To, kar sledi, je odmev na intervju z dr. Rugljem, ki ga je imel v Nedeljskem dnevniku 28. novembra 1999 (»Pijanci uživajo v homoseksualnem vzdušju gostilne, pravi moški pa gredo k ženskam!«). Odmev zato, ker je v intervjuju natrosil toliko raznovrstnega protimišljenjskega in celo elementarno protičloveškega blaga, da kratko malo moram povedati vsaj nekaj, če naj vendarle - vsaj zasilno - rešim svojo dušo. Gre namreč za tako krepke izjave, da jih preprosto ne znam in ne zmorem dojeti drugače kakor pristno (post)fašistične in rasistične. Pravzaprav mi sploh ni jasno, kako se pri drugih tovrstnih, tako Rugljevih kakor številnih podobnih izjavah, ki jih kar mrgoli v domačijskih medijih, tukajšnjim intelektualcem še vedno uspeva sprenevedati in obnašati, kakor da se nič ne dogaja. Več interpretacij je mogočih, med njimi pa sta dve nekoliko bolj verjetni. Prva bi utegnila biti, da je dr. Ruglja in njemu podobne treba pustiti pri miru, ker to, kar »ti tiči počno«, itak ne šteje. Druga pa bi utegnila biti ta, da se v tem in podobnih primerih »itak nič ne da storiti«. Žal sta obe interpretaciji značilno rugljevski, se pravi pristnotukajšnje-domačijski, in sicer predvsem v tem smislu, da ne dojemata, da tako Rugljeva kakor tudi številne rugljevske govorice funkcionirajo v javnem prostoru in da tako tudi učinkujejo!

Zato sklepam, da gre v veliki meri za intelektualno srenjo, ki z dr. Rugljem in rugljevskimi postsocialističnimi traktati implicitno drži, če že povsem ne soglaša. V tem oziru se dogaja nekaj podobnega, kakor v primeru Otta Weiningerja, ki je bil na tej sceni desetletja glavna in ravno zato neomenjana in skrita kultna oseba in celo znanstvena avtoriteta, na katero so se pozneje tako lepo prilepili številni, tudi psihoanalitski dosežki osemdesetih, ki še sedaj strašijo s svojimi »vrhunskimi dosežki doma in na tujem«.

Rugljevo izhodišče je v omenjenem intervjuju (pa tudi v drugih intervjujih, ki jih bom analiziral drugod) v najožjem pomenu besede povezano s »teorijo« t. i. dekadence. Pri njem se to bere kakor »popolni« in »totalni razkroj družbe«, »brezperspektivna družba«, »norost sodobne civilizacije in krščansko-judovske kulture«, »nesposobnost družbe«, »strahotna zdolgočasenost in praznina v družbi«, »prazno življenje«, predvsem pa - in to je tisto, kar je najbolj neznosno - to, da se v tej in takšni družbi pravzaprav »ne da nič narediti«. Skratka, elementarna logika gibanja Rugljevega teksta in argumenta ni doma samo na iztekih stoletij in tisočletij, pač pa je s stališča zahodnega sveta pravzaprav že od vsega začetka njegov najbolj zvesti spremljevalec. Gre za preprosto kristusovsko držo rešitve ravno tega, zahodnega sveta, ki je nenadoma »znorel«, »zbezljal«, ki se je »odštekal«, ki je »ušel izpod kontrole« in ki ga je zdaj treba rešiti. Podobno kot je to Jezus poskušal oz. vedno znova poskuša s svojim vsakoletnim »prihodom na zemljo«, bo to zdaj poskušal storiti nov, praviloma »veliki rešitelj«: s svojimi nasveti, s svojo vednostjo, predvsem pa s svojim delovanjem. V tem primeru je to seveda dr. Rugelj sam. Vernikov in voditeljev, kakršen je on, pa je bilo doslej nič koliko. Vsi po vrsti so bili radikali (česar ne smemo mešati z revolucionarji, več o tem pozneje). Kratko malo zato, ker je pri takih »rešitvenih prijemih« treba biti radikalen, oz. je »treba spremeniti vse«. Med doslej najbolj medijsko izpostavljenimi komponisti tovrstnih viž je bil vsekakor Oswald Spengler, avtor znanega Propada zahoda, knjige, ki je bila v začetku prejšnjega stoletja tako vplivna, da je v borih nekaj letih doživela 37 (sedemintrideset) ponatisov in izdaj.

Skratka, izhodiščna drža dr. Ruglja se na najbolj površinski ravni kaže kot zaskrbljenost zaradi »uničenja, ki grozi tej civilizaciji«, ki jo - kajpada skrajno ubogo in obupno ogroženo - poskuša rešiti. Vendar pa pri nekoliko natančnejšem branju odkrijemo, da pravzaprav niti ne gre toliko za »to civilizacijo« (saj je ravno »ta civilizacija« pokvarjena, umazana, iztirjenega…), kolikor za nekaj dosti bolj fundamentalnega, tako rekoč zemeljsko oprijemljivega. Gre namreč za mater »Zemljo«, ki ji, kakor pravi dr. Rugelj, »grozi katastrofa«. Poanta te grožnje ni zgolj zmešanost življenja, slabo življenje in podobno, pač pa je v našem primeru nekoliko bolj slovensko klena, torej radikalnejša. Vsebovana je predvsem v samem številu prebivalstva, ki ga je - gledano iz slovenske perspektive - odločno »preveč«, kakor to zatrjuje dr. Rugelj. Naslednji odlomek plastično ponazarja način Rugljevega umevanja: »V drugi svetovni vojni je padlo ›komaj‹ (narekovaji v izvirniku, op. T.K.) petdeset milijonov ljudi. Kaj pa je to?! Ogromno in vendar premalo za razredčenje prebivalstva na Zemlji!« In ravno za to gre: za »razredčenje prebivalstva na Zemlji«, za to, da na njej lahko ostanejo, da jo lahko jahajo le še »pravi moški« oz. tisti, ki si jih dr. Rugelj izbere in postavi za »prave«.

Za rugljevsko matrico diskurzivnega funkcioniranja je poleg »dokončne rešitve«, ki jo obljublja, in sedanje »dekadentnosti« nujna vsaj še neka pretekla »zlata doba«. Za našega avtorja so to tisti časi pred 50 leti, ko so - pravi intervjuvanec - med drugim, tudi vedeli, kaj je »prava zabava«. »Ta prava zabava so klasični plesi, kjer plesalec žensko stiska in preizkuša, ali bo zvečer godna…« Kakšna pa je v primerjavi s temi zlatimi časi, ko se je vedelo, kaj je dobro in kaj ne, družba sedanjosti? V čem se vidi dekadenca? Predvsem v alkoholu, v drogi, v norcih, in navsezadnje - kakor smo opozorili - v tem, da je »preveč ljudi«! Za vse, ki tako ali drugače zapadejo v odvisnost od alkohola, droge in/ali česar koli drugega, po Rugljevo pravzaprav ni (več) rešitve. »Kdor se noče rehabilitirati, naj se umakne iz družbe v azil in se drogira in preživlja, kakor ve in zna. Ne smemo dovoliti, da so med zdravimi, kajti razkrajajo vse okoli sebe, podobno kot dva slaba učenca lahko razkrojita cel razred.« Še več: zadeve v zvezi z raznimi »odvisneži« nasploh so pri dr. Ruglju lahko še hujše, saj dobesedno spominjajo tako na sodobne fobije v zvezi z aidsom, Romi, jedrskimi odpadki, kakor tudi in predvsem z ( po definiciji »nečistimi«) rasami in z vsem, kar krni našo (seveda domačo) domnevno čistost. »Zdravi ljudje nismo dolžni bivati s patološkimi osebnostmi, kar vsi narkomani so, kajti varovati se moramo pred mentalno okužbo, ki jo take patološke osebnosti širijo.« Ne morem si kaj, da na tej točki ne bi podvomil ravno o »normalnosti«, na katero se sklicuje dr. Rugelj. Razen radikalnosti, ki gre tako daleč, da se neposredno stika z najbolj klenimi rasističnimi, nacističnimi in fašističnimi »rešitvami« prejšnjega stoletja, tukaj namreč ne vidim nobene druge »normalnosti«, ki bi lahko rabila kot argument za izključitev kogar koli iz družbe. Prej se mi postavlja pod vprašaj »normalnost družbe«, ki tovrstna stališča sploh lahko jemlje za nekaj »normalnega«.

