N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
uvodnik
časopisni trg
oglaševanje na tv
neurejena zakonodaja
novinarji in mediji na sodiščih
evropsko medijsko pravo
javni govor
mednarodne konference in festivali
medijski pregled
recenzije
odziv na odziv
ekskrementi
foto
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Intervjuji dr. Janeza Ruglja
To, kar sledi, je odmev na intervju z dr. Rugljem, ki ga je imel v Nedeljskem dnevniku 28. novembra 1999 (»Pijanci uživajo v homoseksualnem vzdušju gostilne, pravi moški pa gredo k ženskam!«). Odmev zato, ker je v intervjuju natrosil toliko raznovrstnega protimišljenjskega in celo elementarno protičloveškega blaga, da kratko malo moram povedati vsaj nekaj, če naj vendarle - vsaj zasilno - rešim svojo dušo. Gre namreč za tako krepke izjave, da jih preprosto ne znam in ne zmorem dojeti drugače kakor pristno (post)fašistične in rasistične. Pravzaprav mi sploh ni jasno, kako se pri drugih tovrstnih, tako Rugljevih kakor številnih podobnih izjavah, ki jih kar mrgoli v domačijskih medijih, tukajšnjim intelektualcem še vedno uspeva sprenevedati in obnašati, kakor da se nič ne dogaja. Več interpretacij je mogočih, med njimi pa sta dve nekoliko bolj verjetni. Prva bi utegnila biti, da je dr. Ruglja in njemu podobne treba pustiti pri miru, ker to, kar »ti tiči počno«, itak ne šteje. Druga pa bi utegnila biti ta, da se v tem in podobnih primerih »itak nič ne da storiti«. Žal sta obe interpretaciji značilno rugljevski, se pravi pristnotukajšnje-domačijski, in sicer predvsem v tem smislu, da ne dojemata, da tako Rugljeva kakor tudi številne rugljevske govorice funkcionirajo v javnem prostoru in da tako tudi učinkujejo!

Zato sklepam, da gre v veliki meri za intelektualno srenjo, ki z dr. Rugljem in rugljevskimi postsocialističnimi traktati implicitno drži, če že povsem ne soglaša. V tem oziru se dogaja nekaj podobnega, kakor v primeru Otta Weiningerja, ki je bil na tej sceni desetletja glavna in ravno zato neomenjana in skrita kultna oseba in celo znanstvena avtoriteta, na katero so se pozneje tako lepo prilepili številni, tudi psihoanalitski dosežki osemdesetih, ki še sedaj strašijo s svojimi »vrhunskimi dosežki doma in na tujem«.

Dekadenca
Rugljevo izhodišče je v omenjenem intervjuju (pa tudi v drugih intervjujih, ki jih bom analiziral drugod) v najožjem pomenu besede povezano s »teorijo« t. i. dekadence. Pri njem se to bere kakor »popolni« in »totalni razkroj družbe«, »brezperspektivna družba«, »norost sodobne civilizacije in krščansko-judovske kulture«, »nesposobnost družbe«, »strahotna zdolgočasenost in praznina v družbi«, »prazno življenje«, predvsem pa - in to je tisto, kar je najbolj neznosno - to, da se v tej in takšni družbi pravzaprav »ne da nič narediti«. Skratka, elementarna logika gibanja Rugljevega teksta in argumenta ni doma samo na iztekih stoletij in tisočletij, pač pa je s stališča zahodnega sveta pravzaprav že od vsega začetka njegov najbolj zvesti spremljevalec. Gre za preprosto kristusovsko držo rešitve ravno tega, zahodnega sveta, ki je nenadoma »znorel«, »zbezljal«, ki se je »odštekal«, ki je »ušel izpod kontrole« in ki ga je zdaj treba rešiti. Podobno kot je to Jezus poskušal oz. vedno znova poskuša s svojim vsakoletnim »prihodom na zemljo«, bo to zdaj poskušal storiti nov, praviloma »veliki rešitelj«: s svojimi nasveti, s svojo vednostjo, predvsem pa s svojim delovanjem. V tem primeru je to seveda dr. Rugelj sam. Vernikov in voditeljev, kakršen je on, pa je bilo doslej nič koliko. Vsi po vrsti so bili radikali (česar ne smemo mešati z revolucionarji, več o tem pozneje). Kratko malo zato, ker je pri takih »rešitvenih prijemih« treba biti radikalen, oz. je »treba spremeniti vse«. Med doslej najbolj medijsko izpostavljenimi komponisti tovrstnih viž je bil vsekakor Oswald Spengler, avtor znanega Propada zahoda, knjige, ki je bila v začetku prejšnjega stoletja tako vplivna, da je v borih nekaj letih doživela 37 (sedemintrideset) ponatisov in izdaj.

Skratka, izhodiščna drža dr. Ruglja se na najbolj površinski ravni kaže kot zaskrbljenost zaradi »uničenja, ki grozi tej civilizaciji«, ki jo - kajpada skrajno ubogo in obupno ogroženo - poskuša rešiti. Vendar pa pri nekoliko natančnejšem branju odkrijemo, da pravzaprav niti ne gre toliko za »to civilizacijo« (saj je ravno »ta civilizacija« pokvarjena, umazana, iztirjenega…), kolikor za nekaj dosti bolj fundamentalnega, tako rekoč zemeljsko oprijemljivega. Gre namreč za mater »Zemljo«, ki ji, kakor pravi dr. Rugelj, »grozi katastrofa«. Poanta te grožnje ni zgolj zmešanost življenja, slabo življenje in podobno, pač pa je v našem primeru nekoliko bolj slovensko klena, torej radikalnejša. Vsebovana je predvsem v samem številu prebivalstva, ki ga je - gledano iz slovenske perspektive - odločno »preveč«, kakor to zatrjuje dr. Rugelj. Naslednji odlomek plastično ponazarja način Rugljevega umevanja: »V drugi svetovni vojni je padlo ›komaj‹ (narekovaji v izvirniku, op. T.K.) petdeset milijonov ljudi. Kaj pa je to?! Ogromno in vendar premalo za razredčenje prebivalstva na Zemlji!« In ravno za to gre: za »razredčenje prebivalstva na Zemlji«, za to, da na njej lahko ostanejo, da jo lahko jahajo le še »pravi moški« oz. tisti, ki si jih dr. Rugelj izbere in postavi za »prave«.

Družbena preteklost in družba sedanjosti
Za rugljevsko matrico diskurzivnega funkcioniranja je poleg »dokončne rešitve«, ki jo obljublja, in sedanje »dekadentnosti« nujna vsaj še neka pretekla »zlata doba«. Za našega avtorja so to tisti časi pred 50 leti, ko so - pravi intervjuvanec - med drugim, tudi vedeli, kaj je »prava zabava«. »Ta prava zabava so klasični plesi, kjer plesalec žensko stiska in preizkuša, ali bo zvečer godna…« Kakšna pa je v primerjavi s temi zlatimi časi, ko se je vedelo, kaj je dobro in kaj ne, družba sedanjosti? V čem se vidi dekadenca? Predvsem v alkoholu, v drogi, v norcih, in navsezadnje - kakor smo opozorili - v tem, da je »preveč ljudi«! Za vse, ki tako ali drugače zapadejo v odvisnost od alkohola, droge in/ali česar koli drugega, po Rugljevo pravzaprav ni (več) rešitve. »Kdor se noče rehabilitirati, naj se umakne iz družbe v azil in se drogira in preživlja, kakor ve in zna. Ne smemo dovoliti, da so med zdravimi, kajti razkrajajo vse okoli sebe, podobno kot dva slaba učenca lahko razkrojita cel razred.« Še več: zadeve v zvezi z raznimi »odvisneži« nasploh so pri dr. Ruglju lahko še hujše, saj dobesedno spominjajo tako na sodobne fobije v zvezi z aidsom, Romi, jedrskimi odpadki, kakor tudi in predvsem z ( po definiciji »nečistimi«) rasami in z vsem, kar krni našo (seveda domačo) domnevno čistost. »Zdravi ljudje nismo dolžni bivati s patološkimi osebnostmi, kar vsi narkomani so, kajti varovati se moramo pred mentalno okužbo, ki jo take patološke osebnosti širijo.« Ne morem si kaj, da na tej točki ne bi podvomil ravno o »normalnosti«, na katero se sklicuje dr. Rugelj. Razen radikalnosti, ki gre tako daleč, da se neposredno stika z najbolj klenimi rasističnimi, nacističnimi in fašističnimi »rešitvami« prejšnjega stoletja, tukaj namreč ne vidim nobene druge »normalnosti«, ki bi lahko rabila kot argument za izključitev kogar koli iz družbe. Prej se mi postavlja pod vprašaj »normalnost družbe«, ki tovrstna stališča sploh lahko jemlje za nekaj »normalnega«.

