zločinov proti nesrbskemu prebivalstvu med vojno v BiH, v RS ni novinarskega profesionalizma.

V sosednji entiteti, federaciji BiH, sta tednika Dani in Slobodna Bosna že pred dvema letoma pisala o zločinih, ki jih je zagrešila bosanska vojska, nakar so sledile številne reakcije predstavnikov oblasti in vojske. S tega vidika so ti preiskovalni prispevki dosegli svoj cilj. Pokazalo se je, da je javnost v Sarajevu veliko bolj pripravljena sprejeti dejstvo, da je tudi njihova vojska ubijala civiliste. Po atentatu na Kopanjo se ni zgodilo nič posebnega – nihče ni nadaljeval njegovega dela. Tisti, ki mislijo, da so dobri novinarji, so prišli do enostavnega sklepa: Kaj je Kopanja dobil za svoje noge? Kup verbalnih protestov, podpor in trepljanja po ramenu… pri nas se torej ne splača postavljati vprašanj o odgovornosti morilcev, ki med nami živijo kot mirni državljani. Resda sta novinarski združenji, ki delujeta v RS, od ministrstva za notranje zadeve zahtevali, da objavi rezultate preiskave, in organizirali okrogle mize o varnosti novinarjev, toda to je bila zgodba za dva dni. Krivca seveda niso našli, toda tisti, ki je hotel Kopanjo likvidirati, ima sedaj še več razlogov za strah, saj je ta novinar povedal, da bo odslej še bolj odkrito govoril o vsem, kar ve.

Tudi v Federaciji BiH je bilo nekaj podobnih poskusov – med vojno so glavnega in odgovornega urednika Slobodne Bosne Senada Avdića nekajkrat fizično napadli, do danes pa tudi večkrat tožili, medtem ko je imel lastnik tednika Dani več neprijetnih izkušenj s sarajevskimi kriminalci, ki so bili med vojno neposredno povezani z vrhom oblasti v Sarajevu. Vrnil se bom na začetek zgodbe. Povečano število sodnih prijav proti novinarjem ne pomeni, da obstaja v zakonu oblika verbalnega delikta ali pa da so vsi novinarji profesionalci.

Zelo spodbudno je, da v takšni družbi ni več nedotakljivih.

Nepristransko sodišče lahko brez problemov ugotovi, ali je novinar s svojimi trditvami kršil moralne norme. S tem bi se gotovo zmanjšalo število neprofesionalcev v medijih in, kar je najpomembnejše, v ospredju bi bila odgovornost za javno besedo, tako za novinarje kot tudi za politike. Prav zaradi pomanjkanja odgovornosti na vseh ravneh je RS država drugorazrednih politikov, med katerimi ni osebe z brezmadežno preteklostjo – prej bi lahko rekli nasprotno. Toda tudi novinarji so odsev svoje podobe v ogledalu, ker so prav oni, skupaj s politiki, po razpadu Jugoslavije največ pripomogli k fašizaciji družbe. Zato morajo sedaj začeti tudi proces v nasprotno smer.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
novinarji in mediji na sodiščih
Medijska preža
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Novinarski večeri
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
mediji v vzhodni in jugovzhodni Evropi
Medijska preža
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Tanja Petrović
Tako evropsko
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Ines Kuburović
Slovenski mediji o volitvah v Bosni in Hercegovini: Utrjevanje podobe brezperspektivne države
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Tanja Petrović
Strokovnjaki brez spomina: Slovenija in »zahodni Balkan«
Ivan Čolović
Kaj bi Srbija v Evropi?[1]
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Noseč to zapadno kulturo doli na slovanski jug«
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Predrag Lucić
Laku moć, voljena Hrvatska
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Lana Zdravković
Ante Gavranović: Medijska obratnica – Novi čitatelji traže drugačije novine
Boris Čibej
Demokratične čistke
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Lana Zdravković
Link, revija za razvoj elektronskih medijev
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Saša Bojc
Poročilo Mednarodnega tiskovnega inštituta (IPI)
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Boris Čibej
Rusija: Ponarejeni intervjuji in črni novinarski PR1
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Beata Klimkiewicz
Poljska
Od liberalizacije do stroge regulacije
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Petar Luković
Srbija - Povedati fašistu, da je fašist
Snježana Milivojević
Srbija - Molk ne zabriše preteklosti
Aleksandra Maček
Makedonija - Mediji kot "varuhi nacije"
Saša Banjanac Lubej
Hrvaška, Srbija - Konec ilegalnega uvoza tiska
Jasmina Popović
Ko novinarji čistijo stranišča
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Gašper Lubej
Makedonija
Profesionalizem zamenjala etnična lojalnost
Ranko Vujović
Črna gora
Kako medije izmakniti državnem nadzoru
Goran Ivanović
Hrvaška
Nevihta nad Latinico
Tamara Spaić
Seksgate na srbski način
Ahmed Burić
Čigavo je Oslobođenje?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Beata Klimkiewicz
Biti državen ali ne?
Peter Bajomi-Lazar
Cena za državno podporo
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
Saša Andonovski
Predlog medijskega zakona kot skrivnost
Denis Latin
Soočenja okrog konkretnih problemov
Snježana Milivojević
Bila je to najbolj umazana kampanja doslej
Milan Milošević
Napovedi so bile točne
Beata Klimkiewicz
Neškodljiva parodija
Gordana Suša
Skozi gozd do nove televizije Srbija
Laszlo Seres, Barbara Bizjak
So javni mediji sredstvo vladanja?
Lucija Bošnik
Načrtno potiskanje v kaos
Snježana Milivojević
Kako uničiti javnost
Sandra Bašić-Hrvatin
Dosje o represiji
Ognjen Tvrtković
Analiza pisanja beograjske Politike
Remzi Lani
Pismo koordinatorju Pakta stabilnosti
Boris Rašeta
Kaj bo z državnimi mediji na Hrvaškem?
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Hrvaške parlamentarne volitve 2000 - monitoring televizije
Dragan Bisenić
Kriza neodvisnega novinarstva v Srbiji
Vladan Mićunović
»Jeklena« kontrola državnih medijev
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
Milan Šmid
Preizkusni poligon za deregulacijo medijev
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Alexandre Lévy
Smrt neodvisnega informiranja v Srbiji
Dragiša Drašković
Slovenija v očeh srbskih medijev
Brankica Petković
Komu vasi lepo gorijo?
Snježana Milivojević
Politično življenje Srbije v informativnih medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Hard-Core politika in X-rated mediji
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Brankica Petković
Šola profesionalne solidarnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Republika
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Titostalgija
Novinarski večeri
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
19.06.2000
Jacek Žakowski, Tomaž Gerden
Vzhodno od "raja"?
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.04.1999
Anna Zarkova, Mojca Širok
Kaj hoče ženska
10.11.1998
Senad Pećanin, Jani Sever
Politika z drugačnimi sredstvi
30.01.1998
Milka Tadić, Blerim Shala, Blanka Doberšek
Smrt velike Srbije
14.05.1997
Aleksandar Tijanić, Mišo Alkalaj
Novinarstvo in nacionalni interes