Vse Rugljeve rešitve so praviloma skrajno preproste: če ne gre zlepa, bo pa šlo zgrda! Formula se vedno glasi: »Iz družbe je treba izključiti!« Gre za ekvivalent znanih cerkveno-vojaških receptov kakršni so: »Iz hiše je treba nagnati,«-»Naše vrste (cerkev, partijo, vojsko…) je treba prečistiti«! Med prvimi za odstrel so seveda pregovorno homoseksualci, nato so tukaj vsi »samski« in kajpada »samohranilke«, katerih otroci so po definiciji, ki jo je tako lepo ubesedil Jani Kovačič, »pokvarjeni«. Temu sledijo vsi drugi, ki po Rugljevih kriterijih tako ali drugače niso normalni, se pravi so zapiti in zadrogirani - »odvisni nasploh«. Dodati bi bilo treba vsaj še vse tiste, ki se tako ali drugače upirajo ne samo obstoječemu družbenemu redu, pač pa tudi samim Rugljevim idejam, in še številne druge. In kdo bi potem, ko bi bile tovrstne družbene čistke opravljene, sploh še ostal v takšni družbi? Vse kaže, da se dr. Rugelj čedalje bolj nagiba rešitvi, po kateri ostane le še pridni Homo faber, delovni in delovno uspešni ljudje, kakor bi se temu lahko reklo, in pa tisti, ki se - nadvse bogaboječe - obnašajo po tistih vzorcih, ki jih od njih »zahteva družba« (v tem primeru dr. Rugelj sam). Treba se je vprašati: Kaj pravzaprav značilna rugljevska (z)družba potrebuje za svoje funkcioniranje, za svojo učinkovitost, kajti ravno za učinkovitost tukaj gre? Zmotno bi bilo domnevati, da potrebuje delovna (z)družba a la Rugelj za svoje funkcioniranje zgolj delo (zaposlitev v smislu zavzetosti /»okupacije«/ z nečim zunaj sebe). Kratko malo zato ne, ker - in to je predobro vedel že Aristotel - delo ne more ustrezno dobro funkcionirati, če nimate vsaj gospodarja, ki mora povedati, kaj naj suženj naredi, - izdela. V Rugljevi terminologiji to pomeni, da potrebuje tovrstna družba za svoje funkcioniranje poleg dela vsaj še »zgledne vodje«. Zgleden vodja je tisti, pravi intervjuvanec, ki »ne pije, ne kadi in se ne drogira, ki planinari, telovadi in se izobražuje, je poročen, živi zgledno in je pravičen človek«. Še kaj? Seveda! Takšen »zgleden vodja obvezno mora biti moški«. Zakaj pa ne ženska? Zopet preprosto zato, ker so vse ženske pravzaprav »prizadete, niso potešene… so mračnjaške…«. Z vprašanjem, zakaj so ženske takšne, se pravi »nepotešene«, se v omenjenem intervjuju Rugelj kajpada ne ukvarja.

Opozoril sem že, da ne kaže mešati revolucije in radikalizma. To velja še zlasti za Rugljev primer, ko se avtor nenehno sklicuje na to, da je »treba spremeniti vse«, kar bi lahko premalo informirani človek dojel kot svojevrstno revolucionarno potrebo ali nagnjenje. To bi bilo kajpada napak. Takole pravi intervjuvanec: »V družbi se ne da nič narediti. Vsak lahko nekaj premakne samo v svoji družini in svojem delovnem okolju.« Če bi to, kar dr. Rugelj predlaga, ko govori o tem, da je treba »vse spremeniti«, poskušali misliti v kategorijah revolucije, bi morali ugotoviti, da gre bolj za svojevrstno individualizirano spreminjanje, ki - kolikor sploh spreminja - zadeve spreminja predvsem na mikro ravni, na ravni družine. Grško rečeno, ne gre za spremembe na ravni polisa, pač pa na ravni oikosa, ne na ravni javnosti, pač pa na terenu gospodinjstva/gospodarstva. Pa tudi za spremembe ne gre, kajti to, kar dr. Rugelj predlaga kot »rešitev«, ni »ustvarjanje novega« in »sprememb«, kar je definicija vsake revolucije, pač pa je kvečjemu uporaba preverjenih vzorcev (denimo cerkvenih in vojaških) na ravni družine in oikosa. Zato je v danem primeru veliko bolj primerno govoriti o svojevrstnem domačijskem radikalizmu kakor pa o revolucionarnosti. Vendar pa ima tudi tovrstni rugljevski družinski radikalizem po pojavih Thatcherjeve in Reagana v znanstveni literaturi svoje povsem jasno določeno ime. Gre za reč, ki se ji reče neokonservativizem in ki ne stavi več zgolj na »tradicionalne vrednote« kar tako, pač pa ravno na radikalizacijo teh vrednot, in sicer v smislu delovanja v smeri njihovega udejanjanja. Se pravi, da pri dr. Ruglju ne gre toliko za razliko znotraj govorjenja, konceptualizacije… (denimo za razlike glede tega, za kaj pri tradicionalnih vrednotah pravzaprav gre), pač pa predvsem za razliko med tistimi, ki o tradicionalnih vrednotah (zgolj) govorijo, in pa tistimi, ki so za te tradicionalne vrednote pripravljeni tudi radikalno (nasilno) delovati. Če je treba skrajno neposredno. »Sem za popolno prestrukturiranje političnega sistema,« pravi Rugelj. Skratka, Rugelj je doma ravno v tistem filmu, ki so mu v začetku dvajsetega stoletja neki drugi aktivisti rekli fašizem.

Ta točka je pomembna tudi v nekem drugem smislu. Kajti ravno Rugljev radikalizem, ki gre v smeri tradicionalnega fašizma, zbuja pozornost in je pripravljen marsikaterega tukajšnjega intelektualca in še več »navadnih ljudi« pritegniti prav na točki končnega prehoda od besed k dejanjem. Pri tem se Rugljev radikalizem ne ustavi na pragu politike, gre čez. »Sem za popolno prestrukturiranje šolskega sistema, političnega sistema…,« je nedvoumen Rugelj.

Dovolite mi, da zadeve dodatno utemeljim, kar bom poskušal storiti v povezavi s Rugljevim stališčem do dela. Intervjuvanec Dnevnika pravi med drugim takole: »Narkoman se mora zaposliti (torej delati) v dobri delovni skupini, pod budnim očesom šefa, kjer sta red in disciplina…« Še več. »Lotiti bi se morali učinkovitih ukrepov za preprečevanje narkomanije. Vse narkomane, ki se nočejo uspešno zdraviti in polno rehabilitirati, bi bilo treba spraviti v posebne delovne kolonije, kjer bi izolirani in zastraženi skrbeli za svoje preživljanje. Kdor bi se med njimi odločil, da se ›poboljša‹, bi ga vključili v prevzgojno-terapevtski program.« Ne morem si pomagati, da ne bi pod temi stavki, ki eksplicitno govorijo o posebnih delovnih kolonijah, hkrati razumel tudi pregovornega vhoda v znani Auschwitz, na katerem je s cinično-železnimi črkami bilo in ostalo zapisano »Arbeit macht frei«, se pravi, da delo osvobaja!