Rugljevske rešitve
Vse Rugljeve rešitve so praviloma skrajno preproste: če ne gre zlepa, bo pa šlo zgrda! Formula se vedno glasi: »Iz družbe je treba izključiti!« Gre za ekvivalent znanih cerkveno-vojaških receptov kakršni so: »Iz hiše je treba nagnati,«-»Naše vrste (cerkev, partijo, vojsko…) je treba prečistiti«! Med prvimi za odstrel so seveda pregovorno homoseksualci, nato so tukaj vsi »samski« in kajpada »samohranilke«, katerih otroci so po definiciji, ki jo je tako lepo ubesedil Jani Kovačič, »pokvarjeni«. Temu sledijo vsi drugi, ki po Rugljevih kriterijih tako ali drugače niso normalni, se pravi so zapiti in zadrogirani - »odvisni nasploh«. Dodati bi bilo treba vsaj še vse tiste, ki se tako ali drugače upirajo ne samo obstoječemu družbenemu redu, pač pa tudi samim Rugljevim idejam, in še številne druge. In kdo bi potem, ko bi bile tovrstne družbene čistke opravljene, sploh še ostal v takšni družbi? Vse kaže, da se dr. Rugelj čedalje bolj nagiba rešitvi, po kateri ostane le še pridni Homo faber, delovni in delovno uspešni ljudje, kakor bi se temu lahko reklo, in pa tisti, ki se - nadvse bogaboječe - obnašajo po tistih vzorcih, ki jih od njih »zahteva družba« (v tem primeru dr. Rugelj sam). Treba se je vprašati: Kaj pravzaprav značilna rugljevska (z)družba potrebuje za svoje funkcioniranje, za svojo učinkovitost, kajti ravno za učinkovitost tukaj gre? Zmotno bi bilo domnevati, da potrebuje delovna (z)družba a la Rugelj za svoje funkcioniranje zgolj delo (zaposlitev v smislu zavzetosti /»okupacije«/ z nečim zunaj sebe). Kratko malo zato ne, ker - in to je predobro vedel že Aristotel - delo ne more ustrezno dobro funkcionirati, če nimate vsaj gospodarja, ki mora povedati, kaj naj suženj naredi, - izdela. V Rugljevi terminologiji to pomeni, da potrebuje tovrstna družba za svoje funkcioniranje poleg dela vsaj še »zgledne vodje«. Zgleden vodja je tisti, pravi intervjuvanec, ki »ne pije, ne kadi in se ne drogira, ki planinari, telovadi in se izobražuje, je poročen, živi zgledno in je pravičen človek«. Še kaj? Seveda! Takšen »zgleden vodja obvezno mora biti moški«. Zakaj pa ne ženska? Zopet preprosto zato, ker so vse ženske pravzaprav »prizadete, niso potešene… so mračnjaške…«. Z vprašanjem, zakaj so ženske takšne, se pravi »nepotešene«, se v omenjenem intervjuju Rugelj kajpada ne ukvarja.

Desni radikalizem
Opozoril sem že, da ne kaže mešati revolucije in radikalizma. To velja še zlasti za Rugljev primer, ko se avtor nenehno sklicuje na to, da je »treba spremeniti vse«, kar bi lahko premalo informirani človek dojel kot svojevrstno revolucionarno potrebo ali nagnjenje. To bi bilo kajpada napak. Takole pravi intervjuvanec: »V družbi se ne da nič narediti. Vsak lahko nekaj premakne samo v svoji družini in svojem delovnem okolju.« Če bi to, kar dr. Rugelj predlaga, ko govori o tem, da je treba »vse spremeniti«, poskušali misliti v kategorijah revolucije, bi morali ugotoviti, da gre bolj za svojevrstno individualizirano spreminjanje, ki - kolikor sploh spreminja - zadeve spreminja predvsem na mikro ravni, na ravni družine. Grško rečeno, ne gre za spremembe na ravni polisa, pač pa na ravni oikosa, ne na ravni javnosti, pač pa na terenu gospodinjstva/gospodarstva. Pa tudi za spremembe ne gre, kajti to, kar dr. Rugelj predlaga kot »rešitev«, ni »ustvarjanje novega« in »sprememb«, kar je definicija vsake revolucije, pač pa je kvečjemu uporaba preverjenih vzorcev (denimo cerkvenih in vojaških) na ravni družine in oikosa. Zato je v danem primeru veliko bolj primerno govoriti o svojevrstnem domačijskem radikalizmu kakor pa o revolucionarnosti. Vendar pa ima tudi tovrstni rugljevski družinski radikalizem po pojavih Thatcherjeve in Reagana v znanstveni literaturi svoje povsem jasno določeno ime. Gre za reč, ki se ji reče neokonservativizem in ki ne stavi več zgolj na »tradicionalne vrednote« kar tako, pač pa ravno na radikalizacijo teh vrednot, in sicer v smislu delovanja v smeri njihovega udejanjanja. Se pravi, da pri dr. Ruglju ne gre toliko za razliko znotraj govorjenja, konceptualizacije… (denimo za razlike glede tega, za kaj pri tradicionalnih vrednotah pravzaprav gre), pač pa predvsem za razliko med tistimi, ki o tradicionalnih vrednotah (zgolj) govorijo, in pa tistimi, ki so za te tradicionalne vrednote pripravljeni tudi radikalno (nasilno) delovati. Če je treba skrajno neposredno. »Sem za popolno prestrukturiranje političnega sistema,« pravi Rugelj. Skratka, Rugelj je doma ravno v tistem filmu, ki so mu v začetku dvajsetega stoletja neki drugi aktivisti rekli fašizem.

Ta točka je pomembna tudi v nekem drugem smislu. Kajti ravno Rugljev radikalizem, ki gre v smeri tradicionalnega fašizma, zbuja pozornost in je pripravljen marsikaterega tukajšnjega intelektualca in še več »navadnih ljudi« pritegniti prav na točki končnega prehoda od besed k dejanjem. Pri tem se Rugljev radikalizem ne ustavi na pragu politike, gre čez. »Sem za popolno prestrukturiranje šolskega sistema, političnega sistema…,« je nedvoumen Rugelj.

Delokracija
Dovolite mi, da zadeve dodatno utemeljim, kar bom poskušal storiti v povezavi s Rugljevim stališčem do dela. Intervjuvanec Dnevnika pravi med drugim takole: »Narkoman se mora zaposliti (torej delati) v dobri delovni skupini, pod budnim očesom šefa, kjer sta red in disciplina…« Še več. »Lotiti bi se morali učinkovitih ukrepov za preprečevanje narkomanije. Vse narkomane, ki se nočejo uspešno zdraviti in polno rehabilitirati, bi bilo treba spraviti v posebne delovne kolonije, kjer bi izolirani in zastraženi skrbeli za svoje preživljanje. Kdor bi se med njimi odločil, da se ›poboljša‹, bi ga vključili v prevzgojno-terapevtski program.« Ne morem si pomagati, da ne bi pod temi stavki, ki eksplicitno govorijo o posebnih delovnih kolonijah, hkrati razumel tudi pregovornega vhoda v znani Auschwitz, na katerem je s cinično-železnimi črkami bilo in ostalo zapisano »Arbeit macht frei«, se pravi, da delo osvobaja!

