Alexandre Lévy
Novinarji brez meja »Novinarstvo je postalo poklic, ko je dobilo občutek za človekove pravice.« Stavek, ki ga je na 19. novinarskem večeru izgovoril Alexandre Lévy, je morda najbolj ponazarja dejavnost organizacije, ki jo predstavlja ta 30-letni Francoz. »Poročevalci brez meja« nenehno opozarjajo na človekove pravice in poskušajo predvsem zaščititi tiste novinarje, ki so jim te kratene. »Poročevalci« objavljajo tudi sezname ubitih novinarjev: leta 1994 so ubili 103 novinarje, leto pozneje 51, leta 1996 28 in predlani 26 novinarjev. V lanskem letu je na njihovi črni listi kršitev medijskih svoboščin vodila Zvezna republika Jugoslavija. Sledile so ji Rusija, Kazahstan, Uzbekistan in Hrvaška. Eden od glavnih ciljev »poročevalčev« je, da poskušajo na vse načine osvoboditi zaprte novinarje in jim pomagati. Iz skromnih sredstev so ustanovili tudi poseben fond, s katerim finančno podpirajo medije, katerih obstoj je zaradi političnih ali finančnih pritiskov ogrožen ("Oslobodenje", "Vreme", "Naša borba", "Feral Tribune"). Poskušajo biti čim bolj navzoči v medijskem prostoru, ker menijo, da je to najbolj učinkovit pritisk na oblasti in javnost. Ne samo, da pišejo odmevne članke in knjige, v zadnjem času pogosto organizirajo konkretne akcije. Ponavadi izrabijo diplomatska srečanja politikov iz Azije ali Afrike s francoskimi uradniki. Goste dočakajo »oboroženi« s parolami in fotografijami zaprtih novinarjev iz njihovih držav, kar ni po godu niti politikom na obisku niti njihovim francoskim gostiteljem. Ponavadi se akcija konča s posredovanjem varnostnikov ali celo policije. "Toda kaj je dan na policijski postaji v primerjavi z udarnimi TV prispevki ali članki v francoskih medijih?" pravi Lévy. Vsi mediji, ki so prišli poročat o protokolarnem srečanju, na koncu poročajo o zaprtih novinarjih! Alexandre Lévy opozarja, da tudi v »starih« demokracijah stanje medijskih svoboščin ni rožnato. V Franciji policija neredko pretepa fotoreporterje in jim odvzema opremo, ko spremljajo (tajne) deportacije emigrantov. Zaradi specifične kolonialne preteklosti so emigranti v francoskih medijih nasploh deležni posebne obravnave. Javnost je namreč zelo občutljiva na posnetke deportacij. Kot smo slišali od Lévyja, pa je tudi policija zelo občutljiva na kamere in fotoaparate.
izpis
|