Rugelj je posebno vztrajni glasnik svojevrstnega razpada nacionalne družbe na bolj ali manj denacionalizirano, celo atomarno družino. Pri Ruglju gre za svojevrstno reorganizacijo nacionalne družbe v organiziranost, ki temelji na principih družine. Družba, ki izginja in ki je več ni, kakor to opaža Rugelj, je sedaj objekt, ki bi ga ta še najraje organiziral kakor veliko delovno-kmečko-vojaško družino. Kako ta abstraktno nakazana reč poteka v rugljevski konkretnosti? Najprej tako, da intervjuvanec ugotavlja »razkroj družbe«, znotraj tega razkroja pa detektira, da pravzaprav niti »družine ni več«. Zanj to predvsem pomeni, da «ni več partnerstva (ker je »ženska preobremenjena«), da ni več seksualne želje, zato moški bežijo v gostilne, k drugi ženski…«. Kakor smo že povedali, pa samohranilke po definiciji rugljevske govorice itak »uničujejo otroke« (»Ni mogoče, da bi se iz otrok kaj razvilo, če ni zraven očeta, moškega.«). In ker ni več družine (kar pomeni vedno »prave družine«, kajti družina je postala »patološka«, »narkomani pa izhajajo izključno iz patoloških družin«) in ne družbe, tudi vzgoje ni več. Ta pa je pri Rugljevi »vzgojni diktaturi«, kajpada tista, ki je najbolj pomembni element »dokončne rešitve« za obstoječo dekadenco. Rugljeva rešitev je preprosta: »Vzgaja lahko samo družina, ki ima tri otroke in več, in to pod pogojem, da je mati v glavnem doma; in biti mora avtoritativen oče, gospodar, pravičen in skrben«! (Ste že spregledali rešitev za »preveč ljudi«? To je kajpada velika slovenska družina (najmanj tri otroke) in pa pomor odvečnih ljudi vsepovsod drugod!)

Samo in predvsem ta »pravi moški« je tisti, ki je potreben za rešitev tako človeštva kakor tudi slovenskega naroda. To, kar pri dr. Ruglju šteje in kar lahko »reši svet« pred dekadenco, so edinole »pravi moški«. Oni so tisti ali, boljše, tisto, česar je po definiciji »premalo«. V nekem smislu bi v kontekstu Rugljeve diagnoze, da je »preveč ljudi«, lahko rekli tudi nekako takole: »ljudi je preveč«, toda do tega je predvsem prišlo zato, ker je pravih moških in pa Slovencev premalo. Drugače povedano, pri dr. Ruglju gre predvsem za produkcijo pravih moških prave nacije. Zagatno vprašanje, ki se tukaj postavi, je, kako priti do ustreznega števila »pravih moških«, če jih je čedalje manj? Zadeva je zopet preprosta: »Spremeniti je mogoče le tenko plast moških gospodarjev in tistih redkih žensk, ki so služabnice gospodarjev. Vsi drugi propadejo!«

Poskušajmo povzeti. Pri tem poskusu krajše analize Rugljevega intervjuja Nedeljskem dnevniku sem brez večjih težav našel naslednje skrb zbujajoče elemente:

Prvič, tukaj je moč zaslediti nekakšno primitivno obliko teorije elite, sestavljene iz treh elementov, najprej iz teoretskega in praktičnega dela oz. iz teoretske in praktične elite. Teoretično elito igra kajpada genialni dr. Rugelj sam, ki - kakor sam zatrjuje - ve in pozna »pravo pot« iz nastalih družbenih, političnih in siceršnjih civilizacijsko-zemeljskih zagat (post)modernega življenja. Praktično elito igra v Rugljevem dojemanju kajpada druščina njegovih »pravih moških« kot tista elita, ki z pomočjo »tistih redkih žensk, ki so služabnice gospodarjev« (še) lahko reši… Koga lahko reši? Ne svet in ne civilizacijo, kakor bi se zdelo, temveč mater »Zemljo«.

Toda to ni vse, kar je treba povedati o elitnostnem elementu Rugljeve »teorije«. Ta je namreč veliko manj nedolžna in veliko bolj eksplicitno morilsko-rasistična, kakor se to utegne zazdeti na prvi pogled. Saj ravna - čeprav domnevam, da nevede, kajti nimam občutka, da bi dr. Rugelj kaj posebej bral širšo humanistično in družboslovno literaturo - po preverjenem vzorcu prvih nekaj poglavij Hitlerjeve knjige Mein Kampf. Zadeva pri intervjuvancu gre naravnost takole: »Ljudi je preveč, vsak narkoman pa je brezpogojno zapisan propadu…, družba (pa) se ne more drugače znebiti ljudi, tudi z vojnami ne.« Ker civilizaciji, pravzaprav sami materi Zemlji »grozi neizmerna katastrofa« (denimo ne bo »dovolj vode«), dejansko pa je na »Zemlji preveč ljudi«, je pravzaprav treba doseči, da se čim več teh »odvečnih ljudi« znebimo. In ravno tukaj v tem morilskem pobočju je samo jedro Rugljeve teorije, ki se samo navidezno skriva za ideologemi žensk, moških in družine.

Trenutno sta »glavni način uničevanja ljudi« - pravi dr. Rugelj - »narkomanija in alkoholizem«. S predlogom ločenosti narkomanov, alkoholikov in vseh podobnih dr. Rugelj seveda eksplicitno riše getoizacijo in rasizem v čisti obliki. Tukaj ne gre več ne za rasizme, utemeljene na naciji, na jeziku, na fiziologiji ali na kulturi. Rugljev rasizem je utemeljen na nečem, čemur bi lahko rekli rasizem odvisnosti. V »novem rasizmu« dr. Ruglja sta dve rasi: tista, ki je svobodna pred odvisnostjo (njegovi pravi moški…), in pa tista, katere predstavniki so tako ali drugače odvisni od tega ali onega greha (vino, droga, tobak…) in ki jih je treba neusmiljeno nagnati iz civilizacije, kajti na Zemlji je itak že »preveč ljudi«. Rasizem, ki se pojavlja z Rugljem, je zato nekakšen antiužitkarski rasizem, rasizem, usmerjen proti vsemu, kar je tako ali drugače zunaj dela in družine. V ozadju je nekakšna asketska drža, špartansko videnje stvari, ki mu je najprej neznosno vse, kar je atensko-politično, nato vse, kar že od daleč diši po Dioniziju, da o modernih in postmodernih dobrotah niti ne govorim. Skratka, nekakšna askeza, ki smo jo poznali pri takšnih vojakih, kakršni so bili, denimo, tudi Adolf Hitler, Stalin in še kdo iz neužitkarskega filma »velikih sprememb«.

Rugelj je za neko vrsto revolucioniranja, vendar pa za takšno revolucioniranje, ki jasno stavi na že omenjene elite. Zato je dr. Rugelj tudi »za ustanovitev elitnih šol, v katere bomo pripustili samo dobre učence staršev, ki zdravo živijo, ne kadijo, ne pijejo, telovadijo, se izobražujejo, in da začnemo negovati radovednost. To je pot.« - »Zdravo življenje« je skratka formula rugljevske diktature prihodnosti, v imenu katere bo na meji »zdravega življenja« postavljena tudi meja med tistimi, ki so »odvečni«, in pa tistimi, ki so »zaželeni Zemljani«.