Rugelj je posebno vztrajni glasnik svojevrstnega razpada nacionalne družbe na bolj ali manj denacionalizirano, celo atomarno družino. Pri Ruglju gre za svojevrstno reorganizacijo nacionalne družbe v organiziranost, ki temelji na principih družine. Družba, ki izginja in ki je več ni, kakor to opaža Rugelj, je sedaj objekt, ki bi ga ta še najraje organiziral kakor veliko delovno-kmečko-vojaško družino. Kako ta abstraktno nakazana reč poteka v rugljevski konkretnosti? Najprej tako, da intervjuvanec ugotavlja »razkroj družbe«, znotraj tega razkroja pa detektira, da pravzaprav niti »družine ni več«. Zanj to predvsem pomeni, da «ni več partnerstva (ker je »ženska preobremenjena«), da ni več seksualne želje, zato moški bežijo v gostilne, k drugi ženski…«. Kakor smo že povedali, pa samohranilke po definiciji rugljevske govorice itak »uničujejo otroke« (»Ni mogoče, da bi se iz otrok kaj razvilo, če ni zraven očeta, moškega.«). In ker ni več družine (kar pomeni vedno »prave družine«, kajti družina je postala »patološka«, »narkomani pa izhajajo izključno iz patoloških družin«) in ne družbe, tudi vzgoje ni več. Ta pa je pri Rugljevi »vzgojni diktaturi«, kajpada tista, ki je najbolj pomembni element »dokončne rešitve« za obstoječo dekadenco. Rugljeva rešitev je preprosta: »Vzgaja lahko samo družina, ki ima tri otroke in več, in to pod pogojem, da je mati v glavnem doma; in biti mora avtoritativen oče, gospodar, pravičen in skrben«! (Ste že spregledali rešitev za »preveč ljudi«? To je kajpada velika slovenska družina (najmanj tri otroke) in pa pomor odvečnih ljudi vsepovsod drugod!)

Samo in predvsem ta »pravi moški« je tisti, ki je potreben za rešitev tako človeštva kakor tudi slovenskega naroda. To, kar pri dr. Ruglju šteje in kar lahko »reši svet« pred dekadenco, so edinole »pravi moški«. Oni so tisti ali, boljše, tisto, česar je po definiciji »premalo«. V nekem smislu bi v kontekstu Rugljeve diagnoze, da je »preveč ljudi«, lahko rekli tudi nekako takole: »ljudi je preveč«, toda do tega je predvsem prišlo zato, ker je pravih moških in pa Slovencev premalo. Drugače povedano, pri dr. Ruglju gre predvsem za produkcijo pravih moških prave nacije. Zagatno vprašanje, ki se tukaj postavi, je, kako priti do ustreznega števila »pravih moških«, če jih je čedalje manj? Zadeva je zopet preprosta: »Spremeniti je mogoče le tenko plast moških gospodarjev in tistih redkih žensk, ki so služabnice gospodarjev. Vsi drugi propadejo!«

»Novi rasizem«
Poskušajmo povzeti. Pri tem poskusu krajše analize Rugljevega intervjuja Nedeljskem dnevniku sem brez večjih težav našel naslednje skrb zbujajoče elemente:

Prvič, tukaj je moč zaslediti nekakšno primitivno obliko teorije elite, sestavljene iz treh elementov, najprej iz teoretskega in praktičnega dela oz. iz teoretske in praktične elite. Teoretično elito igra kajpada genialni dr. Rugelj sam, ki - kakor sam zatrjuje - ve in pozna »pravo pot« iz nastalih družbenih, političnih in siceršnjih civilizacijsko-zemeljskih zagat (post)modernega življenja. Praktično elito igra v Rugljevem dojemanju kajpada druščina njegovih »pravih moških« kot tista elita, ki z pomočjo »tistih redkih žensk, ki so služabnice gospodarjev« (še) lahko reši… Koga lahko reši? Ne svet in ne civilizacijo, kakor bi se zdelo, temveč mater »Zemljo«.

Toda to ni vse, kar je treba povedati o elitnostnem elementu Rugljeve »teorije«. Ta je namreč veliko manj nedolžna in veliko bolj eksplicitno morilsko-rasistična, kakor se to utegne zazdeti na prvi pogled. Saj ravna - čeprav domnevam, da nevede, kajti nimam občutka, da bi dr. Rugelj kaj posebej bral širšo humanistično in družboslovno literaturo - po preverjenem vzorcu prvih nekaj poglavij Hitlerjeve knjige Mein Kampf. Zadeva pri intervjuvancu gre naravnost takole: »Ljudi je preveč, vsak narkoman pa je brezpogojno zapisan propadu…, družba (pa) se ne more drugače znebiti ljudi, tudi z vojnami ne.« Ker civilizaciji, pravzaprav sami materi Zemlji »grozi neizmerna katastrofa« (denimo ne bo »dovolj vode«), dejansko pa je na »Zemlji preveč ljudi«, je pravzaprav treba doseči, da se čim več teh »odvečnih ljudi« znebimo. In ravno tukaj v tem morilskem pobočju je samo jedro Rugljeve teorije, ki se samo navidezno skriva za ideologemi žensk, moških in družine.

Trenutno sta »glavni način uničevanja ljudi« - pravi dr. Rugelj - »narkomanija in alkoholizem«. S predlogom ločenosti narkomanov, alkoholikov in vseh podobnih dr. Rugelj seveda eksplicitno riše getoizacijo in rasizem v čisti obliki. Tukaj ne gre več ne za rasizme, utemeljene na naciji, na jeziku, na fiziologiji ali na kulturi. Rugljev rasizem je utemeljen na nečem, čemur bi lahko rekli rasizem odvisnosti. V »novem rasizmu« dr. Ruglja sta dve rasi: tista, ki je svobodna pred odvisnostjo (njegovi pravi moški…), in pa tista, katere predstavniki so tako ali drugače odvisni od tega ali onega greha (vino, droga, tobak…) in ki jih je treba neusmiljeno nagnati iz civilizacije, kajti na Zemlji je itak že »preveč ljudi«. Rasizem, ki se pojavlja z Rugljem, je zato nekakšen antiužitkarski rasizem, rasizem, usmerjen proti vsemu, kar je tako ali drugače zunaj dela in družine. V ozadju je nekakšna asketska drža, špartansko videnje stvari, ki mu je najprej neznosno vse, kar je atensko-politično, nato vse, kar že od daleč diši po Dioniziju, da o modernih in postmodernih dobrotah niti ne govorim. Skratka, nekakšna askeza, ki smo jo poznali pri takšnih vojakih, kakršni so bili, denimo, tudi Adolf Hitler, Stalin in še kdo iz neužitkarskega filma »velikih sprememb«.

Rugelj je za neko vrsto revolucioniranja, vendar pa za takšno revolucioniranje, ki jasno stavi na že omenjene elite. Zato je dr. Rugelj tudi »za ustanovitev elitnih šol, v katere bomo pripustili samo dobre učence staršev, ki zdravo živijo, ne kadijo, ne pijejo, telovadijo, se izobražujejo, in da začnemo negovati radovednost. To je pot.« - »Zdravo življenje« je skratka formula rugljevske diktature prihodnosti, v imenu katere bo na meji »zdravega življenja« postavljena tudi meja med tistimi, ki so »odvečni«, in pa tistimi, ki so »zaželeni Zemljani«.

V »zdravo življenje« pa seveda sodi tudi in predvsem to, kar dr. Rugelj imenuje »specialno izobraževanje«. Pri tem posebej usmerjenem izobraževanju gre samo za to, da je treba slediti vzgoji v »pravega moškega« in kajpada »prave ženske«. Se pravi temam, na katere se dr. Rugelj najbolj spozna. »Jaz pravim,« se v Božji dikciji začenja odločilni stavek, «da ima vsaka sposobna punca od 17. leta naprej fanta in vsak sposoben fant od 16. leta naprej punco. Kdor je nima, je nesposoben in mora na specialno usposabljanje!« Hopla! Če so vam nekoč prepovedovali zgodnje sadje, vam bo sedaj naloženo, celo »specialnega izobraževanja« boste deležni za to, da bi se naučili, kako postati »sposobne punce« in »sposobni fantje«. Pri tem ta »sposobnost« ne bo več izhajala z drevesa »spoznanja«, pač pa očitno z drevesa razmnoževanja. Ne torej iz uživanja v drugem in v sebi, pač pa iz naloge izvajanja del in opravil pri ploditvi in razmnoževanju pravih, izbranih nadljudi, ki jih več ne bo preveč, pač pa pravšnje število, odvisni pa ne bodo več niti od prve droge, od seksa.

Vse to mora biti zelo preverjeno čisto. »Moramo se varovati pred mentalno okužbo«, ki nam lahko prileti bodisi iz smeri pijancev, norcev, homoseksualcev, samohranilk ali narkomanov. Mentalna čistost, nekakšen »mentalni rasizem«, je predpostavka rugljevsko zdrave družbe razplojevanja »pravih moških«.

