»Če bomo uspešno opravili svoje delo, nas oblast ne bo pohvalila. To bodo vedeli naši otroci,« je obiskovalcem Galerije ŠKUC povedala bolgarska novinarka Anna Leonidova Zarkova, katere zgodba je pretresla vsakogar, ki je zanjo slišal. Anno Zarkovo, urednico kronike pri dnevniku »Trud«, so zaradi pisanja o korupciji državnih tožilcev polili po obrazu s kislino. Izgubila je oko in ima iznakažen obraz, vendar pa so zaradi njenih člankov podkupljene tožilce zamenjali in jim sodili. Spremenili pa so tudi zakon, po kateremu so prej tožilci, ki so svojo dolžnost opravljali najmanj tri leta, imeli pravico ostati na tem položaju do upokojitve. Mojca Širok, novinarka TV Slovenija, pa je ocenila, da slovenski novinarji ne pišejo dovolj o korupciji. Za »tolažbo« je dodala, da se v Italiji novinarji z mafijskimi mogotci ukvarjajo le takrat, ko ti niso več tisto, kar so bili. Takoj po objavi mafijskega imena v časopisu namreč »omenjena« oseba izgubi dotedanjo pozicijo, nadomesti pa jo novi anonimnež. Kako pa bolgarski novinarji pridejo do informacij o podkupninah? Anna Zorkova pravi, da jih novinarjem prišepnejo ljudje, ki jih kratko malo razjezi previsok znesek za določene storitve. V Bolgariji, na primer, obstaja »splošna tarifa«, po kateri se za to, da prideš do visokih državnih uradnikov, plača 2000 nemških mark. V primerih, ko kakšen uradnik zahteva več, se zna zgoditi, da stranka to zaupa novinarjem. In ker se v navzočnosti dveh novinark voditelj večera Boris Cibej ni mogel izogniti vprašanju o ženskah v novinarstvu, je dobil tele odgovore: ne Anna ne Mojca nista bili nikoli privilegirani zaradi svojega spola. Še več: če bi bila moški, Anne morda ne bi doletela kislina, marveč »le« pretep; Mojca pa je šest mesecev študijskega obiska pri ameriškemu časoposu »St. Paul Pioneer Press« preživela v ekskomunikaciji z moškimi kolegi. Iz strahu, da jih ne bi tožila zaradi spolnega nadlegovanja, se ji v redakciji niso upali približati na manj kot meter od njenega ograjenega delovnega »boksa«.