V »zdravo življenje« pa seveda sodi tudi in predvsem to, kar dr. Rugelj imenuje »specialno izobraževanje«. Pri tem posebej usmerjenem izobraževanju gre samo za to, da je treba slediti vzgoji v »pravega moškega« in kajpada »prave ženske«. Se pravi temam, na katere se dr. Rugelj najbolj spozna. »Jaz pravim,« se v Božji dikciji začenja odločilni stavek, «da ima vsaka sposobna punca od 17. leta naprej fanta in vsak sposoben fant od 16. leta naprej punco. Kdor je nima, je nesposoben in mora na specialno usposabljanje!« Hopla! Če so vam nekoč prepovedovali zgodnje sadje, vam bo sedaj naloženo, celo »specialnega izobraževanja« boste deležni za to, da bi se naučili, kako postati »sposobne punce« in »sposobni fantje«. Pri tem ta »sposobnost« ne bo več izhajala z drevesa »spoznanja«, pač pa očitno z drevesa razmnoževanja. Ne torej iz uživanja v drugem in v sebi, pač pa iz naloge izvajanja del in opravil pri ploditvi in razmnoževanju pravih, izbranih nadljudi, ki jih več ne bo preveč, pač pa pravšnje število, odvisni pa ne bodo več niti od prve droge, od seksa.

Vse to mora biti zelo preverjeno čisto. »Moramo se varovati pred mentalno okužbo«, ki nam lahko prileti bodisi iz smeri pijancev, norcev, homoseksualcev, samohranilk ali narkomanov. Mentalna čistost, nekakšen »mentalni rasizem«, je predpostavka rugljevsko zdrave družbe razplojevanja »pravih moških«.

Naprej. Tu je v povsem eksplicitnih podobah vsebovana tudi teorija dekadence, ki ne govori samo o razpadu institucij, kakršne so družbe in družine, ampak celo o svojevrstnem razpadu nekega časa in po svoje o novi dobi in novem upanju. Seveda, kolikor bodo uporabljene prave teoretične in praktične rešitve iz prve točke, tiste, ki smo jo zajeli z izrazoma elita/rasizem.

Na četrtem mestu sledi teorija »spremembe vsega«. To pa ni nič drugega kot eksplicitni poziv k delovanju, ki se pri preoblikovanju družbe prihodnosti samo na prvi pogled nanaša zgolj na dva antipolitična elementa: na družino (še posebno na vlogo avtoritarnega Očeta) in pa na delo, torej na oba elementa, ki iz svoje orbite radikalno izključujeta kakršen koli element enakosti in politike, da o svobodi niti ne govorim. Zadeve v zvezi z očetom grejo pri Ruglju približno takole: »Zato je toliko narkomanov, ker pravih očetov ni. Napišite to. Oče, ki ga ni…«

Petič, Rugljeva vizija »rešene« ali »dobre družbe«, če rečem po akvinskijevsko, je dobesedno srednjeveška. To je nedružba, to je velika družina, ki ima na svojem čelu genialnega in avtoritarnega Očeta, kakor je nekoč sveta družina krdelo imela in še vedno premore nezmotljivega pastirja. V tem smislu bi lahko rekli, da je Rugljeva »teoretska« pozicija tista, ki dobesedno jemlje projekt udejanjanja krščanstva, pri čemer je Boga Očeta treba le še pripeljati v tostranstvo, in zadeve bodo bolj ali manj rešene.

Šestič, Rugljeva postavitev neposredno participira pri kulturnem rasizmu, saj je v eksplicitni funkciji rešitve tistega »našega«, pri čemer je naše po definiciji boljše, kakor je »tuje«. V Rugljevem jeziku se to glasi takole: »Naše tradicionalno, ›avtohtono‹ mamilo je kvečjemu alkohol, vse drugo nam je tuje in uvoženo«. Ker samo pijemo, drugi pa se drogirajo, smo izhodiščno na boljšem, samo treba se je zapreti pred tujimi in uvoženimi vplivi.

V Rugljevem svetu zdravega življenja je že predložena tudi ustanovitev ministrstva Resnice in izključitve vsega, kar ni dovoljeno/zaželeno, predvsem na področju znanosti. Samo na prvi pogled izzveni denunciantsko naslednji stavek, v katerem je poimensko omenjen tukajšnji drugače misleči nebodigatreba: »Urejena univerza bi Flakerju prepovedala, da poučuje študente.«

In navsezadnje. Zadnji stavek Rugljevega intervjuja pravi, da (mu) gre samo za to, da se »ustvari spodbudne odnose za življenje - to in nič drugega«. Ta stavek je nemara eden izmed najbolj pomembnih s stališča razumevanja tega, kar dr. Rugelj pravzaprav počne in kar smo doslej povezovali z rasističnim početjem. Tukaj, pri omenjanju »zgolj življenja«, imamo priložnost zadevo zagrabiti še nekoliko globlje, tako rekoč zgodovinsko. Pri Ruglju namreč zlahka ugotovimo, za kaj pri vsej zadevi gre: zagotovo ne gre za nikakršno »dobro življenje«, ne gre za nikakršno enakost in ne za svobodo. Torej za nič takega, za kar so se, denimo, potegovali antični Grki ali Rimljani, za nič takega, za kar je šlo v renesansi, razsvetljenstvu, francoski revoluciji in podobnih svetlih trenutkih »naše« civilizacije. Tukaj, pri dr. Ruglju, gre le še za življenje kot tako, za »življenje in nič drugega«, kakor sam pravi, kjer življenje kot substanca naddoloča in tudi nadomešča vse njegove kvalitete. Tukaj gre predvsem za boj za obstanek, za trajanje (naroda, družine, civilizacije, Zemlje…), pravzaprav za vegetiranje kot tako, za vegetiranje v čisti obliki, in sicer ne glede na kakršno koli kvaliteto.

Če bi se cerkveni možje, še posebno tisti, ki niti povohali niso Drugega vatikanskega koncila, odločili za razpis, v katerem bi iskali najbolj sekularizirano prolife teoretsko pozicijo v nasprotju s pozicijo prochoice, bi zagotovo izbrali to, ki jo je v omenjenem intervjuju predložil dr. Rugelj.

Dejstvo je eno samo: politika se je hotela polastiti vpliva na program javne RTV in deloma ji je to tudi uspelo. Zgodba pa je daljša.

Obstoječi zakon o javni radioteleviziji, sprejet sredi 90-tih, je za zaščito njene neodvisnosti vnesel pomembno določilo: odgovorne urednike posameznih programov na javni televiziji in radiu predlagata svetu RTV direktorja televizijskih in radijskih programov s soglasjem zastopstva zaposlenih. Neodvisnost novinarskega poklica od trenutnih tokov v politiki sta tako na prvi pogled zagotavljali dve varovalki. Prva je sestava sveta RTV ,ki jo v štirih petinah določijo posamezne ustanove civilne družbe ( univerzi, sinidkati, invalidske, športne, kulturne organizacijie, kmečka zveza itd.) samo petina članov pa pride v svet na podlagi razmerij v parlamentu in na predlog političnih strank.

Druga varovalka je bil sistem soglasja zaposlenih - če so zaposleni ( predvsem novinarji) znoraj RTV menili, da je kateri od kandidatov za odgovornega urednika, ki ima v rokah vse ključne programske kompetence, bolj pripravljen prisluhniti političnim, ekonomskim ali kašnim drugim interesnim vplivom kakor merilom profesije, ga kratko malo niso podprli, in programski direktor je moral iskati drugega kandidata.