Naprej. Tu je v povsem eksplicitnih podobah vsebovana tudi teorija dekadence, ki ne govori samo o razpadu institucij, kakršne so družbe in družine, ampak celo o svojevrstnem razpadu nekega časa in po svoje o novi dobi in novem upanju. Seveda, kolikor bodo uporabljene prave teoretične in praktične rešitve iz prve točke, tiste, ki smo jo zajeli z izrazoma elita/rasizem.

Na četrtem mestu sledi teorija »spremembe vsega«. To pa ni nič drugega kot eksplicitni poziv k delovanju, ki se pri preoblikovanju družbe prihodnosti samo na prvi pogled nanaša zgolj na dva antipolitična elementa: na družino (še posebno na vlogo avtoritarnega Očeta) in pa na delo, torej na oba elementa, ki iz svoje orbite radikalno izključujeta kakršen koli element enakosti in politike, da o svobodi niti ne govorim. Zadeve v zvezi z očetom grejo pri Ruglju približno takole: »Zato je toliko narkomanov, ker pravih očetov ni. Napišite to. Oče, ki ga ni…«

Petič, Rugljeva vizija »rešene« ali »dobre družbe«, če rečem po akvinskijevsko, je dobesedno srednjeveška. To je nedružba, to je velika družina, ki ima na svojem čelu genialnega in avtoritarnega Očeta, kakor je nekoč sveta družina krdelo imela in še vedno premore nezmotljivega pastirja. V tem smislu bi lahko rekli, da je Rugljeva »teoretska« pozicija tista, ki dobesedno jemlje projekt udejanjanja krščanstva, pri čemer je Boga Očeta treba le še pripeljati v tostranstvo, in zadeve bodo bolj ali manj rešene.

Šestič, Rugljeva postavitev neposredno participira pri kulturnem rasizmu, saj je v eksplicitni funkciji rešitve tistega »našega«, pri čemer je naše po definiciji boljše, kakor je »tuje«. V Rugljevem jeziku se to glasi takole: »Naše tradicionalno, ›avtohtono‹ mamilo je kvečjemu alkohol, vse drugo nam je tuje in uvoženo«. Ker samo pijemo, drugi pa se drogirajo, smo izhodiščno na boljšem, samo treba se je zapreti pred tujimi in uvoženimi vplivi.

V Rugljevem svetu zdravega življenja je že predložena tudi ustanovitev ministrstva Resnice in izključitve vsega, kar ni dovoljeno/zaželeno, predvsem na področju znanosti. Samo na prvi pogled izzveni denunciantsko naslednji stavek, v katerem je poimensko omenjen tukajšnji drugače misleči nebodigatreba: »Urejena univerza bi Flakerju prepovedala, da poučuje študente.«

In navsezadnje. Zadnji stavek Rugljevega intervjuja pravi, da (mu) gre samo za to, da se »ustvari spodbudne odnose za življenje - to in nič drugega«. Ta stavek je nemara eden izmed najbolj pomembnih s stališča razumevanja tega, kar dr. Rugelj pravzaprav počne in kar smo doslej povezovali z rasističnim početjem. Tukaj, pri omenjanju »zgolj življenja«, imamo priložnost zadevo zagrabiti še nekoliko globlje, tako rekoč zgodovinsko. Pri Ruglju namreč zlahka ugotovimo, za kaj pri vsej zadevi gre: zagotovo ne gre za nikakršno »dobro življenje«, ne gre za nikakršno enakost in ne za svobodo. Torej za nič takega, za kar so se, denimo, potegovali antični Grki ali Rimljani, za nič takega, za kar je šlo v renesansi, razsvetljenstvu, francoski revoluciji in podobnih svetlih trenutkih »naše« civilizacije. Tukaj, pri dr. Ruglju, gre le še za življenje kot tako, za »življenje in nič drugega«, kakor sam pravi, kjer življenje kot substanca naddoloča in tudi nadomešča vse njegove kvalitete. Tukaj gre predvsem za boj za obstanek, za trajanje (naroda, družine, civilizacije, Zemlje…), pravzaprav za vegetiranje kot tako, za vegetiranje v čisti obliki, in sicer ne glede na kakršno koli kvaliteto.

Če bi se cerkveni možje, še posebno tisti, ki niti povohali niso Drugega vatikanskega koncila, odločili za razpis, v katerem bi iskali najbolj sekularizirano prolife teoretsko pozicijo v nasprotju s pozicijo prochoice, bi zagotovo izbrali to, ki jo je v omenjenem intervjuju predložil dr. Rugelj.

izpis

Gojko Bervar

Izgubljena bitka za soglasje
Imenovanje odgovornih urednikov na RTV Slovenija
Dejstvo je eno samo: politika se je hotela polastiti vpliva na program javne RTV in deloma ji je to tudi uspelo. Zgodba pa je daljša.

Obstoječi zakon o javni radioteleviziji, sprejet sredi 90-tih, je za zaščito njene neodvisnosti vnesel pomembno določilo: odgovorne urednike posameznih programov na javni televiziji in radiu predlagata svetu RTV direktorja televizijskih in radijskih programov s soglasjem zastopstva zaposlenih. Neodvisnost novinarskega poklica od trenutnih tokov v politiki sta tako na prvi pogled zagotavljali dve varovalki. Prva je sestava sveta RTV ,ki jo v štirih petinah določijo posamezne ustanove civilne družbe ( univerzi, sinidkati, invalidske, športne, kulturne organizacijie, kmečka zveza itd.) samo petina članov pa pride v svet na podlagi razmerij v parlamentu in na predlog političnih strank.

Druga varovalka je bil sistem soglasja zaposlenih - če so zaposleni ( predvsem novinarji) znoraj RTV menili, da je kateri od kandidatov za odgovornega urednika, ki ima v rokah vse ključne programske kompetence, bolj pripravljen prisluhniti političnim, ekonomskim ali kašnim drugim interesnim vplivom kakor merilom profesije, ga kratko malo niso podprli, in programski direktor je moral iskati drugega kandidata.

Toda politika je prodrla tako globoko v vse kotičke slovenske družbe, da za njo niso imuni niti v tako imenovanih civilnodružbenih institucijah. Navsezadnje je predstavnik olimpijskega komiteja v svetu RTV nekdanji predsednik Združene liste socialdemokratov, eden od predstavnikov kulturnih organizacij je javno stopil v krščanskodemokratsko stranko, idejna bližina posameznim političnim opcijam rektorjev obeh slovenskih univerz tudi ni velika skrivnost in tudi v drugih organizacijah, ki dajejo člane sveta, je zlahka mogoče najti prevladujočo politično barvo. Povsem nedvoumno so, denimo, prejšnji svet RTV razglasili za »desnega«, sedanjega pa glede na prevladujoče politične simpatije za »levega« in ne prej ne zdaj se nihče iz sveta RTV ni razburjal nad takšnimi oznakami. Toda tudi soglasje kot varovalka neodvisnosti ni povsem brez madeža - podpira namreč inertnost zaposlenih, ki se bodo ob novem izboru kandidatov raje odločali za že znano, torej starega urednika. Poleg tega ima ta kar veliko možnosti za drobna podkupovanja. Seveda pa je dejstvo, da zaposleni poznajo tudi vse slabosti obstoječega odgovornega urednika, vsaj protiutež prednosti, ki jih fenomen »znanega« ponuja dosedanjemu programskemu šefu.

Poleg tega nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic opozarja tudi na ustavno spornost pravice veta ( kar iskanje soglasja dejansko tudi je), ki jo je zakon puščal zaposlenim, saj javna RTV ni zasebna zadeva zaposlenih na njej, ampak vse javnosti, ki jo v razmerju do zavoda zastopa svet RTV. Pravica zaposlenih do veta, meni Krivic, odriva pravico javnosti do upravljanja javne RTV.