Toda politika je prodrla tako globoko v vse kotičke slovenske družbe, da za njo niso imuni niti v tako imenovanih civilnodružbenih institucijah. Navsezadnje je predstavnik olimpijskega komiteja v svetu RTV nekdanji predsednik Združene liste socialdemokratov, eden od predstavnikov kulturnih organizacij je javno stopil v krščanskodemokratsko stranko, idejna bližina posameznim političnim opcijam rektorjev obeh slovenskih univerz tudi ni velika skrivnost in tudi v drugih organizacijah, ki dajejo člane sveta, je zlahka mogoče najti prevladujočo politično barvo. Povsem nedvoumno so, denimo, prejšnji svet RTV razglasili za »desnega«, sedanjega pa glede na prevladujoče politične simpatije za »levega« in ne prej ne zdaj se nihče iz sveta RTV ni razburjal nad takšnimi oznakami. Toda tudi soglasje kot varovalka neodvisnosti ni povsem brez madeža - podpira namreč inertnost zaposlenih, ki se bodo ob novem izboru kandidatov raje odločali za že znano, torej starega urednika. Poleg tega ima ta kar veliko možnosti za drobna podkupovanja. Seveda pa je dejstvo, da zaposleni poznajo tudi vse slabosti obstoječega odgovornega urednika, vsaj protiutež prednosti, ki jih fenomen »znanega« ponuja dosedanjemu programskemu šefu.

Poleg tega nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic opozarja tudi na ustavno spornost pravice veta ( kar iskanje soglasja dejansko tudi je), ki jo je zakon puščal zaposlenim, saj javna RTV ni zasebna zadeva zaposlenih na njej, ampak vse javnosti, ki jo v razmerju do zavoda zastopa svet RTV. Pravica zaposlenih do veta, meni Krivic, odriva pravico javnosti do upravljanja javne RTV.

Kakorkoli, kar veliko interesov se je nabralo ob takšni ureditvi imenovanja odgovornih urednikov in počasi nihče niti skrival ni, da je ključna oseba te zgodbe urednik informativnega programa televizije Lado Ambrožič, precej samosvoj človek. Ker je RTV Slovenija v zadnjih letih nezadržno polzela v finančno krizo, ki bi jo lahko, kakor je kazalo, dramatično okrepila tudi odločba ustavnega sodišča, da je dotedanji način vodenja evidenc naročnikov protizakonit in da ga je treba spremeniti, se je skupina poslancev odločila predlagati zakon, ki bo ta položaj rešil. Po njihovih pripovedih naj bi šlo samo za rešitev finančne katastrofe javne RTV in za nič drugega. Toda ko zakon odpreš na enem koncu, so vrata odprta za vse spremembe. Tako so na pobudo za rešitev ertevejevskih financ v obliki dopolnil nalepili predlog svojega osnutka zakona o rtvs krščanski demokrati, v njem pa znova pogreli zamisel o parlamentarni TV.

Poslanec nacionalne stranke Zmago Jelinčič je k temu primaknil še zahtevo za odpravo soglasja k imenovanju odgovornih urednikov, ki jo je v milejši obliki predlagala tudi krščanskodemokratska stranka. Razen obeh strank s socialdemokratskim imenom - Janševe sds in Pahorjeve Združene liste - (ki sta, vsaka pač s svojimi motivi, odpravi soglasja nasprotovali), so se druge potuhnile in javno o Jelinčičevem predlogu niso govorile. V obdobju pred volitvami, ko novinarji, ki jim jemljejo že pridobljene pravice, postanejo močno razdražljivi, se seveda niso hoteli izpostavljati. Toda končni izid glasovanja je pokazal, da se je zamisel tudi sicer skuhala v koalicijskih vrstah, ne glede na to, kdo jo je na koncu predlagal kot svoje dopolnilo. Soglasje pri imenovanju odgovornih urednikov je padlo, zamenjalo ga je nezavezujoče mnenje. Če je kdo pozabil, kako se je med glasovanjem vedla kakšna poslanska skupina, si je stvar lahko ogledal v ponovljenem posnetku. Državni svet je namreč na zakon sprejel odložilni veto, zato je moral državni zbor o zadevi glasovati še enkrat - in glasovalci proti soglasju so bili spet isti.

Najjasnejši v tej zgodbi je motiv politike. Novembra 1999 se je iztekel mandat mnogim odgovornim urednikom na rtvs, tudi ključnim dvema - urednikoma informativnih programov na televiziji in radiu. Soglasje zaposlenih jima je dajalo v štiriletnem mandatu tako rekoč neomejeno moč in ni se jima bilo treba ozirati na želje politike, naj so bile te izražene z grožnjo ali dobrohotnimi namigi. Leto 2000 je volilno leto, ko politika pričakuje malo več kooperativnosti javne RTV, pa čeprav v povečanju priložnosti za promocijo vseh tekmovalcev na parlamentarnih volitvah, kajti pravila enakomernega nastopanja so že vzpostavljena. Gledano od zunaj se zdi, da ne urednik televizijskega informativnega programa Lado Ambrožič ne njegov radijski kolega Bojan Veselinovič nista bila pripravljena na prevelike koncesije, in zato je bilo treba njun položaj vsaj oslabiti. Čeprav je popravek zakona o RTV zdaj od zaposlenih zahteval, naj v podporo ali zavrnitev posameznega kandidata priložijo tudi pisno mnenje, so se zaposleni na tvs odločili za preprosto glasovanje. Ambrožič je dobil največ glasov, za njim se je uvrstil Uroš Lipušček in potem še drugi kandidati. Radijski novinarji so pri izbiri dveh sicer neenakovrednih kandidatov podprli kandidaturo dotedanjega odgovornega urednika Veselinoviča, vendar so k vsemu priložili tudi pisno mnenje, ki kljub podpori našteva tudi nekatere šibke točke kandidata. Pozorni bralec napisanega mnenja lahko iz njega dobi tudi občutek, da bi enakovrednejši kandidat lahko tudi resno ogrozil podporo Veselinoviču. V nasprotju s televizijskimi kolegi se torej radijski zadeve niso lotili zgolj s seštevanjem glasov, ampak tudi vsebinsko.

A da je tako ali tako vseeno, kako se odločajo zastopniki zaposlenih, in da so stvari dogovorjene že drugje, pa je pokazala končna izbira, ko je programski direktor televizije Janez Lombergar mimo mnenja oziroma glasovanja televizijskih novinarjev izbral drugouvrščenega Lipuščka in ne Ambrožiča, in ko je svet Lombergarjev predlog gladko sprejel.

Prva reakcija zaposlenih na izgubljeno bitko je bila: dvigniti roke, zapustiti bojišče in razpustiti zastopstva. Potem je vendarle zmagala zdrava pamet: naj je mnenje še tako šibek instrument, ima vselej še vsaj nekatere prvine moči - vsaj moralne, če že ne oprijemljive. Zato je pomembno ta institut okrepiti, mu dati javno veljavo. Eden od predlogov je prišel iz ust akademika prof. dr. Veljka Rusa, sicer svetnika v državnem svetu, in je zgrajen na klasičnem ljudskem razumevanju k pravičnosti: eden deli, drugi izbira. V tem primeru bi zastopstva nastopala kot predlagatelji kandidatov za odgovorne urednike, svet RTV pa bi bil tisti, ki bi izmed njihovih predlogov izbiral. Druga možnost je, da je zastopstvo poleg programskih direktorjev tudi samo predlagatelj in argumentira svojo izbiro. Vzporedno s tem obstaja tudi predlog mag. Matevža Krivica, ki bi izbor naredil preglednejši; Krivičev predlog namreč zahteva, da se morajo o kandidatih člani sveta izjasniti javno in ne skrivajoč se za tajnimi volitvami. To bi javno razkrilo tudi morebitno politično motiviranost izbora.