Kakorkoli, kar veliko interesov se je nabralo ob takšni ureditvi imenovanja odgovornih urednikov in počasi nihče niti skrival ni, da je ključna oseba te zgodbe urednik informativnega programa televizije Lado Ambrožič, precej samosvoj človek. Ker je RTV Slovenija v zadnjih letih nezadržno polzela v finančno krizo, ki bi jo lahko, kakor je kazalo, dramatično okrepila tudi odločba ustavnega sodišča, da je dotedanji način vodenja evidenc naročnikov protizakonit in da ga je treba spremeniti, se je skupina poslancev odločila predlagati zakon, ki bo ta položaj rešil. Po njihovih pripovedih naj bi šlo samo za rešitev finančne katastrofe javne RTV in za nič drugega. Toda ko zakon odpreš na enem koncu, so vrata odprta za vse spremembe. Tako so na pobudo za rešitev ertevejevskih financ v obliki dopolnil nalepili predlog svojega osnutka zakona o rtvs krščanski demokrati, v njem pa znova pogreli zamisel o parlamentarni TV.

Poslanec nacionalne stranke Zmago Jelinčič je k temu primaknil še zahtevo za odpravo soglasja k imenovanju odgovornih urednikov, ki jo je v milejši obliki predlagala tudi krščanskodemokratska stranka. Razen obeh strank s socialdemokratskim imenom - Janševe sds in Pahorjeve Združene liste - (ki sta, vsaka pač s svojimi motivi, odpravi soglasja nasprotovali), so se druge potuhnile in javno o Jelinčičevem predlogu niso govorile. V obdobju pred volitvami, ko novinarji, ki jim jemljejo že pridobljene pravice, postanejo močno razdražljivi, se seveda niso hoteli izpostavljati. Toda končni izid glasovanja je pokazal, da se je zamisel tudi sicer skuhala v koalicijskih vrstah, ne glede na to, kdo jo je na koncu predlagal kot svoje dopolnilo. Soglasje pri imenovanju odgovornih urednikov je padlo, zamenjalo ga je nezavezujoče mnenje. Če je kdo pozabil, kako se je med glasovanjem vedla kakšna poslanska skupina, si je stvar lahko ogledal v ponovljenem posnetku. Državni svet je namreč na zakon sprejel odložilni veto, zato je moral državni zbor o zadevi glasovati še enkrat - in glasovalci proti soglasju so bili spet isti.

Motivi in interesi
Najjasnejši v tej zgodbi je motiv politike. Novembra 1999 se je iztekel mandat mnogim odgovornim urednikom na rtvs, tudi ključnim dvema - urednikoma informativnih programov na televiziji in radiu. Soglasje zaposlenih jima je dajalo v štiriletnem mandatu tako rekoč neomejeno moč in ni se jima bilo treba ozirati na želje politike, naj so bile te izražene z grožnjo ali dobrohotnimi namigi. Leto 2000 je volilno leto, ko politika pričakuje malo več kooperativnosti javne RTV, pa čeprav v povečanju priložnosti za promocijo vseh tekmovalcev na parlamentarnih volitvah, kajti pravila enakomernega nastopanja so že vzpostavljena. Gledano od zunaj se zdi, da ne urednik televizijskega informativnega programa Lado Ambrožič ne njegov radijski kolega Bojan Veselinovič nista bila pripravljena na prevelike koncesije, in zato je bilo treba njun položaj vsaj oslabiti. Čeprav je popravek zakona o RTV zdaj od zaposlenih zahteval, naj v podporo ali zavrnitev posameznega kandidata priložijo tudi pisno mnenje, so se zaposleni na tvs odločili za preprosto glasovanje. Ambrožič je dobil največ glasov, za njim se je uvrstil Uroš Lipušček in potem še drugi kandidati. Radijski novinarji so pri izbiri dveh sicer neenakovrednih kandidatov podprli kandidaturo dotedanjega odgovornega urednika Veselinoviča, vendar so k vsemu priložili tudi pisno mnenje, ki kljub podpori našteva tudi nekatere šibke točke kandidata. Pozorni bralec napisanega mnenja lahko iz njega dobi tudi občutek, da bi enakovrednejši kandidat lahko tudi resno ogrozil podporo Veselinoviču. V nasprotju s televizijskimi kolegi se torej radijski zadeve niso lotili zgolj s seštevanjem glasov, ampak tudi vsebinsko.

A da je tako ali tako vseeno, kako se odločajo zastopniki zaposlenih, in da so stvari dogovorjene že drugje, pa je pokazala končna izbira, ko je programski direktor televizije Janez Lombergar mimo mnenja oziroma glasovanja televizijskih novinarjev izbral drugouvrščenega Lipuščka in ne Ambrožiča, in ko je svet Lombergarjev predlog gladko sprejel.

Kaj ostaja
Prva reakcija zaposlenih na izgubljeno bitko je bila: dvigniti roke, zapustiti bojišče in razpustiti zastopstva. Potem je vendarle zmagala zdrava pamet: naj je mnenje še tako šibek instrument, ima vselej še vsaj nekatere prvine moči - vsaj moralne, če že ne oprijemljive. Zato je pomembno ta institut okrepiti, mu dati javno veljavo. Eden od predlogov je prišel iz ust akademika prof. dr. Veljka Rusa, sicer svetnika v državnem svetu, in je zgrajen na klasičnem ljudskem razumevanju k pravičnosti: eden deli, drugi izbira. V tem primeru bi zastopstva nastopala kot predlagatelji kandidatov za odgovorne urednike, svet RTV pa bi bil tisti, ki bi izmed njihovih predlogov izbiral. Druga možnost je, da je zastopstvo poleg programskih direktorjev tudi samo predlagatelj in argumentira svojo izbiro. Vzporedno s tem obstaja tudi predlog mag. Matevža Krivica, ki bi izbor naredil preglednejši; Krivičev predlog namreč zahteva, da se morajo o kandidatih člani sveta izjasniti javno in ne skrivajoč se za tajnimi volitvami. To bi javno razkrilo tudi morebitno politično motiviranost izbora.

Vse to je zdaj posejano v polje, kjer je prostora za še nove posevke s predlogi - v pripravah na sprejem novega zakona o javni RTV. Če bo do pogovora o njem prišlo sorazmerno kmalu po volitvah, potem so tudi možnosti za bolj profesionalne in manj politično motivirane rešitve. A tu stopajo v vidno polje že nove zgodbe - tista o večinskem volilnem sistemu, na primer, ki na koncu daje enega, in to močnega zmagovalca parlamentarnih volitev. Ali verjamete, da si zmagovalec, potem ko bi mu pred nogami ležalo že vse, zares ne bi zaželel podrediti tudi javne RTV?

izpis

Zoran Medved

Na razpotju
Novinarsko častno razsodišče ali tiskovni svet
Sredi poletja 1999 je začelo delovati Novinarsko častno razsodišče (NČR) v novi sestavi. V ta skupni organ izvoli Društvo novinarjev Slovenije 6 članov in Sindikat novinarjev Slovenije 3 člane, poslanstvo razsodišča pa je skrb za etiko javne besede po načelu samoregulacije, kar pomeni, da Novinarsko častno razsodišče presoja in obravnava predvsem ravnanje poklicnih novinarjev, članov DNS in/ali SNS.

Od osamosvojitve Slovenije do danes so se delovne razmere poklicnih novinarjev bistveno spremenile. Spremenila se je lastniška struktura večine medijskih hiš, na trg, za zdaj le elektronskih medijev, so stopili tuji lastniki, kolektivna pogodba za poklicne novinarje, ki smo jo uveljavili leta 1991, danes velja le v delu medijev, številni pa je niso sprejeli, ali pa nikoli spoštovali. V vodstvih medijskih hiš je vse opaznejše politično razslojevanje, kar ni slabo, lahko bi celo prispevalo k jasnejši sliki medijskega prostora, če ne bi bilo manipulacij z javnostmi in nenehnega nelojalnega boja za boljše izhodišče na izredno majhnem in ozkem medijskem trgu, kakršen je slovenski. Politične elite pa, žal, ne vedo ali pa se ne morejo odločiti, kakšna naj bosta funkcija in financiranje javnopravnih medijev, kako zagotoviti pluralizacijo medijskega prostora.

Novinarjev, kakršne smo poznali v socializmu, ni več. In tudi idealističnega gledanja na družbeno poslanstvo novinarjev, njihovo poštenost in vzvišenost njihove razsvetljenske vloge ni več. V tem kontekstu lahko ugotovimo, da je obstoječa določila v statutih Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije, prav tako tudi pravilnik o delu Novinarskega častnega razsodišča, čas - povozil! Predvsem zato, ker vse te norme izhajajo iz idealizirane podobe novinarja ter predpostavljajo, da novinar deluje v skorajda idealnem nekonfliktnem okolju, torej v razmerah, v katerih je dovoljeno zahtevati od posameznika, da brezpogojno upošteva vsa etična načela in določila kodeksa novinarjev rs. Takšna zahteva je še vedno upravičena in nujna, toda ne sme biti omejena le na novinarje, ampak bi jo bilo treba razširiti in uveljaviti tudi pri urednikih, založnikih in lastnikih medijev, pa tudi pri virih informacij, nosilcih javnih funkcij ali pristojnih v službah, ki tvorijo javni servis države svojim državljanom. Toda, istočasno se moramo vprašati še nekaj: ali so v Sloveniji izpolnjeni pogoji, da Novinarsko častno razsodišče odpravimo in ga, denimo nadomestimo z novim tiskovnim svetom?

Osebno mnenje podpisanega je, da takih razmer še nimamo. Kljub formalno končani privatizaciji množičnih medijev na finančnih trgih še vedno prihaja do prerazporejanja deležev med različnimi lastniki, tudi do prikritega oblikovanja medijskih skupin, ki v tujini niso tabu, ampak dejstvo, pri nas pa niso niti transparentno predstavljene niti se njihovi lastniki upajo javno predstaviti. O tem, da bi kdo javno razgrnil načela svoje uredniške politike, razen morda skopo in sramežljivo ob volitvah, ni ne duha ne sluha. Poleg tega še vedno ni končana politična razprava o tem, kako zagotoviti tako imenovano pluralizacijo medijev oziroma kako, domnevno z denarjem iz državnega proračuna, pospešiti ustanavljanje novih medijev z drugačnim ideološkim predznakom od že obstoječih.

V takšnih razmerah bi bilo vztrajanje na sedanjih načelih in pravilih delovanja Novinarskega častnega razsodišča naivno in nerazumno početje. Zakaj bi novinarji morali ohraniti relativno visoka in stroga merila etike v svojem poklicu, z navedbo imena in priimka obsojati posameznike - svoje kolege in sotrpine, razgaljati lastno »nepoštenost«, medtem ko se vsi drugi delajo tako poštene in poskušajo doseči, da bi bili povrhu še nedotakljivi? Na sedanji stopnji razvitosti politične in medijske kulture v Sloveniji poklicni novinarji lahko modernizirajo načela in pravila, po katerih naj bi delovalo Novinarsko častno razsodišče, lahko razširijo njegove pristojnosti in spremenijo način presoje posameznih primerov neetičnega ravnanja vseh udeležencev v procesih množičnega komuniciranja.

Predvsem bi morali, sklicujoč se na jasna pravila in natančnejši postopek pred Novinarskim častnim razsodiščem od sedanjega, presojati posamezne uredniške politike medijev, ne pa samo dejanj posameznikov, ki največkrat nenamerno grešijo pod pritiskom urednikov in rokov. Po zakonu so za vsebino vsakega prispevka odgovorni predvsem uredniki in odgovorni uredniki. Ti nadzirajo delo novinarja, in če ta greši, ne spoštuje etičnih načel, ne pozna poklicnih pravil in stroke, je nekdo plačan, da te napake preprečuje in jih odpravlja. Na to žlahtno razmerje, odgovornost in zaupanje med novinarji in uredniki pogosto pozabljamo.

Vprašati se je tudi treba, kaj od Novinarskega častnega razsodišča pričakujejo prizadeti tožniki? Za nekatere sicer drži, da si prek obsodbe novinarja prizadevajo povrniti dobro ime, toda vse bolj se krepi drugačno stališče: ne, (moj) namen ni preganjati po sodiščih ali spravljati na beraško palico tega ali onega novinarja, od stroke, torej novinarjev, pa pričakujem(o), da jasno pove: to ni bilo prav, tako se ne dela!

Ustanovitev tiskovnega sveta bi najbrž, predvsem poznavajoč slovenske razmere, zahtevala poseben zakon, torej poseg države na zelo občutljivo področje, na katerem se v zgodovini ni izkazala! Britanski novinarji, denimo, še danes ne morejo pozabiti sedemdesetih in osemdesetih let njihove Železne lady, v katerih je Velika Britanija dobila blizu 50 zakonov, ki bolj ali manj neposredno določajo ravnanje medijev, oziroma jih v marsičem omejujejo.

izpis

Hrvaške parlamentarne volitve 2000 - monitoring televizije
Najbolj sporen je uredniški čas
Center za raziskavo tranzicije in civilne družbe pri Hrvaškem helsinškem odboru je pripravil predhodno poročilo o spremljanju (monitoringu) televizijskih programov v prvih dvanajstih dnevih volilne kampanje na Hrvaškem (od 14. do 25. decembra 1999). Objavljamo povzetke tega poročila.

Center je vsak dan v času največje gledanosti od 19. do 23. ure spremljal prvi in drugi program Hrvaške televizije (HTV 1 in HTV 2) in Mladinsko televizijo (OTV). Analizirali so tako prispevke in oddaje, ki so se nanašale volitve, kakor tudi poročanje o dejavnostih kandidata. To so bili prispevki, v katerih so novinarji poročali o:
  • predvolilnih dejavnostih političnih strank, njihovih voditeljih, nosilcih list in kandidatih;
  • delovanju nevladnih organizacij v zvezi z volitvami;
  • delu inštitucij, pristojnih za organizacijo, nadzor in izvedbo volitev (ustavno sodišče, državna volilna komisija, …);
  • delu mednarodnih organizacij v zvezi z volitvami.
Poleg prispevkov o volitvah so v analizo uvrstili še prispevke o delu vlade (ministrstev, zavodov in agencij vlade) in njenih članov, ki niso bili kandididati na volitvah, in tudi prispevke o delu drugih predstavnikov oblasti, ki ravno tako niso bili kandidati na volitvah (oblast na ravni županij, občin in mest).

Rezultati
Rezultate so predstavili glede na tri kategorije »časa«, ki so običajne za raziskave volilnih kampanj na televiziji:
  1. Prosti čas - na Hrvaškem je to čas, ki pripada strankam v skladu s pravili, po katerih mora HTV spremljati volilno kampanjo. Ker lahko v razvitih demokracijah stranke s tem časom svobodno razpolagajo, se imenuje »prosti čas«. Na Hrvaškem pa morajo stranke sprejeti vnaprej določene sheme in vprašanja, zato bi bil bolj ustrezen termin »brezplačni čas«. Brezplačni čas smo zabeležili samo na HTV 1.
  2. Pri plačanem času gre za strankarske spote in posebne oddaje pod pokroviteljstvom strank. Imeli so ga vsi trije programi: HTV 1, HTV 2 in OTV.
  3. Uredniški čas je televizijski čas, ki ni določen ne kot svoboden ne kot plačan, v njem se pojavljajo kandidati, govorijo o volitvah in podobno. V tej raziskavi ga lahko najdemo v informativnem programu HTV 2.
Poleg teh treh tipov časa smo zabeležili še edukacijski čas (razlage načina glasovanja in podobno) in kategorijo »ostalo«. Kategoriji se pojavljata občasno in v poročilu nista prikazani.

Prosti čas
Odkar center pripravlja takšne raziskave - od volitev leta 1995 - je bil prosti čas vedno tisti čas, v katerem so se držali določenih pravil, tako da celo vladajoča stranka ni imela prednosti pred drugimi. V prostem času je bilo v analiziranem obdobju predvajanih 432 prispevkov (okrog 58 ur volilnega programa). HDZ so pripadli 3% časa, koaliciji SDP/HSLS pa 3,1%. Glavne spremembe v primerjavi z volitvami leta 1997 so, da je bil volilni program iz popoldanskih terminov na HTV 2 prestavljen na HTV 1, kjer je trajal od zgodnjih popoldanskih do poznih večernih ur. Spremljanja strankarskih shodov so prestavljena iz dnevnika, uvedena pa je bila oddaja s soočanji.