Vse to je zdaj posejano v polje, kjer je prostora za še nove posevke s predlogi - v pripravah na sprejem novega zakona o javni RTV. Če bo do pogovora o njem prišlo sorazmerno kmalu po volitvah, potem so tudi možnosti za bolj profesionalne in manj politično motivirane rešitve. A tu stopajo v vidno polje že nove zgodbe - tista o večinskem volilnem sistemu, na primer, ki na koncu daje enega, in to močnega zmagovalca parlamentarnih volitev. Ali verjamete, da si zmagovalec, potem ko bi mu pred nogami ležalo že vse, zares ne bi zaželel podrediti tudi javne RTV?

Sredi poletja 1999 je začelo delovati Novinarsko častno razsodišče (NČR) v novi sestavi. V ta skupni organ izvoli Društvo novinarjev Slovenije 6 članov in Sindikat novinarjev Slovenije 3 člane, poslanstvo razsodišča pa je skrb za etiko javne besede po načelu samoregulacije, kar pomeni, da Novinarsko častno razsodišče presoja in obravnava predvsem ravnanje poklicnih novinarjev, članov DNS in/ali SNS.

Od osamosvojitve Slovenije do danes so se delovne razmere poklicnih novinarjev bistveno spremenile. Spremenila se je lastniška struktura večine medijskih hiš, na trg, za zdaj le elektronskih medijev, so stopili tuji lastniki, kolektivna pogodba za poklicne novinarje, ki smo jo uveljavili leta 1991, danes velja le v delu medijev, številni pa je niso sprejeli, ali pa nikoli spoštovali. V vodstvih medijskih hiš je vse opaznejše politično razslojevanje, kar ni slabo, lahko bi celo prispevalo k jasnejši sliki medijskega prostora, če ne bi bilo manipulacij z javnostmi in nenehnega nelojalnega boja za boljše izhodišče na izredno majhnem in ozkem medijskem trgu, kakršen je slovenski. Politične elite pa, žal, ne vedo ali pa se ne morejo odločiti, kakšna naj bosta funkcija in financiranje javnopravnih medijev, kako zagotoviti pluralizacijo medijskega prostora.

Novinarjev, kakršne smo poznali v socializmu, ni več. In tudi idealističnega gledanja na družbeno poslanstvo novinarjev, njihovo poštenost in vzvišenost njihove razsvetljenske vloge ni več. V tem kontekstu lahko ugotovimo, da je obstoječa določila v statutih Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije, prav tako tudi pravilnik o delu Novinarskega častnega razsodišča, čas - povozil! Predvsem zato, ker vse te norme izhajajo iz idealizirane podobe novinarja ter predpostavljajo, da novinar deluje v skorajda idealnem nekonfliktnem okolju, torej v razmerah, v katerih je dovoljeno zahtevati od posameznika, da brezpogojno upošteva vsa etična načela in določila kodeksa novinarjev rs. Takšna zahteva je še vedno upravičena in nujna, toda ne sme biti omejena le na novinarje, ampak bi jo bilo treba razširiti in uveljaviti tudi pri urednikih, založnikih in lastnikih medijev, pa tudi pri virih informacij, nosilcih javnih funkcij ali pristojnih v službah, ki tvorijo javni servis države svojim državljanom. Toda, istočasno se moramo vprašati še nekaj: ali so v Sloveniji izpolnjeni pogoji, da Novinarsko častno razsodišče odpravimo in ga, denimo nadomestimo z novim tiskovnim svetom?

Osebno mnenje podpisanega je, da takih razmer še nimamo. Kljub formalno končani privatizaciji množičnih medijev na finančnih trgih še vedno prihaja do prerazporejanja deležev med različnimi lastniki, tudi do prikritega oblikovanja medijskih skupin, ki v tujini niso tabu, ampak dejstvo, pri nas pa niso niti transparentno predstavljene niti se njihovi lastniki upajo javno predstaviti. O tem, da bi kdo javno razgrnil načela svoje uredniške politike, razen morda skopo in sramežljivo ob volitvah, ni ne duha ne sluha. Poleg tega še vedno ni končana politična razprava o tem, kako zagotoviti tako imenovano pluralizacijo medijev oziroma kako, domnevno z denarjem iz državnega proračuna, pospešiti ustanavljanje novih medijev z drugačnim ideološkim predznakom od že obstoječih.

V takšnih razmerah bi bilo vztrajanje na sedanjih načelih in pravilih delovanja Novinarskega častnega razsodišča naivno in nerazumno početje. Zakaj bi novinarji morali ohraniti relativno visoka in stroga merila etike v svojem poklicu, z navedbo imena in priimka obsojati posameznike - svoje kolege in sotrpine, razgaljati lastno »nepoštenost«, medtem ko se vsi drugi delajo tako poštene in poskušajo doseči, da bi bili povrhu še nedotakljivi? Na sedanji stopnji razvitosti politične in medijske kulture v Sloveniji poklicni novinarji lahko modernizirajo načela in pravila, po katerih naj bi delovalo Novinarsko častno razsodišče, lahko razširijo njegove pristojnosti in spremenijo način presoje posameznih primerov neetičnega ravnanja vseh udeležencev v procesih množičnega komuniciranja.

Predvsem bi morali, sklicujoč se na jasna pravila in natančnejši postopek pred Novinarskim častnim razsodiščem od sedanjega, presojati posamezne uredniške politike medijev, ne pa samo dejanj posameznikov, ki največkrat nenamerno grešijo pod pritiskom urednikov in rokov. Po zakonu so za vsebino vsakega prispevka odgovorni predvsem uredniki in odgovorni uredniki. Ti nadzirajo delo novinarja, in če ta greši, ne spoštuje etičnih načel, ne pozna poklicnih pravil in stroke, je nekdo plačan, da te napake preprečuje in jih odpravlja. Na to žlahtno razmerje, odgovornost in zaupanje med novinarji in uredniki pogosto pozabljamo.

Vprašati se je tudi treba, kaj od Novinarskega častnega razsodišča pričakujejo prizadeti tožniki? Za nekatere sicer drži, da si prek obsodbe novinarja prizadevajo povrniti dobro ime, toda vse bolj se krepi drugačno stališče: ne, (moj) namen ni preganjati po sodiščih ali spravljati na beraško palico tega ali onega novinarja, od stroke, torej novinarjev, pa pričakujem(o), da jasno pove: to ni bilo prav, tako se ne dela!

Ustanovitev tiskovnega sveta bi najbrž, predvsem poznavajoč slovenske razmere, zahtevala poseben zakon, torej poseg države na zelo občutljivo področje, na katerem se v zgodovini ni izkazala! Britanski novinarji, denimo, še danes ne morejo pozabiti sedemdesetih in osemdesetih let njihove Železne lady, v katerih je Velika Britanija dobila blizu 50 zakonov, ki bolj ali manj neposredno določajo ravnanje medijev, oziroma jih v marsičem omejujejo.

Center za raziskavo tranzicije in civilne družbe pri Hrvaškem helsinškem odboru je pripravil predhodno poročilo o spremljanju (monitoringu) televizijskih programov v prvih dvanajstih dnevih volilne kampanje na Hrvaškem (od 14. do 25. decembra 1999). Objavljamo povzetke tega poročila.

Center je vsak dan v času največje gledanosti od 19. do 23. ure spremljal prvi in drugi program Hrvaške televizije (HTV 1 in HTV 2) in Mladinsko televizijo (OTV). Analizirali so tako prispevke in oddaje, ki so se nanašale volitve, kakor tudi poročanje o dejavnostih kandidata. To so bili prispevki, v katerih so novinarji poročali o:

• predvolilnih dejavnostih političnih strank, njihovih voditeljih, nosilcih list in kandidatih;
• delovanju nevladnih organizacij v zvezi z volitvami;
• delu inštitucij, pristojnih za organizacijo, nadzor in izvedbo volitev (ustavno sodišče, državna volilna komisija, …);
• delu mednarodnih organizacij v zvezi z volitvami.

Poleg prispevkov o volitvah so v analizo uvrstili še prispevke o delu vlade (ministrstev, zavodov in agencij vlade) in njenih članov, ki niso bili kandididati na volitvah, in tudi prispevke o delu drugih predstavnikov oblasti, ki ravno tako niso bili kandidati na volitvah (oblast na ravni županij, občin in mest).

Rezultate so predstavili glede na tri kategorije »časa«, ki so običajne za raziskave volilnih kampanj na televiziji:

1. Prosti čas - na Hrvaškem je to čas, ki pripada strankam v skladu s pravili, po katerih mora HTV spremljati volilno kampanjo. Ker lahko v razvitih demokracijah stranke s tem časom svobodno razpolagajo, se imenuje »prosti čas«. Na Hrvaškem pa morajo stranke sprejeti vnaprej določene sheme in vprašanja, zato bi bil bolj ustrezen termin »brezplačni čas«. Brezplačni čas smo zabeležili samo na HTV 1.
2. Pri plačanem času gre za strankarske spote in posebne oddaje pod pokroviteljstvom strank. Imeli so ga vsi trije programi: HTV 1, HTV 2 in OTV.
3. Uredniški čas je televizijski čas, ki ni določen ne kot svoboden ne kot plačan, v njem se pojavljajo kandidati, govorijo o volitvah in podobno. V tej raziskavi ga lahko najdemo v informativnem programu HTV 2.

Poleg teh treh tipov časa smo zabeležili še edukacijski čas (razlage načina glasovanja in podobno) in kategorijo »ostalo«. Kategoriji se pojavljata občasno in v poročilu nista prikazani.

Odkar center pripravlja takšne raziskave - od volitev leta 1995 - je bil prosti čas vedno tisti čas, v katerem so se držali določenih pravil, tako da celo vladajoča stranka ni imela prednosti pred drugimi. V prostem času je bilo v analiziranem obdobju predvajanih 432 prispevkov (okrog 58 ur volilnega programa). HDZ so pripadli 3% časa, koaliciji SDP/HSLS pa 3,1%. Glavne spremembe v primerjavi z volitvami leta 1997 so, da je bil volilni program iz popoldanskih terminov na HTV 2 prestavljen na HTV 1, kjer je trajal od zgodnjih popoldanskih do poznih večernih ur. Spremljanja strankarskih shodov so prestavljena iz dnevnika, uvedena pa je bila oddaja s soočanji.

V tretjem dnevniku so 23. decembra predvajali prispevek, v katerem je Nikica Valentić predstavljal gospodarski program HDZ. Napovedali so, da bodo takšne prispevke predvajali tudi za druge stranke. Zakaj morajo stranke - ob predvolilnih oddajah, namenjenih predstavljanju svojih programov - posebej predstavljati programe še v dnevniku 3? Odgovor je seveda v različni gledanosti. Po podatkih HTV je med 14. in 17. decembrom oddajo Soočanja gledalo od 13 do 15 odstotkov gledalcev. Programe, v katerih so predstavljali programe strank in koalicij, je po 22. uri spremljalo okrog 8 odstotkov gledalcev, po polnoči pa je gledanost padla na 1,5 odstotka. Tretji dnevnik pa je v teh dneh spremljalo od 46,22 do 54,49 odstotka gledalcev.

Podatki o plačanem času govorijo o tem, da so tako kakor na prejšnjih volitvah na zaslonih prevladovali spoti HDZ, toda ne v tolikšni meri. Na volitvah leta 1995 je HDZ pripadlo 44% reklam, vendar so trajale 86% plačanega časa. Takrat je samo HTV 1 (analizirali smo 11 dni kampanje na HTV 1) predvajala 212 spotov in posebnih oddaj, ki so trajale več kakor pet ur. V zadnji kampanji sta oba programa HTV in OTV predvajala 439 spotov, ki pa so trajali nekaj manj kakor štiri ure. V tokratni volilni kampanji ni bilo več oddaj pod pokroviteljstvom, ki so trajale od 30 do 60 minut. Na prejšnjih volitvah je posebne programe »vplačala« le HDZ. Tokrat so takšne oddaje trajale nekaj minut. OTV je predvajal pet oddaj za koalicijo HSS/LS/HNS/ASH, trajale so nekaj vač kakor 53 minut.

Novost v tej kampanji so bili spoti volilnih združenj GLAS 99 in gong, ki so pozivali državljane, naj se udeležijo volitev in pridružijo nadzoru glasovanja. Na OTV so bili najštevilnejši spoti združenja GLAS 99, če pa se seštejejo spoti na vseh treh programih, je razvidno, da jih je bilo prav toliko kakor spotov koalicije SDP/HSLS. Zaradi prepovedi državne volilne komisije spoti volilnih združenj nekaj dni niso bili predvajani na HTV, vendar je ustavno sodišče prepoved odpravilo.

Po številu reklamnih spotov je vse stranke razen HDZ prekosil film Četverored. Na obeh kanalih HTV je bilo predvajano 116 spotov, ki so trajali nekaj čez 52 minut. Poleg tega sta bila temu filmu posvečena prispevka v tretjem dnevniku (17. 12. 1999) in oddaji Zvjezdana prašina (19. 12.1999), režiser Jakov Sedlar pa je tudi izbiral svoj film v oddaji Gost urednik.

Uredniški čas je tisti čas, ki je v vseh dosedanjih raziskavah povzročal največ kontroverz. Gre za številne prispevke o odpiranju cest, otroških vrtcev, vodovodov, telefonskih central, ki pa so jih opravili kandidati na volitvah, HTV pa je o tem skrbno poročala. Trdili so, da dejavnosti nosilcev javnih funkcij v času kampanje ne prenehajo in da mora HTV o njih poročati. Med volitvami leta 1995 se je od 149 uredniških prispevkov, predvajanih na HTV 1, 139 (93,3%) nanašalo na kandidate HDZ. V volilni kampanji za županijski dom sabora leta 1997 je bilo od 309 uredniških prispevkov v osrednjem dnevniku 296 (95,8%) namenjenih kandidatom HDZ.

Samo 30% kandidatov HDZ v uredniških prispevkih, ki so bili predvajani v informativnih oddajah HTV 2 (Županijska panorama, tretji dnevnik, Motrišta) se zdi napredek v nepristranskem poročanju. Primerjava med HTV 2 in OTV je pokazala, da so bili kandidati HDZ enako zastopani na obeh televizijah. Vendar je bilo na OTV veliko manj poročil o delu oblasti, prispevkov, v katerih so govorili o pokojnem predsedniku, pa sploh ni bilo. Na HTV so ceste odpirali funkcionarji kandidati, ki jih niso omenjali po imenih in priimkih, vendar so se dobro videli. Vlada je kupovala darila, gradnjo stanovanj je financiralo ministrstvo za obrambo itn. Prispevki o uspehih oblasti so depersonalizirani in jih metodološko ne moremo pripisati vladajoči stranki.