V tretjem dnevniku so 23. decembra predvajali prispevek, v katerem je Nikica Valentić predstavljal gospodarski program HDZ. Napovedali so, da bodo takšne prispevke predvajali tudi za druge stranke. Zakaj morajo stranke - ob predvolilnih oddajah, namenjenih predstavljanju svojih programov - posebej predstavljati programe še v dnevniku 3? Odgovor je seveda v različni gledanosti. Po podatkih HTV je med 14. in 17. decembrom oddajo Soočanja gledalo od 13 do 15 odstotkov gledalcev. Programe, v katerih so predstavljali programe strank in koalicij, je po 22. uri spremljalo okrog 8 odstotkov gledalcev, po polnoči pa je gledanost padla na 1,5 odstotka. Tretji dnevnik pa je v teh dneh spremljalo od 46,22 do 54,49 odstotka gledalcev.

Plačani čas
Podatki o plačanem času govorijo o tem, da so tako kakor na prejšnjih volitvah na zaslonih prevladovali spoti HDZ, toda ne v tolikšni meri. Na volitvah leta 1995 je HDZ pripadlo 44% reklam, vendar so trajale 86% plačanega časa. Takrat je samo HTV 1 (analizirali smo 11 dni kampanje na HTV 1) predvajala 212 spotov in posebnih oddaj, ki so trajale več kakor pet ur. V zadnji kampanji sta oba programa HTV in OTV predvajala 439 spotov, ki pa so trajali nekaj manj kakor štiri ure. V tokratni volilni kampanji ni bilo več oddaj pod pokroviteljstvom, ki so trajale od 30 do 60 minut. Na prejšnjih volitvah je posebne programe »vplačala« le HDZ. Tokrat so takšne oddaje trajale nekaj minut. OTV je predvajal pet oddaj za koalicijo HSS/LS/HNS/ASH, trajale so nekaj vač kakor 53 minut.

Novost v tej kampanji so bili spoti volilnih združenj GLAS 99 in gong, ki so pozivali državljane, naj se udeležijo volitev in pridružijo nadzoru glasovanja. Na OTV so bili najštevilnejši spoti združenja GLAS 99, če pa se seštejejo spoti na vseh treh programih, je razvidno, da jih je bilo prav toliko kakor spotov koalicije SDP/HSLS. Zaradi prepovedi državne volilne komisije spoti volilnih združenj nekaj dni niso bili predvajani na HTV, vendar je ustavno sodišče prepoved odpravilo.

Po številu reklamnih spotov je vse stranke razen HDZ prekosil film Četverored. Na obeh kanalih HTV je bilo predvajano 116 spotov, ki so trajali nekaj čez 52 minut. Poleg tega sta bila temu filmu posvečena prispevka v tretjem dnevniku (17. 12. 1999) in oddaji Zvjezdana prašina (19. 12.1999), režiser Jakov Sedlar pa je tudi izbiral svoj film v oddaji Gost urednik.

Uredniški čas
Uredniški čas je tisti čas, ki je v vseh dosedanjih raziskavah povzročal največ kontroverz. Gre za številne prispevke o odpiranju cest, otroških vrtcev, vodovodov, telefonskih central, ki pa so jih opravili kandidati na volitvah, HTV pa je o tem skrbno poročala. Trdili so, da dejavnosti nosilcev javnih funkcij v času kampanje ne prenehajo in da mora HTV o njih poročati. Med volitvami leta 1995 se je od 149 uredniških prispevkov, predvajanih na HTV 1, 139 (93,3%) nanašalo na kandidate HDZ. V volilni kampanji za županijski dom sabora leta 1997 je bilo od 309 uredniških prispevkov v osrednjem dnevniku 296 (95,8%) namenjenih kandidatom HDZ.

Samo 30% kandidatov HDZ v uredniških prispevkih, ki so bili predvajani v informativnih oddajah HTV 2 (Županijska panorama, tretji dnevnik, Motrišta) se zdi napredek v nepristranskem poročanju. Primerjava med HTV 2 in OTV je pokazala, da so bili kandidati HDZ enako zastopani na obeh televizijah. Vendar je bilo na OTV veliko manj poročil o delu oblasti, prispevkov, v katerih so govorili o pokojnem predsedniku, pa sploh ni bilo. Na HTV so ceste odpirali funkcionarji kandidati, ki jih niso omenjali po imenih in priimkih, vendar so se dobro videli. Vlada je kupovala darila, gradnjo stanovanj je financiralo ministrstvo za obrambo itn. Prispevki o uspehih oblasti so depersonalizirani in jih metodološko ne moremo pripisati vladajoči stranki.

Če te podatke primerjamo s tistimi, ki smo jih dobili v raziskavi, narejeni med 4. in 13. oktobrom (čeprav to metodološko ni povsem korektno, ker takrat nismo analizirali Županijske panorame), se zdi, da so bile stranke na HTV bolj sorazmerno predstavljene zunaj predvolilne kampanje kakor med njo. Od 50 prispevkov, v katerih so novinarji poročali o delu strank, se jih je takrat samo 9 nanašalo na delo HDZ. Od 187 prispevkov, ki so poročali o delu inštitucij oblasti, so se v 44 pojavili člani HDZ. Tudi če tistih 44 prispevkov pripišemo HDZ, jih je še vedno manj kakor 60, kolikor so jih dobili kandidati HDZ v uredniških prispevkih v prvih 12 dneh kampanje.

izpis

Dragan Bisenić

Kriza neodvisnega novinarstva v Srbiji
Posledice izolacije opazne tudi v neodvisnih medijih
Neodvisno novinarstvo v Srbiji je v precepu med podaljševanjem sedanjega stanja in rahlimi znamenji ozdravitve. Zdelo se je, da bo NUNS (Društvo neodvisnih novinarjev Srbije) razpadlo, kar bi pomenilo, da bi nehala obstajati resna osnova za institucionalni obstoj neodvisnega novinarstva. Nazadnje je bila v tretjem poskusu izbrana nova predsednica društva.

Vzroki krize neodvisnega novinarstva so dvojni. Po bombardiranju Jugoslavije je bilo kot del uredniške politike skoraj nemogoče obdržati politiko podpore mednarodni skupnosti, ki je bila do marca lani oziroma do oktobra 1998, v času prvega ultimata Nata, samoumevna. To je bila tudi točka razlikovanja med uradnimi in neodvisnimi mediji. Po tromesečnem bombardiranju Jugoslavije je prepričljivost neodvisnih medijev močno padla, po koncu bombardiranja pa so številni problemi dobili nove dimenzije. Neodvisni mediji so postali še manj odporni za napade močnejših in vplivnih skupin.

Informiranje in medijska politika sta postala neposredni del obrambe in varnosti države. V tem kontekstu je bil po prvem ultimatu Nata, ko je bilo zelo verjetno, da bo prišlo do bombardiranja, sprejet zakon o javnem informiranju, ki je bil prilagojen spopadu z Natom. Do sedaj je bilo že več deset medijev kaznovanih z visokimi kaznimi zaradi objavljenih člankov. Kaznovani so bili tudi zaradi stališč, izrečenih na tiskovnih konferencah političnih strank. Formalno gledano zakon ne preverja odgovornosti vseh subjektov v procesu informiranja (na primer vira informacij), ampak vse prelaga na novinarja, urednika in izdajatelja. Na drugi strani izrečene kazni ne pripadejo oškodovani strani (posamezniku, instituciji ali organizaciji), ampak se stekajo v republiški proračun. Tako tudi če je kdo resnično oškodovan ali razžaljen zaradi objavljene neresnice, nima možnosti, da bi dobil zadoščenje na sodišču.

Takšen zakon ni onemogočil objave kritičnih člankov in tudi vsi mediji se niso znašli pod njegovim udarom. Največja kazen je bila izrečena dnevniku Glas javnosti in njegovemu izdajatelju – 100.000 nemških mark zaradi tiskanja opozicijskega biltena Spremembe. Na drugi strani pa cela vrsta medijev, ki veljajo za prvake neodvisnega novinarstva, denimo B2 92, Vreme in Nin, do sedaj ni bila kaznovana.