Če te podatke primerjamo s tistimi, ki smo jih dobili v raziskavi, narejeni med 4. in 13. oktobrom (čeprav to metodološko ni povsem korektno, ker takrat nismo analizirali Županijske panorame), se zdi, da so bile stranke na HTV bolj sorazmerno predstavljene zunaj predvolilne kampanje kakor med njo. Od 50 prispevkov, v katerih so novinarji poročali o delu strank, se jih je takrat samo 9 nanašalo na delo HDZ. Od 187 prispevkov, ki so poročali o delu inštitucij oblasti, so se v 44 pojavili člani HDZ. Tudi če tistih 44 prispevkov pripišemo HDZ, jih je še vedno manj kakor 60, kolikor so jih dobili kandidati HDZ v uredniških prispevkih v prvih 12 dneh kampanje.

Neodvisno novinarstvo v Srbiji je v precepu med podaljševanjem sedanjega stanja in rahlimi znamenji ozdravitve. Zdelo se je, da bo NUNS (Društvo neodvisnih novinarjev Srbije) razpadlo, kar bi pomenilo, da bi nehala obstajati resna osnova za institucionalni obstoj neodvisnega novinarstva. Nazadnje je bila v tretjem poskusu izbrana nova predsednica društva.

Vzroki krize neodvisnega novinarstva so dvojni. Po bombardiranju Jugoslavije je bilo kot del uredniške politike skoraj nemogoče obdržati politiko podpore mednarodni skupnosti, ki je bila do marca lani oziroma do oktobra 1998, v času prvega ultimata Nata, samoumevna. To je bila tudi točka razlikovanja med uradnimi in neodvisnimi mediji. Po tromesečnem bombardiranju Jugoslavije je prepričljivost neodvisnih medijev močno padla, po koncu bombardiranja pa so številni problemi dobili nove dimenzije. Neodvisni mediji so postali še manj odporni za napade močnejših in vplivnih skupin.

Informiranje in medijska politika sta postala neposredni del obrambe in varnosti države. V tem kontekstu je bil po prvem ultimatu Nata, ko je bilo zelo verjetno, da bo prišlo do bombardiranja, sprejet zakon o javnem informiranju, ki je bil prilagojen spopadu z Natom. Do sedaj je bilo že več deset medijev kaznovanih z visokimi kaznimi zaradi objavljenih člankov. Kaznovani so bili tudi zaradi stališč, izrečenih na tiskovnih konferencah političnih strank. Formalno gledano zakon ne preverja odgovornosti vseh subjektov v procesu informiranja (na primer vira informacij), ampak vse prelaga na novinarja, urednika in izdajatelja. Na drugi strani izrečene kazni ne pripadejo oškodovani strani (posamezniku, instituciji ali organizaciji), ampak se stekajo v republiški proračun. Tako tudi če je kdo resnično oškodovan ali razžaljen zaradi objavljene neresnice, nima možnosti, da bi dobil zadoščenje na sodišču.

Takšen zakon ni onemogočil objave kritičnih člankov in tudi vsi mediji se niso znašli pod njegovim udarom. Največja kazen je bila izrečena dnevniku Glas javnosti in njegovemu izdajatelju – 100.000 nemških mark zaradi tiskanja opozicijskega biltena Spremembe. Na drugi strani pa cela vrsta medijev, ki veljajo za prvake neodvisnega novinarstva, denimo B2 92, Vreme in Nin, do sedaj ni bila kaznovana.

Zakon kritizira marsikdo, tudi tisti, od katerih tega ne bi pričakovali. Nekdanja novinarka, zdaj pa zelo popularna pisateljica Ljiljana Habkanović–Đurović, ki je sedaj v vodstvu stranke JUL (kolicijske stranke SPS, ki jo vodi žena predsednika ZRJ Mirjana Marković), pravi: »Če bi po kakšnem naključju takšen zakon obstajal v času, ko sem pisala jaz, bi zaradi visokih kazni verjetno končala na beraški palici, za doplačilo pa sedela v Padinjaku (beograjski zapor za lažje prekrške) ali kakšni podobni ustanovi. Za kleveto v sporočilu za javnost ali lažni podatek odgovarja tisti, ki je laž ali kleveto izrekel. V nasprotnem primeru bo novinarstvo kot poklic izginilo.«

Takšen primer je enoletna kazen za glavnega urednika televizije Soko iz Soko Banje Nebojšo Ristića, ki je v zaporu že sedmi mesec, ker je na okno redakcije nalepil plakat. Ristić je bil eden od najboljših študentov svoje generacije na beograjski fakulteti za politične vede. Ko ga je obiskala skupina štiridesetih kolegov, je rekel: »Če bi mi kdo rekel, da bom kdaj pristal v zaporu, bi prej verjel, da bom umrl.«

Notranji problemi neodvisnega novinarstva so posledica večletne »osamitve«, vse slabosti tega stanja pa so bile najbolj vidne na skupščini NUNS, na kateri je bila za novo predsednico izbrana Gordana Suša. Ta je delala na Radioteleviziji Srbija, bila urednica v Naši borbi, zdaj pa je ustanoviteljica in urednica televizijske produkcije VIN.

Na prejšnjih dveh zasedanjih skupščine, na katerih zaradi nesklepčnosti niso mogli izvoliti predsednika in organov društva, so se pokazala razhajanja, ki so bila večja kot kdaj prej. Čeprav je novoizvoljena predsednica napovedala, da bo »več solidarnosti kakor prej«, je odsotnost večine urednikov »vodilnih beograjskih neodvisnih medijev« bodla v oči.

Morda bi kdo pomislil, da je krog ljudi v neodvisnih medijih premajhen. Toda če po drugi strani pogledamo nazaj, v leto 1989, ko se je ustanavljalo Društvo poklicnih novinarjev, iz katerega je pozneje nastal NUNS, lahko vidimo, da so vodilni položaji v neodvisnem novinarstvu nedotakljivi, in to brez kakršnega koli pametnega razloga in utemeljitve. Če je bil kdo glavni urednik kakšnega neodvisnega medija, pa čeprav je vodil popolnoma zgrešeno uredniško politiko, njegov časopis pa je bil neuspešen in imel izgube, je še vedno ostal na mestu glavnega urednika ali direktorja v enem od neodvisnih medijev. Vsi, ki so bili na vodilnih položajih pred desetimi leti, so tam tudi danes - tudi če niso izboljšali položaja medija, ki ga vodijo.

To zaprtost in izolacijo je opaziti tudi v medijskih vsebinah, ki so daleč od usmeritve začetnika odprtega novinarstva v tedanji Jugoslaviji, nekdanjega glavnega urednika Borbe Stanislava Marinkovića. Marinković je umrl pred desetimi leti, decembra 1989. Večini tistih, ki so danes akterji »neodvisnega novinarstva« v Srbiji, je dal priložnost prav on. Marinković je s svojim namestnikom Đurom Bilbijo odprl vrata javnemu dialogu o vseh, tudi najobčutljivejših vprašanjih takratne jugoslovanske družbe. Bil je drugačen od sedanjih »vodij« neodvisnega novinarstva, ker si je želel uspeha, ščitil je svoje novinarje, ne pa sebe, tudi takrat, ko je bilo to povsem zgrešeno. Spodbujal je kreativnost, radovednost in novinarsko ustvarjalnost, vendar pa ni bil cenzor in politični komisar. Verjel je, da so vse opcije podrejene javni razpravi in oceni javnega mnenja. Deset let po njegovi smrti njegovi »učenci« na žalost ne kažejo niti hvaležnosti niti želje, da bi mu sledili.