Zakon kritizira marsikdo, tudi tisti, od katerih tega ne bi pričakovali. Nekdanja novinarka, zdaj pa zelo popularna pisateljica Ljiljana Habkanović–Đurović, ki je sedaj v vodstvu stranke JUL (kolicijske stranke SPS, ki jo vodi žena predsednika ZRJ Mirjana Marković), pravi: »Če bi po kakšnem naključju takšen zakon obstajal v času, ko sem pisala jaz, bi zaradi visokih kazni verjetno končala na beraški palici, za doplačilo pa sedela v Padinjaku (beograjski zapor za lažje prekrške) ali kakšni podobni ustanovi. Za kleveto v sporočilu za javnost ali lažni podatek odgovarja tisti, ki je laž ali kleveto izrekel. V nasprotnem primeru bo novinarstvo kot poklic izginilo.«

Takšen primer je enoletna kazen za glavnega urednika televizije Soko iz Soko Banje Nebojšo Ristića, ki je v zaporu že sedmi mesec, ker je na okno redakcije nalepil plakat. Ristić je bil eden od najboljših študentov svoje generacije na beograjski fakulteti za politične vede. Ko ga je obiskala skupina štiridesetih kolegov, je rekel: »Če bi mi kdo rekel, da bom kdaj pristal v zaporu, bi prej verjel, da bom umrl.«

Notranji problemi neodvisnega novinarstva so posledica večletne »osamitve«, vse slabosti tega stanja pa so bile najbolj vidne na skupščini NUNS, na kateri je bila za novo predsednico izbrana Gordana Suša. Ta je delala na Radioteleviziji Srbija, bila urednica v Naši borbi, zdaj pa je ustanoviteljica in urednica televizijske produkcije VIN.

Na prejšnjih dveh zasedanjih skupščine, na katerih zaradi nesklepčnosti niso mogli izvoliti predsednika in organov društva, so se pokazala razhajanja, ki so bila večja kot kdaj prej. Čeprav je novoizvoljena predsednica napovedala, da bo »več solidarnosti kakor prej«, je odsotnost večine urednikov »vodilnih beograjskih neodvisnih medijev« bodla v oči.

Morda bi kdo pomislil, da je krog ljudi v neodvisnih medijih premajhen. Toda če po drugi strani pogledamo nazaj, v leto 1989, ko se je ustanavljalo Društvo poklicnih novinarjev, iz katerega je pozneje nastal NUNS, lahko vidimo, da so vodilni položaji v neodvisnem novinarstvu nedotakljivi, in to brez kakršnega koli pametnega razloga in utemeljitve. Če je bil kdo glavni urednik kakšnega neodvisnega medija, pa čeprav je vodil popolnoma zgrešeno uredniško politiko, njegov časopis pa je bil neuspešen in imel izgube, je še vedno ostal na mestu glavnega urednika ali direktorja v enem od neodvisnih medijev. Vsi, ki so bili na vodilnih položajih pred desetimi leti, so tam tudi danes - tudi če niso izboljšali položaja medija, ki ga vodijo.

To zaprtost in izolacijo je opaziti tudi v medijskih vsebinah, ki so daleč od usmeritve začetnika odprtega novinarstva v tedanji Jugoslaviji, nekdanjega glavnega urednika Borbe Stanislava Marinkovića. Marinković je umrl pred desetimi leti, decembra 1989. Večini tistih, ki so danes akterji »neodvisnega novinarstva« v Srbiji, je dal priložnost prav on. Marinković je s svojim namestnikom Đurom Bilbijo odprl vrata javnemu dialogu o vseh, tudi najobčutljivejših vprašanjih takratne jugoslovanske družbe. Bil je drugačen od sedanjih »vodij« neodvisnega novinarstva, ker si je želel uspeha, ščitil je svoje novinarje, ne pa sebe, tudi takrat, ko je bilo to povsem zgrešeno. Spodbujal je kreativnost, radovednost in novinarsko ustvarjalnost, vendar pa ni bil cenzor in politični komisar. Verjel je, da so vse opcije podrejene javni razpravi in oceni javnega mnenja. Deset let po njegovi smrti njegovi »učenci« na žalost ne kažejo niti hvaležnosti niti želje, da bi mu sledili.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

sovražni govor in medijski diskurz

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
mediji in pravo
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
zakon o medijih
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mediji za državljane – Priporočila
Brankica Petković, Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin
Sporna določila o financiranju programskih vsebin
Predlog amandmajev Mirovnega inštituta na člene o proračunskih sredstvih za medije
Predlog Mirovnega inštituta za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Renata Šribar
Predlog Renate Šribar in koordinacije nevladnih organizacij za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Jurij Žurej
Reguliranje medijskih vsebin za odrasle
Jernej Rovšek
Kaj je na medijskem področju mogoče urejati z zakonom?
Marta Gregorčič
Novi zakon o medijih: žrtve o žrtvah
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Aleš Gaube
Umakniti slab predlog zakona o medijih
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
mediji v vzhodni in jugovzhodni Evropi
Medijska preža
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Tanja Petrović
Tako evropsko
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Ines Kuburović
Slovenski mediji o volitvah v Bosni in Hercegovini: Utrjevanje podobe brezperspektivne države
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Tanja Petrović
Strokovnjaki brez spomina: Slovenija in »zahodni Balkan«
Ivan Čolović
Kaj bi Srbija v Evropi?[1]
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Noseč to zapadno kulturo doli na slovanski jug«
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Predrag Lucić
Laku moć, voljena Hrvatska
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Lana Zdravković
Ante Gavranović: Medijska obratnica – Novi čitatelji traže drugačije novine
Boris Čibej
Demokratične čistke
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Lana Zdravković
Link, revija za razvoj elektronskih medijev
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Saša Bojc
Poročilo Mednarodnega tiskovnega inštituta (IPI)
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Boris Čibej
Rusija: Ponarejeni intervjuji in črni novinarski PR1
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Beata Klimkiewicz
Poljska
Od liberalizacije do stroge regulacije
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Petar Luković
Srbija - Povedati fašistu, da je fašist
Snježana Milivojević
Srbija - Molk ne zabriše preteklosti
Aleksandra Maček
Makedonija - Mediji kot "varuhi nacije"
Saša Banjanac Lubej
Hrvaška, Srbija - Konec ilegalnega uvoza tiska
Jasmina Popović
Ko novinarji čistijo stranišča
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Gašper Lubej
Makedonija
Profesionalizem zamenjala etnična lojalnost
Ranko Vujović
Črna gora
Kako medije izmakniti državnem nadzoru
Goran Ivanović
Hrvaška
Nevihta nad Latinico
Tamara Spaić
Seksgate na srbski način
Ahmed Burić
Čigavo je Oslobođenje?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Beata Klimkiewicz
Biti državen ali ne?
Peter Bajomi-Lazar
Cena za državno podporo
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
Saša Andonovski
Predlog medijskega zakona kot skrivnost
Denis Latin
Soočenja okrog konkretnih problemov
Snježana Milivojević
Bila je to najbolj umazana kampanja doslej
Milan Milošević
Napovedi so bile točne
Beata Klimkiewicz
Neškodljiva parodija
Gordana Suša
Skozi gozd do nove televizije Srbija
Laszlo Seres, Barbara Bizjak
So javni mediji sredstvo vladanja?
Lucija Bošnik
Načrtno potiskanje v kaos
Snježana Milivojević
Kako uničiti javnost
Sandra Bašić-Hrvatin
Dosje o represiji
Ognjen Tvrtković
Analiza pisanja beograjske Politike
Remzi Lani
Pismo koordinatorju Pakta stabilnosti
Boris Rašeta
Kaj bo z državnimi mediji na Hrvaškem?
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Hrvaške parlamentarne volitve 2000 - monitoring televizije
Dragan Bisenić
Kriza neodvisnega novinarstva v Srbiji
Vladan Mićunović
»Jeklena« kontrola državnih medijev
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
Milan Šmid
Preizkusni poligon za deregulacijo medijev
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Alexandre Lévy
Smrt neodvisnega informiranja v Srbiji
Dragiša Drašković
Slovenija v očeh srbskih medijev
Brankica Petković
Komu vasi lepo gorijo?
Snježana Milivojević
Politično življenje Srbije v informativnih medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Hard-Core politika in X-rated mediji
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Brankica Petković
Šola profesionalne solidarnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Republika
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Titostalgija
Novinarski večeri
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
19.06.2000
Jacek Žakowski, Tomaž Gerden
Vzhodno od "raja"?
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.04.1999
Anna Zarkova, Mojca Širok
Kaj hoče ženska
10.11.1998
Senad Pećanin, Jani Sever
Politika z drugačnimi sredstvi
30.01.1998
Milka Tadić, Blerim Shala, Blanka Doberšek
Smrt velike Srbije
14.05.1997
Aleksandar Tijanić, Mišo Alkalaj
Novinarstvo in nacionalni interes